
'sociäinoi
^ÊF^délQà
,procesisamo6rganiziranja|HI|H
IN SAMO^p^OC^^^^Hb^Hg
Dvanajsta mednorodna póletña šola, јЈВН^ННН
Sekcije za skupinsko dinamiko ЈпаЦ^нНИмВИм
^ebn^tno rast Društva psihologov^H^BH^H^I
Slovenije-^MÉIÌ^^H^^^BBHB^BHIMHI»!
Шттк XXXI - .799 Ј^Ш^иШЈШЈјј^^
ШГРГ'^ ^r? t^r'-'jr јг^Р^^^^.јИИДД^Н^И
flwlffiiliîwi I	'»^--^M^fesg^^HMMHH^M^^^^^H^^^i^^HiHif^
Socialno delo - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo Republike Slovenije
Zveza društev socialnih delavcev Republike Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Marinka Hasenbichel (predsednica), Meta Mencej, Danica Ošlaj, Pavla Rapoša-
Tajnšek, Vlasta Rozman
Uredništvo:
Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec, Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
To številko je uredil:
Miran Možina
Lektorica:
Mojca Dobnikar
Naslov uredništva in uprave:
Ljubljana, Šaranovičeva 5, Tel. 316-370, 311-250
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu vsakega četrtletja v nakladi
600 izvodov
Naročnina za leto 1992:	.
Za ustanove:	850,00 SLT ,	'i
Za posameznike: 720,00 SLT	^ . . ' ,
Za študente:	600,00 SLT
■ ■ ■
Naročniki poravnajo ta znesek po priloženi položnici ob prejemu te številke
na račun 50100-603-40199, Višja šola za socialne delavce, Šaranovičeva 5,
61000 Ljubljana (za Socialno delo)	.
Cena posamezne številke v prodaji je 900,00 SLT.
Tehnična izvedba:
ADVANCE d.o.o.
socialno delo
Leto 31	Ljubljana 1992	Št. 1-2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
AVTOPOEZA:
PROCESI SAMOORGANIZIRANJA IN
SAMOPOMOČI
Dvanajsta mednarodna poletna šola Sekcije za
skupinsko dinamiko in osebnostno rast
Društva psihologov Slovenije
VSEBINA
PESMI	6
UVOD	7
ČLANKI
-	Bernard Stritih, Miran Možina
Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja in samopomoči	18
-	Anica Mikuš Kos
Izlet na področje ameriškega življenja, imenovano filantropija	74
-	Frane Adam
Akcijsko raiskovanje v luči sistemske teorije	82
-	Jack Noreli
Vidiki samopomoči in samoorganizacije v gibanju
Balintovih skupin	90
-	Bernard Stritih, Miran Možina
Zapis udeleženca drugega srečanja Balintove skupine na poletni šoli
s sistemsko teoretičnim komentarjem	98
-	Tine Hribar
Postmodemizem na S lo venskem	118
-	Jože Ramovš
Socialni imunski sistem	130
-	Marijke Rutten Saris
Ti morda ne, jaz pa: Moja osebnostna rast prek samoorganizacije
in samopomoči	144
-	Ciril Klajnšček
Samoproizvajanje kot koncept, projekt in reflektirano izkustvo	195
-	Miran Možina, Jože Ramovš
Ob stikih s "Centro Italiano di Solidarietà"	171
-	Don Mario Picchi
Zakaj smo prostovoljci?	180
DELAVNICE
-	Bernard Stritih in ostali
Tabor kot kompleksni avtopoetski sistem	185
-	Ema Krejač
Moje izkušnje v skupinah za samopomoč	190
-	Žare Trušnovec, Zdenka Zalokar
Slovenski planinski tabor za ustvaijalno življenje mladih	195
-	Jože Ramovš in ostali
Skupine za samopomoč starih	199
-	Niko Američ
Šotorovci	201
-	Doris Erzar, Majda Golja
Skupina za samopomoč po izgubi partnerja	205
-	Doris Erzar, Blanka Gašperlin
Mladostnik - zakon - družina v programih
Centra za socialno delo Kranj	207
-	Marta Vodeb Bonač
Prostovoljno delo mladih	211
-	Julijana Kristan
Skupine za samopomoč starih	224
DOŽIVETJA
-	Barbara Berden
Z otroki na poletni šoli	235
-	Vesna Cotič
Moja poletna šola	237
-	Julijana Kristan
Udeležila sem se poletne šole	238
-	Andrej Palir
Poletna šola izza kuhinjskega lonca	242
-	Darka Podmenik
Reminiscence	243
-	Dušan Žagar
O poletni šoli	246
SEZNAM UDELEŽENCEV	248
PESMI
Edin Saračević*
Poslušam glasbo.	"	Vedno znova
Kaj je to	se odločam -
proti tišini	za življenje.
v meni? !	Kakšna svoboda!
•••
Ommm, Omm, Omm...	Enako vdan,
iz globine gozda -	soncu in čebeli -
motoma žaga.	dišoči cvet.
•••
V gozdu	Duha sem spoznal,
sem srečal človeka	naprej k -
s cigareto!	telesu.
•M
Zbudi se	Nikogar ni,
in Buda boš,	ki bi mi
ker Buda si	pomagal kihniti -
tudi ko spiš,	sonce je zašlo...
le da si Buda-lo,
ker se ne
zbudiš.
•••
Jok in smeh.	Jesen.
Kdo išče -	Kako vdano
razliko?	pada listje...
•M
Jaz	Sonce
sem	je
vedno -	zgoraj,
tukaj.
* Pesmi Edina Saračevida so njegov odziv na doživetje poletne šole.
uvod
V	tej številki Socialnega dela objavljamo gradivo 12. poletne šole
Sekcije za skupinsko dinamiko in osebnostno rast Društva psihologov
Slovenije, na temo Avtopoeza: procesi samoorganiziranja in samopomoči.
Soorganizator je bilo podjetje OIKOS iz Domžal.
Poletna šola je bila od 15. do 18. avgusta 1991 v Nomenju pri Bohinjski
Bistrici. Udeležilo se je je okoli 100 odraslih in 30 otrok. Poleg domačih
udeležencev so prišli tudi gosti iz tujine.
Delo na poletni šoli je potekalo v obliki plenarnih predavanj, delavnic ter
po osnovnih skupinah.
Organizatorji (Bernard Stritih, Jože Ramovš, Miran Možina in Jernej
Stritih) smo zainteresiranim sredi junija 1991 poslali vabilo, v katerem smo
prikazali osnovni konceptualni okvir poletne šole. Na tem mestu vabilo
podajamo v skrajšani obliki.
''Pred spreminjanjem je odkrivanje sveta. Svet pa se človeku
razkriva le, kolikor je človek odkrit pred samim seboj in kolikor se
je sam pripravljen razkriti, razodeti drugemu. Postaviti, kakor pravi
Pirjevec, samega sebe pred drugega. In pred družbo. To pa je bistvo
postmodernih gibanj, ki odkrivajo pomen akcije v akciji sami, ne pa
toliko v ciljih, ki si jih zastavljajo: gibanj ne kvalificira to, kar
počno, temveč to, kar so. Žene jih vprašanje biti: kaj pomeni biti
mlad, biti ženska itn. Vprašanja so partikulama, toda odgovori so
naslovljeni na vso družbo. Z govorico drugačnosti, ki že sama po
sebi izklicuje pravico do samobitnosti, se pravi do resničnosti. ... ta
avtonomna gibanja ... nimajo velikih vodij, so zato navidezno
pogosto prav neučinkovita in največkrat brez zanimanja za
institucionalne učinke... gibanje ni ... neposredni cilj pobude." (T.
Hribar, Nova revija, 65/66, str. 1489)
V	času, ko je načrtovanje bodočnosti še posebno negotov posel, smo se
organizatorji letošnje poletne šole (PŠ) odločili za temo, ki je odraz vere v
to, da prihajajo časi, ko bodo procesi samoorganizacije vse večjega pomena.
Upamo, da se bo naš družbeni prostor vse bolj odpiral za ljudi, ki bodo
razvijali podjetnost in samoiniciativnost. Hkrati se v velikih prazninah
socialne mreže kažejo vse večje potrebe po samopomoči. Desetletja
deklarirani in protežirani "samoupravni sistem" se je razkril (in se še
razkriva) v svojem totalitarnem bistvu, pokazal se je nesposobnega, da bi
preživel. Je bil ta sistem nekaj izven nas? Po našem mnenju ne, bil je del
nas in z nami in je v veliki meri še vedno del nas in z nami. Hkrati danes
vidimo, da marsikaj ne propada, marsikaj ostaja živo, kaže svojo sposobnost
10	Uvod	Soc Delo 31, 1992, 1-2
preživetja, obeta raztezanje v prihodnost.
SPOSOBNOST PREŽIVETJA naj bi bila torej letos v središču naše
pozornosti na poletni šoli. Prav o tem govori koncept avtopoeze (iz grščine
auto=samo, poiesis=produkcija), ki sta ga konec šestdesetih let uvedla čilska
znanstvenika Humberto Maturana in Francisco Varela in pomeni tisto
značilnost organizacije živih sistemov (bodisi celice, organizma, socialnih
grupacij ali ekosistemov), ki omogoča vzdrževanje življenja, samo
produkcijo. V zadnjih desetih letih je bil ta koncept predvsem v okviru
teorije kompleksnih sistemov deležen velike pozornosti in je spodbudil kup
novih iskanj na raznih področjih.
Poletna šola Sekcije za skupinsko dinamiko in osebnostno rast je
socialni fenomen, ki po 12 letih svoje evolucije kaže mnoge značilnosti
avtopoetske organizacije. Lahko bi rekli, da je poletna šola preživetja
sposoben sistem, kar ponovno dokazuje tudi tole vabilo. Želja organizatorjev
je, da bi se letos spraševali prav o tej njeni sposobnosti preživetja, o njeni
"trdoživosti", raziskovali naj bi razne dimenzije te njene sposobnosti. Ena od
značilnosti številnih dosedanjih udeležencev poletnih šol je ta, da so na
mnogih področjih spočenjali razne aktivnosti oz. dejavnosti zunaj institucij
in zunaj ustaljenih in uradno priznanih programov. Pogosto so bile to
prostovoljne dejavnosti, v prostem času (ali v institucijam "ukradenem
času"), kjer niso bili prvi cilji zaslužek, socialna promocija (v smislu večje
slave, boljšega položaja v kaki hierarhiji, pridobivanje privilegijev ipd.),
temveč bolj nova kvaliteta doživetij, udejanjanje drugačne eksistence,
drugačnega načina biti in so-biti pri strokovnem delu in v življenju. Mreža
procesov samoorganiziranja se je vsako leto spletala tudi v t.i. "poletnih
šolah". Poletne šole so po našem mnenju bile in so še del širšega družbenega
gibanja oz. gibanj, ki jih je gnalo (in jih še žene) vprašanje biti. Poletne
šole so v okviru razlikovanj, ki jih v zgoraj navedenem motu letošnje
Poletne šole izrisuje Tine Hribar, del slovenskih postmodernih gibanj.
Upamo, da prihaja čas, ko se bodo ta gibanja z družbenih obrobij premaknila
bolj v središče, in da bo njihova nova etika skupnega bitja in sožitja doživela
afirmacijo. Menimo, da npr. skupinsko delo oz. gibanje, ki je potekalo v
okviru ákcijsko-raziskovalnih projektov Tabor, ni bilo pomembno le kot
socialno-terapevtski projekt, ampak tudi kot socialno-kultunii projekt
iskanja nove paradigme za sožitje in "so-biti" ljudi naše in naslednjih
generacij v razmerah postindustrijske družbe. Za naš čas in za prihodnost bo
verjetno posebno pomembno negovanje komplementarnih odnosnih vzorcev
v velikih življenjskih skupinah in skupnostih, ki bodo po svoji sestavi
generacijsko mešane in v katerih bodo ljudje (morali) skušali živeti tako, da
bodo negovali kreativne potenciale spontanosti in osebnih želja
posameznikov. Gre torej za komplementarnost odnosov, ki ne izhaja iz
Soc Delo 31, 1992, 1-2	Uvod	9
avtoritete posameznikov in ustanov, ampak se razvija na osnovi doživetij
eksistencialne izpostavljenosti ljudi.
Ob uvodni citat bi radi postavili še citat, ki ga je napisal Alberto
Melucci in ki ga je Tine Hribar dodal v opombi k svojemu članku Samomor
in sveto (Nova revija, 65/66). Ta citat predstavlja velik korak v miselnih
iskanjih novih simbolov, ki bi bolj ustrezah novim družbenim gibanjem, ki
sama po sebi največkrat nimajo povsem jasnih programov, ker se rojevajo iz
spontanih in v izhodišču zelo raznolikih teženj ljudi:
"Sodobne družbe so izločile iz polja človeških izkušenj vse, kar
ni bilo merljivo in česar ni bilo mogoče nadzirati, kar je v tradi-
cionalnem svetu pripadalo dimenziji svetega. Končni smisel bivanja,
vprašanja po tem, kar uhaja individualni izkušnji, napajajo nova
"religiozna" iskanja ali preprosto zadovoljujejo potrebo po povezo-
vanju zunanjih sprememb z notranjo rastjo. Nastaja heterogeno
področje, ki išče novo zavesti Videti je zelo oddaljeno od tradicional-
nih oblik konfliktnih gibanj. Vseeno pa, če ne nasprotujemo multi-
nacionalnim кофогас1јат, ki prodajajo varnost, lahko opazimo pot
upiranja operacionalnim kodom, poziv v zavetje, iskanje notranje
enotnosti nasproti imperativom učinkovitosti. Vse te forme kolek-
tivne akcije na simbolni osnovi nasprotujejo dominantni logiki.
Problematizirajo definicijo kodov, poimenovanje realnosti. Ne zahte-
vajo, ampak ponujajo. S samim svojim obstojem ponujajo drugačne
načine definiranja pomena individualne in kolektivne akcije. Indi-
vidualne spremembe ne ločujejo od kolektivne akcije, splošni poziv
prevajajo v tu in zdaj individualne izkušnje. Delujejo kot novi mediji:
razsvetljujejo tisto, česar noben sistem ne pove o sebi, vso tisto
količino molka, nasilja in iracionalnosti, ki so vedno skriti v domi-
nantnih kodih." (A. Melucci, Problemi 1/87, str. 56-57)
Letos torej predlagamo, da ne bi bile v središču pozornosti razne psihote-
rapevtske tehnike, temveč npr. bolj to, kaj se je dogajalo (in se dogaja)
"okoli" teh tehnik. Npr. na terapevtskih taborih za otroke in mladostnike
govorimo o tehnikah skupinskega dela in miljejske terapije, vendar se je od
leta 1975, ko smo začeli s tem delom, okoli tega našega dela, ki smo ga
označevali tudi z "uporaba metod skupinske dinamike", spočenjalo vrtinčasto
gibanje, ki je daleč preseglo naša pričakovanja. Ti vrtinci niso bili omejeni
na posamezne osebnosti, temveč so pomenili realnost mnogih skupinskih
doživetij in so pomenili novo paradigmo v družbeni komunikacijski matrici.
Na tej novi paradigmi je mogoče še danes graditi vizijo prihodnosti. S tega
vidika se je morda umestno vprašati, ali se je podobno dogajalo oz. se dogaja
okoli tistega, kar se je poimenovalo "geštalt", "transakcijska analiza",
"realitetna terapija", "bioenergetika", "mladinske delavnice", "skupina za
10	Uvod	Soc Delo 31, 1992, 1-2
samopomoč", "prostovoljno delo", "akcijsko raziskovanje", "akcijska skupi-
na", "Balintove skupine", "sosvetovanje", "(porajajoča se) telesna govorica".
Tudi letošnja poletna šola prinaša pomembno novost. Preko svoje teme
se odpira iz ožjega psihoterapevtskega območja oz. iz psihoterapevtskih
okvirov v ožjem smislu. Psihoterapevtska dejavnost v širšem smislu lahko
pomeni ustvarjanje pogojev za avtonomni razvoj stroke in njenih nosilcev
(1) in lahko pomeni tudi pomoč za samopomoč (2).
K 1. Menimo, da je naša Sekcija lep primer avtonomne dejavnosti.
Nekaj ljudi se je zbralo in delovalo ne politično, ne z močjo, ne klansko, ne
z veliko denarja, temveč po principu samoiniciativnosti. Med člani se je
razvilo nekaj topline, bližine in človeškega stika. Metod dela nismo
ukazovali, tudi nismo ustvarili veliko literature in organizirali edukacijskih
treningov (v striktnem smislu). Je pa prišlo zraven veliko število ljudi,
vključili so se v razne delovne projekte Sekcije in so vsi dobili tudi nekaj
zase.
K 2. Psihoterapevtske institucije tudi v najbolj razvitih deželah še zdaleč
ne morejo pokrivati vseh potreb po pomoči te vrste. Skupine za
samopomoč, kjer se srečujejo psihoterapevti in laiki, s svojim eksplozivnim
razvojem kažejo, kje so nesluteni viri imunskega socialnega sistema. V
okviru cerkvenih institucij se je pri nas tudi v času "samoupravljanja"
dogajalo marsikaj, kar je imelo značilnosti avtonomije, samoiniciativnosti,
samoorganizacije in samopomoči. Osrednji organizacijski odbor letošnje
poletne šole kaže na to, da imamo danes res eiikratno priložnost tkanja novih
vezi in povezav. Skupni imenovalec bi lahko bile predvsem tiste izkušnje,
ki jih poskušamo zajeti s pojmoma samoorganizacija in samopomoč. Morda
smo si mnogi, ki smo doslej zaradi "neke politike" ostajali na različnih
bregovih, bližje, kot smo si mislili, in to prav zaradi tistega duha
samoiniciativnosti, ki teži k boljši kvaliteti življenja. V mučnih krizah, ki
so danes povezane z raznimi funkcijami, ki jih nosimo, se mnogi vračamo k
doživetju sebe kot zgolj človeka in k stiku z drugimi ljudmi kot zgolj
ljudmi. To je nov pogled in novo upanje, ki premeščata tudi prepad med
"vernimi" in "nevernimi".
Letošnja poletna šola naj bi med drugim pripomogla tudi k oblikovanju
matičnega središča za razne oblike skupin za samopomoč in samoorganizi-
ranja. Jože Ramovš si je to postavil za cilj svojega akcijskega raziskoval-
nega projekta, ki naj bi trajal tri leta. To središče naj bi bilo informacijsko
vozlišče, koordinacijski center, hkrati pa naj bi prispevalo k usposabljanju
ljudi za razne oblike samopomoči in samoorganiziranja.
Ena od dejavnosti, ki so se vedno znova prepletale z dejavnostjo poletne
šole, so bili poletni socioterapevtski tabori za otroke in mladostnike. Tudi
letos se bo poletna šola navezala na Tabor.
Soc Delo 31, 1992, 1-2	Uvod	11
Glede strukture bo poletna šola obdržala svojo podobo, ki naj bi omogo-
čala vzpostavitev neformalnega miljeja, intenzivno izmenjavo informacij in
izkustveno učenje. Težišče dela bo v malih osnovnih skupinah, diskusijskih
skupinah in v delavnicah ob plenarnih predavanjih in okroglih mizah. Do
sedaj smo dobili (oz. pri nekaterih še čakamo na dokončno potrditev)
naslednje prijave:
Plenarna predavanja:
1.	Bernard Stritih, Miran Možina: Avtopoeza - procesi samoorganizi-
ranja in samopomoči
2.	Dr. Anica Kos: Izlet na področje ameriškega življenja, imenovano
filantropija
3.	Franko Adam: Pogled na akcijsko raziskovanje z vidika sistemske
teorije
4.	Dr. Jack Noreli (gost iz Londona, predsednik Mednarodnega
združenja Balintovih skupin): The self-help and self-organizational
aspects of Balint groups movement
5.	Jernej Stritih: Samoorganizacija, ekologija in razvojni management
6.	Tine Hribar: Postmodemizem na Slovenskem
7.	Jože Ramovš: Samopomoč in dobrodelnost - socialna imunska
mehanizma
Delavnice:
1.	Marijke Rutten-Saris: Action groups - my personal growth through
self-organization and self-help
2.	Bemard Stritih, Miran Možina idr.: Tabor kot kompleksni avtopoet-
ski sistem
3.	Jack Noreli: Balint group alive
4.	Ema Krejač, Mirjana Majhenič: Najine izkušnje s skupinami za
samopomoč
5.	Jože Ramovš: Na poti k slovenskemu matičnemu središču za samo-
pomoč
6.	Zdenka Zalokar, Žare Trušnovec: Izkušnje s planinsko-vzgojnimi
tabori za otroke in mladino
7.	Tone Kokalj, Alenka Petek, Andreja Štavdohar, Marina Štremfelj:
Pojavi samopomoči in izkušnje pri vodenju Slovenske skupnosti
krščanskega življenja
8.	Tone Kladnik, Branka Knific, Julijana Kristan, Jože Ramovš in
ostali: Skupine ostarelih za samopomoč
9.	Zvone Štrubelj, Niko Američ, Suzana Belak, Brigita Kumik, Franci
Nahtigal: Ceste do človeka - skupina Sončna TOsem
10.	Niko Američ, Suzana Belak, Brigita Kumik: Šotorovci - skupina za
samopomoč za otroke in mladino
12	Uvod	Soc Delo 31, 1992, 1-2
11.	Anastazija Babič: Mladinske delavnice
12.	Marjan in Vera Čonč: Otroški telefon
13.	Doris Erzar: Preventivni programi na Centru za socialno delo Kranj
s področja zakonskega in družinskega svetovanja
Zaradi vojnih razmer smo morali spremeniti kraj dogajanja in prilagoditi
program. Vojni dogodki pa žal niso pomenili le organizacijske motnje,
temveč so zahtevali tudi človeška življenja. 26.6.1991 je v Gornji Radgoni
pod streli napadalcev padel JANEZ SVETINA. Zavedli smo se, da nam je
Janez zadnjič govoril na poletni šoli na Pohorju, avgusta 1990. Njegovemu
spominu smo se oddolžili s kratkim odlomkom zadnjega predavanja in z
nekaj besedami, ki jih je prijatelju v slovo napisal Bernard Stritih.
"Vse naše človeško življenje je iskanje samega sebe. Dejansko je
vse, kar človek počenja, tudi na vseh mogočih življenjskih stranpo-
teh, neke vrste preskušanje možnosti človeškega bivanja: Na kakšen
način lahko človek živi in biva, na kakšen način lahko obstaja. To
velja tako za najnižje človeške možnosti, ki so najbliže živalskim, za
divjaški ali barbarski način življenja, kakor tudi za najvišje možnosti
človeškega življenja, kakršne se pokažejo v življenju genijev ali
svetnikov ali duhovnih ljudi. Toda vse takšno iskanje samega sebe,
takšno preskušanje naših človeških možnosti pri večini ljudi še ni
tisto zavestno iskanje odgovora na človekovo osnovno vprašanje: kaj
smo ter od kod in kam gre naša pot." (Iz Janez Svetina, Človekovo
iskanje samega sebe. Zbornik 11. poletne šole skupinske dinamike,
Maribor 1991.)
Ko smo izvedeli kruto novico, se je najprej zazdelo, da to ne more biti
res. A tako kot že tolikokrat v slovenski zgodovini nam je tudi to pot usoda
zopet iztrgala človeka, ki je s svojim življenjem in delom presegal našo
vsakdanjost in ki je znal zastaviti vprašanja orientacije v najširših razsež-
nostih časa in prostora.
Soc Delo 31, 1992, 1-2	Uvod	13
Življenjska pot Janeza Svetine nikakor ni bila lahka,
njegovo iskanje samega sebe je bilo predvsem preizkušanje
vseh človeških možnosti z jasno usmeritvijo k najvišjim
vrednotam. Z neumornim študijskim delom in svojim iska-
teljskim načinom življenja, ki ga je vodilo do izvorov indij-
ske kulture, je razvil sposobnosti jasnega mišljenja tudi za
spoprijemanje z najbolj zapletenimi vidiki življenja in za
iskanje odgovorov o najglobljih skrivnostih sveta. Na svoji
poti si je pridobil tudi osebno žlahtnost in ugled, ki sta se
pokazala v razpravljanju s slehernim človekom. Z vsem
svojim življenjem se je zoperstavljal vsemu nizkotnemu in
vsem oblikam nasilja nad človekom. Res je, da je Janez
Svetina obležal kot žrtev nasilja, a res je tudi to, da nam je s
svojim življenjem odkril neslutena bogastva, s svojim zad-
njim dejanjem pa nas zavezuje, da življenja ne smemo zane-
marjati in,se prilagajati raznim oblikam nasilja. S svojim
delom nam je zapustil miselno bogastvo pa tudi zahtevne
naloge, ki jih moramo na poti v prihodnost neizogibno
rešiti. Skupaj z njim in s člani njegove družine ugotavljamo,
da tudi smrt ni le izguba, ampak je lahko kažipot v
neskončnih prostranstvih biti. Tu ostaja Janez Svetina z
nami.
Program Poletne šole je torej nastajal v zelo nenavadnih okoliščinah, v
katerih so se tudi temeljne ideje, ki smo jih razvijali zadnjih petnajst let,
pokazale na nov način. Nenavadnost okoliščin lahko opišemo takole:
Najnenavadnejša in vseobsegajoča okoliščina je bilo politično vrenje v
nekdanji Jugoslaviji. Ko smo se odločali o temi poletne šole, še nismo
mogli z gotovostjo predvideti, da bo prišlo do vojne, vendar je bilo to
možno slutiti, in ko se je približal čas naše prireditve, se je vojna v
Sloveniji že končala.
Velike spremembe v politični sferi so nas postavile pred nova vprašanja
in nove naloge tudi v našem strokovnem delu. Nujno je postalo
razvijanje novih oblik in metod za pomoč ljudem v stiski, možno in
potrebno je postalo širše povezovanje med strokami, gibanji in skupi-
nami za dialoško razreševanje temeljnih vprašanj, ki ogrožajo duševno
zdravje in socialno blaginjo naših ljudi.
14	Uvod	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Medtem ko so se leta 1990 in 1991 dogajale velike politične spremembe
in se odpirale nove možnosti in potrebe po sodelovanju vseh strok,
ustanov in gibanj, ki v Sloveniji delujejo na področju duševnega zdravja
in socialnega varstva, se je Sekcija za skupinsko dinamiko in oseb-
nostno rast notranje drobila. V zvezi s pripravami na poletno šolo, ki so
potekale konec leta 1990 in v prvi polovici leta 1991, je potrebno
omeniti, da so postale meje Sekcije popolnoma zabrisane. Nekdanji
člani se niso zbrali niti enkrat, hkrati pa so kot posamezniki izražali
željo, naj se tradicija naših prireditev ne prekine. Nekateri nekdanji člani
so tudi ustanovili nove sekcije in društva ter nakazovali, da bi morda
lahko organizirali celo več poletnih šol hkrati. Ob tem se je odprlo
vprašanje konkurence, npr. ali ne bi s tem mreže ljudi, ki je bila več
kakor deset let vajena ene poletne šole, preveč obremenili. Hkrati je bila
tema (samopomoč in samoorganizacija), ki jo je ponudil naš organiza-
cijski odbor, dovolj široka, da bi zl^ika zajela razne nove dejavnosti
nekdanjih osrednjih in aktivnih članov Sekcije. Njihov odziv je bil
različen. Poletna šola pa je bila na koncu vendarle samo ena. S
pritegnitvijo in plodnim sodelovanjem dr. Jožeta Ramovša pa je
tradicionalna prireditev Sekcije dobila nove razsežnosti. Prišlo je do
povezovanja z nekaterimi mrežami, ki so doslej delovale bolj v okvirih
cerkvenih in verskih organizacij in skupin.
Pomembni notranji premiki so se v zadnjem letu dogajali tudi v akcijski
skupini, ki je pripravljala terapevtski tabor Nomenj 1991. V takih
okoliščinah so se kar sama ponujala nekatera vprašanja, ki se nanašajo
na preteklost različnih oblik dela z otroki in mladino, povezanih z
akcijsko-raziskovalnimi projekti terapevtske kolonije in terapevtski
tabori. Čeprav so se razen Bernarda Stritiha zamenjali vsi posamezniki,
ki so leta 1975 pričeli razvijati alternativni koncept vzgojnega in
socialnoterapevtskega dela z otroki, in je ostala le razmeroma majhna
skupina udeležencev zadnjih taborov, se gibanje ni zaustavilo. Še vedno
živi v obliki številnih pričakovanj posameznikov, ki preprosto računajo
s tem, da se nekaj dogaja in da se tradicija ne more kar tako prekiniti.
Živi pa tudi kot predstava o skupni preteklosti, ki je Bernard Stritih in
Miran Možina ne dožvljava kot zgodovinsko preglednico različnih
dejavnosti ali kot urejeno bibliografijo objavljenih del niti si je ne
moreva predstavljati kot zavzemanje za podobno ideologijo. Skupno
preteklost še vedno tvorijo medse^jna poznanstva, skupno delo pri
raznih dejavnostih pa tudi veliko medsebojnih napetosti, osebnih
očitkov, zamer ter krčevitih prizadevanj posameznikov, da bi našli tla
pod nogami. Zato potrebujemo poletno šolo kot srečanje in povezo-
vanje, potrebujemo pa tudi, tako je videti, medsebojno izogibanje in
Soc Delo 31, 1992, 1-2	Uvod	15
številne oblike posrednega komuniciranja.
V	času, ko se je poletna šola naglo bližala, so se v naši družbi dogajale
velike spremembe. Ob poslabšanju napetih vesti, ki so se pogosto kar
prehitevale, se nam je večkrat zazdelo, da so priprave na poletno šolo precej
postranska zadeva, potem pa se je vse skupaj spet pokazalo v drugi luči.
Postalo je jasno, da smo ravno pred novo zgodovino, ki prihaja vsa velika in
pomembna, dolžni govoriti o majhnem žvljenju, ki se nezadržno nadaljuje iz
preteklosti v prihodnost in ki edino lahko osmisli nove oblike politične
organiziranosti. Za madžarskim avtorjem Györgyjem Konrádom ponavljamo:
"Uspeha dozorevanja avtonomije ne moremo meriti po tem, da
mesto dosedanje vlade zasede kaka (¿uga, temveč po tem, da se družba
pod vlado krepi, da je vse več neodvisnih ljudi in da se gosti mreža
pogovorov, ki jih od zgoraj ni mogoče nadzorovati. Vlada naj brez
skrbi ostane zgoraj, mi pa moramo imeti možnost, da spodaj živimo
svoje lastno življenje." (G. Konrád, 1988, str. 133)
V	zadnjih dveh letih so se odprle nove možnosti za komuniciranje med
zelo različnimi skupinami, ki prej zaradi steklenega zvona marksistične
ideologije, pod katerim smo živeli, niso mogle najti medsebojnega stika. Te
nove možnosti pa niso nekaj preprostega, saj naj bi jih izkoristili za to, da
bo življenje ljudi "spodaj", se pravi izven dosega državne in proizvodne
mreže, postajalo bogatejše, pestrejše in še bolj njihovo. Na videz se zdi, da
je vsakdaiije življenje številnih državljanov (Slovencev in pripadnikov drugih
narodov, ljudi najrazličnejših poklicev, zaposlenih in nezaposlenih, obeh
spolov, vseh generacij in verovanj pa tudi nevernih) nekaj preprostega.
Vendar ni tako. To je nekakšna podrast, ki je pomemben del življenja v tem
času in prostoru. Vsako poenostavljanje problemov v medsebojnih komuni-
kacijah lahko pripelje do siromašenja raznolikosti namesto do bogatenja
vseh. V obnebju različnih idej, ideologij, religij in filozofij vendarle vsi
iščemo raznolike možnosti biti.
Zbornik ima vsebinsko štiri dele. V uvodnem sta zajeti tudi vabili na
poletno šolo, ki so ju pred začetkom dobili udeleženci; v njih smo
organizatorji dali tudi vsebinske smernice. Sledijo predavanja s poletne šole,
ki so razen prispevka Tineta Hribarja (ki je avtorizirana transkripcija preda-
vanja) zdaj podana v obliki strokovnih člankov. V tretjem delu so povzetki
oz. infonnacije o nekaterih delavnicah na poletni šoU. V zadiijem delu pa so
opisi osebnih doživetij oz. vtisov nekaterih udeležencev. Na koncu je dodan
seznam z naslovi vseh ali vsaj večine udeležencev.
Predavanja oz. strokovni članki so v zborniku navedeni v takšnem
vrstnem redu, kot so potekali na poletni šoli. Uvodni okvir sta podala
Bernard Stritih in Miran Možina - že dokaj znani temi "samopomoč" in
"samoorganiziranje" sta na podlagi svojih izkušenj povezala s konceptom
16	Uvod	Soc Delo 31, 1992, 1-2
"avtopoeze", ki je v psihologiji, socialnem delu in medicini pri nas še
relativno slabo poznan. Anica Kos je prispevala sveže informacije (in svoje
refleksije) o prostovoljnem delu v ZDA, od koder se je s študijskega obiska
vrnila malo pred poletno šolo. Frane Adam, ki je sodeloval v akcijsko-
raziskovalnem projektu terapevtska kolonija na Rakitni leta 1975, je v
svojem predavanju povezal temo akcijskega raziskovanja s sistemsko teorijo,
ki ji v zadnjih letih posveča največ pozornosti. Jack Noreli, upokojeni
splošni zdravnik iz Londona, trenutno predsednik Mednarodnega združenja
Balintovih skupin, je napisal nekaj o vidiku samopomoči v tem gibanju.
Njegovemu članku sta Bernard Stritih in Miran Možina dodala zapis s
komentarjem Balintove skupine, ki jo je na poletni šoli vodil dr. Noreli.
Tine Hribar je pokazal na vzporednice našim prizadevanjem na področju
psihosocialnih znanosti v filozofiji in umetnosti - termin "postmodernizem"
zaobsega novi vzorec, ki prežema nova družbena gibanja na vseh omenjenih
področjih. Jože Ramovš, ki utira pot procesom samopomoči in samoorgani-
ziranja v socialnem delu, išče tudi možnosti novih opisov in razlikovanj za
te pojave. Marijke Rutten-Saris je svoj referat podala v okviru enodnevne
delavnice. Na njeno strokovno in osebno pot so v veliki meri vplivale razne
samoorganizirane akcijske skupine. Ciril Klajnšček se žal poletne šole ni
udeležil, je pa prispeval članek, ki po eni strani podaja enega od možnih
(kritičnih) pogledov na dogajanje na poletnih šolah, po drugi strani pa
omogoča zanimiv vpogled v uporabo koncepta avtopoeze na področju nove
politike zdravstvenega varstva, ki se uveljavlja v svetu in odmeva tudi pri
nas. Zaradi vojne se poletne šole niso udeležili gostje iz Italije, predstavniki
Centro Italiano di Solidarietà, in so svoj obisk prestavili na jesenski čas.
Tako je prišlo do enodnevnega seminarja Sabine Ruberto, ki je 10. decembra
napolnil veliko dvorano Teološke fakultete. V zborniku smo za predstavitev
njihove uspešne dejavnosti na področju zdravljenja zasvojenosti podali
prevod krajšega članka začetnika gibanja don Maria Picchia in nekaj vtisov iz
dosedanjih stikov.
Za konec še nekaj drobcev, o katerih so vodje odnosnih skupin na poletni
šoli poročali zadnji dan. Med drugim je bilo rečeno:
da je bilo ozračje tako, da si lahko pristopil, vprašal;
v celoti vzeto je bila ta poletna šola drugačna kot prejšnja leta;
na poletni šoli je bilo tudi kar nekaj ljudi, ki po stroki niso bili iz
"pomagajočih" poklicev (za ljudi v stiskah), vendar so bile teme tako
široke, da jih je marsikaj pritegnilo. Teme z drugih področij (npr.
filozofije, religije, ekologije, umetnosti, duhovnosti) so osvetljevale
kontekst naše dobe in stroke (psihosocialna pomoč). S tem je bila v
dobršni meri dosežena korekcija ene glavnih pomanjkljivosti moderne
znanosti - njene ujetosti v tunele (sub)specializiranih strok;
Soc Delo 31, 1992, 1-2	Uvod	17
udeleženec, ki je bil pred poletno šolo na jugoslovanskem kongresu iz
suicidologije na Bledu, je takole primerjal: "Na Bledu je bilo
porabljenega veliko denarja za relativno majhen učinek, na poletni šoli
pa smo priča zelo velikemu učinku za malo denarja." Večji del
organizacijskega in tehničnega dela na samem taboru, npr. delo v
ekonomatu ali kuhinji, je bil namreč opravljen prostovoljno. "Na
poletni šoli so stvari bolj doživete, na Bledu pa so potekale gala stvari
okoli tragične teme.";
zelo je uspel t.i. ekološki izlet pod vodstvom inž. Jerneja Stritiha;
poletna šola je posrečena kombinacija dela in "počitnic", tabor daje
počitniški čar.
Naslednjo, 13. poletno šolo bo na Boču ali na Pohorju od 20. do 23.
avgusta 1992 spet organizirala mariborska veja Sekcije za skupinsko dina-
miko in osebnostno rast. Osrednji organizacijski odbor sestavljajo (in so
vsem zainteresiranim že na voljo z informacijami):
Vladimira CVETKO Kardeljeva 79, Maribor, tel. 062/304-470,
Lili KMETIČ, Vrbanska 26a, Maribor, tel. 062/28-022,
Štefan KOLAR, C. B. Kanclerjev 38, 62310 Slovenska Bistrica
Ema KREJAČ, Mesarski p. 5, Maribor, tel. 062/221-317,
Tilka KREN, I. Internacionale 12, Maribor, tel. 062/39083,
Janko PREDAN, Zg. Bistrica 80, 62310 Slovenska Bistrica, tel. 062/811-
903, sL 062/811-171,812-353,
Majda SEDONJA, Pod klancem 10, Limbuš, tel. 062/37-221 int. 26-45,
Nada WOLF, ZD Maribor, Sodno 13, Maribor, 062/27572.
Se vidimo!
Bemard Stritih
Miran Možina
Jože Ramovš
<¿>
_predavanja
AVTOPOEZA: PROCESI
SAMOORGANIZIRANJA IN SAMOPOMOČI
Bernard Stritih, Miran Možina
Uvod
Ko se ozirava nazaj, ko iščeva po spominu in po zapiskih, ki so ostali
kot sled dogajanja vse od leta 1975, ko se je naša dejavnost začela kot
terapevtska kolonija za otroke s psihosocialnimi problemi na Rakitni, se
nama vrača podoba živega vrtinca dogodkov, katerega gibanje se je včasih
pospešilo, potem pa zopet umirilo, a se nikoli ni zaustavilo. Ostali so
mnogi živi spomini in človeške vezi. Ostale so izkušnje človeške bližine, pa
tudi številne (nekoč boleče) izkušnje nastajanja razmejitev in s tem
povezanih sposobnosti razlikovanja različnih kvalitet odnosov in ravni
komuniciranja. Prav zato ni možno vsega kar prepustiti preteklosti. Delo in
življenje hočeta biti izgovorjena, tega pa ni mogoče postoriti s povzetki in
ponavljanjem že povedanega. Preteklih dogodkov ni več mogoče spremeniti,
pač pa se s časom nujno spreminja način rekonstrukcije preteklosti. Vsako
spominjanje pomeni novo ustvarjanje mentalnih podob. Preteklost se na
novo odkriva ob srečevanju s sedanjostjo, ki tipajoč išče korak v prihodnost.
Porajajo se številna vprašanja, ki omogočajo postavljanje novih domnev za
bodočnost, ki morda ne bo pretirano svetla, verjetno pa nič manj zapletena,
zanimiva in vznemirljiva kot sedanjost in preteklost. S tem ko poskušava
posredovati naše izkušnje in koncepte, želiva dati tudi svoj prispevek k
razvijanju nove govorice, ki nam bo morda omogočila videti in opisati
probleme jutrišnjega dne tako, da ne bomo odpovedali pred naraščajočo
kompleksnostjo, ampak bomo našli nove, kreativnejše odgovore.
Poglejmo si kot primer delček tega novega, ki je v nenavadnih
okoliščinah nastal na nepričakovan način, nekako mimogrede, in dolgo ni bil
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 19
prej)oznan kot kaj posebno pomembnega in vrednega. Gre za karikaturo, ki
jo je prvi avtor začel risati, ko je na Inštitutu za sociologijo in filozofijo leta
1976 pri skupnem pogovoru o tem, kaj je bistvo rakitniške izkušnje, prišlo
do takega zapleta, da se udeleženci pogovora (prostovoljni sodelavci in
raziskovalna skupina na Inštitutu) niso več premaknili niti za ped naprej in
se je dialog ustavil. Z nekoliko zlobe je prvi avtor najprej narisal vzgojitelja,
ki v svoji demokratični vnemi nekega nemirnega otroka podre in mu hkrati
dopoveduje, da ga ne sovraži. Domislica se mu je zazdela zabavna in na papir
je napisal še nekaj fragmentov - misli, ki so bile izrečene na tem skupnem
pogovoru. Ko je tako z vedno večjim veseljem kracal po papirju, so odnosi
med udeleženci sestanka postajali še bolj zavozlani in naenkrat je v svoji
risbi prepoznal klasično sceno z bogovi na OUmpu. Nad njim se riše vizija
najvišjega boga, ki je že davno izginil in se ne bo več pokazal, dokler si
ljudje tega ne bodo zaslužili; to najvišje božanstvo je pustilo na nebu svoj
znak, letnico 1968. Pod Olimpom se dogaja vsakdanje življenje, polno
protislovij, ki jih lahko vidimo tudi kot nekaj zabavnega, če upoštevamo, da
bogovi vendarle Mijo nad vsem. Sebe je prvi avtor narisal na prostor, ki mu
je še ostajal, kot kurirja, ki teka z Rakitne na Inštitut in nazaj. Tudi za
svojo vlogo je našel mitsko prispodobo - tudi Prometej je bil nekakšen
kurir. Vprašal se je, kaj bi lahko kot Prometej ukradel bogovom in odnesel
vzgojiteljem na Rakitno. Prav v tistem trenutku zatopljenosti je zaslišal
glasove, naj tudi on pove svoje stališče o konceptu prihodnje kolonije.
Takrat mu je postalo jasno, da so udeleženci Rakitne 1975 grozečo zmedo
srečno rešili tudi zato, ker je prvi avtor vedno znova ponavljal vprašanja:
"Kako si se odločil, kako nameravaš to uresničiti...?" in ker se je potem
vedno znova vračal k ugotovitvi: "Res je, da si nismo mogli misliti, kaj se
bo dogajalo na Rakitni, toda še bolj res je to, da smo se za vse to sami
odločili, da smo s svojo odločitvijo vse to sami naredili in daje meja našega
dela točno tam, kjer bomo ugotovili, da ne vzdržimo več, da nam dogajanje
uhaja in da narašča verjetnost katastrofalnih dogodkov." Približno to je prvi
avtor takrat tudi povedal in presenečeno ugotovil, da je med udeleženci
pogovora za nekaj sekund zavladal občutek medsebojnega strinjanja. Potem
se je ozrl na svoj papir. Hotel je vse skupaj zmečkati, a se mu je posvetilo,
da ve, kaj bi lahko bil ogenj, ki ga nosi Prometej. Napisal je stavek: "Vsak
se je sam odločil " Možnost odločanja torej ne pripada več le bogovom,
ampak vsakomur; ko se je ponovno ozrl na tako nastalo karikaturo, se mu je
zazdelo, da lahko v njej vidi vrtinec, v katerega so bili vsi enako ujeti.
Vsakdo, vključno z "bogovi", se je ujel na svoj, edino zanj oz. zanjo možen
način. "Bogovi" so s tem izgubili imaginarni pomen in dobili simbolnega.
Potem je narisal še dekliško postavo v desnem spodnjem kotu; okrog nje so
se nabrale najprotislovnejše izjave, ki se jih je dalo vedno znova slišati med
20	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
prostovoljnimi sodelavci. Po eni strani so vztrajno ponavljali, da hočejo ven
iz institucij, po drugi strani pa so razmere, v katerih je potekalo njihovo
svobodno delovanje v akcijsko-raziskovalnem projektu Rakitna, pogosto
primerjali z življenjem sužnjev ali agrarnih delavcev v Srednji Ameriki. V
tistem trenutku se je prvemu avtorju zazdelo, da zmeda protislovij na papirju
ustreza zapletenosti dejanskega dogajanja, hkrati pa je doživel izrazit občutek,
da v tistem hipu ni bil kurir, ampak nekdo, ki sedi na robu dogajanja in riše,
tako da je tudi njegova roka postala predmet njegovega opazovanja.
Pravzaprav je bila roka, ki je risala, edino, kar je res videl pred seboj. Vse
drugo so bile njegove predstave.
Sedaj, po sedemnajstih letih, lahko v tej karikaturi vidiva delček
avtopoetskega procesa, ki je omogočal, da so se v naših medsebojnih
odnosih porajale vedno nove zamisli za uresničevanje naših želja, hkrati pa
so se vse dejavnosti iztekale nazaj v skupino. Udeleženci so prišli z zelo
različnimi željami in predstavami o cilju, vendar so zanesljivo lahko
uresničevali le eno: vsakdo je sam zase odločal, ali bo sodeloval in iskal sebi
ustrezen način preživetja v splošni kaotičnosti odnosov. Stavek, da "nihče
nima časa za nič", lahko poskušava razumeti tako, kot bi ga morda razumel
Dušan Pirjevec. Ni bilo časa za Nič, ljudje so pridno delali in izpolnjevali
vsak svojo vlogo. S tem je bil čas dobro izpolnjen, smiselnost tega dela pa
ni bila kje zunaj skupine oz. v prihodnosti, ampak prav v skupnem bivanju,
ki je bilo vsestransko naporno, ker smo si to napornost dovoljevali videti in
doživeti. Zato ni čudno, da smo bili sami presenečeni nad tem, kar se nam je
dogajalo, saj ni bilo prav nič podobno "vizijam dobre družbe", o katerih so
govorili politiki, ki jim sicer nismo verjeli, a vseeno tudi nismo mogli
verjeti tega, da smo se kljub velikim naporom dobro počutili. To je še
posebno presenetljivo, ker na karikaturi ni mogoče najti kakšnega splošnega
vodje niti zaslutiti kakšnih varnih meja skupine. Hkrati pa si ob tej risbi
lahko obnoviva vtise o tem, kako so okoličani pa tudi razni strokovnjaki in
novinarji, ki so nas obiskali, strmeli in kako nas niso razumeli. To pa
pomeni, da je bila razlika med zunaj in znotraj skupine oz. sistema zelo
očitna, šele iz velike časovne oddaljenosti se pokaže, da razne medsebojne
napetosti niso bile odveč, ampak so bile del kompleksnosti oz. konstitutivne
sestavine procesa, v katerem so se porajala posebna pravila pogovarjanja,
svojski vzorci medsebojnih odnosov, in zorele skupne odločitve, ki so nas
ovijale v skupno odnosno mrežo, ki se je nenehno obnavljala in razvijala.
Meniva, da nam šele pojem avtopoeza omogoča razmišljanje o tem
nastajanju oz. postajanju, ki je bilo hkrati tudi minevanje, pustilo pa je
neizbrisno sled v življenju številnih prostovoljnih sodelavcev in otrok, ki
smo v odkrivanju novih odgovorov na kompleksnost svojega časa in
prostora čфali tudi življenjski smisel.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 21
Kako odgovoriti na kompleksnost, kako jo reflektirati, opisati, je
temeljni izziv najinega raziskovalnega dela, katerega del je tudi pričujoči
članek. Najprej podajava nekaj osnovnih informacij o konceptu avtopoeze
kot posebnem tipu samoorganizacije in o teoriji koçiipleksnih sistemov oz.
o znanosti o kompleksnosti, katere del je koncept avtopoeze, tako da bi v
nove prostore, ki ga ta koncept oz. teorije odpirajo, lahko vstopili tudi tisti,
ki se z njim(i) še niso srečali. Po tem splošnem in bolj informativnem
poglavju sledijo poglavja, ki opisujejo najino oz. naše delo od leta 1975 v
okviru skupinskega dela v procesu psihosocialne pomoči otrokom in
mladostnikom. Najprej prikaževa povezave in razlike med novimi družbe-
nimi gibanji po prelomnem letu 1968 pri nas in drugod po Evropi, nato pa
povezavo med uporom proti institucijam (oz. begom iz institucij) in
začetkom naših akcijsko-raziskovalnih projektov. Sledi opis skupine za
samopomoč in tabora kot avtopoetskega sistema. Spoznanje, da naše delo
presega t.i. (socio)terapevtski okvir in da ustreza značilnostim postmoder-
nega (vrtinčastega) družbenega gibanja, pa je glavna tema zadnjega poglavja.
Hkrati je stil najinega pisanja tak, da je v vsakem delu prisoten tudi vtis
celote. To sva želela, čeprav to pomeni, da se ravni opisov večkrat preple-
tajo, so manj urejene in se večkrat ponavljajo.
Na koncu tega uvoda žeUva zapisati Eliotove verze (T. S. Eliot, Pesmi,
1982, str. 122-123), ki s pesniško tankočutnostjo zajemajo resnico o
celostnosti in (samo)rekurzivnosti našega trenutka tu in zdaj. Želiva in
upava, da je navdih teh verzov prisoten tudi v najinem znanstvenem delu.
Meniva, da sta podobna želja in upanje danes prisotna v srcu in razumu
mnogih znanstvenikov, ki hočejo odpreti moderni znanosti pot v novo dobo,
v novo paradigmo. V tem novem vzorcu imata znanost in poezija nekaj
skupnega - obe se skromno klanjata nedosegljivi celostnosti in s tem
povezani skrivnostnosti resnice trenutka življenja tu in zdaj.
(...) ne bomo odnehali raziskovati
in konec našega raziskovanja
bo da prišli bomo tja kjer smo začeli
in spoznali kraj prvikrat.
(...) in otrok na jablani
ne znan, ker ni bil iskan
a slišen, na pol slišen,
v tišini, med valoma morja.
22	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Avtopoeza - zgodovina nastanka tega koncepta kot
dela znanosti o kompleksnosti oz. teorije
kompleksnih sistemov in njegov pomen za naše delo
Humberto Maturana piše v svojem uvodu k eseju Biologija kognicije (v
Maturana, H., Varela, F., Autopoiesis and Cognition - The Realization of
the Living, 1980, str. XI-XXX) med drugim tudi o tem, kako je prišlo do
oblikovanja koncepta avtopoeze. Pravi, da so ga že od otroštva zanimale
rastline in živali in da se je pogosto spraševal, kaj jih dela žive. V času
študija medicine (1948-1953) se je spraševal, "kakšne vrste sistemi so živi
sistemi, tako da lahko umrejo, in kako to, da imajo sposobnost kognicije."
Leta 1954 je začel v Angliji študirati biologijo in nato študij nadaljeval v
ZDA. Leta 1960 se je po šestih letih študija in raziskovanja v tujini vrnil
domov v Čile in nato na medicinski fakulteti v Santiagu opravljal raziskave
na področju nevrofiziologije in nevroanatomije. Hkrati je sodeloval pri
pouku študentov medicine, kjer je prevzel odgovornost, da jim bo posredoval
nekaj razumevanja o organizaciji živih sistemov kot avtonomnih enot in o
njihovem možnem izvoru na zemlji. Osrednje vprašanje, ki so ga študentje
vedno znova postavljali, je bilo: "Kaj je tista značilnost živih sistemov, ki
izvira iz samih začetkov življenja na zemlji in je od takrat v naslednjih
generacijah ostala nespremenjena? Kaj je nespremenljiva značilnost živih
sistemov, okoli katere poteka naravna selekcija?" Težave pri odgovarjanju na
to vprašanje, pravi Maturana, so bile epistemološke in lingvistične. Z danim
jezikom lahko povemo samo tisto, kar ta jezik dopušča. Moral je nehati
razmišljati o živih sistemih kot o odprtih sistemih, ki so definirani prek
okolja, potreboval je jezik, ki bi opisal in ohranil avtonomijo kot osrednjo
značilnost enot živih sistemov. Moral se je torej izogniti pojmom, kot o
namen, cilj, uporaba ali funkcija.
Maja 1968 je prišlo na državni čilski univerzi do revolucije, študentje so
prevzeli upravljanje univerze v svoje roke in poskušali reformulirati
filozofijo, ki je bila podlaga njeni organizaciji. Maturana se jim je pridružil.
Vse običajne študijske aktivnosti so se prekinile in študentje in nekaj članov
pedagoškega osebja so poskušali povedati nekaj novega. Ni bilo lahko. Jezik
se je pokazal kot past, vendar je bila celotna izkušnja čudovita šola, kjer je
vsak posameznik lahko odkril, kako gluhonem in slep je. Lahko se je bilo
ujeti v lastni ego, toda če se je komu uspelo od tega vsaj malo osvoboditi, je
lahko začel poslušati in njegov jezik se je pričel spreminjati; in nato in
samo nato je lahko izrekel nove stvari. To je trajalo nekaj mesecev. Leta
1969 je Maturana začel prvič govoriti o živih sistemih kot enotah, za katere
je značilna temeljna cirkularnost v proizvajanju lastnih sestavin.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 23
Leta 1972 se je Maturana skupaj z Várelo lotil pisanja novega eseja, ki
naj bi dopolnil esej Biologija kognicije iz leta 1969. Bila sta nezadovoljna z
izrazom "cirkulama organizacija", želela sta najti besedo, ki bi posredovala
temeljno značilnost organizacije vsega živega, tj. avtonomijo. V teh okoli-
ščinah je prišlo do pogovora s prijateljem o njegovem eseju o Don Kihotu,
v katerem je analiziral Don Kihotovo dilemo - ali naj sledi poti orožja
(praxis, akcije) aU poti besede (poiesis, kreacije, proizvajanja). Odločil se je
za pot praxis in se odrekel poti poiesis. Maturana pravi, da se je takrat prvič
zavedel moči besede "poiesis" in skoval besedo, ki sta jo potrebovala:
autopoiesis. To je bila beseda brez zgodovine, beseda, ki je lahko direktno
posredovala, kaj se dogaja v dinamiki avtonomije, ki je lastna živim
sistemom. Odkritje te besede se je kasneje pokazalo za zelo dragoceno. Dosti
lažje se jima je bilo izogniti vedno prisotni pasti, da ni možno reči ničesar
novega, ker jezik tega ne dovoli. Nista se mogla izogniti tradiciji, vendar sta
se lahko z ustreznim jezikom drugače orientirala ter ustvarila novo
perspektivo in novo tradicijo.
Ko je leta 1980 na Nizozemskem izšel angleški prevod njunega eseja
Avtopoeza, o tem ni bilo več dvoma, kar je v briljantnem uvodu k eseju z
analizo potrdil tudi Stafford Beer, eno velikih imen moderne kibernetike
(kibemetike drugega reda). Z neprikritim navdušenjem priznava kolegoma, da
sta s svojim esejem odprla nova obzorja v biologiji, kibernetiki, epistemo-
logiji, psihologiji in še marsikje. In tega po Beerovem mnenju nista naredila
na interdisciplinaren, temveč na iran^disciplinaren način. Na metósistemski
način sta presegla mrtvotoke modernih (sub)specializiranih znanosti in
navidezni izhod v interdisciplinarnosti. Ustvarila sta sintezo na višji ravni,
kar tudi pomeni, da njunega prispevka ni mogoče klasificirati v predale starih
kategorij in disciplin. Kdor vzame esej Avtopoeza resno, mora na novo
premisliti celotno znanje. Avtopoeza sodi v novo knjižnico. Poglejmo si
zdaj njuno definicijo avtopoeze:
Avtopoeza (samoproizvajanje) je vrsta samoorganizacije.(—) Avtopoetski
sistem je homeostatski sistem, ki ima lastno organizacijo za temeljno
spremenljivko, ki jo ohranja konstantno. Predmet produktivnih interakcij
sestavnih delov sistema so prav ti sestavni deli. To je organizacija življenja
in hkrati organizacija avtonomije." (Maturana, H., Varela, F., 1980, str. 78-
79; poudarki B. S. in M. M.)
Če pogledamo to definicijo avtopoeze, lahko ugotovimo, da so posledice
avtopoetske organizacije zelo velike:
"1. Avtopoetski sistemi so avtonomni', to pomeni, da podrejajo vse spre-
membe vzdrževanju lasme organizacije, ne glede na to, kako globoke so
lahko njihove transformacije v procesu.
2. Avtopoetski sistemi so individualni; to pomeni, da prek vzdrževanja
24	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
nespremenljivosti svoje organizacije, ki jo neprenehoma proizvajajo, ak-
tivno vzdržujejo identiteto, ki je neodvisna od interakcij z opazovalcem.
3.	Avtopoetski sistemi so enote samo zaradi svoje specifične avtopoetske
organizacije - njihove operacije določajo njihove meje v procesu
samoproizvajanja.
4.	Avtopoetski sistemi nimajo inputov in outputov. Lahko jih perturbirajo
nejx)vezani dogodki in lahko pride do notranjih strukturnih sprememb,
ki kompenzirajo te perturbacije. Če se perturbacije ponavljajo, lahko
pride v sistemu do ponavljaji^ih se nizov notranjih sprememb, ki so
lahko enake ali pa ne. Katerikoli niz notranjih sprememb pa je vedno
podrejen vzdrževanju organizacije sistema, to je pogoj, ki definira
avtopoetski sistem. Katerikoli odnos med temi spremembami in pote-
kom perturbacij, na katerega lahko pokažemo, spada v področje, v kate-
rem sistem opazujemo, nima pa to zveze z njegovo organizacijo."
(Maturana, H., Varela, F., 1980, str. 80-81; vsi poudarki B. S. in M.
M.)
V eseju Avtopoeza pa je ostalo odprto oz. sporno vprašanje, ali so tudi
človeške družbe biološki sistemi, torej ali so tudi socialni sistemi oz.
institucije avtopoetski in s tem živi sistemi. Avtorja nista našla soglasja o
tem, S. Beer paje na to vprašanje odgovoril odločno pritrdilno. Maturana še
danes vztraja pri razlikovanju med živimi in socialnimi sistemi ter predlaga,
da skupek avtopoetskih sistemov, ki so prek realizacije svoje avtopoeze v
interakciji drug z drugim, ustvarja in integrira sistem, ki deluje kot medij, v
katerem uresničujejo svojo avtopoezo. Tako tudi v knjigi Drevo spoznanja
(angleški prevod The Tree of Knowledge, 1987) skupaj z Várelo govorita o
avtopoetskih sistemih prvega (npr. enocelični organizmi) in drugega reda
(npr. metacelični organizmi) ter o strukturnih spojih tretjega reda (third-order
couplings; podobno kot v primeru celičnih interakcij pri metaceličarjih je tu
en organizem strukturno spojen z drugimi organizmi, tako da so drugi izvor
perturbacij). Za naše delo se je zaenkrat pokazalo celo kot dobro, da obstajajo
razlike med pogledi, saj to omogoča več svobodnega prostora za lastni
temeljitejši premislek in diferenciacijo na osnovi lastnega raziskovanja.
Zaenkrat se nama je za naše delo (tudi pri pisanju tega članka) zdelo bolj
navdihujoče Beerovo stališče. Šele prav v zadnjem času pa se nama je
pokazalo, da je to stališče lahko tudi spolzko in da lahko z njim zdrsneš v
pasti stare epistemologije, značilne za industrijsko družbo.
Kot znanstvenika poskušava razmišljati o svojem delu predvsem kot o
raziskovanju kompleksnosti. S tem se pridružujeva pomembni težnji v
moderni znanosti. Za to težnjo je značilno, da poskuša najti korekcijo za
razne oblike redukcionizmov. Lahko rečeva, da je ta težnja vedno bolj
prisotna v vseh vejah znanosti in da je, kot pravi Heinz von Förster,
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 25
"íranidisciplinama". Transdisciplinamost znanosti o kompleksnosti pa po
njegovem pomeni razumevanje detajlov, potem interdisciplinarnost (torej
povezovanje razumevanja detajlov med raznimi disciplinami) in hkrati
razumevanje samega razumevanja (H. von Förster, v Snow, B. A., 1990, str.
III).
Danes v svetu gotovo ni avtorja, ki bi si upal trditi, da lahko poda
natančen pregled celotnega področja t.i. sistemske znanosti (Snow, B. A.,
1990, str. 8), ali kot se v zadnjem času vse pogosteje uporabljata sinonima -
teorije kompleksnih sistemov (Kratky in Wallner, 1990, str, 8) oz. znanosti
o kompleksnosti (Snow, B. A., 1990, str. 8), saj je še vedno zelo živo,
polno rasti. Se pa danes že dosti jasneje kažejo nekateri mejniki te nove
znanosti, ki pomeni temeljito reorganizacijo celotnega človeškega védenja.
Meniva, da je dobro, da v grobem zariševa znanstveno področje, po katerem
se gibljeva, preden se bova v okviru te znanosti spustila v opisovanje
nekaterih projektov zadnjih let, v katerih sva sodelovala. Pregled v veliki
meri povzemava po avtorju Blainu A. Snowu, ki je pozimi 1990 izdal
svetovni pregled edukacije na področju sistemske znanosti. Knjiga je rezultat
nekajletnega raziskövalnega projekta, ki sta ga spodbudila Heinz von Förster,
veteran kibernetike, in Fritjof Capra, fizik, avtor zelo popularnih knjig o
novi paradigmi v znanosti.
V štiridesetih letih tega stoletja so se pojavile znanosti, ki so se začele
ukvarjati s proučevanjem vedenja kompleksnih sistemov:
1.	Kibernetika in z njo povezane discipline: znanost o učinkoviti organiza-
ciji, ne glede na njeno materialno realizacijo', proučuje raznolikost,
informacijo in kontrolo, cirkularnost in rekurzivnost, proces, adaptacijo
in evolucijo, procese opazovanja in odločanja prvič, v opazovanih
sistemih (kibernetika prvega reda), in drugič, v opazujočih sistemih
(kibernetika drugega reda). Vplivala je na mnoga področja znanosti,
vključno s kognitivnimi in behaviorističnimi znanostmi, družinsko
psihoterapijo in psihiatrijo, komunikacijsko znanostjo in elektroniko,
znanostjo o upravljanju, računalništvo, vzgojo, ekologijo, ekonomijo in
političnimi vedami.
2.	Splošna teorija sistemov in z njo povezane discipline; spodbuja razvoj
teoretičnih sistemov, ki so uporabni na več kot enem samem tradicio-
nalnem področju znanja, raziskuje izomorfnost konceptov, zakonov in
modelov na različnih področjih ter pomaga pri koristnih prenosih z
enega področja na drugo, spodbuja razvoj ustreznih teoretičnih modelov
na področjih, kjer jih primanjkuje, zmanjšuje podvajanje teoretičnih
prizadevanj na raznih področjih, spodbuja celostnost znanosti, s tem da
izboljšuje komunikacijo med znanstveniki. S to teorijo sta povezani
Bogdanova "tektologija" in Smutsov "holizem". Teorija občih sistemov
26	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
je vplivala na mnoga področja, vključno z znanostjo o upravljanju,
družinsko terapijo in psihiatrijo, edukacijo in edukacijsko tehnologijo,
teoretično biologijo, ekologijo, ekonomijo, urbanizmom in urejanjem
krajine ter poUtičnimi vedami.
Raziskovanja samoorganizacije in neravnotežnih sistemov so naslednje
pomembno področje znanosti o kompleksnih sistemih in izhajajo s področij,
kot so fizikalna kemija, dinamika tekočin, biofizika, ter v zadnjem času iz
razvitih znanosti o kompleksnih dinamičnih sistemih in kaosu.
Te prve štiri raziskovalne tradicije so zgradile velik del teoretičnega
okvira, v katerem so nekatera tradicionalna področja naredila nove korake in
tako v mnogočem postala sistemske znanosti. Mnoga od teh povojnih
področij so veliko prispevala k raziskovanju kompleksnosti. Med pomemb-
nejšimi proizvodi kompleksnosti informacijske dobe so računalniški,
informacijski in komunikacijski ter poslovni in upravni sistemi. Inženiring
in znanost o upravljanju sta igrala pomembno vlogo v razvoju raziskav
kompleksnosti in tako lahko govorimo o sistemskem inženiringu in sistem-
skem upravljanju kot o posebnih znanostih o kompleksnosti. Čeprav
računalniška znanost v strogem pomenu ni sistemska znanost, je računalnik
integralni del v raziskovanjih kompleksnosti na vseh področjih.
Naslednje področje, kognitivna znanost, se je v zadnjih nekaj desetletjih
v marsičem razvijalo vzporedno s sistemsko znanostjo in je bilo še posebno
blizu kibernetiki in računalniški znanosti. Postopno izgrajevanje boljšega
razumevanja kognicije je bilo osrednja skrb mnogih sistemskih raziskoval-
cev. Mnogi, ki so največ prispevali k razvoju znanosti o kompleksnosti, so
ravno tisti, ki so iskali možnosti boljšega razumevanja kognitivnih
sistemov.
Napajajoč se iz teorij kognitivnih sistemov je vzklilo še eno pomembno
področje raziskovanja, ki je prispevalo k našemu razumevanju sistemske
dinamike in organizacije - sistemska terapija. Še posebno družinski terapevti
so prek obsežnega kliničnega raziskovanja pomembno prispevali k našemu
razumevanju, kako delujejo človeški sistemi in kako v kontekstu medčloveš-
kih odnosov nastajajo razne motnje, npr. shizofrensko ali odvisnostno
vedenje.
Končno, ekološka znanost je v samem bistvu sistemska znanost, čeprav
je običajno ne razumemo tako. Sistemska ekologija v širšem smislu je
postala splošno proučevanje funkcionalnih odnosov med naravnimi sistemi
ter naravnim okoljem in človeškimi sistemi.
K seznamu B. A. Snowa bi rada dodala še prispevke, ki so k teoriji
kompleksnih sistemov prišli s področja t.i. skupinske dinamike oz.
skupinskega dela. Skupinska dinamika je gotovo ena od pomembnih
prekretnic v znanosti in družbenih praksah prve polovice našega stoletja.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 27
Novi pogledi na fenomen človeške skupine in novi pristopi so se razvijali
hkrati z medsebojnim oplajanjem in v intenzivnem iskanju možnosti
sinteze. V okviru sociološko-antropološkega pristopa se je razvijala podoba
skupine kot strukture statusov in vlog, ki zagotavljajo notranjo in zunanjo
diferenciacijo, hkrati pa pomenijo tudi možnost premoščanja razlik med
človekovo individualno (biološko in psihološko) in družbeno naravo.
Sociološki pristop je odpovedal pri srečevanju z vprašanjem avtonomnosti in
posebne identitete skupine. Tako je psihologija poskušala odgovoriti na
vprašanje avtonomnosti skupine in na vprašanja o komunikaciji v skupini z
uvajanjem pojmov, ki so bili privzeti iz individualne psihologije in
psihoanalize: vprašanje projekcij nezavednega, transfemi pojavi v skupini,
skupinske predpostavke, notranji konflikti v skupini in komunikacijski
vzorci komunikacije dvojne vezi (double bind). Psihološki pristop se je v
razlagi skupinskih, fenomenov in njihovem izkoriščanju za doseganje
terapevtskih in socialno-pedagoških učinkov izkazal za nezadovoljiv pri
obravnavanju vprašanj o vplivanju socialnega konteksta na notranje doga-
janje v skupinah in na pojave sinergije ob srečevanju skupine z družbenim
okoljem. Tretja vzporednica razvoja skupinske dinamike je intuitivno-
kulturološki pristop, ki ga je razvil Jakob Moreno. Pod streho nekaterih
pojmov, privzetih iz filozofije in kulture, je ustvaril prostor za eksperimen-
tiranje s fenomeni spontanosti pri posameznikih in v medosebnih
interakcijah. Teorija skupinske dinamike je nastala kot poskus organiziranja
povsem raznorodnih odkritij v model, ki bi ustrezal zahtevam tradicionalne
znanstvene paradigme v smislu ustvarjanja kavzalnih shem. Številnost šol
skupinske dinamike, ki so se razvile okrog notranje razcepljenega teoretskega
konstrukta in okrog fenomenov, ki jih ni bilo možno ujeti in v celoti
integrirati, ne govori o razcvetu skupinske dinamike, ampak o njenem
koncu. Medtem ko so se nekatere šole skupinske dinamike izpraznile v
komercialnost, pa so druge postopno preraščale v družbena gibanja in so
torej same predstavljale kompleksnejše družbene fenomene, kakor pa jih je
bilo možno misliti z njihovimi pojmi. Na tej točki pomeni skupinska
dinamika izziv za razvoj teorije kompleksnih sistemov, hkrati pa tej teoriji
prinaša svoja znanja pa tudi številna nerešena vprašanja skupaj s številnimi
neuspehi in zablodami v smislu reifikacije skupinsko-dinamičnih pojmov in
poskusov fundamentalizma. Maturana je pokazal, da nereflektirano spreje-
manje spontanosti na družbeni ravni pomeni neposredno nevarnost
totalitarizma. Teorija kompleksnih sistemov odpira možnosti za upoštevanje
pomena opazovalca, ki v skupinski samoopis vnaša etične dileme in odpira
možnost umevanja ljubezni kot nepogrešljive dimenzije za doseganje novih
razvojnih možnosti družbe oz. socialnih sistemov (H. Maturana, 1980, str.
XXIV-XXX).
28	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Tako lahko vidimo, daje področje raziskovanja, ki ga zaobjema razisko-
vanje o kompleksnih sistemih, zelo široko; vključuje globalno politiko,
ekonomijo, dinamiko gozdnih in morskih ekosistemov, vreme, imunski
sistem, možgansko strukturo in funkcijo, živčna mrežja, urbanistični razvoj,
družino, upravljanje korporacij, prebiotično evolucijo, kemijo beljakovin,
umetno inteligenco in proces učenja, če omenimo samo manjši del področij.
Večina ljudi, ki so vključeni v raziskovanje kompleksnih sistemov, deluje v
okviru enega ali več tradicionalnih področij; gre za matematike, fizike,
kemike, biologe, ekologe, kognitivne znanstvenike, sociologe, antropologe,
terapevte, psihologe, menedžerje, ekonomiste, računalniške strokovnjake,
arhitekte, inženirje, filozofe, zdravnike itd., za vse, ki s svojim strokovnim
delom prispevajo k boljšemu razumevanju kompleksnih dinamičnih siste-
mov in njihovega vedenja.
Kot celota predstavljajo te multidiscipliname znanosti novo sintezo v
modemi znanosti. Njene nove razsežnosti in mejnike šele začenjamo razu-
meti. Mnogi govorijo, da gre za pravo znanstveno revolucijo, za spremembo
znanstvene paradigme. Te spremembe ne vplivajo samo na znanstveno
področje, temveč na celotno dnižbeno sfero. Tako se poleg konceptualne baze
v znanosti spreminja tudi področje industrije in bančništva, spreminjajo se
naše univerze in raziskovalni centri. Znanosti o kompleksnosti so veliko
gibanje k novemu pogledu na svet in novi ureditvi celotnega človeškega
vedenja.
Gotovo bi natančen pregled konceptualnih okvirov znanosti o kompleks-
nosti, ki so danes na voljo, presegel namen najinega članka, vendar je dobro,
da vsaj v grobih črtah zariševa nekaj značilnosti te znanosti "nove dobe" (ta
oris prav tako povzemava po že omenjeni publikaciji Blaina A. Snowa).
Znanosti o kompleksnosti imajo med dmgim naslednje značilnosti:
multi- oz. interdisciplinarno sodelovanje', kljub tradicionalnim delitvam
in mejam prihaja do sodelovanja med mnogimi področji; vključeno je
sodelovanje med matematičnimi, fizikalnimi in biološkimi znanostmi,
družbenimi in humanističnimi znanostmi ter behaviorističnimi in
kognitivnimi znanostmi pri reševanju problemov, ki so skupni kom-
pleksnim sistemom. V mnogočem je to sodelovanje, kot pravi von
Förster, /ran^disciplinamo, torej ne gre le za razumevanje področja razis-
kovanja, temveč tudi za raziskovanje samega razumevanja;
kompleksnost in sistemskost; multiplost, raznolikost; raziskovanje
sistemov; raziskovanje kompleksnosti sistemov ali v sistemih; običajno
se preučuje veliko število spremenljivk, ki so pogosto povezane z
velikim številom objektov, delov, elementov v interakciji drug z drugim
in z njihovim zunanjim okoljem;
nelinearnost in kaos', nedoločenost, nepredviljivost; večina kompleksnih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 29
sistemov kaže veliko stopnjo nelinearnosti, tj. večina pojavov v narav-
nem svetu zahteva za svoj opis uporabo nelinearnih enačb. Nelinearni
elementi sistema pomenijo, da so stanja sistema v prihodnosti zelo
nepredvidljiva in odkritje kaosa v nelinearnih sistemih je bolj ali manj
zasenčilo idealni klasični determinizem;
časovnost in evolucija', proces in funkcija, nepovratnost, dinamika;
vplivi časa, sprememba, proces in evolucija so osrednje teme; večina
kompleksnih sistemov je videti kot dinamično zaporedje koherentnih,
razvijajočih se, interaktivnih procesov, ki se občasno kažejo v stabilnih
strukturah; nimajo jasno definiranih stabilnih stanj, temveč veliko
možnih ravnotežnih stanj. Za razumevanje sveta na vseh področjih sta
temeljnega pomena čas in nepovratnost. Zaradi tega je procesna
filozofija postala osrednji predmet diskusij. Dejansko je na osnovi
razvoja empiričnih znanosti in znanosti o kompleknosti v zadnjem
obdobju omogočen nadaljnji razvoj obče teorije evolucije za sisteme
vseh vrst;
daleč od raynoteznih pogojev; odprti sistemi; večina pojavov, ki se jih
raziskuje, so odprti sistemi, to pomeni, da kažejo delno odprtost prek
stalne izmenjave snovi in energije z okoljem, stanje, ki v ustreznih
razmerah lahko ohranja red v sistemu, in stanje, ki ga je mogoče
vzdrževati, samo če je sistem daleč od ravnotežja;
mreža ali vzporedna interakcija in struktura; medsebojne povezave; za
kompleksne sisteme je pogosto značilna vzporedna mrežna struktura; s
številnimi povezavami med enotami; možgani so morda najbolj dovršen
primer zelo gostih medsebojnih povezav vzporednih mrežij,
cirkularnost; povratna zveza, rekurzivnost, samoreferenčnost; ponavlja-
joča se tema v znanostih o kompleksnosti so razne oblike krožnih,
cirkulamih ali samoreferenčnih procesov; ti vključujejo povratne zveze
in cirkularne vzročne procese vseh vrst, samoobnavljajoči se in samore-
ferenčni proces živih bitij, za katerega se uporablja naziv avtopoeza, in
cirkularnost, ki se pojavlja v teorijah samoreferečnosti v kognitivni
organizaciji;
celostnost, celota in samoorganizacija; nastanek, povezave, sinteza.
