Leto V.
Szombathely. 6. januara 1918.
Štev. 1.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno v edno faro   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .    6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov.
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb. v Dolencih NAGYDOLÁNY, Vasmegye.
K tomi se more pošilati naročnina i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožej vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
Na znanje
Dozdajšnji Vrednik vlč. g. vpok. pleb. Klekl Jožef v Črensovcih je odstopo od vredništva Novin. Bi se mogo spomenoti obširnejše i se zahvaliti njemi za vse trüde vu imeni vseh naročnikov, nego znam, da bi njemi to proti bilo.
Vredništvo se premeni, nego düh Novin ostane stari.
Novine čtejo slovenski kmeti, ki celi tjeden se trüdijo na poli, po nedelah, i svetkah se pa s velkim veseljom vküp spravlajo vu cerkvi, da božo reč poslühšajo. To reč vam ščemo glasiti i zvün cerkvi. Zato pa vu Novinah na prvom mesti naidete pobožne misli, navuk materecerkvi.
Pelati vas ščemo po krščanskoj poti, zato pa boj povedamo alkoholi, pijanstvi, razvüzdanosti, gizdosti.
Stare dobre navade ščemo obdržati. Či kaj novoga bodemo čüli, ka je proti našim starim slovenskim navadam, brezpogojno bodemo pravili: Inda sveta je ne tak bilo.
Pobüdjavamo vam želo, da se včite drüge jezike, ar so vam potrebni, nego vsikdar vu obrambo vzememo naš materinski jezik. Njega smo herbali, liki pole, štere obdelavamo.
Vsaki kot doma, zrak, šteroga vu sebe vlečemo, vse decinsko igranje i trüd odrašenih, vse nam vu vüha in srca gluba i dumba vesti: Slovenec si ti. Za slovenščino se mi borimo, ar ž njov ostanemo, ka smo: pobožni, prostni, marljivi i šparavni krščeniki.
Pravico ščemo glasiti, pravo dati vsakomi. Pod obrambo vzememo sirote, ki krivico trpijo. Mogoče, da eden ali drügi pri naših ostrih rečah gori skriči. To ravno ščemo, naj se predrami i vsakomi svoje deli i püsti.
Kmetje ste, zato se pa bodejo razlagale reči za kmetsko gospodarstvo
(verstvo). Napredüvati morete i vu verstvi ino imanji, da bodete neodvisni, svoji gospodi.
I na slednje prinesem vam glase deželne, celoga sveta, od bojne i mira. Prinesem vam glase iz domačega kraja. Tü bi vi meni preveč lehko na pomoč prišli, či bi na ednoj karti zapisali, či se je kaj spominanja vrednoga pri vas pripetilo ali se pa zgodi.
Znovič opominam, da vse pisma, spremembe naslovov (atresov), vse peneze (naročnino, podporo i. t. d.) na moje ime pošilajte. V Črensovce samo stari dug pošilajte.
Širitelje svoje Novine, Liste i Kalendare brezplačno dobijo. Poštnino si naj odračunajo, telko menje meni pošlejo.
V Dolencih na novo leto 1918.
Klekl Jožef Vrednik.
Na treh kralovo
„Kda se je Jezuš narodo vu Betlehemi Jude za časa krala Herodeša, ovo, te so prišli modri od sunčenoga izhoda vu Jeruzalem i pravili so: kde je novorojeni kral židovski... piše sv. Mataj 2. Evangelist nam guči od modrih, ki so brodili zvezde, naravo, bili so vučitelje. Bili so iz kraljeskoga pokolenja, zato se ga tüdi za krale zovejo. Že od starih časov se trije menüjejo, po imeni: Kašpar, Melkior i Baltasar. Vu teh treh romarah se kaže troja doba starosti: kašpar je mladi i rudeči, Melchior seri i s dugov bradov, Baltasar je čaren i s celov bradov.