Celostnost, značilnost sistemov, da kažejo vedenja ali lastnosti, ki se
jih ne da izpeljati iz lastnosti ali struktur njihovih sestavnih delov, je še
ena značilnost sistemov z mnogimi spremenljivkami. Zaradi nelinear-
nosti sistemov sistema ni mogoče razumeti samo prek analize njegovih
delov; upoštevanje celote je zato nujni sestavni del pri raziskovanju
nelinearnih sistemov. Trenutno prihaja do premika od popolnoma
redukcionističnega pristopa k bolj uravnoteženemu opisu delov in celote
v interakciji kompleksnega sistema;
30	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
nematerializem', pozornost na informaciji, komunikaciji in organizaciji;
na splošno se principi kompleksnih sistemov lahko uporabljajo ne glede
na to, kako so realizirani v materiji; sistem je seznam spremenljivk, ne
pa objekt ali stvar. Pozornost na "sistemih" pomeni ustrezno osredoto-
čenost na nematerialno področje informacije in entropije, nadzora in
komunikacije, reda, organizacije, vzorca in odnosov, pretoka in izmen-
jave informacij, kodiranja, epistemologije itn., in na zakone, ki iz njih
izhajajo in za katere se včasih uporablja skupni naziv fizika informacije-,
opazovanje in epistemologija', misel in procesi odločanja; opazovalec, ki
ve, razmišlja in se odloča, pogosto igra pomembno vlogo pri razisko-
vanju kompleksnosti. S procesom zavestnega opazovanja in odločanja
se še posebno ukvarja kibernetika. Z aplikacijo teorij samoreference na
procese opazovanja, vključno s kognicijo in drugimi pojavnimi oblika-
mi inteligence, je bila kibernetika uporabljena sama na sebi in je razvila
epistemologijo sistemov, ki vključuje svoje opazovalce (kibernetika
drugega reda). Ta kibernetika se razlikuje od kibernetike prvega reda, ki
seje bolj zanimala za ontologijo sistemov, opazovanih od zunaj;
računalniška perspektiva; s svojo veliko sposobnostjo simuliranja in
modeliranja kompleksnih sistemov je računalnik primarno raziskovalno
orodje znanosti o kompleksnosti. Tako je na osnovi množične uporabe
računalnika v sodobni znanosti prišlo do ustrezne računalniške perspek-
tive; na računalniško simulacijo se opira velik del raziskovanja tako v
matematičnih kot tudi v fizikalnih in bioloških znanostih.
Večina teh tem je tesno povezanih in se med seboj podpirajo. Skupaj
predstavljajo novo usmeritev v znanstvenem raziskovanju. Te in druge teme
so do neke mere prisotne v večini teh znanosti. V nekaterih sistemskih
znanostih so bolj prisotne ene teme, v drugih pa druge; vse niso nujno
prisotne povsod. Temi avtopoeza in samoreferenčni sistemi se vsekakor
pojavljata skoraj povsod.
Nova družbena gibanja po prelomnem letu 1968 pri
nas in drugod po Evropi - povezave in razlike
Meniva, da se je v našem stoletju zgodil zgodovinsko pomemben premik
že leta 1968. Najbrž je še prezgodaj za dajanje dokončnih ocen o posledicah
tega^premika, ker zgodovinsko obdobje, Id se je takrat pričelo, nikakor še ni
zaključeno. Ker misliva, da je tudi začetek naših akcijsko-raziskovalnih
projektov povezan s tistim, kar se je takrat premaknilo v svetu in pri nas,
naj navedeva misel Felixa Guattarija, ki je leta 1972 zapisal:
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 31
"Maj 1968 je morda sprostil militantne načine vedenja, ni pa
osvobodil možganov, ki so ostali zapacani in potrebujejo mnogo več časa,
da bi se lahko odprli za nov način postavljanja vprašanj o blaznosti,
homoseksusalnosti, drogah, delinkvenci, prostituciji in osvobajanju žensk,"
(F. Guattari, 1983, str. 29)
Iz razlogov, o katerih bova še govorila, morda danes več vemo o tem, kaj
se je leta 1968 dogajalo na ulicah Pariza in še marsikje drugje, kot pa o tem,
kaj se je dogajalo pri nas doma. Pa vendar lahko domnevamo, da se je nekaj
pričelo premikati tudi pri nas. Militantne načine vedenja je oblast pri nas
spretno preprečevala, nadzorovala in razkrajala. In če uporabiva Guattarijevo
metaforo, bi se lahko vprašala: Kako so bili takrat zapacani naši možgani?
Temu pa nujno sledi vprašanje: Kako je sploh mogoče očistiti tisto, kar
onemogoča funkcioniranje miselnih zmogljivosti oziroma kar lahko zmanjša
blokade psihičnih in duhovnih potencialov?
Ideje, ki jim je bil prvi avtor takrat "predan", so bile zelo preproste:
Militantni načini vedenja in kakršnegakoli javnega izražanja drugačnosti
bodo še nekaj časa onemogočeni. Uničevalnih možnosti državnih in
političnih aparatov ne smemo podcenjevati, prav tako ne smemo
omalovaževati mehanizmov t.i. proletarskega internacionalizma, ki
delujejo prikrito in morda brez kakršnegakoli nadzora - dokaz za to so
bili dogodki na Češkoslovaškem.
Nevarne smeti v miselnih in duhovnih mehanizmih naših ljudi so zlasti
razne zastarele ideje, ki posameznikom sicer omogočajo preživetje v
sistemu, ki ni dovolj kompleksen, da bi lahko uspešno uporabljal
dosežke sodobne znanosti in tehnike ter plodove razvoja kulture in
duhovnosti v svetu. To so ideje, ki pomenijo umik v neko obliko
privatnosti (počitniške hišice, nekatere oblike potrošništva...) in umik v
ideologijo individualne genialnosti (delo za zaprtimi vrati, v samoti ali v
zaprtem krogu enako mislečih ljudi ipd,). Te "tehnike preživetja" so
lahko toliko nevarnejše, ker se na ravni doživljanja posameznikov morda
kažejo kot edine možne in kot relativno uspešne oblike delovanja.
Ideja skupinskega dela se je ponujala kot na dlani. To ni bilo niti
militantno izražanje drugačnosti niti umik iz javnega življenja.
Skupinsko delo je prvi avtor razumel predvsem kot možnost dialoga o
vseh pomembnih vprašanjih življenja - od družinskih problemov do
problemov odnosov v institucijah, od vzgojnih problemov do
problemov duševnega zdravja in eksistencialnih stisk naših ljudi.
Logično sklepanje je bilo takole: če bodo ljudje dobili priložnost
razpravljati o problemih, bo nastal razmik med trenutkom, ko nekdo kot
posameznik na delovnem mestu zazna problem, in trenutkom, ko
pritisne na gumb, ki je predviden kot programirani način "reakcije
32	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
aparata", časovni razmik (razporek) v mehaničnem izpolnjevanju organi-
zacijskih scenarijev bo večji, če bodo ljudje imeli priložnost v
skupinskem dialogu odkriti nekakšno draž razmišljanja o problemih;
potem bodo programirani mehanizmi za iztrebljanje problemov pričeli
"zamujati". To lahko ogrozi samoreproduktivne zmožnosti družbenih
tvorb in sproži potrebe po resničnih razvojnih spremembah.
Te ideje so bile najbrž preveč naivne, da bi bilo možno pričakovati
kakršnekoli resnične spremembe. Hkrati pa so bile prav te ideje za prvega
avtorja vabljive in če se danes vpraša, kako je mogoče, da je vložil toliko
napornega dela najprej v izvedbo terapevtske kolonije na Rakitni in potem še
v mnoge druge oblike prostovoljnega dela, potem si lahko precejšen del
motivacije razloži na ta način. Dogajanje na Rakitni zato vidiva skozi ta
očala kot drobec tistega nemira, ki se je leta 1968 pritihotapil tudi k nam, z
drugimi očali pa isti proces vidiva tudi kot posebni splet dogodkov oziroma
kot določeni interakcijski, samorekurzivni proces.
V zvezi s poročili o delu v terapevtski koloniji na Rakitni je bilo večkrat
postavljeno vprašanje, kako nam je uspelo motivirati naše prostovoljne
sodelavce. Vsem članom skupine so taka vprašanja zvenela predvsem
smešno. Šele danes razumeva zapleteno ozadje takih vprašanj. Dejavniki
političnega nadzora, ki so desetletja dolgo onemogočali kakršnokoli
spontano skupinsko dejavnost in so po drugi strani vzdrževali razne
navidezne prostovoljne dejavnosti, so hkrati ohranjali mnenje, da so naši
ljudje nezainteresirani za karkoli, kar ni plačano ali povezano s
potrošništvom. Na tej točki se zopet srečamo z gibanji, ki so nastala leta
1968. To je bil čas, ko se je zlomil ustaljeni politično-kultumi vzorec.
Politične sile levičarske opozicije so tudi pri nas hotele z neskončnim
razpravljanjem in kritiko vsega obstoječega (ki sta pogosto tekla v
brezplodnih krogih) preseči svoj dotedanji način delovanja ter prestopiti v
dejanske aktivnosti. Zgodilo se je tisto, česar ni skoraj nihče pričakoval.
Pojav, ki ga nekateri avtorji označujejo kot novogovor, ki je leta dolgo
reševal sistem pred odkrivanjem lastnih slabosti, je nekatere skupine prisilil,
da so opustile vse poskuse komunikativnega delovanja v sistemu in
zahtevale predvsem "dejanja - akcijo". Namesto idejnih dvobojev so se vse
bolj posvečali povsem pragmatičnim problemom. Domnevava, da si lahko v
največji meri podobno razlagamo motivacijo naših sodelavcev. Vsi
sodelujoči strokovnjaki v našem projektu so poznali miselne dileme, ki so
jih odpirala študentska gibanja. Tudi prvi avtor se je leta 1968 na univerzi v
švicarskem Freiburgu na poletnem taboru prvič srečal s poskusom
neavtoritarne vzgoje otrok. Iniciativa za naš projekt socialno-terapevtske
kolonije na Rakimi je prišla neposredno iz skupine študentov, ki so v skladu
z ideali leta 1968 iskali možnosti za preseganje položaja in vloge študentov.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 33
ki se v predavalnicah in laboratorijih pripravljajo za življenje. Hoteli so se
spoprijeti z resničnimi življenjskimi nalogami.
Iz časovne oddaljenosti triindvajsetih let lahko vidimo nemirno leto 1968
precej drugače, kot pa smo dogodke videli takrat. Vse bolj zanimivo pa
postaja tudi vprašanje, kaj je nastalo iz nemira in kritičnih iskanj novih,
drugačnih poti. Za trezno presojo moramo vsekakor v večji meri upoštevati
razlike, ki so bile v času dogodkov videti precej nepomembne. Takrat se je
zdelo, kot da vsepovsod zmagujejo socialistične ideje, kot da študentje na
razvitem Zahodu zahtevajo nekaj, kar se imenuje socializem in kot da
študentje na vzhodu prav tako zahtevajo nekaj, čemur se lahko reče "več
socializma" ali "pravi socializem". Jan Makarovič je leta 1983, se pravi iz
časovne odmaknjenosti, takole označil razlike med uporom mladih na
Zahodu in tistim, kar se je dogajalo v vzhodnih, t.i. socialističnih državah:
"Pomemben dejavnik nemira mladih na Zahodu je praznina življenja v
porabniški družbi. Velik del mladih, ki se šolajo, živi bolj ali manj
brezdelno in v dokajšnjem materialnem udobju; toda vse te ugodnosti ne
zadovoljujejo njihovih globljih potreb.(...)
Revolte mladih na Vzhodu niso bile nikakršen 'show'; zahtevale so več
poguma kot tiste na Zahodu, kajti represivni ukrepi oblasti so bili mnogo
ostrejši; tu študentje tudi niso mogli pričakovati, da bodo lahko npr. javno
nastopali na televiziji ter pojasnjevali svoja stališča, tako kot v
Franciji.(...)" (J. Makarovič, 1983, str. 186-187; poudarek B. S. in M. M.)
Tudi "show" mladih fantov in deklet na ulicah zahodnih velemest je bil
pravzaprav v marsičem tragičen, tudi tam so padale žrtve. Čeprav ni bilo
veliko neposrednih žrtev pouličnih nemirov, lahko rečemo, da so žrtve padale
na številnih drugih frontah. Prepričana sva, da so številne žrtve, ki jih danes
pripisujemo narkomaniji, duševnim boleznim, stresom življenja v velemes-
tih, na nek način tudi žrtve temeljne zmede vrednot in krize institucij, ki se
je najbolj dramatično in neposredno pokazala leta 1968. Nosilcem tega
revolucionarnega gibanja pa smo tudi sicer dolžni spoštovanje, saj so dosegli
nekaj nadvse pomembnega. Če že niso odkrili novega, idealnejšega družbe-
nega reda, jim moramo priznati, da so odkrili nove oblike upora. Prodrli so v
množične komunikacijske medije in ustvarili množico novih slik, dramskih
predstav, gesel, miselnih modelov, odprli so nova vprašanja in tako sprožili
procese, ki še vedno odpirajo nove in nove možnosti.
V nasprotju s študentskimi gibanji na Zahodu pri nas ni bilo možno
govoriti o javnosti niti ni bilo mogoče računati na pravno varnost v zvezi z
javnim komuniciranjem. Jan Makarovič je leta 1971 ugotovil, daje kar 87%
anketiranih pritrdilo naslednjemu stališču:
"Tisti, ki imajo v rokah oblast, te bodo pustili govoriti le toliko časa,
dokler jim ne boš postal nevaren." (J. Makarovič, 1983, str. 197)
34	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Bili snio v nekakšnem precepu. Problemi so nas silili k temu, da o njih
govorimo in jih dramatiziramo. Da je to možno, so dokazovale vesti, ki so
prihajale iz raznih delov sveta. V razvitih zahodnih deželah se je ob razpravah
o zaporih, duševnih bolnišnicah, homoseksualnosti idr. razgibala celotna
javnost - od vrhov v strokovnih institucijah do številnih krožkov, v katerih
so sodelovale gospodinje. Nasprotni tabori so se vse pogosteje oblikovali ob
povsem določenih vprašanjih. Guattari opisuje lastne izkušnje v zvezi s
svojim zavzemanjem za zapornike. Ker se je v isti sapi zavzemal za pravice
političnih zapornikov, se pravi ljudi, ki so bili kaznovani zaradi političnih
deliktov, in za tiste, ki so bili preganjani zaradi drog in drugih oblik
kriminala, so ga pripadniki nekaterih levičarskih organizacij ostro zavrnili in
ga proglasili za nevarno osebo (F. Guattari, 1983, str. 29). Tako so v
različnih gibanjih nastale številne, tako rekoč nepregledne grupacije, ki pa so
se v določenih vprašanjih med seboj podpirale s podobnimi grupacijami
povsem drugih gibanj. Večinoma so se konfrontacije dogajale pred javnostjo
in vsi udeleženci so postopoma opuščali ideološki besednjak iz preteklosti.
To je v sedemdesetih letih pripeljalo do mnogih novosti. Pri nas pa smo se
(še medlo) zavedali, da naš obstoječi sistem tudi proteste spretno izkorišča za
krepitev nadzora in lastne moči. Zato se je zdelo, da se je potrebno lotiti
česa, kar bo pomenilo neposredni praktični poseg v dejavnost socialne in
psihološke pomoči.
Tudi nekateri naši sodelavci so zelo od blizu, dobesedno na svoji koži
spoznali grožnje in ukrepe represije. Tudi njihov upor je pravzaprav potekal
kot nekakšen "show", seveda ne na televiziji, ampak za zaprtimi vrati Inšti-
tuta za sociologijo in filozofijo, Pedopsihiatrične ambulante ter Okrevališča
in župnišča na Rakitni. Lahko rečeva, da smo ravno preko našega dela z
otroki dobili precej možnosti za vstop v javnost; kako smo jih izkoristili, je
drugo vprašanje. Pravzaprav smo se srečevali z dvema sklopoma bistveno
različnih vprašanj in kadar smo izgubili orientacijo ter sposobnost razliko-
vanja med enimi in drugimi vprašanji, se je pričel nori ples prividov in
popačenih idej:
Na eni strani so bili problemi, povezani z družbeno ureditvijo in politič-
nimi opredelitvami kot npr, socialne razlike, družbeni konflikti,
pravičnost kot vidik delovanja ljudi v institucionalnih mehanizmih,
problem svobodnega izražanja mnenj, problemi v zvezi z uveljavljanjem
vseh človekovih pravic in še prav posebno problemi v zvezi z uresniče-
vanjem pravic otrok.
Na drugi strani so bili problemi, povezani z ljudmi kot posamezniki,
npr, osebna poštenost in odkritost;, odgovornost za lastno ravnanje -
odgovornost za pasivnost, ustvarjalni potenciali posameznikov in
vprašanja razhk med nadarjenostjo posameznikov, razlike v doživljanju
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 35
negativnih čustev strahu in agresivnosti, razlike v doživljanju raznih
negativnih nagnjenj ter raznih oblik odvisnosti.
Nekateri naši sogovorniki so bili pravi umetniki v tem, da so znali vsak
trenutek sprožiti dilemo: kdo je bolan, ali je bolan posameznik ali družba?
Ali pa dilemo o tem, kaj je pri terapevtskem delu pomembnejše - prilaga-
janje otrok ali njihovo osvobajanje? Vprašanje individualnih pogledov in
vprašanje lastne odgovornosti za svoje odločitve in za svoje ravnanje pa se
nam Je vedno znova izmikalo.
Čeprav so bili naši sodelavci izredno dobro informirani o novih tokovih
v sociologiji, psihiatriji, pedagogiki in filozofiji, ni bilo tistega zaupanja v
lastne sile, kot ga je prvi avtor lahko opažal v Švici ali v Nemčiji. Pri nas
se je na ravni posameznikov zmerom znova obnavljal stalinistični model
mišljenja, ki je poudarjal pomen materialne baze. Bili smo kritični do
razmetavanja denarja v institucijah, hkrati pa neverjetno občutljivi za vsak
argument, s katerim so nas razni modrijani skušali prepričati, da ni pametno
(in pravično) delati, če ne dobimo "enakega proporca" sredstev kot družbene
organizacije, še danes ne poznamo in ne cenimo številnih dobrih idej in
mnogih dejavnosti, ki so se v Evropi razmahnile po letu 1968, in to prav
zaradi argumentov, s katerimi je politična nomenklatura takrat poskušala
dogajanje izničiti in razvrednotiti.
Tu naj omeniva tri važne novosti, ki so jih prinesla takratna gibanja:
1.	drugačno razmerje med teoretičnim delom in praktičnimi prizadevanji; na
mnogih področjih je prišlo do procesov, ki bi jih lahko opredelili kot
rekurzivni odnos med svetom idej in praktičnimi aktivnostmi',
2.	izkušnja relativne avtonomnosti posameznih podsistemov, ki so začutili
svojo neodvisnost od osrednjih oziroma hierarhično nadrejenih struktur;
sprožile so se daljnosežne reorganizacije, ki se še vedno dogajajo in
povzročajo doslej neznano širjenje in valovanje novih organizacijskih
idej; to pa lahko jasno vidiva šele danes skozi optiko sistemske teorije.
Frane Adam govori o tej temi takole:
"Razsrediščenost (acentričnost) družbe. Za moderno družbo je značilna
odsotnost dela družbe ali podsistema, ki bi predstavljal družbo kot ce-
loto. Ne obstaja (kibemetska) hierarhija podsistemov, vsi funkcionalno
diferencirani (pod)sistemi so v nekem smislu enakovredni.(...) Tudi
politični podsistemi, ki proizvajajo obvezujoče odločitve, nimajo
nadrejenega položaja, in čeprav je v obtoku teza o njegovi 'preobre-
menitvi', v najboljšem primeru lahko rečemo, da je 'primus inter
paris'.(...) O socialističnih družbah ne moremo govoriti kot o modemih
(ali celo postmodernih) družbah ravno zaradi tega, ker temeljijo na
centralnosti političnega (pod)sistema oz. na prevladi politike nad
ekonomijo in drugimi družbenimi področji (podsistemi).(..,) Najnovejši
36	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
premiki v teh družbah kažejo, da je modernizacija možna le z
razčiščevanjem politike in z vzpostavitvijo funkcionalne diferenciacije
kot principa organizacije družbe." (Frane Adam, Nova revija, 1990, str.
748; poudarki B. S. in M. M.)
3. Usmeritev k samopomoči, obrat v raznih skupinah k razpravljanju o
lastnih problemih in uporaba vseh njim dosegljivih virov za reševanje
problemov v mejah možnega. Odkrili so lastno odgovornost za človeško
korektno vedenje v problemskih situacijah. Ta proces vodi v zahteve po
tem, da ljudje ohranjajo oziroma si ponovno pridobivajo kompetence za
odločanje o lastni usodi. S tem v zvezi se močno spreminjajo vloge
vseh strokovnih ustanov.
Na zunaj je opazna velika podobnost med tistim, kar se je po letu 1968
dogajalo pri nas, in tistim, kar seje dogajalo v razvitih evropskih državah in
ZDA. Z vidika svoje udeležbe v nekaterih akcijah, ki so včasih dobile tudi
naziv "alternativa", pa lahko naštejeva še nekaj razlik med tistim, kar je prvi
avtor videl, slišal in delal tu v domovini, in tistim, kar je lahko odkrival ob
srečevanju s predstavniki "novih gibanj" v tujini. Namesto iskanja nečesa
novega so nam sedemdeseta leta prinesla sive čase, ko se je okrepila
represija. Vendar nam je Piijevec pokazal še drugi vidik uničujočih procesov,
ki niso bili neposredno povezani z izvajanjem institucionalne represije,
ampak so se dogajali tudi v povsem neformalnih odnosih med ljudmi.
Podobne spremembe vedenja pri ljudeh v totalitarnih režimih je analiziral že
Bruno Bettelheim. V svojem Dnevniku je Pirjevec pokazal nekatere
komunikacijske vzorce, ki so vplivali na to, da so se tudi mnoge sveže in
dobre ideje sprevračale v lastno nasprotje in nas zadrževale v začaranem
krogu. Tako so se pogosto sicer dobri nameni v takratni jugoslovanski
stvarnosti končevali v izpopolnjevanju nadzorovalnih mehanizmov, siroma-
šenju samih dejavnosti in večanju statusnih privilegijev ljudi na vrhu insti-
tucij, manjšem upoštevanju strokovnosti ter naraščanju konservativizma v
javnosti.
Če smo takrat podobno kot študentje v Parizu ali Berlinu govorili o
potrebi po spreminjanju institucij ali celo nujnosti njihovega ukinjanja ter o
potrebi po razvijanju novih oblik dela, ki naj postanejo alternativa obstoje-
čim institucijam, potem to vendarle ni pomenilo istega. Na Zahodu so se
študentje upirali brezosebni racionalnosti in birokratski organizaciji, ki za
ceno zanemarjanja človeškega dejavnika dosega veliko funkcionalnost in
produktivnost. Tudi pri nas so ustanove delovale kot brezosebni mehanizmi,
toda o kakšni racionalnosti bi težko govorili. Z besedo birokracija nismo
označevali "brezhibnih uradnikov", ampak sloj ljudi, ki so si predvsem
prilaščali razne privilegije. Sociologi so lomili kopja v bitkah z mlini na
veter, napadali so funkcionalizem in tehnokratizem; nam pa je institucija v
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 37
sedemdesetih letih pomenila nekaj drugega, nekaj, kar predvsem poseduje
moč in obstaja povsem zakrito in neprozomo, vendar na nek skrivni način
usmerja vse denarne tokove. Zato se je zdelo povsem logično, da smo se
zavzemali za "resnično samoupravljanje", hkrati pa nismo bili sposobni
razlikovati med hiperorganiziranimi, tehnično razvitimi institucijami na
Zahodu in nerazvitimi, a morda še bolj totalitarnimi institucijami pri nas. V
svoji knjigi Mladina in ideologija je Mirjana Ule leta 1988 (torej trinajst let
pozneje) to razliko opredelila takole:
"Socialistično samoupravljanje vsaj v izvedbi, kot nam je znana pri nas,
ni dalo rešitve iz protislovij modernizacije, prej nasprotno. Zdi se, da smo 'za
hrbtom' humanistične ideologije samoupravljanja združili 'slabe' strani obeh
sistemov modernih družb, namreč tako postvarjenje vseh odnosov, vdor
instrumentalne logike v življenjski svet kot tudi psevdopolitizacijo vsak-
danjega življenja, videz humanizacije, za katerim se odvija birokratska samo-
volja." (M. Ule, 1988, str. 136)
Nekatere razlike med t.i. našo "alternativo" in novimi gibanji v Evropi,
ki jih je prvi avtor opažal, so bile pogosto tudi psihološke. Nanašale so se v
večji meri na družinske odnose in odnose v neformalnih skupinah. Lahko bi
napisala nekaj podobnega kot Dušan Pirjevec: "Vsi so med seboj zvezani, a
na nek čuden način..." Ta samoumevna povezanost se je kazala v zelo
različnih okvirih, včasih je dajala zunanji videz nekakšne zvestobe, a potem
se je velikokrat izkazala bolj za nekakšno suženjsko uklenjenost. To pogosto
ni bila ljubezen, ki bi ljudi držala v notranji zvestobi, ampak je bilo neko
brezpogojno zavezništvo, ki je večinoma ostajalo prikrito in ki je po eni
strani vplivalo na ljudi tako, da so se vedli še bolj predrzno, brezkompro-
misno in nerazumno, hkrati pa so delali zelo pragmatične poteze, ki bi jih
težko opredelili kot razumne, temveč predvsem kot preračunljive in zvite.
Med somišljeniki novih gibanj v Nemčiji je prvi avtor srečeval manj
dvojnosti in človeške prekanjenosti hkrati pa veliko večjo drznost v gradnji
novih vizij, ki so jih ljudje mirno opuščali, ko so se izJcazale za utopične,
dokler pa so jim sledili, so se jih držali dosledno in bojevito. Če so se npr.
študentje v Nemčiji borili proti praksi psihiatričnih diagnoz, je to pomenilo
nekaj, kar jih je večinoma veljalo naporov in neke vrste samodiscipline,
hkrati pa jih je obvezovalo k novim iskanjem. Pri nas so enake ideje
porodile celo lestvico vedenjskih in miselnih vzorcev, več je bilo poskusov
zasmehovanja drugih, manj doslednosti in ostajalo je več poslušnosti do
avtoritet.
V Niirnbergu, Berlinu in Freiburgu se je prvi avtor pogovarjal s člani
različnih levičarskih in alternativnih gibanj, ki so pogosto poudarjali želje
po osebni neodvisnosti. To je bila kar ena od osnovnih postavk njihove
življenjske filozofije in v skladu z njo so živeli daleč od družine s skromnimi
38	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
lastnimi dohodki v najetih sobah, ki so jih opremili po svoje. Tudi med
našimi sodelavci je bila samostojnost zelo upoštevana vrednota, vendar sem,
večinoma slučajno, odkrival, da za mnoge od njih to nikakor ne pomeni
samostojnega življenja. Težko je reči, koliko je bilo to pogojeno s slabšimi
možnostmi štipendiranja oz. drugačnimi načini financiranja. Dejstvo je, da ni
bilo nič nenavadnega, če so naši mladi sodelavci živeli doma ali redno
dobivali od doma sredstva za življenje, ali pa celo to, da so jim starši
odstopili ali kupili drago stanovanje. Nekajkrat so se starši neposredno
obrnili na prvega avtorja kot na mentorja z zelo "ponižnimi prošnjami", naj
vendarle pazi na njihovega otroka. Nekajkrat je bil priča raznim dogodkom,
ko so ti naši sodelavci obračunavali z "avtoritarnimi" starši, ki so dobesedno
klečali pred nekom, ki se je boril proti oblastništvu, a se je dejansko vedel
kot oblastnik brez usmiljenja do žrtve.
Medtem ko je prvi avtor v vrstah nove levice na Zahodu pogosto opažal
prav naivno zavzemanje za medsebojno enakost in za skromno življenje,
smo se v naših akcijah nemalokrat srečevali z raznimi zvezami (koalicijami),
ki so nastajale v zvezi z zavzemanjem za razne pogosto malenkostne
privilegije (hrana, vstajanje, delitev dela...). V našem družbenem kontekstu
dejansko ni bilo možno najti besed, s katerimi bi lahko v pogovoru ločili
zavzemanje za demokratičnost od raznih oblik "iznajdljivosti", ki so vodile v
izkoriščanje.
Javno soočanje mišljenj večinoma ni bilo možno. Po eni strani se je
dogajalo, da so novinarji, režiserji in drugi ljudje, ki so bili nekakšni
posredniki z javnostjo, praviloma zelo tankočutno zgladili vsako nekoliko
bolj bistveno protislovje, ki je kazalo na kakšno hibo t.i. samoupravne
solidarnosti. Po drugi strani sami nismo našli načinov za javno soočanje,
medtem ko so se konflikti v skupini pogosto banalizirali.
Ni prihajalo do oblikovanja različnih skupin ljudi, ki o kakem vprašanju
zgolj drugače mislijo in se za uveljavitev tega mišljenja borijo z vsemi
silami. Vedno znova je prevladal vidik interesnega povezovanja (glej tudi
opombo na koncu teksta). Ni nama jasno, ali je bilo to povezano bolj z
leninskimi načeli organiziranega boja za pravice ali pa je bila morda v ozadju
neka posebnost naše socialne in politične kulture, ki je zaščiti interesov
vedno dajala prednost pred vprašanji zadovoljevanja potreb ljudi.
Dogajalo se je, da so nekatere besede in pojmi, ki so imeli na začetku
ustvarjalni naboj, lahko tako dolgo ostali v obtoku javnih razprav, da so
popolnoma okosteneli in se vsebinsko izpraznili. Ni pa prišlo do tega, da bi
sc zaradi gibanja javne polemike pričele spreminjati grupacije zagovornikov
določenih tez in da bi se oblikovali novi okviri. Za primer lahko navedeva
pojem "storilnost šolskega pouka". Ko se je ta pojem prvič pojavil v javnih
razpravah, je njegova uporaba omogočila konfrontacijo v zvezi z nečim.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 39
čemur do takrat večinoma še nismo posvečali pozornosti. Torej lahko rečeva,
da je pojem omogočil odpiranje nadvse pomembnih vprašanj. Toda ko je
prišlo do raznih posplošitev, npr. "naša šola je preveč storilnostna", so se
začeli dogajati nesmisli, katerih žrtve so bili praviloma dobri in vestni
učitelji.
Naj omeniva še eno razliko - namreč kako lahkotno so pri nas ljudje, ki
so bili po svojem položaju v vrhovih institucij, govorili o nujnosti
"deinstitucionalizacije" in hkrati delali zelo uspešne poteze za utrjevanje
lastne pozicije (brez velikega tveganja) in lastne institucije. V primerjavi z
"naprednostjo in egalitarizmom" naših direktorjev šol in raznih funkcionarjev
so se altemativci na Zahodu srečevali z nasprotniki, ki so si mnogo l^lj
prizadevali dokazati legitimnost svojih vodstvenih funkcij in so bili za
obrambo teh funkcij pripravljeni poseči po vseh pravno dopustnih sredstvih,
tudi po sredstvih odkrite represije.
Povezava med uporom proti institucijam (oz. begom
iz institucij) in začetkom akcijsko-raziskovalnih
projektov - preplet treh generacij
* <
Ko smo leta 1975 začeli prvi akcijsko-raziskovalni projdct, je v svetu
upor proti vsem oblikam institucionalizacije življenja že izzveneval. Veliki
val, množično gibanje se je v zahodnih deželah porazdelilo v številna
gibanja, katerih člani so v neposrednem soočanju z institucijami hitro
spoznali, da dilema ni tako preprosta, kot je bilo videti ob branju avtorjev
"frankfurtske šole". Na Vzhodu pa se je zdelo, kot da se je po oboroženi
intervenciji na češkoslovaškem upor mladih sesedel in je nastq)ila oseka.
Skupina, ki se je leta 1975 lotila akcijsko-raziskovalnega projekta
terapevtska kolonija na Rakitni, se je bistveno razlikovala od vseh skupin, s
katerimi je prvi avtor delal do takrat. Ljudje, s katerimi se je seznanil v tej
skupini, so bili med seboj zelo različni - kot ljudje in po svojem socialem
poreklu. Povezovali so jih simboli upora proti institucijam iz leta 1968. Ti
simboli so bili razpoznavni kot znaki v oblačenju, načinu telesne nege,
vedenju, nekaterih navadah, zlasti pa je bila očitna posebna simbolika v
govorjenju. Leta 1975 so bila nemima šestdeseta leta že del zgodovine,
vendar se še ni bilo mogoče odmakniti od nekaterih izročil. Zdi se, kot da
smo preko teh simbolov po eni strani uresničevali neko obliko dejanskega
upora proti ustaljenim navadam in da nam je na ta način tudi uspelo zavzeti
položaj, ki je bil, če že ne nasproten, vsaj nekoliko bolj neodvisen od
institucij, po drugi strani pa so bili ti simboli tudi dejavnik povezovanja.
Sredo^žna točka naših prizadevanj na začetku akcijsko-raziskovalnih
40	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
projektov je bilo doživetje človeške nemoči v institucionalnih aparatih. Ko
smo maja 1975 pričeli načrtovati terapevtsko kolonijo na Rakitni, se je
vodstveni tim oblikoval iz ljudi, ki so pripadali trem različnim generacijam.
Najstarejša generacija so bih strokovnjaki, ki so kot mladi ljudje še doživeli
vojno, srednjo generacijo so predstavljali ljudje, ki so v šestdesetih letih
zaključevali študij, najmlajša generacija pa so bili ljudje, ki so zaključevali
študij v sedemdesetih letih ali pa so še bili študentje. Prvi avtor ni do takrat
osebno poznal nikogar razen Anice Kos, ki ga je tudi povabila k
sodelovanju. Študentje so bih člani skupine, ki je obstajala že dolgo. Tudi
strokovni sodelavci so bili večinoma že dolgo povezani med seboj. Ko je
prvi avtor v začetku skušal doumeti, kaj nas povezuje, je večkrat dobil vtis,
kot da smo različni ljudje, ki smo se "srečali na begu". Kam smo bežali, ni
bilo možno jasno izreči, pač pa se je zdelo, kot da vsi bežimo od iste točke v
vesolju, ki smo jo imenovali "Institucija". Institucionalni aparat, od katerega
smo bežali, ni bil nekaj abstraktnega, ni bil le geslo, ampak je ta beseda
označevala neko doživljajsko resničnost, kjer sta vladali apatija in mrtva
poslušnost, kjer so ljudje prežali na napake drugih, kjer je vladal najvišji
zakon, da se nobenega zakona ne jemlje zares, in kjer si bil po drugi strani
lahko obsojen za vsako malenkost, kjer ni bilo možno tvegati
individualnosti, kjer je bila vsaka izjemnost nevarna, kjer je bilo vse prežeto
z misticizmom, misteriji pa so bili le še ostanek in potvorba nečesa, v kar
ni nihče več verjel. To je bil svet, v katerem ni bila mogoča vzgoja, možno
je bilo le kondicioniranje. Zdelo se je, kot da Institucija vsem udeležencem
pomeni nekaj "popolnoma istega" - to je bila točka, v kateri se je zgoščala
vsa negativnost družbe, v tej točki so se simboli in materialna stvarnost med
seboj prežemali na tak način, da ni bilo možno nobeno razlikovanje. Vendar
se je že ob prvih pogovorih pokazalo, da so tudi glede odnosa do Institucije
med člani tima precejšnje razlike, ki so odvisne od njihovih dejanskih
izkušenj in travm.
Čeprav le zase prvi avtor z gotovostjo ve, kakšna so bila doživetja, ki so
ga pognala v panično iskanje drugačnosti, se je vendarle spraševal, kaj se je
dogajalo z drugimi. Poskus konstrukcije tipičnih življenjskih scenarijev treh
generacij nedvomno pomeni hudo poenostavitev, vendar meniva, da se tako
lahko vsaj nekoliko približamo zapleteni stvarnosti. Glede na travme in
razočaranja v institucijah bi torej lahko razvrstila člane tima v tri povsem
razUčne kategorije, ki se do neke mere ujemajo tudi z zgornjo delitvijo na tri
generacije. To so naslednje kategorije:
1. Najstarejša generacija je doživela še tiste nevarne čase, ko je posameznik
zaradi napačne besede dejansko lahko plačal z življenjem. Omenjali so
doživetja, pri katerih je bilo povsem jasno, kdo je preganjalec, in to, da
je šlo za življenje. Tu ne misliva samo na dobro znane postopke z
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 41
ljudmi, ki so se vrnili iz Dachaua, in na postopke s tako imenovanimi
"informbirojevci". Bili so še številni drugi manj znani obračuni v
podjetjih, ustanovah in raznih organizacijah, kjer so ljudi nenadoma
kaznovali in jim za vedno vtisnili znak, da so politično nezanesljivi.
Doživetja so bila toliko bolj travmatična, ker so bili postopki dobro
zrežirani in ker so prireditelji teh predstav posegali po vseh sredstvih. V
teh dogajanjih niso doživljali travm le tisti, ki so bili na koncu
kaznovani, ampak tudi številni drugi, ki so bili morda prisiljeni pričati
ali pa zamolčati dokaze o nekrivdi.
2. Druga generacija je večinoma doživljala travme, ki niso bile primerljive
s prej opisanimi. To so bili ljudje, ki so vojno preživeli kot otroci,
nekateri pa so bili rojeni kmalu po vojni. Iz otroštva so poznali na eni
strani navdušenje množic, na drugi strani pa so bili skozi prizmo družine
priče nerazumnosti družbe in časa. Ko so prerastli okolje družin, se je
zdelo, da so odprta vsa vrata v uspešno in smiselno delo v najnaprednejši
družbi ipd. Potem pa so prihajali v kolesa sistema, ki je deloval tako, da
je vsem ljudem odmerjal vloge po isti meri, vsako odstopanje je
nemudoma sprožilo korektivne mehanizme. Ljudje v aparatih so bili
razceplje ni na birokratski in privatno-človeški del. Čeprav se je zdelo,
da ljudje kot birokrati delajo povsem brezosebno in povsem neinici-
ativno, to ni bilo čisto tako. Ljudje so za drobne privatne koristi
izigravali vsakršna pravila sistema. To je bil vir številnih travm naše
srednje generacije. Mnogi posamezniki niso zmogli najti zadovoljive
razcepljenosti na tisti del, ki je oblastem poslušen in s tem dobiva
privilegiran položaj, in na del, ki zna tako pridobljeni položaj izrabiti za
to, da si ustvarja mali privatni svet. To so bile travme, ki so se včasih
dogajale razmeroma potiho, včasih pa kot slabi posnetki političnih
procesov. Srednja generacija ni mogla razlikovati med preganjalcem in
celoto, zdelo se je, da se pravila igre vsak trenutek lahko tako
spremenijo, da vse skupaj izgubi vsak smisel ter ostane le prizadetost.
Najhujša pri vsem tem so bila doživetja brezdušnosti, topoumnosti in
inertnosti ljudi v ključnih funkcijah aparata in na drugi strani duhovna
revščina privatnega življenja.
"Duh" te generacije je dobro ujet v eseju Draga Jančarja z naslovom
Zmagoslavje množic (Gl. Terra incognita, 1989, str. 23-35), od koder
naj navedem par odlomkov:
"Vse moje otroštvo in zgodnja mladost sta izpolnjeni z občutkom,
skorajda telesnim, množice in, duhovnim, kolektiva.(...) Mene je ta
množica, to vsesplošno vrvenje, klicanje, mahanje z zastavami, živobar-
vane povorke, skandiranja, napolnjevalo z občutkom varnosti, malodane
sreče.(...) Ne vem, kje je bila množica prej, ker me še ni bilo na svetu.
42	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
toda v petdesetih letih si se povsod znašel med človeškimi telesi in ob
vsem občutku pripadnosti si velikokrat moral paziti, da te ne pohodijo:
ne samo na zborovanjih in organiziranih ne vem zoper koga vse
protestnih vpitjih, pač pa tudi na raznih prireditvah, v vseh javnih
prostorih in lokalih, v trgovinah, na nogometnih tekmah; priti
pomečkan, opraskan in nekoliko raztrgan iz gneče pred kinematografom
z vstopnicami v rokah, je bil dosežek, vreden visokega priznanja.(...) Za
mnoge je prišla iztreznitev še prehitro, mnogi so ostaU hipnotizirani do
danes. Kar je sledilo, ni več samo njihova stvar, valovilo in treskalo je
skozi življenje naslednjih generacij, tudi skozi moje, predvsem skozi
življenje prihajajočih manjšin, ki so kljub diamatski vzgoji in
množičnim zanosom odkrile neizprosne zakonitosti ustvarjalnega dela,
ki samodejno prinese s seboj individuaUzem in skepso."
3. Tretja, najmlajša generacija je strahote vojne doživljala le še kot zgodbe
o časovno odmaknjenem dogajanju. Živela je v družinah, ki so imele
zagotovljene življenjske pogoje, vendar tudi vse bolezni svoje dobe
(pomanjkanje časa, zakonske probleme, alkoholizem). To so bili otroci,
ki niso našli priložnosti za to, da bi čemurkoli rekli "ne" - družina in
šola, vse je delovalo kot avtomat. V šolo so hodili v času, ko so
številni učitelji še vneto razlagali boljševiško miselnost in pri učencih
ustvarjali zmedena pričakovanja o poteh, ki se jim drugače reče
objektivna nujnost - to je nekakšen avtomatizem politične oblasti - ki
vodi v lepšo bodočnost; hkrati so jim dosledno vbijali v glavo razne
mite o armadi, neuvrščenosti ipd. Starši in učitelji so čutili sveto
dolžnost ali pa še pogosteje banalno nujo, da jih motivirajo. Vsi so se
torej zedinili v slikanju nekakšne idealnosti, ki ji ni možno reči "ne".
Razočaranje in travme so se zgodile že pred vstopom v svet dela: razne
intrige v zvezi s funkcionarstvom v mladinski organizaciji, človeške
stiske, ko so jih učitelji manipulirali kot del socialističnega okrasja na
sceni Dneva mladosti ipd. Hkrati je ta generacija že dobro poznala
avtoštop, srečevala se je z življenjem tujih velemest in z različnimi
obrazi evropske kulture. Najmlajši člani tima so videli svet precej
drugače kot drugi. Na prvi pogled je bilo videti, da imajo najmanj
razlogov za beg; vendar se je v razgovorih pogosto pokazalo, da imajo
še manj razlogov za vztrajanje - beg je bil del življenjskega stila. Za
najmlajše sodelavce je bila institucija povsod: bila je družina, šola,
policija, znanost...
Naj z^cljučiva razmišljanje o družbenem kontekstu tako, da sestaviva
nekaj različnih miselnih drobcev, ki osvetljujejo avtopoetski proces v našem
gibanju v preteklih letih:
Pirjevec je govoril o tem, kako smo se v prizadevanjih za politični.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 43
gospodarski in socialni razvoj poskušali nečemu izogniti, prišli pa smo
do tega, da smo zgradili razsipen in neučinkovit sistem, ki je proizvajal
totalitarne odnose. V tej luči postane razumljivejše, kako je mogoče, da
smo se v skupni dejavnosti povezali tako različni ljudje. Skupni imeno-
valec vseh hotenj bi lahko opisala takole: "Hočemo proč, tam bo
drugače! Hočemo se izogniti vplivom institucij, ki so utelešenje tistega
zla!" Ko smo se po prvi koloniji na Rakitni leta 1976 o naših ciljih
pogovarjali z Dušanom Pirjevcem, nikakor ni bil tako optimističen kot
mi. Kasneje sva pri branju knjig Paula Watzlawicka večkrat naletela na
podobna opozorila - če se hočemo čemu izogniti ali če hočemo kaj
popolnoma spremeniti, bomo po vsej verjetnosti na koncu dobili še
"več istega".
Naš sodelavec Janez Dokler nas je na začetku našega dela pogosto
opozarjal na to, d^ v primerjavi z drugimi deželami naše gospodarstvo
proizvaja premalo, a zahteva nesorazmerno velike človeške žrtve. Izhoda
iz tega položaja ni smotrno iskati v smeri roussoujevske spontanosti,
ampak le v smeri, ki bo vodila k drugačni organiziranosti.
Radikalna kritika institucij je bila v nekem smislu tudi moda. Vendar bi
morali tudi to kritiko jemati resno, tako kot vse sestavine življenja.
Kritičnost do institucij je prebudila velike akcijske potenciale, pa tudi
varljivo upanje, da je možno nekaj popolnoma spremeniti le z odločnim
govorjenjem o nujnosti zapuščanja in ukinjanja institucij.
Kmalu se je pokazalo, da v današnjem svetu ni prostora, kjer bi bilo
možno življenje brez subtilne organiziranosti ljudi. Veljalo nas je precej
truda in vztrajnosti, da smo razvili nekatere drugačne oblike skupnega
življenja in dela. Ko smo se poskušali izogniti institucijam, smo šele
pričeli odkrivati institucijo kot civilizacijsko pridobitev evropske
kulture. Zdi se nama, kot da smo tam, kjer smo dotlej videli le brez-
dušne organizacijske stroje, pričeli odkrivati nove celote - sisteme, ki
tako kot vse, kar je človeškega, ne morejo obstajati brez kulturne in
duhovne dimenzije.
Sedaj veva bolje kot v prvih letih naših akcijsko-raziskovalnih
projektov, da nam je takrat dejansko uspelo uresničiti nekaj drugačnega.
Prav to drugačno je bilo odločilnega pomena za veliko delovno priprav-
ljenost in visoko frustracijsko toleranco pri vseh sodelujočih. A danes
jasneje kot takrat vidiva dvoje:
1. da nič, kar je še novo, ne more biti že toliko dodelano, da bi
omogočalo lažje delo kot ustaljene organizacijske oblike. Nobena
novost ne more biti finančno ekonomična, pa tudi učinkovitost
novih organizacijskih oblik, merjena z ustaljenimi merili, praviloma
ne more bistveno preseči tega, kar je že utečeno;
44	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
2. da lahko nove organizacijske oblike zelo hitro propadejo; razvijanje
in ohranjanje novih organizacijskih in delovnih načinov, ki niso le
mehanična kopija že obstoječih vzorcev ali njihov del, je zahtevna
naloga.
Meniva, da vrednosti našega dela ni možno meriti z ugotavljanjem, v
kolikšni meri smo dosegli to, kar smo v začetku proglašali, ampak s
tem, kaj smo odkrili novega. Ko smo pričeli delati z otroki izven
okvirov ustaljenih institucij, smo uvideli, da moramo najprej ustvariti
razmere, v katerih bo ljubezen sploh mogoča. Kajti za razvijanje
ljubezni in nežnosti sta potrebna čas in notranje zaupanje. Časa pa
nikakor ni možno pridobiti, če ne pristanemo na cel sistem medsebojnih
dogovorov, na pravila igre in na določeno ureditev delovnih odnosov.
Pri tem je nadvse pomembno, kako se posamezna dejavnost vključuje v
družbeni kontekst in kako se razmejuje, da nastaja prostor avtonomije,
ki je nujen za prevzemanje odgovornosti in konstruktivno doživetje
osebnega tveganja ob odkrivanju novih oblik življenja in dela.
Uspešna uresničitev projekta, ki smo se ga lotili, nikakor ni bila tako
jasno predvidljiva, kakor se morda dozdeva. Ko smo začeli delati, ni bilo
nobene matematične metode, s katero bi lahko izračunali, da se bo vse
skupaj srečno končalo in da bodo doživetja koristila tako otrokom kot
sodelavcem. Obratno, cela vrsta argumentov je govorila o možnih nevar-
nostih; najmočnejši in najbolj logični so bili tisti argumenti, da "tako
ali tako" ni možno delati ničesar, kar ne bi bilo pod nadzorom
"vsemogočnih sil", in da bomo na koncu vsi izigrani, ne glede na to,
kaj bomo naredili. To je bil sicer povsem magičen argument, ki pa je
bil nadvse nevaren prav do zadnjih let, morda pa je nevaren še danes, ker
nas pri razmišljanju o preteklosti še vedno lahko paralizira in navaja k
pretiranim poenostavitvam.
Meniva, da smo pri nas dalj časa vztrajali v donkihotskem boju s prividi
institucije prav zato, ker je nastajala zmeda besed in pojmov. Politični
koncepti samoupravljanja in koncepti starih - preživelih - oblik medčlo-
veškega povezovanja so se mešali s pojmovnim inventarjem novih
gibanj in z novimi strokovnimi koncepti. Mišljenje so posebno nevarno
zastrupljale tiste besede, ki jih je politika dolgo časa uporabljala kot
gesla za prikrivanje doslednega onemogočanja vseh ljudi, sleherne
drugačnosti mišljenja in vseh oblik povezovanja, ki bi lahko pobegnile
represivnemu nadzoru.
Nedvomno bi se odprli tudi veliki, doslej neznani potenciali za
odkrivanje novih oblik življenja in dela, če bi nam uspelo odstraniti
debelo plast nesporazumov v zvezi s t.i. "osvobajanjem dela", ki nas je
pripeljalo do položaja, o katerem je Pirjevec zapisal, da "dela kot
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 45
smotrne in na nek način kreativne dejavnosti ni več". Ko smo pričeli z
našimi akcijsko-raziskovalnimi projekti, se nismo mogli zavedati, kako
subtilni so mehanizmi, ki delujejo na tem področju.
Najbrž je poseben problem nafe kulture in karakterja to, na kar je po
najinem mnenju opozoril Bojan Štih v svoji zadnji knjižici Kratke in
izmišljene zgodbe, to pa so težave v razlikovanju sanjskega sveta in
sveta "medsebojne budne realnosti". Morda je tudi ta značilnost eden od
temeljnih kamnov, na katerega je bilo moč opreti to lepo zgradbo želja,
ki ji pravimo socializem. Pri nas se žal še ni našel pesnik, ki bi napisal
kaj podobnega, kot je Sen kresne noči, zato še vedno živimo v strahu
pred lastnimi sanjami, pa tudi pred prebujenjem, in ravno zaradi tega
strahu nismo sposobni razmejitve med sanjami in budnostjo. Morda bi
lahko bistvo svoje izkušnje socialno-terapevtskih kolonij in taborov
najboljše opisala z dvema metaforama: ena je gotovo "sen kresne noči",
druga pa je metafora Ronalda Lainga - "pot do avtonomnosti vodi skozi
arktična prostranstva samote".
Skupina za samopomoč in tabor kot avtopoetski
sistem
Opisi dogodkov in procesov, ki so se dogajali v naši akcijski skupini v
obdobju krize od leta 1985 do 1987, kažejo, da smo nihali med vzorcem
simetričnega stopnjevanja komunikacij in dejavnosti na eni strani ter
situacijami stopnjevanja komplementarnega odnosnega vzorca na drugi
strani. Stopnjevanje simetričnega odnosnega vzorca se je dogajalo kot
tekmovanje vsakogar z vsakim in se je spremenilo v "nori ples" takrat, kadar
je v skupini prišlo do takega soglasja o poimenovanju aktualnega dogajanja,
da so bila s soglasjem vseh dejansko izločena pravila medsebojnih odnosov,
ki so dostej urejala to merjenje moči. To so bile skupinske situacije, ki bi
jih lahko poimenovali z vsíúcdanjimi izrazi, kot so "vretje", "lonec na
pritisk" itd., lahko pa tudi z Bionovim pojmom "skupina osnovne
predpostavke boja in bega" (Bion, W. R., 1983). Ob analizi dogajanj v
preteklosti vidiva jasneje kot pred leti, da opisanih situacij stopnjevanja
simetričnega vzorca ni možno v celoti razložiti z rivalstvom med člani
skupine. Nezadostna pa je tudi skupinskodinamična razlaga, ki p^asnjuje
večanje notranje konfliktnosti z odsotnostjo zunanjega sovražnika. Že talrat
sva domnevala, da je to, kar se dogaja, vsaj delno povezano tudi z
vprašanjem avtonomije skupine. Takrat smo zlahka oporekali nekaterim
poskusom, da bi nas kakšna zunanja ustanova poimenovala v skladu s
svojimi merili. Kot smešne smo zavračali očitke, da smo "neorganizirana
46	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
množica" ali "posnetek subkultume združbe po vzorcu punkovcev" itd.
Hkrati pa smo v skupini videli različne podskupine, ki smo jih poimenovali
tako, da se imenovani pogosto niso strinjali z vzdevkom oziroma da zbir teh
vzdevkov in imen ne bi mogel veljati za oznako naše skupine v njeni
celovitosti.
Meniva, da je sistemska teorija bistveno razširila možnosti opisovanja in
razumevanja razvoja odnosov in avtonomije v skupinah kot odnosnih siste-
mih. Niklas Luhmann razlaga problem avtonomije z različnimi stopnjami
dosežene samoreferenčnosti socialnega sistema (N. Luhmann, 1986, str. 600-
604)
1.	Bazalna samoreferenčnost pomeni razlikovanje med elementamostjo
dogajanj in relacijo, v kateri se konstituira. Za našo akcijsko skupino
lahko rečeva, da se je njena bazalna samoreferenčnost kazala kot način
govora o naši samostojnosti. Fritz Simon je izbral za epigraf svoje
zadnje knjige tole misel G. Ch. Lichtenberga: "Namesto da pravimo 'jaz
mislim', bi morali reči 'misli se' (es denkt - ono misli), pri čemer naj bi
'ono' uporabljali natanko tako, kakor v 'bliska se' (es blitzt - ono
bliska)." (F. B. Simon, 990, str. 2)
Meniva, da je za razmišljanje o samoreferenčnosti kakega sistema
pomembno prav to, da "se misli" in da to, kar se misli in kar se govori,
ni zgolj uresničevanje svobode mišljenja in govora v smislu prostosti,
ampak da to "se misli" pomeni uresničevanje svobode mišljenja in
govora kot nujne 5awo-stojnosti, se pravi kot nujnega pogoja samo-
mišljenja, v katerem je edino mogoča človeška odgovornost za to, kar se
dogaja v socialnem sistemu. Vedno znova se je pokazalo, da samo-
stojnost doživljamo in opredeljujemo kot samo-stojnost (samo =
sestavina, stojnost = relacija). To se je pokazalo v odnosu do raznih
institucij, kjer smo z lahkoto dosegali soglasje vseh, da se "moramo
postaviti..." Torej samostojnost ni bila del besednjaka zaželjenih (ali
sanjskih) predstav, ampak je bila dejanskost vsakdanje medsebojne
komunikacije.
2.	Refleksivnost kot procesualna samoreferenčnost pomeni, da samorefe-
renčnost sistema temelji na razlikovanju predhodnih in zaporednih
oziroma sledečih si elementarnih dogodkov. V tem primeru se sistem
samo-referira kot konstitutivni proces. To Luhmannovo misel bom
ilustriral z uporabo vzdevka "socialci". Ta vzdevek so člani prejšnjega
odredovega vodstva "pritaknili" vsem strokovnjakom in prostovoljnim
sodelavcem, vendar so nekateri člani prav te podskupine, ki so bili torej
sami označeni za socialce, uporabljali enak vzdevek za označevanje le
tistih strokovnih in prostovoljnih sodelavcev, ki so se enačili z
vodstvom in z idejami terapevtskega dela. Če sva poskušala razčistiti.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 47
kako je podskupina "socialcev" postala konstitutivni del zgodovinskega
procesa razvoja našega dela, je večkrat zavladala taka nestфnost, da je bil
očiten strah pred pogledom na našo samoreferenčnost kot na realen
proces s svojo zgodovino.
3. Najvišja stopnja samoreferenčnosti je refleksija, ki temelji na razliko-
vanju med skupino in okoljem. "Le v primeru refleksije samoreferenč-
nost ustreza merilom sistemske referenčnosti." (Luhmann, 1988, str.
601) To pomeni, da samostojnost dobi obliko sistemskega samoohran-
janja. Sistemska samoreferenčnost se pokaže zlasti takrat, kadar okolje
ni pripravljeno sprejeti samoopisa oziroma samoimenovanja odnosnega
sistema. V samoreferenčnem sistemu, ki je dosegel to stopnjo
avtonomije, se prav v takih situacijah razvije dejavnost za to, da člani
drugih socialnih sistemov v okolju njim samim priznajo pravico do
uveljavljanja lastnega samoimenovanja tudi v širšem okolju. Iskanje
lastne usmeritve skupine je proces, ki je vzporeden razvijanju identitete
pri posameznikih. V jeziku sistemske teorije je možno opisati
skupinsko dogajanje kot med seboj prepletene samoreferenčne procese,
ki postopoma pripeljejo do oblikovanja identitete skupine kot socialne-
ga podsistema in s tem ustvarjajo prostor, ki je avtonomen okvir
spontanih človeških interakcij. Med obema nivojema (nivojem soci-
alnega sistema in nivojem spontanih interakcij) se razvija podsistem, ki
omogoča razvoj zavesti o sebi in ustvarjanje lastnih konstrukcij smisla
svojega obstoja. V tem razvojnem procesu se socialni sistemi lahko
zaprejo v tem smislu, da ne potrebujejo zunanjih spodbud ali zunanjih
potrdil za smiselnost svojega delovanja. Socialni sistemi kot avtopo-
etski sistemi lahko sami proizvajajo sestavine za razvijanje lastne
identitete oziroma sebstva, to pa pomeni tudi avtonomnost v
ugotavljanju smiselnosti lastnih aktivnosti. Niklas Luhmann govori o
tem, da socialni sistem lahko doseže avtonomnost v smislu samore-
fleksije delovanja le, v kolikor se v sistemu vzpostavi zadovoljivo
sodelovanje med aspektom Alter (Drugi) in aspektom Ega. Luhmann
izhaja iz miselnih konceptov, ki jih je začrtal Talcott Parsons:
"Parsonsovo izhodišče je, da se ne more uresničiti nikakršno delovanje,
če stopa Alter v odvisnost od ravnanja Ega in če želi Ego svoje ravnanje
nasloniti na Alter." (T. Parsons, 1976, str. 507)
Luhmann razlaga razrešitev tega problema po zakonih dvojne kontin-
gence. Se pravi, da na področju, ki je na eni strani omejeno z "mora se" in
na drugi strani z "ni mogoče", skupina lahko daje avtonomne odgovore po
lastni svobodni izbiri v odvisnosti od notranje igre med obema podsis-
temoma. Meniva, da samoreferenčna zaprtost socialnim sistemom omogoča
jasno zaznavanje zunanjega okolja in notranjh procesov v samem sistemu.
48	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Prva stopnja v razvoju socialnega sistenia kot avtopoetske celote verjetno
nastopi takrat, ko se ljudje, ki tvorijo ta sistem, zavejo možnosti Alter-
nativnega delovanja, ko se odpovejo temu, da bi bil stroj s specializirano
proizvodno funkcijo, ki se vzdržuje in definira zunaj samega sistema. Potem
pa se samoreferenčnost razvija kot sposobnost, da v okvirih samoreferenč-
nosti sistema ljudje odpirajo tudi dileme, ki so strukturirane po vzorcu
komunikacije dvojne vezi. Meniva, da je to možno šele takrat, ko skupina
kot socialni sistem razvije dovolj avtonomnosti, da se lahko v notranjih
komunikacijah člani skupine (vsaj začasno) uprejo mitu socialne moči.
Meniva, dà nam je prav dosežena stopnja "bazalne samoreferenčnosti" v
akcijski skupini omogc^ala, da smo kot ix)samezniki skupino doživljali kot
priložnost za medčloveško tekmovanje. Ce pogledamo življenje mladih ljudi
in otrok, ki so se udeleževali naših tabornih prireditev, vidimo, da so imeli v
življenju le malo priložnosti za spontano medsebojno tekmovanje in za
razvijanje svojih potencialov agresivnega uveljavljanja. Tako v družini kot v
šoli medsebojno simetrično tekmovanje pogosto poteka tako, da se hkrati
zakriva pod moralistično ideologijo (rivalstvo med sorojenci se označuje za
slučajnost ali za posledico značajskih slabosti, rivalstvo in kompetitivnost v
šoli pa se opredeljuje kot prizadevanje za boljši uspeh, medtem ko je slabšim
učencem agresivno uveljavljanje prepovedano itd.). Demokratični način
vodenja je vplival tako, da smo si v nekaj letih izoblikovali samopodobo in
notranja skupinska pravila, ki so omogočala mnogo več odkritega
medsebojnega boja, kot pa je to bilo možno v drugih okoljih. Vendar smo
ostajali zmedeni, kadar se je notranja konfliktnost večala. V takih primerih
ni bilo vedno mogoče zavestno zaobrniti komunikacijskega procesa tako, da
bi člani lahko začutili, da je akcijska skupina naša skupna hiša, v kateri
lahko delamo marsikaj, česar si drugod ne moremo dovoliti, zato se je le
potrebno brzdati, da ne pride do skrajnosti, ki bi ogrozila celoto. Do tega
doživetja bi lahko prišU, če bi se ovedeli skupne zgodovine, sprememb, ki
so se dogajale v preteklosti, in možnih sprememb v bodočnosti. Drugo, kar
bi nam lahko pomagalo, bi bila zavest o naši organiziranosti v odnosu do
okolja. Vse to je bilo včasih možno doseči šele potem, ko so se simetrične
napetosti stopnjevale do te mere, da je bila celota resnično ogrožena. Po
takih dogodkih pa ostaja "slab okus v ustih" in pogosto tudi številne "rane v
samospoštovanju posameznikov."
Meniva, da je strokovna literatura doslej posvečala premalo pozornosti
tistim situacijam, ko se komunikacija spusti "pod ničelno točko", ko
postajajo učinki komuniciranja dejansko paradoksalni. V takem položaju ima
vsaka skupina ali skupnost številne možnosti, da negotovost zaradi nejasnih
razvojnih možnosti zanika ter jo pretvori v destrukcijo, ki ne vodi niti v
skupinsko psihozo niti v razvojno kreativnost, ampak v propadanje. Ena od
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 49
teh možnosti je, da se koga proglasi za duševno bolnega ali za kako drugače
krivega in se ga skuša izločiti, potem pa se razbije cela skupina. Druge
oblike samouničevanja skupine ali skupnosti so razvijanje odvisnosti od
česa, čemur se pripisuje končni smisel (denar, alkohol, psihotropne droge,
pretirana skrb za lastno varnost itd.), in povečevanje rigidnosti notranjih
odnosov, nadzora itd. Meniva, da se proces samouničevanja oz. razgrajevanja
avtopoeze začne takrat, kadar se vzpostavi tako velika stopnja konsenza, da
skupina prične sebe doživljati kot stroj za proizvodnjo nečesa in prične
omalovaževati pomen tega, da je, taka kot je, življenjski pojav in torej
umrljiva in da stoji pred bodočnostjo, ki je negotova in skrivnostna. Z
enostransko usmeritvijo skupina ali skupnost stopa na pot, ki je na videz
bolj gotova. Zdi se, kot da ekonomski zakoni ali sociološke zakonitosti ali
psihiatrične diagnoze pomenijo "absolutne naravne" zakonitosti, ki ljudem
narekujejo strogo linijsko organizacijo. Prav to pa zanesljivo uniči tkivo
spontanih odnosov, ki skupini dajejo življenje in omogočajo kreativnost.
K sreči do tega v našem gibanju ni prišlo. Rešitev in pot naprej sta se
pokazali hkrati na dveh ravneh. Na ravni praktičnih dejavnosti je prišlo do
tega, da smo spomladi 1986 ustanovili skupino za samopomoč, kar naj bi
pomenilo, da imajo tudi odrasli udeleženci taborov svoje osebne težave in da
si sami ustvarjajo možnosti za medsebojno pomoč. Novi teoretski koncepti
pa so se oblikovali zlasti ob vključitvi Marijke Rutten-Saris v naš tabor in
pa ob izkušnjah, ki sva jih dobivala na treningih transakcijske analize v
Zagrebu (pod vodstvom dr. Zorana Milivojeviča in dr. Tijane Kosanovič) in
na seminarjih kibernetike psihoterapije (pod vodstvom prof. Grahama
Barnesa).
Aprila 1986 se je v prostorih Svetovalnega centra za otroke mladostnike
in starše v Ljubljani enkrat tedensko začela sestajati skupina za samopomoč.
To naj bi bil prostor in čas za delo na osebnih problemih nas samih, ki smo
delali z otroki. Začeli smo z jasnim medsebojnim dogovorom, da v skupini
ne bo nihče nudil terapije drugemu, ampak da vsakdo lahko računa na
konstruktivno osebno oporo drugih za svoje delo pri iskanju potrebnih in
možnih sprememb zase. Ko se je prvi avtor pred začetkom skupine pogo-
varjal o tem z direktorico dr. Anico Kos in poskušal dobiti njeno privoljenje
(za uporabo prostora), je govoril tudi o svarilu, ki ga je slišal v vprašanju
Johna Southgatea, govoril pa je tudi o začaranem krogu, v katerega smo bili
ujeti. Odgovor je bil nenavadno nestrpen. Izrečena je bila tudi vrsta svaril v
zvezi z možnimi komplikacijami psihičnih doživetij in seveda v zvezi z
jasno opredeljenimi pristojnostmi psihiatričnih služb. Zdi se nama, kot da se
je tudi v tem odnosu pokazalo delovanje istega protislovja: če se dogajajo
nori paradoksi, potem ni dobro, da poskušamo o tem govoriti. To je verjetno
vplivalo, da strokovni delavci Svetovalnega centra nikoli niso bili res
50	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
120фпо seznanjeni o načinu delovanja naše skupine za samopomoč. Kopičilo
se je nezaupanje in nekateri ljudje, ki bi skupino najbolj potrebovali, se niso
upali vključiti vanjo.
Skupina za samopomoč je vseeno zaživela. Na začetku se je tudi v tej
skupini po eni strani pokazala podobna struktura kot v drugih naših
dejavnostih in v globalni organizacijski strukturi, ki je bila okvir vsega
našega dela. Glede na osnovni dogovor med udeleženci se je sicer zdelo, da v
taki skupini ne more priti do eskalacije simetričnega komunikacijskega
vzorca (tekmovanje, kdo je močnejši, kdo ima hujšo bolezen, kdo zastopa
boljšo ideologijo ipd.). Na osnovi izkušenj iz različnih oblik skupinskega
dela pa sva vedela, da v skupini ne more biti niti "praznega časa" niti
nedoločenosti socialne strukture - kadar preti nevarnost, da bo prišlo do tega,
se praviloma zgodi, da člani skupine tako rekoč "padejo" v katero od
osnovnih predpostavk (Bion, W. R., 1983). To pomeni, da lahko ne glede na
začetni dogovor pride do simetrične eskalacije (osnovna predpostavka boj -
beg) ali komplementarne eskalacije (osnovna predpostavka odvisnosti). Zato
ni bilo nič presenetljivega, da so se ti procesi pričeli dogajati v skupini za
samopomoč precej podobno kot v tabornem timu. Vendar nam je večkrat
uspelo tudi kaj novega, morda le za kratke trenutke, a dovolj, da smo to
začutili. Tudi ti trenutki se niso zgodili kar tako, sami od sebe, iz pasivne
drže ali zaradi lepih želja. To so bile kvalitativno nove izkušnje komple-
mentarnega vzorca odnosov. Ko smo se prvič zbrali v skupini za
samopomoč, nam je bilo tako npr. vsem jasno, da smo prišli skupaj s
kopico vsakdanjih problemov "na plečih in za vratom". Ko smo potem
zabredli v pogovor in je postajalo vse bolj nevzdržno (tako kot se nam je to
že pogosto zgodilo), se je zdelo, da mora v tem trenutku nekdo pokazati
izhod iz situacije. Ko sva to poskušala, ker sva imela občutek, da sva za to
najkompetentnejša, ni bilo nobenih rezultatov. Po drugi strani pa se nam je
že od samega začetka delovanja skupine za samopomoč dogajalo, da smo v
trenutku, ko smo vsi začutili popolno nemoč pred življenjskimi problemi in
tфljenjem posameznih članov, nenadoma doživeU občutek solidarnosti in
tudi občutek olajšanja v skupinskem razpoloženju. Namesto nadaljnje
eskalacije določenega neproduktivnega komunikacijskega načina in namesto
nadaljevanja komunikacije v smeri psihotičnega doživljanja in stopnjevanja
avtodestruktivnosti je prišlo do trenutka, ko se je zazdelo, kot da se je vse
ustavilo. Dovolili smo si spregovoriti o trpljenju pa tudi o poskusih, da bi
se mu tako ali drugače izognili. Ti poskusi pa so praviloma imeli obratne
učinke. Težave so se pričele pospešeno večati in problemi so pobegniU spod
nadzora. Potem pa smo se znašli pred izhodom ravno tako nepričakovano,
kot smo se prej izgubili v gozdu brezupa. Pričele so delovati nekakšne
"vzgonske sile" in razpoloženje se je začelo dvigati. Nenadoma je postajalo
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 51
jasno, o čem se lahko dogovorimo in o čem se ne moremo, kaj lahko
spremenimo in česa ne, in v tem okviru smo se vedno znova precej uspešno
dogovorili, kaj bo kateri od nas zares naredil. V takih situacijah sva se oba
spominjala skupnih izkušenj iz skupin z najtežjimi pacienti na kliniki
Menterschweige in tudi izkušenj s seminarjev Grahama Bamesa. To so bile
izkušnje, ki so omogočale zbranost in sledenje ne le verbalnim vsebinam,
ampak tudi drugim dogajanjem (dihanje, spontani gibi idr.). Večkrat smo
doživeli, da nam je prav to pomagalo vzdržati v trenutkih nejasnosti in
nedoločenosti, da smo se izvili iz prisile hlastnega hitenja naprej ali vrtanja
in da smo se hkrati izognili temu, da bi prišlo do apatične pasivnosti.
Nastalo je razpoloženje pričakovanja. Prišli smo do izkušnje, kako je v
skrajni negotovosti možno preprosto dočakati trenutek, ko se ponovno
posveti in se morda pokažejo novi, nekoliko spremenjeni obrisi nečesa, za
kar se je morda zdelo, da se lahko pokaže le v vedno isti, ponavljajoči se ali
celo stopnjevani obliki. Bili smo priče razpoloženja, ki bi ga po Bionu
lahko opredelili kot osnovno predpostavko ustvarjanja parov, vendar nam v
skupini za samopomoč to razpoloženje ni uhajalo, ampak je omogočalo
nabiranje novih izkušenj, porajale pa so se tudi nove želje. Začela sva bolje
razumeti, da poteka pomračitev razpoloženja in ponovno olajšanje po
zakonih skupinskega procesa zunaj dometa najinega zavestnega nadzora in da
posamezni člani k temu prispevajo razUčne deleže. Nespametno pa bi bilo za
to iskati vzroke, saj so verjetno tako številni in prepleteni kakor rastline v
gozdnem ekosistemu. Ni čudno, da se nama je tu zbudila "ekološka"
asociacija. Iz današnje perspektive se nama zdijo ti trenutki v skupini za
samopomoč, torej trenutki priznanja lastnega trpljenja in nemoči, ki jim je
potem sledilo "olajšanje", ključnega pomena. To so bili trenutki "razsvet-
ljenja", trenutki srečanja z življenjsko resničnostjo nas samih in našega
okolja, trenutki, ko se nam je odprl "avtopoetični" vidik živih sistemov, pa
tudi trenutki "praznine", ko nismo vedeh, čemu služimo (midva sva se npr.
v takih trenutkih spraševala: Ali sva še terapevta? V kakšni funkciji sva?).
To so bili trenutki "dopuščanja biti", trenutki "praznine" (glede na poudarek
na funkciji, ki je dominanten za našo kulturo; torej kot smiselne in življenja
vredne doživljamo v glavnem le tiste trenutke, ko čemu služimo; sebe
doživljamo v glavnem pozitivno samo v tistih situacijah, kjer opravljamo
določeno funkcijo), ki so nenadoma dobili pozitivno obeležje. V teh
trenutkih smo spoznali tudi svojo avtopoetsko resničnost, tj. da živimo
(tudi) zato, da živimo. To so bili trenutki, podobni tistim, ki jih je opisal
Coleridge v svoji pesmi o Starem mornarju, trenutki, ko se razklenejo
obroči krivde in dvojne spone. Ob tem so se vedno znova odpirala vprašanja,
kako kdo sam sodeluje v igri sil, ki povečujejo nepreglednost problemov in
lahko privedejo tudi do tega, da problemi pobegnejo nadzoru in podivjajo.
52	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Hkrati s tem smo v skupini ustvarili ozračje, v katerem je bilo dovolj
prostora za upanje, da je možno najti boljše rešitve - ali pa vsaj, da je možno
dosedanje rešitve opuščati, a bilo je tudi dovolj nepomilovalnega razume-
vanja za spodrsljaje. Iz skupine za samopomoč, kjer smo se srečevali
nekateri posamezniki, ki smo tudi sicer sodelovali, je bilo lažje videti
različne igre moči, ki so se dogajale v celotni organizacijski strukturi.
Vendar pa si v tej skupini ni bilo možno izmisliti, kako naj bi v oni drugi
skupini zastavili ¿-ug način sodelovanja.
Sele prav v zadnjem obdobju delovanja skupine za samopomoč (1990/91)
smo prišli do nove pomembne izkušnje glede možnosti razvijanja avtono-
mije posameznih članov in avtonomije skupine. Vedno se je dozdevalo, da je
predvsem pomembna kvaliteta doživetij sama po sebi in da je bolj ali manj
nepomembno, kako se ta doživetja poimenuje, nekako v tem smislu, da ni
pomembno, kako se kaka jed imenuje, pomembno je le, da je dobra in
kvalitetna. Četudi to v območju prehrane mogoče drži, to nikakor ne drži za
rahla in spremenljiva doživetja, ki tvorijo proces skupine za samopomoč ali
doživljajsko notranjost kakšnega alternativnega gibanja. Tu so prav opisi
dogajanja tista sestavina, ki omogoča delovanje kibernetičnih zakonov.
Najprej je pomemben notranji opis prve stopnje (Fritz Simon, 1990, str.
190), ki je v vedenju, mimiki, ritmu dihanja, telesnih znakih - skratka v
vsem, kar je hkrati del doživetja in hkrati vir informacij za druge udeležence
procesa. Potem je pomemben notranji opis druge stopnje, se pravi to, kako
človek ubesedi lastna doživetja in doživetja povezanosti z drugimi. Hkrati z
notranjim opisom ljudje praviloma gradijo tudi zunanje opise svojih
doživetij, to pomeni tekoče opisovanje doživljajskih kvahtet iz zornega kota
drugega, ki je lahko povsem določeni drugi (npr. kaj bi rekla moja mati, če
bi me zdaj videla) ali pa je hipotetični drugi kot reprezentant splošne norme.
Tu se pokaže uporabnost odkritij, ki jih je prispeval Jakob Moreno (F. Buer,
1989, str. 111-159), ko je v psihodrami ustvarjal razhčne socialne kontekste,
s čimer je sodelujočim posameznikom omogočal trenutke novih, kreativnih
doživetij, v katerih se običajna strogost zunanjega opisa morda za trenutek
omili ali pretrga in pride do trenutkov, v katerih ljudje lahko doživijo celo
komične strani svoje sicer zaskrbljujoče življenjske stvarnosti. Boleče
doživetje se lahko zaključi in postane del preteklosti, ki je posamezniku
potem na razpolago, šele v trenutku, ko dobi tudi zunanji obris. To pa
pomeni, da posamezniku uspe ustvariti tak zunanji opis in tako ime, ki po
eni strani zaobseže vse udeležence in je po drugi strani človeško sprejemljivo
za vse pomembne odnosne osebe. Naše nove izkušnje se kažejo zlasti v tem,
da je potrebno in možno razvijati zunanje opise skupinskih doživetij, tako da
s pomočjo teh opisov ljudje lahko vzpostavijo celovite vzorce svoje odnosne
mreže. Člani prav z ustvarjanjem zadovoljivega opisa svojega vedenja v
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 53
skupini razvijejo možnosti za opis svojih naravnih odnosnih mrež, čeprav so
delovanje teh mrež doslej doživljali fragmentirano. V zadnjih petih letih
delovanja skupine za samopomoč smo doživeli celo vrsto situacij, ki smo
jih lahko sprejeli in jih kot udeleženci dogodkov uvrstili vsak v svojo
preteklost šele potem, ko so dogodki dobili za vse sprejemljiva imena in
opis. Dokler nismo postorili vseh opravil v zvezi s poimenovanjem in
zgotavljanjem sprejemljivega besednega opisa, so se nekateri dogodki vedno
znova (praviloma nepričakovano, po lastni logiki ali po nam neznanih
asociacijskih zvezah) pojavljali med nami "tu in sedaj" - kot motnje. Te
motnje so bile lahko boleče, še večkrat pa so budile nestфnost in željo po
begu iz situacije. Ko smo o takih motnjah potem spregovorili, smo se
praviloma znašli prav na dnu nekakšnega semantičnega stopnišča, kjer se je
zdelo, kot da smo zopet v svetu ali v skupini, v kateri se ljudje delijo zgolj
na preganjalce in žrtve-. Ko smo v procesu mučnega in podrobnega pogo-
varjanja prišli do tega, da domnevni preganjalec vendarle ni naredil nič
preganjalskega, se je pogosto odprl pogled na dvojno stvarnost. Na eni strani
so bila doživetja "domnevne žrtve", ki je pogosto pojasnila svoja doživetja s
tem, da se ji je to v preteklosti pač vedno znova dogajalo (transfema doži-
vetja). Na drugi strani so se pokazali problemi govorice. Tako domnevni
preganjalec kot žrtev največkrat tudi potem, ko je bilo pojasnjeno, da
domnevni preganjalec nima niti interesa niti potrebe, da bi koga napadel ali
žrtvoval, nista našla besed za drugačen opis tega, kar se je dogajalo.
Poglejmo si nekaj drobcev iz pogovora v skupini za samopomoč (14. IX.
1987):
Iztok je pripovedoval o doživetjih v družini po povratku s tabora, in sicer
takole: "Mama ponavlja vedno iste očitke, brat ji pa pomaga. Včeraj je malo
manjkalo, da se nisem stepel z njim. Kadar moram delati kaj, čemur nisem
kos, postanem kar štorast in zmerjam vsakogar, kogar morem. Simona,
kako me gledaš, ne vem, kaj si misUš?"
Simona: "No, če ti že ne smem nič reči... Danes se moram učiti poslu-
šati, izraz na obrazu pa menda smem imeti. Če mi boste še to očitali, bom
šla drugič sedet tjale za zaveso."
Petra: "To, kar govoriš, je že dolgočasno! Pa tudi ti. Iztok, saj si vedno
na istem!"
Pogovor se nato pol ure suče okrog Iztoka.
Petra: "No, Simona, prej smo slišali, da si oklenila, da ne boš govorila.
Sedaj smo to videli. Ali lahko spremeniš štos?"
Ivan se na vso moč razjezi, zmerja Simono in ji očita, da si izmišlja vse
mogoče oblike, kako jo člani skupine napadajo. Pove, da ne ve, kaj čutijo in
mislijo drugi, zase pa je prepričan, da nima nobene potrebe po tem, da bi
Simono napadal, pač pa čuti neznosen občutek nestфnosti.
54	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Simona: "Pa res ne razumem, kaj te jezi."
Ivan: "Ne vem, kaj naj ti sploh rečem? Kaj naj ti odgovorim?"
Pogovor se dvajset minut vrti med Ivanom, Iztokom, Miranom in
Tončko.
Bernard: "Jaz sem pričakoval, da bo danes kdo spregovoril o tem, kar se
je zadnjič pletlo okrog Simone."
Simona: "To sploh ni pomembno. Včeraj popoldne mi je nenadoma
prišlo nekaj groznega, kot rezilo giljotine je padlo predme. To je bila misel,
da nočem več živeti pa pika!"
Črne misli so se nizale, potem pa je Simona svojo pripoved zaključila:
"Ne vem, kako sem prišla iz tega. Začela sem razmišljati o drugih stvareh...
Tako kakor sem nenadoma padla v popolno grozo, sem se potem nenadoma
zopet znašla zunaj."
Potem sledi nekaj prispevkov o tem, kako posamezni člani prenašajo
črne trenutke.
Simona: "Mogoče se mi je včeraj vse zvrtinčilo zato, ker me je zadnjič v
skupini grozno prizadelo. Doživela sem, kot da ste mi vsi govorili, da sem
brezupen primer. Potem ko je bilo najbolj grozno, ko sem že mislila, da
sem sklenila, da ne pridem nikdar več, mi je prišlo na misel, bom pa
zanalašč vseeno šla v skupino."
Bernard: "Ta tvoj zanalašč mi zveni nekam kleno, gotovo je v njem tudi
žlehtnoba, gotovo je nevaren, toda v tem, kako si rekla zanalašč, sem slišal
tudi spontanost, v tem pa je vedno tudi klic življenja."
Ivan: "Ti si res močna v kljubovanju."
Simona: "Malokdaj čutim, da bi si bila lahko blizu s kom, ki govori
pametno... Zdaj se mi zdi, da ste mi blizu, čeprav tako hladno vrtate vame.
Kot da se vpletate v mojo usodo. Pri meni je tako - če začutim intenzivno
bližino s kom, se mi vse razpoči. Potem se moram zelo truditi, da to sploh
prenašam. Včasih se mi tak človek smili, zato ga ne morem takoj brcniti
proč. Tu pa se mi niti ne smilite. Zdi se mi, da sovražim sebe. No, saj to ni
tako hudo, a zmerom se bojim, da me bo odneslo."
Ob zaključku pogovora smo se ustavili še pri stavku: "Doživela sem,
kot da ste mi vsi govorili, da sem brezupen primer." Izraženo je bilo mnenje,
da posamezniki čutijo, da v tej skupini niso niti "pacienti" niti "primeri".
Simona je potem nanizala nekaj slik iz svojega življenja, ko je bila za starše
primer nemogočega otroka. Potem je sledila šola, kjer je bila Simona
zmerom nekaj posebnega, vedno na sredi med najboljšimi in najslabšimi
učenci. Zadnja slika je bila obisk pri imjaznem in spoštovanem psihologu,
ki jo je posvaril: "Vi ste tak primer, da ni dobro, če vrtate po sebi in si
postavljate vprašanja v zvezi s svojim duševnim zdravjem." Potem je še
dodala, da ji je mama vedno govorila: "Oče je trpel, jaz sem trpela, tudi ti
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 55
boš trpela. Ne boš ubežala trpljenju!" Potem smo bolj na žaljiv način
govorili o "primerih", ki bežijo tako dolgo, dokler se ne zavedo, da niso
nikakršni primeri, in takrat so v popolni praznini, saj če v skupini ni mesta
za nemogoče primere, potem Simone v skupini ni, ¿i pa še hujše, mogoče
Simona v skupini je, vendar je drugi še niso spoznali in ko jo bodo
spoznali, se bo pokazalo, kar je mislil psiholog. Končalo se je s smehom na
račun tega, da je to skupina posebnih primerov, ki ne morejo hoditi po
uhojenih poteh.
Prikazano sosledje drobcev pogovora, ki so se zvrstili okrog Simone in
okrog vprašanja njenega sodelovanja v skupinski komunikaciji, kaže, da smo
bih ves čas na robu simetričnega merjenja moči. Simona je pojasnila svoje
razumevanje sporočila prejšnjega srečanja šele potem, ko je opisala svojo
krizo. To so člani skupine sprejeli z neposrednim človeškim razumevanjem.
"Brezupnih primerov" ni bilo v našem besednjaku niti v predstavah skupine,
pa vendar smo se v opisu dogajanja pričeli bližati večji jasnosti šele potem,
ko je bilo to izrečeno in ko so člani skupine pokazali določeno priprav-
ljenost sprejeti razlago, ki je pokazala na simetrični vzorec v dogajanju.
Hkrati z razčiščevanjem mučne situacije se je v zgornjem primeru pokazala
možnost, da oblikujemo nov semantični okvir za označitev določene oblike
vedenja članice skupine. Obenem paje tudi skupina članici pokazala, kakšna
je možnost pomoči in seveda tudi možnost samopomoči. Besede "nemogoč
otrok" ali "brezupen primer" so Simoni pomenile nekaj, kar je ogrožalo
njeno samopodobo in predstavo o njenem dejanskem položaju v skupini.
Meniva, da je za ljudi s težavami kjučnega pomena izkušnja, da so našli
drugačno skupino, v kateri so tudi oni lahko drugačni. To je možni začetek
novega učenja. Vendar smo tudi v procesu novega učenja obsojeni na
vračanje, zato je pomembno, da ljudje dobijo izkušnje tudi o razlikah v
poimenovanju izkušenj in odnosnih vzorcev. To pa odpira nove možnosti za
posameznika, da odkriva svoje sposobnosti za nove poglede na svojo
življenjsko stvarnost.
"Psihoterapija", "naknadni razvoj centralnih funkcij ega" in "osebnostna
rast" - vse to so lahko imena za procese, ki so povezani s tem, kakšne
interakcije posameznik uresničuje v skupini, ki ji pripada. Misliva, da je
pomembno, kako gledamo na funkcionalnost in medsebojno povezanost
sprememb v vedenju ljudi in delovanju skupine. Način gledanja, ki ga razvija
Humberto Maturana, nam omogoča videti spremembe kot večanje komp-
leksnosti dogajanja v skupini. Tako je možno preseči tista gledanja, ki v
pojavljanju sprememb vidijo predvsem linearna zaporedja vzrokov in
posledic:
"Spremembe živih sistemov so rezultat tistih lastnosri cirkularne
organizacije, ki zagotavljajo ohranjanje njihove osnovne cirkulamosti, hkrati
56	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
pa na vsakem koraku reprodukcije dopuščajo spremembe načina vzdrževanja
te cirkulamosti." (H. R. Maturana, 1982, str. 37)
Potrebno je razlikovati med samoopisom sebe in razvojem zavesti o
sebi, ki se uresničuje tako, da interagiramo z lastnimi opisi v smislu
samorekurzivnega procesa. O konstruktivnem razvoju potencialov ega lahko
govorimo kot o kontekstualnem učenju (Batesonovo "učenje 2"). To
pomeni, da je zelo pomembno, da lahko vsak posameznik stalno eksperi-
mentira z različnimi definicijami situacij v socialnem kontekstu svoje
vsakokratne aktivnosti in da dobiva vedno znova dovolj jasne in zase
sprejemljive povratne informacije o tem, kako ga v vsakokratni interakciji
doživljajo drugi.
V skupini za samopomoč sva razvijala predstave, ki so naju navdajale z
upanjem, da bo tudi v celotni organizacijski strukturi možno najti tak način
sodelovanja, pri katerem socialno-terapevtski cilji ne bodo tujek, ampak
naravna sestavina celotne skupnosti. To nam je v letih 1988 in 1989 tudi
zares uspelo. Spremenilo se je delovanje celotne organizacije, razvili smo
bolj diferenciran in natančneje delujoč sistem za omogočanje in ustvarjanje
življenjsko pomembnih - avtokorektivnih doživetij (socialno-terapevtski in
psihoterapevtski aspekti). Hkrati smo se zavedeli, daje cela naša organizacija
tudi avtopoetski sistem, ki ga ni možno izrabiti v smislu maksimalizacije
določenih zavestnih namenov. Tako kot ni možna maksimalizacija
proizvodnje počitnic in zabave, ni možna maksimalizacija proizvodnje
funkcije duševnega zdravja. Osnovni značilnosti tega sistema, ki smo ju
prepoznali šele v zadnjih letih, sta ohranjanje življenja v vsej njegovi
pestrosti ter ustvarjanje takih odnosnih in komunikacijskih vzorcev, ki
pomenijo dviganje kvalitete življenja. V okviru novih gledanj smo se
osveščali, kaj pomeni pospeševanje duševnega zdravja in socialne blaginje
kot uresničevanje majhnih, realno možnih korakov (katerih velikost se
razteza med največjim možnim in vsaj najmanjšim, kar je možno uresničiti
v vsaki časovni celoti). Zavedeli smo se, da je lahko politika majhnih
korakov tudi zdravilo za ustanove.
Tabor je v letih 1988 in 1989 s postopno integracijo vzorca skupine za
samopomoč, kot sva omenila že zgoraj, vse bolj postajal tudi "avtopoetski
sistem" (Maturana, Varela, 1980). Osnovna značilnost tega sistema je, da
življenjskih procesov ne izrablja za kak namen, cilj, funkcijo (npr. za
funkcijo, da bi nam bilo čim bolj zabavno, prijetno in lepo), temveč da
življenjski procesi v takem stroju služijo zgolj vzdrževanju življenjskih
procesov. Edini "namen" tega stroja je samo življenje. Življenje za življenje,
ne za kariero niti za doseganje kakih "višjih ciljev". V besedah Dušana
Pirjevca bi lahko rekli, da je avtopoetski stroj tista vrsta opisa življenja oz.
živih sistemov, ki omogoča "uzrtje biti bivajočega". Ali z besedami
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 57
Maturane in Várele:
"Avtopoeza je posebna vrsta samoorganizacije.(...) Avtopoetski sistem
je homeostatski sistem, ki ima lastno organizacijo za temeljno spremen-
ljivko, ki jo ohranja konstantno. Rezultat produktivnih interakcij sestavnih
delov sistema so prav ti sestavni deU. To je organizacija življenja in hkrati
organizacija avtonomije." (Maturana, H., Varela, F., 1980, str. 79; poudarek
B. S. in M. M.)
Na drugi strani pa sta definirala t.i. "alopoetski sistem":
"Identiteta alopoetskega sistema je odvisna od opazovalca in ni
determinirana prek svoje operacije, ker je njen produkt nekaj drugega, kot je
ona sama, alopoetski stroj nima individualnosti." (Prav tam, str. 80, 81)
Niti skupina za samopomoč niti tabor nista "prerasla" v institucijo, ni se
zgodilo, da bi postalo težišče skupine ali tabora proizvodnja česa drugega kot
same skupine ali samega tabora. Celo za celotni petnajstletni proces lahko
trdiva enako, torej da ti procesi niso nikoli postali prevladujoče alopoetski.
Prav tako je težišče najinega procesa (vključno s pisanjem tega članka), ki ga
lahko kot opazovalca začrtava kot posebno enoto tiste organizacijske mreže,
ki jo imenujeva "tabor", ostajalo na "organizaciji življenja in avtonomije".
Sicer z veliko muke sva si ustvarila (in priborila) prostor in čas za
avtopoetski proces tudi pri pisanju tega članka. Smisel tega pisanja ni bilo
nikoli predvsem pridobivanje naslova in kariera niti prispevek znanosti ali
kakšen drugi cilj (čeprav so vse to tudi možni smisli). Smisel vsega ostaja
predvsem niz trenutkov življenja, ki sva jih ob tem delu doživljala,
trenutkov, ko vprašanje "smisla" ni bilo prisotno. Tem trenutkom se čufiva
najbolj zavezana.
Z vidika avtopoeze je zanimiv tudi "zaključek" (ki je bil verjetno nek
novi začetek) taborov po zelo uspešnem taboru leta 1989 . Pri analizi tabora
leta 1989 je prevladalo ozračje in doživljanje z obeležjem "skrivnosti" in
"nevednosti", ki je postalo in ostalo za vse prisotne vredno samo po sebi. Ni
prevladala želja, da bi visoko raven "tehnologije", ki smo jo razvili (kljub
trenutkom nevednosti pred razumu izmikajočim se prostranstvom življenja),
prodali na tak ali drugačen način (npr. v seminarskih paketih po taborniških
organizacijah ali šolah). "Nagrada", ki je bila za nas najdragocenejša, je bilo
predvsem samo doživetje, doživetje življenja, ki daje vrednost življenju,
njegovi avtonomiji. To je bil v svetu bučnih reklam in borb za razne cilje in
privilegije zelo tih zaključek. V tišini, ki je nastala, ko smo pred slovesom
posedli v krogu, smo zaslišali, zagledali in začutili odnose in odseve
veličastnega toka življenja v nas in med nami. Krog je bil dovršen. Odprl se
je novi, ki sega do tega trenutka, ko ga na ravni samoopisa organizacijsko
zapirava.
58	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Akcijsko-raziskovalni projekti kot postmoderno
gibanje in kot socialno konstitutivna akcija
Dušan Pirjevec je v svojem nagovoru študentom ob zasedbi Filozofske
fakultete leta 1972 izrekel tudi te misli o novi vrsti druženja in socialne
akcije, ki smo jo v timih sodelavcev akcijsko-raziskovalnih projektov pravz-
aprav iskali in tudi večkrat našli že na samem začetku:
"Da bi se človek lahko družil z drugimi, mora imeti sposobnost druženja,
to je, mu mora drugi nekaj pomeniti in sam mora drugemu nekaj pomeniti.
Za združevanje in druženje ni dovolj samo, da drugega vidim in da vem, da
mi je pač potreben. Videti ga moram kot drugega, se pravi kot nekaj, kar je
od mene drugačnega, in sicer tako drugačnega, da ga moram pustiti, da je, ne
pa da si <ga> hočem prilastiti, podrediti ali prilagoditi. Samo tako bo tudi
drugi mene dopuščal, tako da sploh lahko bom jaz sam, ne pa le
prilagojenost ali podrejenost drugemu. Temu rečemo: pustiti biti in biti, ali
biti z, so-biti. človek se torej odpre do drugega kot drugega.(...) To torej ni
socialno spreminjevalna akcija, ampak socialno konstitutivna akcija." (D.
Pirjevec, Nova revija, št.65-66, str. 1481; poudarki B. S. in M. M.)
V tem citatu so izrečene misli, ki poimenujejo tisto komaj odkrito
deželo, ki smo jo našli in doživljali, pa je še nismo znali poimenovati.
Sama zgoraj citiranih misli nisva natančno poznala, dokler ta nagovor ni bil
leta 1987 objavljen v Novi reviji, nekateri naši sodelavci prve terapevtske
kolonije na Rakitni pa so te misli Dušana Pirjevca večkrat navajali. Že leta
1975 pa vse do leta 1989 je bilo v odnosih v timih sodelavcev veliko
trenutkov dopuščanja biti oz. so-biti, veliko pa je bilo tudi poskusov
prilaščanja in podrejanja drugega. V razvojnih krizah je prihajalo prav do
stopnjevanja poskusov brisanja medsebojnih razlik, a se nam je paradoksalno
dogajalo ravno obratno. V trenutkih komplementarnosti v smislu Pirjevče-
vega dopuščanja biti in dejavne ljubezni smo naredili nove korake v smeri
socialno konstitutivne- akcije. Da so taka naša iskanja pomenila socialno
konstitutivno, estetsko akcijo, razumeva tako, da v našem času šele
ustvarjamo socialne obrazce, v katerih bodo taki odnosi, kot jih je opisal
Pirjevec, temelj, na katerem bo sestavljena celota. V tej smeri je možno
videti razrešitev nekaterih temeljnih protislovij naše kulture, če npr. moški
in ženska lahko za trenutek dosežeta točko, s katere lahko vidita medsebojne
razlike tako, kot je to nakazano v gornjem citatu, potem si lahko preds-
tavljamo, da se jima v tistem trenutku lahko pokažejo tudi druge možnosti
osmišljanja medsebojnih razmerij in odnosov ter kvalitativno nove možnosti
razvoja nove kulture medsebojnih odnosov. Podobno si lahko zamišljamo
spremembe v odnosih med hlapci in gospodarji, med velikimi in malimi
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 59
narodi itd. Psihoterapija, ki si zastavlja za cilj urejanje različnih posledic
prizadetosti, ki ostanejo pri otroku kot posledice Edipovega kompleksa, bi
morala preseči dosedanjo naravnanost k zdravljenju negativnih posledic
(boleča mesta, pojavi distorzije na področju zaznav, magično mišljenje) in si
resno zastaviti vprašanje, kako edipska problematika konstituira našo
kulturo. Dokler si bomo s socialnim delom, političnimi akcijami ter vzgojo
in psihoterapijo prizadevali predvsem odstranjevati in blažiti številne
negativne posledice medsebojnih razlik, ne bomo našli možnosti za
preseganje teh problemov.
Čeprav smo sodelavci akcijske skupine, ki smo prirejali terapevtske
tabore, delovali na videz povsem samostojno, to ni bilo res. Organizacijsko
nismo bili popolnoma samostojni, saj smo bili odvisni od taborniškega
odreda, ki nam je dajal na razpolago materialna sredstva, od Svetovalnega
centra, ki je na tabor usmerjal otroke in ki je na račun našega dela
zaračunaval določene storitve. Odvisni smo bili tudi od Višje šole za socialne
delavce, ki je bolj ali manj dobrohotno tolerirala naše delo in kjer smo imeli
zatočišče, kadar so se,razvili nesporazumi z drugima dvema ustanovama.
Težko bi rekla, da se je katerakoli od naštetih ustanov neposredno vpletala v
naše delo, hkrati pa smo bili precej naivni glede možnih posrednih vplivov.
Notranja dinamika skupine je tako kompleksno in tako občutljivo dogajanje,
da že to, kako se v ustanovi gleda na k¿co skupino, lahko vpliva na to, kako
se razvija samopodoba skupine. Od nekaterih kolegov sva večkrat slišala
podobne misli, kot jih je zapisal Edvard Kocbek, ko so mu leta 1967
podelili Prešernovo nagrado:
"Tu je bistvo spora: civilizacija družbe planira, računa, glajhšalta in
povzroča povprečnost, kultura ustvarjalcev pa tvega, osporava, diferencira,
preseneča, protestira in pohujšuje... Tako je (družba) že veliko ljudi
spremenila v civilizirane vegetirance, ki naglo izgubljajo čut za prakso kot
samoustvarjalno dejavnost, ki postajajo pasivni produkt razvojnih zakonov,
ki edinstvenost svojega življenja napolnjujejo zgolj z idejno disciplino in
brošurskim znanjem, ki vedno bolj težijo po zabavi in standardnih dobrinah,
ki postajajo vedno bolj vodena bitja, predmet med predmeti, za ekonomiste
in za tehnokrate pa še manj od stvari.(...) Družbeno akcijo je treba razširiti
na preobrazbe, ki spreminjajo več od zunanje stvarnosti, ki oblikujejo tudi
človeka, ki nas medčloveško zbližujejo in bogatijo svet vrednosti. Umetnik
mora podirati malike, izganjati zlo, razkrinkovati laži, premagovati nihili-
zem, zdraviti splošno shizofrenijo." (E. Kocbek, Naši razgledi, 1964, št. 4;
vsi poudarki B. S. in M. M.)
Kolegi so pravzaprav govorili bolj o tem, kar vsebuje prvi del citata,
torej o vplivih družbe na to, da se povsod bohoti povprečnost. O tem, kaj bi
bila lahko družbena akcija proti splošni shizofreniji, o kateri je Kocbek
60	В. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
spregovoril že leta 1964, pa skoraj ni bilo mogoče govoriti, čeprav so bila
"svinčena" sedemdeseta leta že davno za nami, nisva srečala veliko ljudi, s
katerimi bi se lahko pogovarjala o družbeni akciji (v smislu Pirjevčeve
"socialno konstruktivne akcije") za spremembo razmer na področju social-
nega dela in socialno-terapevtske pomoči otrokom. Veliko ljudi je videlo
probleme, vendar so potrebo po družbeni akciji večinoma razumeli predvsem
kot potrebo po politični akciji. To se nama zdi toliko pomembnejše pouda-
riti danes, ko so se že zgodile korenite politične spremembe, pa mnogi ljudje
spotoma pozabljajo, da te spremembe ne bi bile možne, če ne bi v vseh
vzhodno-evropskih deželah (vključno s Slovenijo) delovale številne alterna-
tivne skupine in družbena gibanja, ki dolgo časa niso imela nobenih
političnih smotrov, ampak so se zavzemala predvsem za ohranitev gole
človečnosti in najosnovnejših kulturnih dobrin svojih narodov.
Tine Hribar je v opombi k svojemu članku Samomor in sveto, dodal
obsežen citat iz članka, ki ga je napisal Alberto Melucci. Ta citat predstavlja
velik korak v miselnih iskanjih novih simbolov, ki bi bolj ustrezali novim
družbenim gibanjem, ki sama po sebi največkrat nimajo povsem jasnih
programov, ker se rojevajo iz spontanih in v izhodišču zelo raznolikih teženj
ljudi:
"Sodobne družbe so izločile iz polja človeških izkušenj vse, kar ni bilo
merljivo in česar ni bilo mogoče nadzirati, kar je v tradicionalnem svetu
pripadalo dimenziji svetega. Končni smisel bivanja, vprašanja po tem, kar
uhaja individualni izkušnji, napajajo nova "religiozna" iskanja ali preprosto
zadovoljujejo potrebo po povezovanju zunanjih sprememb z notranjo rastjo.
Nastaja heterogeno področje, ki išče novo zavest! Videti je zelo oddaljeno od
tradicionalnih oblik konfliktnih gibanj. Vseeno pa, če ne nasprotujemo
multinacionalnim кофогас1јат, ki predajajo varnost, lahko opazimo pot
upiranja operacionalnim kodom, poziv v zavetje, iskanje notranje enotnosti
nasproti imperativom učinkovitosti. Vse te forme kolektivne akcije na
simbolni osnovi nasprotujejo dominantni logiki. Problematizirajo definicijo
kodov, nominacijo realnosti. Ne zahtevajo, ampak ponujajo. S samim
svojim obstojem ponujajo drugačne načine definiranja pomena individualne
in kolektivne akcije. Individualne spremembe ne ločujejo od kolektivne
akcije, splošni poziv prevajajo v tu in zdaj individualne izkušnje. Delujejo
kot novi mediji: razsvetljujejo tisto, česar noben sistem ne pove o sebi, vso
tisto količino molka, nasilja in iracionalnosti, ki so vedno skriti v
dominantnih kodih." (A.Melucci, Problemi, 1/87, str. 56-57; vsi poudarki
B. S. in M. M.)
Ob citiranih mislih se ponujajo možnosti odgovora na nekatera
protislovja, ki sva jih zastavila na predhodnih straneh. Če smo hoteli ostati
zvesti idejam, ki smo jih negovali ob začetku naših akcijsko-raziskovalnih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 61
projektov v sedemdesetih letih, potem nismo smeli omalovaževati družbenih
razsežnosti naše dejavnosti. Ni se bilo možno izogniti vprašanjem, kaj je za
duševno zdravje ljudi možno narediti v svetu, ki ga niso preprezale le razpoke
razlik med moškimi in ženskami, hlapci in gospodarji ter močnimi in
šibkimi, ampak so nastajale še vedno nove razpoke. Vsak velik družbeni
konflikt je obljubljal razrešitev nasprotij, ustvaril pa je nove razpoke v
politiki, družbi, pa tudi nepozabne rane v zavesti skupnosti, družinskih
skupin in posameznikov. Našega sveta niso preprezale le razpoke nesrečnega
miru, ki je bil sklenjen v Versaillesu (o katerem je pisal Gregory Bateson,
1985), ampak je bil posejan z ranami bratomornih vojn ter človeško in
kulturno opustošen z nasilnim uvajanjem novega družbenega reda. Ni se bilo
mogoče izogniti vprašanju, kaj je sploh še možno narediti za duševno zdravje
otrok in ljudi v svetu, v katerem so družine postale majhna bojišča,
ustanove, ki naj bi ljudem pomagale, pa so se ravno toliko dvignile, da so
razvile svoje posebne strokovne jezike in postale v organizacijsko-tehnič-
nem smislu nepregledne - ne le za običajne ljudi, ampak tudi za strokovnjake
in celo za njihove voditelje. Odgovor naših akcijsko-raziskovalnih projektov,
ki so v petnajstih letih svojega razvoja prerasli v alternativno družbeno
gibanje, na ta pereča in zaskrbljujoča družbena vprašanja ni bila simetrična
"revolucionarna", "socialno spreminjevalna akcija", temveč komplementar-
nejše odkrivanje sveta, "socialno konstitutivna akcija", kot bi lahko znova
pritrdila Tinetu Hribarju, ki piše:
"Pred spreminjanjem je odkrivanje sveta. Svet pa se človeku razkriva le,
kolikor je človek odkrit pred samim seboj in kolikor se je sam pripravljen
razkriti, razodeti drugemu. Postaviti, kakor pravi Pirjevec, samega sebe pred
drugega. In pred družbo. To pa je bistvo postmodernih gibanj, ki odkrivajo
pomen akcije v akciji sami, ne pa toliko v ciljih, ki si jih zastavljajo: gibanj
ne kvalificira to, kar počno, temveč to, kar so. Žene jih vprašanje biti: kaj
pomeni biti mlad, biti ženska itn. Vprašanja so partikularna, toda odgovori
so nas lovljeni na vso družbo. Z govorico drugačnosti, ki že sama po sebi
izklicuje pravico do samobitnosti, se pravi do resničnosti ... ta avtonomna
gibanja ... nimajo velikih vodij, so zato navidezno pogosto prav neučinko-
vita in največkrat brez zanimanja za institucionalne učinke(...) gibanje ni(...)
neposredni cilj pobude. " (T. Hribar, Nova revija, 65/66, str. 1489; vsi
poudarki B. S. in M. M.)
V okviru razUkovanj, ki jih izrisuje Hribar, lahko torej naše akcijsko-
raziskovalne projekte označimo za postmoderno gibanje z opisanimi značil-
nostmi. Zato naša skupina oz. gibanje ni bilo pomembno le kot socialno-
terapevtski projekt, ampak tudi kot socialno-kulturni projekt iskanja nove
paradigme za sožitje in "so-biti" ljudi naše generacije in naslednjih generacij
v razmerah postindustrijske družbe. Za naš čas in za prihodnost bo verjetno
62	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
posebno pomembno negovanje komplementarnih odnosnih vzorcev v velikih
življenjskih skupinah in skupnostih, ki bodo po svoji sestavi generacijsko
mešane in v katerih bodo ljudje (morali) skušali živeti tako, da bodo
negovali kreativne potenciale spontanosti in osebnih želja posameznikov.
Gre torej za komplementarnost odnosov, ki ne izhaja iz avtoritete posamez-
nikov in ustanov, ampak se razvija na osnovi doživetij eksistencialne
izpostavljenosti ljudi.
Verjetno ravno sedaj prihaja čas odkrivanja različnih, v javnosti še
nepoznanih dejavnosti in razvojnih dosežkov, med katere štejeva tudi naSe
delovanje. Čeprav se nismo lotili velikih problemov slovenske družbe, smo
vendarle delovali na enem od zanemarjenih, pa ne nepomebnih področij. Naše
delo ni potekalo kot enoznačno opredeljen raziskovalni projekt, ki se usmeija
po zunanjih znakih, po pomembnih usmeritvah znanosti ali po velikih
družbenih gibanjih. V razmerah, kakršne so vladale takrat, smo bili vedno
znova obsojeni na iskanje usmeritve z upoštevanjem tega, kar se je razvijalo
med nami. Tu pa je bilo lažje videti notranja nasprotja in razpoke v
zemljevidu sveta, ki smo ga uporabljali, kot pa videti, kje je tista smer
razvoja, kjer se bodo odprla nova obzorja. Po tem, kar se je med nami
dogajalo leta 1985 in 1986, pa je ponovno postalo jasno, da negativnih
pojavov in procesov ni možno premagati ali izkoreniti, hkrati pa so se
pokazale nove pozitivne razvojne peфsektive. Uspelo nam je, da smo se
jasneje razmejili od psevdorevolucionamega političnega žargona in delovanja
ter se napotili k bolj diferenciranemu odnosu do psihosocialne sfere. Tako
smo (sprva) nevede ustvarili razmere, ki so bile še ugodnejše za vzpostavitev
akcijske skupine kot avtopoetskega organizacijskega sistema.
Značilnosti avtopoetskega socialnega sistema pa so se po najinem
mnenju razvile že na samem začetku leta 1975, ko se je ob hudih notranjih
nasprotjih v jedru razvila kar cela organizacijska mreža. Taje delovala tako,
da so se dosežki prve kolonije na Rakitni razvijali naprej. Taborniški odred
Črnega mrava se je nato vsaj za nekaj časa dvignil iz običajnega modela
društva oziroma običajne organizacije za preživljanje prostega časa. Naš odred
je nekaj časa deloval kot gibanje za medsebojno pomoč mladih ljudi. Z
naslednjo shemo ponazarjava medsebojna razmerja glavnih sestavin procesa
oziroma gibanja, ki se je razvilo kot posebna plast delovanja taborniške
OTganizacije.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 63
Struktura, upodobljena na shemi, je prazaprav nastala nenamensko. Naš
cilj je bil zbuditi določeno dejavnost, in ko so bili vzpostavljeni stiki
oziroma medsebojne komunikacije skupin, ki so nosile to željo, je začel
delovati "samoproizvodni (avtopoetski) proces", začela se je graditi struktura
in začela se je produkcija storitev. Že po enem letu delovanja precej široke
mreže različnih skupin za prostovoljno delo se je pokazalo, da za nastanek
samoiniciativnosti in lastnega aktivnega jedra sodelavcev ni dovolj le
pokazati ljudem priložnosti za človeško plemenito delo in jih naučiti, kako
se to dela. Ne zadostuje niti spodbujanje k izražanju svojih mišljenj in
razvijanju lastnih pobud. Potrebno je nekaj več in nekaj drugega. Alberto
Melucci piše v zvezi z nastajanjem novih gibanj takole:
"Gibanja so družbeni konstrukti. Kolektivna akcija je prej 'zgrajena' z
organizacijskim investiranjem, kot da bi bila konsekvenca krize in disfunkcij
64	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
oziroma izraz prepričanj.(...) Družbena gibanja so torej akcijski sistemi,
kolikor imajo strukture: enotnost in kontinuiteta akcije ne bi bili možni brez
integracije in soodvisnosti posameznikov in skupin, četudi se zdi, da so
takšni družbeni pojavi ohlapni. Akcijski sistemi pa so gibanja, kolikor
njihove strukture tvorijo cilji, prepričanja, odločitve in menjave, ki delujejo
v sistemskem polju. Kolektivna identiteta ni nič drugega kot skupna
definicija (shared definition) polja priložnosti in omejitev, ki se ponujajo
kolektivni akciji - skupna pomeni konstruirana in dogovorjena v ponavlja-
jočem se procesu 'aktivizacije' družbenih odnosov, ki povezujejo akterje."
(Melucci, 1987, str. 52; poudarki B. S. in M. M.)
Gornja shema prikazuje mrežo kooperativnih odnosov oziroma strukturo
koalicije, ki se je razvila okrog sodelovanja s taborniškim odredom Črni
mrav. Motor celotnega dela sta bili dve mali skupini. Eno so sestavljali
študentje - prostovoljni sodelavci, drugo pa staro organizacijsko jedro odreda.
Zanimivo je, da se je notranje nasprotje med tema dvema skupinama
ohranjalo, čeprav so se ljudje menjavali. Sprva je kazalo, kot daje naš cilj le
to, da bi podprli delo na taborjenjih in v vodih, zato da bi vključili otroke s
težavami, kakršne taborniška organizacija praviloma izloči. Pri tem delu sta
obe skupini razvili zadovoljivo stopnjo sodelovanja. V naslednjih letih je
potekal samorekurzivni, avtopoetski proces, razvijali smo nove oblike dela v
smislu samoorganizacije, to pa je omogočalo odlcrivanje novih možnosti in
novih oblik dejavnosti v skupinah. Vse tri glavne institucije, s katerimi smo
sodelovali, so imele zelo omejene cilje. Delo so spremljale od daleč. Čeprav
so se posamezni delavci Višje šole za socialne delavce, zlasti pa Svetoval-
nega centra vključevali v delo taborniške organizacije neposredno, te institu-
cije niso zaznale avtonomnega razvojnega procesa in zato tudi niso podprle
resnične notranje rasti odreda Črni mrav. Koalicija med jedrno skupino tabor-
niškega odreda in člani akcijskega tima je začela razpadati, ko so se v okviru
odreda razvili posamezniki z dovolj velikimi organizacijskimi sposobnostmi,
da bi lahko postali enakovredni sogovomiki v odprtem dialogu.
Medtem ko smo bili pred petnajstimi leti prepričani, da smo se organi-
zirali za nek določeni cilj, vidiva danes te dogodke precej drugače. Sedaj veva,
da smo se zapletli v neko sodelovanje oz. (vrtinčasto) (družbeno) gibanje, ki
je bilo notranje protislovno in je prav s tem omogočalo izražanje različnih
osebnih nagnjenj, dovolj odmevno izražanje številnih identitetnih problemov
vseh sodelujočih ter izražanje različnih pogledov in načrtov za uresničevanje
bodočnosti. Morda je za naš čas najpomembnejši zaključek našega razisko-
valnega dela prav spoznanje, da se v skupini, ki si postavi smiselno delovno
nalogo, lahko razvije notranja avtopoetska organizacija, ki se potem kaže kot
zbir načel ali kot temeljno načelo, ki ob ohranjanju (samoproizvajanju) orga-
nizacije omogoča postopno razvijanje (transformiranje) struktur. Meniva, da
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 65
je v tem (bila) kulturna in človeška vrednost našega sodelovanja. To se je
izrazilo tudi v številnih posameznih dejanjih, dogodkih, domislekih, uvidih
za reševanje psihičnih in interakcijskih problemov ter spodbudah za
individualno kreativnost udeležencev. Strokovna vrednost našega dela pa je
predvsem v tem, da smo v praksi razvili, preskusili in strokovno opisali
metodo dela, ki upošteva hkrati individualno, skupinsko in skupnostno-
organizacijsko raven. Tak pristop ustreza idejam socialne ekologije, sistem-
ske teorije, kibemetike dmgega reda, teorije kompleksnih sistemov oz.
znanosti o kompleksnosti. Vendar misliva, da je najpomembnejše sporočilo
našega dela to, da sta se pokazali vrednost in smiselnost ohranjanja medse-
bojnega pogovora med zelo različnimi ljudmi, ki so se morda zavzemali vsak
za dmgačno uresničitev neke ideje, vendar so ob upoštevanju medsebojne
različnosti ravno z razgovorom ustvarjali nekaj, kar se je bistveno
razlikovalo od produktov sodobnih institucij in ravno s tem prispevalo k
polnejšemu in bolj smiselnemu življenju.
Literatura
Adam, F., Skupinsko delo z mladino v krajevnih skupnostih. Problemi,
1976, št. 121/122, str. 19-29
Adam, F., Prispevek Niklasa Luhmanna k razvoju sistemske teorije. Nova
revija 1990, letnik 9, št. 96/99, str. 744-750
Adorno, T. W., Negative Dialektik, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1970
Ammon, G., Handbuch der Dynamischen Psychiatrie 1, Ernst Reinhardt,
München 1979
Ammon, G., Gruppendynamik der Aggression, Kindler, München 1981.
Ammon, G., Handbuch der Dynamischen Psychiatrie 2, Emst Reinhardt,
München 1982
Ammon, G., Der mehrdimensionale Mensch, Pinel, München 1986
Ammon, G., Vortrage 1969-1988, Pinel, München 1988.
Balint, M., Fünf Minuten pro Patient, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1977
Balint, M., Osnovna griješka. Naprijed, Zagreb 1985
Barnes, G., et al., Transaktionanalyse seit Eric Berne, 1., 2., in 3. zv., Insti-
tut für Kommunikationstherapie, Berlin 1980
Baskar, B., Terapevtska kolonija na Rakitni, Alienacije 1976, št. 3
Bateson, G., Ökologie des Geistes, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1985
Bateson, G., Geist und Natur - eine notwendige Einheit, Suhrkamp, Frank-
66	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
furt na Maini 1987
Bateson, G., Bateson, M. C., Angels Fear - Toward an Epistemology of the
Sacred, MacMillan, New York 1987
Beer, S., The Viable System Model: its Provenience, Development,
Methodology and Pathology, v: Espejo, R., Hamden, R., (ur.) The
Viable System Model, Wiley, New York 1989, str. 11-38
Benedetti, G., et al., Psychosentherapie, Hippokrates, Stuttgart 1983
Berger, J., Novi pravci grupne psihoterapije, Avalske sveske, 3/80, Medicin-
ski fakultet, Beograd 1980
Berger, P. L., Luckmann, T., Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva
založba, Ljubljana 1988
Bettelheim, B., Pogovori z materami. Mladinska knjiga, Ljubljana 1976
Bettelheim, B., Ljubav nije dovoljna. Naprijed, Zagreb 1983 ј
Bettelheim, В., Erziehung zum Überleben - zur Psychologie der Extremsitu-
ation, ШМ	1985
Bettelheim, B., Freud and Mans Soul, Fontana, London 1985
Bion, W. R., Iskustva u radu s grupama i drugi radovi. Naprijed, Zagreb
1983
Blanck, G., Blanck, R., Ego-psihologija, Naprijed, Zagreb 1985
Brajša, P., Opča dinamika samoupravnog ponašanja, Informator, Zagreb
1981
Buber, М., Ja i ti. Vuk Karadžič, Beograd 1977
Buer, F. (ur.). Morenos therapeutische Philosophie, Leske-Budrich, Opladen
1989
Cankar, I., Hlapec Jernej, Izbrana dela 5, Cankarjeva založba, Ljubljana
1952
Carroll, L., Aličine dogodivščine v Čudežni deželi in V ogledalu. Mladinska
knjiga, Ljubljana 1990
Chomsky, N., Znanje jezika. Mladinska knjiga, Ljubljana 1989
Cohn, R. C., Von der Psychoanalyse zur themenzentrierten Interaktion,
Klett-Cotta, Stuttgart 1975
Dekleva, B., Raziskovanje odklonskih pojavov v zvezi z mladino. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo 1985; št. 36, str. 295-303
Derrida, J., Bela mitologija, Bratstvo-Jedinstvo, Novi Sad 1990
Dokler, J., Solidarnost in prostovoljno delo, referat na posvetu Prostovoljno
delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu. Višja šola za socialne
delavce, Ljubljana november 1986
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 67
Eco, U. (ed.). Estetika i teorija informacije, Prosveta, Beograd 1977
Eco, U., Über Gott und die Welt - Essays und Glossen, dtv, München 1988
Eco U. Ueber Spiegel und andere Phaenomene. Muenchen: DTV, 1991
Eliot, T. S., Pesmi, Mladinska knjiga, Ljubljana 1982
Erickson, M. H., Rossi, E. L., Rossi, S. L, Hypnotic realities, x Irvington,
Ljubljana 1976
Erickson, M. H., Rossi, E. L., Hypnotherapy - an exploratory casebook,
Irvington, New York 1979
Espejo, R., Harnden, R. (ur.). The Viable System Model, Wiley, New York
1989
Fairbairn, W. R., Psihoanalitičke studije ličnosti, Naprijed, Zagreb 1982
Feyerabend, P., Proti metodi. Časopis za kritiko znanosti, 64/65, zbornik
Struktura znanstvene paradigme in razvoj znanosti, 1984, 14, str. 69-92
Feyerabend ,P., Protiv metode, Veselin Masleša, Sarajevo 1987
Fišer, S., 20 stopinj samote. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in
novo antropologijo 1975, št. 12
Flaker, V., Urek ,М. (ur.), Hrastovški anali za leto 1987, Republiška
konferenca ZSM Slovenije, Center za mladinsko prostovoljno delo,
Ljubljana 1988
Foucault, M., Archaeologie des Wissens, Suhrkamp, Frankfurt na Maini
1981
Foucault, M., Istorija seksualnosti, Prosveta, Beograd 1982
Foucault, M., Derrida, J., Dvom in norost. Društvo za teoretsko analizo,
Ljubljana 1990
Franki, V., Nečujan vapaj za smislom. Naprijed, Zagreb 1981
Freire, P., Erziehung als Praxis der Freiheit, Rowohlt, Reinbek pri
Hamburgu 1977
Gadamer, H. G., Wahrheit und Methode, Mohr, Tübingen 1990
Gadamer, H. G., Lob der Theorie, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1991 ,
von Glasersfeld, E., Wissen, Sprache und Wirklichkeit, Vieweg, Braunsch-
weig 1987
Gardiner, M,, Čovjek Vuk i Sigmund Freud, Naprijed, Zagreb 1981
Guattari, F., Psychotherapie, Politik und die Aufgaben der institutionellen
Analyse, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1976
Guattari, F., Schizoanalyse und Wunschenergie, Impuls, Bremen 1983
Halmi, A., Epistemološki temelji kvalitativnega pristopa v socialnem delu,
Socialno delo 1990, št. 29, str. 135-142
68	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Heidegger, M., O vprašanju biti, Obzorja, Maribor 1989
Heisenberg ,W., Del in celota, Mohorjeva družba, Celje 1977
Heler, A., Svakodnevni život, Nolit, Beograd 1978
Hoffman, L., Grundlagen der Familientherapie, Isko press, Hamburg 1987
Hofstadter, D, R., Dennett, D. C., Oko duha - fantazije in refleksije o jazu
in duši. Mladinska knjiga, Ljubljana 1990
Hribar, T., Kopernikanski obrat. Slovenska matica, Ljubljana 1984
Hribar, T., Moč znanosti - marksistična teorija družboslovja. Delavska
enotnost, Ljubljana 1985
Hribar, T., Samomor in sveto (ob dveh Pirjevčevih predavanjih). Nova revija
1987, letnik 6, št. 65/66, str. 1483-1489
Hribar, T., Znanost v okviru sistemske teorije. Nova revija 1990, letnik 9,
št. 96/99, str. 829-842
Hribar, T., O svetem na Slovenskem, Obzorja, Maribor 1990
Hribar, T., Razmerje med dobrim in svetim, v: Rožanc, M., Manihejska
kronika. Mladinska knjiga, Ljubljana 1990, str. 203-220
Hribar, T., Sveta igra sveta - umetnost v post-moderni dobi. Mladinska
knjiga, Ljubljana 1990
Hribar, T., Uvod v etiko. Nova revija, Ljubljana 1991
Johnson, R. A., On - ona. Oko tri ujutro, Zagreb 1985
Jantsch, E., Die Selbstorganisation des Universums, DTV, Münchenl984
Jervis, G., Kritički priručnik psihiatrije. Stvarnost, Zagreb 1978
Jančar, D., Terra incognita, Wieser, Celovec 1989
Klajnšček, C., Institucionalizacija življenja in delo z ljudmi, referat na po-
svetu Prostovoljno delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu.
Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Keeney, B. ?., Ästhetik des Wandels, Isko-Press, Hamburg 1987
Kierkegaard, S., Bolezen za smrt, Mohoijeva družba, Celje 1987
Kocbek, E., Slovensko poslanstvo, Mohorjeva družba, Celje 1964
Kocbek, E., Svoboda in nujnost, Mohorjeva družba, Celje 1974
Konigswieser, R., Pelikan, J., Anders - gleich - beides zugleich, Unterschi-
ede und Gemeinsamkeiten in Gruppendynamik und Systemansatz, Grup-
pendynamik, 1990; št. 21, Str. 69-94
Kos-Mikuš, A., Pogačnik, D., Samec, T., Stritih, B., Terapevtska kolonija
- model socioterapevtskega dela z otroki. Zdravstveno varstvo 1976, 15,
št. 2, str. 71-76
Kos-Mikuš, A. Studenti medicine - laički terapeuti djece s kroničnim in
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 69
smrtnim oboljenjima, Socijalni rad, 1976, 16, št. 2-4, str. 105-108
Kos-Mikuš, A., Nepoklicno delo pri preprečevanju psihosocialnih motenj -
nove možnosti (in pasti). Naši razgledi, 1977, št. 26 (18. 10.), str. 577
Kos-Mikuš, A., Nepoklicno prostovoljno delo v socialnem varstvu. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 1979, 2, 30, str. 117-119
Kratky, K. W., Wallner, F. (ur.), Grundprinzipien der Selbstorganisation,
Wiss Buchges, Darmstadt 1990
Kropotkin, P., Mutual aid - a factor of evolution, Black Rose Books,
Quebec (1903) 1989 (prva kanadska izdaja)
Kuhn, T., Die Struktur wissenschaftlicher Revolution, Suhrkamp, Frankfurt
na Maini 1976
Kuhn, T., Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije. Časopis za kriti-
ko znanosti, 64/65, zbornik Struktura znanstvene paradigme in razvoj
znanosti, 1984; 14, str. 3-16.
Kuhn, T., Dodatne misli o paradigmah. Časopis za kritiko znanosti, 64/65,
zbornik Struktura znanstvene paradigme in razvoj znanosti, 1984; 14,
str. 53-68
Kundera, M., Življenje je drugje, DZS, Ljubljana 1979
Kundera, M., Umetnost romana. Slovenska matica. Partizanska knjiga,
Ljubljana 1988
Lacan, J., Spisi, Prosveta, Beograd 1983
Laing, R., Knoten, Rowohlt, Reinbek pri Hamburgu 1972
Laing, R., Podeljeno ja, Nolit, Beograd 1977
Laing, R., Politika doživljaja, Nolit, Beograd 1977
Lakatos, L, Zgodovina znanosti in njene racionalne rekonstrukcije, Časopis
za kritiko znanosti, 64/65, zbornik Struktura znanstvene paradigme in
razvoj znanosti, 1984, 14, str. 17-51
Lamovec, T., Skupina za samopomoč, Maribor Zbornik 11. poletne šole,
1991
Laseh, C.,Narcistička kultura, Naprijed, Zagreb 1986
Lüssi, P., Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 1990, 29, str.
81-94
Luhmann, N., Liebe als Passion - zur Kodierung von Intimitaet, Suhrkamp,
Frankfurt na Maini 1982
Luhmann, N., Soziale Systeme, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1988
Luhmann, N., Zamenjava paradigme v sistemski teoriji. Nova revija, 1990,
lemik 9, št. 96/99, str. 761-824
70	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Lyotard, J. F., Postmoderna protumačena djeci. Avgust Cesaree, Zagreb
1990
Maglajlič, D., Izziv samopomoči in medsebojne pomoči - vloga socialnega
delavca in potreba po edukaciji. Socialno delo 1990; 29, str. 190-202
Makarovič, J., Mladi iz preteklosti v prihodnost, Univerzum, Ljubljana
1983
Mandič, S., Poročilo o terapevtski koloniji Pohorje 1979, Inštitut za
sociologijo pri Univerzi v Ljubljani (tipkopis - interno), Ljubljana 1979
Mastnak, T. (ur.). Socialistična civilna družba?. Krt, Republiška konferenca
ZSMS, Ljubljana 1985
Maturana, H., Varela, F., Autopoiesis and cognition. Reidei, London 1980
Maturana, H., Varela, F., The tree of knowledge - the biological roots of
human understanding. New Science Library - Shambala, Boston in
London 1988
Melluci, A., Simbolni izziv sodobnih gibanj. Problemi, 1987, 56/57
Mesec, B., Vomen in vloga nepoklicnega prostovoljnega dela, referat na
posvetu Prostovoljno delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu.
Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Mesec, B,, O specifičnosti metodologije v socialnem delu, Socialno delo
1990; 29, str. 143-149
Milčinski, L., Etika prostovoljnega dela, referat na posvetu Prostovoljno
delo v socialnih dejavnostih v Cankarjevem domu. Višja šola za soci^ne
delavce, november Ljubljana 1986
Möller, M. L., Anders helfen - Selbsthilfegruppen und Fachleute arbeiten
zusammen, Klett-Cotta, Stuttgart 1981
Moscovici, S., Versuch über die menschliche Geschichte der Natur, Suhr-
kamp, Frankfurt na Maini 1990
Možina, M., Gregory Bateson - glasnik nove paradigme v znanosti. Nova
revija 1991, letnik 10, št. 105/106, str. 163-183
Nedeljkovič, Y. R., Zgodovinski temelji socialnega dela. Socialno delo,
1990, 29, str. 18-25
Ouklaner, V., Prozori u svet naše dece, Nolit, Beograd 1988
Ovsenik, M., Socialno delo in nova kulturnost. Socialno delo, 1990, 29,
str. 169-172
Parsons, T., Shils, E., Kaspar, D. N., Pitts, J. R. (ur.). Teorije o društvu.
Vuk Karadžič, Beograd 1969
Pavček, T„ Goličava, Obzorja, Maribor 1988
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 71
Pavlovič, V. (ur.). Obnova utopijskih energija, Istraživačko-izdavački centar
SSO Srbije, Beograd 1987
Pavlovič, Z. (ur.), Psihološke pravice otrok. Društvo psihologov Slovenije,
Ljubljana 1990
Peck, M. S., Ljubezen in duhovna rast. Mladinska knjiga, Ljubljana 1991
Peseschkian, N., Positive Psychotherapie, Fischer, Frankfurt na Maini 1977
Pirjevec, D., Evropski roman, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979
Pirjevec, D., Strukturalna poetika, DZS, Ljubljana 1981
Pirjevec, D., Dnevnik, Nova revija, 1986, letnik 5, št. 45, str. 7-62
Pirjevec, D., Radikalizem in revolucionarnost, Nova revija, 1987, letnik 6,
št. 65/66, str. 1478-1482
Podmenik, D., Simulacijske igre kao metoda istraživanja i oblik socialnog
učenja. Ideje, 1977; št. 4, str. 51
Ramovš, J., Sto domačih zdravil za dušo in telo 1, Mohorjeva družba, Celje
1990
Ramovš, J., Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje, Založniš-
tvo slovenske knjige, Ljubljana 1990
Rapoša-Tanjšek, P., Skupnostni pristop kot temeljno načelo socialnega dela,
Socialno delo, str. 1990; 29,63-68
Redi, F., Wineman, D., Agresivni otrok (povzetek). Svetovalni center za
otroke, mladostnike in starše, Ljubljana 1984
Retzer, A. (ur.). Die Behandlung psychotischen Verhaltens, Auer, Heidelberg
1991
Ricati, M. L., Leonardo, Mladinska knjiga, Ljubljana 1979
Rupel, D. (ur.), Pirjevčev zbornik. Obzorja, Maribor 1982
Rus, V., Socialna država in družba blaginje, DOMUS, Ljubljana 1990
Rüssel, B., Eroberung des Glücks, Suhrkamp, Frankfurt na Maini 1977
Schmidbauer, W., Die hilflosen Helfer, Rowohlt, Reinbek pri Hamburgu
1977
Selz, J., Edward Munch, Suedwest, München 1977
Sesardič, N. (ur.). Filozofija nauke, Nolit Beograd
Simon, F. B., Stierlin, H., Die Sprache der Familientherapie - Ein Vokabu-
lar, Klett-Cotta, Stuttgart 1984
Simon, F. B., Lebende Systeme, Springer, Berlin 1988
Simon, F. B., Unterschiede, die Unterschiede machen, Springer, Heidelberg
1988
Simon, F. B., Meine Psychose, mein Fahrrad und ich, Auer, Heidelberg
72	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
1990
Snow, B. A., Education in the Systems Sciences, The Elmwood Institute,
Berkeley 1990
Southgate, J., Skupinska dinamika v skupnosti, ZKO in Višja šola za
socialne delavce, Ljubljana 1988
Stegmüller, W., Kombiniran dostop k razumevanju dinamike teorij, Časopis
za kritiko znanosti, 64/65, zbornik Struktura znanstvene paradigme in
razvoj znanosti 1984,14, str. 93-120
Stem, D. N., The Interpersonal World of the Infant, Basic Books, New York
1985
Stritih, B., in Rakitna 75 - Ko morajo otroci in odrasli drugače. Inšti-
tut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani, Ljubljana 1977
Stritih, B., in sod.. Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-
terapevtsko delo z otroki in mladino. Inštitut za sociologijo in filozofijo
pri Univerzi v Ljubljani (1. in 2. del), Ljubljana 1979
Stritih, B., Hafner, M., Psychosozialer Stress in der Schule - Versuch einer
psychodynamischen Analyse, Dynamische Psychiatrie 1985, 18, str.
433-439
Stritih, B,. Kos, A., Organizacija prostovoljnega dela in metode dela s pros-
tovoljci, Referat na posvetu Ptostovoljno delo v socialnih dejavnostih v
Cankarjevem domu. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november
1986.
Stritih, B., Možina, M., Border-line vzorec, skupina, socialni kontekst,
referat na kongresu WADP, Beriin 1989
Stritih, B., Kriza je lahko tudi izziv za spremembe v socialnem delu.
Socialno delo 1990, 29, str. 118-125
Stritih, B., Od skupinske dinamike do sistemske teorije. Zbornik 11. poletne
šole, Maribor 1991
Stritih, B., Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoči - razvijanje
obravnavnega modela in sistemsko-teoretska analiza, Doktorska
disertacija Višja šola za socialne delavce, Ljubljana 1991 '
Szasz, T., Ideologija i ludilo, Naprijed, Zagreb 1980
Štih, B., Kratke in izmišljene zgodbe iz let 1941-1945, Cankarjeva založba,
Ljubljana 1988
Trstenjak, A., Pota do človeka, Mdiorjeva družba, Celje 1956
Trstenjak, A., Oris sodobne psihologije. Obzorja, Maribor 1971
Trstenjak, A., Problemi psihologije. Slovenska matica, Ljubljanal976
Trstenjak, A., Dobro je biti človek. Katehetski center, Ljubljanal988
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Avtopoeza: Procesi samoorganiziranja... 73
Trstenjak, A., Skozi prizmo besede, Slovenska matica, Ljubljanal989
Ule, M., Mladina in ideologija. Delavska enotnost, Ljubljanal988
Vester, F., Neuland des Denkens - vom technokratischen zum kybernetischen
Zeitalter, DTV, 1 München 985
Vidrih, R., Terapevtska kolonija na Rakitni, Naši razgledi, 1975, št. 24 (5.
12.), str. 611
Vodeb, M., Prostovoljno delo z otroki v Svetovalnem centru, referat na
posvetu Prostovoljno delo v sociahiih dejavnostih v Cankarjevem domu.
Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Vogrinčič-Čačinovič, G., Akcijsko raziskovalno delo v krajevni skupnosti,
referat na posvetu Prostovoljno delo v socialnih dejavnostih v Cankar-
jevem domu. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana november 1986
Vogrinčič-Čačinovič, G., Paradigmatske osnove socialnega dela z družino.
Socialno delo, 1990, 29, str. 163-168
Žižek, S., Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, Ljubljana 1987
Watzlawick, P., Beavin, J. H., Jackson, D. D., Menschliche Kommunika-
tion, Hans Huber, Bern 1982
Watzlawick, P. (ur.). Die Erfundene Wirklichkeit, Piper, München 1984
Watzlawick, P., Münchausens Zopf oder Psychotherapie und Wirklichkeit,
Hans Huber, Bern 1988
von Weizsäcker, C. F., Jedinstvo prirode, Veselin Masleša, Sarajevo 1988
Wilfert, O., Odgojni domovi jučer, danas i sutra. Savez društva defektologa
Jugoslavije, Beograd 1971
Wilfert, O., Sozialpädagogische Gruppenbehandlung, Schriftenreihe des
Bundeszusammenschlusses für StraffáUgenhilfe, Bonn 1981
Wimmer, R., Wozu noch Gruppendynamik? Eine systemtheoretische Reflex-
ion gruppendynamischer Arbeit, Gruppendynamik, 1990, 21, str. 5-28
Winnicott, D. W., Dijete, obitelj i vanjski svijet. Naprijed, Zagreb 1980
Wittgenstein, L., Logično filozofski traktat. Mladinska knjiga, Ljubljana
1976
Opomba
1. Agnes Heller meni, da "pojma 'interes' ni poznala niti antična niti sred-
njeveška filozofija. Interesi oziroma tisto, kar ta pojem označuje, je po nje-
nem mnenju osrednja novost meščanske družbe. Interesi so lahko v nasprotju
s potrebami in tudi v nasprotju s koristmi ljudi. Nereflektirano poudarjanje
ineresov zato pomeni redukcijo potreb na pohlep." (A. Heller, 1981, Str. 127)
IZLET NA PODROČJE AMERIŠKEGA
ŽIVLJENJA, IMENOVANO FILANTROPIJA
Anica Mikuš Kos
z ameriško filantropijo sem se seznanila v času svojega študijskega
obiska na Inštitutu za socialno politiko Univerze Johns Hopkins v
Baltimoru. Predstavljam jo slovenski javnosti, ker menim, da je prav v tem
trenutku družbenih sprememb za nas zanimiva. Nikakor ne mislim, da so
ideologija, modeli in izkušnje prenosljivi v naš prostor. Vsekakor pa
ameriški primer lahko primerjamo z našo situacijo, lahko se nam porajajo
paralelne ali kontrastne ideje, lahko razmišljamo o filantropski dejavnosti
kot eni izmed možnosti za zmanjševanje nekaterih socialnih problemov in
obenem zaznamo pasti, ki jih vsebuje.
Filantropska dejavnost, prostovoljske dejavnosti, neprofitni sektor,
nevladne organizacije, tretji sektor - kaj je to?
Ti nazivi se v veliki meri prekrivajo in ker prostor ne dopušča finih
distinkcij, bom predstavila njihov skupni imenovalec in nekatere značilnosti,
ki jih povezujejo. Gre za dejavnosti, v katere se ljudje prostovoljno
organizirajo, da bi lahko udejanili nekatere pobude, ki izpolnjujejo njihove
potrebe ali potrebe drugih skupin. Neprofitni sektor zagotavlja Ameriki vrsto
življenjsko pomembnih socialnih organizmov in dogajanj, brez katerih si
danes ni možno zamisliti ameriškega življenja. Pri predstavitvi uporabljam
gradiva Inštituta za socialno politiko Univerze Johns Hopkins v Baltimoru.
Velik zemljevid neprofitnega sektorja je možno razdeliti v dve skupini
dejavnosti. V prvi so socialne tvorbe, ki služijo predvsem svojim članom.
Med te spadajo klubi, interesna združenja, sindikati, politične stranke. Drugi,
večji del neprofitnega sektorja pa je usmerjen k javno koristnim dejav-
nostim. Ta del pokriva pojem filantropskih dejavnosti. Sem sodijo poleg
cerkvenih organizacij predvsem izobraževalne, zdravstvene, socialno-
skrbstvene in druge socialne dejavnosti, ki potekajo v strokovnih institucijah
- bolnišnicah, šolah, socialnih ustanovah ali v okviru različnih organizacij v
lokalni skupnosti. In prav ta socialno usmerjena dejavnost neprofitnega
sektorja, ki pokriva družbene potrebe, je še posebno zanimiva za Slovenijo v
tem trenutku. Filantropija pomeni v ameriškem besednjaku darovanje denarja
za korist skupnosti. Prostovoljska dejavnost pa se izraža v darovanem času
ali energiji za realizacijo kakega projekta širšega interesa. Vendar se pojem
filantropija rabi tudi v širšem pomenu za označevanje darovanega denarja,
časa in energije.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Izlet na področje ameriškega življenja... 75
Za filantropske dejavnosti se uporablja tudi izraz "tretji sektor". Socialne
potrebe v najširšem pomenu besede pokrivajo v Ameriki tri mreže. Prva je
neformalna mreža ali naravna socialna mreža sorodnikov, prijateljev,
sosedov; drugo tvorijo vladne ustanove - izobraževalne, zdravstvene, skrbs-
tvene, socialne in druge, tretjo pa organizmi in ustanove, ki so nevladni ter
so nastali in delujejo na filantropski osnovi. Drugi razlagajo pojem "tretji
sektor" takole: v Ameriškem javnem življenju so trije sektorji - kapitalski
ali profitni, državni ter neprofitni ali nedržavni ali tretji sektor.
Lester Salmon, direktor Inštituta za socialnno politiko Univerze Johns
Hopkins v Baltimoru, je eden najbolj znanih strokovnjakov na področju pro-
učevanja filantropije. Mimogrede, Inštitut je s strani ameriške vlade zadol-
žen, da proučuje in podpira razvoj filantropije tudi v drugih državah. Še po-
sebno je zainteresiran za sodelovanje z vzhodnoevropskimi državami. Lester
Salmon označuje institucije tretjega sektorja takole: Imajo vsaj minimalno
definían formalni in legalni status ustanove ali združenja ali drugačnega so-
cialnega telesa. So nevladne institucije, kar ne pomeni, da niso sofinancirane
iz vladnih proračunov, pomeni pa, da so neodvisne od vlade. So neprofitne,
kar ne pomeni, da s svojo dejavnostjo ne ustvarjajo profita, temveč, da se
profit, ki ga ustvarjajo s svojo namensko dejavnostjo, preliva nazaj v dejav-
nost in od ustvarjenega profita ne bogatita posameznik ali skupina ljudi. So
družbeno koristne; lahko zadovoljujejo interese širiših ali manjšinskih
skupin; obenem pa ne izvajajo dejavnosti, ki kršijo človeške pravice.
V davčnih predpisih pa so dejavnosti filantropskih organizacij, ki niso
obdavčene, opredeljene takole: Pomoč revežem, ljudem v stiski in prikrajša-
nim; širjenje vere; širjenje izobrazbe in razvijanje znanosti; gradnja ali vzdr-
ževanje javnih stavb, spomenikov ali organizacija javnih del; zmanjševanje
bremen vlade; zmanjševanje trenj v soseski; odpravljanje predsodkov in dis-
kriminacije; zaščita človeških in državljanskih pravic; preprečevanje propada-
nja lokalne skupnosti in preprečevanje delinkvence.
Finančni viri
Filantropski sektor se finančno napaja iz različnih virov. Prvi vir je
darovani denar. Večino denarja darujejo posamezniki. Zanimivo je, da daru-
jejo tudi mnogi revni ljudje, predvsem prek cerkvenih organizacij.
Pomembne so različne donacije, fundacije, кофогас1је, zapuščine, velika
darila bogatih posameznikov. Drugi vir, ki napaja ustanavljanje in delovanje
institucij neprofitnega sektorja, so vladne ali državne subvencije. Vlade
posameznih držav in zvezna vlada so zainteresirane za uresničevanje iniciativ
76	A. Mikuš Kos	Soc Delo 31, 1992, 1-2
neprofitnega sektorja. S tem ko jih podprejo, denimo s tretjinsko partici-
pacijo, z znatno manjšimi državnimi sredstvi zagotovijo potrebne službe in
ustanove. Tretji finančni vir pa je profit, ki ga ustvari sama dejavnost, na
primer iz plačil zdravstvenih uslug, šolnin in drugih plačil porabnikov.
Neprofitni sektor ni obdavčen in sme sprejemati darila, ki predstavljajo za
darovalce davčno olajšavo. Vse to ureja zelo natančna zakonodaja in finančno
poslovanje je strogo nadzorovano.
Pa še količinski prikaz. Za filantropske dejavnosti, ki jih ne organizirajo
cerkve, zberejo Američani letno od posameznikov in podjetij več kot 50
milijard dolarjev. Za denar, ki se pretaka skozi cerkve, pa darujejo okrog 44
milijard dolarjev. Neprofitni sektor torej obrača velike količine denarja in ta
denar je mnogo bolj gibljiv kot denar v državnih skladih. Možno ga je
znatno hitreje in učinkoviteje kanalizirati na različna področja za pokrivanje
potreb posameznih skupin. Pravijo, daje ta velika prožnost denarja tudi eden
od razlogov, zakaj se filantropski sektor veliko hitreje odziva na potrebe v
skupnosti in zakaj mu uspeva udejaniti mnoge prosocialne pobude. Zbiranje
denarja (fundraising) je ena najpomembnejših nalog v filantropskem
sektorju; na voljo so številni priročniki, tečaji in univerzitetni programi
menedžmenta, ki usposabljajo ljudi za zbiranje in upravljanje denarja.
Čas, energija in delo prostovoljcev
Filantropska dejavnost se napaja tudi iz prostovoljnega dela. Njegove
razsežnosti so razvidne iz podatkov Gallupovega inštituta. Leta 1985 je 48%
polnoletnih Američanov in 52% mladih Američanov opravljalo različna
prostovoljna dela. Dolarska vrednost opravljenega dela je bila ocenjena na sto
milijard dolarjev. V letu 1990 je 23 miljonov Američanov opravilo pet ali
več ur prostovoljnega dela v enem tednu. Letos teče v ZDA nacionalna akcija
z nazivom "Daj petko", s katero skušajo motivirati državljane, da bi darovali
5% svojega dohodka v filantropske namene ali opravili 5 ur prostovoljnega
dela v tednu. Raziskava Gallupovega inštituta je tudi pokazala, da se
zaposleni Američani vključujejo v prostovoljske dejavnosti v enaki meri kot
nezaposleni. Zanimivo je, da velika podjetja spodbujajo svoje uslužbence k
prostovoljnemu delu za potebe skupnosti. Mnoga podjetja sama organizirajo
programe prostovoljnega dela za potrebe skupnosti ali financirajo delovanje
prostovoljskih centrov. Menda tako raste ugled podjetja, družba ima več
podpore v lokalni skupnosti, povečata se lojalnost in produktivnost
zaposlenih, opisujejo pa tudi še druge koristi za samo podjetje.