Prišli so od sunčenoga izhoda, iz
Arabije, iz Babilona. Od Arabije že   David proroküje: Kralovje arabski i iz   Sabe prinesejo dare. Pšalm. 71. Vu   Babiloni je bio ednok prorok Daniel
zavzeli. Tam je proroküvo od Mesiaša. Tam je v küp prišo s modrimi, ki so njegovo proroküvanje si gor zapisali. Tak se je vu tistom držanji občuvalo staro proroküvanje. Že poganski prorok Bileam je pravo: Jas ga vidim, nego ne je ešče tü; jas ga gledam, nego ne je ešče blüzi. Zvezda gori ide iz Jakoba... Prišestje. Odküp i tela de zvezda glasila.
Modri so pitali vu Jeruzalemi: kde je novorojeni kral židovski? Mi smo vidili njegovo zvezdo na sunčenom iz hodi i prišli smo njega molit. Zvezda je njim nazvestila rojstvo velikoga krala. Zvün svetlosti zvezde, pravi Leon Velki, je njihovo srce prehodo ešče svetleši trak božega razodevanja i je pobüdo vu njih svetlost vere. Trije krali so s pripravnim srcom nasledüvali zvanje Božje, či glih pot je daleč bila žmetna, či glih so je domači doli gučali. Včiti se moremo od treh kralov. Či mo mi tüdi nasledüvali pozvanje Božje i ne mo vsikdar prvle telo i krv pitali, tak mi tüdi k cili pridemo.
Ka je to za zvezde bilo nam Sv. Pismo nika ne pravi. Sv. Ignacij, püšpek Antiohije, ki je vučenik apoštolov bio, mro je leta 107., piše od nje: Zvezda se je skazala na nebi, bolje je svetila, kak vse drüge zvezde. Njena svetlost je bila, da se popisati ne more. Ove drüge zvezde, ešče sunce i mesec, so se okoli nje spravile, ona je pa svojo svetlost razlevala nad vse drüge. Lüdje so bili prestrahšeni, Odked to novo skazanje prišlo.
Modri so šli v Jeruzalem, v glavno mesto židovov. Tam so iskali novorojenoga krala. Kak Sv. Pismo pravi: Herodes se je zbojao i žnjim vred ves Jeruzalem. Herodeš se je zbojao od novorojenoga krala, znabiti njemi v kraj vzeme kraljestvo. Zosago se je ves Jeruzalem, bojali so se od bojne
2.
NOVINE
1917. decembra 23.
Herodeš je vküp pozvao pope i pito je nje či je kje popisano, kde se narodi židovski kral. Popi kažejo na Betlehem. Že Mihejaš je proroküvo: I ti Betlehem Jude, ne si nijmenši med kraljevskimi varašmi, ar iz tebe zide voj, ki de moje lüdstvo ravno. Pokazali so popi pot v Betlehem, sami so pa ne šli.
Zdaj je že znao Herodeš mesto. Ešče je šteo znati čas, kda se je novorojeni kral narodo. Zato je pozvao k sebi tri krale i je spitavo, kda se njim zvezda skazala. Tak je zvedo starost deteta, tak je znao, kakše starosti deco more spomoriti.
Trije krali so dale šli, zvezda se je njim znovič skazala, pred njimi je šla, dokeč je ne prišla i postanola nad onim mestom, kde se je sveta držina zdržavala. Zvezda je bila njim najem za vero. Vero so ne zgübili vu Jeruzalemi. Pa bi jo preveč lehko zgübili, kda so vidili tam nevernost, kda so vidili, da tam nikaj ne marajo za novorojenoga krala.
I šli so — pravi dale Evangelist — vu hišo, naišli so Dete s Marijov, njegovov materjov, dole so pokleknoli i so ga molili. Gori so odprli svoje kinče i so prikažali dare: zlato, kadilo i mirho.