Največ prostovoljnega dela se opravi na področju socialnih dejavnosti.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Izlet na področje ameriškega življenja... 77
kot so pripravljanje in deljenje hrane za brezdomce in reveže, obiskovanje in
prinašanje hrane starim in invaUdnim osebam na dom, dela v bolnišnicah, v
domovih za ostarele, v domovih za otroke, pomoč otrokom s šolskimi
težavami, opismenjevanje odraslih, mentorstvo otrok in mladostnikov,
ogroženih v psihosocialnem razvoju, pestovanje dojenčkov, katerih matere
so zasvojene z drogami, in dojenčkov z aidsom, delovanje v programih za
preprečevanje tфinčenja otrok itd.
V	ZDA je nešteto socialnih programov, ki se razvijejo iz iniciativ
državljanov in delujejo zunaj strokovnih služb. Organizacijo teh programov
prevzamejo centri za prostovoljske dejavnosti, v katerih deluje ena ali več
plačanih oseb, med njimi tudi kak psiholog ali socialni delavec. Nekateri
centri so del posebnih mrež prostovoljskih organizacij. Ena teh je na primer
mreža za prostovoljno delo seniorjev - tj. starejših oseb in upokojencev.
Obstajajo centri, ki se ukvarjajo z organiziranjem prostovoljnega dela inva-
lidov. Dobro razvita je mreža centrov, ki angažira zaposlene ljudi za
mentorstvo otrok in mladostnikov z motenim ali ogroženim psihosocialnim
razvojem. V zadnjem času je prisotno močno gibanje za vgrajevanje prosoci-
alnega dela dijakov v redne programe srednjih šol.
V	prostovoljnem delu državljanov na socialnem področju vidijo
Američani mnoge koristi. To ni le prispevek ljudi dobre volje v idejah,
energiji in delovnih urah k zmanjševanju socialnih problemov. Z delovanjem
na socialnem področju se ljudje ovedo hudih socialnih problemov, ki tarejo
državo, spoznajo jih od blizu, opredeljujejo se do teh problemov v svojih
državljanskih, poklicnih in političnih vlogah.
S prostovoljnim delom se tesno prepleta dejavnost, ki ji pravijo lobing.
Opredeljena je kot prizadevanje za spremembo zakonov in drugih pravnih
določil v korist prikrajšanih ali manjšinskih skupin, za zagotavljanje sred-
stev za socialne programe in druge spremembe z namenom, da bi bil njihov
položaj v ameriški družbi boljši, enakopravnejši, da bi bilo poskrbljeno za
njihove potrebe. Lobing je prostovoljska aktivistična prosocialna dejavnost,
pri kateri prizadevanja niso namenjena posamezniku, temveč skupini. Ima
značaj socialne akcije in je pomembna sestavina ameriškega javnega
življenja.
Kar zadeva politično funkcijo tretjega sektorja, poudarjajo, da je ena od
velikih poti udejanjanja ameriških idej pluralizma, svobode in možnosti. Z
lobingom vpliva tretji sektor mimo uradnih političnih struktur tudi na poli-
tične odločitve. Neprofitne organizacije so tudi ena od poti, po katerih držav-
ljani vzpostavljajo komunikacije z neodzivnimi vladnimi strukturami. Zdi
se, da mnogim revnim, invalidnim ali drugače prikrajšanim aktivizem tretje-
ga sektorja zmanjšuje občutek nemoči v zvezi z vplivanjem na družbena
dogajanja.
78	A. Mikuš Kos	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Socialna funkcija neprofitnega sektorja
Razlago za današnjo razširjenost prostovoljskega sektorja in njegovo
pomembnost v sedanjem družbenem življenju Američani običajno pričnejo s
prikazom njegovih zgodovinskih korenin. Evropski priseljenci so se pove-
zovali v družbene tvorbe mnogo prej, kot je nastala država. Te nedržavne
tvorbe so se ohranjale tudi kot protiutež državnih moči. Solidarnost in
vzajemna pomoč sta omogočali preživetje priseljencev in sta se zato trdno
vkoreninili v ameriško življenje.
Drugi razlagalni pristop zadeva ekonomske vidike. Tržno gospodarstvo
ne proizvaja številnih socialnih dobrin, kakršni sta na primer dobrina
solidarnosti in socialne varnosti. Očitno je tudi, da država ne more
zadovoljiti naraščajočih potreb ameriške družbe, v kateri imajo socialni
problemi ogromne razsežnosti. Mobilizacija virov, finančnih in človeških,
za zmanjševanje problemov je v sedanjem obdobju za preživetje Amerike
življenskega pomena. Neprofitni sektor ima poleg prispevka v denarju in
delu še mnoge druge socialno pomembne razsežnosti. Poleg ostalega odpira
številna delovna mesta za zaposlovanje ljudi v ustanovah - šolah, bolnišni-
cah, vrtcih, in drugih - ki delujejo kot neprofitne organizacije.
Značilno za neprofitni sektor je, da se mnogo hitreje in prožneje odziva
na potrebe v skupnosti, kot se odzivajo vladne institucije. Okorelost in biro-
kratizacija vladnih struktur, večinski sistem odločanja in drugi mehanizmi so
precejšnje ovire za delovanje vladnih institucij. V odnosu do vladnih
socialnih programov ima neprofitni sektor mnoge prednosti, kot so decentra-
liziranost, odpiranje možnosti za socialne inovacije in eksperimentiranje,
zagotavljanje prostora in možnosti za uresničevanje državljanskih pobud itd.
Lester Salomon piše, da tretji sektor udejanja paradigmo partnerstva in
liberalnega pragmatizma. Ekonomisti in sociologi vidijo v tretjem sektorju
pomembno korektivno vlogo glede na vladno politiko in kompenzacijsko
vlogo glede na nepremostljive primanjkljaje v državnih sredstvih, namenje-
nih socialnim programom. Včasih je vloga neprofitnega sektorja, da identi-
ficira potrebe, s svojo prožnostjo eksperimentira v iskanju odgovorov nanje
in z lobingom izvaja pritisk na vladne organizme, da pozneje prevzamejo
programe v okvire državnega financiranja, torej da programi preidejo iz
nedržavnega v državni sektor.
Ekonomisti opozarjajo tudi na korektivne in kompenzacijske učinke
tretjega sektorja na ameriški podjetniški sistem. Keneth Building piše, da bi
se brez neprofitnih dejavnosti ameriško gospodarstvo in družba zapletla v
odnose, ki bi jih lahko označili za patološke; prišlo bi do razporeditve
denarja, ki bi uničila še zadnje ostanke čuta za skupnost in red.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Izlet na področje ameriškega življenja... 79
Vsekakor tretji sektor s svojimi filan tropskimi in prostovoljskimi dejav-
nostmi znatno prispeva k humanizaciji ameriške družbe. Uveljavlja vrednote,
ki so tuje svetu proizvodnje in tržnega gospodarstva, pridobivanju materi-
alnih dobrin ali moči posameznika v socialni areni. Povzdiguje in udejanja
vrednote altruizma, solidarnosti in dejavne udeleženosti državljanov po razre-
ševanju problemov v skupnosti. Humanitarne vsebine filan tropskega sektor-
ja imajo dve razsežnosti. Prva je zmanjševanje bede in stiske posameznikov
ali prikrajšanih skupin ter izboljševanje kakovosti njihovega življenja s
konkretnimi akcijami in programi. Druga razsežnost paje socialni aktivizem
za zmanjševanje strahotnih socialnih problemov, s katerimi se danes sooča
Amerika.
Usmeritvé, ki presegajo dobrodelnost
Razlagalna paradigma socialne prikrajšanosti seje spremenila. V nasprot-
ju z razlago, ki vidi vzròke socialnih problemov v posamezniku, v njegovi
nesposobnosti ali nemoči ali nepripravljenosti uspešno obvladovati socialne
situacije in zadostiti zahtevam tržišča delovne sile, se vse bolj uveljavljata
kulturalna in ekonomska razlaga revščine. V družbi, v kateri kar 20% otrok
živi pod mejo revščine, v kateri je po ocenah 5,5 milijonov otrok lačnih, v
kateri se število brezdomcev meri v milijonih in je vsak šesti odraščajoči na
poti h kriminalu in uživanju drog, v deželi, v kateri je glavni vzrok smrti
mladih črncev v starosti 19-25 let nasilje, teh pojavov pač ni več možno
razlagati z individualnimi dejavniki. Toda v državnih socialnih ustanovah še
vedno prevladujejo tradicionalna izhodišča poklicnega socialnega dela, ki je
usmerjeno predvsem v individualno pomoč družini ali posamezniku. Podob-
no osnovno naravnanost imajo tudi mnoge socialne institucije nedržavnega
sektorja. Toda vse bolj očitne postajajo organizacije in skupine, katerih
namen je predvsem osveščati pripadnike prikrajšanih skupin in jih usposo-
biti, da organizirano nastopajo v interesu svojih pravic, da postanejo nosilci
socialne akcije za izboljšanje položaja svoje skupine. Ta gibanja so zlasti
prisotna v črnskih filantropskih dejavnostih in med ženskami. V ogromni
skupini revnih, brezdomnih in nezaposlenih, za katero ameriški sociologi
uporabljajo izraz "underclass", tj. podrazred, takšna integrativna gibanja
prispevajo k socialno samozaščitnim akcijam.
Mnogi ideologi tretjega sektorja poudarjajo, da je namesto dobrodelnih
dejavnosti za uboge potrebno pripraviti ljudi, zlasti mlade, za delo na zahtev-
nejših delovnih mestih ali jih motivirati in jim omogočiti prekvalifikacijo.
Zato je veUko programov neprofitnega sektorja usmerjenih k izobraževanju
80	A. Mikuš Kos	Soc Delo 31, 1992, 1-2
ljudi za zahtevnejša delovna mesta ali pa je takšno izobraževanje bistvena
prvina širšega programa.
Kritični pogled
Med vprašanji, ki zbujajo pomisleke je pogosto vprašanje, kako se
počutijo prejemn&i dobrodelnosti. Nekaterim ni všeč patemalistična drža, ki
je tu in tam prisotna v odnosu organizatorjev do prostovoljcev in seveda tudi
do prejemnikov pomoči. Vprašanje širših razsežnosti pa je, ali vsa ta
prostovoljna prosocialna aktivnost ne zagrinja pogleda na ekonomske in
socialne probleme Amerike, ki se v zadnjih letih stopnjujejo do kritičnih
razsežnosti. Znano je, da Busheva administracija izredno podpira razvoj
neprofitnega sektorja; ali ne prelaga s tem skrbi za vse večje število
socialnih problemov na državljanske pobude in prostovoljske aktivnosti in
se odvezuje dolžnosti, da zanje sama poskrbi? Ob zaključku mojega
študijskega bivanja na Inštitutu za socialno politiko je Inštitut organiziral
posvet v Washingtonu, na katerega so bili povabljeni pomembni
predstavniki tretjega sektorja ZDA - ideologi, profesorji univerzitetnih
kateder za neprofitni sektor, menedžerji, politiki in še mnogi drugi.
Raziskovalci smo predstavili sedanje stanje neprofitnih dejavnosti v svojih
državah. Nato pa so nas povprašali o našem vtisu o ameriški filantropski
dejavnosti, pravzaprav o tem, kaj je na nas naredilo največji vtis. Moj
odgovor je bil, da so razsežnosti filantropskega delovanja, izražene v denarju
in številu angažiranih ljudi, raznoterost in bogastvo vsebin in programov,
družbena in vladna podpora, ki jo prejemajo, cenjenost dejavnosti v ameriški
družbi osupljivi pojavi, ki zbujajo spoštovanje in entuziazem opazovalca iz
tujine. Toda vprašanje, ki se mi poraja ob tem, je, kako da je ob vseh teh
ljudeh dobre volje in njihovih naporih toliko osnovnih socialnih problemov
nerešenih. Skrbelo me je, da nisem morda užalila gostiteljev, a jih je mnogo
po koncu našega nastopa prišlo k meni in mi reklo, da sem zadela s svojim
vprašanjem v bistveni pomislek ob filantropskih aktivnostih.
In zadnjo noč v Baltimoru, ko ob 38 stopinjah in 95% vlagi nisem
mogla zaspati, sem prižgala televizor. Pred menoj se je pojavil oče triletnega
otroka z možganskim tumorjem, ki je prosil gledalce za prispevke, s
katerimi bi lahko plačal operacijo. Mimogrede, oče ni bil nezaposlen, le
zaslužil je tako malo, da ni mogel plačevati zdravstvenega zavarovanja.
Pokazali so tudi otroka v občinski bolnišnici, kjer prejema osnovno
zdravstveno pomoč iz fondov minimalnega zdravstvenega zavarovanja, ni pa
možno iz teh fondov financirati operacije tumorja. Domnevam, da bo oče
glede na filantropsko naravnanost Američanov zbral denar za operacijo
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Izlet na področje ameriškega življenja... 81
svojega otroka. Toda zaradi nekih osebnih razlogov sem intenzivno
podoživljala stisko očeta na ekranu, ki prosi gledalce za življenje svojega
otroka. In moja zadnja misel ob koncu štirimesečnega proučevanja ameriških
filantropskih dejavnosti je bila: Filantropija pri nas da, prav sedaj jo zelo
potrebujemo, toda pazimo, da bo država s svojimi mehanizmi zbiranja
sredstev zagotavljala osnovno varnost človeka.
Literatura:
Conrad D., Hedin D., High School Community Services: A review of
research and programs. University of Minnesota, 1989
International Fellowship in Philantrophy. Seminar on the American Non-
profit Sector, Institute for Policy Studies, The Johns Hopkins
University, Baltimore 1991
S.O.S. America, A Children's Defense Budget. Children Defense Fund,
Washington 1991
AKCIJSKO RAZISKOVANJE V LUČI
SISTEMSKE TEORIJE
Frane Adam
1. Uvod
Ko sta mi organizatorja poletne šole lansko poletje predlagala, da napi-
šem referat, v katerem bi obdelal stične točke med akcijskim raziskovanjem
in sistemsko teorijo, sem bil v začetku v zadregi in nisem vedel, ali bi
pristal ali ne. Po krajšem razmisleku sem prišel do spoznanja, da bi bila
predlagana tema lahko zanimiva, sprejel sem izziv in napisal referat.
Pričujoči članek pa se vendarle precej razlikuje od referata. Ko sem namreč
po nekaj mesecih spet vzel v roke referat, da bi na njegovi osnovi napisal
članek, z njim nisem bil zadovoljen. Zdelo se mi je, da bi moral določene
zadeve bolj izostriti in dokaj fragmentarni referat povezati v konsistentnejšo
celoto. Da bi prišel do prepričljivejšega konceptualnega referenčnega okvira,
sem začel študirati oz. ponovno brati nekatere tekste oz. avtorje, pri katerih
sem našel polno novih in koristnih idej. Najprej moram omeniti knjigo, ki
jo je napisal Willke, eden od Luhmannovih sMelavcev (Willke, 1989); zlasti
instruktivna so se mi zdela njegova razmišljanja o "kontekstualni inter-
venciji". Pri tem izhaja iz teze, da je v samoreferenčne sisteme možno
intervenirati samo na indirekten način, s tem da se jih spodbudi k bolj
refleksivnemu opazovanju (in krmiljenju) njihovih učinkov na učinke okolja
(konteksta). To pojmovanje paje tudi kritika Luhmanna, saj le-ta trdi, da "za
preživetje zadostuje evolucija" (Luhmann, 1981: 541), in se tako odreka
možnosti (potrebi) vsakršnega poseganja v spontano delovanje (delnih)
sistemov.
Kar zadeva sistemsko teorijo, sem podago za svoje razmišljanje našel
tudi v pojmu 1п1ефепе1гас1ја, vendar pa ne v Luhmannovi, temveč Miinch-
ovi inteфretaciji (Münch, 1984).
Za konstrukcijo mojega članka je pomembna razlaga ekspertskega
sistema v članku znanega ameriškega sociologa Cicourela, še posebno, ker
ga prikazuje v okviru inteфretativne paradigme (Cicourel, 1989).
S pritegnitvijo novih virov sem tako poskusil (in upam, da mi je to
uspelo) na novo osvetliti nekatere glavne postavke in dileme akcijskega
raziskovanja, kot se kažejo z vidika sistemske teorije. Moja teza je, da gre
pri akcijskem raziskovanju za interakcijo med ekspertskim in klientskim
sistemom. Akcijskoraziskovalna skupina, ki je sestavljena iz predstavnikov
obeh sistemov, predstavlja interpenetracijsko cono med obema sistemoma.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	83
Na ta način lahko to razmerje opišemo s kategorialnim aparatom sistemske
teorije, v katerem igrajo glavno vlogo pojmi, kot so (samo)opazovanje,
refleksija, samoreferenčnost, komunikacija. Drugi del mojega izvajanja se
nanaša na epistemološke dimenzije akcijskega raziskovanja, ki pridejo še
posebno do izraza v luči postavk sistemske teorije.
Še nekaj terminoloških pojasnil. Akcijsko raziskovanje pojmujem kot
(metodološki) pristop, v katerem se raziskovalec (ekspert) v sodelovanju z
zainteresiranimi posamezniki ali skupinami kot predstavniki klientskega
sistema na raziskovalni (ekspertni) podlagi loteva uvajanja organizacijskih
sprememb in inovacij. Kar zadeva sistemsko teorijo, je že razvidno, da se
sklicujem na Luhmannovo in Willkejevo verzijo te teorije (teorijo družbenih
sistemov). Ekspertski sistem je del oz. enota znanstvenega delnega sistema
in je specializiran za reševanje konkretnih, v našem primeru organizacijskih
problemov. Klientski sistem (različne organizacije, institucije ali skupine) je
tisti, ki percipira določen problem in išče za rešitev le-tega pomoč pri
ekspertih (Susmann, Everett, 1978).
2. Akcíjskoraziskovalna skupina kot
interpenetracijska cona med ekspertnim in klientskim
sistemom
Najprej je treba razlikovati med penetracijo (enostranskim prežemanjem)
in inteфenetracijo (medsebojnim prežemanjem). V prvem primeru da nek
sistem drugemu na razpolago lastno kompleksnost in s tem vnese vanj
kontingenco in prisilo k selekciji (Luhmann, 1985: 290), ga "kaotizira". V
drugem primeru pa si oba sistema dajeta na razpolago lastno kompleksnost
(Eigenkomplexität) in se na ta način medsebojno omogočata (Luhmann,
1985: 290). Pomembno je, da inteфenetracija ne postavlja pod vprašaj
avtonomije in samoselekcije enega ali drugega sistema (Luhmann, 1985:
291). V naslonitvi na Miinchovo inteфretacijo si lahko predstavljamo, da na
presečišču obeh sistemov nastane cona 1п1ефепе1гас1је v smislu posredniš-
kega sistema, ki koordinira izmenjavo med sistemoma (Münch, 1984: 14).
Če to shemo apliciramo na akcijsko raziskovanje, ugotovimo, da
predstavlja akcijskoraziskovalna skupina (akcijskoraziskovalni odbor, pro-
jektna skupina), ki je sestavljena iz predstavnikov ekspertnega in klientskega
sistema, interpenetracijsko oz. posredniško cono med obema sistemoma. To
pomeni, da se izoblikuje nov kompleksen sistem, katerega funkcija je
transfer spoznavnih inputov iz ekspertnega sistema v klientskega ter posre-
dovanje informacij in imunskih reakcij iz klientskega sistema v ekspertnega.
Oba ta sistema tvorita relevantno in neposredno okolje akcijskoraziskovalne
84	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
skupine. Pri tem je treba upoštevati časovno komponento. Do ustanovitve
navedene skupine pride potem, ko so eksperti že izbrali določene podatke o
klientu in ko se je ta odločil za sodelovanje z eksperti. Važno pa je zlasti to,
da bo ta skupina na določeni točki nehala obstajati, kar seveda ne velja za
oba sistema. Akcijskoraziskovalna skupina je torej izrazito začasne narave.
To pa ji omogoča, da je bolj odprta in senzibilna za svoje okolje, kot so
trajnejši sistemi, vključno z raziskovalnimi skupinami, ki niso akcijsko
usmerjene oz. ne delujejo po načelu participatomega raziskovanja. Po drugi
strani pa to pomeni težave z identiteto, ali rečeno drugače, z določitvijo meje
(diference) med sistemom in okoljem. Na vsak način pa lahko rečemo, da se
razvijejo intenzivne rekurzivne interakcije, ki so značilnost samoorganizirane
raziskovalne prakse (Hribar, 1990: 832).
Akcijskoraziskovalna skupina tako komunicira (se ukvarja) tako sama s
seboj kot tudi s svojim notranjim (za ekspertni del je to ekspertni oz. znan-
stveni sistem, za klientski del je to njihova organizacija) in zunanjim
okoljem (za eksperte je to klientova organizacija, za kUente je to znanost).
Poleg tega morajo upoštevati vsaj okolje klientskega sistema - druge
organizacije, politični sistem ipd. Komuniciranje s samim sabo se v litera-
turi po navadi tematizira kot usmerjanje skupinske dinamike (Cunningham,
1976). Gre za stabilizacijo emocionalnih in neformalnih odnosov, ki se
razvijejo v skupini. Drugi elementi kognitivne in emocionalne strukture,
značilni za "običajne", trajnejše raziskovalne skupine, tu zavoljo začasne
eksistence akcijskoraziskovalne skupine in njene mešane sestave niso tako
izraziti. V jeziku sistemske teorije bi lahko komuniciranje sistema s samim
seboj označili kot samoopazovanje, kontaktiranje z okoljem pa kot opazo-
vanje. Vprašanje pa je, kako ti posredniški sistemi izvajajo te operacije ob že
omenjenem dejstvu, da imajo težave z identiteto in da težko vzdržujejo
samoreferenčno zaprtost svojih operacij. (Samo)opazovanje (in opisovanje)
je namreč možno - vsaj izhajajoč iz teorije - kot vzpostavljanje identitete
(enotnosti) na podlagi diferenc (denimo med sistemom in okoljem). Pri
Luhmannu bi zelo težko dobili odgovor na to vprašanje, pač zato, ker
interpenetracijo razlaga predvsem kot medsebojno prežemanje psihičnih in
družbenih sistemov in se ne ukvarja s problemom pomanjkljive inter-
sistemske integracije in koordinacije. Pri Willkeju je ta problem v ospredju -
tako govori o različnih oblikah intermediamih in pogajalskih sistemov - toda
ker uporablja Luhmannov kategorialni aparat, ne more tematizirati poseb-
nosti teh sistemov, ki bi jih lahko opisali kot večjo odprtost do okolja ali
kot fleksibilno identiteto. Kar zadeva Mtincha, se njegova izvajanja gibljejo
na dokaj abstraktni ali pa na razvojno-evolucijski ravni. Lahko torej ugoto-
vimo, da gre za slepo pego v (sistemski) teoriji. Opraviti imamo z nekak-
šnim paradoksom, ki pa ga na tem mestu ne moremo "raz-paradoksirati".
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	85
Tudi za prakso je pomembna dilema, ali naj bodo akcijskoraziskovalne
skupine kot interpenetracijske cone oz. intermediami sistemi strukturirane
kot interakcijski ali organizacijski sistemi. Glede na začasnost in pomanj-
kljivo identiteto takih skupin (sistemov) bi lahko sklepali, da gre tu za
interakcijske sisteme. Toda če upoštevamo razvejanost njihovega delovanja
in racionalnost, ki jo morajo investirati v ta delovanja, jih moramo pojmo-
vati kot organizacijske sisteme oz. samo kot taki lahko dosežejo svoje cilje.
Naštejmo glavne ravni delovanja:
1.	kognitivna raven, kjer je v ospredju ekspertski del skupine, vendar ob
sodelovanju predstavnikov klientov;
2.	organizacijska raven delovanja v ožjem smislu, kjer gre za delitev dela in
elaboracijo pravil vedenja;
3.	emocionalno-ekspresivna raven, kjer je poudarek na usmerjanju sku-
pinske dinamike (kot je bilo že rečeno);
4.	ustvarjanje suportivriega, spremembam prijaznega okolja tako znotraj
klientske organizacije kot v širši javnosti in politiki;
5.	oblikovanje infrastrukture v smislu izobraževanja, dokumentacije, infor-
macijskih centrov. '
Opraviti imamo z delovanjem, ki ga v okviru interakcijskega sistema ni
mogoče izvajati. Za sistem sta konstitutivna dva elementa: samoselekcija in
določanje oz. ohranjanje mej. V interakcijskem sistemu je glavni selekcijski
princip osebna prisotnost, ki služi tudi za določanje mej. Interakcijski sistem
tako tvorijo vsi komunikacijski procesi, ki predpostavljajo prisotnost
"enot", tj. oseb, ki svoje delovanje uravnavajo z ozirom na delovanje drugih.
Ta sistem ima tako značilnosti, ki jih lahko opišemo kot (Kiss, 1986: 126;
Luhmann 1985: 572):
fluidnost medsebojnih pričakovanj;
meje z okoljem so neizrazite;
difuzno in začasno članstvo;
obnašanje uravnava medij občutkov (simpatija-antipatija, zaupanje-neza-
upanje).
Za akcijsko raziskovanje je važno naslednje: sama izmenjava mnenj o
subjektivnih občutkih ne zadostuje, da bi se utrdili komunikacijski odnosi.
Odločitev za osredotočenje na eno temo in ponavljanje srečanj pomeni fiksa-
cijo pravil vedenja in diferenciranje vlog. To pa že vodi k oblikovanju orga-
nizacijskega sistema. Zanj je značilno:
da pomeni omejitev in discipliniranje spontanega, fluktuirajočega komu-
nikacijskega procesa;
da ni več odvisen od neposredne prisotnosti akterjev (članstva), indivi-
dualni motivi so ločeni od organizacijskih.
86	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Iz tega izhaja, da so bistveni elementi tega sistema:
program,
članstvo,
delitev dela i vlog,
srukturiranje komunikacijskih možnosti.
Da akcijskoraziskovalni skupini bolj ustreza strukturiranje po načelih
organizacije, poudarjam zaradi tega, ker se večkrat pojavljajo težnje, ki po-
stavljajo v ospredje spontanost, nehirearhičnost, osebne občutke in doživ-
ljanja. Posledica tega paje oblikovanje interakcijskega sistema (sicer na višji
stopnji) v smislu samoraziskovanja (Mesec, 1990; Flaker, 1990). Če se
akcijsko raziskovanje omeji ali sprevrže samo v samoraziskovanje, potem
ima to seveda le malo opraviti z znanstveno-ekspertno utemeljeno dejav-
nostjo.
3. kontekstualna intervencija
Tako kot obstaja nevarnost, da se akcijsko raziskovanje zreducira na
"divje" samoraziskovanje - če se akcijskoraziskovalna skupina ne strukturira
v smislu organizacijskega sistema - obstaja tudi nevarnost neustreznih in
premalo reflektiranih intervencij. V tem pogledu nam sistemska teorija
ponuja nekaj pomembnih instrukcij. Najprej se zastavlja v uvodu že
omenjeno vprašanje, kakšen tip intervencije je glede na kompleksno,
samoreferenčno naravo sistemov sploh ustrezen in učinkovit. Koncept
kontekstualne intervencije, ki ga predlaga Willke (1989: 121-138), se nanaša
na indirektno, "diskretno" intervencijo v smislu "pogojevanja kontekstnih
pogojev" (Willke, 1989: 129). To pomeni, da ne moremo izvajati inter-
vencije z masovnim pritiskom od zunaj na lineamo-kavzalen način, temveč
samo upoštevajoč specifično operacijsko logiko sistema in njegov
komunikacijski kod, ki narekuje inkrementalistični (postopni) in na
"empatiji" utemeljeni pristop. Sistem v katerega interveniramo, lahko
sprejme in vstavi v svojo podatkovno bazo le tiste informacije, ki so zanj
smiselne in jih "razume". Da bi tak sistem lahko označili za klientski, mora
sam percipirati motnjo ali problem in iskati pomoč pri ekspertih.
KTjntekstualna intervencija je povezana z refleksijo in diskurzom (Willke,
1989: 136). Refleksija se nanaša na "sposobnost opazovanja in produktivne
predelave eksternih učinkov specifične identitete ter šele odpira možnost, da
sistem vzpostavi distanco do samega sebe in preveri svoj operacijski način
glede na možne kompatibilne alternative" (Willke, 1989: 136). Sistemi, ki
so fiksirani na svojo identiteto, občutijo vsak poseg od zunaj kot tujek in
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	87
riziko, zato ga skušajo z imunsko reakcijo odstraniti. Vsaka intervencija s
strani ekspertnega sistema mora s tem računati, še posebno, ker intervencija
tudi za ta sistem predstavlja tveganje, in sicer v obliki neintendiranih
posledic. Da bi se ta tveganja zmanjšala in da bi sploh lahko prišlo do
smiselne in učinkovite intervencije, je potrebno spodbujanje refleksije in
samoučenja pri obeh sistemih tudi z oblikovanjem diskurza (dialoga), v
katerem akterji sami opredelijo pravila interakcije. Za to pa je nujno
oblikovanje intermediamih, pogajalskih sistemov, ki naj bi bili značilnost
"civilizirane evolucije" (Willke, 1989: 137). Tu se lahko navežemo na
pojmovanje akcijskega raziskovanja kot interakcije med ekspertnim in
klientskim sistemom, ki je institucionalizirana v akcijskoraziskovalni
skupini in se konstituira kot inteфenetracijska cona v smislu intermedi-
amega sistema, v katerem poteka "diskurz".
Opozoriti pa je treba na še eno okoliščino, ki v sistemski teoriji ni
posebej obdelana. Gre za dejstvo, da so ekspertni sistemi vseh vrst speci-
alizirani za opazovanje oz. opazovanje (samo)opazovanj drugih (klientskih)
sistemov. To pomeni, d^ bi morali razpolagati z večjo sposobnostjo
refleksije oz. (samo)opazovanja kot drugi sistemi. To pa je povezano z
določenimi metodološkimi in epistemološkimi implikacijami.
O smiselni in uspešni kontekstualni intervenciji govorimo tedaj, ko se
izkaže, da je klientski sistem sposoben svoj informacijski kod preoblikovati
tako, da je možna navezava (v nem. Anschliessbarkeit) na informacije, ki jih
generira ekspertski sistem, in obratno. V tem okviru se tako vzpostavijo
pogoji za avtopoezo.
4. Epistemološke in metodološke implikacije
Teza, da so ekspertni sistemi specializirani za opazovanje drugih
sistemov, še ne pomeni, da predstavljajo Arhimedovo točko, s katere bi bilo
mogoče celostno in objektivno zajeti realnost. Že iz dosedanjega izvajanja
nekako izhaja dvoje: prvič, ti sistemi so kot opazovalci vključeni v polje
opazovanja (celotno družboslovje je v tem smislu "opazovanje z udeležbo"),
in drugič, opazovanje predpostavlja samoopazovanje.
Luhmann pravi s tem v zvezi tole: "Menim, da je ta figura samo-
reference, se pravi vključitev opazovalca in instrumentov opazovanja med
same predmete opazovanja, specifična lastnost univerzalnih teorij, ki je v
staroevropski tradiciji ni mogoče opaziti. V tej gre vselej za opazovanje od
zunaj, ad ekstra, na primer s posredovanjem subjekta. Reči hočem: klasična
logika in klasična ontologija sta vselej predpostavljali zunanjega opazovalca.
88	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
ki je bil v položaju, da opazuje ali napačno ali pravilno, se pravi
dvovalentno: nista pa pomislili, da se mora ta opazovalec, da bi opazoval
dejanskost, tudi sam opazovati" (Luhmann, 1990: 805). Tu se avtor citata
navezuje na interpretativno paradigmo, katere prototipska metoda (instru-
ment) je opazovanje z udeležbo. Če akcijsko raziskovanje umestimo v ta
okvir (Adam, 1982, 1990), potem lahko rečemo, da ima ta pristop vgrajene
mehanizme, ki odgovarjajo epistemološkim predpostavkam teorije družbenih
sistemov. Na to nas opozarja tudi avtor, ki akcijsko raziskovanje povezuje z
analizo družbenih gibanj - po njegovem mnenju "'realnost', o kateri govori
raziskovalec, ni nič drugega kot 'konstruirana celota' v cirkulami interakciji s
svojim 'predmetom'" (Melucci, 1991: 47).
Iz omenjene interperspektivne paradigme izhaja tudi Cicourel, ko
analizira pomanjkljivosti klasičnih ekspertnih sistemov, ki slonijo na
algoritmičnem, od konteksta osvobojenem, formalnem modeliranju, in ugo-
tavlja, da ne ustrezajo zahtevam ekološke validnosti (Cicourel, 1988: 117).
Model ekspertnega sistema, ki ga predlaga kot rešitev - temelji pa na ideji
proceduralnega načina pridobivanja oz. generiranja podatkov (v nasprotju z
deklarativnim) - je zelo blizu metodološkim postavkam akcijskega razisko-
vanja kot posebni obliki ekspertnega sistema pa tudi ideji kontekstualne
intervencije.
Literatura
Adam, F. (1982), Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje.
Časopis za kritiko znanosti, št. 53-54, Ljubljana
Adam, F. {1990),. Akcijsko raziskovanje in uporabnost družboslovnega
znanja, v: Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževnju. Pedagoški
inštitut, Ljubljana
Cicourel, A. (1988), Družboslovno merjenje kot oblikovanje ekspertnih
sistemov. Družboslovne razprave, št. 6, Ljubljana
Cunningham, B. (1976), Action Research: Toward a Procedural Model,
Human Relations, št. 3
Flaker, V. (1990), Prispevki k slovarju akcijskega raziskovanja, v: Akcijsko
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Pedagoški inštitut, Ljubljana
Hribar, T. (1990), Znanost v okviru sistemske teorije. Nova revija, št. 96-
99, Ljubljana
Kiss, G. (1986), Gründzüge und Entwicklung der Luhmannschen
Systemtheorie, Enke V., Stuttgart
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Akcijsko raziskovanje v luči...	89
Luhmann, N. (1985), Soziale Systeme, Suhrkamp, Frankfurt
Luhmann, N. (1990), Arhimed in mi (intervju). Nova revija, št, 96-99,
Ljubljana
Melucci, A. (1991), Oslobođenje ili smisao. Sociologija, št. 1-2, Beograd
Mesec, B. (1990), Vrste akcijskih raziskav, v: Akcijsko raziskovanje v
vzgoji in izobraževanju. Pedagoški inštitut, Ljubljana
Münch, R. (1984), Struktur der Moderne, Suhrkamp, Frankfurt
Susmann, G., Everet, R. (1987), An Assesment of the Scientific Merits of
Action Research, Administrative Science Quaterly, št. 4
Willke, H. (1989), Systemtheorie der entwickelten Gesellschaften, Juventa
v., Weincheim in München
VIDIKI SAMOPOMOČI IN
SAMOORGANIZACIJE V GIBANJU
BALINTOVIH SKUPIN
Dr. Jack Noreli
Balintovo gibanje je doseglo, da se je vloga družinskih zdravnikov posto-
poma spreminjala. Ukvarjalo se je predvsem í odnosom med zdravnikom in
bolnikom ter spodbujalo na bolnika osredotočeno medicino. Kaj pravzaprav
mislimo s tem? Ali ni vsa medicina osredotočena na bolnika? V resnici ne.
Morda na bolnika usmerjena. Se pravi, služi dolgoročnim zdravstvenim
interesom celotne skupnosti. To pa ne pomeni nujno ukvarjanja z osebno
naravo problema določenega bolnika v določenem trenutku. Namesto tega
zelo pogosto srečujemo medicino, ki je osredotočena na bolezen. Naše
strokovno izobraževanje je temeljilo na medicinskem modelu "kurativne
medicine". Na bolnike se gleda kot na nosilce bolezni. Pa - ali so resnično
bolni?
Naša skrb je, da popravimo njihovo bolezensko stanje, naj bo prirojeno
ali pridobljeno. Poskušamo jih ozdraviti. Običajni, povsod razširjeni posto-
pek je takle: Najprej prosimo bolnika, da nam našteje svoje simptome.
Potem: "Prosim, odgovorite na tale vprašanja. Zdaj pa, prosim, bodite čisto
pri miru in ostanite tiho, medtem ko vas bom pregledal in naredil nekaj
testov. Torej, tu imate recept, tak nasvet vam dam, upoštevajte navodila,
zaupajte mi. Naslednji, prosim."
Prav, to se zdi povsem v redu za naše kolege specialiste. Toda mnogi
čutimo, da je ta medicinski model neuporaben pri nekaterih naših bolnikih.
Ne samo pri tistih, ki jih označimo za bolnike s psihološkimi problemi ali
psihiatričnimi motnjami, ampak prav tako pri tistih, ki so zaskrbljeni, ki
imajo težave ali so težavni, pri tistih, ki so brez pomoči in brez upanja. In
pri tistih, ki so naveličani in bolni od skrbi, utrujeni od življenja, vendar se
bojijo umreti. Kaj lahko mi, zdravniki, naredimo? Naj bi sploh kaj naredili?
Ali je to opravilo za zdravnika ali zdravnico? Poglejmo.
Michael Balint je bil madžarski psihoanalitik, ki se je priselil v Anglijo.
S svojimi seminarji za družinske zdravnike je pričel pred natanko štiri-
desetimi leti. Hotel je pomagati razširiti naše poglede, tako da bi se lahko
odzvali mnogo večjemu delu bolnikov. Ne le tistim, s katerimi smo kar
dobro napredovali ali ki so nam bili simpatični, ampak še mnogim drugim,
ki bi jim naša pomoč lahko koristila. Ugotavljal je, da ima družinski
zdravnik na razpolago nove načine razmišljanja in delovanja, "ne z razvredno-
tenjem njegovega sedanjega znanja in spretnosti, ampak tako, da na njihovi
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Vidiki samopomoči in...	91
osnovi razširi svoje terapevtske metode". Spomnil nas je, da doktor pomeni
dobesedno učitelj. Toda preden učimo naše bolnike, bi se morali poskusiti
sami učiti od njih.
Bili smo prevzeti in odločeni, da se dokopljemo do korenin bolnikovega
osebnega problema, da odkrijemo ozadje njegovih težav. Ko smo poskušali
globlje razumeti take bolnike, smo si prizadevali, da bi čim več zvedeli o
njih, dobili več podatkov. Opisali so nas, da se obnašamo kot detektivi;
preiskovali smo, soočali, podirali obrambe, razkrivali skrivnosti. Ali je to
lahko upravičeno? Naš pristop je temeljil na običajnem medicinskem modelu
vzroka in posledice. Od nas se je pričakovalo, da bomo pojasnili vsak
simptom, naj bo telesni ali duševni, kot motnjo, napako, kot nekaj
nenormalnega, kot nekaj, kar je treba spraviti v red, popraviti, preden bo
bolnik lahko zdrav. Tako smo bili zdravniki vzgajani. Toda sčasoma smo se
začeli spraševati, ali je to vedno primeren pristop k prav vsakemu problemu.
Pravijo, da so eden od vzrokov medicinskih problemov rešitve.
Balint je predelal svoje prvotne zamisli in vnesel pojem "priti na isto
valovno dolžino z bolnikom". Uglasiti se z našimi bolniki. Z vsakim
posameznim, ne le s peščico priljubljenih. Vzpostaviti dober odnos med
zdravnikom in bolnikom je prav tako pomembno kot razvrstiti bolnike po
predalčkih in jim ponuditi zdravilo. Videli smo, da pomeni zdravljenje več
kot le zdravila. In tudi, da so bolniki več kot le njihovi simptomi; da so več
kot le vsota zdravniške nege potrebnih delov.
Balint je trdil, da ni nič narobe, če damo zdravilo. Narobe je, če damo
zdravilo in nič drugega. Rekel je tudi: "Glejte na svoje bolnike kot na
človeška bitja, toda nikoli ne pozabite, da so vendarle bolniki." Ni bilo prav
lahko vsega tega združiti v splošni medicini in postati vse mogoče vsem
možem in ženam. Toda bilo je vredno prizadevati si za to.
Postopoma smo tudi odkrili, da znajo bolniki uporabiti svoje zdravnike.
Ta misel, da smo uporabljeni, nam ni bila tako zelo všeč, saj naj bi bil
zdravnik tisti, ki vodi, je strokovnjak, daje navodila. Toda morali smo
sprejeti resničnost bolnikove pobude, ki ni le v tem, da poišče pomoč,
ampak tudi, da omeji področje preiskovanja. V veliki meri je bolnik tisti, ki
diktira tempo in tudi daje ton. Torej je to, da se damo bolnikom na
razpolago, v resnici eden najpomembnejših prispevkov, ki jih lahko damo
kot družinski zdravniki. S tem lahko tudi pojasnimo nekaj, kar nas je
pogosto begalo: včasih so bolnikom pogovori z nami pomagali, tudi če
nismo niti približno vedeli, kaj je vzrok njihovega problema. Očitno lahko
deluje zdravilno že samo pripovedovanje zdravniku.
To pomeni, da je bolnik sposoben dobiti nekaj iz odnosa z zdravnikom
na drugačen način, kot to zdravnik pričakuje. Ni nujno, daje to intelektualno
razlaganje, dokazovanje, pomirjevanje ali razumevanje. To je nekaj, kar je
92	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
povezano z dobro uglašenim odnosom, v katerem bolnik čuti, da je zdravnik
z njim. Presenetljivo se včasih zdi, da je to dovolj.
Vedno smo slutili, da mnogi naši l^lniki ne želijo od nas le strokovnega
znanja ali bistroumnih interpretacij, ampak si želijo pomoči, podpore. Ne
želijo le zdravnika, ampak "vodnika, filozofa in prijatelja". Kakšnega prija-
telja? Dobro vprašanje. Obstaja očarljiva definicija: "Pravi prijatelj je nekdo,
ki ve o tebi vse in te ima vseeno rad." Drugi uporaben rek paje: "Malo manj
ljubezni, malce več spoštovanja."
Sporočilo za nas zdravnike bi očitno bilo: "Razumite svoje bolnike, če
jih lahko; imejte jih radi, če morate; toda predvsem - opazite jih, dajte jim
občutek, da so pomembni, da jih jemljete resno in jih obravnavate kot
človeška bitja." Torej moramo biti morda bolj pozorni na pevca, ne le na
pesem. Kar pomaga, ni le to, kar bolnikom rečemo, ampak tudi, kako se do
njih vedemo. Dejanja govorijo glasneje od besed. Poskusite se odzvati s
premislekom, ne avtomatično.
Precej je bolnikov, ki morda potrebujejo psiho- ali psihoseksualno
terapijo, vedenjsko kognitivno, sprostitveno, hipnoterapijo ali celo kemote-
rapijo. Toda zdravnikova prisotnost je lahko sama po sebi terapevtska. V
tem je pomen Balintovega izreka: "Zdravilo zdravnik." Ali se da rešiti težave
bolnikov z govorjenjem? Morda že, toda ne z našim. Le tako, da sami govo-
rijo v prisotnosti nekoga, ki ni le izkušen, ampak tudi pozoren in sprejema-
joč. Tem bolnikom bi lahko sporočili: "Narava vašega problema je taka, da
ga morate vi rešiti. Toda ne sami."
Vsi se poskušamo držati načela "najprej diagnoza, nato zdravljenje". Toda
v splošni medicini to ni vedno mogoče, saj je veliko zdravljenja simpto-
matskega. Kakorkoli že, posebno pomembno pravilo je: najprej diagnoza,
nato pomirjevanje, kajti bolnikom ne pomaga vedno, če jih neutemeljeno
pomirjamo, če jim rečemo, da ni treba, da jih karkoli skrbi. Bolje je, če
poskušamo dognati, kaj jih skrbi, tudi če se tega ne zavedajo popolnoma.
Še eno modro opozorilo Michaela Balinta je: "Ne bodite več kot pol
koraka pred svojim bolnikom", tudi če to nasprotuje vašemu strokovnemu
stilu. To nas zadržuje pred vzvišenim razumevanjem, pred tem, da damo
vedeti, da vemo nekaj več kot bolniki, in pred tem, da ves čas nekaj
razlagamo in opravičujemo.
Balint je bil velik učitelj in njegov izjemen pristop ni le v tem, da nas je
poučeval in nam razlagal, ampak tudi v tem, da nas je navdihoval.
Vedno bolj gojimo samopomoč. Ko spodbujamo bolnike, da se postavi-
jo na noge, to ne pomeni nujno, da jim ukazujemo ali da se jih poskušamo
znebiti, ampak da jih opogumljamo. Morali bi si zapomniti, da ko opogum-
ljamo, to lahko pomeni: "Pogum, prijatelj moj!"
Naj nekaj od teh tem ilustriram z opisom različnih resničnih dogodkov.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Vidiki samopomoči in...	93
To niso nujno dogodki, na katere bi bil lahko ponosen, pač pa so včasih
zapleteni, zabavni ali celo vznemirljivi.
Že davno tega sem zdravil depresivno žensko srednjih let. Bila je samo-
hranilka in njen sin je odrasel in se odselil, tako da je bila sama in
vznemirjena. Čez nekaj časa se je bolje počutila, potem pa je prišla z
želodčnimi težavami, ki se ob zdravilih, ki sem ji jih predpisoval, niso nič
izboljšale. Nazadnje sem jo poslal na rentgensko slikanje. Izvid je pokazal
možnost raka. Ob tem sem se grozno počutil in sem razmišljal, ali sem to
prezrl. Od takrat sem bil pozoren le na njen zdravstveni problem. Hitro sem
jo naročil k specialistu. Povedal sem ji, da so potrebne nadaljnje preiskave in
kdaj naj tja pride, toda nič drugega. Ko je prišla do vrat, se je obrnila in mi
rekla: "Prosim, povejte mi, da bo vse v redu." Iz sebe nisem spravil niti
besede in sem dobesedno onemel. To je primer, ko je treba ločiti stvari - dati
prednost temu ali onemu, pri tem pa spregledamo znano sporočilo: včasih
zdravi, pogosto lajšaj, vedno tolaži.
Na novo je prišla k meni mlada ženska s pritožbo, da ima neredno men-
struacijo. Anamneza in pregled nista pokazala ničesar, zato sem jo povabil,
da se ponovno oglasi po svoji naslednji menstruaciji. Vprašala je: "Kaj se da
storiti, če ne bo nič bolje?" "Lahko vam poskusim dati hormone, morda bo
pomagalo." "Toda ali bi s tem ozdravela?" "Odvisno." "In kaj če ne bi?"
"Lahko bi vas poslal na D&C." "Kaj je to?" "Dilatacija in kiretaža: odvzem
koščka tkiva iz maternice." "Čemu pa to služi?" "Lahko se odkrije kaj
organskega v sami maternici; in koščki tkiva bodo laboratorijsko testirani."
"Kaj lahko testi pokažejo?" "Patološke spremembe." "Kakšne patološke
spremembe?"
V tem trenutku sem se zaprl, ker mi je bilo neprijetno načeti tako temo,
kot je rak. Tako sem rekel: "Kot vaš zdravnik razpravljam z vami o tem, kar
je verjetno, ne pa o vseh teoretičnih možnostih." "Zakaj ne?" "Ker mislim,
da ne bi bilo dobro, če bi vam dal seznam vseh možnih bolezni." "Zakaj mi
ne morete povedati?" "Ker vas ne poznam dovolj dobro. Danes se prvič
vidiva. Še boste prihajali in takrat tem lahko presodil, kdaj bo v redu, da
vam odgovorim na .vsa vprašanja." Zdela se je manj čemerna in malce bolj
zaupljiva. Naročila se je za naslednji teden.
Nekoč sem se na eni od svojih Balintovih skupin pritoževal, da me nek
moj bolnik komaj pusti do besede. Mi, strokovnjaki, smo vzgojeni tako:
"Kaj samo sediš, naredi že kaj!" Toda sčasoma sem se naučil: "Kaj samo
delaš, sedi že malo."
Med pregledom me je bolnik ob neki moji spontani pripombi vprašal:
"Kaj mislite s tem?" Moral sem biti nekaj časa tiho in premišljevati, kaj
sem res mislil. Toda v tem času je bolnik povedal nekaj izredno zanimivih
misli, ki jih je spodbudila moja nejasna pripomba.
94	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
V Maleziji sem bil na ogledu njihove družinske medicine. Sedel sem v
ordinaciji splošnega zdravnika, ki sem ga poznal. Nekoč je neka najstnica
pripeljala svojega mlajšega brata, ki je bil ves pokrit z izpuščaji. Posveto-
vala sva se in ugotovila, da ima deček norice. Zdravnik mi je povedal: "Saj
to so vedeli. Poslali so ga k nam po injekcijo." "Kakšno injekcijo?" sem
nezaupljivo vprašal. "Oh, običajno je to destilirana voda." Zagodinjal sem
svoje neodobravanje, kar je zdravnik potem povedal deklici. "Rekla je, daju
je mati poslala posebej po injekcijo." Rekel sem: "Odraslemu človeku lahko
daste placebo injekcijo, če res vztraja. Toda ali lahko upravičite, da otroku
povzročite bolečino z injekcijsko iglo na zahtevo njegovih staršev, čeprav
dobro veste, da to ne more imeti nikakršnega vpliva na potek bolezni?"
Prevedel je deklici mojo izjavo. Deklica je vztrajala. Nemočno me je
pogledal. Namrščil sem se. Izmenjali smo še nekaj besed, nato sta vstala in
šla. "Injekcijo bosta dobila pri kom drugem," je rekel. "Izgubil sem to
družino." In tako se je zgodilo. Pekla me je vest, no, le koga ne bi? Toda
tolažil sem se z mislijo, da sem zadal udarec za britansko medicino.
Nekaj let kasneje sem spoznal pravi nauk tega dogodka. Na televiziji so
predvajali oddajo o kubanski raketni krizi. Predsednik Kennedy ni bil v
Washingtonu, ko je neke noči zvedel, da so izvidniška letala našla nespod-
bitne dokaze, da so na Kubi nameščene ruske rakete. Moral se je vrniti v
Washington, ne da bi kdo posumil, da se dogaja kaj resnega. Odločili so se
za diplomatsko bolezen. Eden od njegovih pomočnikov je šel k telefonu in
poklical predsednikovega zdravnika, ki je bil nastanjen v bližnjem hotelu.
"Predsednik se ne počuti dobro in je šel zgodaj v posteljo. Verjetno je le
gripa, toda bil bi hvaležen, če bi ga jutri zjutraj najprej poklicali. In, doktor,
bodite prožni." Dober primer.
Opazoval sem svojo praktikantko, ko je obravnavala bolnico, ki je prišla
s pritožbo, da jo boli grlo. Vzela je precej dolgo anamnezo in postajal sem
nekoliko nestфen. "Zakaj, za božjo voljo, ji vendar ne pogleda v grlo?" sem
razmišljal. Končno je odložila pero in oddahnil sem si. Toda potem se je na
svojem stolu naslonila nazaj, tako kot je videla mene pri nekaterih bolnikih,
in resnobno vprašala: "In kaj vi mislite, da bi lahko bilo?"
Ista praktikantka mi je omenila, kako velika razlika je, če smo prijazni z
bolniki. To sem imel še v mislih, ko je malo kasneje vstopila starejša
ženska, ob kateri sem vedno vzdihoval. "Morate me biti že siti, doktor," je
pričela. "Niti malo," sem lagal, "vedno sem vesel, ko vas vidim, gospa
Brown." Obraz se ji je razjasnil in cel pregled je bil čisto spremenjen.
Postala je manj hipohondrična in najin odnos se je močno izboljšal.
Kadar zamudimo vlak, imamo vedno še druge priložnosti. Bolniki bodo
našli druge poti, kako nas bodo pripravili do tega, da jim prisluhnemo. Dru-
gače kot našim kolegom specialistom nam ni treba vedno imeti intenzivnega
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Vidiki samopomoči in...	95
pristopa enkrat-za-vselej, zdaj-ali-nikoli.
Naslednji dogodek se je zgodil v novi skupini, v kateri sem sodeloval le
nekaj let tega v tujini. Voditelj, moj kolega, je postavil običajno vprašanje:
"Kdo ima primer?" Sledila je dolga tišina in t^o sem mislil, da bi lahko
opogumil skupino s tem, da bi sam nekaj predstavil. In spomnil sem se
primera, ki sem ga imel prejšnji teden. To je bila mlada ženska, ki sem jo
opisal kot privlačno, inteligentno, lepo oblečeno, lepo naličeno, izobraženo
in sposobno. Pred enim letom se je vrnila iz bolnišnice, ko je rodila
dvojčka, dečka in deklico. Toda zdi se, da je imela težave pri ravnanju z
otrokoma. Pogosto je zahtevala obiske na domu, toda nikoli nismo našli
nikakršnega vzroka. Bil sem resnično zbegan in nekoliko razočaran nad njo.
To se je očitno uredilo in tako je nisem videl, dokler se ni leto kasneje
nenadoma sama pojavila pri meni zaradi nečesa vsakdanjega. Vprašal sem jo,
kako je doma. Zdelo se je, da deček ne dela nobenih težav. Toda deklica je
postala izredno odvisna in je kričala vsakič, ko jo je mama poskušala
odložiti. Mama ni nikoli mogla v kino, ker se otrok ni hotel umiriti ob
nikomer drugem, ki bi ga varoval.
Ko mi je to povedala, sem postal do nje bolj čustven. Bil sem zgrožen
nad tem, kako je otročaj tiraniziral to ubogo žensko. Razpravljal sem o
možnih načinih, kako ravnati v taki situaciji, na primer tako, da pustimo
otroka jokati. Toda to bi vznemirilo dečka, ki je spal v isti sobi. Nato sem
omenil, kako lahko je razumeti, koliko je na svetu pretepanja otrok. Bila je
deležna vse moje simpatije in povabil sem jo, naj se pri meni ponovno
oglasi.
To sem torej povedal skupini, prav tako kot se je zgodilo. Skupina je
hitro začutila primer in začela razpravljati o stvareh, ki sem jih morda
spregledal. Na primer, kakšen je delež matere pri odvisnosti njenega otroka?
In ali je otrokova bridkost morda odsevala materina lastna čustva, ki jih je
skrivala pred mano? Zanimive misli. Nato pa je neka ženska iz skupine
rekla: "Zakaj ne govorite z njo kot človek s človekom? Pozabite, da je
privlačna ženska in se obnašajte do nje, tako kot bi se do vsakega drugega
bolnika." Odgovoril sem: "Torej mi predlagate, da jo obravnavam kot
običajnega človeka?" SmejaU so se, toda videli so, da je nekdo, ki je precej
izkušen, še vedno pripravljen učiti se, sprejemati in zahvaUti se. In tudi, da
namen take skupine ni le najti rešitve za vsak bolnikov problem, ampak da
skuša dognati problem, ki ga ima lahko zdravnik s tem določenim
bolnikom.
Vedno sem bil strašno vesel, kadar sem lahko kakemu bolniku oznanil:
"Natančno vem, kako se počutite." Toda na žalost sem se tako poistovetil z
bolnikom, da sem potem o njem že vse vnaprej domneval. Nasvet je temeljil
na "če bi bili vi na mojem mestu", namesto na "če bi bil jaz na vašem
96	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
mestu". Torej si je namesto za točno védenje, kako se bolniki počutijo,
mnogo bolj upravičeno prizadevati za: "Lahko si predstavljam, kako se
počutite."
Na koncu bi rad sprožil še eno vprašanje. Ali si lahko privoščimo, da
smo naravni? Da smo mi sami - preudarno, z obzirnostjo, seveda. Bolje je,
da pokažemo, kaj dejansko čutimo, namesto da se zdimo prijazno strpni,
navznoter pa besnimo. Kot strokovnjaki imamo seveda pravico, da smo
avtoritativni (ne avtoritarni) in nekoliko nepopustljivi. Starševstvo, blago
samodrštvo - imenujte to, kakor hočete. Toda pogosto se pri tem držimo
nazaj. Težava je v tem, da bomo obtoženi, da si to odgovornost neupravičeno
prisvajamo ali pa da se ji odrekamo. Ne da se zmagati. Včasih se zdravniki
moramo obnašati starševsko. Ne le očetovsko, pogosto moramo biti tudi
materinski.
Ženska, ki je bila kot otrok zlorabljena, je toliko trpela, da je zdaj hodila
k specialistu na psihoterapijo. Ker je živela blizu moje ordinacije, sem bil
naprošen, da jo prevzamem za običajne stvari, kot so recepti in potrdila.
Redno je prihajala in govorila o tem, kar jo je vznemirjalo. Nisem se počutil
odgovornega za tako terapijo, saj sem vedel, da jo dobiva drugje. Ozračje ni
bilo najboljše in nisem vedel, zaJcaj. Zdelo se mi je, kot da čuti: "Ne maram
dr. Norella, ne vem povedati, zakaj, a prav dobro vem, ne maram ga." Toda
čez nekaj časa so se stvari kar precej izboljšale. Bil sem začuden nad kartico,
ki mi jo je nepričakovano poslala nekega dne. Sami presodite. Na kartici je
pisalo dobesedno tako:
"Hvala, da ste mi omogočili, da sem se iz bolezni učila; da ste mi jo
pomagali preboleti; da ste me spoštovali kot osebo; da ste govorili z menoj,
ne meni ali o meni; da ste bili pokončni in zanesljivi; da ste bili včasih
toliko sarkastični, da ste me osupnili in sem postala pozorna; da ste mi
dovolili, da sem žalostna; da ste mi dovolj vztrajno govorili, da bo bolje; za
vso prijaznost in dobroto; in hvala, da niste bili popolni. Pazite nase! Z
najboljšimi željami." Kako pomenljiv odgovor. Toda kako redek.
Rad bi opozoril še na zadnjo analogijo v zvezi z našim učenjem. Ni o
zdravnikih, ki se učijo od svojih bolnikov, ali o učiteljih, ki se učijo od
svojih učencev, ali o starših, ki se učijo od svojih otrok. To je pesem
Thomasa Hardyja Božja vzgoja. Pripoveduje o možaku, ki je oboževal lepo,
živahno žensko. Njene čare je opisal kot "sladkosti". Zelo je bil pretresen,
ko je začela izgubljati ta vidik svoje čudovite narave. Sčasoma je postal tako
osupel, daje vprašal Boga:
Vprašal sem: "Zakaj tak z njo ravnaá?
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Vidiki samopomoči in...	97
Ali za kak srečen dan
njene te sladkosti hraniš?"
Rekel je: "O ne, ne očarajo me,
času sem ukazal, naj brezskrbno jih razmeče."
Rekel sem: "Mi to krutost imenujemo,
mi, tvoj smrtni rod."
Zamisli se: "Ta je misel zame nova.
Zares, čeprav človeku gospodar sem,
me duh njegov uči."
To je name napravilo tak vtis, da svojim mladim kolegom sporočam:
'Nisem bog, sem pa vaš predsednik. Torej, vaš me duh uči."
ZAPIS UDELEŽENCA DRUGEGA
SREČANJA BALINTOVE SKUPINE NA
POLETNI ŠOLI S SISTEMSKO
TEORETIČNIM KOMENTARJEMO
Bernard Stritih, Miran Možina
Voditelj: dr. Jack Noreli
Nomenj, 17. 8. 1991
Udeleženci* so se zbrali na travniku. Ker so se med seboj že poznali, je
bilo takoj na začetku čutiti prijetno vzdušje. Jack je zbrano sedel na klopi in
ko je opazil, da smo se vsi zbrali, se je ozrl po skupini in z nasmehom
rekel: "Balint je skupinska srečanja pričenjal s kratkim vprašanjem: Kdo bo
danes predstavil svoj primer? Zato vam tudi jaz zdaj postavljam enako
vprašanje: Kdo bo predstavil svoj primer?"
V naslednjih trenutkih Jack ni gledal po skupini, ampak je prekrižal roke
in noge, pogled pa je usmeril predse.
Cvetka (po poklicu psihologinja, zaposlena na srednji šoli) se je ozrla po
skupini: "Če ne želi nihče drugi, bi jaz prikazala svoje delo s srednješolcem,
ki je poskušal narediti samomor. To je visoko nadpoprečen dijak, ki živi s
svojo materjo v dobrih materialnih razmerah. Mati se je z možem sporazum-
no razvezala, brez posebnih konfliktov. Sina je celo spodbujala, naj vzdržuje
stike z očetom, sin pa ni pokazal zanimanja za to. Fant je čakal, da ga bo
oče poklical in predlagal srečanje. Zgodilo pa se je, da je namesto povabila
prišla novica, da je oče mrtev, naredil je samomor. To je bil za fanta zelo
boleč dogodek. Po tem dogodku se je začel zanimati za očeta, navezal je stike
z očetovo sestro, svojo teto, in očetovo mamo, svojo staro mamo. Vendar
po tej poti verjemo ni mogel razrešiti niti svojih občutkov potrtosti v zvezi
z izgubo očeta niti ni prišel do tega, kar je verjetno potreboval, se pravi do
možnosti, da bi odkril in spoznal očetov lik. Pričel je zbirati zdravila z
namenom, da jih bo uporabil kot strup. Ker je veren, se je tudi pogovoril z
duhovnikom. Napisal je poslovilno pismo, v katerem je materi zagotovil, da
za njegovo dejanje ni nihče kriv. Zadnji dan je pripravil izredno uspelo
oddajo na šolskem radiu, po povratku domov pa je pojedel celotno količino
tablet in popil večjo količino alkohola, čeprav sicer ni pil. Povsem slučajno
*	Imena udeležencev so spremenjena.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	99
je mati predčasno zapustila službo in prišla domov. Kasneje je rekla, da jo je
preganjala neka slutnja. Medicinska pomoč je bila uspešna, vendar je zdrav-
nik potrdil, da je bila smrtna nevarnost zelo velika in da bi bil samomor
zagotovo uspešen, če bi se mati vrnila domov ob običajnem času po končani
službi. Medtem ko je bil fant še v bolnišnici, je mati ugotovila, da je dan
pred tem telefoniral stari materi - očetovi mami, ki pa je rekla, da mu nima
česa povedati..."
Jack je Cvetko prekinil z vprašanji: "Koliko stikov ste imeli s fantom,
koliko pogovorov ste imeli z materjo, ali ste še v stiku z enim in drugim?"
Cvetka je bila tako v zgodbi, da je preslišala Jackova vprašanja in
nadaljevala zgodbo: "Potem ko se je fant vrnil iz bolnišnice, se je oglasila
stara mati in izrazila pripravljenost za nadaljevanje stikov z njim. Za mater
je bil dogodek velik šok, vendar je o njem obvestila le učitelja in dva
najboljša sinova prijatelja. Tri tedne po dejanju je na fantovi mizi našla
listek, na katerem je v angleščini pisalo: 'Najlepša je smrt.'"
Jack je Cvetko ponovno vprašal, kakšen je njen odgovor.
Cvetka: "Naj vam povem le še eno podrobnost. Ob črpanju želodca je
prišlo do dušenja. Fant mi je kasneje povedal, da je v tistem trenutku začutil
močno željo po življenju; Mislim, da je pomembno povedati, da se je fant
odločil za študij teologije.
Njegov problem je najbrž prevelika navezanost med njim in materjo.
Ona pravzaprav živi samo za sina, nobenega prijatelja nima. Zdi se mi, da se
je po poskusu samomora zelo ugodno razvil odnos med staro materjo in
fantom. Stara mati pravi, daje zopet našla svojega sina. Fant pa je nekajkrat
rekel, daje v stari materi našel svojega očeta."
Noreli je ponovno posegel: "Rad bi slišal kaj o tem, kaj ste vi delali,
vendar predlagam, da, preden mi vi poveste, kaj ste delali s fantom in
njegovo materjo, udeleženci povedo vsak svoj predlog, kaj bi oni delali v
takem primeru."
Cvetka: "S tem se strinjam, toda da bi lahko udeleženci povedali svoje
mnenje, jim moram povedati še en detajl."
Jack se je nekoliko zravnal in rahlo dvignil roko: "Za sedaj ne potrebu-
jemo nobenih podatkov več. Vsakdo lahko oblikuje predlog iz tega, kar je
slišal."
Srečko (po poklicu psihiater): "Mislim, da je tvoja vloga zares težka. Ti
si vsakomur nekaj dala. Vsi so nekaj dobili, to mi je jasno. Vendar ne vem,
kako bi ti lahko vplivala, da bi se kaj spremenilo. Zdi se mi, da si poskušala
nadomestiti neko izgubo. Ne vem pa, kako bi bilo možno vplivati na to, da
bi oni spremenili svoje življenje."
Jack: "Odkriti moramo, ali so se stvari izboljšale, poslabšale ali pa je
vse ostalo enako, kakor je bilo."
100	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Cvetka: "Prepričana sem, da so se razmere v tej družini precej izboljšale."
Jack: "To je moje vprašanje - povejte mi, kaj je Cvetka naredila za
izboljšanje in vsakogar od vas prosim, da razmisli, kaj bi naredil oz. naredila
na njenem mestu."
Marija (psihologinja): "Po mojem mnenju je fant prestal pravi pekel.
Morda sploh ne razume, kaj se mu je zgodilo. Morda sploh ne ve, kako resne
so te stvari. Ti pa si stala ob strani fantu in njegovi mami."
Jack: "Marija, tvoje stališče razumem, kot da se moramo zanesti na
naravni razvoj in kot da po tvojem terapija v tem primeru ne pride v poštev."
Marija: "Ne, ne, sploh ne. Jaz mislim, da je pomembno oboje, vendar je
najvažnejše človeško razumevanje."
Jack: "Razložil vam bom, zakaj sem postavil tako vprašanje. Tudi jaz
nimam ideje, kaj bi naredil v takem primeru. Vesel sem, da se bomo ob tem
primeru lahko skupaj učili... Sedaj pa prosim Cvetko, da nam pove, kaj je
ona res delala v odnosih s fantom in z njegovo materjo."
Cvetka: "Najprej se je pri meni oglasila mama in mi je povedala, kaj se
je zgodilo. Prosila me je za pomoč, vendar ni vedela, če bo fant sploh
pripravljen sodelovati - če bo pripravljen priti na razgovor k meni. Potem
sem povabila na pogovor fanta. On se je takoj odprl in mi je opisal svoja
doživetja."
Jack: "Aha, torej takoj po poskusu samomora ste imeli pogovor z
materjo, potem pa tudi s fantom."
Cvetka: "Ja, vendar moram povedati, da nisem imela veliko časa. Veste,
na naši šoli je ogromno problemov, toda obema sem ponudila, naj še
prideta. Fant je rekel, da si želi ponovno priti na pogovor. Mislim, da takrat
nisem bila terapevt, ampak zgolj sočlovek."
Jack: "Kako bi lahko natančneje opisali svojo vlogo? Ste mu bili bolj
mama, teta ali morda stara mama?"
Cvetka: "Na to bi težko odgovorila, a mati je rekla, da fant rad prihaja k
meni, ker sem ga vzela resno. Povezala sem se tudi s psihiatrom, vendar fant
s pogovorom pri njem ni bil preveč zadovoljen. Rekel je, da se je psihiater
šalil. Mislim, da sem bila uspešna zato, ker sem fantu ves čas posredovala
občutek, da je zame pomemben le on in da nisem v koaliciji z njegovo
materjo. Pogovarjala sva se o tem, kako lahko človek premaguje svoje
težave in kako lahko v svojem življenju napreduješ."
Srečko: "Po mojem mnenju fant potrebuje moško figuro, nekoga, s
komer bi se lahko identificiral."
Cvetka: "Mislim, da je problem tudi v tem, da so v njegovem naravnem
odnosnem sistemu sami tehnični poklici. Zdi se mi, da ta družina nima
humanističnih vrednot"
Marija: "Mene zanima, kako si doživljala njegovo mamo."
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	101
Cvetka: "Njo sem doživela kot zares čudovito žensko, toda on ne more
imeti z njo enakopravnega in dovolj odprtega odnosa. Škoda! Lahko bi se
zelo dobro razumela."
Srečko: "Postavil ti bom provokativno vprašanje - koga je hotel fant
ubiti, sebe ali mamo?"
Marija (se smeji): "Sedaj razumem, zakaj se je odločil za duhovniški
poklic, saj to je pravzaprav isto. Ena možnost je, da greš v smrt, druga pa,
da se zapreš v duhovniški poklic in pustiš probleme z drugim spolom pred
vrati."
Jack: "Sprašujem se, kako smo mi odgovorili našim mamam."
Cvetka: "Jaz sem se v stikih s fantovo mamo veliko naučila. Odkrila
sem marsikaj, kar sem v odnosu s svojo mamo prezrla."
Srečko: "Tudi jaz sem imel čudovito mamo, zato me je ta primer še
toliko bolj pritegnil. Torej oprosti za moje provokativno vprašanje."
Marija: "Zelo lahko si predstavljam, kaj doživlja mati, ki se boji, da bo
izgubila sina."
Cvetka: "Fantu je jasno, da bo moral najti svojo pot v življenje, mati pa
bi mu rada pomagala, pravzaprav se ona bolj boji ločitve."
Srečko: "Domnevam, da ona sedaj čuti povrh vsega še krivdo. Ne vem,
kaj bo, če si bo fant poiskal dekle. V našem sorodstvu smo imeli primer, ko
je hčerka odraščala samo z mamo in ni poznala očeta. Ob tem primeru sem
dodobra spoznal, kako zapletena je lahko simbioza med otrokom in rodi-
teljem."
Cvetka: "Ja, tudi o tem smo govorili. Svetovala sem jima, naj poskusita
kdaj iti na počitnice vsak po svoje."
Ingrid: "Zanima me, kako ocenjuješ njuno zrelost. Kdo je po tvojem
mnenju bolj zrel, mati ali sin?"
Cvetka: "Ne bi mogla reči, toda sedaj sem pomislila, daje sin bolj zrel."
Jack vpraša Cvetko: "Kako ste zadovoljni z našim pogovorom?"
Cvetka: "Zelo sem zadovoljna, da sem lahko predstavila svoj primer in
da ste me razumeli, vendar mislim, da je mamina skrb za fanta pravzaprav
upravičena tudi iz drugih razlogov. Prej nisem povedala, da je imel fant v
otroštvu epileptične napade."
Srečko: "Pri delu s takimi primeri je zelo koristno branje Franklove
knjige Zašto se niste ubili."
Pavel (psiholog): "Ne vem, ali ste se sploh odločili, komu boste pravza-
prav terapevt, ali materi, ali sinu, ali obema?"
Cvetka: "Razumeti morate, da je od dogodka, o katerem sem govorila,
minilo že skoraj eno leto. Na šoli sem edina svetovalna delavka, vpisanih pa
je 1200 učencev. Samo v zadnjem šolskem letu sem obravnavala pet
poskusov samomorov. V takih razmerah ne morem terapevtsko delati z
102	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
nikomer."
Jack: "V takih razmerah bi morda prišlo v poštev delo s skupino."
Ingrid: "Morda bi prišlo v poštev tudi delo z obema skupaj."
Cvetka: "To pa ne. Večkrat sem imela pogovor z enim in večkrat z
drugim na štiri oči, večkrat pa sem se srečala tudi z obema skupaj. Zago-
tavljam vam, na štiri oči je vsakdo od njiju čisto drug človek kot takrat, ko
se z njima pogovarjam skupaj."
Jack: "Namesto da bi Cvetki poskušali sugerirati, kaj naj dela, predla-
gam, da se sama odloči, kakšen odnos in kakšno vlogo bo prevzela v prihod-
nosti. Po mojem mnenju je ključno vprašanje, kako jo ta dva potrebujeta.
Morda se bodo njuni odnosi zadovoljivo razvijali naprej, toda iz tega, kar
nam je Cvetka povedala, imam vtis, da tako mati kot sin potrebujeta
Cvetkino pomoč."
Cvetka: "Mislim, da se zdaj stvari precej dobro urejajo same po sebi."
Srečko: "Iz svojih izkušenj lahko rečem, da je samomor zelo težko
jrejM-ečiti."
Pavel: "Jaz se sprašujem, zakaj nam je Cvetka sploh predstavila ta
primer. Po mojem mnenju čuti strah, da ni naredila vsega, kar bi morala."
Cvetka: "To je res. Nisem povsem gotova, da sem problem zadovoljivo
rešila."
Jack: "Po mojem mnenju ni problem le to, ali stranka potrebuje
terapevta. Za nas, tukaj in sedaj, je pomembno tudi to, ali Cvetka potrebuje
nas, in s tem vprašanjem se sedaj obračam na skupino. Želim, da kot
opazovalci poveste, kako vidite odnos med skupino in Cvetko." - Pri tem se
je Jack ozrl na tiste od prisotnih, ki so sedeli v drugi vrsti, ker so v skupini
sodelovali prvič - na začetku so se strinjali s tem, da bodo imeli vlogo
(4)azovalcev,
Tončka (psihologinja): "Po mojem mnenju se ponavlja scenarij "bodi
popoln". Ta scenarij je značilen za družino, o kateri je Cvetka govorila, in
tudi mi pričakujemo od Cvetke, da je popolna, pa tudi ona misli, da mi
pričakujemo od nje, da mora biti popolna."
Anica (svobc^ni poklic, umetnica): "Jaz sem doživela pogovor precej
podobno kot Tončka. Cvetka nam je zelo nazorno opisala problem. V tem
sem doživela neko lepoto, prav bolečo lepoto, da mi je težko zdržati."
Joško (delovni terapevt): "Mislim, da je skupina tu sodelovala bolj na
intelektualni ravni z dajanjem nasvetov. Cvetka je v nekaterih trenutkih
izrazila globoko čustveno prizadetost in meni ni jasno, kakšen je njen
transfer z mamo in sinom."