Sveta držina se je te že iz štale vu nikšo hišo preselila. Siromaška hiša je to mogla biti, nego trije krali so se ne spačili: njihova vera je vsikdar bolje živa gratüvala, tak, da so pred Detetom doli spadnoli i je molili. Bi ga molili — pita Sv. Augustin — bi vu njem ne spoznali vekivečnoga krala?
Vu Deteti so spoznali Boga i človeka.
Prinesli so dare. Zlato davamo krali. S tem so spoznali trije Krali Jezuša za Krala. S kadilom, štero se samo pred Bogom vužge, so spoznali Jezuša za pravoga človeka. Kak sv. Ireneus pravi: Prikazali so mirho, ar je za človeči rod mreti mogo, zlato, ar je on kral, kadilo, ar je Bog.
S tremi kralami mi tüdi doli pokleknimo pred jaslicami i prinesimo Jezuši dare: Zlato, kadilo i mirho. Zlatoto je, čisto srce. Srce nam naj čisto bode, liki zlato, naj se sveti od božje lübeznosti: kadilo, to je, velko pobožnost i gorečo molitev, štera, liki dim kadila gor ide v nebesa k Bogi. Mirho, to je, zatajiti sebe, streti telovnost, odpovedati grehšnomi želenji.
Tak dobimo mi tüdi one milošče, šterih so trije krali delniki postanoli
Trije krali so se po drügoj poti nazaj povrnoli vu svojo domo, da njim ne de trbelo od Deteta kaj povedati Herodeši.
Ki je po grehi zgübi Jezuša i ga po pokori nazaj najšeo — on more s tremi kralami držati. Po drügoj poti more iti. Ne nazaj v Jeruzalem, ne k Herodeši.
Naša domovina, piše sv. Gregor, je paradižom. Daleč smo od njega zablodili po našoj gizdosti, nepokornosti, zemelskoj lübavi i vživanji prepovedanoga sada. Po skuzaj pokore, po pokornosti, po zametavanji zemelskoga i telovnoga veselja moremo se nazaj ta povrnoti. Bog nas ta pripelaj. Amen.
Gospodarski navuki za našega kmeta
Zima se nam je s svojim belim oblačilom že poklonila in mrzel sever zapovedavle küriti v naše široke kmečke peči. Mraz in slabo vreme sta zaplodila veselo spevajoče ftičke od nas na jüg, našemi kmeti sta pa prepovedala zvünanje delo. Ar pa notranjega dela nega vsikdar, bo dobro zavolo toga, dragi prijatelj, slovenski kmet, da si vsedeva k toploj peči in si pregledava te najhasnovitejše gospodarske navuke, ki bi naj nama za prihodnost v kmetiji koristili. Dnes den je gospodarstvo eno najvažnejše pitanje. Gospodarstvo z drügov rečjov pomeni za nas kmetija; v gospodarstvi se vse to razmi, skim naš kmet celo svoje živlenje zaopraviti ma, namreč: polje, travniki, gojče, gorice, živinoreja, trgovina itd. Od toga vsega je dnesden odvisno človeško živlenje in obstanek naroda. — Ne samo mi kmetje, nego tüdi gospoda po mestah čütijo veliko potrebo gospodarskoga napredavanja. Krüh, meso, mleko, vino, drva itd. to vse pride od kmeta in to je neobhodno potrebno za človeško živlenje. Keliko trpi nevolno ljüdstvo, posebno pa meščanstvo, če toga nega, nas je navčila dolgotrajna vojska, ki nam vsikdar bolje vničüje gospodarske razmere. Dobre delavce, prežno živino, krmo, petroli in več drügih potrebnih gospodarskih reči nam je vojska požrla. Kaj si nevolen kmet ali kmetica s svojov dečicov z velikov težavov pripovata, njima še to vlada
Dnes i stári zláti časi.
Nigdár ne pozábim. Moja dobra babica je meni prepovidávala. Začnola je vsigdar etak: moj sinek ti neveš, kak je tebi zdaj dobro. Ne sam znao. Istino je imela. Ali ne je vsigdar tak dobro bilo. Bili so hüdi časi, lüdstvo je pa dönok bolše bilo, kak zdaj. Bilo je mislim 1838-ga leta. Veliki glád je bio po celoj slovenskoj krajini. Nikaj je ne zraslo, ár celo leto ne bilo kapla deža. Ka je malo dönok bilo, je na Veliko Mešo toča fundala v našoj vési je te bilo 80 prebivalcov. Ne sprotoletje je nindri ne bilo nikaj živeša, ni teliko mele ne vu celoj občini, ka bi si človek v oko natepo. Bilo je márciuša 25-ga Marijin svétek. Tak žalostnoga Marijinoga svétka so slovenci vendar nigdar ne meli. Deca cvili, žene jočejo, moži kričijo od gláda. Moje babica je mela ešče dvá krüha. Več nikaj ne, samo to.
Krüh je bio z ovsene mele i z glavin. Mili se babici lüdstvo zato vküper da zazvati celo vés, velikoga i máloga.
Lüdstvo doli posadi pod ono veliko vrbo, štera ešče zdaj pred našim mlinom stoji i raztála moja babica svoj slednji gržaj krüha. Dosta je vsakoga ne dojšlo ali glád si je ftišao. Táksa je bila, Bog dáj dobro njenoj düši, moja zláta babica. Tak so činili stari lüdjé, ár je v njih gorela živa vera.
Celo nasprotno so činili pogani. Bio je pred 3000 letmi v Ážiji v deželi Peržie veliki glád. Siromáki káplejo od glada, kak v jesen mühe. Bogáti so meli vse za volo. Král je opominao bogáte, naj siromake pomágajo ali brez uspeha. Niti eden je ne dao. Gda kral to nesmilenost vido, je ostro pravdo dao razglásiti, ka keliko siromákov od gládi merjé, teliko bogáti dá gori obesiti. To je pomágalo. Bo-
gáti so obilno darüvali i siromáki so obilno meli vse. Našim okrščenim poganom, ki obilno jejo i pijejo, gda siromák stráda, i ne poznajo pomilüvanje, bi potrebna bila táksa právda i gvüšen sam ka bi naši siromáki vse obilne i cenjeno dobili i vsega bi za dosta bilo.
Nevola je velika. Vse nas prosi, vse nam odnese vláda: silje, repo, krumpiše, seno, slamo. Pri nas vse najde, pri tržci pa nikaj.
Dostakrát more v zimi strádati on, ki je v leti z težavim znojom delao. Ali zdaj se ešče več žele. Do sega mao so od nas prosili, zdaj že dol z nas prosijo. . . prosijo dol znas perilo (spodnji gvant). Dol sébe dati je žmetno. Potrebüjemo düha svétoga Martina, ki kda je v zimi polnágoga, drgetajočega siromáka vido, svoj plášč na dvoje vrezo i pol siromáki tá dao. Jeli naj mi tüdi dámo? Slovenci! po-
1917. decembra 23.
NOVINE
3.
vem vam: dájmo. Dájmo, či nam samo  gola koža ostane. . . vej pa si zdaj svojo kožo bránimo. Dájmo, ka kda plačilni den pride, bodemo znali praviti: Glihno smo darüvali, kak nemci i vogri, slovenska krv je tak tekla pri Soči, na planinaj, na polski dolinaj kak nemška ali vogrska. Glihno smo  do gole kože vse tá dali, kak nemci i vogri, glihno smo slüžili domovini, glihno tüdi ščemo v njoj gospodüvati, glihni smo bili v darüvanji, glihne pravice želemo. Či smo glihni bili v boji, bojmo glihni tüdi v marnom časi. Záto dájmo.	Gorski.
Zavzetnik
Taskent, mesto rusko tam Skriva v mraki se prednam'; človek vsak' domó hiti,
Tema grozo vsem preti.
Vse že ljüdstvo mirno spi,
Vsem prav dobro se godi;
En le tužen, nepoznán V misli bridke je podan:
Leto drügo že je proč Ko sem padel v rusko moč; Vrgli so me daleč vkraj Ljüb’, od tebe, rojstni kraj!