Saša (psihologinja): "Ko sem vas poslušala, sem bila pozorna predvsem
na vaše komentarje v zvezi z mamo. Zaznala sem veliko agresivnosti proti
mami. Od časa do časa se mi je zdelo, kot da vsakdo govori o svoji mami.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	103
Zdi se mi, kot da je večina apriorno negativno naravnana do mame."
Jack: "Rad bi vam rekel nekaj besed o tem, kaj taka skupina sploh lahko
nudi posamezniku. Mi ne moremo Cvetki nuditi kakšnih navodil, ali idej,
ali predstav o tem, kaj naj dela. Mi Cvetki tudi ne moremo olajšati njenih
občutkov. Ta pogovor v skupini ni pogovor znanstvenikov, ampak je
pogovor ljudi. V tem pogovoru se je po mojem mnenju pokazalo, kako
težko je človeško razumeti primer samomora. Mislim, da v tem trenutku ne
bi bilo pametno vprašati Cvetke, kaj bo jutri naredila, ko bo zopet na svoji
šoli, v svoji pisarni, in ko se bo spet srečala s fantom. Vi potrebujete čas.
Lahko bi rekel, da morate vse skupaj prespati. Če bi naša skupina trajala dalj
časa, če bi se ponovno srečali čez en teden ali mesec, bi vas lahko ponovno
vprašali, kaj ste naredili, kako vam je šlo. Žal za to ne bomo imeli
priložnosti. Zato vam v tem trenutku lahko rečem, hvala za vaš primer in
vzemite si čas, da boste naredili to, kar je v vaših močeh."
Cvetka: "Zanimivo. Mislila sem, da ste me vprašali, kakšen je moj načrt
dela in kako bom jutri pomagala temu fantu in njegovi mami in zdelo se mi
je, da vam ne morem odgovoriti. Sedaj, ko ste mi rekli, da me ne sprašujete,
kaj nameravam narediti, mi je nenadoma postalo jasno, da bom poklicala
mater takoj, ko se vrnem domov, in da jo bom vprašala, ali potrebuje
pomoč."
Jack: "No, zanimivo. Tudi jaz sedaj vem nekaj več o tem, kaj bi naredil
v tako zapletenem primeru, kakor je ta, o katerem smo razpravljali."
Cvetka: "Vsem skupaj se lahko zahvalim. Res sem zadovoljna. Pričako-
vala sem več kritike, naletela pa sem na razumevanje."
Jack: "Jaz sem v skupinah pri Balintu večkrat pridobil, ko sem slišal,
kako govorim. Če bi sam razmišljal o primeru, včasih ne bi prišel do tako
jasne misli, kot sem jo izrekel v skupini."
Cvetka: "Zame je bila ta skupina še posebno pomembna, ker živim v
malem kraju, kjer nimam možnosti za strokovne pogovore z nikomer."
Jack: "To lahko razumem. Mi smo začeli supervizijsko skupino z
Balintom pred tridesetimi leti. Dve leti smo se sestajali dvakrat na teden."
Cvetka: "Ko to slišim, mi je kar hudo. Predstavljajte si, da včasih ne
morem spati, in potem pozno ponoči, opolnoči sama zase pišem o svojih
izkušnjah."
Jack: "Resnični prispevek skupine je to, kar ste vi lahko povzeli iz
pogovora. Ko se boste zopet srečali s tem fantom ali z njegovo mamo,
dobro opazujte. Ne zapirajte oči in ne mislite preveč na to, kaj narediti. Ko
se boste odločali, glejte z odprtimi očmi, kaj se dogaja. Važno je, da vidiš,
kaj je mogoče spremeniti. Jaz večkrat citiram Balinta, ki nam je vedno znova
govoril, da po njegovem sploh ni slabo, če zdravnik bolniku predpiše
zdravilo, narobe pa je, če mu da samo zdravilo in nič drugega. V vodenju
104	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Balintovih skupin se je v zadnjih dvajsetih letih veliko spremenilo. Sprva
smo mislili, da lahko tako skupino vodi le usposobljen analitik. Potem smo
odkrili, da je dogajanje v skupinah kompleksnejše, da skupine služijo uspo-
sabljanju in raziskovanju. Sedaj pa vedno bolj spoznavam, da se na podobnih
skupinah, kot je bila naša, vedno naučim česa novega. Spomnim se, kako je
Balint opisoval vlogo vodje. Po njegovem naj bi bil supervizor, demon-
strator, inspirator pa tudi filozof."
Ko sva se po skupini srečala, je Bemard izrazil zadovoljstvo nad skupino
in obljubil, da bo po zapiskih rekonstruiral njen potek. Ko sva kasneje z
željo, da bi pripravila članek za zbornik, spravila ta zapis na papir, sva se
nekoliko razočarano spogledala. Naenkrat nisva mogla dojeti, iz česa je takrat
izviralo zadovoljstvo in prepričanje, da je dogajanje v skupini vredno objave
v zborniku. Zazdelo se nama je, da je proces potekal precej zmedeno in da
skupina ni prišla do zaključka, ki bi odtehtal težo obravnavane snovi. Potem
pa sva se vprašala, ali ni morda vzorec te skupine na nek način odsev zelo
razširjenega slovenskega vzorca, ko se srečujemo z vprašanji in dejstvi,
povezanimi s samomorom. to problematiko lahko rečemo, da dobesedno
prepaja naš duhovni prostor. Kamorkoli se ozreva, bodisi po sorodniških
povezavah, po znancih, po zdravniških vrstah ali med psihologi, ali če se
spomniva na kolege ali asistente in profesorje s fakultete, na svoje učitelje,
da seveda ne omenjava svojih strank in njihovih povezav, povsod zadeneva
ob senco samomora. Večkrat sva že razmišljala, zakaj Џ do tega v določenem
primeru prišlo, in na koncu seveda brez jasnega odgovora pristala v nekakšni
ohromelosti. Iz nje sva lahko potem večkrat prišla le s "skokom" (npr. v
pridnost), ki je odrinil, odpisal to neprijetno dejstvo slovenske usode. Kako
naj torej iščemo konstruktivne odgovore na vprašanje samomora, če najprej
ne poke^emo, kako na tipično slovenski način obravnavamo to vprašanje, ki
mnogim Slovencem predstavlja gordijski vozel - bolj ko ga želimo
razvozlati, bolj se nam nabirajo novi in novi vozli. Zato bralca vabiva, da se
še enkrat skupaj sprehodimo po stopinjah zapisa srečanja Balintove skupine.
Cvetka začne s ponudbo, da bi "prikazala svoje delo s srednješolcem".
Nato zelo nazorno in slikovito opiše fantov poskus samomora in nekatere
okoliščine tega dejanja, nič pa ne pove o "svojem delu s srednješolcem", kot
je to obljubila na začetku. Jack jo trikrat povabi k temu, a ona spet nadaljuje
opisovanje novih detajlov o fantu in njegovih odnosih s pomembnimi
bližnjimi. Nato Jack naredi potezo, s katero Cvetki onemogoči, da bi
skupino še naprej zaposlovala z naštevanjem novih podrobnosti. Pahne jo v
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	105
poslušanje, v molk in ji omogoči premislek. Hkrati je ne zapusti, obrne se
na skupino in jo prosi za pom(^ na posreden način, tako da bi vsak
udeleženec skupine povedal, kaj bi kdo delal s fantom na Cvetkinem mestu.
Ko je skupino povabil k sodelovanju, se je s pogledom in pozornostjo ves
čas vračal k Cvetki. Srečko nato pove komentar, ki je presenetljiv
("vsakomur si nekaj dala"), saj ni imel še nobene informacije o tem, kaj je
Cvetka v tem primeru delala oz. (ne)dajala. Skupini je res dala nekaj
pomembnega, spregovorila je o temi vzbujajoči bojazen, hkrati pa je s
strokovnim načinom predstavitve tudi zakrila sleherno bojazen in je torej to,
kar je dala, istočasno tudi izničila. Nihče v skupini, tudi Srečko ne, pa ne
odgovori na Jackovo vprašanje, torej nihče ne pove, kaj bi delal na Cvetki-
nem mestu.
Nato Jack postavi članom skupine nemogoče, paradoksalno vprašanje
(glede na informacije, ki so jih v tistem trenutku imeli), "kaj je Cvetka
naredila za izboljšanje", in jih še enkrat povabi, da povedo, kaj bi naredili na
Cvetkinem mestu. Vzorec se nadaljuje tudi ob Marijinem prispevku in nato
tudi Jack prizna, da nima ideje, kaj bi v tem primeru naredil. To intervencijo
razumeva tudi kot dovoljenje, da je strokovnjak lahko v kakem trenutku
"neveden". Potem pa spet, četrtič, ponovi svoje vprašanje Cvetki in tokrat
prvič dobi odgovor. Ta trenutek je zanimiv, saj Cvetka prvič spregovori o
tem, kajyé- delala. Jack njen odgovor takoj povzame. S tem da vsem članom
skupine vedeti, kako je razumel Cvetkin odgovor, verjetno pa v tem lahko
zaznamo tudi potrdilo, da tak liačin odgovarjanja ustreza njegovim vpra-
šanjem. Vendar se Cvetka vseeno takoj opraviči in s tem nakaže, da ni
naredila toUko, kot bi morala, ker "ni imela veliko časa". Glavni krivec za to
je njena ustanova, "na šoli je ogromno problemov". Cvetka potem takoj
poda svojo definicijo vloge, ki jo je opravila v tem primeru - "nisem bila
terapevt, ampak zgolj sočlovek". Jack s svojim vprašanjem nato spet na-
daljuje v svoji smeri, namreč, kaj je Cvetka v danem primeru delala, s tem
da izhaja iz njenega odgovora. Če je bila "sočlovek", naj pove, kakšen je bil
tip njene sočloveške vloge: "mama, teta ali stara mama"? S tem je Jack
pripeljal Cvetko do konca, ko so izčфane vse možnosti navajanja možnih
oznak za tipe odnosov. Ni ji preostalo drugega, kot da je z navajanjem
materinega mnenja opisala delček svojega ravnanja (vedenja) v odnosu s
fantom. Potem je spet, zato da je spregovorila nekaj besed o svojem
ravnanju, potrebovala psihiatra (oz. razliko med njegovim in njenim rav-
nanjem) - "fantu sem ves čas posredovala občutek, da je zame pomemben le
on (...) pogovarjala sva se o tem (...)". Potem s Srečkovo pomočjo spet
zdrsne v neko možno tipološko označevanje odnosa in inteфretacijo
problema.
Ko sva takole rekonstruirala del skupinskega pogovora, je Bernard
106	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
pripomnil, da se strinja s Tončkino pripombo pred koncem pogovora, da je
Cvetka poskušala delovati kot popolna psihologinja, ki po eni strani navaja
podrobno anamnezo, po drugi strani pa delo s fantom označi z zelo skromno
oznako, ko pove, daje bila le "sočlovek". To si morda lahko razlagamo tudi
tako, da je bila Cvetka tako fascinirana s temo (samomor), da je v Jacku
zmerom znova videla profesorja, ki jo bo kritiziral. Ko se pogovarjamo o
samomoru, smo verjetno vsi človeško prizadeti, a prav zato Slovenci ob sebi
ali v sebi hitro začutimo strogega profesorja, ki zastavlja strokovne uganke
in nas odvrača od človeških občutkov in dejanj.
Miran je nato v najinem pogovoru opisal začetne izkušnje, ko se je v
letih 1985/86 srečal s sistemskim pristopom na seminarjih Grahama
Barnesa:
"Eno prvih (paradoksnih) navodil, ki nam jih je za delo v malih
skupinah dal Barnes, je bilo, da naj ne 1п1ефге11гато - ne sebe, ne
drugih, ne interakcije v skupini, ne primerov, o katerih so posamezni
člani skupine govorili. Namesto tega nas je prosil, naj bomo pozorni
na neverbalne znake pri sebi in drugih, naj npr. medsebojno
usklajujemo ritem dihanja, naj poskusimo zagledati, kako se kaka
tema v skupini organizira, kakšen je vzorec interakcije v skupini, ne
da bi ga 1п1ефге11гаи itn. Ko smo poskušali to izpeljati, smo doživeli
zelo velike težave. Še sedaj se spominjam mučnih trenutkov, ko smo
se počutili dobesedno hromi, goli in bosi. V skupini je bila tudi
psihiatrinja, ki se je usposabljala iz psihoanalize in skupinske analize
po Foulkesu v Zagrebu. Imela je občutek, da se ji ruši svet oz. vse
tisto, kar je bilo v njeni edukaciji iz skupinske analize na piedestalu -
1п1ефге11гапје, analitično seciranje celote na majhne dele v skladu s
psihoanalitičnim modelom. Hkrati je sčasoma izražala vse več olaj-
šanja in v skupini je začela pripovedovati vse več zgodb o svojem
delu, pa tudi o odnosih v svoji družini, kjer je doživljala trenutke
navdiha, spontane kreativnosti, ko je na trenutke zadihala s polnimi
pljuči, ko je življenje v njej sami ali v kakem zanjo pomembnem
odnosu za nekaj trenutkov 'zapelo', se pokazalo v pretresljivi globini
ali pa tudi šaljivih preskokih. Podobno se je dogajalo drugim v
skupini. Namesto da bi kazali s prstom drug na drugega, češ, to je pa
pri tebi to in to (npr. projektivna identifikacija, edipska rivaliteta,
simbioza), smo napletaU zgodbo za zgodbo, iz našega spomina so se
luščili pomembni kosi naših doživetij na nov in nepričakovan način,
kakor da bi zavel svež in osvežujoč vetrič v postano, negibno ozračje
poletnega dne. Namesto da bi v sebi in drugih prepoznavali vedno
znova enake obrambne mehanizme, so nas presenečale sveže domis-
lice in široka paleta občutkov in čustev, od tihe žalosti do bučnih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	107
salv smeha, pa ne samo na tuj račun. Zanimivo je tudi to, da se
psihiatrinja svoji psihoanalitični edukaciji ni odrekla, ni je izbrisala,
pač pa jo je začela organizirati na nov način. Na koncu smo prišli do
spoznanja, da brez interpretiranja ne gre. Tako kot ni možno ne
komunicirati, ni možno ne inteфretirati, vendar pa je bistveno, kako
inteфretiramo."
Bernard se je vrnil k doživetju, ob katerem si je večkrat zastavil vpra-
šanje, kaj sploh počnem, kaj pravzaprav delam. To je bil dogodek na talx)ru
v Martuljku leta 1978. Nastal je velik problem v zvezi z nepospravljenostjo
šotora, v katerem sta bila Vito in Zoran (sicer dva od osrednjih "ta starih"
prostovoljnih sodelavcev, študentov na taboru). Taborniki so očitali
kudentom - prostovoljnirn sodelavcem, da na ta način rušijo disciplino. Vito
in Zoran pa sta jim vračala s tem, da sta njihov način označevala za
nesprejemljivo avtoritarnost in opozarjala na številne nedoslednosti v
govorjenju "starih tabornikov". Konflikt seje zaostroval do te mere, da so se
pričeli tudi otroci postavljati na eno ali drugo stran, zdelo se je, da je možno
le dvoje: ali bosta Vito in Zoran morala oditi s tabora ali pa bomo t.i.
"socialci" naredili "revolucijo in prevzeU oblast". Razčiščevanje seje pričelo,
ko sem opozoril, da razmetani šotor nikomur ne daje pravice, da njegovega
uporabnika imenuje "narkoman". Podobno sem skušal tudi na drugi strani
pokazati na razliko med fašističnimi metodami in vzdrževanjem vsakdanjega
reda. Konflikt se je potem iztekel v to, da so si vsi ogledali šotor, ki je bil
res neverjetno razmetan in poln umazanije. Otroci so v smehu spraševali
Vita, ali je to naredil nalašč, jaz pa sem ponavljal, da v tako razmetanih
šotorih ne bi mogli preživeti. Zoran je pričel z "rahlim urejanjem". Vito pa
je z navdihom govoril o tem, da se s tem, ko se postavlja red in čistočo za
osrednji vrednoti, res lahko izgubi občutek za lepo in človeško dobro
življenje. Taborniki so se strinjali s tem, da smo vsi po malem zastrupljeni
z nekim "masturbatorskim" načinom vzdrževanja reda. Napetost je popustila,
bilo je veliko smeha in pogovorov v manjših, spontanih skupinicah. Zvečer
me je poiskal Zoran. Želel je preveriti, kaj so pomenili moji posegi v
konflikt. Začel je pri Foucaultu in pri tem, da si taborniki očitno prizadevajo
za "zasužnjevanje oz. discipliniranje teles". Čeprav nisem vsega prav dobro
razumel, sem odgovoril, naj si skuša predstavljati Foucaulta med nami, kako
si ogleduje razmetani šotor, in naj mi pošteno odgovori, kaj bi mu odgovoril
spoštovani avtor. Odgovor je bil presenetljiv in je prišel kot iz topa: "Jasno
je, da se v taki svinjariji ne da živeti!" Potem sva se oba smejala. Zoran pa
mi je dal feedback, ki ga ne morem pozabiti: "Veš, večkrat se sprašujem, ali
si ti politik ali psiholog. Zdi se mi, da vedno, ko na taboru naletiš na
psihološke probleme, deluješ predvsem kot spreten politik." Potem je v
smehu dodal, da mu ni jasno, ah mu je ta moj način všeč ali ne.
108	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Na tem mestu se nama zdi potrebno podrobneje zarisati teoretični okvir
najinega komentarja. Na dogajanje v Balintovi skupini si dovoljujeva pogled
skozi prizmo sistemsko-kibernetičnega pristopa. Sistemska avtorja in
terapevta B. P. Keeney in J. M. Ross (1985) sta uvedla kot pomembno za
opisovanje medosebne komunikacije razlikovanje med semantičnim in
interakcijskim referenčnim okvirom. Semantični okvir pomeni, da na komu-
nikacijo gledamo v smislu njenega pomena, interakcijski pa, da komuni-
kacijo raziskujemo v smislu organizacijskih zaporedij. Če denimo terapevt
razlaga svojemu supervizoiju, zakaj ima bolnik kak problem, zakaj je naredil
to ali ono (npr. poskušal samomor), zakaj meni, da ima določene težave pri
vodenju tega bolnika, potem je to semantični okvir. Če pa terapevt opisuje,
kaj se je dejansko dogajalo v poteku psihoterapevtske obravnave, tako da
specificira kdo je kaj in kdaj komu naredil, je to interakcijski okvir. Vsi
terapevti postavljajo vprašanja, v katerih se stalno prepletata oba okvira.
Prvi okvir nam omogoča priti do formalnega teoretičnega razumevanja, v
drugem pa sta glavni namen praktični nasvet in strategija za organiziranje
akcije pri vodenju terapije. V semantičnem okviru gledamo na komunikacijo
tako, kot da je njen smisel iskanje pomena v mreži razpoložljivih pojmov za
označevanje "takih stvari". V interakcijskem okviru pa je pomen komuni-
kacije v določenih organizacijskih zaporedjih, ki so smiselna sama na sebi
kot tisto, kar se človeku ali z njim dogaja, se pravi, kar človek neposredno
doživlja.
Če gre za semantični okvir, teče pogovor tako, da iščemo primerno ime
za opazovano dogajanje. S prstom kažemo drug na drugega, češ, to je pri tebi
to in to (npr. "projektivna identifikacija", "edipska rivaliteta", "simbioza"
ipd.). To nas lahko pelje k vedno večjim posplošitvam, tako da pridemo do
temeljnih tipologij, kot so: to je psihoanalitični postopek, to je sistemski
pristop, to je demokratični način reševanja konfliktov, to je zavzemanje za
avtoritarnost itd. Ko pridemo v označevanju tipov do neke točke, se
praviloma zgodi, da začutimo potrebo po "konsekventnem ravnanju", in zdi
se, kot da iz nekih oznak logično sledijo določene drže v medosebnih
odnosih.
Če gre za interakcijski okvir, pa teče pogovor tako, kot da ni po-
membno, kako se kaj imenuje, ampak predvsem to, kaj kdo komu dela.
Tako kot je rekel Miran: "Namesto da bi kazali s prstom drug na drugega,
češ, to je pri tebi to in to, smo napletali zgodbo na zgodbo, iz našega
spomina so se luščili pomembni kosi naših doživetij na nov in nepričakovan
način..." Seveda tudi takšno dogajanje ne more teči v neskončnost, ne da bi
se na neki točki vprašali, kako bi lahko imenovali to, kar se med nami
dogaja. Ali je to zabava, sproščen razgovor, brainstorming ali pa sestavni del
kakega skupinskega dela, ki pomeni iskanje v razvijanju demokratičnih oblik
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	109
sodelovanja? Od tega, kakšna oznaka se nam pokaže za umestno, je
velikokrat odvisno naše počutje in seveda tudi to, kakšne izkušnje lahko
izluščimo iz sedanjih ali nekdanjih doživetij. V skladu s Keeneyem in
Rossom bi lahko rekla, da je bila novost v inteфretiranju, ki sva se je
naučila na Barnesovih seminarjih, to, da smo vanj vgradili stalen
(korektivni) mehanizem: Kako je v mojo inteфretacijo ta trenutek vpleten
interakcijski okvir? Čemu služi moja konstrukcija v interakciji, odnosih tu
in zdaj, kaj zbuja pri meni in drugih? Je npr. kot rdeča кфа biku povabilo
drugim v boj ali pa zbuja zmedo, v kateri se ljudje sesedajo sami vase in
molčijo? S tem se je na Barnesovih seminarjih udejanjala nova paradigma, za
katero sta se med drugimi zavzemala tudi Michael Balint in Gregory Bateson.
Heinz von Foerster (po Keeneyju in Rossu, str. 14) je opozoril, da je
značilnost Batesonove komunikacijske paradigme to, da je "zanemarjal
semantične povezave" in ljudi opozarjal na tisto, kar je imenoval "strateške,
politične, funkcionalne, interakcijske posledice" komunikacije. Meniva, da
so bila Balintova opozorila podobna.
Keeney in Ross sta svoje razlikovanje med semantičnim in interakcij-
skim referenčnim okvirom povezala tudi z razlikovanjem
"(...)Warrena McCullocha med dvema vidikoma sporočila - 'poročilo'
in 'ukaz oz. povelje'. Gregory Bateson je definiral poročilo kot komu-
nikacijo, ki opisuje pretekle dogodke; povelje pa kot komunikacijo,
ki predpisuje prihodnje dogodke. Sporočilo 'Zunaj dežuje' lahko
razumemo kot opis tega, kar se dogaja, ali pa kot predpis prihodnjega
dejanja - npr. 'S sabo moram vzeti dežnik.' (prav tam, str. 18-19.)
Nato pravita, da so Paul Watzlawick, Don Jackson in Janet Beavin
Batesonovo definicijo preoblikovali v aksiomatski izrek, ki pravi, da ima
vsaka komunikacija odnosni in vsebinski vidik (ta izrek literatura večkrat
imenuje drugo Watzlawickovo komunikacijsko pravilo). Čeprav se odnos-
nega vidika komunikacije pogosto ne zavedamo, je ključ za razumevanje oz.
sprejemanje vsebine. Občutljivost za odnosni vidik komunikacije nas lahko
pripelje na raven metakomunikacije, to je na raven pogovora o pogovoru.
Morda je najpomembnejši prispevek začetnikov skupinskega dela k
razvoju terapevtskih oblik dela ravno senzibilizacija za "dogajanje v skupini
tu in sedaj", tj. za način, kako je mogoče opredehti interakcijski referenčni
okvir komunikacije. Tako smo delali tudi člani zgoraj opisanih seminarjev
kibernetike psihoterapije pri Grahamu Barnesu, ko smo dali prednost
medsebojnemu dogovarjanju. Vendar smo člani skupine na koncu ponovno
prišli do vprašanj, kako se imenuje to, kar smo delali. Znašli smo se na
točki, na kateri smo z interpretacijo dogajanja preskočili vsak v svoj
semantični okvir. Hkrati je Bames kazal tudi na možnosti uporabe teorije
kibernetike drugega reda za razvijanje ustreznih semantičnih okvirov.
110	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
Meniva, da bi razgovor v zgoraj opisani skupini lahko potekal tako, da
bi imela Cvetka še več priložnosti za izražanje svojega poznavanja fantovega
in materinega življenja. Tak potek bi bil toliko verjetnejši zaradi fascinacije
skupine ob odpiranju vprašanj v zvezi s smrtjo. In Jack bi nam lahko
pomagal kot profesor, ki pozna vse finese gibanja v labirintu strokovnih
pojmov, in bi nam pokazal pot do zanesljivega in veljavnega poimenovanja
stvari, o katerih je govorila Cvetka, morda pa tudi do jasnega poimenovanja
tega, kar se je dogajalo med nami. Vendar pa je posegal v dogajanje tako, da
je spraševal bolj po tem, kar je kolegica delala, kot pa po tem, kako se to
imenuje. Ko je kljub njegovim posegom nadaljevala pripovedovanje
podrobnosti o stranki in njenem družinskem sistemu, tega ni označil za
"izogibanje", "togost" (perseveriranje) ali pa celo za njen "odpor", ampak je
poskušal najti tak strateški oz. interakcijski prijem, s katerim bi dosegel
premik, ki bi ustrezal njegovim strokovnim namenom.
Meniva, da je zlasti v zvezi s temo samomor pomembno paziti na
razlikovanje med navedenima vrstama referenčnih okvirov. Za primer lahko
vzamemo intervju z znanim italijanskim pisateljem Albertom Moravio, ki
so ga med drugim tudi povprašali, ali je kdaj mislil na samomor. Pisatelj se
je razgovoril, da se mu je ta misel vsiljevala leta dolgo. Ker pa se teh misli
na srečo ni rešil z dejanjem (samomorom), se je nanje navadil tako kot na
druge "neljube navade", ki se jih tudi ni mogel otresti. Ko se je je navadil, se
mu je posvetilo, da ima misel na samomor še drug, in to povsem drugačen
pomen. Ugotovil je, da je, dokler se nanjo ni navadil oz. je ni sprejel, v
njegovem notranjem dialogu predstavljala točko, na kateri iz interakcijskega
okvira ni mogel preiti v semantični okvir, da bi lahko našel več pomenov te
misli. Ko je misel na samomor sprejel kot opis, ki pokriva določene
trenutke (v tem primeru skoraj) nezvdržnega doživljanja, in spoznal, da se v
takih trenutkih pač ni znal izraziti na drugačen način, kot da se mu je
prikradla misel na samomor, je v tфljenju lahko prepoznal dragoceni utrip
življenja. Misel na samomor je govorila oz. sporočala nekaj o življenju. S
tem seveda ni našel čudežnega sredstva za zmanjševanje 1ф1јепја, ampak je
odkril, da ima tudi pri srečevanju s tфljenjem na razpolago veliko različnih
možnosti, ki pomenijo ustvarjalno sprejetje in odgovore tudi na najtežje
izzive življenja. Misel na samomor lahko celo pomeni enega od takih
ustvarjalnih odgovorov, ki odpre možnost preživetja.
Pri socialnem, vzgojnem in psihoterapevtskem delu se srečujemo z
neizogibno presojo o naravi referenčnega okvira naših komunikacij. Ker sta
oba okvira vedno prepletena, poteka vsako razmišljanje o interaJccijskem
okviru v določenem semantičnem okviru in obratno. Interakcijski okvir kaže
na kibernetično organizacijo komunikacije v človeških odnosnih sistemih.
Med obema okviroma je rekurziven odnos, tj., vsak je lahko okvir drugemu.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	111
Keeney in Ross tudi opozaijata, da včasih pride do napak v kategorizaciji (ali
do napačnega določanja logičnih tipov), ko terapevti razpravljajo o seman-
tičnem okviru, kot da bi šlo za interakcijski okvir, ki tvori njegov kontekst.
Še bolj nevarno je, če strokovnjaki zaradi občutka lastne strokovne premoči
vztrajajo pri ravnanju, ki ustreza lastni razumsko predpostavljeni opredelitvi
referenčnega okvira določenega komunikacijskega dogodka. Poznava primer,
ko je učenec šolsko psihologinjo večkrat izsiljeval z grožnjo, da se te ubil.
Ona se je teh groženj resnično ustrašila in si je zato zelo prizadevala, da bi
učencu pomagala, vendar so se stvari vedno bolj zapletale. Nekega dne je
psihologinja učenca soočila s svojim drugačnim pogledom in stvari so se
presenetljivo premaknile na bolje. Ko je isti učenec leto kasneje prišel na
dan z novo grožnjo, tega nihče več ni vzel resno, vendar se je tokrat potek
dogodkov tragično zaobrnil. Danes lahko razumeva ta primer kot problem
lažne gotovosti, ker psihologinja ni dovolj prisluhnila svoji intuiciji in tako
ni opazila, da je bila otrokova izjava tokrat v drugačnem referenčnem okviru.
Meniva, da zgornji primer kaže na to, da je pomembno vedno znova poiskati
ustrezen referenčni okvir za reflektiranje lastnih dejanj. Tako lahko pridemo
do tega, da imamo ogledalo, v katerem se pokaže bistvena razlika med različ-
nima kontekstualnima okviroma na videz enakega dogodka.
Vzemimo za primer stavek, ki ga izreče stranka: "V zadnjem tednu sem
vsak dan razmišljal o samomoru." Po eni strani je to poročilo o strankinem
doživetju (opis vsebine), po drugi strani pa implicitno predlaga oz. ukazuje,
da mora terapevt s tem v zvezi nekaj narediti (odrejanje odnosa). Če pa ta
stavek pogledamo kot del pogovora s terapevtom, ugotovimo naslednje:
Terapevt: "Zakaj ste prišli na terapijo?"
Stranka: "V zadnjem tednu sem vsak dan razmišljal o samomoru."
Terapevt: "Kaj mislite s tem, ko rečete 'razmišljal o samomoru'?"
Izberemo lahko perspektivo višjega reda, ki imenuje komunikacijski
referenčni okvir, v katerem se dogajajo ti stavki. V tem primeru lahko
vidimo te stavke v semantičnem referenčnem okviru, ki zahteva in določa
pomen. Pomen "razmišljal o samomoru" lahko npr. sega od bilančnega,
skrajno resnega pola do pola, ki pomeni poigravanje, zbujanje pozornosti z
zelo majhno samomorilno ogroženostjo.
Referenčni okvir pa bi bil drugačen, če bi bil strankin stavek del
naslednjega pogovora:
Terapevt: "Kako pogosto mislite na samomor?"
Klient: "V zadnjem tednu sem vsak dan razmišljal o samomoru. "
Terapevt: "Kdo razen vas prvi zve za te misli?"
Strankine in terapevtove stavke lahko zdaj zagledamo kot dogajanje v
interakcijskem referenčnem okviru. Interakcijski okvir omogoča pogled na
to, kako je komunikacija organizirana v socialnem kontekstu. Kadarkoli
112	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
terapevti (ali supervizorji, vodje Balintovih in drugih skupin) sprašujejo na
tak način, da razkrivajo reakcije ljudi na reakcije drugih ljudi, delajo v
interakcijskem okviru. Sistemski pristop daje velik poudarek prav temu,
torej osvetljevanju socialne organizacije simptomatske komunikacije. Še
posebno se je uveljavila metoda t.i. cirkulamih vprašanj po milanskem
modelu sistemske družinske terapije Mare Selvini-Palazzoli in sodelavcev.
Tako npr. po tej metodi terapevt vpraša moža: "Kaj naredi žena, ko se vi
začnete jeziti na hčerko, ker noče jesti?" S tem se pogovor zadrži v
interakcijskem okviru, saj bo mož verjetno dal preprost in dokaj natančen
odgovor o ženinem vedenju, npr. da je tiho, da začne z žličko hraniti
mlajšega sina ali pa odide k posodi v kuhinjo in začne pospravljati. Če bi
naravnost vprašal ženo: "Kaj naredite, ko se vaš mož začne jeziti na
hčerko?", pa bi pogovor precej verjetneje zdrsnil v semantični okvir, npr.
mati bi začela razlagati, kako je po svoji naravi mirnejša in je že večkrat
razmišljala, ali je to dobro in ali ni povezano z značajem njene matere, ki je
bila pasivna in odvisna od svojega moža, nato pa bi vprašala terapevta, ali
morda ne misli, da v tej družini preveč požira, je preveč tiho itn.
Semantični in interakcijski referenčni okviri bistveno določajo vsako
komunikacijo, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Tudi če se ljudje
te razlike ne zavedajo, se interakcijski okvir večkrat skriva za semantičnim in
obratno. Zavestno prizadevanje po upoštevanju razlike med obema vrstama
referenčnih okvirov in po razjasnjevanju možnosti, ki iz tega izhajajo,
bistveno povečuje verjetnost ustreznega odgovora na kompleksne življenjske
situacije. Kibernetika psihoterapije odpira možnosti novih pogledov na
dogajanje in narekuje potrebo po stalnem samokorektivnem mehanizmu, ki
strokovnjake (ne le psihoterapevte, ampak vse, ki strokovno delajo v
medčloveških odnosih, torej tudi socialne delavce, pedagoge idr.) navaja, da v
komunikaciji s stranko pozorno sledijo opredelitvam referenčnih okvirov tu
in sedaj in da izhajajoč iz tega ohranjajo svojo iniciativo v fleksibilni
uporabi različnih perspektiv, ki jih okvira omogočata. S tem se vsi
sodelujoči v komunikaciji izognejo iluziji končnega odgovora (končne
definicije stanja, končne diagnoze, odkritja končnega vzroka) in ohranjajo
odprtost za kreativno iskanje vedno novih odgovorov na kompleksnost
situacije tu in sedaj.
Naj povzameva dopolnjujoča se razlikovanja raznih do sedaj omenjenih
avtorjev sistemskega pristopa. Podala jih bova v obliki polarnosti oz.
kibernetičnih komplementarnosti:
poročanje	~ poveljevanje
vsebina	~ odnos
semantika	~ interakcija
razumevanje	~ praktična strategija
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	113
tuhtanje	~ spreminjanje odnosov
opredelitev oblike ~ opis procesa
Kot sva že poudarila, ne gre za izključujoče se polarnosti, temveč za
dopolnjujoče se vidike, ki so v rekurzivnem odnosu.
Če se zdaj, sistemsko teoretsko podkovani, z zgoraj navedenimi optič-
nimi pripravami za razlikovanje povrnemo k zapisu Balintove skupine, lah-
ko pokaževa na kreativno drugačnost vzorca procesa, ki je potekal v skupini.
Jackova smer na tej seansi je smer interakcije oz. njegov referenčni okvirje
interakcijski, saj vztrajno išče informacije o odnosu med komunicirajočima.
Cvetko in fantom, in hkrati vabi druge člane skupine, naj povedo, kaj bi
naredili na njenem mestu, ne pa, kaj si o njej in fantu mislijo, kako si odnos
razlagajo. Člani skupine pa so stalno drseli v semantični okvir, v inteфreti-
ranje, dajanje informacij, v vsebino sporočil in zamegljevali politično-
strateške vidike razvoja medsebojnih odnosov v zgodbi o pomoči fantu in
njegovi mami pa tudi v aktualni skupinski situaciji. Tako npr. Jackovo
vprašanje, kakšno vlogo je zavzela v odnosu do fanta, skupina spet uokviri
semantično in ne interakcijsko, kot je verjetno želel Jack. Cvetka in skupina
tako spet postopoma zdrslta v inteфretiranje. Cvetka sicer pove, da je fanta
"vzela resno" in da se je "psihiater šalil", vendar spet ni nobenega konkret-
nega, specifičnega opisa, kaj je naredila, rekla fantu ona in kaj je naredil,
rekel psihiater, da je fant to označil s "šalil se je". In kaj pomeni za Cvetko,
da ga je vzela resno? Ji je to omenil fant sam? Srečkovo vprašanje je glede
tega res provokativno, vendar po najinem mnenju ne za Cvetko, temveč za
Jacka, spet se namreč zoperstavi Jackovim prizadevanjem, tako da odpelje
pogovor od tega, "kaj se je dogajalo v terapevtskem odnosu, kaj je Cvetka
naredila in česa ne, kaj bi lahko naredila", k temu, kako si lahko razlagamo
fantov poskus samomora.
Potem ko Cvetka (končno) spet za nekaj trenutkov preskoči v interakcij-
ski okvir, ko pove, da je svetovala, naj gresta fant in mama ločeno na
počitnice, Ingrid takoj spet preskoči v semantični okvir: "Kaj misliš, kdo je
bolj zrel?" Jack se spet vmeša z vprašanjem Cvetki, kako je zadovoljna s
pogovorom; to bi lahko razumeli v političnem okviru, kot povabilo k
osvetlitvi situacije tu in zdaj, lahko bi skupina reflektirala interakcijski
vzorec, ki se je do tistega trenutka v skupini udejanil. Domnevava, da v
tistem trenutku občutki v skupini niso bili preveč dobri, saj se je skupina
vedno znova "zaplezala" v inteфretiranje. Cvetka sicer izrazi zadovoljstvo, a
že naslednji hip pove nov anamnestični podatek. Pavel nato postavi dokaj
pragmatično vprašanje - ali se je Cvetka že odločila, komu ho pravzaprav
terapevt. Odgovor je interakcijski, a žal razkrije dokaj paradoksalno Cvetkino
pozicijo - ali je sploh lahko terapevt, ali lahko na šoli s 1200 učenci sploh
kaj dela? Psihoterapije ali svetovalnega dela, tako se zdi, sploh ne, morda
114
B. Stritih in M. Možina 
Soc Delo 31, 1992, 1-2
pride v poštev zgolj solidaren človeški odnos - ali pa še to ne. In na leto je
na šoli kar okoli pet primerov v zvezi s samomorom, torej, če bi bil samo
en primer, bi morda še lahko kaj naredila, toda pri takem številu ob vsem
drugem delu ne more praktično nič! Jackov odgovor je spet preprost,
pragmatičen - morda bi pa delala s skupino. Pavel kmalu nato naveže na
Jackovo rdečo nit - morda pa jo je strah, da ni naredila vsega, kar bi morala.
Hkrati Pavel obrne pozornost na tu in zdaj - zakaj nam je predstavila primer?
Jack naveže s ponudbo, da osvetlimo odnos do Cvetke v skupini. Skupina
začne končno funkcionirati bolj komplemen-tamo in sinergično, oglasi se
nekaj članov, ki še niso spregovorili. Njihovi prispevki sledijo Jackovi
ponudbi. Tudi inteфretacije začnejo stvari odpirati, konča se vrtenje v
zaprtem krogu. Pride do verjetno enega ključnih trenutkov - ko Jack ponudi
Cvetki, da si lahko da še čas, da lahko prespi vprašanje, kaj bo naredila.
Cvetka nenadoma doživi vzgib za svoje naslednje dejanje. Posebno dragoceno
se nama zdi, da ne gre za kako veliko idejo, velik načrt, marveč za majhen
korak, ki se ga da izpeljati. Na koncu doda Jack še en pragmatičen nasvet:
opazujte, glejte z odprtimi očmi (in misliva, da je dodal tudi, dobro
poslušajte, o čem in kako vam ljudje govorijo)!
Tako lahko vidimo, da je bil Jack ves čas aktiven vodja skupine in se ni
poskušal niti za minuto skriti za pasivno držo nekakšnega demokratičnega
vodje, ki le potrpežljivo posluša. Poslušal je zainteresirano in je sorazmerno
kmalu posegel v Cvetkino prikazovanje primera. Njegovo poseganje ni bilo
niti profesorsko ukazovanje niti ni poudarilo problema, o katerem je govo-
rila Cvetka, ampak je bilo bolj predlog ali napotek za nadaljnjo razpravo, ki
bi omogočila oblikovanje interakcijskega okvira. Ko Cvetka napotku ni
sledila (ker zaradi svoje semantične usmerjenosti tega ni mogla), je Jack tako
dolgo iskal način za spremembo okvira, dokler mu to ni uspelo. Poglejmo si
odnos referenčnih okvirov še shematsko:
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	115
Jack nas ni pripeljal do nobenega terapevtskega načrta ali do česarkoli,
kar bi imelo obliko navodila (bolj ali manj zakritega povelja) za patentirano
116	B. Stritih in M. Možina Soc Delo 31, 1992, 1-2
uporabo tehnike, ampak nas je pripeljal naravnost v spremenjeni način
medsebojnega pogovora in delovanja. Pogovor je bil živ in delaven. Čeprav
so se tu in tam kazala protislovja, se ni zgodilo, da bi jih vodja ali kdo drugi
poskušal zgladiti ali prekriti. Po drugi strani iz zapiskov lahko vidiva, da se
je skupina uspešno izognila pobegu v idealiziranje kakšne posebne tehnike,
čeprav je bilo nekaj takšnih poskusov (v zapisu jih žal ni, po spominu pa se
jih ne upava obnavljati). Prav v zvezi z obravnavanjem tem, ki so povezane
s samomori, idealiziranje tehnik ali posameznih rešitev lahko pomeni umik
iz realnosti medsebojnih odnosov v besedičenje (iz razgovora o interakciji v
medsebojnih odnosih v razgovor o semantiki, ki vodi v samoprevaro napačne
rabe besed), ki zakriva praznine v medsebojnih odnosih in njihovo akcijsko
neučinkovitost. Skupina ni prišla do velike ideje niti do velikega načrta,
ampak je Cvetki prišlo na misel, da bo naredila preprost človeški korak - ko
se bo vrnila v svojo šolo, bo telefonirala fantu in njegovi mami. V tej
odločitvi vidiva ponoven (rekurziven) vstop v središče, iz katerega se je
gibanje tudi začelo. To središče je interakcija v fantovem odnosnem sistemu.
Ko se je Cvetka odločila za to, da bo po povratku telefonirala mami, je že
bila na začetku, a bila je drugačna kot dve uri prej, ko je skupina začela
delati, saj je priznala in sprejela težavnost primera pa tudi svoje situacije.
Jack ji je to potrdil posredno, ko je povedal, koliko pomoči je nekoč v
podobnih situacijah dobil od Balinta. Ce se zavemo težav in če si priznamo,
da so težave najnaravnejša stvar na svetu, potem se lahko otresemo sramu.
Hude razmere lahko vzamemo kot izziv in ne kot krivico usode ali kazen za
grehe. To pa pomeni, da se je vredno učiti za uspešnejše reševanje
življenjskih protislovnosti, in prvo, česar se lahko naučimo, je to, kako se
organizirati za medsebojno pomoč v smislu majhnih, realno uresničljivih,
učinkovitih korakov.
Jack prihaja iz druge kulture in morda opisana Balintova skupina kaže
tudi to, kaj se lahko zgodi, če se ob vprašanju samomora srečata angleška in
slovenska kultura. Morda lahko Slovenci učinkovito razrešujemo to težko
vprašanje le na stičišču z drugimi kulturami, še posebno tistimi, v katerih je
samomor bolj redkost kot pravilo. Ali ni konec opisane Balintove skupine
nazoren kažipot? Je preprosti KAJ NAREDITI, je dejavno odprt v prihodnost,
je slutnja majhnega koraka ("poklicala bom mamo"), ki bo morda zavrtel
sistem v obratno smer, k življenju. Verjetno je to tisto, kar Slovenci
potrebujemo, torej ne (samo) dolgih in podrobnih anamnez o samomorilcih
in njihovih bližnjih, temveč doživetja, ki nas bodo opogumljala za majhne,
a učinkovite korake v polno in kreativno življenje tako pri vsakdanjem delu
kot tudi v zasebnih odnosih. Če bi bil Balint še živ, bi nam morda na svoj
jedrnat način zaklical - dragi Slovenci, malo manj semantike, malo več
interakcije!
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zapis udeleženca drugega srečanja...	117
Literatura
1.	Keeney, B. P., Ross, J. M., Mind in Therapy - Constructing
Systemic Family Therapies, Basic Books, New York 1985, str, 13-21
2.	Selvini-Palazzoli, M,, Boscolo, L,, Cecchin, G,, Prata, G,,
Hypothesizing - Circularity - Neutrality, Fam Proc, 1980, str, 19, str. 3-12
POSTMODERNIZEM NA SLOVENSKEM^
Tine Hribar
To ni kakšna posebno nova tema, saj govorimo o postmodemizmu in
vplivih postmodemizma že od leta 1975. To leto je bilo prelomno, kot smo
že slišali od kolegov Stritiha in Možine. Takrat je prišlo do premika in od
takrat lahko govorimo, da je prišlo do postmodemizma na področjih
umetnosti in filozofije na Slovenskem. Moja vloga pri tem je vloga
nekakšnega nadaljevalca, saj je bil začetnik pri nas Dušan Pirjevec, v
svetovnem merilu paje to misel Martina Heideggra, nemškega filozofa, ki je
radikalno zastavil vprašanje o biti in smislu. Na Slovenskem smo se oprli
na to misel, ki jo imam za izvor evropskega postmodemizma v pravem
pomenu besede.
Ta beseda se lahko uporablja za zelo različne stvari. En izvor je fran-
coski; najbrž vam je poznano ime francoskega filozofa Lyotarda, preko njega
je ta izraz postal najbolj poznan. Vendar obstajajo različni pomeni besede
postmodemizem. Sam menim, da je ključni izvor misel Martina Heideggra,
zakaj, bom skušal prikazati v teku predavanja. Gre za prelomnico glede na
modemizem, medtem ko francoska oz. ameriška šola uveljavlja to tako, da
meša razne stile v arhitekturi in dela kombinacije. Zadeva je tu pravzaprav
takšna, da ne bi smeli govoriti o postmodemizmu, ampak o hiper- oz.
ultramodernizmu, ki pravzaprav modernizem še stopnjuje, namesto da bi
napravil prelomnico z njim. Stopnjuje v tem smislu, da pravi: nimamo več
opravka s stvarmi samimi, ampak so tu, npr. na TV, najprej podobe,
simulakri. Tak primer je zalivska vojna, ko sama vojna ni bila pomembna,
ampak je bilo pomembnejše tisto, kar se je dogajalo na TV. To je na nek
način res, vendar če pri tem pozabimo na dejanske učinke vojne in kaj se je
tam dejansko dogajalo, je to seveda na neki način katastrofalno, ima
negativne učinke. Če že govorimo o postmodemizmu, ga moramo postaviti
v relacijo, odnos. Najprej v relacijo do modemizma, se pravi do tiste smeri,
od katere se postmodemizem loči in distancira. In še pred postmodemizmom
imamo tradicionalno misel. Sedaj bi želel na kratko prikazati bistvo te
tradicionalne misli v filozofiji in umetnosti. Kaj potem naredi modemizem
in v čem je ta premik od modemizma k postmodemizmu?
Tradicionalna misel in tradicionalna filozofija izhajata iz metafizike.
Bistvo metafizike pa je platonizem. In mogoče nas bo na prvi pogled
presenetilo, da je bistvo te metafizike in platonizma tehnika. Čeprav
mislimo, da je tehnika nekaj modemega, ima svoj izvor prav pri Platonu v
grški filozofiji. V čem je ta nastop tehnike v grški misli? Platon izhaja iz
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Postmodernizem na Slovenskem	119
idej. To so nas v šoli učili zelo komplicirano. Ideja pomeni po slovensko
izgled, recimo izgled mize, mizast izgled. To je ideja mize, ne konkretne
mize, ampak vseh miz. Npr. kakor je ta tu lesena in oglata, imaš lahko tudi
podolgovato ali železno, toda vse to je miza, vse to ima mizast izgled. To je
ideja mize, se pravi izgled mize kot take. Ko gre mizar na delo, ima pred
očmi izgled mize in to je ta ideja. In potem glede na ta izgled mize poišče
ustrezno snov in to tu je les. Potem ga oblikuje glede na ta izgled, mizast
izgled mize, in tako dobimo to konkretno mizo tu, če je vzel za izhodišče les
kot snov. Po grško se temu pravi techne - spoznati se na izglede. Tako kot
se mizar spozna na mizast izgled in potem preoblikuje snov glede na ta
izgled. Spoznati se na izgled v vseh primerih, v zdravstvu, znanosti itn.,
bistvo tega je, da mizar, ko se ozira na idejo, v tem primeru na izgled mize,
podredi snov temu izgledu in jo oblikuje glede na izgled.
To je bistvena novost platonizma, da konkretno čutno snov podredimo.
Gre za predelavo konkretnega sveta glede na abstrakten izgled, glede na idejo.
Zmerom gre za podrejanje snovi ideji, izgledu. Ta ideja je nekaj nadčutnega,
abstraktnega; nikoli je ne moremo zgrabiti. Šele takrat jo lahko zgrabimo,
ko mizar iz tega izgleda nekaj naredi. Skratka, vedno gre za podrejanje
čutnega, konkretnega nečemu abstraktnemu in to je bistvo platonizma in
metafizike.
To je velik premik glede na predhodno, predsokratovsko miselnost, ki sta
jo začela Parmenid in Heraklit. Zanimivo je, da sta že onadva vpeljala
pojem, termin kibernetika. Kibernetika pri njima ne pomeni tehnike, ampak
nekaj drugega. Tehnika pomeni podrejanje čutnega, konkretnega nadčutnemu,
abstraktnemu, snovi ideji, in to gre potem naprej do podrejanja človeške
snovi (npr. v komunističnih režimih govorimo o inženirjih človeških duš).
Tu se zatem po tem platonističnem modelu oblikuje vse glede na neko Idejo,
npr. Idejo komunizma, kjer gre za podrejanje celih ljudstev tej ideji. To je
bistvo platonizma, metafizike. Medtem ko kibernetika pri Heraklitu in
Parmenidu pomeni igro z nasprotstvi. Ne podreja enega nasprotja drugemu,
npr. snovi ideji, ampak gre za igro med moškim in žensko, med svetlobo in
temo in med vsemi drugimi nasprotji. Vsa ta nasprotja so pred Platonom
enakovredna, po njem pa niso enakovredna: snov se podredi ideji, ženska
moškemu, tema se podredi svetlobi, oz. nadvlado ima moški princip, princip
svetlobe, princip ideje. In ta ideja se potem razvije v ideologijo, ki obvladuje
evropskega človeka oz. ves svet stoletja, dva tisoč let.
Ce danes obravnavamo kibemetiko na tehničen način kot višek tehnike,
potem je to seveda modernistično razumevanje kibernetike v okviru metafi-
zike, ne pa postmodernistično razumevanje, ki je atehnično, tisto, ki presega
tehnično raven obravnave. Pri obravnavi teorije o kompleksnih sistemih,
teoriji kaosa nimamo več opraviti s tehnično obravnavo sveta. Ne srečujemo
120	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
se s kavzalnostjo, vzrokom - posledico, ampak imamo povsem druge odno-
se. Torej, če kibemetiko razumemo v tehničnem smislu, smo na napačni
poti. Potem samo podaljšujemo tisto, kar spada v industrijsko družbo. Ne
vidimo tistega, kar prinaša postindustrijska dmžba, postmoderna doba.
Eno nasprotstvo je imelo doslej glavno vlogo, npr. pri Platonu sonce.
Sonce obvladuje dva tisoč let zgodovine. Marx npr. pravi, da je človek tisto
sonce, okrog katerega se potem vse vrti. Njegov naslednik je Nietzsche.
Glavni junak knjige Tako je govoril Zaratustra je kot sonce. Ta Nietzsche-
jeva knjiga se konča s stavkom, daje Zaratustra prišel kot sonce izza temnih
gora. Takšen človek je po Nietzscheju nadčlovek kot nosilec volje do moči.
Narava volje do moči je bistvo modernega sveta in modernističnega
mišljenja. Glavni zastopnik volje do moči je Nietzsche in ta volja do moči
se uveljavlja na vseh ravneh: na mednarodni ravni, v vojnah, lahko pa na
nižjih ravneh - v institucijah ali v takšnih skupinah, kot so vaše, če skuša
kdo dobiti moč nad drugimi, pa tudi v družini. V tradicionalni družini je
svojo voljo skušal uveljaviti moški, oče.
Nosilec volje do moči je človek kot subjekt. Bistveno je, da lahko
govorimo o človeku kot subjektu šele od novega veka, od Descartesa naprej.
Poistovetenje človeka in subjekta ni nekaj samoumevnega, ni nekaj večnega,
ampak je nastalo in bo minilo oz. že mineva.
Poistovetenje človeka s subjektom je nastalo na začetku novega veka.
Ko človek postane subjekt, začne vse, tudi ljudi okoli sebe, obravnavati kot
objekte, kot predmete svoje manipulacije. Ne samo vse okoli sebe, ampak
tudi samega sebe, svoje telo. Paradoks tega je, da čim bolj hočem biti
subjekt, tem bolj moram stvari spreminjat v objekte, v predmet svoje
manipulacije, se pravi - tudi svoje telo. To pa je paradoks, saj se tedaj kažem
kot dvojna osebnost. Čim bolj se napenjam, da bi obvladal telo, tem bolj to
telo pod mojim pritiskom trpi. To potem na najbanalnejši ravni pripelje do
infarktov ali do psihičnih bolezni. Ta težnja, da bi bil človek absolutni
subjekt, lahko vodi samo v kataklizmo, tako na ravni telesa kot na ravni
sveta, o čemer sedaj govori ekologija.
Bistvo postmodemizma je, da spet razloči med človekom kot človekom
in človekom kot subjektom na eni strani, na dmgi pa razloči med stvarmi
kot stvarmi in stvarmi kot objekti - predmeti človekove manipulacije,
uporabe. Se pravi, da tudi narave ne uporabljamo več kot objekt, kot goli
predmet izkoriščanja, uporabnosti, ampak jo dopustimo v tem, kar narava je.
Predvsem pa, da človek pusti sam sebi biti to, kar je. Od tod sintagma:
pustiti biti. Torej najprej samemu sebi pustiti biti to, kar si: mlademu
človeku to, daje mlad človek, ženski to, da je ženska itd.
To pa seveda predpostavlja, da smo sposobni razumeti dmgačnost
dmgega kot dmgega. To se pravi, da dmgega ne skušamo preoblikovati in
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Postmodernizem na Slovenskem	121
oblikovati po svoji podobi. Da ga ne skušamo priličiti samemu sebi, ampak
ga pustimo biti v njegovi lastni eksistenci. Na prvi pogled pustiti biti pelje
v čisto razpuščenost, vendar če izhajamo iz drugosti, drugačnosti, vidimo, da
ni tako. Človek je tudi družbeno bitje - poleg tega, daje naravno in duhovno
bitje. Zato ta pustiti biti pomeni tudi so-biti, so-biti z drugim in drugačnim.
Ko pustim biti drugemu in drugačnemu to, kar je, ustavljam to razpuš-
čenost, uvajam oz. se v najino razmerje uvaja nekaj drugega. Ne skušam
oblikovati po svoji podobi, ampak skušam dopustiti biti obema, da ostaneva
to, kar sva. Kljub temu, da sc^elujeva, da sobivava, da živiva skupaj. Ta
premik, ko spoznamo razliko med človekom kot človekom in človekom kot
subjektom ter med stvarmi kot stvarmi in stvarmi kot objekti našega
izkoriščanja, vpelje vrsto novosti.
In če sem rekel, da to pri nas ni nič novega, saj že tako rekoč petnajst let
vemo za to, je pa novo, da zdaj doživljamo prve "uspehe" tega postmo-
demega načina mišljenja. Da napor, ki je bil vložen, prinaša rezultate, če
lahko tako rečem. Eden bistvenih rezultatov je, da smo na Slovenskem
vendarle prišli do sprave. Sprava pomeni ravno to, da pustiš biti drugemu to,
kar je. Da ga dopuščaš in mu v tem dopuščanju tudi odpuščaš. Dopuščanje in
odpuščanje sta bistvo sprave, do katere je na Slovenskem že prišlo, katere
učinki so se že pokazali, se pa ne kažejo pri sosedih, kjer do te sprave ni
prišlo in niso v tej smeri nič ukrenili. Ta sprava je slovenski narod
poenotila.
Ta poenotenost, ki pa seveda ni tista poenotenost podreditve kaki Ideji,
ampak ima druge izvore, temelji na spravi, ki je slovenski narod utrdila.
Torej sprava ni nekaj mehkužnega; rezultat ni mehkost, ampak utrditev, kar
se je v tej kratki vojni poleti 1991 tudi pokazalo. Pokazalo na ta način, da je
obstajal poseben odnos do drugega, tudi do sovražnika. To se pravi, da je
obstajal poseben odnos do življenja. Tudi naši vojaki, če so že morali
streljat, tega niso počeli z veseljem. Komandanti so poročali, da so fante z
veliko težavo pripravili do tega, da so sploh začeli streljati, kar je popolno-
ma razumljivo. Pa tudi potem, ko je do tega prišlo, se je čuvalo vsako
življenje in to ne samo življenje lastnih ljudi, ampak tudi življenje drugih,
t.i. sovražnikov.
Tako ima ta miselnost, ki jo povzemamo s sintagmo svetost življenja,
pri nas neki učinek, in to dober. To ni učinek v smislu tehnične učinko-
vitosti, saj je vezan na drugo plat. Svetost življenja je neposredno povezana
s posvečenostjo mrtvih. Kajti če govorimo o drugih in drugačnih, potem ni
nikogar, ki bi bil bolj drug in drugačen, kot so mrtvi. Ta odnos do smrti, do
mrtvih je spet nekaj temeljnega v postmodemem mišljenju, česar modema
misel ne pozna. Modema misel je misel subjektivitete, težnje subjekta po
absolutni volji do moči, po gospostvu nad zunanjim svetom, nad naravo in
122	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
družbo ter nad samim seboj. Ta težnja je izhajala iz neke ideje (to je še vse
vpliv platonizma) in je tej ideji podredila vse, tudi konkretna življenja.
Vedno je bila pripravljena žrtvovati človeka kaki višji Ideji, zamisli, ki je
igrala v tem primeru vodilno vlogo, človek sam pa je igral vlogo sredstva za
doseganje tega cilja.
S tem da ne izhajamo več iz ideje, ampak iz same človekove biti (človek
pa je v svoji biti nekaj končnega, smrtnega), se zavemo končnosti, smrt-
nosti, tega, da človek po svoji biti ni nekaj večnega, ampak nekaj smrtnega,
smrti zavezanega. To je bistvena novost, ki jo prinese Martin Heidegger:
sama bit ni nekaj večnega, ampak nekaj končnega; kajti bit je vedno bit neke
končne stvari in tega se človek zaveda zlasti v svoji smrtnosti. Ravno zato je
tako pomembna misel o pustiti biti, da drugemu pustiš biti to, kar je, dokler
živi v teh pravzaprav kratkih trenutkih življenja.
Tu sem uporabil nekaj besed, ki jih lahko srečate tudi v krščanstvu, tako
da bi lahko govoril o določenem sorodstvu med postmodemim mišljenjem in
krščanstvom. V čem je razlika? Krščanstvo umeščam v tradicionalno mišl-
jenje, predmodemo mišljenje, postmoderna misel paje nekaj, kar nastopi po
modernem mišljenju. Krščanstvo moramo razumeti na dveh ravneh, na ravni
Svetega pisma in na ravni krščanske filozofije. Krščanska filozofija je v
glavnem v celoti podrejena platonizmu, metafiziki, in ko Nietzsche pravi -
Bog je mrtev - misli na smrt tega metafizičnega boga, boga kot vrhovnega
gospodarja, kot Sodnika, kot tistega, ki daje vse vrednote, ki zapoveduje in
zahteva poslušnost, podrejenost. Ta metafizični bog je razložen kot najvišje
bivajoče in kot prvi vzrok vsega, kar je. Nastopa hkrati kot Gospodar in
Sodnik. Je tisti, ki vse obvladuje in nad vsem vlada. Je Gospodar tako narave
kot zgodovine. To je ena plat, druga plat pa je, da pojem boga (ne toliko
filozofski kot svetopisemski) prinaša še nekaj oz. ima sam v sebi še nekaj,
in to je svetost. Bog je nekaj svetega in po Bogu kot tistem, ki je vse
ustvaril, se ta svetost prenaša na ves svet, na vsa živa bitja, tako da lahko
govorimo tudi o svetosti življenja. Od tod izhaja spoštovanje življenja, se
pravi svetosti življenja; in zaukazana je, recimo v krščanstvu, nedotakljivost
življenja.
Modema misel, konkretno Nietzschejeva, ki pravi, da je bog mrtev,
seveda tega odpravi, in kar je glavno, z Bogom zavrže tudi sveto. Kot sem
rekel, življenje spremeni v čisto funkcijo, v sredstvo nekih ciljev. Pa naj bo
to na področju filozofske misli ali v marksizmu (komunizmu) oziroma v
kapitalizmu, kjer ima absolutno oblast profit, kjer je vse podrejeno profitu.
Ničesar svetega ni več v tem modernem svetu. S tem ko je Bog mrtev, je
odpravljeno tudi sveto. Postmodema misel se ne vrača k metafizičnemu
bogu, bogu kot Gospodarju narave in zgodovine, kot prvemu vzroku, kot
vrhovnemu bivajočemu (kajti to smo razpoznali kot dediščino metafizike),
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Postmodernizem na Slovenskem	123
ampak znova uveljavlja sveto kot sveto. Tu je povezanost postmoderne
misli s krščanstvom in krščanskim etosom, se pravi tudi s tistim, kar sem
prej povedal o spravi, dopuščanju in odpuščanju. Ne gre za nasprotje s
krščanstvom, gre za to, da lahko postmoderna misel sodeluje s krščanstvom,
kar moderna in ničejanska misel ni mogla, ker je zavračala krščanstvo kot
tudi vse ostale religije. Religija je bila proglašena za opij ljudstva ipd.
Takšen stik ne velja samo za krščanstvo, ampak velja za vse religije,
posebno še za budizem. Kajti budizem je tisti, ki izrecno uveljavlja spošto-
vanje vsega živega, ne samo človeka, in preko tega tudi narave v celoti. Na
drugi strani je modema misel. Človek sam postavlja zakone, sam je subjekt
postav, zakoni niso nič drugega kot človekove postave in zato je vse odvisno
od njega. Zahteva popolno svobodo, svoboda je brezmejna, človek sam
izbira samega sebe, sam določa svoje bistvo, je svoj lastni projekt itn. Kot
sem poskušal pokazati na začetku, vodi ta koncepcija v kataklizmo - tako v
odnosih do narave kot dò samega sebe. Popolno podrejanje je poskus, da bi
se povzpeli nad svet, nad naravo, družbo in nad samega sebe. Kot absolutni
subjekt samega sebe spreminjam v brezpogojni predmet manipulacije s
samim seboj in hkrati tudi postanem predmet manipulacije drugega, ki hoče
tudi biti subjekt. Ta prepletenost prinese v skrajni konsekvenci ravno
nasprotne učinke, kot si je to ta človek, ki je hotel biti absolutni subjekt,
zamišljal. Popolna svoboda na koncu pripelje do popolne avtoblokade,
nesvobode in neprostosti.
Postmoderna misel pa v nasprotju s tradicionalno, kaznovalno in nadzo-
rovalno politiko ter moderno politiko, ki na videz to nadzorovanje popol-
noma odpravi in vpelje popolno samoljubnost in samovoljo, v odnosu do
tega spet vpelje neke meje. Meje, ki pa seveda ne izhajajo iz kakega subjekta
(subjektivitete), ampak so to meje, so to zakoni same biti; to so meje
življenja, to so navsezadnje meje, ki mi jih postavlja drugi in drugačni. Ne
na ta način, da bi od mene kaj zahteval, ampak že samo s tem, da je in da
ima pač vsak človek svoje dostojanstvo. To je tista meja, ki jo moramo
danes priznati; rečeno drugače, če modema misel pravi, naj vse tisto, kar
lahko storimo, tudi naredimo, je j)ostmodema misel prišla do sfx)znanja, da
vsega tistega, kar sicer lahko storimo, ne smemo storiti. Zaradi tega ne, ker
obstajajo zakoni, ki izhajajo iz biti človeka in stvari samih.
Na različnih ravneh se zdaj kaže učinek tega prepoznanja. Ne morem
vsega tega opisati, zato bi to prikazal samo na nekaj ravneh. Najprej znotraj
ekonomistične misU. Kot veste, je tradicionalna misel (od Aristotela naprej)
izhajala iz ekonomije. Kaj pomeni ekonomija'] Pomeni nekaj proizvesti za
čim manjše stroške, se pravi, za čim manj čim več dobiti. To je ekonomija,
ne glede na stranske učinke. Ekonomiji sledi v 20. stoletju ekologija. Ta
upošteva še nekaj drugega. Ne samo to, kako na najcenejši način priti do čim
124	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
boljših učinkov, to je utilitarizem, temveč upošteva, kaj se začne v profit-
nem pogonu dogajati z naravo, z okoljem. Skratka upošteva širši kontekst.
To še spada v koncept modemizma. Postmodema misel vpelje nekaj tretjega,
čemur lahko rečemo - ta termin se je že uveljavil v svetovni literaturi -
ekozofija. Se pravi, najprej smo imeli ekonomijo in ekologijo, zdaj govo-
rimo tudi o ekozofyi.
Ekozofija pa seveda pomeni ravno to, da že na izhodišču zastavimo
dmgačen koncept, dmgačno razmeije do vsega tega, kar je. Vse to, kar je, vse
to, kar biva, vsemu temu lahko rečemo tudi bivajoče. Vse to, kar je, j e
bivajoče. Vsaka stvar je bivajoče. Drevo biva, zato je bivajoče. Človek biva,
zato je bivajoče. Klop biva, zato je bivajoče. Ko bivam in sem bivajoče,
obenem tudi sem', in tu je neka razlika. Miza kot bivajoče je, ampak ta je ni
isto kot miza. Stol je, ampak ta je ni isto kot stol. Drevo je itn. Ta je, ta bit
drevesa, beseda je je tretja oseba glagola biti, je nekaj drugega od samega
drevesa, in jaz sam, kolikor sem, ta sem je nekaj drugega od mene samega
kot bivajočega.
V filozofski terminologiji pravimo, da bit ni nič bivajočega. Če se zdaj
ozrem nase: v tem, ko sem, zmeraj razlikujem svojo bit od tega, kar sicer
veljam navzven, se pravi od svoje dmžbene vloge, od svoje funkcije in od
tega, kar vsakokrat konkretno počnem. Nikdar nisem samo to, kar sem v
kaki vlogi, bodisi v službi bodisi v vlogi očeta, matere, vojaka, šoferja,
česarkoli. Če se zavem te razlike med bitjo in bivajočim, sem vedno tudi v
distanci do tiste vloge, ki jo igram, ki sem jo prisiljen včasih odigrati. In ta
razlika, če se je zavem, me tudi sili v to, da se zavem, da ne morem nikdar
doseči tistega, kar si želim. Vedno je tu ta razlika, ta distanca, ta zareza med
mojo bitjo in tem, kar želim. Nikdar nisem v celoti to, kar si želim. Se
pravi, nastopi razlika med hotenjem, željo in hrepenenjem. Pravzaprav je
hrepenenje tisto, ki me neprestano postavlja v to distanco do samega sebe.
Naj se znova povrnem k tisti sintagmi pustiti biti; ta se ne nanaša le na
to, da pustim biti drugemu, ampak tudi samemu sebi. Ta pustiti biti ni
določen s kakim končnim ciljem, kakim namenom. Moje življenje naj ne bi
bilo določeno, naj ne bi bilo sredstvo kakega cilja; gre za to, da ima življenje
svoj lastni smisel, da obstaja resnica moje lastne biti. To resnico, ta smisel
biti moramo spet razumeti ne kot adekvacijo, ne kot ustrezanje neki ideji,
zamisli, ampak v pomenu grške besede aletheia. Ta beseda je sestavljena iz
dveh besed, a- pomeni ne, letheia pa pomeni skritost. Aletheia pomeni torej
neskritost.
Gre za to, da razumemo resnico v smislu aletheie, v smislu neskritosti.
In ta resnica je smisel biti, smisel v pomenu neskritosti, jasnine biti. Kaj pa
je to jasnina biti, neskritost, odprtost biti? Termin, ki se v slovenščini ime-
nuje jasnina, je vpeljal Heidegger in se nemško imenuje Lichtung. Lichtung
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Postmodernizem na Slovenskem	125
pravzaprav pomeni jaso, to je to, kar tu vidimo, to je ta jasa ali pa če med
oblaki nastopi jasnina. To je ta jasna jasnina, ki jo srečamo sredi gozda. Ko
sredi gozda stopimo iz gozda, se nam odpre ta prostost, ta jasa, ta jasnina, ki
je v bistvu kot take ne moremo opisati. Tako" kot rečemo, da bit ni nič
bivajočega. To ni opis biti. Ko pridem iz gozda, se mi nenadoma odpre: to je
jasa, torej ni več goščave, ni več gozda, sem sredi te odprtosti. In za to tudi
gre v postmoderni misli, se pravi, da sem odprt do sveta in do samega sebe.
To se na nek način kaže tudi v umetnosti. Če spet vzamemo trojico
tradicionalna, moderna in postmoderna misel ali umetnost, potem naj
imenujem tri pisatelje na B: za tradicionalno umetnost Balzaca, npr. v
Povesti o kmetih gre za natančno opisovanje kmečkega življenja, to je ta
tradicionalna umetnost. Za moderno umetnost bi lahko vzeli Brechta,
njegovo kritično razmerje do sveta, kot veste, zahteva od igralca, da ve, kaj
igra, da se ne vživlja, da drži distanco, t.i. potujitev, tako da je stalno v
kritičnem odnosu ne samo igralec, ampak tudi gledalec, npr. Mati korajža.
Za postmoderno misel pa navedimo Becketta, ki ne piše niti na način Balzaca
niti Brechta, niti na realističen (prikazovalen) način niti na način kritike.
Opisuje na povsem drug, razkrivajoči način. Na ta način, da do zadnjih tančic
razkriva samega sebe in svojo usodo, svojo smrtnost, končnost svoje biti.
Najbolj znana je njegova drama, ki jo vsi poznate. Čakajoč na Godota. Vse,
kar se dogaja v tej drami, je, da Godot čaka veliki cilj, a tisto pričakovano se
ne pojavi. In potem nastane ta ideja, do katere pride Lyotard, da namreč ni
več velike zgodbe, in če ni več velike zgodbe, tudi ni več velikega junaka, ki
bi to zgodbo uresničeval. Zdaj imamo povsem drugačne "junake".
Postmoderna umetnost prikazuje človeka v njegovi končnosti, v njegovi
smrtnosti. Isto imamo v slikarstvu. Najznačilnejši slovenski postmoderni
umetnik je Janez Bemik. Tu lažje vidimo, v čem je razlika med tradici-
onalno, moderno in postmoderno umetnostjo. Bemik je dal skozi vse tri
faze. Zaradi pomanjkanja časa tu ne morem opisati, kako se je to dogajalo na
Slovenskem, kako se je to razvijalo desetletja. Vrsta naših umetnikov je šla
skozi te tri faze: od tradicionalizma preko protomodernizma (uvoda v
modernizem) in modernizma do postmodemizma.
Klasična umetnost, tudi slikarska, pač odraža, slika naravo ali pa svet-
nike po človekovi podobi, modema umetnost potem vse to opusti, vpelje
tisto igro s slikarskimi elementi, to imenujemo abstraktno slikarstvo, se
pravi, imamo samo barve, različne kombinacije barv, podobno je v glasbi,
samo da se ne imenuje abstraktna glasba, amp^c konkretna glasba, a pomeni
isto kot abstraktno slikarstvo. Nimamo več opravka z melodijo, ampak s
šumi, elektronsko glasbo, z elementi glasbe. Isto bi lahko povedal za
poezijo.
Kaj je postmodemo slikarstvo? Na Bemikovih zadnjih slikah to lahko
126	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
vidimo, eno vam bom pokazal, da bo bolj nazorno. Vsi veste, kakšen je
tradicionalni križe v pot in kakšen je Kristus na križu. Tu, pri Berniku
imamo v postmodemem slikarstvu nekaj podobnega. Vsaj petdeset teh slik
je naslikal. To so ogromne slike, tudi dva metra krat dva metra. Ob njegovi
sliki razpetega človeka, bo tisti, ki pozna križev pot, takoj dobil asociacijo,
da gre tu za križanega, za Kristusa, ker smo pač vsi vzgojeni v krščanstvu.
Kdor pa ne bi bil vzgojen v krščanstvu, bi videl samo razpeto, trpeče
človeško telo. Ne bi videl Kristusa. Postmodema misel oz. umetnost
vpeljuje vse tradicionalne teme, vendar na nov način. Ne tako, da bi bilo
zavezano kaki konfesiji, v tem primem katolištvu ali neposredno krščanstvu,
ampak tako, da Ecce homo! velja dobesedno, torej, to slikarstvo zdaj pokaže
človeka kot takega. To ni v nasprotju s krščanstvom. Krščanstvo to razlaga
kot Kristusovo tфljenje, ampak obenem taka slika govori tudi sama zase,
mimo tega vse ali veliko pove. V tradicionalnem slikarstvu bi zadaj videli
Golgoto, narisan bi bil križ, tu pa ni nobenega križa, samo razpeto telo, in
ni nobene Golgote, nobenih dreves. To je učinek modernizma. To je sicer
barvasta slika, zadaj so neke barve, na način abstraktnega slikarstva imajo
svoj učinek in svoj vpliv, ampak to ni več odraz, slikar ne poskuša več
odraziti sveta, prikazati konkretne Golgote. Gre za prikaz na podlagi
modernih izkustev, na podlagi umetnosti zaradi umetnosti. Če povzamem,
postmodemizem ne odpravlja prispevkov, ki jih uveljavi modernizem,
obenem pa prepozna, da sta abstraktno slikarstvo oz. konkretna glasba slepa
pot. Da je npr. konkretna glasba peljala v čisti šum, v čisto redundanco in ni
imela nobenega smisla več. Po drugi strani gre za vrsto miselnih zadev, ki
sem jih skušal izreči in so imele velik vpliv tudi pri nas.