Za té sem se bojeval,
Za té rad bi žitek dal;
Zdaj te tüdi v srci mam,
Dom moj lübi, nepoznam!
Al’ lo skoraj prišel čas Ze novič videl bom te jaz?
Ko kot ptič prost spet vesel*)
S znanci svojmi bom zapel?
Milost da to skor, dobim,
Teb' Marija se zročim:
Vzemʼ pod plašč me Materin, Vej se z'vém: „Marijin sin!“
Živ.
*) Kda kak ptič sloboden znova vesel.
vzeme za svoje potrebe; davki pa vsikdar vekši naraščajo. Z enov rečjov: gospodarski položaj je nateliko prepada pri nas, da vsaki vidi veliko potrebo, naj bi se kmetijstvo pri nas na eno boljšo stopinjo povzdignolo in prišlo do svojega višeka.
Gospodarstvo je pri nas že v mirnom časi na slaboj stopnji bilo, ali zdajšnja vojska ga je še naslabši tir porinila. Da nam kmetija neprepode, je to od vsakoga kmeta odvisno. Če bo naš kmet svoje gospodarske dolžnosti dobro opravlo, to je, če bo svoje polje, travnike, gorico, gošče, živinorejo v najvekšem redi meo, se njemi ne trbej bojati propada. Prva in poglavitna stvar za našega slovenskoga kmeta, da svoje gospodarstvo na pravi tir spravi, je ta, da svoje domače delavske moči za svoje potrebe rabi Znani so nam pregovori:	„Brez
dela ne nikaj, brez trüda ne zaslüža“. Ravno tak z našim kmetijstvom: če se ne trüdimo za svojo lastvo grüdo, ne moremo dosta od nje pričakovati. To pa še posebno na Goričkom in na Dolenjskom, kje majo navado dom zapüstiti in drügam iti delat. Le poglejmo si to malo bliže. — Če naš gorički ali pa dolenjski kmet ide na Ravensko proti Radgoni ali pa na Štajersko kje nega te grde navade da bi od hiše šli, se čüdi pri pogledi na lepo zidano hišo, štale, levé, lepa dvorišča, drvarnice, bogata njiva, gorice, travnike, vse v najlepšem redi obdelane. Če pa pogleda v te štale, svinjake in kleti, bo vido notri lepo živino, svinje, küretnino, obilo živeža
i drügih vrednostij, poleg toga pa še, skoraj vsaki gospodar ma kaj penez v hranilnici (kasi) na intereši. Ravenski in štajerski kmet se lehko od veselja smeje, kda küpec pride in mata na odajo debelo svinjo, tüčno tele, močno kravo, bika ali pa žrbé. Vsako leto je nekaj za odati. Kak lepi penez se dnesden za takšo živino dobi, je vsakomi znano. Vsaki vekši kmet na leto do dve tri jezero koron, mali kmet pa do jezero koron.
S takšimi penezi se kmetija lehko odpomore; küpi se novo orodje, obleka, in drüge potrebne reči, kaj pa više ostane, se da na intereš v hranilnico in kmetija včasi na boljši tir vstopi. To je na Goričkom in Dolenjskom do znaj ne bilo mogoče, ar to ljüdstvo ma navado, da mladina od 11. leta starejši pa do 50. leta po Vogrszkom in po Slavoniji hodijo na repo, žetvo in repno bratvo. Tak se to naše ljüdstvo od ranoga sprotoletja, do késne jeseni po tühini potepa in iz sébe trga trikrat drago obleko in zapravla svoje najlepse moči. Doma ostanejo samo stari oča in mati z malov dečicov, šterira prej za silo tüdi opravita domače delo. Istina, opravita za silo, ali kak bi potrebno bilo, ga nemoreta. Tisti par keblov žita, kaj sta stežavov v küp spravila njim pozimi pomorejo pojesti tak zvani vogrski n slavonski reparli, ki samo na zimo idomo jest prido, spretoletje pa, kda bi se delo za domače gospodarstvo odprlo, odido znova na vogrsko v štale in v kukorčnjake spat.