Naj povzamem in navedem neko Kafkovo misel. Kafka je v dnevnik
zapisal misel, ki se na prvi pogled zdi nekoUko čudna in nenavadna, ampak
zdaj vidimo, da je zelo globoka. Mi od Kocbeka naprej poznamo dilemo o
strahu in pogumu. Kadar gre za strah in pogum, se bomo zmerom odločili za
pogum. Tako so nas učili, vsaj fante, da je treba biti pogumen. Kafka pa
pravi - ne, ali strah ali pogum je napačna dilema. Ne gre za nasprotje med
strahom in pogumom. Ne gre za pogum, ampak za neustrašenost. To je tisto
tretje, se pravi, niti strah niti pogum, ampak neustrašenost, ki vse prenese, z
mimim pogledom. Se ne ustraši, vendar pa ni slepo pogumna, ie doda: v
mojem razredu v gimnaziji sta bila samo dva pogumna, ampak še tista dva
sta kmalu po gimnaziji, po maturi naredila samomor. Kajti slepi pogum
vodi v briskiranje življenja, v nespoštovanje sebe in dmgih. Tudi v tej "naši"
vojni, če to smemo tako imenovati, se je pokazalo, da dilema strahu in
poguma ni odločilna dilema. Kajti le na podlagi neustrašenosti se lahko
uveljavita tudi vztrajnost in neuklonljivost, pogumnež se zaleti, pa se kmalu
tudi umakne. Neustrašenost pa je tista, ki daje trdnost, vztrajnost in
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Postmodernizem na Slovenskem	127
neuklonljivost in naj spet omenim, ko smo že govorili o Dušanu Pirjevcu,
da je že konec šestdesetih let napisal knjižico, ki ji je dal naslov Heroji,
hlapci, ljudje', na podlagi Cankarjevih Hlapcev seveda. Tam je nastopil tako
proti herojstvu kot proti hlapčevstvu in se zavzel za človeka kot človeka, se
pravi za ljudi brez prenapetosti. Na Slovenskem ima postmoderna misel torej
vrsto sidrišč. Je utrjena in bo, verjetno na različnih področjih, še naprej
delovala. Hvala!
Odgovori na vprašanja
Zmago Gašparič: Meni se je ves čas zdelo pomembno, da bi rekli nekaj
besed o filozofiji eksistencializma. Zame je bolj sprejemljivo sveto. To
sveto nekako tu visi, ker boga ni, tu je nek spregled, tu je neko raz-
svetljenje. Običajno ljudje tega ne najdemo, se nam ne pokaže, nimamo te
sreče, mislim, da ta manjko tu notri je, tako kot ga jaz razumem in čutim.
Seveda sem pa zmeraj na tej relaciji vzrok-posledica, to pač označujemo kot
tradicionalno filozofijo, tako da me to ne zadovolji. Moram pa reči, da mi je
blizu miselni svet eksistencializma, ta pa je močno naslonjen na krščanstvo.
Hribar: Poskušal sem prikazati ta razvoj skozi desetletja. Mi smo imeli
po vojni naslednji razvoj. Od leta 1945 do srede petdesetih let smo imeli
dialektični in historični materializem v filozofiji ter socrealizem v
umetnosti. Od leta 1955 do 1964 smo imeli eksistencializem, in to mlado-
marksovski eksistencializem. Bistvo tega eksistencializma je, da postavlja
eksistenco pred esenco, to pomeni, da jaz v svojem konkretnem bivanju
nisem določen vnaprej, kaj bom iz samega sebe naredil, ampak se sam
projektiram, se sam programiram in sam iz sebe bom iz samega sebe naredil,
kar sem zmožen narediti. Tu so seveda predpostavke: da je človek popoln
gospodar samega sebe in da lahko iz sebe naredi, kar hoče itn. To je temeljno
izhodišče in hkrati zmota eksistencializma. Obenem z eksistenciaUzmom je
bil na področju umetnosti protomodemizem, poezija Daneta Zajca, Gregorja
Strniše itn. Naslednje obdobje, nekako od srede šestdesetih let do srede
sedemdesetih, je bilo obdobje heidegeijevstva. Bistvo heidegeijevstva na tem
področju je, da ne izhaja niti iz eksistence niti iz esence. Heidegger je napisal
posebno pismo Sartru, ki se je skliceval nanj, in v njem pravi, da ne izhaja
niti iz bivanja niti iz bistva, ampak iz biti. Latinsko se reče esse essentia in
esse existentia. Esse essentia je bistvo, esse existentia je bivanje. Sam esse
pa ostane nevprašan v vsej filozofiji, tudi pri Sartru. Heidegger pa se vpraša
prav po biti (esse), glede na njeno razliko do bivajočega. To je zdaj čisto na
kratko, v čem je razlika med eksistencializmom in mišljenjem biti, ki sem
128	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
ga skušal prikazati.
Glede svetega. Kot sem rekel, vsako drevo je, miza je, gozd je, človek je,
vse to je in ta je ni isto kot miza, gozd, drevo, človek; ta je pomeni bit. In
ravno tako, kot rečemo: miza je, drevo je, gozd je, lahko tudi rečemo: bog
je. Se pravi, bog ima bit, vendar ni bit, ni isto kot bit. Ta temeljna razlika,
t.i. ontološka diferenca, je tisto, kar vpelje Heidegger, se pravi: bit ni nič
bivajočega. Tudi Bog je, vsaj znotraj metafizike, vrhovno bivajoče, v
sholastiki je to vrhovno bivajoče izenačeno s samo bitjo. Heidegger pa ravno
postavi, da tudi bog je, ima bit, vendar pa ta bit ni isto kot bog; bit ni nič
bivajočega, se pravi, da tudi ni isto kot bog. Gre za razliko. In kje zdaj
nastopi problem svetega oz. vprašanje svetega? Sveto je navzoče v vseh
religijah. Zato sem rekel, da obstaja med postmodemizmom in krščanstvom
pa tudi dmgimi religijami neko sorodstvo. Vse religije sveto ohranjajo ne
glede na to, ali so monoteistične, ali imajo enega Boga, z veliko začetnico,
ali ne. Najznačilnejši je budizem. Zen budizem zanika celo obstoj svetega,
naj bi ga zanikal, toda tu je neka pomota. Ne zanika obstoja svetega, ampak
sakralnega. Je pa seveda tudi razlika med svetim in sakralnim. Sakralno je
institucionalizirano sveto, se pravi, če cerkev nastopa kot sveto, je to
sakralno, ni pa to sveto kot sveto. Budizem torej zanika institucionalizirano
sveto. Priznava pa sveto kot sveto, spoštovanje življenja kot takega itn. Na
videz imamo opravka z nekimi tehnikami, značilnimi stopnjami v budizmu,
ko, kot veste, izhaja iz dihanja, stalno je pozoren na to, kako vdihnem,
izdihnem. Zmeraj moram pomisliti: vdihnem/izdihnem. Trenira še pa še,
prihaja skozi različne stopnje in zelo natančno občuti vsak del svojega telesa
in tudi sveta okoli sebe. Pomembna točka je potem razsvetlitev, ko se mi po
teh meditacijah nenadoma pokaže svetloba in vse stvari se mi v tej svetlobi
pokažejo kot stvari. To doživljanje ni značilno samo za budizem; to bi
potrdili vsi svetniki, ki jih poznamo. Tereza Avilska in Janez od Križa, vsi
ti opisujejo podobne stvari, se pravi, to doživljanje ni značilno samo za
budizem, ki pa ga zelo natančno opiše in tudi pove, kako je možno do tega
priti. Zanimivo je, da ne glede na vero lahko vsak pride do tega, samo s to
"tehniko", s tem treniranjem. To pomeni seveda tudi odrekanje itn. Kar paje
še bolj zanimivo, srečanje s to svetlobo se ima ponavadi za srečanje s
svetim: sveto je svetloba. Kar pa je najbolj značilno, je to, tudi pri Terezi
Avilski, da je naslednja stopnja stopnja strašne krize. Tisti, ki se tu
ustrašijo, seveda ne morejo naprej, so "ubiti". Človeku se vse zagnusi, mu
je do samomora. Ne veš več, kaj je bog in kaj hudič. Veliko jih zbeži.
Lahko se zavedaš, da si v krizi in zbežiš iz nje, lahko ostaneš pri točki
svetlobe. Šele nato prideš do nirvane, totalne tišine, ki je neopisljiva. Nato
se znova rodiš, roža je spet roža, čeprav drugače kot prej. Sam tega še nisem
doživel. To je srečanje s svetim. Lahko je v podobi boga, ni pa nujno.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Postmodernizem na Slovenskem	129
Modernizem je z ateizmom zavrnil tudi sveto. Sveto je temeljna beseda
religije. V vsaki religiji je tudi črna magija, npr. satanizem. Girard pravi v
svoji knjigi Nasilje in sveto, da je ena koristnih nalog religije nadzorovanje
nasilja. Nasipe se usmeri na enega grešnika, žrtveno jagnje; žrtev plača za
vse nasilje. Ce se osamosvoji transfer nasilja, vodi to v satanizem. Neustra-
šenost ni brez strahu, zaveš se ga, hkrati pa deluješ, ne da bi ga premagal s
pogumom, ga samo preneseš.
Bernard Stritih: V svojih razmišljanjih koncept neustrašenosti povezujem
s konceptom konstruktivnega strahu po teoriji Guenterja Ammona. V tej
teoriji je strah ena od funkcij jaza. Lahko je destruktiven, deficitaren ali
konstruktiven. V zvezi z destruktivnim strahom govori zlasti o strahu pred
strahom in o pojavih paničnega strahu. V kulturi, ki ne priznava umestnosti
in konstruktivne funkcije doživljanja strahu, se razvijajo različne oblike
odpisovanja strahu. To pomeni, da v vzgoji ne posvečamo dovolj pozornosti
oblikovanju te funkcije, ampak strah poskušamo iztrebiti oz. ga nadomestiti
z junaštvom. V Ammonovi skupini se mi je prvič posvetilo, da odsotnost
doživljanja strahu pomeni zelo hud osebnostni deficit, ki vodi v razne oblike
gluhega tфljenja. To se kaže tudi kot praznina v jazu. Neustrašenost meni
pomeni, da posameznik strah doživi, a se mu ne vda, ampak še dosledneje in
z ostro budnostjo opravlja nevarna opravila oz. vztraja v nevarnem položaju.
Prav na skrajni meji strahu prihaja do najdragocenejših človeških odločitev,
ki pogosto odpirajo tudi nove možnosti za razvoj osebnostne identitete pa
tudi za večanje socialne prožnosti. S tem ko se posameznik uči srečevanja s
strahom, se uči tudi razpoznavati nove kvalitete v svojem življenju in v
medsebojnih odnosih.
Hribar: Vsak človek ima resnico svoje biti. Na nezavedni ravni to ljudje
vemo. Ob snovanju preambule ustave je prišlo do konflikta med mano in
teologi okoh svetosti življenja. Teologi zagovarjajo "nedotakljivost" življen-
ja. Svetost je drugo kot nedotakljivost. Človek je zelo dotakljiv. Zato ob
splavu ne bom zahteval kaznovanja, ampak bom čim več naredil, da ženske
ne bodo prisiljene delati splava.
Girard pravi, da je tragedija prenos religije v umetnost. Namesto žrtvo-
vanja na ognjišču se je to preneslo v umetnost.
V postmodernizmu je katarza še navzoča. Če vzamemo npr. podobo
trpečega telesa pri Bemiku - gledalec se identificira, to je element katarze. V
vseh velikih umetnostih se srečujemo z žrtvami. Тф1јепје privede do prepoz-
nanja in očiščenja, katarze.
SOCIALNI IMUNSKI SISTEM
Jože Ramovš
Socialna problematika
Socialne zagate spremljajo človeštvo, odkar obstaja. Posamezniki, dru-
žine in druge človeške skupine pa tudi celotni narodi so nenehno v nevar-
nosti, da zaidejo v tako hudo materialno pomanjkanje ali v tako slabe
medčloveške odnose, da so usodno ogroženi, v slepi ulici, iz katere ne znajo
ali ne morejo sami.
Socialne zagate so torej dvojne - gmotne in odnosne. Oboje izhajajo iz
naravnih danosti, iz napak družbenega sistema in skupin ter iz osebnih
pomanjkljivosti, zmot in krivde posameznega človeka.^
Pomembno je razločevanje med socialno težavo in osebno stisko.
Socialna težava je objektivno stanje kakega človeka ali skupine; je stvarno
neskladje tega človeka z naravo in razmerami. Stiska je osebno doživljanje
težave; človek se zagate zaveda in zaradi tega trpi. Stiska je kakor tm v peti,
ki človeka preganja, da težavo premaga sam, če tega ne more, pa s pomočjo
drugih.
Možno je, da človek socialne težave - tudi usodne - sploh ne zaznava. Ne
doživlja je kot stisko ali pa vsaj ne pravilno. Če je na primer nekdo zapit ali
pa zasvojen z mamili, se te svoje hude težave ne zaveda oziroma jo doživlja
v čisto napačni luči. Po drugi strani pa ljudje doživljajo skrajne stiske, ko v
resnici ni z njimi nič narobe; na primer histerični sebičneži ali pa razvajenci,
kadar ne morejo izpolniti svojih muh.
Razločevanje med težavo in stisko je važno, ker je reševanje osebne ali
družinske zagate možno samo takrat, ko nekdo težavo doživlja kot osebno
Pri ugotavljanju etiologije socialne problematike je v preteklosti navadno
prihajalo do enostranskih razlag; biologistične smeri so vzroke bolj ali
manj reducirale na genetske danosti, psihologistične smeri na duševne
zavore, vozle in nezmožnosti, sociologistične pa na družbene razmere;
možna bi bila tudi personalistična redukcija na osebne zmote in krivdo.
Vzročnost pa je tukaj navadno kompleksna, zato je vsaka redukcija eno-
stransko dojemanje stvarnosti in s tem nasilje nad resnico, ki reševanje
zagate bolj ali manj onemogoča.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Socialni imunski sistem	131
stisko. Stiska namreč zbudi v človeku pripravljenost za reševanje težave in
sproži energijo za to. Seveda pa mora človek svojo stisko dojemati tudi
kolikor toliko stvarno, sicer sili v napačno smer. Socialna kurativa redno
uspe le tedaj, če človek svojo težavo doživlja kot stisko. Socialna preventiva
pa je usmerjena k preprečevanju težav in krepitvi socialne klenosti;
preventive torej ne poganja spontana motivacijska sila stiske, zato je možna
le, če so ljudje ozaveščeni in se zanjo odločajo, ne da bi jih k temu
neposredno "priganjala" stiska.
Naravni imunski sistemi
Izhajamo iz aksioma,- na katerem temeljijo vse človeške kulture - da je v
celotni stvarnosti objektivni red in da je le-ta smiseln tako v časovnem
preseku kakor v razvojnem gibanju.^ Z vprašanji usmerjenosti k določenemu
cilju v okviru smiselne celote se ukvarja filozofska disciplina teleologija (gr.
thelos - cilj, namen), v psihologijo pa je vprašanje smisla, objektivno
smiselne vrednostne usmerjenosti in temeljne človekove usmerjnosti k
smislu uvedel V. E. Franki s svojo analizo eksistence in logoterapijo, ki
velja za tretjo dunajsko psihoterapevtsko šolo; le-ta dobiva zadnja desetletja
vse večji pomen. Vsa narava se oblikuie jx) fizikalnih, kemičnih in drugih
zakonitostih; pri tem se nenehno vzpoftavlja red, pa naj gre za mikroraven
subatomskih procesov, za vsemirsko makroraven, za kristalizacijo snovi ali
kakršnokoli drugo dogajanje v naravi. Ta zakoniti in smiselni red je zlasti
viden pri pojavih prehajanja nežive snovi v živo in obratno.
Tukaj so za nas predvsem zanimivi nekateri mehanizmi, po katerih ti
procesi samokrmilno potekajo na področju življenja, in sicer vzvratni in
povratni vzgibi. Mehanizem vzvratnega sporočila (feed-back) je informacija,
ki jo živo bitje samodejno prejema kot sprotni odziv na svoje delovanje.
Povratni vzgibi pa so vgrajeni odgovori organizma na vzvratna sporočila.
Vzvratni in povratni vzgibi so torej komplementarni mehanizmi samokrmil-
nega sistema živega bitja, ki so potrebni za njegov napredek, reševanje iz
^ Z vprašanji usmerjenosti k določenemu cilju v okviru smiselne celote se
ukvarja filozofska disciplina teleologija (gr. thelos - cilj, namen) v psiho-
logijo pa je vprašanje smisla, objektivno smiselne vrednostne usmerje-
nosti in temeljne človekove usemerjenosti k smislu uvedel V. E. Franki s
svojo analizo eksistence in logoterapijo, ki velja za tretjo dunajsko psi-
hoterapevtsko šolo; le-ta dobiva zadnja desetletja vse večji pomen.
132	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
nevarnosti in ohranitev. Najdemo jih pri slehernem živem bitju.
Tudi človek ima v vseh svojih razsežnostih, od biološke preko psihične
do duhovne in medčloveške, vdelane naravne vzvratne in povratne vzgibe za
ohranitev, napredek in reševanje v kriznih situacijah.
Na telesnem področju je znan organski imunski sistem, ki brani
organizem pred škodljivci, bolnega ali poškodovanega pa zdravi. Če imunski
sistem odpove - tako je pri AlDS-u - ne more pomagati nobeno zdravilo.
Zato ni čudno, da medicina posveča tolikšno pozornost prav "medsebojnemu
spoznavanju in sodelovanju celic"^ - imunologiji kot svoji posebni panogi.
Pri študiju medicine je to eden temeljnih predmetov."^ Posebno pa se danes
posvečajo imunologiji pri raziskovanju novih možnosti zdravljenja: "Nobena
druga stroka ni dala zadnja desetletja toliko medicinskih impulzov kakor
imunologija," ugotavlja Goeorges Koehler, Nobelov nagrajenec in direktor
Inštituta Маха Plancka za imunologijo v Freiburgu.^
Imunski mehanizmi na duševnem področju so psihični obrambni
mehanizmi. Njihovemu preučevanju se je na začetku tega stoletja posebej
posvečal S. Freud, za njim pa to nadaljujejo zlasti številne psihoanalitične
šole.
Na odnosnem in medčloveškem polju imamo odnosne obrambne
mehanizme, ki so jih zadnja desetletja razgrinjali odnosni terapevti, zlasti H.
E. Richter, H. Stierlin, E. Berne, R. D. Laing, J. Willi.^ Njihova spoznanja
3 Primerjaj naslov enega od učbenikov imunologije za študente medicine:
Marjan Vozelj, Medsebojno spoznavanje in sodelovanje celic. Univerza E.
Kardelja, Medicinska fakulteta v Ljubljani, Inštitut za mikrobiologijo,
Ljubljana 1989.
^ Prim. Marjan Vozelj, Kratek pregled klinične imunologije. Univerza E.
Kardelja, Medicinska fakulteta v Ljubljani, Inštitut za mikrobiologijo,
Ljubljana 1989.
^ Nav po: Imunska terapija (1), Zavezništvo zdravnikov in celic, v: Delo,
Sobotna priloga, 16. nov. 1991, str. 26.
^ Prim. Richter, H. E., Eltern, Kind und Neurose, Rowohlt, Reinbek pri
Hamburgu 1969; Stierlin, H., Eltern und Kinder, Suhrkamp, Frankfurt na
Maini 1978; Berne, E., Spiele der Erwachsenen., Rowohlt V., Reinbek pri
Hamburgu 1970; Laing, R. D., Das geteilte Selbst, Rowohlt, Reinbek pri
Hamburgu 1976; Laing, R. D., Das Selbst und die Anderen, Rowohlt,
Reinbek pri Hamburgu 1977; Willi, J., Die Zweierbeziehung, Rowohlt,
Reinbek pri Hamburgu 1975.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Socialni imunski sistem	133
je pri nas populariziral P. Brajša v svojih delih7
Psihični in odnosni obrambni mehanizmi so znani predvsem v svoji
patološki obliki; njihovi raziskovalci - psihoterapevti - so se seveda z njimi
srečevali v bolestni in bolezenski obliki. Vendar je vsak imunski mehanizem
v osnovi vzvratni in povratni vzgib za ohranjanje in napredek življenja.
Seveda pa lahko pride pri vsakem tudi do nesmiselnega odzivanja, kakor je,
denimo, na telesnem p(^očju pri alergijah.
Telesni imunski mehanizmi so človeku skupni z vsemi živimi bitji,
duševni pa zlasti z višje razvitimi sesalci. Nič manj pa ni narava poskrbela
za samoohranitev na izvirno človeških področjih - duhovnem, kulturno-
zgodovinskem in medčloveškem, kakor smo že omenili. Razlika je le ta, da
delujejo imunski vzgibi na biološkem in psihičnem področju v osnovi
samodejno, človek jih lahko s svojo osebno zavestjo le spoznava, zavestno
razvija in utrjuje ali pa ovira njihovo delovanje in jih uničuje. Na izvirno
človeških področjih pa ima človek po naravi vgrajene le zmožnosti za
sistemsko vzvratno in povratno usmerjanje svojega razvoja, njihovo
konkretno aktiviranje in delovanje pa je vedno odvisno od zavestnega
osebnega spoznanja, odloèitve in паркзга za izvedbo.
Na duhovnem področju so temeljni imunski vzgibi spoznanje lastne
zmote, doživljanje osebne krivde, kesanje, odpuščanje, sprava.
Tudi na socialnem področju imamo naravni imunski sistem, ki skrbi za
reševanje socialnih zagat ter krepitev socialne klenosti posameznika in
temeljnih človeških skupin. Imunska vzgiba na tem področju sta
samopomoč in dobrodelnost. Tako ena kakor druga sta osnova vsake socialne
pomoči v težavi in stiski.
Stiska v lastni socialni zagati ali pri socialni zagati svojcev je alarmno
vzvratno sporočilo, pri zagatah drugih ljudi pa deluje kot opozorilni alarm za
ukrepanje človeško sočutje s človekom v stiski. Tako v prvem kakor v
drugem primeru se v človeku mobilizirajo telesne, duševne in duhovne sile
za reševanje te stiske.
Človek se po naravi skuša iz stiske izkopati najprej sam. Če tega ne
zmore, opazijo in rešujejo to zagato skupno svojci in najbližji v zakonu,
družini, med prijatelji, sorodniki, bUžnjimi sodelavci, sosedi. Šele, če težava
presega zmogljivosti osebne samopomoči in samopomoči med ljudmi, ki so
si človeško najbližje - v temeljnem človeškem odnosu - išče človek pomoč v
širši družbeni skupnosti. Tuja pomoč človeku v stiski pa v osnovi izhaja iz
^ Prim. Splošna psihodinamika samoupravnega vedenja. Delavska enotnost,
Ljubljana 1978, in Človek, spolnost, zakon. Delavska enotnost, Ljubljana
1982.
134	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
naravnega socialnega vzgiba solidarne pomoči kateremukoli človeku v
težavi, ne zato, ker je "naš", ampak preprosto zato, ker je človek; ta vzgib
slovenščina lepo poimenuje z besedo dobrodelnost - narediti nekaj dobrega
človeku v potrebi.
Samopomoč in dobrodelnost sta torej osnovna vzgiba življenja, da se
rešuje v socialni ogroženosti in se razvija. Oba sta za socialno delovanje
države in družbe nujno potrebna in komplementarna sistema: sta to, kar sta
nogi za hojo; obe enako važni, človek je enako invalid, če izgubi eno ali
drugo.
V	zgodovini sta bili samopomoč in dobrodelnost tisočletja edina
socialnovarstvena prestrezna mreža. Delovali sta kot bistveni del ljudskega in
verskega izročila. S prehodom iz kmečko-obrtniškega načina življenja in
njegove stanovske družbene strukture v industrijski ter poindustrijski način
so tradicionalni življenjski vzorci postali neuporabni. Tako je tudi
tradicionalna oblika delovanja socialnih imunskih mehanizmov prišla v
krizo, obenem pa začela oblikovati svoje nove oblike, ki opravljajo enake
naloge v spremenjenih življenjskih okoliščinah.
V	sodobnem razvitem svetu sta samopomoč in dobrodelnost poprijeli
nove oblike. Najprej seje to zgodilo na področju reševanja materialnih težav.
Tako se je samopomoč iz tradicionalne socialne mreže razvila v sodobne
zavarovalniške sisteme in sindikalno gibanje, dobrodelnost pa v
dobrodelniška združenja za lajšanje revščine najbolj bednih. Postopoma pa se
iz istih socialnoimunskih korenin razvijajo tudi novi sistemi za reševanje
odnosno-medčloveške problematike. Samopomoč je zadnja desetletja močno
pognala novo mladiko iz svojih prvinskih socialnoimunskih korenin:
skupine in organizacije za samopomoč. Podobno je z dobrodelnostjo;
sodobna dobrobrodelna združenja in organizacije, ki so široko razvejane
mreže vseh vrst poklicne in ljubiteljske, strokovne in laične socialne
pomoči, vse bolj razvijajo tudi metodologijo za reševanje zakonskih in
družinskih zapletov, osebnih človeških stisk in za preventivno krepitev
socialne klenosti prebivalstva.
Samopomoč in dobrodelnost sta torej socialni imunski sistem, ki je
osnova vsega socialnovarstvenega delovanja, v sodobnih pojavnih oblikah pa
sta tudi odločilna izvajalca socialnega varstva - sta javna civilna sfera sociale
v sodobni državi.
Na osnovi teh dveh socialnih imunskih mehanizmov so se v modernem
času razvile različne stroke za profesionalno reševanje Človeških težav in
zagat, poleg medicine še zlasti socialno delo, psihologija in razne veje
specialne pedagogike. Velik del tega reševanja pa tudi v sodobnih civilno
razvitih družbah ostaja v domeni laičnega in ljubiteljskega socialnega dela.
Vsaka prava socialna pomoč je človeški odgovor na človeško nemoč.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Socialni imunski sistem	135
Poudarjam, da je to osebni človeški odgovor, kajti na socialnem področju
vzvratni in povratni odziv na težavo ali stisko ni tako spontan, kakor je pri
telesnih in duševnih obrambnih mehanizmih; tu gre - podobno kakor na
duhovnem področju - za izvimo človeško delovanje, ki terja smiselno osebno
odločitev in njeno zavestno udejanjanje, če naj ima svoj |X)lni in pravi
učinek.
Sedaj pa si podrobneje poglejmo vsakega od socialnih imunskih vzgibov
posebej.
Samopomoč
Samopomoč je to, da si človek skuša sam rešiti svoje stiske ali pa
okrepiti svojo socialno klenost za kljubovanje težavam. Prav tako je
samopomoč tudi, ko si pomagamo medseboj v zakonu, družini, med
prijatelji, sorodniki, sosedi, delovnimi tovariši, sotrpini v podobni stiski in
v drugih temeljnih človeških skupinah, skratka med "domačimi", kjer težava
enega pomeni stisko vseh.
Samopomoč torej obsega dvoje:
-	osebno reševanje svoje lastne stiske, in
-	skupno reševanje stisk in urejanje težav v okvirih zakona, družine,
sorodstva, prijateljstva, delovne tovarišije, invalidske, verske,
strankarske ali kake druge organizacije, kjer je zaradi temeljne
medčloveške povezanosti reševanje težave enega od "naših" obenem
reševanje naše skupne stiske.
Samopom(¿ je lahko kurativna - tiho reševanje težave in stiske, lahko pa
je preventivna - antropohigienska skrb za krepitev socialne klenosti.
Matični družbeni sektor samopomoči je socialno varstvo, vendar pa ni
nanj omejena, ampak zajema tudi druga področja socialne politike, zlasti
vzgojo in izobraževanje, zdravstvo in rekreacijo.
Sodobno samopomoč lahko razdelimo v te skupine:
Osebna samopomoč. Človek si y potrebi, težavi ali stiski po naravi
najprej pomaga sam.
Družinska in prijateljska samopomoč. Ljudje, ki so povezani v
temeljnem človeškem odnosu, si na najbolj naraven in spontan način
pomagajo zadovoljevati potrebe ter reševati težave in stiske.
Skupine za samopomoč. Sodobne skupine za samopomoč so osebna
povezava dveh do tridesetih ljudi, ki temelji na samoiniciativi v skupni
potrebi, težavi ali stiski. To je sodobna oblika nekrajevnega sosedstva in
136	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
nekrvnega "sorodstva", velike "družine", saj se ljudje v njih počutijo in
delujejo kot enkratne osebe - kličejo se praviloma samo z osebnimi imeni -
in ne kot "člani skupine". Organizacijska oblika skupin za samopomoč je
zelo pestra, nestabilna in neformalna, dejavnosti so usmerjene večinoma
navznoter, sodelovanje strokovnjakov je neformalno ali pa ga sploh ni.
Sodobne skupine za samopomoč so se začele pred dobrega pol stoletja z
anonimnimi alkoholiki (AA),^ zadnja desetletja pa se v razvitem svetu
izredno naglo razraščajo, tako da jih je že nad 450 vrst^ - tako rekoč za vsako
psihosocialno zagato.
Organizacije za samopomoč. So družbeno samoorganiziranje ljudi na
temelju določne potrebe, težave ali stiske. To so formalne organizacijske
povezave v javna društva in združenja ali pa krovna organizacijska povezava
istovrstnih skupin za samopomoč na širšem območju. Organizacije za
samopomoč imajo stabilnejšo, formalnopravno organizacijsko obliko,
dejavnosti so usmerjene tudi navzven.
Družbeni projekti za uvajanje in pospeševanje samopomoči. To so
profesionalni ali javni projekti, s katerimi družba ali država pospešuje
uvajanje in razvoj skupin in organizacij za samopomoč na kakem področju,
spremlja in koordinira njihovo delovanje, vnaša metodologijo in izkušnje od
(Irugod, usposablja ljudi za samopomoč, formira matična središča za
samopomoč ipd. Družbeni projekti za samopomoč so oblikovalnega,
raziskovalnega, informacijskega, organizacijskega ali političnega značaja.
Pobuda zanje je institucionalna, dajeta jo zlasti stroka in politika, tako da je
del socialne politike na lokalnem ali nacionalnem nivoju.
V javnem sektorju velja posvečati posebno pozornost skupinam in
organizacijam za samopomoč. Te lahko bistveno pripomorejo k dvigu
kakovosti življenja zlasti na naslednjih področjih:
-	za sožitje v družini in zakonu,
-	na socialnovarstvenem področju,
-	na zdravstvenem področju.
^ Njihovo temeljno delo je knjiga Anonimni alkoholiki, ki je izšla leta
1939; o nastanku in programu AA glej več na primer v: J. Ramovš,
Alkoholizem, zdravljenje alkoholikov in anonimni alkoholiki, v: Duval,
L. A., Otrok, ki se je igral z luno. Ognjišče, Koper 1985, str. 105-127;
^ Prim. Moeller, M. L., Anders helfen; Selbsthilfegruppen und Fachleute
arbeiten zusammen, Ernst Klett, Stuttgart 1981, str. 15. Isti avtor je pred
tem izdal tudi izčфno monografijo o sodobnih skupinah za samopomoč:
Selbsthilfegruppen, Rowohlt, Reinbek pri Hamburgu 1978.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Socialni imunski sistem	137
-	na vzgojnem in izobraževalnem področju,
-	na področju rekreacije in prostega časa,
-	na kulturnem in verskem področju.
Skupine in organizacije za samopomoč delujejo na laično civilni ravni
osebne iniciative in osebne odgovornosti prizadetih. V njih se vsakdanja
človeška izkušnja in življenjska iznajdljivost - "domače zdravljenje" - stekata
s sodobnim strokovnim znanjem v celostni življenjski pristop k
zadovoljevanju potreb ter reševanju težav in stisk. Njihova prednost je tudi
to, da delujejo brez stroškov za državo.^^
Skupine in organizacije za samopomoč postajajo danes v razvitem svetu
odlično komplementarno dopolnilo strokovnemu delu in javni družbeni
organiziranosti pri zadovoljevanju človeških potreb ter reševanju težav in
stisk. Učinkovitost strokovnega dela povečajo čez njihove naravne meje.^^
Pri socialni in zdravstveni kurativi so to na primer zgodnja avtodiagnostika,
rehabilitacija, medsebojna oskrba, obvladovanje nerešljivega, zlasti
življenjsko obvladovanje kroničnih tegob.
Se večji je njihov prispevek na preventivnem področju, kjer zboljšujejo
življenjski in sožitni slog; ljudi naučijo zdravega načina življenja,
prehranjevanaja, izkoriščanja prostega časa, dela in počitka, telesnega
utrjevanja, usklajevanja medčloveških odnosov, kulturnega in duhovnega
poglabljanja in podobnih sestavin višje kakovosti življenja. Njihova
osnovna prednost je bazična dejavnost prizadetih; reševanje nalog in
problemov se premakne na kraj, kjer nastajajo in se kažejo.
Skupine in organizacije za samopomoč s svojimi raznovrstnimi
dejavnostmi veliko prispevajo k človekovemu zadovoljstvu, zdravju in
kakovosti življenja nasploh, kajti v njih ljudje na neposreden in celosten
človeški način zadovoljujejo svoje potrebe in rešujejo težave. Njihovo
delovanje ni odtujeno iz konkretne vsakdanjosti, zato ima nanje in na
okolico tudi celosten življenjski vpliv. V tem smislu dobivajo socialna,
pedagoško-andragoška, socialnomedicinska, psihološka in sorodne stroke
novo področje svojega dela - uvajanje in pospeševanje samopomoči oziroma
pomoč ljudem za samopomoč.
Sodobno prizadevanje za zdravje, socialno klenost in sploh za kakovost
^^ Braun, J., Rohrig, P., Soziales Engagement: Ehrenamtliche Mitarbeit und
Selbsthilfe im Bereich Soziales, Gesundheit und Jugend, v: Drogalkohol,
1985, §t. 3, Str. 209-225.
^ ^ Matzat, ]., Zum Verhaeltniss von Profession, Leienhilfe und Selbsthilfe,
v: Drogalkohol, 1985, št. 3, str. 159-173.
138	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
življenja, za kar se zavzema Svetovna zdravstvena organizacija, temelji v
veliki meri na samopomoči. Na družbeno organizacijski ravni posveča veliko
pozornost skupinam in organizacijam za samopomoč; z družtenimi projekti
jih preučuje, pomaga pri njihovem uvajanju in razvijanju, zlasti pa jih
informacijsko in delovno povezuje v mreže na krajevni, nacionalni in
mednarodni ravni. Skupine in organizacije za samopomoč so bistvena
sestavina obeh glavnih strategij Svetovne zdravstvene organizacije v njenem
projektu "Zdravje za vse do leta 2000":^^ strategije prizadevanja za zdravje
(health promotion) in strategije zdrave javne politike (healthy public policy);
prav tako so bistveni sestavni del projekta "zdrava mesta" v Evropi.^^
Za vzpostavljanje skupin in organizacij za samopomoč je danes pri nas
važno predvsem usposabljanje ljudi za aktiviranje njihovih lastnih
potencialov in potencialov v njihovem življenjskem okolju. Drugi bistveni
pogoj za uvajanje in širjenje mreže različnih skupin in organizacij za
samopomoč pa je informatika. Na nacionalni ravni se oboje združuje v
nacionalnem matičnem središču za samopomoč (clearing house), kije:
-	zbirališče in servis vseh podatkov o samopomoči, in
-	središče za usposabljanje in oporo pri uvajanju skupin in organizacij
za samopomoč.
Skupine in organizacije za samopomoč so posebno razvite v ZDA, v
Evropi pa v Angliji, Belgiji, na Danskem, v Švici ter v Nemčiji, kjer so
družbeni projekti za uvajanje in pospeševanje samopomoči deležni tudi
močne sistemske finančne podpore. V čsu finančne krize
socialnovarstvenega, zdravstvenega in sorodnih področij so skupine,
organizacije in družbeni projekti za samopomoč pomemben izziv v smeri
iskanja bolj celostnih, alternativnih, cenejših in učinkovitejših oblik dela in
organiziranja.
Pri nas je bila v tradicionalnem podeželskem okolju močno
zakoreninjena sosedska pomoč. Razvito je tudi delovanje različnih društev,
zlasti invalidskih, ki so organizacije za samopomoč. Po vzoru razvitih
industrijskih dežel se tudi pri nas pojavlja vse več sodobnih skupin za
samopomoč - tipičen primer so bili nedavno starši vojakov v JLA - sem in
tja pa tudi kak javni projekt za uvajanje samopomoči.
^^ Prim. Einzelziele für "Gesundheit 2000", Weltgesundheitsorganisation.
Regionalburo für Europa, Kopenhagen 1985.
^^ Prim. Gesundheitsforderung in der Gemeinde, Dokumentation zur "Gesunde
Staedte", IFF - WHO - Stadt Wels, 1990.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Socialni imunski sistem	139
Dobrodelnost
Dobrodelnost je pomoč kateremukoli človeku, ki je v težavi in stiski;
pomagamo mu zato, ker je človek, ne pa zato, ker je "naš". Če upoštevamo
ekosistemsko povezanost in temeljno soodvisnost vseh ljudi in vsega živega
na zemlji, je tudi dobrodelnost samopomoč - dobrodelnost je samopomoč
človeštva v planetarnem obsegu. Lahko bi parafrazirali naslov že omenjenega
imunološkega učbenika za medicince in dejali, da je dobrodelnost
"medčloveško spoznavanje težav in sodelovanje ljudi pri njihovem
reševanju".
Dobrodelnost je v celoti socialnovarstvene narave; v osnovi je človeška
reakcija na socialno stisko tujega človeka. Seveda pa je to lahko pomoč na
ožjem socialnem področju, torej reševanje materialne ali medčloveško-
odnosne zagate, prav tako pa tudi pomoč pri reševanju zdravstvene, vzgojne
in izobraževalne ali kake druge zagate.
Za dobrodelnost se uporabljajo tudi tujke, zlasti karitativnost,
solidarnost, diakonia, humanitarne akcije, toda lepa stara slovenska beseda
dobrodelnost pove vse to. Najbolje je torej uporabljati besedo dobrodelnost,
omenjene tujke pa le, kadar so strokovni pojem ali ime, na primer Karitas
kot ime dobrodelne organizacije ali pa diakonija kot strokovni pojem za
dobrodelno držo krščanstva.
Dobrodelnost je kot človeški socialni pojav naravni socialni imunski
mehanizem. Vsako konkretno dobrodelno dejanje pomoči človeku v težavi pa
je osebna človekova odločitev, ki izvira iz človekoljubne drže v človekovem
srcu. Dobrodelnost je torej temeljna človeška dobrota in ljubezen do vseh. Ta
drža se kaže na zunaj predvsem v obliki skrivne osebne dobrodelnosti, kjer
naj - po svetopisemskih besedah - človekova levica ne ve, kaj naredi
desnica.
Osebna dobrodelnost je imela v polpretekli dobi zaradi pozitivistične
miselnosti - tako pri nas kakor drugod po razvitem svetu - slabšalni pomen
nekoristnega in nestrokovnega "samaritanstva". Pravkar se ta miselnost
preveša v postmodemizem, ko se človeška zavest odpoveduje velikim
samouresničitvenim zamislim, ki so se izkazale za človeško samovoljo proti
ekosistemski celoti narave, s tem pa sovpada ponovno odkrivanje pomena in
^^ Prim. Mt 6, 3.
140	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
cene temeljnih vrednot, med katere spada tudi dobrota.
Zaradi prepletenosti družbenih c^nosov je nujno, da je dobrodelnost tudi
organizirana v dobrodelne organizacije in združenja. Organizirano dobrodelno
delovanje je dobrodelništvo. Mreža dobrodelnih ustanov s svojo družbeno
pojavnostjo in z javnim obveščanjem olajša ljudem, da dajejo za potrebne in
pomagajo tistim, ki so v stiski, ter da lažje pridejo do pomoči, kadar so v
stiski. Sodobne dobrodelne organizacije in združenja so v okviru evropske
pluralistične sociale široko razvejane mreže vseh vrst poklicne in
ljubiteljske, strokovne in laične, materialne in medčloveško-odnosne pomoči
ljudem v stiski.
Delo organiziranega dobrodelništva mora biti strokovno. Nujno je, da se
ljudje, ki z dobro voljo in srčno dobroto skušajo ljudem lajšati stiske in
reševati težave, za to delo tudi strokovno usposabljajo, saj sicer rado prihaja
do hudih napak. Socialno delo z ljudmi v stiskah in težavah je zelo zahtevno
in človeško nadvse občutljivo delo, ki strokovno prav tako napreduje kakor
vsa druga področja. Kdor tega ne bi upošteval, bi bil kljub najboljši volji
podoben reševalcem, ki gredo na pomoč brodolomcem sredi oceana z
jadrnicami iz Kolumbovih časov.
Sama po sebi dobrodelnost in dobrodelništvo nista vezana ne na
verovanje, ne na politiko, ne na kaj drugega. V zgodovini kultur so ju
skrbno gojile veroizpovedi. V krščanstvu je na primer prav dobrodelnost
(diakonija) ena od treh bistvenih razsežnosti verovanja (ob martiriju in
liturgiji), tako da je krščansko verovanje kakor miza na treh nogah od katerih
je dejavna pomoč drugim v potrebi enako nosilna kakor drugi dve. Poleg
osebne dobrodelnosti je krščanstvo že od začetka gojilo tudi skupnostno
organizirano pomoč ter oblikovalo za to posebne službe in socialne
organizacije. Že Sveto pismo govori o postavitvi sedmih diakonov za to delo
v prvi cerkveni skupnosti, ^^ pozneje pa so vseskozi nastajale in delovale
vedno nove dobrodelne bratovščine in redovi. Temeljno dobrodelno
usmerjenost je krščanstvo našlo že v judovstvu. Tudi v današnjih razmerah
zahodne civilizacije se osebna in organizirana dobrodelnost pogosto napajata
iz verovanja in sta tudi povezani s katoliško in drugimi cerkvami.
V slovenski zgodovini se je skrbi za ljudi v stiski posvečala - podobno
kakor drugod po Evropi - v glavnem krščanska dobrodelnost. Povojni
socializem je zatrl organizirano delovanje verske dobrodelnosti. Organizirana
dobrodelnost, seveda ne pod tem imenom, je bila le pri Rdečem križu, ki
deluje tudi na več področjih socialnih potreb in stisk. Ko so se politične
razmere "tajale", je tudi slovenska Cerkev znova začela organizirati
Prim. Apd 6,1-6.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Socialni imunski sistem	141
dobrodelništvo; pionirsko vlogo pri tem je imela zlasti mladinska revija
Ognjišče.
Ena od največjih svetovnih dobrodelnih organizacij je katoliška Karitas,
ki bazično deluje na župnijski ravni. Slovenska Karitas je bila ustanovljena
1. maja 1990 in se naglo razvija, tako na področju dobrodelnih akcij v
materialnih potrebah kakor pri oblikovanju projektov za pomoč v
medčloveških težavah. Glavna prizadevanja želi mlada Slovenska Karitas -
tako pravijo sami - v svojem začetnem delovanju usmeriti v vzgojo za
dobrodelnost in v usposabljanje za prostovoljno delo na raznih področjih
socialnih zagat, kar je v naših današnjih razmerah zelo modra odločitev.
Samopomoč in dobrodelnost v luči naše današnje
sociale
Sodobne države se postopoma razvijajo v socialne države in v družbe
blaginje. Njihov sistem socialnega varstva, zlasti srednjeevropski, je
pluralistična sodala, ki jo sestavljajo štiri komplementarne in enakopravne
sestrske veje:
-	samopomoč,
-	dobrodelništvo,
-	državna sodala, in
-	zasebne sodalne ustanove.
Kako se je ta model razvijal in kako deluje danes v razvitem svetu?
Tradicionalno socialnovarstveno mrežo samopomoči in dobrodelnosti je
začela zadnjih sto let postopoma nadomeščati nova, primerna današnjim
življenjskim razmeram. Omenili smo že, kako je samopomoč poprijemala
nove oblike sindikalnega gibanja, zavarovalništva ter skupin in organizacij
za samopomoč, dobrodelnost pa sodobnih dobrodelnih organizacij in
združenj.
Velik premik se je zgodil tudi pri pojmovanju države. Moderna država
prevzema sama zakonsko odgovornost za reševanje nekaterih sodalnih težav
in stisk, s tem da zakonsko zagotavlja najnujnejše sodalne dajatve in
storitve vsem državljanom. V. Rus v svoji izčфni knjigi o socialni politiki
aksiomatično pove, kako danes legitimnost države temelji predvsem na
zagotavljanju socialne varnosti: "Samo država lahko daje zadostno pravno,
ekonomsko in sodalno varnost; država, ki teh funkdj ne opravlja, je
nepotrebna, država, ki skuša poleg teh funkcij oskrbovati državljane tudi z
blaginjo, pa je nevarna."
Pri izvajanju zagotovljenih socialnovarstvenih storitev in dajatev si
142	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
sodobna država en del pridrži za izvajanje v državnih socialnovarstvenih
ustanovah, vse druge zagotovljene socialne storitve pa s pooblastilom
(koncesijo) preda civilnim socialnim izvajalcem - najboljšemu in
najcenejšemu. To pa je lahko le javna civilna sfera sociale, ki temelji na
večjem ali manjšem deležu prostovoljnega dela, poleg tega pa so domača in
mednarodna združenja samopomoči in dobrodelništva učinkovit vzvod
neformalnega strokovnega in etičnega nadzora, ki ga država in zasebniki v
svojih ustanovah ne morejo doseči. Razvojna tendenca sodobne države,
ekonomičnost storitev pa tudi zakonitosti strokovnega napredka narekujejo,
da naj bo del storitev, ki si ga država monopolno pridrži za izvajanje z
lastnimi izvajalci, čim manjši.
Zasebne socialnovarstvene ustanove so se pojavile na polju socialnega
varstva kot zadnja veja. To se je zgodilo v zahodnem svetu kot paralela
zasebnemu podjetništvu na materialno-proizvodnem področju. Ustanovijo in
vodijo jih zasebniki, na nepridobitni način, po normativih stroke in pravne
države.
Razvoj socialnega varstva je potekal zadnje obdobje v Evropi različno;
drugače na realsocialističnem vzhodu, drugače v razviti srednji, severni in
zahodni Evropi in spet drugače pri nas.
Vzhod je dosledno izhajal iz komunistične teze, da so socialni problemi
posledica predsocialističnih družbenih odnosov, in sociale sploh ni dopuščal.
Njegovo izhodišče je bila obljuba popolne socialne države. Z uravnilovko in
velikim planskim prerazporejanjem je začasno dosegel veliko socialno
varnost za vse, ker pa ni premogel mehanizmov za gospodarski razvoj v
materialno blaginjo, se je celotna družba vse bolj pavperizirala, država pa
postajala pri reševanju socialne problematike vse tolj nemočna.
Zahod je socialnovarstveno področje bolj kakor druga prepuščal
spontanemu razvoju novih oblik samopomoči in dobrodelništva, z
mehanizmi trga in demokracije pa razvijal materialno blagostanje ter osebno
pobudo in odgovornost. Postopoma je vse bolj izpopolnjeval zagotovljeno
državno socialno varnost - k temu je prispeval svoje tudi pritisk grozeče
nevarnosti komunizma. Ob samopomoči, dobrodelnosti in državni sociali so
se tam začele pojavljati še zasebne socialne ustanove.
Pri nas smo imeli socialistično samoupravno sodalo v monopolni
"podružbljeni" izvedbi. Njeni glavni pomanjkljivosti sta bili, daje v bistvu
obšla ves naravni imunski socialni sistem - in s tem civilno sfero - ter da je
bilo šolanje profesionalnih socialnih delavcev le dveletno - višješolsko, kar
je onemogočalo strokovni razvoj. Profesija je bila umeščena kot "družbena
služba", namesto da bi se avtonomno civilno strokovno razvijala, izhajala je
iz "socialistične poklicne etike", namesto da bi rastla v svoji strokovni
avtonomiji. V teh okvirih pa smo imeli dobro mrežo socialnovarstvenih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Socialni imunski sistem	143
ustanov in socialne službe, ki se nam je ni treba sramovati. Bivši
socialistični vzhod nam v svoji sedanji poplavi socialne problematike zavida,
da smo socialo sploh imeli, srednjeevropski sosedje pa opozarjajo, da imamo
danes v sociali nekaj prednostnih možnosti v primerjavi z njimi.
Za naše današnje socialno varstvo je značilno dvoje:
1.	Prehod v postsociaUzem. V naših razmerah to pomeni smiseln prehod
h konceptu evropske pluralistične sociale, pri tem pa skrbno ohranitev vsega
kvalitetnega v naši dosedanji sociali.
2.	Zelo povečana socialna problematika prebivalstva. Padanje
materialnega standarda in brezposelnost sta trenutno problema, ki najbolj
bijeta v oči, zagata pa ni nič manjša na področju socialne in medčloveške
orientacije ter iskanja smiselne identitete v demokratičnih in postmoder-
nističnih razmerah.
Mlada slovenska država ima zato na področju socialnega varstva zlasti te
sistemsko-konceptualne naloge: ^^
1.	oživiti samopomoč in dobrodelnost, da bosta kot naravni socialni
imunski sistem temelj vse sociale, v sodobni organizacijski obliki pa naj bi
tudi pri nas prevzeli reševanje velikega dela socialne problematike;
2.	vzpostaviti razmere, v katerih se bo naglo razvila socialna stroka, tj.
zlasti uvesti fakultetni študij, dober socialnovarstveni informacijski sistem
in raziskovanje;
3.	socialna stroka mora prevzeti izrazito vlogo iniciative in pomoči pri
uvajanju samopomoči in dobrodelnosti;
4.	z novo zakonodajo je treba vpeljati sistem pluralistične sociale,
povezane v enotno nacionalno celoto, kjer so socialnovarstvene ustanove
vseh štirih vej sociale enakopravne, vsaka veja pa ima svoje posebno mesto
v celoti; to bomo dosegli, če bo občinska osnovna socialna služba postala
strokovno visoko kvalitetna pri minimumu državi pridržanih socialnih
storitev, sicer pa bo predvsem pobudnik civilne sfere samopomoči in
dobrodelnosti ter povezovalka vseh socialnovarstvenih dejavnosti na svojem
območju.
Z vprašanjem smiselnega postsocialističnega koncepta in organizacije
socialnega varstva pri nas sem se temeljiteje ukvarjal zadnji dve leti;
spoznanja so strnjena v knjigi Slovenska sodala med včeraj in jutri.
Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo. Inštitut za
socialno medicino in socialno varstvo, Ljubljana 1991.
TI MORDA NE, JAZ PA
Moja osebnostna rast prek samoorganizacije in samopomoči
SKUPNI KONTEKST, SKUPNA KULTURA
IN
POSAMEZNA KRIŽANJA
Marijke Rutten - Saris
VSAK ČLOVEK ŽIVI V KULTURI, SKUPINI, NARAVI
Kultura družbe, ki nas obdaja, prispeva velik delež k našim predstavam o
tem, kakšen bi moral postati "jaz"
Ta referat posvečam Jokeu Smitu,
ustanovitelju akcijske skupine Men Women Society (MVM), 1968-
1988,
in ženski, ki jo imam rada in jo občudujem
Ustanovitev MVM 26. oktobra 1968
je bila uraden začetek drugega feminističnega vala
na Nizozemskem.
Osnova akcijske skupine MVM je enakopravnost spolov;
temeljna enakopravnost vseh ljudi in
pravica vsakega človeka
do kar najboljšega možnega razvoja.
Pri tem smo opazili, da so razlike med spoloma
zanesljivo manjše kot razlike med ljudmi nasploh.
MOŠKI: JAZ LOČEN OD DRUGIH?
ŽENSKA: JAZ STOPLJENA Z DRUGIMI?
Verjamem, da ljudem, čeprav se rodijo kot moški, rumeni, bogati ali kot
ženske, ni vnaprej usojeno, da bi razvijali le EN način eksistence. Vladajoče,
gospodujoče - v glavnem tudi bele - predstave o humanosti so odsev
ekonomske, socialne in filozofske strukture naše družbe. Zdaj ženske in
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ti morda ne, jaz pa	145
druge zatirane skupine prihajajo na plan, s svojo pod/poleg/nad/za zavestjo,
vedno bolj jasno postaja, da so to dniga področja kot nezavedno. Mnogo je
"zavednega" in še več je "na drugačen način", še vedno je drug svet. Svet s
potmi, s katerimi lahko razumemo otroke; ki jih še vedno lahko povabimo
na raznovrstne poti. V naši kulturi v glavnem vzgajamo samo v eni smeri na
dvosmerni cesti; ali suho in hladno znanje ali pa neorganiziran kaos čustev.
Razcepimo čustva in znanje in s tem razcepimo svoj jaz. Vzgoja, ki poudarja
samo skrb ali samo neodvisnost, po nepotrebnem odcepi del našega jaza.
OBSTAJA DEŽELA, KJER LJUDJE HOČEJO ŽIVETI
Joke Smit, 1970
Obstaja dežela, kjer ženske hočejo živeti
Kjer biti ženska ne pomeni biti manjvredna, prestrašena in majhna
Kjer ženske moškim niso tekmice
Ampak so lahko sestre in ljubice
Kjer gube ne napovedujejo osamljenosti
Ampak so potni list k modrosti, priznanju, svetovanju
Tako da ženske lahko zasnujejo življenje
V katerem bodo dočakale štirideset, šestdeset, osemdeset let
Obstaja dežela, kjer ženske hočejo živeti
Kjer nepravičnost ni naravna
Kjer ustrežljivost ni le naloga enega spola
In vodenje ni le stvar moških
Kjer materinstvo ni isto kot gospodinjstvo
Kjer se znova preverja, kdo je šibak in kdo močan
Kjer vsi skrbijo za tiste ljudi, ki potrebujejo pomoč
In zaslužijo svoj denar v samo petih urah dela zunaj
Obstaja dežela, kjer moški radi živijo
Kjer dečkom ni potrebno postati močan in macho
Kjer nihče ne zmaguje na račun drugega
In kjer biti moški pomeni biti tudi nežen
Kjer se strah in žalost ne skrivata
Kjer moški brez službe ne verjamejo, da so manjvredni
Kjer ni treba, da se moški in ženske sovražijo
Ampak so končno lahko zavezniki
146	M. Rutten Saris	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Obstaja dežela, kjer ljudje hočejo živeti
Kjer biti mlad ne pomeni, da moraš biti zapostavljen
Kjer se spoštuje tudi šibke
In tujcev ni potrebno žaliti
Kjer nihče ne dopušča nasilja
Kjer lahko vsak tolaži, ko ljudje trpijo zaradi bolečin
OBSTAJA DEŽELA, KJER LJUDJE HOČEJO ŽIVETI
Dežela, kjer obstaja povezanost
PODOBA ŽENSKE, PODOBA MATERE
Kaj seje zgodilo z mojo samopodobo zaradi teh dveh podob
Ko sem leta 1986 postala mati, sta moja osebna rast
in strokovna zgodovina našli svoj temelj
v konkretnih otroških gibih;
v tem, kako se lahko učimo iz njihovih gibov
o komunikaciji na sploh.
Biti sposoben omogočiti ljudem varno povezano eksistenco.
In s tem že govorimo o
vzgoji otrok, izobraževanju in terapiji.
Ko govorim o vzgoji, govorim implicitno
tudi o svoji predstavi o nekom, ki "se vzgaja".
Vzgoja se dogaja iz predstav o moji identiteti, meni sami, jazu.
Iz tega, kar mislim o ženskah in moških,
o očetovstvu in materinstvu.
Skratka, o človekovi podobi, ki se zrcali
v mojem jeziku in mojih dejanjih.
PODOBE O ČLOVEKU VODIJO DO SAMOPODOB IN
OBRATNO
Posebno pozornost dajem podobi o človeku, ki kaže na
JAZ V ODNOSU (Surrey, 1988)
Jaz kot ustnice, kot dvodelnost, kot nikoli samo znotraj ali zunaj, kot
kroženje in proces (Irigaray, 1987)
To je podoba o človeku, ki je tekoča in vodi k načinu mišljenja,
ki vsebuje pot, kjer se porajajo odnosi.
JAZ V ODNOSU vidim kot komplementaren LOČENEMU JAZU, ki je
najpogosteje uporabljena predstava o podobi človeka v današnji zahodni
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ti morda ne, jaz pa	147
psihologiji, vzgoji in terapiji.
OD ČUTIL DO ČUSTEV, OD LASTNE IZKUŠNJE DO
TEORIJE
Do rojstva moje metode PORAiAIOČE SE GOVORICE TELESA (Emerging
Body Language - EBL) je prišlo iz povezanosti. Iz povezanosti z mojima
gluhima sestrama, ki sta bili štiri in deset let mlajši od mene. Z mojo
materjo, ki ju je v nasprotju z vsemi svojimi čustvi poslala v internat, da bi
bili tam deležni "boljše" vzgoje. Z brati in sestrami prizadetih otrok, katerih
življenja so se organizarala okoli prizadetosti. Kajti v "normalnem" svetu je
komaj kaj prostora za tiste, ki "so drugačni".
Imela sem čutila, ki so spontano, kreativno in uporniško motrila daleč
preko mojih zmožnosti. Moja čutila so mi omogočila, da sem rekla stvari,
ki so pomenile, da "ne ubogam", stvari, ki jih nisem mogla "slišati" tako
kot odrasli. Zato sem postala ranljiva in neizmerno sramežljiva. Svoja čutila
sem obrnila navznoter... Moja pozornost do "tistega, kar se čuti in česar ni
dovoljeno izraziti", in do "tistega, kar je skrito za besedami", je bila tudi že
prebujena. S svojima gluhima sestrama sem gledala, kaj ljudje hočejo
povedati. Tisto, kar sem videla, so postale slike brez imen, razumevanje
poleg jezika.
Da si "pametna", je bilo pri nas doma pohvala. Redko sem bila
kaznovana, kadar sem lahko svoje početje očetu razložila. Hitro sem se
naučila odkrivati razloge, ki so MU bili všeč. Mati se ni ujela v to past,
ampak je pogosto igrala moje igre. Poznala me je, "sUšala" me je, tudi kadar
se moje vedenje ni ujemalo z njenimi pogledi.
Denimo, ko sem bila stara sedem let:
Če sem se igrala v gozdu z dečki iz soseščine, to ni veljalo za primemo
vedenje. Imeli smo dve stalni skupini - indijance in kavboje. Potem sem
postala indijanski poglavar in s svojega svetega drevesa sem vodila svojo
skupino indijanskih dečkov. Seveda se nisem želela odreči tej igri ali temu
položaju. Pojavil se je tihi dogovor z mamo; dovolila mi je, da sem šla v
gozd in morala sem se vrniti domov pravočasno = pred očetom, moja
oblačila niso smela biti strgana in morala sem se umiti pred kosilom. Kadar
je oče prišel domov pred mano, me je mati strogo kaznovala. To sem
doživela kot pomemben dogovor.
Iz vsega tega sem se naučila, da imajo moji osebni užitki socialno ceno
v smislu obsojanja, zavrnitve in prisile pojasnjevanja. Bolj ko so bila
sporočila staršev podobna družbenim, tem težje je bilo o njih razpravljati. Še
posebno je bilo tako s trojico religija-ženska-mati. Predstava, o kateri ni bilo
148	M. Rutten Saris	Soc Delo 31, 1992, 1-2
mogoče razpravljati in ki se je utrjevala, je bila: dobro dekle postane dobra
žena in dobra mati, kajti materinstvo je sveto in naravno.
Zame to nikoli ni bilo nezavedno. Za moja doživetja preprosto ni bilo
besed ali pa so bile besede, ki sem jih našla, prepovedane.
Ker sem doživela zavrnitev svojih besed kot popolno zavrnitev, nisem
več mogla tvegati naglas izgovorjenih misli. Tako sem se naučila govoriti v
besedah in predstavah, ki jih je imel rad moj oče, in misliti v obliki
občutkov, ki so se v moji notranjosti vrstili kot filmi. Na primer:
Moj oče je rekel: "Marijke, nočem, da plezaš po drevju, deklicam to ni
všeč!" Ko sem rekla: "Meni je to všeč!", sem se proglasila za nedeklico.
Poleg tega sem tvegala kazen zaradi neposlušnega vedenja, kar je spet
nedekliško vedenje in je doživeto kot čudno. Slišala sem ga in molčala!
Nisem še imela identitete, ki bi lahko rekla: "Nekaterim dekletom ni všeč,
meni pa je! " Do takrat nisem poznala nobene deklice, ki bi rada plezala po
drevju... Seveda ne, saj so te deklice molčale, prav tako kot jaz. Enako se je
godilo dečkom, ki niso radi plezali, ki so oboževali skakanje s kolebnico in
so radi pomagali v kuhinji...
Vendar sem imela jaz, ki je lahko razlikoval, in vedela sem, v slikah, da
očetova trditev ni bila resnična. Medtem ko je govoril, sem videla, kako sem
plezala v svojem dekliškem telesu, ČUTILA SEM, kako sem uživala v moči
svojih mišic in v občutku svojih rok, ki so se dotikale drevesne skorje,
VOHALA SEM smolo.
Seveda nisem bila sposobna na besedni ravni razpravljati o bistvu tega,
kaj pomeni biti deklica, vendar sem to vprašanje doživela zelo intenzivno.
Tisti, ki je spoznal porajajočo se govorico telesa, bo to verjetno razumel. S
kljubovalnim obrazom sem počepnila v kot, obrnjena k steni, in čutila, da
hočem zakričali. Trdno sem stisnila ustnici in molčala!
Moji starši so moje vedenje razumeli kot odpor. Gotovo so imeli prav,
vendar niso imeli popolnoma prav. To je bila v mnogo večji meri reakcija
na nespodbitnost njunih predstav o ženskosti.
KDO SO DEKLICE IN TAKO TUDI - KDO SEM BILA
JAZ...
Karin Lentz
Švedska članica na sestanku Evropskega odbora Svetovne zveze cerkev,
junij 1980
Ženska
...je nekdo, ki ima vedno slabo vest
ker ni nekdo drugi
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ti morda ne, jaz pa	149
ker ni nekje drugje
ker se ne more povsem posvetiti nečemu
svoji službi, politiki,
svojemu domu, svojemu razvoju,
stvarem, ki jo zanimajo,
svojim otrokom, družbi,
umetnosti, kulturi, drugim,
starim ljudem, bolnikom,
ker se ne more povsem sprostiti,
ker ne more delati z občutkom polne osvobojenosti,
ker je razcepljena na delčke in koščke,
ker še vedno ni nova ženska,
ženska z lastno identiteto.
Ženska
...je nekdo, ki ima vedno slabo vest
ker si je naložila toliko nalog
ker ne zmore vsega urediti,
ker je zaposlena z raznovrstnimi malenkostmi.
Toda ženska...
... je nekdo, ki nekako ve,
da njena slaba vest sploh ni slaba
obratno
je občutljiva, zavestna, razumna, ustrezna reakcija
v napačni situaciji.
Vedno bolj pogosto sem odgovarjala na dveh ravneh hkrati; v risbah in
igrah z lastnim doživetjem, v besedah pa s tistim, kar so od mene
pričakovali. Svojim dobrim prijateljem sem lahko o sebi govorila v slikah,
kot človek, ki misli na slikovit način. Od skupine, v kateri sem bila, je bilo
zelo odvisno, ali sem svoja čutila povlekla navznoter ali pa jih odprla
navzven, glede na to, ali je bila skupina toplo gnezdo ali pa strmeča pošast...
V MVM sem našla toplo gnezdo. Ob podpori naše skupine za
samopomoč sem lahko izrazila svojo ljubezen do otrok, ki sem jih rodila, do
otrok v vrtcu, ki smo ga ustanovili, do otrok v ustanovah, kjer sem delala.
Lahko sem izrazila in razvila materinstvo kot poklic. Poklic, ki potrebuje
trdno osnovo v JAZU V ODNOSU in JAZU V LOČENOSTI hkrati.
Delala sem kot koordinatorka in kreativna terapevtka v skupnostnih
centrih v nekaterih revnih četrtih in s cigani. Študirala sem formalno
skupinsko dinamiko in supervizijo na Visoki šoli v Nijmegnu, pri Adu
150	M. Rutten Saris	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Stemerdingu pa alternativno, k telesu usmerjeno terapijo v gibanju.
Sodelovala sem v razvoju "Svobodne šole", ki je temeljila na antropozofiji.
Prisostvovala sem vsem antropozofskim tečajem, ki sem se jih lahko
udeležila. Sodelovala sem z ljudmi iz šol Jenaplan in Freinet. To je bilo zelo
vitalno in vroče življenjsko obdobje, tako osebno kot poklicno, integrirani
sta bili altemativnost in tradicija.
Končno je moje vsakdanje delo z našo posvojenko, ki je bila prizadeta na
več področjih, privedlo do tega, da sem razvila svoja čutila. Njen zdravnik je
rekel: "S takim otrokom stik ni mogoč."
Prvič v svojem življenju sem lahko odgovorila: "Za nekatere je, za druge
ni, za vas ni mogoč, zame paje!" To je bilo leta 1977.
Prek strokovnih razmišljanj o svojem konkretnem vsakdanjem življenju,
z raziskovanjem, opisovanjem in razpravljanjem o njem sem okoli leta 1980
prišla do znanja in metod o porajajoči se govorici telesa (EBL).
PROJEKT GOVORICE TELESA IN SOCIALNA POMOČ
Od MVM do dinamične psihiatrije in tabora
Poleti 1987 sem od nizozemskega ministrstva za izobraževanje dobila
dotacijo za štiriletno nadaljevanje raziskovanja o govorici telesa. V tistem
času sem postala članica Svetovnega združenja za dinamično psihiatrijo
(World Association of Dynamic Psychiatry - WADP). Na kongresih WADP
sem predstavila govorico telesa in tam znova srečala vitalno skupino z
navdihujočim likom dr. Guenterja Ammona.
Moje osebne teme - da človeka bistveno opredeljuje to, da je član
skupine, in da otroci odraščajo v primarni skupini - so tu dobile svojo
obliko. Delala sem v študijski skupini za razvoj otroka v povezavi s
psihiatričnimi problemi, s psihoanalitičnim vrtcem v Nemčiji in s štirimi
vrtci, ki sem jih ustanovila na Nizozemskem.
Ob tem delu je prišlo do številnih mednarodnih stikov. Še posebno
priložnost, ki sta mi jo ponudila Bernard Stritih in Miran Možina, da sem
šla v Jugoslavijo, je zelo pospešila moje raziskovanje.
Zelo naporno je bilo oditi z videokamero, baterijami in spalno vrečo na
terapevtski tabor za otroke s psihosocialnimi težavami in komunicirati z
njimi le z govorico telesa... Razumela nisem niti ene slovenske besede.
Vendar... mi je uspelo.
Govorica telesa ni bila edina stvar, ki me je vlekla nazaj v Slovenijo,
letos že šestič. Tabor je zame vzajemni proces v vitalni skupini, ki me
privlači. To je gibanje, kjer si ljudje drznejo biti, jemljejo drug drugega
resno, si dovolijo biti pretreseni ter to izraziti in pokazati. To je gibanje, ki
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ti morda ne, jaz pa	151
spreminja družbene strukture prek dejavnosti, akcije. Vse to pripomore k
razvoju samorazvijajočega se kroženja osebnostne rasri v novem,
konkretnem, življenjskem kontekstu ter k socialnemu razvoju v novo
oblikovanih posameznikih in skupinah.
Ker nam je kot posameznikom uspevalo biti HKRATI JAZ V ODNOSU in
JAZ V LOČENOSTI, smo poštah več kot le vsota udeležencev; včasih smo
postali celo sinergična skupina (Bemard Stritih, 1988).
MOJE SOOČENJE S SLOVENSKO DRUŽBO ME
PREVZEMA
V	mnogih institucijah vztrajajo pri široki uporabi mojih video filmov
na področju vzgoje in preventive. Doma je bilo skoraj nemogoče priti do
dovoljenj za predvajanje video posnetkov zaradi zakonov, ki ščitijo
zasebnost.
V	Sloveniji sem videla enake moško-ženske predstave kot na
Nizozemskem. V Sloveniji sem srečala veliko več zaposlenih žensk moje
starosti z otroki in z veliko poklicno odgovomostjo, kot pa doma.
Vendar... zaradi celoletnega porodniškega dopusta, ki ga v glavnem
koristijo le ženske, si moški in ženske zagotavljajo tradicionalno delitev
vlog. Posledica tega je, da so ženske dvojno obremenjene. Veliko jih dela za
skromen denar, ki omogoča zgolj preživetje. Več žensk dela v pomagajočih
poklicih in na področju vzgoje s slabšim statusom kot moški. In tudi v
Sloveniji je mnogo več moških kot žensk na vodilnih položajih v službah in
doma. ^vatna pomoč doma tudi ne zagotavlja ženski podobe dobre matere
in gospodinje. Eno leto stari otroci gredo k starim mamam ali v vrtce.
Feministični koncepti in nove oblike vrtcev se hitro razvijajo, koliko
žensk bo to izkoristilo?
Bernarda Stritiha sem doživela kot človeka, ki išče demokratični sistem
brez napak kapitalizma. To je počel v kulturi, kjer so doslej posameznika
uradno obravnavali kot grožnjo. Z Miranom Možino sta razvila svojo teorijo
skupinske dinamike prek ustanovitve in sodelovanja v številnih
prostovoljnih aktivnostih.
V	prostovoljnih in akcijskih skupinah smo vsi prišli do "partizanskih
izkušenj", do katerih ne bi bilo mogoče priti v uradnih institucijah. Iz
njunega dela se mojemu delu izredno dobro prile ga sledeči odlomek:
"Soočanje doživetij partizanstva z doživetji, ki so jih nekdanji bojni tovariši
imeli po vojni, ko je prišlo do razvoja totalitamega socialnega odnosnega
vzorca (kot primer sta navedla Dušana Pirjevca; op. M. R.-S.), lahko
152	M. Rutten Saris	Soc Delo 31, 1992, 1-2
primerjamo s soočanjem naših doživetij v akcijski skupini Tabor in v
skupinah za samopomoč z doživetji, ki smo jih imeli v institucijah in v
običajnih formalnih in neformalnih skupinah (npr. družina, prostočasne
dejavnosti v raznih društvih, neformalnih prijateljskih in kolegialnih
skupinah). Bitke za identiteto se lahko dogajajo le na stičišču
institucionalnega in izveninstitucionalnega sistema (v okviru tega pojma
razumeta tudi dejavnosti v okviru taborov, poletnih šol, skupine za
samopomoč za sodelavce akcijske skupine idr.; op. M. R. - S.), kadar ta
omogoča obujanje 'duha partizanstva' (med drugim je zanj značilno
prepoznavanje in priznavanje smrti in končnosti, ki vodita k odgovornemu
odnosu do življenja). Sama "doživetja partizanstva" oz. 'doživetja tabora' ne
vodijo v razvoj in rast identitete, pač pa se to lahko dogaja le korakoma v
stiku z vsakdanjimi običajnimi situacijami v institucionalnem sistemu in
njegovem socialnem kontekstu, kjer se je pri nas po vojni razvila negacija
duhovne razsežnosti partizanstva in s tem negacija duhovne razsežnosti
življenja nasploh. Do izkušenj, ki pomenijo razvoj identitete, lahko pride
posameznik samo v mukotrpnem procesu notranjega soočanja
institucionalnega in izveninstitucionalnega sistema. Zdi se nama zanimivo,
da sva se pri pisanju tega referata nagibala k poenostavitvi, da sva namreč
hotela prikazati izveninstitucionalni sistem kot pozitiven in institucionalni
kot negativen; kot da bi lahko izveninstitucion alni sistem sam pripeljal do
epistemološke spremembe. Koncept dogajanja na meji obeh sistemov nama
je pomagal to korigirati in zato se nama zdi relevantnejši, ker je v središču
pozornosti odnos med institucionalnim in izveninstitucionalnim sistemom"
(B. Stritih, M. Možina, Borderline Syndrom, Gruppe und sozialer Kontext,
referat na kongresu WADP v Berlinu, 1989).
V vseh skupinah, v vseh sistemih obstajajo ljudje s primanjkljajem,
ljudje brez nežnosti. Ljudje, ki so se zožili v JAZ, KI SLUŽI KAKI IDEJI.
Leta 1988 smo končali z MVM. Takih oblik akcijskih skupin danes na
Nizozemskem ni več. Akcija je zdaj Menedžment.
ALTERNATIVNA AKCIJA ZNOTRAJ URADNEGA
KONTEKSTA 1990
Do oblikovanja in formalizacije projekta o govorici telesa je prišlo
znotraj konteksta Visoke šole v Nijmegnu. Moj alternativni začetek je dobil
uradno priznanje. Ta hip imam dobro plačano delovno mesto in eno leto
časa, da razvijem (vodim) nov, alternativni projekt o:
"PORAJANJU SLIKE V KREATIVNI TERAPUI".
V moji službi me podpirajo in me imajo radi zaradi mojih kreativnih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ti morda ne, jaz pa	153
odkritij v zvezi s poučevanjem in zaradi moje skrbi za kolege.
Proizvod in proces, površina in vsebina, zunanjost in notranjost,
povezanost in ločenost, formalno in neformalno..., vse to ostaja v
interakciji. Tako živim in všeč mi je.
ŠEST PESMI	Louis van Marissing, 1991
prevedel Branko Gradišnik
PRIVLAČNOST
Prav kakor jata škorcev je oblika
samo začasna vez;
in brez trka ni nobenega stika,
ki vendar vleče v objem.
RESNIČNOST
Naličje se sramuje svojega videza,
če mislijo o njem, da je resnica,
a v jezi vzkipi, brž ko mu kdo
brezbrižno sname krinko z lica.
JALOVOST
Ko poapnenje že vsako pregibnost umiri
in veter kot orgle brni skoz to nedvomnost,
se gib ponovno prepozna v osatu,
ki napoči, razkolje in razklene
skalnato ploščo, glajeno s peščencem in časom.
PERSPEKTIVA
V odsvitu je kot z britvijo vgravirana podoba,
gibljivi razgledi se širijo.
Sijajna površina se ponuja pogledu.
Omejitev, ujeta vase,
se spreminja v vročičen kalejdoskop,
in v dogled prihaja nepredstavljivo.
154	M. Rutten Saris	Soc Delo 31, 1992, 1-2
GLAVNI VRELEC
V	špranjah in močvirnih plasteh mojega temno rdečega bitja,
daleč pod površjem, ki se nastavlja pogledu,
tam se potrjujejo izbire.
V	brezobličnem gibanju in neizmerljivi smrti
se stapljata namen in bitje.
Tam se ljubezen in sovraštvo brezbrižno sprijemata
v spopadu na življenje in zastoj.
SREČANJE
Ko te bom jutri znova in še nikoli poprej uzrla,
se bo moja trmasta zunanjost zmehčala v ples,
moj gon bo vrglo v fokus
in spet bom okušala nemogoče.
Kot dva akrobata izzivata težnost,
sovražno podobam in dolžnostim,
ker zaupava svoji vezi.
ZATIRANA SKUPINA JE NEMA SKUPINA,
DRUG SVET
Z uporabo besedil naslednjih avtorjev:
Bartels, Edien, THE MOTHER OF A BOY IS LIKE A FISHBONE,
Amsterdam, Intermediair, 14. april 1980
Ardener, Shirley, PERCEIVING WOMEN, London 1975
Chodorow, Nancy, FAMILY STRUCTURE AND FEMININE PERSONALITY,
v: Women, culture and society, Stanford, Kalifornija, Zimbolist Rosaldo,
Michelle and Lamphere, 1974
Ženske so "nema" skupina. Po mnenju Nancy Chodorow je razlika v
verbalizaciji predstav in slik povezana s psihoanaUtičnim pogledom, da "so
ženske po celem svetu bolj odgovorne za nego malih otrok in (najmanj) za
kasnejšo socializacijo deklic.
Struktura okolja, v katerem odraščajo otroci in jo opredeljuje trening
moških in ženskih vlog, proizvaja te razlike, ki se ponavljajo in
reproducirajo v spolni sociologiji življenja odraslih."
Shirley Ardener pravi, podobno kot Charlotte Hardman, da niso "neme"
le ženske, temveč vse podrejene skupine. Da je razlika v verbalizaciji
povezana z razliko med položaji, ki jih imajo v družbi različne skupine -
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ti morda ne, jaz pa	155
vladajoče in podrejene - ter z razliko v slikah in na kakšen način se jih ureja.
Način, na katerega vladajoča skupina verbalizira doživetja in slike, odreja
tudi, kako morajo to početi podrejene skupine. Podrejena skupina postane
omejena v verbalizaciji alternativnih modelov, ki jih morda ima. Podrejene
skupine morajo verbalizirati svoja doživetja znotraj dominantnega modela, s
katerim dejansko postanejo verbalno mrtve.
To lahko celo onemogoči razvoj alternativnega modela. Podrejene
skupine morajo na najboljši možni način preoblikovati svoje modele v
okviru modelov, ki so jim vsiljeni. To preoblikovanje ne more biti popolno
ali perfektno, zato se podrejene skupine izrazijo mnogo bolj kot vladajoča
skupina, ki ji njenega modela ni treba preoblikovati.
Opis ženske perspektive je bolj problematičen kot opis moške
perspektive; ženske ne morejo izraziti svoje perspektive v pogovornem
jeziku. Zato Shirley Ardener domneva, da so modeli podrejenih skupin na
globlji ravni in da se tega ljudje v celoti ne zavedajo; medtem ko vladajoča
skupina obvladuje površinske strukture njihovih modelov. Zato moramo
model, ki ga imajo ženske o realnosti, še prav posebej iskati v simboličnih
izrazih, ritualih, obredih, mitih, pregovorih in rekih, ki so specifični za
ženske.
Dejstvo, da imajo skupine v družbi različne položaje, ima še drug učinek.
Podrejena struktura, ki je nema in mora delovati samo v pojmih, ki jih
priznava vladajoča struktura, lahko pretirano določa svoje notranje podstruk-
ture, ki zato onemijo (Ardener, Hardman, 1975, X111).
Tako lahko starejše ženske zatirajo mlajše in heteroseksualni moški
homoseksualne.
HOMO EMANCIPACIJA,
POMEMBEN DEL AKCIJSKEGA DELA MVM V
SEDEMDESETIH LETIH
Tom de Kock, 1977
Moj emancipacijski proces se je začel, ko sem na socialni akademiji De
Horst dobil priložnost, da se vpišem v projekt o zatiranju. Upal sem, da bom
lahko tam razrešil svojo dilemo in frustracijo v zvezi z osebnimi doživetji in
predpisanimi teorijami.
156	M. Rutten Saris	Soc Delo 31, 1992, 1-2
IZBOR IZ МОЈШ ZAPISKOV
*	Emancipacija je boleča; znebiti se svoje orientacije do žensk pomeni, da
do njih ne smem več igrati prijaznosti, temveč da moram preveriti svojo
poštenost do moških. Odprto podeliti vzajemno čustveno bedo. Ne vedno
samo tiste teoretične razprave na distanci, ampak končno začeti govoriti
iz svojih osebnih doživetij in izkušenj.
*	V naslednjih citatih Gerarda de Bausekoma iz knjige THE COMING AND
GOING MAN sem našel del sebe.
-	Ko moški negujejo enostranski racionalizem, odpisujejo svoje
čustvene možnosti.
-	Če moški pretirano gojijo obvladovanje, to zlahka pripelje do
zatiranja drugih in samokontrola se zlahka izrodi v zatiranje samega
sebe.
-	Marksistično in levo usmerjeno mišljenje izrazito zanemarja subjek-
tivni faktor; zavest je več kot razredna zavest.
-	Postavi skupaj dva moška in ju pusti, da se pogovarjata. Ko se drug
za drugega začneta zanimati, je njuno prvo vprašanje: "Kaj delaš?" In
to pomeni: "Kje si zaposlen in na kateri stopnički socialne lestvice
si?"
*	Na splošno sem se v zvezi z moško kulturo počutil krivega. Srečeval
sem ženske, ki so te občutke egoistično zlorabljale in me ujele v past.
Šele kasneje sem opazil, da je ta občutek krivde spočel destruktivno
naravnanost v moškem gibanju; izrodil se je samo v pritoževanje.
*	Leta 1987 sem se priključil skupini samopomoči za moške v MENDAYU
v Utrechtu (130 moških). Vsak je povedal svojo zgodbo, ki ga je
spodbudila, da je postal aktiven v moški emancipaciji. (Bodi pozoren na
distanco) Za mnoge moške je bila to reakcija na pozitivno doživeti
feminizem. Zelo malo moških je imelo slabe izkušnje in malo jih je
iskalo odgovore.
Ukvarjanje z emancipacijo je privedlo do izolacije drugih, to je bilo za
nas skoraj nemogoče preseči.
Leto in pol smo govorili o temah, kot so zavedanje telesa in spolnost,
odnosi, vse vrste vsakdanjih doživetij, ideje, kritike in samokritike,
prebrane knjige, občutki v službi, pri študiju in stikih z ljudmi itn.
Poskušali smo probleme potegniti iz atmosfere privatnosti. Košček za
koščkom smo razkrivali vladajočo idelogijo moško-ženskih vzorcev,
družine, doma, statusa in kariere. Skupina je za vse nas postala točka,ki
smo se je v svojih življenjih oprijeli. Drug pri drugem smo bili priče
neznanskih sprememb . Sprememb, ki jih je včasih v veliki meri
povzročila naša skupina. Osebni stik je postal poUtično delo.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ti morda ne, jaz pa	157
*	Ali ni taka skupina, v kateri ne delam z jasno opredeljeno nalogo ali
ciljem, frustrirajoča?
Obstajajo slike o prihodnosti, podobe in sanje. Preden lahko te sanje
uresničimo, moramo veliko tega razbiti. Doslej je bil proizvod procesa
dejansko veliko pomembnejši kot sam delovni proces. Zdaj pa nenadoma
priznanje funkcionalnosti ni bilo več glavna stvar, temveč je v ospredje
stopilo to, kako smo doživljali svoje delo, telo, razvoj samega sebe in
drugih.
*	Meulenbelt Anja, FEMINISTIC SOCIALISTIC TEXTS 2.
Velik nesporazum je, če mislimo, da je anaUza tista, ki mobilizira ljudi.
Kar ljudi mobilizira, je ideja, občutek, izkušnja, da stvari lahko spreme-
nimo. Nato nastopi potreba po analizi: "Zakaj to še ni tako?"
*	Verlaine:
Ljudje so TAKO neumni,
da homoseksualcem niti zavidajo ne.
Do največje spremembe v mojem življenju je prišlo zaradi Hermana.
Prvič v življenju sem se popolnoma zaljubil v moškega. Od tega trenutka
naprej je družba postala veriga samih groženj; ljudje so se počutili ogroženi,
začeli so me gledati s povsem drugimi očmi, ženske so se počutile
nezadovoljne, kot da sem jim nekaj vzel, ljudje so nenadoma postali grozno
osladni, gay i so bili preveč prijazni, oče je bruhal salve kletvic, mati je
jokala. Grožnje na ulici, v pivnici, mehka tolerantnost kot: "Tudi moja
sestra je taka." Itn ...
Začel sem se zavedati grožnje, ki je za program poroka-družina-otroci
izhajala iz mojega izbora. Ko nisem bil več obremenjen z dvodelnim moško-
ženskim zakonom itn., je moj izbor postal politični izbor.
*	Življenje je bilo videti kot narobe svet, ko sem se predstavil v političnih
dejavnostih za emancipacijo homoseksualcev. Negotovost in zamera sta
dobili obliko novih obrambnih mehanizmov: "Ti si šovinist, biti homo
je modno, obseden si s svojo zaznamovanostjo."
*	Altman, Dennis, HOMOSEKSUALEC, ZATIRANJE IN OSVOBODI-
TEV.
"Tako znova prihaja do napadov na črnce in ženske, če se v pogovoru o
zatiranju pokaže, da so obsedeni od svoje zaznamovanosti. Vendar pa
odkrivanje obsega posameznikove stigmatiziranosti otežkoča, da ne bi od
tega postal obseden."
*	V času prakse na socialni akademiji sem se pridružil MVM, ker je bilo
to gibanje eno redkih feminističnih akcijskih skupin, v katerih so moški
imeli aktivno vlogo. Bilo je okoli 15% moških članov. Marijke je
postala moja supervizorka.
158	M. Rutten Saris	Soc Delo 31, 1992, 1-2
*	Postal sem aktiven v skupini, ki se je ukvarjala s honorarnim delom.
Zbirali smo literaturo, delali povzetke, filozofirali in si zastavljali cilje
in akcijske načrte. Končno smo na deseti obletnici MVM 11.11.1978
predstavili program
PONOVNA DELITEV DEJAVNOSTI
na plačano in prostovoljno delo, na zunanje in notranje delo, na lepo in
uniazano delo, po odgovornostih, na visoke in nizke funkcije itn ...
*	Načrtoval sem, da bom prevzel Marijkine dejavnosti v zvezi z
emancipacijo otrok in nadaljeval ustanavljanje otroških vrtcev. Vendar se
je pokazalo, da gre za "solidarnost na distanci". Te stvari so nujne, "toda
kako so povezane z MENOJ?" Pogosto sem razmišljal o tem. Ker nisem
želel biti egoističen, sem se poskušal bolje informirati in sem nekajkrat
obiskal otroške vrtce. Ob tem sem se soočil z idejami in motivi za
vzgojo otrok in nenadoma se je v meni nekaj zlomilo: "Kaj sploh
počnem? Nočem imeti otrok. Kaj jim lahko nudim? Kaj lahko oni
nudijo meni? Nikoli nisem prebolel svojih otroških travm." Nenadoma
sem spoznal, da sem doživel kot asocialno in egoistično, da bi se odločil
za otroke v času, ko jim nisem sposoben omogočiti svobodne odločitve
o njihovi spolnosti.
*	Končno sem se z veliko mero občutkov krivde odločil, da bom delal na
svoji spolnosti; Marijki sem obljubil, zdaj pa sem se umaknil. Vendar
sem se rešil ob pomoči Hermanove moči razuma, Marijkinih trditev v
zvezi z osebnimi/političnimi cilji in njenih dokazov o mojih dobrih
učnih rezultatih. Pozornost sem usmeril k svojemu načinu reševanja
lastne spolnosti.
*	Rad imam besede gay pesnika Walta Whitmana, čeprav sam še nisem
prišel tako daleč:
Nadaljujem za vse, ki so bili mladi moški
Da povem o skrivnostih svojih noči in dnevov
Da slavim potrebo tovarišev.
Prevedli Tatjana in Andrej Palir
ter Miran Možina
SAMOPROIZVAJANJE KOT KONCEPT,
PROJEKT IN REFLEKTIRANO ISKUSTVO
Ciril Klajnšček
človekova eksistenca ni možna v zaprtem območju notranjega
dogajanja, saj se mora neprestano ekstemalizirati v neki dejavnosti.
Ta antropološka nujnost temelji na človeški biološki opremljenosti,
notranja nestabilnost človeškega organizma pa mu nalaga, da si sam
zagotavlja stalno okolje za svoje delovanje. Človek namreč sam
specializira in usmerja svoje nagone. To psihološko dejstvo služi
kot nujna predpostavka proizvodnje družbenega reda.
Berger - Luckmann
Proizvodnja postaja proizvodnja družbenih odnosov in družbenih
sistemov(...), postaja celo proizvodnja biološke in interpersonalne
identitete individuov.
Alberto Melucci
Moderna vidi sebe, kot da je postavljena izključno na samo sebe - svojo
normativnost mora čфati sama iz sebe. Utopični poudarki se premikajo
od pojma dela k pojmu komunikacije.(...) To, kar je moč normativno
izpostaviti, so nujni, vendar splošni pogoji za komunikativno vsakodnevno
prakso in za proces diskurzivnega oblikovanja volje, ki bo same udeležence
postavil v situacijo konkretnih možnosti nekega boljšega, manj
ogroženega življenja, v skladu z njihovimi potrebami in uvidi,
na osnovi njihove lastne iniciative.
Jürgen Habermas
Uvod
V pričujočem tekstu poskušam samorefleksivno in v nekakšni post-
moderni eklektični obliki pokazati na relevantnost koncepta samoproiz-
vajanja (avtopoeza) na različnih ravneh. Izhajajoč iz predpostavke, da je
koncept bralcu znan, se v prvem poglavju postavim v bran pred fundamen-
talizmom samoproizvajanja, v drugem opisujem svojo pot do njega, v
tretjem pa skiciram njegovo aplikacijo na konkretnem projektu, s katerim se
ukvarjam, tj. proučevanje gibanja in konstituiranje politike promocije
zdravja v postsocialistični družbi.
160	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
1. Družbena raven: med konceptom, projektom in
prakso
V Icontekst našega razmišljanja o avtopoezi oz. samoproizvajanju sodi
tudi obstoječa družbena anomija, pogorišče oziroma razsulo sistema organizi-
rane neodgovornosti (integralnega samoupravljanja), ki mu je psihološko
vedno ustrezala navajenost na: heteronomno pasivno družbeno samoumeš-
čanje ("dobro opravljaj svojo funkcijo, za drugo se ne zanimaj"), prepad med
osebnostjo in njeno dejavnostjo (deprofesionalizacija v stilu: "jaz sem eno,
moja dejavnost pa nekaj povsem drugega"), vedenje "kot da" ("da, vem -
vendar ne verjamem"), nerazločevanje funkcionalno nujno razločljivega (npr.
ideologije in prava, države in družil, delavstva in managementa, teorije in
prakse, dejstev in vrednot itd.), nekriterialni egalitarizem, visoko stopnjo
socialne varnosti, negacijo in konflikt kot patološka pojava, nizko stopnjo
individualizacije življenjskih potekov, nereflektivno oblikovanje lastnih
biografij, etiko neodgovornosti ("ni problema", "bomo že") ter nerizično
sodelovanje v procesih ustvarjanja novih življenjskih možnosti.
Ta kontekst je treba upoštevati vsaj iz dveh razlogov:
1.	Gre za spremembo oziroma prehod od enega tipa (funkcionalno nedife-
rencirane, monocentrirane, preregulirane, eshatološko-teleološke, delno
modeme, obmodeme) družbe k drugemu - funkcionalno diferenciranemu,
decentriranemu, (samo)reguhranemu tipu (post)moderne "naravne - nor-
malne" družbe. Ali z drugimi besedami, gre za družbeni razvoj, ki kot
tak ni le stvar nekakšnih objektivnih teženj, niti zgolj subjektivne volje
akterjev (posameznikov in skupin), marveč zapletene in nikoh do kraja
predvidljive mnogodimenzionalne mreže akcij, interakcij, komunikacij,
struktur, organizacij, sistemov, pogledov, vrednotenj, predvidevanj,
projekcij, scenarijev, odločitev, taktik, strategij, nasprotovanj, bojev in
konfliktov - v katerih se nenehno med seboj mešajo vsakdanja običajna
(mimetična) zavest, ideologija, predsodki, stereotipi in miti ter izkustve-
no in teoretsko znanje.
2.	Iz spoznanj, da je homo sapiens vedno tudi homo socius ter da se na
empirični ravni človekova eksistenca vedno dogaja znotraj predpostavlje-
nega družbenega reda, ki ni dan biološko in je pred vsakim individu-
alnim organskim razvojem, sledi razumevanje človekovega samoproiz-
vajanja kot hkrati neizbežne družbene dejavnosti, saj ljudje skupaj
ustvarjajo svoje (družbeno) okolje z vsemi njegovimi kulturnimi,
ideološkimi, psihološkimi in drugimi formulacijami vred. AU z drugimi
besedami, ker družbeni red ni sestavni del "narave stvari" in ker se
človek ne more razvijati v popolni osamitvi (in ker obratno tudi
človeškega okolja ni mogoče proizvajati v popolni samoti), mora
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 161
človekova notranja biološka odprtost do sveta biti s pomočjo družbenega
reda vedno preoblikovana v relativno (avtopoetično) zaprtost.
Brez upoštevanja takšnega konteksta in zgornjih dveh razlogov, ki
govorita njemu v prid, namreč kaj hitro (če že ne nujno) zdrsnemo v
fundamentalizem samoproizvajanja (fundament je: "vse, kar je, so zgolj še
relacije") in njemu komplementarne oblike fantazmatskih scenarijev, ki
služijo ekonomiji užitka bodisi individualnega ali pa skupinsko-dinamičnega
narcizma - tega tako težko zaobidljivega spremljevalca slehernega iskanja
novih, drugačnih oz. alternativnih oblik, vzorcev oz. paradigem sobivanja in
sodelovanja, pa najsi gre za to ali ono novo družbeno gibanje (NDG), za ta
ali oni socialni, skupinskoterapevtski ali akcijsko-raziskovalni projekt, ki
(so) se dogaja(li) okrog poletne(ih) šol(e) sekcije za skupinsko dinamiko in
osebnostno rast.*
To je še toliko bolj relevantno, če se ob spoznanju o simbolni naddo-
ločenosti naših naziranj, ravnanj in odnosov ("mi imamo jezik in jezik ima
nas") zavedamo, da smo leta in leta sobivali in sodelovali v kontekstu jezika
(in govora), ki je bil po eni strani poln pojmov brez vsakršne r(el)acionalne
utemeljitve (vsebine, identitete), po drugi pa poln metafizično-humanistične
(sodobno religiozne) navlake v obliki hotenj oz. želja po "človečnosti",
"pristnosti", "izvirnosti", "čistosti", "popolni razvidnosti", "bližini", "topli-
ni", "neposred(ova)nosti odnosov in izkustev", "harmoniji", "brezkonflikt-
nosti", "permisivnosti" itd. Gre za hotenja, s katerimi je po dolgem in počez
prežeta tudi realnost številnih (teoretsko nereflektiranih) skupinskih doži-
vetij, ki se spletajo okrog poletnih šol ali na njih in ki jih vse prehitro
racionaliziramo kot "iskanje nove paradigme v družbeni komunikacijski
matrici"!
Prav tako pa se je treba znebiti fundamentalizma samoproizvajanja tudi
zato, ker v primeru konceptov in projektov samoorganiziranja in samopo-
moči v današnjem svetu nimamo opravka zgolj z nekakšno individualno,
Opomba: S tem seveda ne želim izničiti tudi pozitivnih plati poletne šole,
toda moje mnenje je, da je bilo iskanje paradigme nekakšne nove
individualnosti in nove integrativnosti na poletnih šolah zgolj domena
nekaj zagnanih posameznikov, medtem ko se je vrednost poletne šole kot
socialno-inovacijskega projekta vse preveč izgubljala pod težo ekonomije
uživanja v osebno in teoretsko premalo ali pa povsem nereflektiranih
odnosnih formah in izkustvih. Morda to še najbolje ilustrira naslednji
odgovor ene izmed udeleženk na vprašanje, kako je bilo na poletni šoli:
"Čisto fino smo se imeli, samo enega smo imeli v skupini, ki je kar
naprej težil z nekakšno refleksijo, problematiziranjem in teorijo."
162
C. Klajnšček
Soc Delo 31, 1992, 1-2
civilno-družbeno potrebo in samoiniciativo, marveč prav tako tudi z eko-
nomsko utemeljeno, državno, socialno-politično potrebo, iniciativo in prak-
so v okviru dekonstrukcije države blaginje in njej lastnih razvojno-strateških
procesov deregulacije, deinstitucionalizacije in deprofesionalizacije proizvod-
nje storitev. Gre za postmodemizem v socialni politiki.
V kontekst tovrstne obrambe pred fundamentalizmom samoproizvajanja
potemtakem glede na eksplicitne cilje organizatorjev sodi vsaj naslednje:
a) V kolikor se poletna šola vključuje v samopomoč kot resničen socialno-
inovacijski projekt, je treba v duhu potlačevanja ideoloških omejitev in
omenjenega fundamentalizma jasno opredeliti njena teoretska izhodišča
in opredeljujoče pogoje, pri čemer je že navedenim lastnostim dosedan-
jega sistema organizirane neodgovornosti treba dodati vsaj še naraščajočo
brezposelnost in pavperizacijo, prehod na celodnevni delovni čas, obsto-
ječo stopnjo institucionalizacije in profesionalizacije proizvodnje
storitev, slabo izdelane programe družbenih dejavnosti, počasnost moder-
nizacije javne uprave, nadaljnje krčenje proračunskih sredstev, privati-
zacijo proizvodnje storitev itd. Vsi ti (in pa seveda še številni drugi) za
današnji čas značilni procesi namreč bistveno opredeljujejo možnosti,
načine in poti tistega premika moči od države (prereguliranega sistema)
k posamezniku(om) in skupnosti(m), ki vodi v naslednji vrednostno-
-orientacijski okvir sodobnih (post)modernih družb:
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 163
b)	Glede na to, da socialne politike kot funkcionalno racionalne, državno
integrirane, implementirane in evalvirane socialne prakse reguliranja
disfunkcij družbenega razvoja v sistemu organizirane neodgovornosti
preprosto nismo imeli, je za potrebe oblikovanja matičnega središča
(informacijskega vozlišča, koordinacijskega centra) za razne oblike
skupin za samopomoč in samoorganiziranje treba problematizirati poti
in težave konstituiranja socialne politike v kontekstu nastajajoče poli-
tične fizionomije slovenske družbe in modernizacije državnoupravnega
kompleksa.
c)	Za potrebe samega raziskovanja poletnih šol kot samoproizvajajoče se
entitete pa je treba najpoprej opredeliti poletno šolo kot sistem v skladu
z vsemi potrebnimi konstitutivnimi prvinami in značilnostmi delnih
sistemov in njihove avtopoetične operacijske logike, kot jih opredel-
jujejo sodobne variante sistemske teorije. Te prvine so naslednje:
osnovni komunikacijski kod (diferenca), procesi samoopazovanja,
samoopisovanja, pretvaijanja samoopisanega v komunikacijsko relevan-
tne semantične figure, avtoreferenčna samoselektivna logika redukcije
usmerjanja in re(pro)dukcije (organizirane) kompleksnosti in kontin-
gentnosti, selektivno pogojevanje odnosov med elementi delnega
sistema, samovzpostavljanje meja med seboj in okoljem, avtopoetična
odprtost in zaprtost, komuniciranje in strateške interakcije samoreferenč-
nega sistema z drugimi sistemi oz. okoljem, interdependenca in interpe-
netracija.
Ф Ob tem pa nam na pogorišču dosedanje umetne, eshatološko-teleološke
skupnosti (sistema integralnega samoupravljanja) vehko bolje kot čaka-
nje na objektivne težnje ali pa "miselno obvladovanje nastanka docela
novega družbenega reda" služi takšno razumevanje proizvodnje in nad-
zorovanja sprememb, v katerem prihaja do diskurzivnega soočenja in
aktivnega medsebojnega prežemanja različnih konceptov strategije,
družbenih gibanj in akcijskih projektov z oseb(nost)no zmožnostjo
samorefleksije.
Takšna komunikativna in avtorefleksivna praksa je za projektiranje in
strategijo samoorganiziranja in samopomoči nujna že zato, ker imamo v
primeru civilne družbe opraviti s tistim globalnim družbenim podsistemom,
katerega komunikacijski kod tvori volja (kot sredstvo za nenehno samo-
preseganje). Le-ta v (post)moderni, decentrirani, rizični družbi pripada decen-
triranemu subjektu in njemu lastni avtopoetični operacijski logiki. Prav ta
decentričnost subjekta pa je obenem tudi realni temelj nujnosti samore-
fleksije slehernega instrumentalno-racionalnega, projektnega oz. strateškega
delovanja.
164	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
2. Individualna raven: (samo)refleksija prehojene poti
Pričujoči tekst je rezultat moje samooreferenčne spojitve predpostavlje-
nih ciljev širšega dnižbenega projekta "samopomoči" z mojim (v veliki meri
z dosedanjim izkustvom pogojenim) siceršnjim (imaginarnim) hotenjem
(scenarijem, projektom) po lastnem, bolj ali manj avtonomno aktivnem in
kreativnem družbenem samoumeščanju v gibanje za promocijo zdravja in
družbo nasploh.
Kot neposredni izraz moje (samo)legitimacije združuje emocionalni,
normativni in estetski vidik mojega "tu-bivanja" in delovanja. Po eni strani
je instrumentalno racionalnega delovanja, po drugi pa rezultat neke povsem
enkratne avtopoetične operativne logike samoproduciranja in samogeneriranja
znotraj "družbe" kot turbulentnega in neskončno kontingentnega okolja. Kot
rezultat instrumentalno racionalnega delovanja je poskus operacionalizacije
ideje o necelosti, nezaključenosti in nezaključljivosti sveta (simbolno); kot
rezultat avtopoetične samoreprodukcije korenini v moji hotenjski sestavni
organizaciji in dinamiki (realno); kot rezultat moje samogenerativnosti paje
pogojen z mojo časovno-prostorsko (samo)projekcijo kot nekakšnim imagi-
narnim scenarijem, ki je v funkciji vzdrževanja konsistentnosti lastnega
bivanja in delovanja (imaginarno). Zato je po eni strani v njem zajeto veliko
več, kot bi želel povedati, po drugi strani pa tudi veliko manj, kot mislim,
da sem povedal. Hkrati pa se v njem ponovno soočam z Marxovimi
formulacijami, daje človek "individualno bivanje mišljene in čutne družbe za
sebe" (MEID I, STR. 136) in da se "v meščanski ekonomiji - in v epohi
proizvodnje, ki ji ustreza (beri: v modemi dmžbi, op. C. K.) stari (predmo-
demi, op. C. K.) svet javlja kot(...) določena omejitev(...), zadovoljitev na
omejenem stališču, medtem, ko sodobni svet pušča človeka nezadovoljenega
oziroma je, ko se pojavlja v sebi zadovoljen - banalen" (Grundrisse, str.
199).
V času, ko sem bil še marksist (v jedru pomeni Marxovo teoretično delo
prepletanje dejavno-teoretskega in strukturalističnega mišljenja, ki operira s
sistemskimi problemi) in sem se odločil za individualni "marš skozi
institucije", sem nenehno živel v nekakšni prometejski iluziji, da utelešam
človekov "zavestni odnos do generičnosti" (značaja lastne vrste) na najbolj
čutno-konkreten način. Prizadevajoč si biti "individualno bivanje mišljene in
čutne družbe za sebe" sem na mesto dmžbe kot po sebi umevne celote vedno
postavljal konkretne individue, medtem ko sem vse svoje delovanje
(samoizkazovanje svojih bitnih moči) vedno doživljal tudi kot družbeno
dejavnost. Na ta način sem organsko in imaginamo združeval akcijski in
stmktumi pristop k družbenemu razvoju, hkrati pa sem dosledno tematiziral
svoj odnos do predpostavljenega institucionalnega reda.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 165
Ob takšnem bolj ali manj avtorefleksivnem oblikovanju lastne biografije
sem doživljal vzpone in padce, moč in nemoč, veselje in žalost, jezo in
umirjenost. Enkrat sem bil "vlečni konj in potokaz pri usmerjanju razvoja
neke marginalne družbene prakse", drugič "aktivna slaba vest družbe", tretjič
analitik, četrtič konceptivni ideolog, pa politik, pogajalec, svetovalec,
prosvetljevalec, učitelj, vzgojitelj itd. Dokler nisem zaradi nenehne
samorefleksije naposled pristal na tleh avtonomnega spoznanja, da družbe kot
celote pravzaprav sploh ni in da dejansko obstaja zgolj odprto polje
družbenih delovanj oz. delovanjskih pozicij in njim lastne (simbolne)
produkcije različnih form družbenosti.
Z mojega obzorja je postopoma izginila epistemološka niša, iz katere je
govoril samoidentični subjekt, izginila je metapozicija transcendentalnega
označevalca, izginila je opozicija misel-realnost, delitev na notranjost
(bistvo) in zunanjost (pojavnost), izginila je iluzija o vrnitvi v nekakšno
naravno stanje (harmonije) in družba se mi je vse bolj začela kazati kot polje
razlik (osnovni pomen strukture = razločevalna razmerja), v kateri ni
nikakršne zadnje instance, ne naravnega središča, ne nerelacijske identitete, ne
nediskurzivnega subjekta, ne nediskurzivne narave objekta, ne simbolno
neposredovanih razmerij, ne enega samega pojasnjevalnega modela.
Teoretsko je ta razvoj šel nekako takole: pri Marxu sem se srečal s
hkratnostjo samoproizvodnje človeka in soproizvodnje družbe; pri Nietzsche-
ju sem se srečal s fenomenologijo volje do moči ter s psihologijo onkraj
dobrega in zla; v skupinski (psi ho )di nami ki sem se izkustveno srečal z
relacijskim značajem identitete, s pomenom simbolnega, realnega in imagi-
narnega v človekovi komunikativni praksi ter s povezanostjo duha in telesa
(npr. izkustvo organske zastrukturiranosti emocij); pri geštalt terapiji sem se
srečal s "tukaj in sedaj" kot pogojem za samorefleksijo, z njenim pomenom
za človekov osebnostni razvoj in rast ter s problemom povezanosti človeka z
okoljem na način samorazmejevanja (npr. pomen zavesti na meji kontakta
kot osnova paradoksne teorije sprememb); pri filozofiji jezika sem se srečal z
logiko in delovanjem jezika kot sredstva ekspresije, prenosnika sporočil in
kot s človeško-družbeno vezjo; pri strukturalizmu sem se srečal s simbolno
naddoločenostjo, pri teoretski psihoanalizi z demontažo kartezijanskega
subjekta, z nekakšno ontologijo teženj (hotenj, libida, gona, pulzije), z
logiko delovanja nezavednega in z njim povezano človekovo konstitutivno
iracionalnostjo in z vsem tem povezano kontingenčnostjo družbenih razme-
rij, z razumevanjem subjekta kot učinka simbolnega reda ter razumevanjem
ideologije kot diskurzivne prakse, ki ima performativno moč, s pomočjo
katere sama vzpostavlja realnost, o kateri govori.
In ko je na mesto "identitete identitete in diference", ki je značilna za
Marxovo "levoheglovsko filozofijo združevanja", sčasoma stopila "diferenca
166	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
identitete in diference" (Luhmann, 1984) in ko seje izkustveno spoznanje o
decentričnosti človeka začelo prežemati s spoznanjem o decentričnosti
sodobnih družb, sem lastni eksistenci (in postopno razvojno modificiranemu
hotenju) ustrezajoči sociološko-teoretski izraz začel nahajati v koфusu idej,
pojmov, trditev in domnev modemizacijske in sistemske teorije, pri kateri
sem našel teoretsko elaboracijo koncepta avtopoeze oz. samoproizvajanja.
3. Projektna raven: nekatere avtopoetične značilnosti
gibanja za promocijo zdravja
Sprememba strukture osnovnih zdravstvenih problemov (prevlada bolezni
civilizacije oz. načina življenja), vrtoglava rast sredstev, namenjenih zdrav-
stvu, spoznanja o vse kompleksnejši vpetosti zdravstva v širši družbeni
sistem, širjenje definicije zdravja in spoznanj o etiologiji posameznih bole-
zenskih problemov ter številne kritike medicine in zdravstva so poglavitni
generatorji globalne preusmeritve zdravstva, ki smo ji priča v osemdesetih
letih in ki jo označujemo za prehod od usmerjenosti v bolezen in zdravje k
večji skrbi in odgovornosti ljudi za lastno zdravje.
Splošna deklaracija OZN o človekovih pravicah iz leta 1948 je dobila
svojo operacionalizacijo v vrednostni usmeritvi svetovne zdravstvene
organizacije (SZO) v obliki gesel, kot sta "Zdravje za vse do leta 2000" in
"Pravičnost v zdravju" (Equity in Health). 38 splošnih razvojnih ciljev
zdravstva in zdravstvenih f)olitik, ki jih je SZO sprejela 1978. leta v Alma
Ati, je dobilo svojo nadaljnjo razgradnjo: leta 1984 v Kopenhagnu v obliki
dokumenta "Promocija zdravja - koncepti in principi" (Health Promotion -
Concepts and Principles), leta 1986 v obliki Ottawske listine, istega leta v
obliki dokumenta "Zdrava javna politika" (Healthy Public Policy), sprejetega
v Adelaidi v Avstraliji, ter v obliki projekta "Zdrava mesta" (Healthy Cities
Projects) - Lisbona 1986. Oxford University Press je istega leta začel skupaj
s SZO izdajati tematski znanstveni časopis Health Promotion. V večini
evropskih dežel se oblikujejo posebna vladna telesa ter zavodi oz. inštituti,
katerih delo je projektno usmerjeno v zdravje, izhajati začnejo specializirani
časopisi, organizirajo se študiji, tečaji in strokovna srečanja, izmenjujejo se
izkušnje in informacije, množični mediji pa vse bolj popularizirajo
uveljavljajoče se gibanje in aktivno dopolnjujejo konkretne raziskovalne in
akcijske projekte.
Bolezen s tem seveda še ni izginila iz središča interesov medicine.
Diagnosticiranje, zdravljenje in zavarovanje ostajajo še vedno vezani za
bolezen. Toda v zdravstveno politiko, ekonomiko zdravstva, izobraževanje
zdravstvenih delavcev, proizvolnjo opreme itd. je začelo prodirati zdravje kot
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 167
kriterij in cilj lastnega delovanja. Bistveno pri tem je, da je zdravje
razumljeno kot sredstvo vsakodnevnega življenja in kot pozitivni koncept, ki
zahteva mobilizacijo volje, znanja, denarja in moči ter kot tak ne more biti
več samo v pristojnosti medicine in zdravstva.
Na osnovi omenjenih kulturnih, političnih, ekonomskih in (javno)
zdravstvenih izvorov oz. faktorjev ter v skladu z vrednostnimi usmeritvami
industrijsko visoko razvitih, notranje funkcionalno diferenciranih, specializi-
ranih in sistemsko integriranih družbenih sistemov, ki so kot taki zmožni
tudi visoke stopnje samoreprodukcije, samotransformacije in samousmer-
janja, so se izoblikovali globalni (strateški) in partikularni (sektorski) cilji,
katerih skupni imenovalec je težnja k povečanju zmožnosti ljudi, da
nadzorujejo razmere in okoliščine, ki opredeljujejo njihovo zdravje. S tem je
bil vzpostavljen "minimum pogojev za to, da cilji gibanja lahko obvezujejo
širšo skupnost in da se sredstva akcije lahko prepoznajo kot legitimna" (C.
Offe, 1987). Eksplicitno pa je njegova političnost prišla do izraza v legi-
timni, sistematično organizirani dejavnosti, usmerjeni k oblikovanju zdrave
javne politike, ki vključuje tako rekoč vse sektorje in vse organizacijske
oblike politično (z medijem moči) opredeljene regulacije vedenja ljudi in
odnosov med družbenimi akterji.
Na ta način je HPG postalo nekakšen "welfare mix" način zagotavljanja
zdravja, v katerem se med seboj prepletajo dejavnosti javnega in zasebnega,
formalnega in neformalnega, profesionalnega in laičnega (volonterskega),
komercialnega in nekomercialnega, organiziranega in samoorganiziranega.
Ker gre za medsebojno učinkovanje "različnih vrednot" (enakost, varnost,
pravičnost), "različnih temeljnih načel" (avtonomnost, izbira, učinkovitost,
vzajemnost, altruizem), "različnih alokacijskih mehanizmov" (trg storitev,
socialni programi, različne oblike neformalne recipročne menjave), "različne
tipe dela" (proizvodno in storitveno, plačano in neplačano), "različna
parcialna gibanja" (ekološko gibanje, gibanja za zaščito pravic, gibanje za
alternativne načine proizvodnje itd.), bi lahko govorili o nekakšni
"konfederaciji delnih gibanj in strategij" (Offe, 1987), vezanih na posamezna
vprašanja oz. posamezne dimenzije medsektorske in multidimenzionalne
pogojenosti zdravja.
To pomeni, da je HPG - v primerjavi z novimi družbenimi gibanji, ki
jih poznamo - ohlapnejši "nosilec konflikta v zvezi z družbenim nadzorovan-
jem glavnih kulturnih vzorcev" (Touraine, 1987) ter ohlapnejši tip kolek-
tivne akcije in ga ne tvori zgolj "skupek različnih tipov vedenja v družbenem
sistemu, ki so zasnovani na konfliktu in ki prekoračujejo norme in pravila,
institucionalizirana v družbenih vlogah političnega sistema" (Melucci,
1987).
Njegova notranja značilnost pa je poleg omenjene pluralnosti in
168
C. Klajnšček
Soc Delo 31, 1992, 1-2
organizacijske ohlapnosti (visoke raznolikosti akcijskih oblik in nizke
stopnje organizacijske učvrstitve) še to, da njegova identiteta ni oblikovana
zgolj z institucionalnim družbenim kompozitom njegovih akterjev, marveč
je simbolno posredovana s komunikacijskimi procesi, (samo)opazovanjem,
(samo)opisovanjem ter pretvarjanjem (samo)opisanega v komunikacijsko
relevantne semantične figure v skladu s specifično, na ЦЧпет komunikacij-
skem kodu temelječo avtopoetično operativno logiko, s pomočjo katere
posamezni sektorji oziroma akterji soproducirajo "družbo" oziroma se vanjo
konstitutivno (samo)umeščajo.
Tako si ob pomoči koncepta samoproizvajanja sistemsko-teoretsko
konstrukcijo medsektorske produkcije zdravja v (post)moderni funkcionalno
visoko diferencirani družbi lahko predstavljamo takole:
Navedene samoreproduktivne značilnosti gibanja izhajajo iz strukturnih
lastnosti modernih družb - njihove visoke funkcionalne diferenciranosti,
izoblikovanja delnih sistemov s specifičnimi komunikacijskimi kodi in
njihovega aktivnega medsebojnega součinkovanja in prežemanja (interpene-
tracije) - in kot take omogočajo njegovo (samo)reprodukcijo v skladu z
načeli njegove funkcionalnosti, učinkovitosti in uspešnosti.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 169
Ob tem pa se zastavlja vprašanje, od kod posameznim sektorjem in
pluralnim nosilcem gibanja sploh preferenca za vključevanje v strateške cilje
te konfederacije delnih gibanj? Teh silnic namreč ni mogoče pripisati zgolj
njihovemu fundamentalnemu vidiku samoproizvajanja mej okolja (prilago-
jenih oblikam življenja in reakciji na objektivno problemsko stanje), ne le
razmahu razvoja resursov, ne le institucionalizaciji življenjsko praktičnih
motivov, ne zgolj spremembam vrednot. Izvor teh preferenc je treba iskati v
generativnem součinkovanju različnih (družbeno in osebnostno, strukturno,
racionalno in iracionalno, izkustveno in teoretično, formahio in neformalno
itd. pogojenih) oblik (samo)identitete, (samo)opazovanja, (samo)projekti-
ranja in {samo)legitimiranja v razmerah funkcionalno visoko diferencirane in
decentrirane družbe s široko paleto življenjskih možnosti ter visoko stopnjo
strukturne, kognitivne in emocionalne negotovosti, "ki poraja komuni-
kacijski pritisk majavih tal (kontingenco)" ter z njim povezano "rastočo
pripravljenost za negacijo in konflikt na vseh parcialnih družbenih področjih"
(K. P. Japp, 1989).
Ali z drugimi besedami, vključenost akterjev in s tem povezana strateška
učinkovitost gibanja nista dani že s samimi funkcionalno-institucionalnimi
povezavami in vnaprej konstituiranimi pravili kolektivnih procesov učenja,
marveč zgolj s predpostavkami za samo selektivno, komunikativno, učno-
-procesualno avtokatalizo reševanja problemov in s fleksibilno izmenjavo
strateških problemskih con, povezanih s skupno (komunikacijsko ustvarj-
eno) zavestjo o globalni ogroženosti življenja in zdravja ter z rastočo
zmožnostjo za "rizično" sodelovanje pri procesih ustvarjanja in širitve
življenjskih možnosti bolj zdravega življenja. To pa pomeni, da tudi
strateška učinkovitost delovanja akterjev gibanja ne more biti v natančnem
pomenu ciljno usmerjena in kumulativno uspešna, saj je - bolj kot na raci-
onalne zahteve stabilnih, funkcionalno diferenciranih sistemov - vezana na
strateške interakcije samoreferenčnih sistemov (akterjev) z drugimi sistemi
oz. akterji, (so)oblikovalci "družbe tveganja" (U. Beck, 1989) ter na s tem
povezano (kontingenčno) medsebojno pogojevanje in omejevanje.
Literatura
Niklas Luhmann, Teorija sistemov. Globus, Zagrebl984
Urlich Beck, Družba tveganja. Družboslovne razprave, št. 7, 1989
P. L. Berger, T. Lukmann, Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva
založba, Ljubljana 1987
170	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Marx, Engels, Izbrana dela, 1. zv., CZ, Ljubljana 1971
Kari Marx, Temelji slobode (Grundrisse), Naprijed, Beograd 1977
Frane Adam, Офгпигапа modernizacija - (realni)socializem med tradicijo in
modernostjo. Družboslovne razprave, št. 7, Ljubljana 1989
Ivan Bemik, Socialistična družba kot "obmoderna družba", Družboslovne
razprave, št. 7, Ljubljana 1989
Ivan Bemik, Pojmovni aparat teorije socialnih sistemov (fragmentami oris),
rokopis, Ljubljana 1990
Jürgen Habermas, Nova nepreglednost, v: Obnova (zbornik) Beograd 1987
Klaus P. Jap, Nova družbena gibanja in kontinuiteta moderne, Dmžboslovne
razprave, št. 7,1979
Alberto Melucci, Novi društveni pokreti - teorijski pristup, v:
Obnova..., Beograd 1987
Claus Offe, Društveni pokreti - izazov granicama institucionalne politike, v:
Obnova..., Beograd 1987
Eugen Pusič, Društvena regulacija. Globus, Zagreb 1989
Veljko Rus, Socialna država in družba blaginje, Domus, Ljubljana 1990
Alain Touraine, Uvod u proučavanje društvenih pokreta, v: Obnova...,
Beograd 1987
Ciril Klajnšček, Zdravje kot predmet in cilj naše razvojne politike. Teorija in
praksa, št. 12, 1990
Ottawska listnina o krepitvi zdravja, prevod. Zdravstvena skupnost Slove-
nije, Ljubljana 1989
The Adelaide Recommendations: Healthy Public Policy, Health Promotion,
št. 2, 1988
R. S. Downie, C. Fyfe in A. Tannahill, Health Promotion - Models and
Values, Oxford University Press, 1990
<¿>
OB STIKIH s "CENTRO ITALIANO DI
SOLIDARIETÀ"
Miran Možina, Jože Ramovš
O Centro Italiano di solidarietà (CEIS) sliši človek najlepše pohvale
v strokovnih krogih sredi Nemčije, tako da si reče: "To si je ob priliki treba
ogledati!"
V začetku leta 1991 je aktiv ljubljanskih socialnih delavcev, ki
delajo kot terapevti v klubih zdravljenih alkoholikov, pripravljal svojo
zasluženo strokovno eksurzijo. Ramovša so pri tem prosili za nasvet in
pomoč pri organizaciji. Prišlo je do odločitve za ogled Centra di solidarietà v
Rimu, sreča in dobre zveze pa so pripomogle, da so nas bili pripravljeni
takoj sprejeti in nam pripraviti brezhiben večdnevni informativni seminar o
svojem delu. Tako je petnajsterica od 22. do 25. maja 1991 res doživela
enlo-atno, lepo pripravljeno predstavitev in ogled CEIS-a. Spoznanje vseh je
bilo: Tu se slovenska sociala lahko veliko nauči!
V tem okviru je bilo doslej storjeno dvoje:
1.	10. decembra 1991 je bil organiziran enodnevni seminar Prostovoljno
delo in pomoč zasvojenim, ki ga je v veliki dvorani Teološke fakultete v
Ljubljani vodila Sabina Ruberto iz CEIS-a. To je bilo po eni strani
nadaljevanje 12. mednarodne poletne šole, po drugi strani pa samostojna
prireditev na slovenski ravni, saj so bih soorganizatorji še:
Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo pri Univerzitetnem
zavodu za zdravstveno in socialno varstvo.
Slovenska Karitas,
Univerza v Ljubljani, Višja šola za socialne delavce.
Mesto Ljubljana, Sekretariat za socialno in zdravstveno varstvo.
Društvo psihologov Slovenije, Sekcija za skupinsko dinamiko in
osebnostno rast.
Društvo za prostovoljno delo Most ter
Društvo socialnih delavcev.
2.	Isti dan smo ob koncu seminarja ustanovili Socialni forum za
zasvojenosti in omame kot civilno združenje strokovnih in prostovoljnih
delavcev socialne sfere na področju zasvojenosti in omam, ki deluje v tesni
mednarodni povezanosti s Centro Italiano di Solidarietà.
Kaj je pravzaprav Centro Italiano di Solidarietà?
Je civilna (nedržavna) krovna socialna organizacija, ki je svetovno znana
prav na področju dela z zasvojenci na principu samopomoči in
prostovoljnega dela. Pod okriljem Organizacije združenih narodov pa deluje
tudi na raznih koncih sveta pri projektih socialnega dela. Izvrsten je zlasti
172	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
njihov model usposabljanja sodelavcev in organiziranja projektov. Kdor je od
blizu videl njihovo neverjetno uspešno delo s stotinami narkomanov v
najtežjih oblikah odvisnosti, ni le dobil upanja v možnost njihovega
človeškega dviga, ampak tudi vpogled v to, kaj lahko naredi prostovoljno
socialno delo v partnerski povezavi s strokovnim znanjem. Ustanovitelj
Centra di Solidarietà je znani don Mario Picchi.
Navedimo sedaj v povzetku nekaj misli s seminarja Sabine Ruberto v
Ljubljani, ki bodo bolj osvetlile tako CEIS kakor tudi njegovo delo na
področju narkomanije in prostovoljnega dela.
Projekt CEIS se je začel v šestdesetih letih. Pobudnik je bil don Mario
Picchi s skupino prostovoljcev. Na rimskih ulicah so delali s klošarji.
Problema droge takrat še ni bilo, pojavil se je v začetku sedemdesetih let.
Takrat je bila družba do tega problema na vseh nivojih zelo brezbrižna.
Obstajal je samo zakon, ki je predpisoval kazni za uporabnike in prodajalce
drog.
Don Picchijeva skupina prostovoljcev je prihajala v stik tudi z
narkomani, bila pa je pred njihovim problemom nemočna.
Odločila se je usposobiti za pomoč narkomanom pri vseh virih po svetu,
ki so učinkoviti. Povezali so se denimo z organizacijo Daytop iz New
Yorka. Njeni predstavniki so prišli v Italijo, pripravljeni odgovoriti na
italijanske potrebe.
Pokazalo se je, da je za uspešen razvoj projekta najpomembnejše
usposabljanje. Zato so takoj ustanovili Šolo za usposabljanje - "sončno
hišo" v Castell Gandolfu; tu jim je papež Pavel VI. dal stavbo za šolo in
posestvo za terapevtsko komuno, še prej pa večjo vsoto denarja za
usposabljanje po svetu in nekaj eksteritorialnih prostorov v Rimu, v katerih
so lahko delali z narkomani brez strahu, da jih bo preganjala italijanska
policija. Program usposabljanja je zastavljen tako, da tisti, ki naj bi kasneje
delali z narkomani v terapevtski skupnosti, sami živijo in delajo v
terapevtski skupnosti, kjer se učijo tudi iz lastnih izkušenj.
Leta 1978 je nastal projekt Človek kot temeljna konceptualna osnova
terapevtskih postopkov. Izbira imena ni bila naključna. Kdo drugi bi morda
projekt poimenoval Droga. Toda - gre za človeka!
V terapevtskem programu CEIS-a ima družina osrednji pomen in mesto.
Seveda pa je v raznih fazah dela z narkomanom družina različno vključena v
postopek.
V začetku 80. let je bilo še veliko sodelavcev CEIS-a slabo
usposobljenih. To se je izražalo v rigidnejši strukturi programa. Toda
razvijale so se vse bolj individualizirane in pestre oblike dela. Postopno smo
prišli do sedanjega spektra terapevtskega programa.
Prva stopnja obravnave so pogovori, ki se vršijo v centrih za poslušanje.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 173
V Rimu sta dva centra, odpirajo pa se novi, tako da bodo kmalu obstajali v
vseh predelih Rima. Tu se srečujeta terapevtski delavec (operatore) in
stranka. Delavec posluša fantove aH dekletove probleme in razmišlja, kaj bi
bila v konkretnem primeru najboljša oblika pomoči. To je zelo splošno
sondiranje, vendar pa se tu že začenja oblikovati terapevtski dogovor.
Mladega človeka prosijo, da prevzame določene majhne odgovornosti. Po
dveh do petih pogovorih vključijo fante in dekleta v skupine za orientacijo.
Srečujejo se dvakrat tedensko, zahteve postajajo čedalje večje, prevzemati
morajo čedalje več odgovornosti. Več morajo na primer pomagati doma pri
vsakdanjih opravilih, skrbeti za svoje stvari itd.
Druga stopnja obravnave so skupine srednje stopnje (gruppi di
intermedio). To so še vedno oblike dela, ki potekajo zunaj terapevtskih
skupnosti. Na tej stopnji je glavna naloga določiti terapevtski postopek za
posameznika.
Tretja stopnja so terapevtske skupnosti. Klasična je terapevtska skupnost
Sv. Karel v Castell Gandolfu, sicer pa so si podobne. Sv. Karel je bolj
hierahično urejena, strožja skupnost, namenjena najtežjim narkomanom, ki
nimajo notranje osebnostne strukture. Mlade, ki še ohranjajo stike s
socialnim okoljem, v katerem živijo in delajo, pošiljajo v drugo terapevtsko
skupnost, ki temelji bolj na osebni odgovornosti in je manj direktivna. V
zadnjem času sta si skupnosti vse bolj podobni, ker se je spremenila podoba
uživalca droge. V sedemdesetih letih je bil uživalec droge tak, da je prelomil
z vsem in odšel na primer v Indijo, danes pa ostaja v svojem socialnem
okolju, v družini, šoli, na delovnem mestu.
Postopek v terapevtski skupnosti nato preide v naslednjo fazo, ponovno
socialno vključenje oz. integracijo. V tej fazi člani praviloma ne stanujejo
več v skupnosti, ampak prihajajo na pogovore iz svojega okolja.
Terapevtska skupnost Sv. Karel pa ima na tej stopnji tri faze; v fazi A in B
klienti še prebivajo v terapevtski skupnosti, v fazi C pa ne več. V fazi A
živijo v posebni hiši in se vključijo v terapevtsko delo v skupinah za
poslušanje, skupinah srednje stopnje in skupnosti. V fazi B hodijo na delo
izven skupnosti. V fazi C si najdejo delo in stanovanje; terapevtski delavci
spremljajo njihovo življenje samo še preko pogovorov. V fazi C so srečanja
enkrat , v fazah A in B pa dvakrat tedensko. Bolj ko se bliža konec
obravnave, manjša je frekvenca srečanj skupin. Sklepni izpit (graduazione)
poteka obredno in je končna evalvacija celotnega terapevtskega procesa.
Prisotni so predsednik CElS-a in terapevtski delavci, ki skupaj s klientom
naredijo pregled celotne obravnave.
V CElS-u si prizadevajo, da bi bil program vedno bolj individualen, tj.
vedno bolj prilagojen potrebam posameznega klienta. Program, ki je naveden
zgoraj, ne ustreza vsem. Če išče pomoč mlad človek, ki hodi v šolo ali dela.
174	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
je nesmiselno, da bi s to dejavnostjo prekinil. Zato so pred nekaj leti uvedli
z alternativni program. Začetni pogovori in usmerjanje potekajo tako kot v
klasičnem programu - tu opredelijo probleme, nato pa se klienti lahko
vključijo v program COINE, ki je namenjen povezovanju terapevtskega
programa in šole. Tako so letos ostali mladi vključeni v šolo, tja hodijo
normalno ob dopoldnevih, popoldne pa pridejo v skupnost COINE in tam
sodelujejo v terapevtskem programu. Za zelo zahtevno nalogo se je pokazala
povezanost učnega osebja v šoli in terapevtskega osebja, ki je nujna, ker
imata deček ali deklica opraviti z obojimi.
Druga rešitev, ki je izšla iz potreb klientov, je večerni program. Tu
lahko govorimo o integraciji terapevtskega programa s svetom dela. Čez dan
delajo klienti v službah, v terapevtskem programu pa sodelujejo ob večerih
in konec tedna. V okviru programa delujejo skupine za konfrontacijo,
specifične terapevtske skupine (npr. psihodrama) in skupine za samopomoč.
Trenutno zključuje proces večernega programa prva skupina. To so še sveže
izkušnje. Tudi ta proces se konča z zaključnim izpitom, ki je v bistvu
samoevalvacija, torej poudarek ni na klasičnem ocenjevanju, kjer zunanji,
"močni", objektivni eksaminator poda svojo (ob)sodbo.
Na koncu otroku pomagajo, da se loči od ljudi in skupin, na katere se je
v terapevtskem postopku navezal, delujejo "centrifugalno", "vržejo" ga od
sebe, od skupnosti v okolje. Trenutno v različnih programih obravnavajo
okoli 800 mladih.
Poleg dela z zasvojenci se veliko ukvarjajo z njihovimi družinami. Za
italijansko družino velja, da je zelo močna socialna tvorba. Težko se zgodi,
da bi narkoman stik z družino popolnoma izgubil oziroma da bi družina
izgubila stik z njim. Prva vzgojna ustanova je družina. Motnja se skoraj
gotovo najprej pojavi v družini. Pokazalo se je, da je bilo usposabljanje za
delo z družino in za reševanje družinskih problemov nujno. V začetku 80. let
je spontano nastalo Združenje družin. Družine so se začele same povezovati,
ko so starši spremljali otroke v programu. Skupine za samopomoč so se
osnovale same od sebe. Na določeni točki so spoznali, da je dogajanje v
družinah ločeno od terapevtske poti posameznika; nihče ni vedel, kaj dela
drugi. Problemi so nastaU ob vrnitvi urejenega zasvojenca v družino, v kateri
se ni nič spremenilo.
Vse te različice programov so nastale evolucijsko. Leta 1984 je nastal
vzporedni družinski program. Veliko staršev je prostovoljnih sodelavcev.
Skupine družin za samopomoč so zelo koristne. Pomembno je, da dobi
družina občutek, da s svojimi problemi ni sama, da imajo podobne probleme
tudi druge družine. Družina spremlja potek celotnega procesa svojega člana.
Načini obravnave so:
mešane skupine - družine in mladi, ki se zdravijo, starši in otroci;
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 175
delujejo v vseh fazah;
individualne skupine - ena sama družina in terapevt;
skupina samih staršev, ki služi temu, da se dobi vpogled v družinsko
zgodovino, dela se genogram za dve generaciji nazaj; gre za akcijsko
raziskavo družinskih odnosov.
V programih ni nič rigidnega. Klient se na primer lahko po prvih
pogovorih odloči, da se ne bo vključil v nobeno obliko obravnave, ampak se
zanj organizirajo (le) suportivni pogovori. Pomožne usluge (servizi ausiliari)
- druge, dopolnjujoče službe ob terapevtskem programu so:
kulturne usluge - to je sektor, ki pomaga otrokom organizirati prosti
čas; organizirajo koncerte, razstave; ta služba dela za otroke, ki so v
programu;
agora - išče načine, kako vzpostaviti stike z okoljem; ima službo za
socialno blaginjo in prevencijo; organizira seminarje, kontakte s
socialnimi skupinami, družbenimi orgnizacijami, župnijami na
področju, kjer klient živi; tu ne gre toliko za probleme mamil, ampak
bolj za prevencijo;
mednarodno sodelovanje - stiki z Združenimi narodi, z Latinsko
Ameriko itd.; tu gre predvsem za usposabljanje osebja; v CEIS-u
menijo, da je temeljni kamen prav usposabljanje in oblikovanje
terapevtskih delavcev;
avdiovizualna skupina - snemanje z videom;
center za zbiranje in shranjevanje podatkov,
šola za oblikovanje terapevtov,
revija DELFIN; izdajajo tudi knjige;
medicinski sektor - tu gre za pomoč pri zdravstvenih pregledih pred
vključitvijo v program; največji problem je okuženost z virusom AIDS;
ekipa zdravnikov in paramedicinskega osebja hodi tudi po skupnostih,
hišah;
zakonodajno svetovanje.
Zadnji dve skupini sta popolnoma prostovoljni. Socialni sekretariat je
odgovoren za shemo obravnave, ki jo izdelajo socialni delavci. Podatki iz
anamneze se hranijo v arhivu.
Projekt vodita predsedstvo in podpredsedstvo.
Vprašanja poslušalcev:
V: Gre za konkreten primer 19-letnega fanta. Kako bi ga lahko vključili
v program človek?
O: Premalo podatkov imam za odgovor. Kaj fant dela?
V: Študira na fakulteti, vendar študija ne bo mogel nadaljevati.
O: Govorimo hipotetično: kdo je prišel prosit za pomoč?
V: Družina.
176	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
O: Koliko časa uživa drogo in katere substance?
V: Leto in pol, heroin.
O: Ali živi v družini?
V: Da, še.
O: Povzemam. Treba bi se bilo pogovoriti z družino, jim pojasniti, kako
resna je stvar. Zame ni neozdravljivih narkomanov.
V: S kom bi lahko imel prvi kontakt?
O: S Centrom za poslušanje. Na telefonu je običajno eden od staršev, ki
je imel ta problem v svoji družini. Ti se znajo najbolje vživeti, obenem pa
spontano najbolje svetovati; tistemu, ki kliče, dajo potrebne naslove
terapevtskih delavcev. Dogovorijo se za termin. Prvi pogovor je
informativen. Ponavadi naredijo prvi korak matere. Običajno zakrivajo težo
problemov, ne zavedajo se resnosti položaja, svojega otroka poskušajo
opravičiti, skriti določene stvari. V družini zasvojenega se pogosto ustvari
nekakšen tihi negativni dogovor, ponavadi med materjo in zasvojencem, ki
rad preide v odnos maščevanja, na primer: ali mi daš denar ali pa bom odšel.
Starše je zelo strah, da bi otrok odšel. Večkrat prideta po pomoč mož ali žena
in delavec predstavi značilnosti zasvojenosti z drogo. Morda so za nas videti
ti prvi koraki površinski, za te ljudi pa so te stvari dramatične. Nato
poskušamo na razbijati ta tihi negativni dogovor v družini. To so procesi, ki
lahko trajajo leta. Včasih pride sam zavojenec do sodelavcev CElS-a šele po
dveh ali treh letih. Doseči poskušamo, da življene v družini zasvojencu ne
bi bilo več enostavno.
V: Prosim za številko enega od Centrov za poslušanje.
O: Prosim, če se v odmoru osebno obrnete name.
V: Kakšna je starost mladih, ki jih napotijo v Center? Ali prihajajo sami
ali pa jih kdo napoti?
O: Povedala sem že, kako je, če se obrne na nas družina. V Italiji imamo
tudi zdravstvene službe, ki so zadolžene za to področje. Do pred nekaj leti so
delili samo metadon, psihofarmake, zdaj pa so se spremenili. Mladi pridejo
po metadon, tam pa jim svetovalec nudi druge možnosti. Ali pa pridejo do
informacij preko časopisov, TV, v šolah se govori o tem. Lahko pa jih
sodišče postavi predz alternativo: ali zapor ali terapevtski program.
V: Kako poteka dan mladega v eni od terapevtskih faz?
O: Različno v različnih fazah. Na primer druga stopnja v skupini za
orientacijo: dvakrat na teden po dve uri. V vmesni fazi je vsak dan v
programu od 8. do 15. ure. Tu so seminarji, pomoč pri hišnih delih,
vzdrževanje. V fazi priprave na terapevtsko skupnost od 8. do 16. ure -
kuhinja, vzdrževnje, vrt, čiščenje, skupine, seminarji, terapevtska srečanja.
V: Kako je z drogo, ali jo zasvojenec preneha jemati?
O: V večini primerov da. Če se zloraba večkrat ponavlja, zapustimo
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 177
terapevtsko skupnost. To se redko zgodi. Usmerimo jih v druge skupnosti
oz. terapije, ki so na razpolago v Rimu. Lahko delajo v delavnicah, rišejo. V
Rimu so na voljo tudi taki načini obravnave, kjer samo delajo. Ni rečeno, da
je naša terapevtska metoda ustrezna za vse.
V: Kateri so pogoji, da se lahko zasvojenec vključi v terapevtsko
skupnost; če jo odklanja, kako mu lahko pomagamo?
O: Če ni minimalne motivacije, s pomočjo ne boš uspel.
V: Ali se lahko Slovenec vključi v italijansko terapevtsko komuno?
Kateri so pogoji? Kakšna je cena?
O: Ne vem, kakšen je dogovor med vladami Slovenije in Italije. Za
države članice EGS ni problema. Lahko pride vsak. K nam pa prihajajo na
primer tudi ljudje iz Južne Amerike, ki potrebujejo vizo, turistična viza zanje
ni veljavna. Naši terapevtski programi so zastonj, klientom ni treba nič
plačati. Če lahko kaka družina plača, da to kot dar, če družina ni ekonomsko
sposobna, ji ni treba nič plačati.
V: Kdo so terapevti, kakšnih poklicevin izobrazb so?
O: Najprej naj omenim prostovoljce brez specifičnega poklica. Ti se
izobražujejo v samem CElS-u, teoretično in praktično. Potem so tu ljudje s
specifično izobrazbo - socialni delavci, zdravniki, psihologi. Tretji so urejeni
nekdanji narkomani, ki so šU skozi terapevtski proces in se odločijo, da bodo
aktivni kot terapevti. Izobraževanje stalno poteka. Imamo izobraževalni
center. Vključujemo strokovnjake od zunaj, na primer dr. Elisabeth Lucas,
logoterapevtka, je redno prihajala iz Nemčije vrsto let. Prav tako imamo
strokovnjake za psihodramo, Rogersov pristop, sistemski pristop itn.
V: Kako dosegate abstinenco, kaj predpisujete ob abstinenčnih krizah?
O: Ne sprejemamo fantov, ki so še jxxl vplivom droge. Priti
morajo "čisti". Dokler ne začnejo abstinirati, so v fazah pogovorov in se
ne morejo vključiti v skupino.
V: Ali lahko prenehajo jemati drogo?
O: Problem ni prenehati, ampak to, da spet začnejo.
V: Kako premagate abstinenčno krizo?
O: To vedo zasvojenci sami, vsak že ima izkušnje s tem. Nekateri se
zaprejo v hišo, vedo, da bo trajalo dva, tri dni.
V: Kriza so daljše in težje, zasvojenci jih ne zdržijo!
O: Če ne bi bilo možno zdržati abstinenčne krize, bi bilo absurdno, da
smo danes tukaj, kajti potem naše delo sploh ne bi bilo možno.
V: Ah morajo abstinenčno krizo prebroditi doma ali v bolnišnici?
O: Največkrat jo prebrodijo doma. Toda glavni problem je, kako potem,
kako človeku pomagati najti smiselno življenje brez droge. Krizo lahko
prestane tudi ob zdravilih.
V: Kakšne probleme imajo družine, iz katerih prihajajo zasvojenci?
178	M. Možina in J. Ramovš Soc Delo 31, 1992, 1-2
O: Lahko gre za zelo različne probleme. Pogosto vidimo, da prihajajo
zasvojenci iz družin, ki so integralne, iz zelo normalnih družin. Problem ni
samo v družini, je tudi v človeku, ki je zasvojen. Gotovo pa prihajajo
zasvojenci tudi iz družin z ločenimi starši, lahko imajo mater prostitutko,
lahko so doživeli spolno nasilje v družini itn. Važno je, kakšni so odnosi v
družini.
V: Kakšna je starost zasvojencev?
O: Povprečna starost je 24 let, z razponom od 14 do 45 let.
V: Omenili ste, da trenutno obravnavate okoli 800 mladih.
Koliko sodelavcev imate, koliko prostovoljcev? Od kod dobite sredstva?
O: Sodelavcev je okoli sto, prostovoljci so plačani in neplačani. Petina
vseh sodelavcev je prostovoljcev. Dobivamo donacije iz privatnega in
družbenega sektorja, - obstajajo dogovori z lokalnimi zdravstvenimi
organizacijami, financira nas tudi vlada.
V: Kakšni so uspehi in koliko je povratnikov?
O: Uspeh je okoli 80-odstoten. Večina recidivistov se vrača v program.
Zelo redko se zgodi, da kdo, ki se enkrat vključi, odide brez sledu.
V: Kako je z usposabljanjem v CElS-u?
O: V edukaciji zahtevamo obdobje prakse, ki traja od 6 mesecev do 2 let.
Osnovni tečaj traja 3 mesece in ima teoretični in praktični del. Med drugim
so vanj vključene transakcijska analiza, logoterapija, sistemska teorija itd.
Na koncu sledi izpit. Pomembna je ocena osebnega odnosa. Po osnovnem
tečaju se človek lahko vključi v aktivnosti, predstavimo mu možnosti
nadaljevanja. Obstajajo štiriletne specializacije v obliki seminarjev, npr. iz
psihodinamike, logoterapije itd. Proces učenja človeka zajame tudi osebno,
ne le profesionalno. Poudarek je na osebnih, praktičnih izkušnjah. Teoretična
znanja se večkrat pokažejo za coklo, če človek zapada v rigidne sheme,
namesto da bi navezal stik s konkretnim zasvojencem z enkratnim vzorcem
problemov.
V: Kako je z delitvijo dela med prostovoljci in profesionalci?
O: Ni stroge, jasne delitve na profesionalno in prostovoljno delo. Če kdo
sploh nima profesionalnih izkušenj, niti teoretičnih niti praktičnih, potem se
lahko vključi v pomožne službe. Poudarek v CElS-u je na zmožnosti
empatije, ne na obsežnosti teoretičnega znanja.
V: Kakšen je vaš delovni čas?
O: Delali naj bi osem ur dnevno, vendar ni nikoli tako, delamo več. Gre
za duh služenja (spirito di servizio). Ta duh je temelj CElS-a in tako bi
moralo biti v kateremkoli sektorju socialnega dela. Plače so v primerjavi s
povprečnim dohodkom delavca v Italiji zelo nizke. Ko zjutraj vstanem, se
vprašam, zakaj vse to počnem za tako malo denarja. Moj odgovor je - gre za
človeške odnose, ki so kvalitetni in se jih drugje ne da najti.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Ob stikih s "Centro italiano di solidarietà 179
V: Koliko povprečno traja obravnava?
O: Povprečno dve leti^, terapevtska skupnost sedem do devet mesecev.
Vsak pa ima svoj individualni načrt.
V: Katere telesne aktivnosti gojite v terapevtskih skupnostih?
O: Poudarek je na razvijanju pozitivnega odnosa do lastnega telesa, in
sicer prek športa, joge, plesne terapije.
V: Kako v terapevtskih skupnostih ravnate s povratniki, ali jih
kaznujete?
O: Včasih smo jih kaznovali z deli tretje kategorije, npr. čiščenjem
stranišč. To se ni pokazalo za učinkovito. Zdaj se z vsakim povratnikom
ukvarjamo individualno.
V: Kako je z varovanjem tajnosti podatkov, anonimnostjo zdravljenja?
O: Tu smo zelo strogi in ravnamo po pravilih zdravniške etike.
ZAKAJ SMO PROSTOVOLJCI
Don Mario Picchi
Način udejstvovanja, mišljenja, prepojitve našega vsakdanjega dela z
duhom služenja, slog življenja: to je za nas prostovoljstvo. Novi okvirni
zakon odpira nova obzorja in zbuja tudi določene dvome. Vendar pa je
pomembnejša od zakonov motiviranost za ideale, od katerih nas nihče ne
more odvrniti.
Skupaj delamo, mladi, zreli in stari. Vsak prispeva svoj delež, svoje
notranje Iwgastvo, svoje človeške, strokovne, kulturne in duhovne darove.
Skupnost, ki se razvija in raste, potrebuje močne roke, dobrega duha, široko-
grudnost in razpoložljivost.
Vsi tisti, ki sodelujemo v CElS-u (Centro Italiano di Solidarietà), smo
se v minulih tednih nekajkrat srečali, da bi razmišljali o motivih našega
druženja, morebitnih pasteh, v katere bi se lahko ujeli, tveganjih, s katerimi
se soočamo, koreninah našega prostovoljstva ter o perspektivah naše skupne
poti.
Naša razmišljanja in razprave so sovpadla z javno razpravo o zakonu, ki
je začel veljati preteklo poletje. Ta zakon se je prvič na nacionalni ravni na
organski način soočil prav z vprašanjem prostovoljstva. Zakon, ki smo ga
pričakovali, je konkreten korak naprej, s tem da zagotavlja legitimnost in
postavlja bolj v ospredje pomembne dejavnike civilne družbe in s tem omo-
goča vzpostavljanje njihovega dialoga z institucijami. Svečano priznava
prostovoljstvo kot "izraz sodelovanja, solidarnosti in pluralizma"; pravno
ščiti take organizacije in skupine; nudi možnost zdravstvenega zavarovanja za
posameznike, ki so zboleli ali se poškodovali v času prostovoljne dejav-
nosti; predvideva vrsto davčnih olajšav tako za združenja kot tudi za vse tiste,
ki te dejavnosti podpirajo; spodbuja drseči urnik v redni službi za ljudi, ki
želijo del svojega delovnika posvetiti prostovoljstvu; predvideva registre,
opazovalce, ljudska štetja, eksperimentahie projekte in projekte za pospeše-
vanje prostovoljstva.
Tako kot vsak zakon je tudi ta samo orodje, ki lahko poraja vprašanja in
bo potreboval preskusno fazo, da bi zbledele bojazni in nezaupanja, ki se
upravičeno porajajo v pričakovanju pravilnika, ki bo določil njegovo
uporabo.
Morda je videti, da daje prednost prostovoljstvu svobodnih poklicev,
javnih uslužbencev, gospodinj, ki potem, ko opravijo svoje dolžnosti, vlo-
žijo del svojega prostega časa za dobrodelne dejavnosti. Nedvomno korisma,
izredno cenjena obveznost; toda kako jo uskladiti s tisto strokovno priprav-
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zakaj smo prostovoljci	181
Ijenostjo, z razpoložljivostjo na celotnem področju, ki danes morata sprem-
ljati velikodušnost in dobro voljo? Ali lahko prostovoljno delo v prostem
času zagotavlja prisotnost in učinkovite odgovore v trenutku, ko se resnično
porajajo potrebe?