Tom se pomaga, da se velikanske
njiva in travniki dobro obdelajo, ali svoje malo domače kmetijstvo so pa ne zmožni obdelati, nego je zapüstijo v najvekšom zanemarjenji če bi ti naši reparski in žetvinski delavci doma ostali, bi svojo slovensko grüdo dobro prekopali, bi ne püstili, da, bi trava in korenje düšila našo poljske pridelke, bi gotovo naš slovenski kmet na svoji zemlji ne samo za sebe, nego tüdi za odati silje pripovo. Če bi bilo več delavcov doma, bi se lehko več pridelavalo, več živine krmilo za domačo potrebo in za odajo. To bi stokrat lepši dobiček bio, kak pa slüžba po Vogrskom in Slavoniji. Zakaj ide dobro ravenskomi in štajerskomi kmeti in je bogat? — Zato ka nepüsti od doma svoje decé, pač pá ž njimi vküpno skrbno obdelüje svojo kmetijo in si doma spravla svojo bogatijo.
Kakši je pa onih dobiček, ki svojo domačijo zanemarjajo in ido iskat srečo v tühino? Po pravici celo stvar lehko etak obsojam: En, po domačem povedano, reparski in žetvinski delavec zasluži največ do 200 K. na leto; raztrga pa najmenje eno zgornjo obleko, nekaj spodnje obleke in en par črevlov. Ena obleka zdaj košta najmenje do 140 K., spodnjo tüdi računajmo do 20 K. in črevle najmenje do 60 K; to vse vküp pride nad 220 K. Že samo tü mamo do 20 K. zgübička, skoj si pa zdaj za celo leto živež spravi, skoj drva in drüge potrebne reči? Tisto, če nemajo domači teliko, pa naposido vzemejo, „vej de prej kleti na repo šo, da doj zaslüži“.
Na to pa ne mislijo, da bo kleti ravno ista sreča kak letos, namreč da gor plačajo. In tak se dela od leta do leta dug za dugom in ide vse samo za volo nesrečnoga reparstva na nikaj. Sreče pač nema, sto jo ide v tühino iskat. — Bodimo pametni slovenski kmeti, ne dajmo se slepariti in za nos voditi, stem da njim svojo deco na delo pošilamo že Zvrzimo ednok zdravov metjov jarem slovenskoga in vogrskoga robstva iz sebe in bodimo slobodni gospodje na svojoj slovenskoj grüdi.
Vej že naš pesnik pravi:
„Prost, more biti, prost moj rod
Na svojoj zemlji svoj gospod.“
Kerec.
Objavo sam te reči, či včasi je vu vsem ne podpišem. Namen je dober i meni, najbolje pa reparom je ne po voli, da na repo morejo iti. Nego žitek je žmeten, najbolje pa na našim goričkom, Zemla je lagoja. Kak sam naj ob prvim hodo pri Sebeštjani pa so mi kazali farni grünt, smo prišli k
4
NOVINE
1917. decembra 23
„Zakunjenoj njivi.“ Inda sveta je orano bilo, milo mi je bilo pro siromaki plebanoši, ki je to obdelavati dao. Pa je dosta takših njiv po našem goričkom, da bi ravensko zemlo slobodno za gnoj na njo vozili. Blagoslov vu deci je pa velki, — prisiljeni so se stepati pro sveti, ar živeti morejo. Zdaj v jesen na repi so zaslüžili 140 — 160 koron. V žetvo bolje kaj zaslüžijo, na mesec dobi kosec 12 metrov silja. Mali paver v našem kraji iz svoje zemle en mesec to nikdar si ne pripravi. Brač že kosci slüži, 2 pa pol metra dobi. Kosec naprej ta majüce, brač ravno telko more hoditi i poleg toga vsikdar prignjeni, Žetva je ešče ne tak lagoji slüž, letos že 14 metrov obečavarjo.
Repa, repa ti si rana odpreta na teli našega lüdstva. Ne edno mater sam ze čuo, da jo je zakunolo, hčerko je v jesen komaj zvračila — od srapa. Kelko kvara se pa zgodi na düši nedužne mladine?
Kak lastvice pridejo k nam i spritoletje nam glasijo, mali idejo na repo, vekši so pa šli na Štajersko, na Tirolsko. Nišče je ne more nazaj držati. V slüžbo ne ščejo stopiti. Slobodno jih naš goričanec 5—6 ma, vse je okoli sebe ma.
Pa to vse zato, ar si več zaslüžijo po tühinskom.
Pred bojnov eden moški si je na Štajerskom od aprila do septembra zaslüžo 400 koron. Kda je domo prišo, küpe je 2—3 metra silja, te je prišo na 48 koron, žena je doma te že telko delala da je spravila seno za edno kravo, krumpiše pripovala za edno svinjo, drva na zimo si je tüdi spravila. Što je vekši gospod bio v zimi od ednoga takšega „Štajerca“? Prek po ramah ti je gledo či si ga v zimi na delo zvao. Vö se je iz tebe smejao, či si ga za hlapca pogajo, ar si njemi ne mogo na celo leto obečati kelko si on poi leta zaslüži. Pa si njemi ne mogo zameriti. Vsaki to gleda, kak ležej i boljše vöpride.
Dosta se da pisati od toga dela. S veseljom dam mesto našim čitatelom či gledoč na to socijelno nevolo ščejo kaj nam povedati.	Vrednik.
Bojna.
20. dec. Na Taljanskom fronti topovski boj.
21. dec, Taljani so sedem krat nadali naše postojanke pri Ost il Lempre.
22. dec. Taljanski napadi so se ne posrečili.
24. dec. Od Brenta na zahod smo
pozajeli Col del Rosso. Vlovili smo šest jezero možov, med njimi ednoga polkovnika i več štabnih častnikov.
Pogajanje od mira.
V Brestlitovski se je začnolo pogajanje 22. decembra ob 4 vöri.
Predsednik je Kühlmann, nemški deželni tajnik. Govorio je od toga, da trbe najobprvim gori postažiti one pogodbe, poleg šterih mir i sosedno prijatelstvo nastane. Prvi ruski zastopnik je oznano njihov miroven program.
Vogrska vlada je zastopana pri pogajanji.
Inozemski časopisje so širili, da namenjavamo staviti novo mirovno ponüdbo. Naši odločno izjavlajo, da Nemčija i njeni zavezniki ne ponovijo velikodüšno ponüdbo.
Rimski papa i entente.
Iz skrovnih dokumentov, pisem, stere je ruska vlada na svetlo dala, se vidi, da je entente — naši sovražniki — Taljani za to, da je od nas odstopo, za Judašov lon, najem obečo krajine naše monarkije, kde nemci i slovenci prebivajo. Zagotovili so Taljana, da rimskom papi zabranijo zvršavanje svojega mirovnoga poslanstva i slučajno obrambo svojih starih pravic, štere so Taljani že dostakrat s nogami klačili. Zdaj že vidi celi svet, da je entente proti najstarejšoj i najplemenitešoj oblasti sveta. Zdaj že vidimo, zakaj je entente na mirovno poslanstvo papo niti odgovor ne dao.
Položaj je zdaj tak, Slobodno zidarstvo svoje namene i cile s jedini s bojnov, mir šče zabraniti te čas, dokeč pri njih ne de zmaga končna.
Naši voditelje so dobri krščeniki. Naš kral ne dugo je prepovedo dvoboj, katoličanskoga mišlenja je grof Cernin, materi cerkvi je verno podami nemški kancler grof Hertling.
Nemški casar jo pohodo svoje vojake na Francoškom bojišči.
Zahvalo se je njim govoreči. Brezi tihih junaških borilcov na Zahodi bi nikdar ne bile mogoče nemško moč razvijati proti Rusom i Taljanom. Vi ste svojo telo držali, dokeč so vaši bratje pri Dünab i pri Loči zmago na zmago naklajali.
Leto 1917 s svojimi velkimi bitjami je pokazalo, da nemško ljüdstvo gvüšnega zaveznika ma vu Gospodi vseh vojsk tam od zgoroj. Na njega se lehko nihamo, brezi njega bi ne šlo. Vsaki je mogo svojo moč do slednje ta dati, Znam, da vsaki vu bobnečom ognji više človeče moči je delo.
Dostakrat ste pravili: Da bi nas dönok nikak gov premeno. Prišo je Na
Ruskom so napadi henjali, lehko, či Bog šče, na veke. Tak se nam vidi, vu zraki je: Ne ste več sami.
Katoličanska autonomija.
Autonomijo bi po našem jeziki tak lehko nazaj doli: Samovlada, samo ravnanje.
Grof Apponyi Adalbert je pravdo predločo od autonomije. Že-jo petdeset let čakamo.
Autonomijo nam da pravo, da mo po dovoljenji krala, kak našega najvišjega patrona, dela gledoč na cerkev, imanje i šole sami ravnali.
Da se cerkvene imanja prek dajo autonomiji, minister se poskrbi i za drüge verevadlüvanje. Luterani, kalavini, unitariušje dobijo od vogrske dežele vekivečno fundacijo 200 milijon koron. Iz toga dobijo luteranje 54 miljonov kalavinje 126 miljonov i unitariušje 6 miljonov. Dokeč ta fundanja ne bode položena, vsako leto dobijo 8 milijon koron cerkvene podpore.
Židovom hodi vekivečna fundacija 15 milijon koron. Dokeč se ne položi, dobijo vsako leto 1 milijon koron podpore.
Pošta.
Kozar Sala Martinje. Hvala. Penezi so dobljeni. Pintarič Leopolda i Škaper Šte-vana Rudeči križ išče. Či mi kaj novoga odpiše, vam naznanim. Pred 6 tjednami zaman ponovim spitavanje. Cankovčar. Meso jesti, — je ne lagoje delo, tak pravijo že knige, štero senje razlagajo. Nego konec je ne dober bio.
Ziv. Mi stojimo na domačih tlah, nam je lübleno, ka raste vu Mörskih dolinah i na bregah do Babe. Vi ste naš rojak, trgajte cvetje iz našega pola. Vsaki jezik vu svojem dialekti je lepi, — to je prava pot do srca prostih lüdih i to interesika vučenjake, ki priglihavajo razlošna dialekte. Ne sam jas proti pismenoj reči, nego či svojo reč mamo i je lepa i dobra, zakaj bi jo zavrgli?
Gorski. Tak? Sto goro küpi, on je gorski? Ti si pravi? Goričanec. Te da rhueči? V bojni? — Na poslanóm hvala. Več prosim.
100 litrov domače pijače
Elpis!
vkrepčevalne, téčne in žejo gaséče si more vsaki sam napraviti za male stroške. V zalogi so: ananas, jaboka, grenadina, maline, muškatelka, meta, pomaranče strašnica in višnja. Neuspeh izkljüčen. Ta domača pijača se pije po leti mrzlo po zimi pa vroče namesto ruma. Snovi z natenčnim navodilom stanejo K 12 poštnine prosto proti povzetji. Za kmetijstva, vekša hišna gospodarstva, delavnice, tovarne i. t. d. je to sredstvo velikanske vrednosti, ker se delavci s tov pijačov okrepčajo ne da bi bili pijani ali pa da bi zgübili na delavskoj zmožnosti
Janez Grolich, drogerija »pri angelju“ Brno štev. 85. Moravsko.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda gyorssajtóján, Szombathelyen.