Okvirni zakon pravi, da je prosto volj stvo "tista dejavnost, ki je opravl-
jena brezplačno na oseben in spontan način ter zastopa organizacijo, ki ji
prostovoljec pripada, samo za solidarnostne namene". Tako prostovoljec ne
more biti tisti, ki ima "podrejen ali avtonomen delovni odnos" z organiza-
cijo, ki ji pripada, ali pa "ima v njej premoženjski delež".
Navajam ugotovitev prostovoljca Skupnosti Srečanje (Comunità Incon-
tro) Alda Curiota, ki z grenkobo povzema nov položaj: "Ker nimam lastnih
sredstev, ki bi jih porabil za to, da bi poravnal stroške svoje dejavnosti, in
ker imam celo potrebo po tem, da jem, se oblačim, spim, da bi lahko delal
poln delovni čas pri svojem združenju, ugotavljam, da nisem več (ali da
nisem nikoli bil) prostovoljec. Postaja pa mi tudi jasno, da prostovoljci niso
niti redovniki ali nune, niti don Pierino, don Picchi, don Ciotti, niti mati
Tereza iz Kalkute, niti njihovi bližnji sodelavci, kajti vsi jedo, se oblačijo,
spijo, potujejo in morda tudi malo počivajo na račun institucije, združenja,
društva, ki mu pripadajo."
Videti je skratka, da ni prostora za ljudi, ki hočejo ves svoj delovni čas
in celo življenje posvetiti služenju ter pri tem ne iščejo dobička, potrebujejo
pa sredstva za preživetje. "Ni več prostora za tiste, ki nočejo prevesti svoje
obveznosti in obdarovanja v ekonomsko vrednost: toliko časa = toliko
denarja, toliko dodatnega dela = toliko plavih kuvert, toliko let delovne dobe
= toliko dni počitnic itn. Prostovoljci, ki prostovoljno delo opravljajo poln
delovni čas, torej nimajo druge izbire, kot da postanejo figure drugotnega
pomena, v ozadju, torej nekaj nepravilnega, začasnega."
Aldo Curioto nadalje ugotavlja: tudi nedavno sprejeti zakon o odvisnosti
od mamil greši, ko hvali prostovoljce za njihovo pionirsko delo in
sposobnosti pri zdravljenju in prevenciji odvisnosti od drog; kajti dejansko
ljudje in realnost, na katero se zakon nanaša, ne ustrezajo kriterijem novega
zakona o tem, kaj je "prostovoljstvo".
In še vprašanje: "Ali lahko realno razmišljamo o varovanju združenj, ko
istočasno slabimo idealno razpoložljivo in operativno moč članov teh
združenj, ko jih silimo v dvojno delovno identiteto, torej po eni strani k
delu, ki je namenjeno samovzdrževanju, in po drugi strani k solidarnostni
dejavnosti? Ne pozabimo, da prostovoljstvo skupine obstaja in je močno
zato, ker ga tvorijo tudi ljudje, ki so se odločili za popolno predanost tej
dejavnosti in ne le za part-time ali za določen delež." Ministrica za socialne
dejavnosti Rosa Jervolino Russo, ki je tudi sama osebno prišla do izkušenj o
pomenu prostovoljnega dela, si je hvale vredno veliko prizadevala za to, da je
182	Don M. Picchi	Soc Delo 31, 1992, 1-2
začel veljati ta zakon - zakon, ki pa ne rešuje vse problematike obstoječih
združenj in skupin, ki so tako zelo razhčne po svojih izkušnjah, operativnem
obsegu, metodologiji dela itn.
Ponavljam, da je zakon samo orodje. Orodje, ki nas ne ovira pri tem, da
ne bi nadaljevali svojega služenja in s tem pričali o njegovi omejenosti. Ne
moremo pa zanikati dejstva, da je zakonodaja o prostovoljstvu na prav
izjemen način naletela na plebiscitni konsenz v parlamentu in da je v teh
letih dozorela tako v celotnem javnem mnenju kot pri svojih institucional-
nih predstavnikih.
Gre torej za civilizacijsko pridobitev. Toliko bolj, ker smo se lahko prav
preteklo poletje prepričali, da zakon ni nedotakljiva dogma. Člen 162 je leta
1990 že doživel prve popravke in to je potrdilo, da daje vlada veliko
pozornosti temu, da bi stvari uredili. Z dekretom iz avgusta, ki onemogoča
prelahko in avtomatično aretiranje ljudi, odvisnih od mamil, je deloma
povrnila sodnikom njihovo odgovornost oz. polnomočje. Dekret vrača
odločanje o odvzemu osebne svobode v roke sodnikom, namesto da bi to
bilo prepuščeno rigidnim avtomatizmom. Sodnikom omogoča, da presojajo
vsak primer, vsako zgodbo posebej, in jim s tem nedvomno nalaga veliko
breme odgovornosti. Vendar je prav to neobhodno potrebno in to vedo vsi,
ki od blizu poznajo odvisne od mamil.
Nekoč smo prav na teh straneh pisali, da za nas prostovoljstvo pomeni:
-	revščina: dajati prednost najbolj slabotnim in krhkim, izhajajoč
vedno iz njihovih potreb;
-	solidarnost: nuditi usluge, ki ustrezajo času, mestu, osebi, usluge, ki
so strokovno kvalificirane, hkrati konkretne in ustvarjalne, po eni
strani so pripravljene odgovoriti na nujne, nenadne potrebe in po
drugi strani je zagotovljeno, da so stalno na razpolago;
-	pluralizem: uveljavljati svojo identiteto in hkrati globoko spoštovati
identiteto vseh dnigih, s katerimi sodelujemo;
-	brezplačnost: darovati svoje služenje brez protiuslug, plačila, priz-
nanja in povračila;
-	vrednote: navdihniti naše služenje z etiko, ki se ne oznanja z bese-
dami, temveč se kaže prek dejanj in v prvi osebi.
Povedano še preprosteje, smo prostovoljci, ker smo to zavestno izbrali,
in to izbiro vsak dan znova obnavljamo, čeprav bi morda drugje lahko
dosegli večje osebne uspehe, več zadoščenja v smislu kariere, večje plačilo.
Smo prostovoljci, ker nas ni nihče prisilil k temu, da smo se priključili
v temu našemu združenju. Prišli smo z različnimi zgodbami in po različnih
poteh, včasih na videz nasprotnih. Vendar je bila motivacija pri vseh
podobna: najti roko, ki bi jo stisnili, nasmeh, ki bi ga izmenjali, ponuditi
prijateljsko besedo in prisluhniti. Menim, da bi to lahko bila motivacija, s
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Zakaj smo prostovoljci	183
katero se vsak dan posvečamo našemu delu.
Projekt Človek je naš terapevtsko-edukativni program, ki ga uresniču-
jemo vsi skupaj; je velika, tiha revolucija, ki namerava postaviti v središče
življenja človeka in ne stvari, ne snovi, ne denarja, ne zamere, ne jeze, ne
nejevolje. Nam bo uspelo, da bo ta duh ostal stalen in nedotaknjen?
V pomoč naj nam bo zavest, da se katerokoli področje našega dela in
katerakoli stvar, ki jo počnemo, odražata v kvaliteti dela drugih in v kvaliteti
življenja tistega, ki trka na naša vrata.
Če gojim cvet, tipkam na računalniku, pomivam posodo, odgovarjam na
telefon..., moram vedeti, da ta cvet postaja simbol sprejemanja, reda,
ljubkosti, preprostosti; da tisti podatki v računalniku omogočajo, da lahko
več zvemo o tem, kaj delamo, in da lahko to izboljšujemo; da bo tisti
pomiti krožnik drobni razlog več za sožitje in mir v menzi; da imajo lahko
tiste besede, ki jih govorimo v slušalko, t¿c ali drugačen vpliv na eksistenco
kakega človeškega bitja in njegove družine.
To razmišljanje drži ne glede na to, kje delamo. In poleg nas imajo
pomembno mesto v zgodovini CEIS-a družine; so sila, ki je zelo številčna,
velikodušna in poleg problemov polna sposobnosti. Z vso upravičenostjo
sodelujejo v projektu Človek, tako kot tudi vsi drugi moduli programa. Po
dneh, polnih strahu in skrbi, je za velik del teh družin prišel trenutek
priznanja in potem trenutek prostovoljstva, brezplačnega in brez interesov.
Na koncu bi v zvezi z novim zakonom rad poudaril eno stvar: ne gre za
kaka določila, ki bi temeljila na financiranju in bi bila od tega popolnoma
odvisna. Ne predvideva plohe milijard, ki bi padla na skupine prostovoljcev,
tako kot jih ne predvideva zakon o mamilih, v nasprotju s tem, kar sta
verjela tisk in javnost (in s to veliko dezinformacijo je napravljena velika
škoda tistim, ki so, tako kot mi, v svoji zgodovini vedno gradili na trdnem
temelju širokogrudnosti privatnih dobrotnikov). Vendar pa vsebuje zavrnitev
koncepta vsemogočne državne pomoči in izrecno povabilo k dvema
vrednotama, na kateri mi ni nikoli težko vedno znova opozoriti, ker sta
prisotni v naših terapevtsko-edukativnih programih: sodelovanje in načrto-
vanje.
Dve vrednoti, ki predstavljata izziv za vse, ki jih na tak ali drugačen
način definiramo kot prostovoljce. Kajti sodelovanje pomeni počutiti se kot
bistveni del sveta, ki se ne konča za zidovi lastnega doma, pomeni zavedati
se lastne vloge, možnosti, da smo protagonisti zgodovine tudi na skromnem
terenu vsakdanjega življenja. Odgovorno sodelovanje pomeni prepričanje, da,
če kak človek obstaja družba, ki ustvarja 1ф1јепје, in da v tej družbi
vsak od nas polnomočno sodeluje.
Načrtovanje pomeni, da smo sposobni gledati naprej, da "vtaknemo prst
v revolucijo", da bi nekaj spremenili glede na lastna sredstva, lastno
184	Don M. Picchi	Soc Delo 31, 1992, 1-2
strokovnost, razpoložljivost, kulturo. Vsak od nas lahko to naredi: sramota,
ki jo razgalja Evangelij, je prav to, da ne dovolimo našim talentom obroditi
sadov, da ostajamo zaprti vase. Prepogosto imenujemo utopija tisto, kar od
nas zahteva žrtev, odpoved, obveznost, vztrajnost.
Članek don Maria Picchia Perche siamo volontari iz revije CElS-a //
delfino, 1991, št. 16, str. 4-6,
sta prevedla Tanja in Miran Možina.
_delavnice
TABOR KOT KOMPLEKSNI AVTOPOETSKI
SISTEM
Bernard Stritih, Milena Andrejek, Milan Babic,
Nataša Bregant-Možina, Vesna Cotič, Barbara Čibej,
Katka Kompan, Maruška Kramarič, Miran Možina,
Andrej Palir, Tatjana Palir, Alenka Petek, Brane
Petek, Jože Pirnat, Helena Pirnat, Marijke Rutten-
Saris, Stana Sitar, Bojana Slokan, Ana Vovk-Pezdir
1. Cilji raziskovanja
Naše raziskovalno delo, ki traja že od leta 1975, po eni strani izhaja iz
tradicije akcijskega raziskovanja, po drugi strani pa je v zadnjih petih letih
nanj zelo pomembno vpUvala t.i. teorija kompleksnih sistemov oz. znanost
o kompleksnosti. To pomeni, da si zastavljamo vedno nove cilje, ki so
rezultat avtopoetskega, avtonomnega razvoja naše dejavnosti:
počitniško letovanje otrok s psihosocialnimi težavami skupaj z njiho-
vimi vrstniki, ki nimajo posebnih težav;
psihosocialna pomoč otrokom s težavami;
integracija različnih dejavnosti (npr. umetniško-ekspresivne, športno-
-rekreacijske idr.) in otrok s težavami v skupine;
ustvarjanje terapevtskega skupinskega miljeja, ki naj bi omogočil
korektivna čustvena doživetja za otroke pa tudi odrasle sodelavce; cilj
skupinskega dela po našem mnenju ne more biti oblikovanje trajnih in
stabilnih povezav med ljudmi, temveč je osnovno vprašanje sku-
pinskega dela, kako pomagati posameznikom, da bodo s svojim
vedenjem v sistemih medčloveških odnosov čim bolj ustvarjalno
uporabljah vse svoje človeške zmožnosti in da bodo v dobrih trenutkih
dosegali tisto raven interakcije, na kateri se lahko zgodi nekaj novega,
na kateri se porodijo ideje, ki tudi v širšem kulturnem kontekstu lahko
služijo ustvarjanju novih, smiselnih oblik življenja in dela;
pridobivanje veščin, ki so potrebne za življenje v naravi;
razvijanje kulturnih dejavnosti, konstruktivnih oblik razvedrila, nove
kulture prostega časa in dela;
186	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
usposabljanje strokovnjakov in prostovoljcev za skupinske in individu-
alne oblike dela z otroki;
razvijanje prostovoljnih oblik dela v smislu samoorganiziranja in
samopomoči;
ražvijanje mreže prostovoljcev, ki naj bi bili aktivni tako v smislu dela
z otroki kot tudi v smislu lastnega usposabljanja tudi v času med tabori;
razvijanje novih oblik sodelovanja med institucijami oz. strokovnjaki in
prostovoljnimi sodelavci - dopolnjevanje in bogatitev ustaljenih prog-
ramov institucij s področja psihosocialne pomoči otrokom;
omogočanje reflektiranja in integracije izkušenj iz različnih socialnih
okolij, v katerih živijo otroci - družina, ustanove za varstvo ter vzgojo
in izobraževanje (vključno z različnimi oblikami organiziranega preživ-
ljanja prostega časa) ter skupine vrstnikov;
omogočanje sodelovanja vseh otrok in odraslih sodelavcev pri procesih
oblikovanja skupne "politike" oz. "strategije" za doseganje določenih
ciljev; s tem v zvezi skrb za transparentnost dogajanja;
razvijanje tolerantnosti do psihosocialnih motenj in simptomov, odpi-
ranje raznolikih pogledov nanje, ki naj bi omogočili večjo fleksibilnost
v srečevanju s temi pojavi;
enakopravna delitev vsega dela po načelu, da sposobnejši prevzemajo
težje naloge in večje odgovornosti;
razvijanje novih načinov medčloveškega komuniciranja, senzibilizacija
za nezavedne procese in omogočanje sinergičnih stikov med zavednim in
nezavednim dogajanjem pri posameznikih in v skupinah;
razvijanje sposobnosti za kontinuirano dogovarjanje in pogovarjanje o
vseh relevantnih temah, ki se pojavljajo v procesu skupnega dela in
življenja;
razvijanje sistemskega pristopa oz. teorije kompleksnih sistemov;
organiziranje edukacije iz sistemskega pristopa oz. znanosti o kompleks-
nosti; temeljni koncepti so: nelinearnost, kaos, odprti sistemi, mreža ali
vzporedna interakcija in struktura, cirkularnost, povratna zveza, rekurziv-
nost, samoreferenčnost, celostnost, celota in samoorganizacija, nemate-
rializem, informacija, komunikacija, opazovanje in epistemologija idr.;
ohranjanje naše dejavnosti kot avtopoetskega, avtonomnega, družbenega,
postmodemega gibanja.
Skupna značilnost naših taborov in drugih dejavnosti, ki so se razvile ob
njih in iz njih, je avtopoetski proces. To razumemo tako, da se taborna
skupnost in obdajajoča jo mreža stalno razvijata, da se iz svojih notranjih
pobud ohranjata in obnavljata. Glede ciljev avtopoetski proces pomeni, daje
cilj tudi sama pot in da se na poti pogosto oz. praviloma pokažejo tudi
nepričakovani in do takrat nenačrtovani cilji. Taka usmeritev je značilna za
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	187
mnoga t.i. postmodema gibanja pri nas in drugod po svetu, ki odkrivajo
pomen svojega delovanja v samem delovanju, ne pa toliko v ciljih, ki si jih
zastavljajo.
2. Rezultati
O doseženih rezultatih ne moremo govoriti samo iz perspektive
letošnjega tabora, temveč moramo nujno vključiti tudi vidik sedemnajstletne
kontinuitete in razvoja (kot že rečeno, poteka razvoj naše dejavnosti oz. naš
avtopoetski proces od leta 1975, ko je bila izvedena prva t.i. terapevtska
kolonija na Rakitni) naše dejavnosti, ki je z leti dobila značilnosti socialne
mreže oz. družbenega gibanja. Ta oblika dela se je že od prve kolonije na
Rakitni pokazala privlačna za otroke, mladostnike in prostovoljne sodelavce
(tako strokovnjake kot laike), V povprečju so se posamezniki udeležili naših
taborjenj po štirikrat. V sedemnajstih letih našega delovanja še nikoli nismo
imeli problemov s tem, da bi imeli premalo interesentov tako med otroki
kot tudi med odraslimi prostovoljci. "Fluktuacija" ni nikoli ogrozila konti-
nuitete naših dejavnosti, temveč je prej prispevala k ohranjanju zelo velike
raznolikosti našega dela in raziskovanja. Ena od temeljnih značilnosti naših
taborov je že od vsega začetka, da smo se vedno znova znašli v vrtinčastem
toku doživetij, ki so imela za večino udeležencev kvaliteto neobičajne
intenzivnosti in novosti. Po teh doživetjih za mnoge prav nič ni bilo več
tako, kot je bilo prej. Tako je prihajalo do sprememb praktično v vseh
strukturah naše mreže oz. dejavnosti. Pri otrocih smo lahko (tako kaže tudi
letos) opazovali spremembe vedenjskih značilnosti:
povečevanje samostojnosti;
izboljšana samopodoba;
izboljšane socialne spretnosti;
večji repertoar možnosti kompenzacije prejšnjih motenj;
izboljšanje komunikativnosti;
večja možnost koncentracije in pozornosti;
agresivne oblike vedenja postajajo manj destruktivne;
z novo pridobljenimi veščinami si otroci v svojem vsakdanjem okolju
postopno izboljšujejo status;
spremembe v kvaliteti prijateljskih odnosov in odnosov med spoloma,
ki ustrezajo širšemu (ne le v sodobnih družbah najbolj reklamiranemu
hedonistično-potrošniškemu) spektru interesov in potreb;
temeljne spremembe v družinskih odnosih: upoštevanje in spoštovanje
generacijskih razlik, urejanje patološke delitve vlog in dela, rahljanje
188	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
nefunkcionalnih rigidnosti v družinskih odnosih, širjenje repertoarja
možnosti za konstruktivno razmejevanje navzven namesto komunici-
ranja preko simptomov, izkoriščanje "problemov" in "kriz", večanje
preglednosti družinskega dogajanja, večja senzibilnost za sistemsko in
cirkulamo resničnost družinskih odnosov - npr. odpravljanje iskanja
grešnega kozla;
širjenje odnosne mreže prijateljstev in obujanje potencialov solidarnosti;
spreminjanje temeljne naravnanosti do pomena duševnih težav, motenj
in posebnosti: večanje tolerantnosti, potencialov za samopomoč in
pripravljenosti (motiviranosti) za iskanje primerne pomoči pri odraslih
in strokovnjakih;
temeljne spremembe kulturnih navad: ekološko mišljenje, prevzemanje
osebne odgovornosti, odkrivanje možnosti kreativnega razvoja lastnih
potencialov v delu.
Spremembe pri prostovoljnih sodelavcih se kažejo predvsem v:
novem razumevanju in večji fleksibilnosti pri uporabi metod skupins-
kega dela - z otroki, v timu sodelavcev ter na ravni mreže prostovoljcev
in otrok kot celote;
povečanju samoiniciativnosti in samoorganiziranja za razvijanje lastne
strokovne identitete in za večanje svoje delovne kompetentnosti;
večanju sposobnosti samoopisa procesa posameznikov in skupinskega
procesa;
razvijanju horizontalnih oblik medsebojne strokovne pomoči v smislu
intervizije;
razvijanju osebnega čuta za počlovečenje institucionalnih oblik dela;
razvijanju novih oblik sodelovanja strokovnjakov in prostovoljnih
sodelavcev;
razvijanju drugačnih gledanj na težave otrok, ki omogočajo izrabljanje še
neidentificiranih virov;
razvijanju osebnega čuta za kompleksne odnose v taborni skupnosti in
socialnem okolju;
vnašanju novosti na svojem delovnem mestu in v privatnem življenju;
spreminjanju tradicionalne ločnice med delom in prostim časom, med
javnim in privatnim;
kreativnem odkrivanju novih možnosti, ki so blizu vsakdanjemu
življenju ljudi;
povezovanju rekreativnih in kulturnih dejavnosti z doživetji, ki imajo
globlji vpUv na poznejši razvoj človeških potencialov in odpirajo tudi
prostor za razvijanje novih vrednostnih sistemov;
prepoznavanju lastnih problemov in stisk ter njihovem preseganju v
okviru samopomoči.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	189
Avtopoetski proces razumemo tako, da vsak udeleženec vnaša v celotno
bivanje vse svoje konstruktivne zmožnosti, da se uči živeti in delati z
lastnimi problemi in problemi drugih ljudi ter da se vsak zase uči novih,
raznolikih odgovorov na spremembe v svojih življenjskih okoljih.
3. Kvaliteta rezultatov
Naše dejavnosti svojo kvahteto potrjujejo:
v sedemnajstletni kontinuiteti in nenehnem razvoju, odkrivanju novega;
tako govorimo o štirih fazah v razvoju obravnavnega modela in teoretič-
nih okvirov raziskovalnega dela:
-	1975-76 - akcijsko-sociološka konstrukcija raziskovalnega problema
in neavtoritarno.-skupinski obravnavni model,
-	1977-80 - obdobje razmaha dejavnosti, organizacijskih sprememb in
teoretske zmede,
-	1980-85 - vpUv dinamične psihiatrije kot terapevtsko-obravnavne
doktrine dela in'pomen doživetja dinamične psihiatrije kot družbenega
gibanja',
-	1986-89 - vpliv sistemske teorije kot metateorije ter obravnavni
model samoorganizacije in samopomoči.
ker ne stigmatiziramo otrok s težavami;
ker opažamo, da se otroci in njihove družine osamosvajajo in postajajo
manj odvisni od raznih obhk pomoči;
ker ne pomagamo otrokom razreševati le težav, ampak se usmerjamo k
razvijanju še neprepoznanih sposobnosti in talentov - torej to ni le
socio-terapevtska pomoč, ampak je socialno stimulativna ali socialno-
-razvojna pomoč;
ker se kvaliteta dela potrjuje tudi z vedno večjim razraščanjem in pove-
zovanjem s podobnimi iniciativami v slovenskem, hrvaškem in medna-
rodnem prostoru (doslej smo npr. poročali o našem delu na kongresih v
Münchnu, Berlinu, Parizu, Heidelbergu in vsepovsod smo naleteli na
ugoden odmev in potrditev naših zamisli);
ker vodje letošnjega tabora in tudi mnogi drugi sedanji in prejšnji
sodelavci kažejo uspehe pri edukaciji ljudi, ki želijo razvijati ali že
razvijajo podobne dejavnosti.
190	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
MOJE IZKUŠNJE V SKUPINAH ZA
SAMOPOMOČ
Ema Krejač
Sestavek ima dva dela. V prvem poskušam zarisati širši kontekst današ-
nje stvarnosti, v katero so umeščene skupine za samopomoč, ki mi služi kot
motivacija za to delo. V drugem pa nekoliko podrobneje orišem svoje izkuš-
nje v dveh vrstah skupin za samopomoč, ki jih vodim.
Širši kontekst današnje stvarnosti, v katero so
umeščene skupine za samopomoč
življenje zahteva danes visoko stopnjo organizacije. Sicer bi vladala
anarhija. Družba zato potrebuje institucije, ki se ukvarjajo s kakim pomemb-
nim področjem življenja večjega števila ljudi, npr. institucije šolstva,
zdravstva, sociale. Življenje se s tem vedno bolj specializira in institucio-
nalizira.
Nekaj značilnosti institucije:
racionalna organiziranost; to ji daje karakteristiko anonimnosti in hlad-
nosti;
vsaka organizacija zajema večje število ljudi, ki imajo skupne potrebe:
ima naloge, ki jih mora uresničiti;
odnosi v njej so formalni in abstraktni;
ima strogo in natančno izdelana pravila.
Zame je danes v zvezi z institucijami aktualno vprašanje, alije življenje
ljudi v današnjih institucijah še humano. Koliko človek v teh institucijah ne
postaja vedno bolj številka, razosebljen, razčlovečen, ker pač mora biti vedno
le v funkciji nekega neosebnega sistema?
Zato so vedno pomembnejše skupine, v katerih ljudje živijo skupaj kot
osebnosti in posamezniki, sploh ne brez problemov in konfliktov, vendar v
skupinah, kjer se konflikti in problemi ne rešujejo tako kot v institucijah (z
advokatom, disciplinsko komisijo ali šefom), ampak z bratsko ljubeznijo in
medsebojnim sporazumom, v skupinah, kjer so in postanejo stvari razvidne,
podobno kot v družini. Lahko torej zaključim, da so institucije danes nujne.
Vendar človek ne more živeti le v instituciji. Človek se samo z njimi nikoli
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	191
ne bo nriogel popolnoma sprijazniti (ker ni robot).
Velikih institucij pa tudi z dekreti ni mogoče spremeniti v manjše
skupine, kjer naj bi vladali privatni medčloveški odnosi. Skupina je danes
kot masa (če nastopijo v množici močni emocionalni momenti, ki jih nekdo
usmeri v določen cilj) in množica (ljudje, ki se zaradi kakega razloga zberejo
na določenem kraju) manjše število ljudi, med katerimi obstajajo številne
interakcije in ki skupaj težijo k nekemu cilju. Člani skupine imajo skupen
vrednostni sistem, iz katerega sledijo skupne norme. Ko skupina uresničuje
svoj cilj, sprejemajo njeni člani različne vloge ali delovne naloge, ki
prispevajo svoj delež k skupnemu cilju. Iz tega sledi relativna stalnost
skupine in sorazmerno majhno število njenih članov. V vsakem priročniku
skupinske psihologije najdemo drugačno opradelitev skupine, vse opredelitve
pa vendar imajo naslednje skupne značilnosti:
več ljudi;
časovna in prostorska omejitev skupinskih doživetij;
neposredna komunikacija med člani skupne.
Zanimanje za skupine se je pojavilo, ko je človek občutil in zaznal, da
ga modema dmžba preveč osamlja. Ljudje smo postali individualisti. Med
največjimi problemi, ki jih danes poznamo, sta osamljenost in izolacija.
Visoko razvita industrijska družba zahteva od človeka, da dobro opravlja
svoje delo in dobro funkcionira (je konkurenčen in ne dela težav). Kako pa se
človek ob tem počuti, sistemu ni dosti mar.
Drugi vidik oz. problem človeškega življenja danes je kolektivizem. V
kolektivizmu prideta do izraza prisilna organizacija in organiziranost, ki so
polaščata vseh življenjskih podroČ^ (delo, prosti čas, religija itn.). Vse je
določeno in človek se mora vključiti v tak sistem, ne da bi lahko in smel
misliti in izbirati. Medčloveški odnosi se kolektivizirajo ali celo totalizirajo.
Pojavi se vprašanje, ali obstaja tretja pot - kako živeti skupaj? Morda je
kakšna rešitev med individualizmom in kolektivizmom? In tu se prav gotovo
pojavita veliko zanimanje in potreba po skupinah.
Kompleksnost današnje dnižbene stvarnosti pa ima vsaj tri značilnosti:
1.	množičnost:
-	materialnih pripomočkov,
-	medčloveških odnosov,
-	infomacij;
2.	dinamičnost:
-	hitre spremembe v materialnem svetu;
-	pojem zvestobe postaja starokopiten; najvišja vrednota postajata pri-
lagodljivost in iznajdljivost (ne pa zvestoba);
3.	spoznavanje novih meja:
-	omejitve materialnega sveta (ekologija).
192	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
-	omejitve v medčloveških odnosih (na mikroplanu: alkoholizem,
narkomanija; na makroplanu: grozi uničenje sveta),
-	omejitve na ideološkem področju (padec in relativnost vseh vrednot
dopuščata bohotenje raznih ideologij).
Če vrednote ne morejo več uravnavati in nadzorovati vedenja posamez-
nikov v kaki družbi, naredijo to prisila, moč, policija, država ali ideologija.
Moje izkušnje v skupinah za samopomoč
Delam kot psihologinja na Centru za socialno delo v Mriboru. Sem
specialistka klinične psihologije, samo sebe pa že nekaj let doživljam kot
socialno psihologinjo. Svojega strokovno-terapevtskega dela si ne znam
predstavljati brez dela s skupinami (v skupinah), in to:
v skupinah klientov,
v skupini sodelavcev na interviziji oz. superviziji.
Delala sem oz. delam v skupini kluba zdravljenih alkoholikov, skupini
rejnic, rejencev, prostovoljcev, starostnikov v domu upokojencev in v
krajevni skupnosti, skupini bolnikov z epilepsijo, nevrotikov, skupini za
osebnostno rast. Nekoliko podrobneje bi se ustavila ob skupinah za samopo-
moč starostnikov in oseb z epilepsijo.
Najprej bi rada povedala, da moraš biti za delo s starimi osebami
pripravljen. Spominjam se, da mi je bilo v mlajših letih to področje zelo
tuje. Večkrat sem npr. rekla, da nikakor ne bi hotela delati s starostniki in
tudi ne z zapomiki. Potem pa so se stvari obrnile drugače:
na CSD se je začelo govoriti o skupinah za samopomoč (v okviru
preventive) in zaželeno, skoraj obvezno je bilo, da se pojavljajo v
programih (kratkoročnih in dolgoročnih, tudi denar je bilo mogoče
dobiti...);
na CSD je bila sodelavka, ki so jo te stvari zanimale prav tako kot
mene in je bila pripravljena delait in sodelovati;
prevladujoče vzdušje na CSD je bilo in je še "čakanje...", "bomo videli,
kako bo...";
pojavil se je interes v domu upokojencev in na nevrološkem oddelku
bolnišnice.
Smiselno se mi zdi govoriti o tem na letošnji poletni šoli, ko naj bi bila
v središču pozornosti sposobnost preživetja in s tem povezana avtopoeza.
Saj je tudi pri meni šlo za vprašanje "preživetja". V času, ko so mi ljudje
prejšnjega sistema zrušili tisto, kar sem s sodelavci gradila več let (dejavnost
zakonskega svetovanja), je bilo treba preživeti, ostati živ (to poklicno zame
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	193
pomeni delati nekaj, kar se mi zdi smiselno, kreativno, kar me angažira).
Tako sva se s kolegico Mirjano Majhenič, sociologinjo, pred dvema letoma
lotili tega dela. Povezali sva se z domom upokojencev. Organizirali sva
skupni ogled takega dela v Kopru, kjer nas je prijazno sprejel g. Tone
Kladnik, nam razgrnil njihov projekt (pod mentorstvom dr. Ramovša) in
nam omogočil udeležbo v skupinah.
Takoj po vrnitvi, maja 1990, sva začeli z delom v dveh skupinah
starostnikov v domu upokojencev. Sodelujeta še obe socialni delavki, vsaka
v eni skupini. Dogovor je bil, da bosta kasneje recipročno sodelovali v
skupinah v krajevni skupnosti (KS). Z navdušenjem smo sprejeh način dela
iz Kopra. Obe skupini starostnikov v domu se srečujeta redno enkrat
tedensko po eno uro, nato se skupini združita in srečanje vedno zaključimo s
petjem nekaj pesmi. Skupini štejeta vsaka od 10 do 15 članov. Število
članov se ob stalnem jedru spreminja. Zanimivo je bilo spremljati in
sodelovati v tem, kako se je iz zbranih posameznikov v procesu počasi
oblikovala skupina, njeni cilji, norme, vloge posameznih članov, kako so se
njihovi interesi premeščah od jaz k ti in mi, od bolezni in "česa ne morem",
k zdravju, veselju, "kaj- še zmorem"... Neštetokrat sem odhajala iz skupine
polna energije in z dobrim občutkom ter presenečena nad tem, kako procesi
skupinske dinamike, učenja in zorenja v tej skupini (povprečna starost je 80
let) potekajo tako kot v vsaki drugi (čeprav počasneje in malo drugače).
Oktobra 1990 sva s kolegico Mirjano organizirali skupino starostnikov v
KS. Izbira KS je bila skoraj slučajna. Zanimiv in na koncu zabaven je bil
sestanek s funkcionarji KS. Po vseh peripetijah sva končno dobili seznam
starostnikov, ki sva jih vse obiskali in jih osebno povabili v skupino ter
jim pustili doma še prijazno pismeno povabilo. Tako se je oblikovala
skupina, ki se redno tedensko sestaja v prostorih KS. Mirjana je nekoliko
kasneje skupaj s sodelavko, ki je zaposlena za določen čas (sociologinja),
oblikovala še eno skupino starostnikov v drugi KS (zgodba zase, kar se tiče
funkcionarjev).
V vseh teh skupinah se mi zdijo srečanja dobra takrat, ko nam uspe
ostati pri kaki temi, o kateri potem vsi člani aktivno razpravljajo. Teme so
lahko zelo različne, od starih praznovanj in običajev, pogovora o svojih
starših, poklicu, kaj mi je všeč pri sebi, kaj cenim pri ljudeh, česa ne
maram, sanje, želje... Krasno je, če pride ideja za temo iz skupine, lahko jo
predlagam tudi jaz kot moderatorka, včasih pa je pogovor "valujoč" ali
"razpršen" in čutiš, da ni dobro česarkoli vsiljevati.
Zanimiva je primerjava skupin v domu in KS. V obeh primerih je več
žensk in več takšnih, ki so bili v svojem življenju zaposleni (so pripadali
kakemu kolektivu). Mnogo bolj živahni in razgibani so starostniki iz KS,
tudi njihova telesna drža in hoja sta drugačni. Bolj se tudi zanimajo za
194	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
okolico in eden za drugega.
Za oblikovanje skupine oseb z epilepsijo je prišla pobuda z nevrološkega
oddelka bolnišnice, kjer se te osebe zdravijo. Informirali so nas, da je v
Ljubljani ustanovljena oz. ponovno aktivirana liga za boj proti epilepsiji, ki
ima v svojem programu tudi skupine za samopomoč. Udeležila sem se
sestanka odbora te lige in ugotovila, da to nima dosti skupnega z bolniki in
skupinami za samopomoč. Na nevrološkem oddelku so nam dali naslove
njihovih bolnikov in jim posredovali prvo informacijo o skupini (dali so
jim tudi pismeno povabilo, ki sva ga pripravili s kolegico). Ta skupina se
sestane dvakrat mesečno za 2 uri v prostorih CSD, ki je dokaj blizu
bolnišnice. Težišče pogovora na prvih srečanjih je bilo na vprašanju, "kako
živim s to boleznijo", sicer pa so primerne vse teme iz življenja. Na srečanja
so vabljeni tudi svojci. Za prvih šest srečanj sva poslali pismena vabila.
Najprej smo načrtovali dve skupini, ki bi se sestajali vzporedno in bi se
potem občasno lahko združili, pa jih ne prihaja redno več kot 10, zato smo
ostali v eni skupini. Organizirali smo že predavanje nevrologa o temi, ki so
jo predlagali udeleženci skupine.
Če si v zaključku prostorsko predstavljam svoje delo zadnjih dveh let, ga
vidim izrazito na robu, na periferiji (s pozicije CSD - prostorsđio in časovno
izven centra). Tudi obe skupini v domu sta z vidika doma upokojencev prav
tako povsem na obrobju ("eksotika", kaplja v morje - 4pm ima 750
oskrbovancev). Poleg kolegice Mirjane se na CSD za moje (felo nihče ne
zanima, razen če pride kak novinar ob tednu starejših občanov ali pa je treba
kam poslati kakšen program dela. Pa tudi meni ne pride na misel, da bi koga
s tem "morila". Tudi v domu upokojencev so medeni tedni našega sode-
lovanja že davno mimo in točno vem, kje je meja. To bi bil lahko poseben
referat. Po dveh letih tega dela občutim, da mi počasi zmanjkuje energije.
Mislim, da zato, ker:
slabo dalj časa prenašam pozicijo na periferiji (imam potrebo, da pripa-
dam strokovni delovni skupini, ki skupaj nekaj počne);
svojo strokovno radovednost sem potešila in se preizkusila na novih
področjih;
vsi načrti se niso uresničiU (nekaj pa imam prav bridkih izkušenj);
pogrešam supervizijsko skupino.
Literatura
B. Stritih, Članki o socialnem delu in skupinah za samopomoč
J. Ramovš, Sto domačih zdravil za dušo in telo
J. Bajzek, Mladostno zorenje v skupini
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	195
SLOVENSKI PLANINSKI TABOR ZA
USTVARJALNO ŽIVLJENJE MLADIH
Žare Trušnovec in Zdenka Zalokar Divjak
Uvod
Avtorja vodiva planinsko dejavnost v VVZ Krško in OŠ "France Bevk"
Tolmin.
Akcija Ciciban-planinec poteka v VVZ Krško že peto leto. Izvajamo
družinsko obliko dejavnosti, kar pomeni, da gredo na vsakomesečni pohod
po Zasavskih hribih starši skupaj z otroki. Poleg tega sodi v program še
skupno praznovanje Dedka Mraza v planinski koči ter zimski in letni
planinski tabor za otroke. Za osnovnošolce pa sta organizirana planinska
šola ter krožek v osnovni šoli, prav tako s svojim programom dejavnosti.
Planinski tabori so bili sprva zamišljeni le kot sestavni del te dejavnosti,
katere osnovni namen je bil doživljanje narave in vseh lepot, ki nam jih
nudi. Pokazalo pa seje, da je tak način dela zelo uporaben za globlje spozna-
vanje otrok, njihovih težav, posebnosti, interesov, nadarjenosti, in pred-
vsem, da tak način dela omogoča in spodbuja otrokovo ustvarjalnost.
Dosedanji tabori so bili namenjeni mlajšim otrokom v starosti od pet do
deset let. Glavne izkušnje, ki smo si jih pridobili pri delu z njimi, so
naslednje:
otroci so navdušeni nad dejavnostmi, kar dokazujejo s svojim vedenjem,
risbicami, pisanjem itd.;
hitro pridobijo kondicijo in vse napore brez težav zdržijo;
hitro se sprostijo, navežejo stike z vrstniki in tudi najtežavnejši posta-
nejo prijetni;
veliko pridobijo v skrbi zase, saj ni nikogar, ki bi delal namesto njih;
razvija se otrokova ustvarjalnost in tako odkrivamo nadarjene telovadce,
tekače, plezalce, otroke z izrednim smislom za organizacijo iger, pisanje
domiselnih spisov, glasbeno in likovno nadarjene itd.
Tokrat smo v tabor prvič vključili tudi starejše od osemnajst let. Na
razpis so se lahko prijavili iz cele Slovenije. Tabor je potekal v Logu pod
Mangartom od 22. do 29. junija 1990.
196	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Namen tabora
Namen tabora je bil zbuditi mladim smisel za ustvarjalen in zdrav način
življenja ter jih na ta način pripraviti na napore, ki jih čakajo v bodočnosti.
Ker so bili na taboru mladi iz vse Slovenije, je bil smisel tabora tudi
spoprijateljevanje mladih na osnovi pozitivnih izkušenj in lepih doživetij,
brez alkoholne in nikotinske omame.
Program tabora je bil usmerjen k celostnem razvoju človeka, saj mora
biti mlad človek telesno, psihično in duhovno aktiven, da lahko ustvarjalno
poseže v življenje. Želeli smo torej poiskati in spodbuditi tiste ustvarjalne
sile, ki lahko pridejo na dan prek doživetij. Za to pa je potrebno omogočiti
delovanje vseh čutil, tako da se mladostnik lahko vživi in poistoveti z
naravo in njeno neminljivostjo. Po R. Steinerju je mladostnika možno
narediti občutljivega za naravo in medsebojne odnose le takrat, kadar gre za
skladen razvoj vseh čutil. S pomočjo pozornosti zbiramo zunanje vtise in jih
doživljamo v naši notranjosti. Ko zberemo čim več teh vtisov in doživetij,
se začnejo razvijati tudi sodbe in notranje bogastvo, s katerim si lahko
ustvarimo zdrav odnos do sveta.
Program dejavnosti tabora
Na taboru je bil poleg naju še planinski vodnik Dušan Barbič, ki je vodil
šolo joge ter vztrajnostni tek in dihalne vaje, pridružil pa se nam je tudi dr.
Jože Ramovš, ki je vodil logoterapevtsko in glasbeno delavnico.
Potek naših dni na taboru najbolje ponazorimo z dnevnim redom, ki smo
ga izobesili:
6.00 v hribih se dela dan (budnica)
6.05 razgibajmo življenje (tek)
pretegnimo se, razgibajmo kosti (telovadba)
samo omejeno število dihov nas čaka (dihalne asane)
6.30 ujemimo trenutek s samim seboj (meditacija)
7.00 zdaj pa hitro, en-dva-tri, nam na zajtrk se nrndi
7.30 lenka se šeta, metla pometa (pospravljanje sob in priprava nahrb-
tnikov)
-	pojdi z menoj na PLANINE, POJDI Z MENOJ NA VRHE (Loška
Koritnica, Možnica, Jerebica, Frata, Kancler, Bala, Jalovec)
-	15.00 KOSILO
-	16.00 PISANJE UTRINKOV
-	17.00 APEL PODOBO SVOJO NA OGLED POSTAVI (likovna
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	197
delavnica, plezanje)
-	18.00 OLE, OLE, OLE, WE ARE THE CHAMPIONS (rugby,
baseball, tekniovanje v krosu)
-	19.00 JOGA
-	20.00 VEČERJA
-	20.30 POTOVANJA V : PERU, BOLIVIJO, ŠKOTSKO, INDUO,
MEHIKO (diapozitivi z narodno glasbo dežele)
-	21.00 GLASBENI VEČER
TABORNI OGENJ S POSEBNIM PROGRAMOM
-	23.00 SPANJE
Program tabora je bil sestavljen iz številnih dejavnosti tudi zaradi tega,
da se je lahko vsakdo potrdil in izkazal v kaki dejavnosti, kar je velikega
pomena za izgraditev samozavesti v tem obdobju.
Vzgoja in vzgojitelji
Vzgojni princip, ki ga zastopamo vzgojitelji na taboru, je dosledna,
avtoritativna vzgoja z zgledom. Upoštevati želimo vse tiste pedagoge in
vzgojitelje, ki gledajo na otroka kot na bitje, ki vstopa v odnos z zunanjim
svetom le tedaj, če ga ta odnos tudi pritegne, kasneje pa v avtoriteti doživi in
spozna svet okoU sebe. Vzgoja vzgojitelja mora biti torej v skladu z njegovo
lastno dejavnostjo.
Na taboru smo bili vsi vzgojitelji udeleženi pri vseh dejavnostih, s tem
da je bil vsakdo izmed nas zadolžen še za posebno področje (npr. za tek,
plezanje, petje, jogo, organiziranje iger itd.). Za 45 otrok in mladostnikov
smo poleg kuharice vse urejali in vodili trije oziroma štirje vzgojitelji, kar
se je pokazalo kot zadostno.
Ugotovitve in spoznanja
Kljub dokaj zahtevnemu programu so bili otroci ves čas odlično
razpoloženi, nihče ni govoril o utrujenosti. Celo nasprotno, proti koncu
so si želeli še težavnejših pohodov. Menimo, da so bile dejavnosti
primerno izbrane glede na ritmični sistem organizma.
Na taboru razen žuljev ni bilo nobene poškodbe, tudi zbolel ni nihče.
Glede na številne pohode, športne igre in kopanja v mrzli Koritnici bi
jih lahko pričakovali. Prepričani smo, da imata glavno zaslugo za to
198	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
jutranja telovadba in tek, ki otroke razgibata in utrdita. V utrinkih je
bilo največ pripomb ravno na jutranji tek, vendar za sedaj pri tem
dosledno vztrajamo zaradi omenjenih pozitivnih učinkov, še zlasti pa,
ker je to naložba za bodoče življenje (vsi trije vzgojitelji smo redni
tekači).
Z jutranjo meditacijo smo našo pozornost poskušali usmeriti na lepote
gora okoli nas. Vsi so jo sprejeli zelo resno, nobenega posmehovanja ni
bilo, nekaterim paje ta del dneva pomenil pravo odkritje.
Planinski pohodi so bili vrhunci doživetij na taboru. Otroci si jih želijo
še več in zlasti starejši še zahtevnejših tur. Zdravo jedro planincev iz
Krškega in Tolmina pa na pohodih lahko uporabimo za zelo prizadevne
pomočnike za manj spretne in nove planince. Zlasti na začetnih pohodih
so bili nepogrešljivi. Kljub temu, da so kondicijo hitro pridobivali, so
se nam potrjevala spoznanja naših kolegov o pomanjkljivi športni
vzgoji slovenske mladine.
Začemi tečaj joge in dihalnih vaj je pritegnil zlasti starejše. Večina se je
z jogo srečala prvič in bili so navdušeni ter zelo zavzeti za vsakodnevno
učenje.
S petjem smo imeli veliko težav. Učenci po šestih, sedmih ali osmih
letih osnovne šole ne znajo zapeti niti ene slovenske narodne, taborniške
ali planinske pesmi. Če bi jih pustili, pa bi ure poslušali rock glasbo,
ki še poglablja že tako močno izraženo otopelost doživljanja, nesproš-
čenost, splošno naveUčanost in neustvarjalnost.
Za zaključek bi predstavili del pesmice, napisane namesto zaključnih
utrinkov.
Odšel sem tja, kjer je daljši dan,
kjer se mestni svet konča,
kjer namesto asfaltnih cest
vodi le steza.
Hiše razpršene kot jata plahih jerebic,
čas pa utripa drugače,
če živiš v eni od loških kočic.
V teh dneh tukajšnjega življenja
bilo je dosti muke in trpljenja,
a to omembe vredno ni,
če pomishm, kaj doživeli smo prav vsi.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	199
SKUPINE ZA SAMOPOMOČ STARIH
Jože Ramovš, Tone Kladnik, Julijana Kristan, Branka
Knific in ostali sodelavci
Za položaj, v katerem so stari ljudje, je značilno, da si ga niso priborili,
temveč jim je določen in so vanj potisnjeni. Kot značilnosti tega življenj-
skega obdobja lahko prepoznamo tudi "odloženost" na stranski tir,
nepotrebnost, predvsem pa osamljenost, ki z leti narašča, saj se človek
poslavlja od svojih sorodnikov, prijateljev, znancev... Posebno težko je
staremu človeku, ki je primoran zapustiti svoj dom in se preseliti v
institucijo. Izkoreninjenost, zmanjšana sposobnost prilagajanja ter pogosto
tudi popolna prekinitev stikov z naravnim okoljem so prehuda bremena.
Zato v domovih upokojencev srečamo toliko topih pogledov, zazrtih v nič...
Vključitev v skupino za samopomoč stanovalcu doma upokojencev -
članu skupine omogoča, da spozna druge člane, se jim ob rednem srečevanju
predstavi ter preko dejavnosti, ki jih skupina neguje spleta človeške vezi.
Tako skupina iz prvotne, umetne, ob rednem srečevanju z leti preraste v
prijateljsko.
Prvo takšno skupino smo v domu upokojencev v Izoli ustanovili
5.3.1987. Danes je v pet skupin vključenih preko 60 stanovalcev. Poleg
dejavnosti v okviru doma smo skupine za samopomoč ustanovili tudi v
naravnem okolju (v obalnih občinah deluje 5 skupin; zanimiva je "mešana"
skupina v Izoli, ki povezuje stanovalce doma z občani).
Naša spoznanja in izkušnje smo z veseljem posredovali drugim kolegom,
ki so jih prenesli v okolje, kjer živijo in delajo.
Danes je v Sloveniji aktivnih preko 40 takšnih skupin. Voditelji skupin
z obalno-kraškega in goriškega območja smo povezani v strokovno skupino,
v kateri načrtujemo svoje delo in skrbimo za pridobivanje znanja.
Pri Univerzitetnem zavodu za zdravstveno in socialno varstvo je
dejavnost sprejeta kot raziskovalno-uporabni projekt, ki je v fazi priprave
priročnika. Vodi ga dr. Jože Ramovš. Redna supervizijska srečanja vseh
voditeljev skupin, ki jih vodi, nudijo priložnost za izmenjavo izkušenj in
razreševanje dilem, ki se porajajo.
Dejavnosti, ki jih negujemo v skupinah za samopomoč starejših, npr. v
domu upokojencev v Izoli (drugod so podobne oz. imajo nekatere svoje
značilnosti), so:
200	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
pogovor v skupini: srečanja skupine so tedenska in potekajo po določe-
nem programu, ki v domu upokojencev ne zamre niti v času letnih
dopustov ali praznikov. Izoblikovali smo nekaj temeljnih načel za naše
odnose, ki jih negujemo, na katera so člani ponosni in so obenem
osnova za ustvarjanje prijateljstva;
skupna srečanja skupin v domu upokojencev;
petje, ples;
skupni izhodi vseh članov skupine;
redna mesečna srečanja družin KZA "Viharnik" iz Pirana s stanovalci, ki
so ostali brez stikov z ljudmi iz naravnega okolja;
mesečni obiski zanimivih posameznikov ali skupin v domu;
priprava proslav in zabav, sodelovanje pri izvedbi;
srečanja skupin za negovanje sožitja med generacijami;
skupna srečanja predstavnikov vseh skupin iz različnih okolij;
izleti..
Rečemo lahko, da se je v domove upokojencev, kjer so skupine za samo-
pomoč aktivne, naselilo življenje. To je takoj opazna sprememba, saj so
ljudje med seboj povezani, komunikativni in potrpežljivi do potreb človeka
ob sebi.
Voditelji skupin pogosto ugotavljamo, da pravzaprav ne vemo, kdo v
tem procesu dobiva več.
Ob pripravi pismene informacije o naših izkušnjah smo želeli biti kratki,
saj vsega ni mogoče napisati. Za tiste, ki vas naše izkušnje zanimajo,
prilagamo seznam - naslove institucij in oseb, na katere se v okoljih, kjer je
dejavnost živa, lahko obrnete ter z neposrednim sodelovanjem spoznate in
začutite, za kaj gre.
Center za socialno delo Koper, Tone Kladnik, 066/21-183
Dom upokojencev Izola, Marija Brec-Sorgo, 066/61-213
Center za socialno delo Piran, Dragica Rihter, 066/75-365
Center za socialno delo Postojna, Julijana Kristan, 067Д2-861
Center za socialno delo Ilirska Bistrica, Mimica Pirmc, 067/81-282
Dom upokojencev Sežana, Nataša Renko, 067/72-741
Center za socialno delo Žalec, Irena Potočnik, 063/711 -261
Dom upokojencev Preddvor pri Kranju, Bojan Križaj, 064/45-015
V okoljih, v katerih delajo navedene institucije, živijo skupine že nekaj
let. Člani skupin vas bodo z veseljem sprejeli medse in vam omogočili, da
doživite utrip njihovega najlepšega dne v tednu, saj mnogi zagotavljajo, da
se dneva, ko se skupina sreča, najbolj veselijo.
Namesto zaključka navajamo spoznanje Simone de Beauvoir, ki je v
knjigi Starost I, II zapisala, da Starost ni problem starca, temveč mladega
moža.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	201
ŠOTOROVCI
Niko Arnerić
Na letošnji poletni psihološki šoli smo se predstavili tudi skupina
šotorovci. Tam ste nas nekatere videli in slišali, kaj delamo, kako živimo,
kako pojemo. In šlo je lahko. Sedaj pa je vse to treba spraviti še na papir.
Kdo pravzaprav smo šotorovci? Kar precej definicij smo si "izmislili", z
nobeno nismo povsem zadovoljni. Ta preveč poudarja eno plat, druga drugo.
Čisto zagotovo drži le to, da smo skupina prostovoljcev, saj za tisto, kar
delamo, nismo plačani. Tudi to, da smo skupina mladih, bo kar držalo.
Najstarejši, ki se bliža 39. letu, si lahko pripiše 'po srcu', sicer pa smo stari
tam od 20 let dalje. Nekateri še študentje (psihologije, defektologije,
medicine, kemije...), drugi že bolj ah manj z obema nogama v službi. Tudi
takole definicijo smo -si postavili: Smo skupina mladih kristjanov, ki
iščemo nove konkretne oblike izražanja svoje vernosti. Saj ne, da to ne bi
bilo res, ampak najbrž je ravno ta definicija zbudila pri članih največ
polemik. Eni smo bili mnenja, da naj bi tega ne omenjali preveč, saj nismo
skupina za versko reklamo in pripadnost cerkvi ali religiji ni pogoj, če hočeš
postati naš prijatelj ali sodelavec. Vera je osebna stvar in če ji bo kdo zaradi
nas bližje, naj to ne bo zaradi naše reklame. Morda bom vse to najbolje
razložil, če povem, kako smo nastali. To in pa opis tega, kar delamo, nas bo
še najbolje predstavilo.
Nastanek naše skupine je povezan z vero in vsi prvotni člani pa tudi
skoraj vsi, ki so se nam pridružili kasneje, se imajo za verne. Skupina je
nastala leta 1988. Duhovnik mag. Zvone Štrubelj (sedaj že doktor) je dobil
"zadolžitev", da pripravi prireditve ob 100. obletnici smrti ustanovitelja
redovne skupnosti salezijancev, katere član je tudi sam. Kot sodelavce je
pritegnil skupino mladih, ki jih je poznal iz veroučnih skupin, ki jih je sam
vodil, ali pa kako drugače. Prireditve si je zamislil kot skupino mladih, ki se
ob vikendih s svojim šotorom ustavi v župnijah, ki jih vodijo salezijanci. V
šotoru je razstava o Janezu Bosku, ustanovitelju reda salezijancev, sicer pa
pripravijo člani skupine vrsto prireditev, namenjenih obiskovalcem različnih
starostnih skupin. Prireditve so sestavljene iz katehez (kratkih dramskih
predstavitev), pesmi, pripovedovanj pa tudi skupnih družabnih iger, kar vse
naj bi obiskovalce seznanilo z življenjem in delom ustanovitelja reda Janeza
Boska. Tudi on je bil seveda duhovnik. Pred več kot sto leti je služboval v
Torinu in tam spoznal bedno življenje mladih brez staršev, prepuščenih ulici.
202	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
brez strehe nad glavo in brez človeka, h kateremu bi se lahko zatekli. Mnogi
so že zašli tudi na pot kriminala. Janez Bosko (Giovani Bosco) je menil, da
lahko zanje kaj stori. Pravzaprav je tem mladim posvetil vse svoje preostalo
življenje in delo. Ustanovil je domove in šole za te otroke, ki jih je sprva
"nabiral" kar po delavnicah in gradbiščih, kjer so morda priložnostno delali,
ali pa kar po cestah in zaporih. Ustanovil pa je tudi redovno skupnost,
imenovano salezijanci (po svetem Frančišku Šaleškem), katere namen naj bi
bil predvsem vzgoja, izobraževanje in skrb za mlade, torej nadaljevanje
njegovega dela.
Leta 1988 je skupina s svojimi prireditvami tako obiskala devet župnij
in imela zaključno prireditev v Ljubljani. Še predno pa je bil niz prireditev
končan, so se med člani skupine stkale tako trdne prijateljske vezi, da kar
nismo mogli več narazen. Še naprej smo se sestajali vsaj enkrat tedensko, se
veliko pogovarjali, peli, se veselili. Tudi od šotora, s katerim smo potovali,
se nismo hoteli čisto ločiti in smo se po njem poimenovali šotorovci. Ker
smo med našimi obiski po župnijah postali znani kot veseli fantje in
dekleta, so nas še večkrat vabili, da pripravimo srečanja za mlade ob
župnijskih praznikih ali da zapojemo na novih mašah ipd.
Vendar pa samo s tem nismo bili zadovoljni. Nismo želeli postati le
servis za pripravo veselih srečanj. Našemu veselju in ljubezni do petja, sploh
našemu skupnemu življenju smo želeli dati več vsebine in kar nekaj časa
smo na naših srečanjih porabili, ko smo se spraševali, kaj in kako naprej.
Bili smo že kar malo naveličani drug drugega in neplodnega iskanja vsebine
našega druženja. Pa nas je nekega dne naš vodja Zvone vprašal takole: "S
šotorom smo hodili okoli, peli in se igrali in lepo smo se imeli. Spoznali
smo življenjsko pot Janeza Boska in jo predstavljah drugim. Ali ne bi nekaj
tega, kar smo pripovedovali drugim, počeli tudi sami? Ali ne bi tudi mi
počeli kaj podobnega kot Janez Bosko? Ali ne bi tudi mi del našega časa
posvetili otrokom in mladini, tistim, ki pomoč potrebujejo in jim jo lahko
damo?" In smo začeh. Nič kaj preveč nismo premišljevali. Težko bi rekel,
zakaj. Morda zato, ker nismo hoteli razočarati našega vodjo Zvoneta, morda
zato, ker nas je bilo majčkeno strah, da bi enostavno razpadli brez pravega
dela in cilja, pa ravno sedaj, ko smo se že tako lepo navadili drug na drugega.
Morda pa tudi zato, ker smo v Zvonetovih načrtih videli zanimivo, prijetno
pa tudi koristno delo. Povezali smo se torej s Centrom za socialno delo
občine Ljubljana-Center in tam še posebej s sociologom Martinom Berto-
kom. V osnovnih šolah je mnogo otrok, so nam tam povedali, ki imajo v
šoli težave. Mnogi med njimi pa imajo še cel kup drugih težav in so tiste s
šolo le njihova posledica. Domače razmere so neurejene ali pa so otroci tako
živi oziroma imajo takšne vedenjske motnje, kot se temu strokovno reče, da
potrebujejo nekoga, ki jim bo pomagal, se z njimi učil, postal tudi njihov
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	203
prijatelj, s katerim bodo lahko počeU še kaj drugega, kot se le učiU. Z njim
bodo delili tudi težave, ki jih imajo doma, v družini ali pa v šoli zaradi svoje
nemirnosti. Bili smo vedno bolj zagreti. Skoraj vsak izmed šotorovcev je
tako dobil po enega ali celo dva varovanca. Postali smo pravi prijatelji. Z
mnogimi se srečujemo tudi sedaj, ko so že končali osnovno šolo in naše
pomoči pravzaprav ne potrebujejo več. Kot rečeno, samo učenje nam ni bilo
dovolj. Z otroci smo postali pravi prijatelji, vsak s svojim pa tudi vsi
skupaj, saj smo organizirali kar nekaj srečanj za vse. Tako smo se npr.
dobili na pustovanju, na dvodnevnem izletu v Ankaranu, združenim z
nabiranjem in peko kostanjev, pa na kolesarskem izletu, ki smo ga s
pomočjo Republiškega družbenega sveta za varnost v cestnem prometu
združili s skoraj pravo malo šolo kolesarjenja in ocenjevanjem koles za
značko dobro opremljenega kolesa. Skupaj smo seveda veliko peli, se
veselili in sploh bili taki, kot šotorovci znamo biri. Da ne bi izgubili
zagona za delo, smo se šotorovci večkrat odpravili na "srečanja z
razmišljanjem", kjer smo si vzeli časa zase, se pogovorili drug z drugim,
poklepetah o svojem delu in naredili načrte za naprej. Dvakrat nam je Martin
Bertok s Centra za socialno delo pripravil seminar, na katerem smo govorili
o sebi in svojem delu, pa tudi sicer smo se na Centru redno srečevali in
razpravljah ter skupaj reševali težave naših malih varovancev.
Pred dvema letoma pa smo se odravili tudi na ogled prehodnega
mladinskega doma v Novih Jaršah v Ljubljani. Zanimalo nas je, kako mladi
živijo v takih "popravnih domovih". Veliko dolgčasa je in še posebno tisti,
ki ne hodijo ne v šolo ne na delo, kar ne vedo, kaj bi sami s sabo. Pa smo
rekli, šotorovci znamo biti veseli in skečev in pesmi, ki smo jih včasih
pogosteje uprizarjali, še nismo pozabili. Dogovorili smo se za pripravo
veselega večera, takega s pesmijo, skeči in tekmovalnimi igrami. Kar malo
strah nas je bilo, kako nas bodo sprejeli. Bodo z nami zadovoljni ali pa
bomo zanje preveč dolgočasni in brez veze? Pa smo si bili všeč. Mi njim in
še bolj oni nam. Spoznali smo, da niso nič drugačni kot drugi mladi, le
nekaj več hudih življenjskih izkušenj imajo za sabo, ki so jih pripeljale na
pot l^ga od doma, včasih pa tudi nasilniškega obnašanja ali kraje. Se smo se
srečevali. Na veselem večeru vsi skupaj, pa tudi bolj po domače, po dva ali
trije. Hodili smo skupaj v mesto, na izlete, se dobili pri kom od šotorovcev,
si skupaj pripravili kosilo ipd. Pa še ena ideja se je porodila. Zakaj ne bi šli
poleti kam skupaj? Dogovorili smo se za poletni tabor in ga tudi prijavili
pri odboru za mladinske tabore, ki gaje tudi sofinanciral. Navdušenje je bilo
veliko in kar bah smo se prevelike gneče. Toda na predvečer odhoda, ko naj
bi se Jaršani, ki so bili večinoma na jK)čitnicah pri starših, zbrali v domu, so
bili tam samo trije. Na vrat na nos smo se morali organizirati. Zapeli so
telefoni in tako je poleg šotorovcev naslednji dan odšlo na tabor še 14
204	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
mladih iz različnih vzgojnih domov (Jarše, Logatec, Višnja gora in še dva
naša osnovnošolska varovanca). Tabor pa ni bil kar tako. Prva dva dni smo
si ga morali prislužiti s peš hojo po Beli krajini. Ustavih smo se v Redencih
od Kolpi in se utaborili tik ob reki na travniku prijaznega kmeta Stanka.
Veliko kopanja, veselja, petja je bilo naslednje dni. Pa tudi v roke smo
morali pljuniti, da smo si uredili tabor, pomagali kuharici, prinašali vodo in
Stanku malo priskočili na jx)moč pri poljskih opravilih. Seveda ne smemo
pozabiti tudi na srečanje z vaščani. Zbrali smo se ob večerni maši, kjer smo
po stari šotorovski navadi veliko prepevali. Petje se je nato nadaljevalo še
pozno v noč in se končalo že skoraj s pravo vaško veselico. Skratka, bilo je
lepo in s tabora smo vsi odnesli kup lepih spominov in prijateljstev. Z
večino udeležencev smo še vedno v stikih, še posebno seveda s tistimi iz
Jarš v Ljubljani.
Predolgo bi trajalo, če bi naštevali vsa srečanja in obiske pri fantih in
dekletih iz vzgojnih zavodov. Naj omenim le, da smo obiskali tudi mari-
borsko stanovanjsko skupino in Dom Malči Beličeve v Ljubljani. Povsod
smo morali obljubiti, da še pridemo. Tudi zimskega vikenda v koči na
Uskovnici skupaj s fanti in dekleti iz Jarš ne smem pozabiti, pa to, da že
načrtujemo letošnji tabor in potihem upamo, da nam bo kljub neugodnim
finančnim in vojnim tokovom uspelo izpeljati tudi križarjenje po morju.
Skratka, notri smo. Fante in dekleta, s katerimi se sestajamo, bi
pogrešali in tudi njim verjamemo, ko pravijo za nas. Skupaj si lahko
polepšamo življenje. Prepričani smo, da je lahko življenje lepo in da lahko
najdemo moč za delovno in drugo ustvarjalnost v medselx)jnih družabnostih
in prijateljstvih. In včasih se vprašamo, kako naprej. Najbrž tako kot do
sedaj. Veliko časa bomo prebili skupaj. Sedaj manj, drugič več, ta manj,
drugi več, pač glede na osebne in službene obveznosti. Radi bi svoj način
življenja predstavili tudi drugim in poleg rednih tedenskih sestankov šoto-
rovcev skušamo pripraviti pogosto tudi odprte sestanke, namenjene našim
prijateljem pa tudi vsem, ki delajo podobne stvari in bi se radi seznanili z
nami ali pa skupaj z nami prisluhnili strokovnim razmišljanjem in preda-
vanjem s področij, s katerimi se ukvarjamo. Informacije o tem lahko dobite
na avtorjevem telefonu (Niko Američ, tel. 217-017 aU v službi 317-861).
Naj povem, da šotorovci izdajamo tudi svoje glasilo. V njem objavljamo
sami, pa tudi "naši fantje in dekleta" vse pogosteje objavijo vtise z naših
skupnih srečanj ali druga razmišljanja. Poleg vtisov in razmišljanj pa
skušamo ponatisniti tudi zanimive članke aU strokovne prispevke s področja
našega dela.
Tako smo torej nastali in to počnemo šotorovci. S prostovoljnim delom
smo se začeli ukvarjati kot že formirana skupina. Večinoma se prostovoljci
vključijo v prostovoljno delo posamezno ali v okviru "obvezne šolske
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	205
prakse". Morda je ravno dejstvo, da je bila naša skupina skupina prijateljev
že od prej, pa tudi, da smo se pri svojem prejšnjem delu pravzaprav
spoznavali in "okužili" z idejo dela za druge, pripomoglo, da še vedno
vztrajamo. Vztrajamo pa najbrž tudi zato, ker svojega dela nikoli nismo
videli kot delo. Kako čudno se počutim, ko moram ob pisanju tega članka
tolikokrat ponoviti to besedo. Delo sem, delo tja, pa delo za nekoga... Mi pa
se imamo lepo. Družimo se, smo prijatelji in drug drugemu veliko dajemo.
Dajemo prijateljstvo in zaupanje in vsi skupaj zato nekoliko lažje živimo in
se lažje spoprijemamo s svojimi težavami. Čutimo in prepričani smo, da je
tako.
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ PO IZGUBI
PARTNERJA
Doris Erzar in Majda Golja
1. Uvod
Po nekajletnih izkušnjah na področju zakonskega in družinskega
svetovanja na centru za socialno delo (CSD) smo svetovalci vedno znova
prihajali do spoznanja, da posamezniki razvezo zelo različno doživljajo.
Vendar se razveza ne zaključi z obravnavo na CSD in kasneje na sodišču z
razvezno sodbo, ampak gre za dalj časa trajajoč proces.
Izguba partnerja pomeni prekinitev odnosa, ki je trajal daljši čas. To je
bil intenziven, intimen medčloveški odnos, ki ga je nemogoče naenkrat
končati. Z izgubo partnerja pogosto prihaja do osebnih kriz in zapletenih
življenjskih razmer, ki jih je brez pomoči težko prebroditi. Posamezniki se
znajdejo v novih življenjskih situacijah, ki so drugačne od tistih v skupnem
življenju. Običajno so osamljeni in naletijo na nerazumevanje širšega in
ožjega okolja.
Človek ni sam sebi dovolj, živi lahko le v okolju z nekom, ki ga ima
rad. Težko živi z občutkom, da je samo on tisti, ki je preživel osebno
travmo, v težavah in notranjih stiskah si skuša najprej pomagati sam, v
svoji družini, sorodstvu, soseski in drugih skupinah. Danei pa so te naravne
povezave v krizi in zelo zrahljane, zato predstavljajo različne skupine za
samopomoč nadomestno obliko teh naravnih povezav med ljudmi. Kadar več
206	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
ljudi doživlja podobne stiske, se jim z izmenjavo izkušenj, ob že preverjenih
načinih reševanja enakih ali podobnih težav, ponuja možnost, da skupaj
učinkoviteje premagajo lastne težave.
2. Dosedanje izkušnje pri delu s skupinami za
samopomoč ob izgubi partnerja
Na osnovi izkušenj in spoznanj z zakonci ob razvezi smo v letu 1988 na
Centru za socialno delo Kranj oblikovali okvirni program za delo v skupini.
Namen naših srečanj je bilo osamosvajanje po razvezi kot pomoč tistim, ki
razvezo težje doživljajo in se težje znajdejo v novi življenjski situaciji. Drugi
namen je bilo učenje novih vlog in razreševanje lastnih problemov na
primeren in okolici sprejemljiv način. Skupino smo oblikovali iz
posameznih partnerjev, ki smo jih na Centru za socialno delo obravnavali v
razveznem postopku. V skupino se je redno vključevalo 12 do 14 članov,
vodile pa smo jih izmenično 3 sodelavke teama za zakonsko in družinsko
svetovanje različnih profilov. Dvoletno delo je potrdilo naše domneve, da v
krizni situaciji ljudje potrebujejo takšno obliko pomoči. Obogateni s temi
izkušnjami smo program dela dopolnih. Skupina sedaj deluje že tretje leto z
dvema svetovalcema, ob tem pa se je še bolj odprla novim članom.
Posamezni člani so postali zelo aktivni in oblikujejo različne oblike
družabnega življenja tudi izven naših srečanj (npr. družabni večeri, skupna
praznovanja, planinarjenje, smučanje).
Na Centru za socialno delo Piran je začela v aprilu 1990 prav tako
delovati skupina za samopomoč po izgubi partnerja. V skupino se vključuje
8 do 10 posameznikov, vodita pa jo 2 strokovni delavki različnih profilov iz
zakonske posvetovalnice.
Obe skupini vključujeta člane s podobnimi težavami in delujeta po
podobnih programih. Zato smo navezali stike najprej vodje skupin, kasneje
pa organizirali tudi skupna srečanja vseh članov, ki so jih le-ti doživeli zelo
pozitivno. Navezali so osebne stike in se občasno srečujejo tudi izven
skupine. Na osnovi teh izkušenj bomo s tem delom še nadaljevali.
3. Okvirni program skupine
Na osnovi vseh teh spoznanj sta CSD Kranj in CSD Piran skupaj
oblikovala okvirni program skupine za samopomoč po izgubi partnerja, ki
ga bomo lahko uspešno uporabili za širjenje tega načina dela. Naš namen je.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	207
da se oblikujejo še nove skupine, ki bi lahko nudile pomoč čim večjemu
številu ljudi. Okvirni program vsebuje namene in cilje skupine, metode in
oblike dela ter vsebino, ki je pripravljena in diferencirana glede na:
strukturiranost skupine;
velikost skupine;
trajanje skupine;
dogovorni pakt;
število in profile vodij skupine
4. Zaključek
Izguba partnerja, predvsem ob razvezi, v naši kulturi posameznika
zaznamuje in ga pogosto potisne v osamljenost, iz katere težko najde
ustrezno pot. Vključitev v skupino za samopomoč pomeni prvo navezovanje
stikov z drugimi ljudmi na poti k premagovanju oz. reševanju lastnih težav.
Druženje z ljudmi, ki. razumejo in delijo s tabo svoje izkušnje, ti daje
občutek varnosti in dobrega počutja, kar je izhodišče'p spoznavanje in
sprejemanje samega sebe in s tem osebne rasti.
MLADOSTNIK - ZAKON - DRUŽINA V
PROGRAMIH CENTRA ZA SOCIALNO
DELO KRANJ
Doris Erzar in Blanka Gašperlin
1. UVOD
Preventivne oblike svetovalnega dela z mladimi so na Centru za socialno
delo (CSD) Kranj v okviru zakonskega in družinskega svetovanja začele
nastajati na osnovi izkušenj, ki smo jih svetovalci dobili z bodočimi zakonci
pred sklenitvijo zakonske zveze. Pri tem delu smo se pogosto srečali z
mladimi pari, ki so izražah potrebo po teh spoznanjih že v primarni družini
208	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
ter v procesu vzgoje in izobraževanja. Prav v obdobju odraščanja doživlja
mladostnik velike spremembe, ki se odražajo tako v fizičnem kot psihičnem
razvoju. Tako mladostnik sprejema različne življenjske vloge in se v njih
bolj ali manj uspešno znajde.
Mlad človek potrebuje spoznanje o sebi, o doživljanju sebe in drugih, to
mu pomaga pri oblikovanju osebne zrelosti in osebne rasti. V kolikor
svetovalci in učitelji zaznamo težave pri odraščanju, pogosto iščemo vzroke
v primarni družini in krivimo za to starše. Ob tem pa se premalo vprašamo,
kaj naredimo za to, da bi bili starši uspešnejši, in kje bi se starševstva lahko
učili. Z vlogo starša prevzemamo eno najzahtevnejših opravil, ne da bi imeli
za to potrebno posebno predznanje. Za vsak, še tako enostaven poklic se
mlad človek usposablja najmanj tri leta, za vlogo starša in razvoj dinžine pa
se učimo le z vzorci vedenja v svoji primarni družini.
Vsa ta razmišljanja, ki so nam jih oblikovali mladi, bodoči zakonci, so
nas vodila k pripravi programov za mlade na osnovnih in srednjih šolah v
Kranju. Na začetku našega dela leta 1982 je bil to razmeroma skromen
program, ki je vključeval vsebine, ki smo jih pripravili na CSD skupaj z
zunanjimi sodelavci različnih profilov. Danes, po skoraj desetih letih
izkušenj in spoznanj, so programi vsebinsko in časovno obsežnejši in
kvalitetnejši. Postali so sestavni del vzgojnoizobraževalnega procesa za
mlade. Ob tem lahko ugotavljamo, da nam je uspelo ustvariti dobro
sodelovanje z učenci, dijaki, učitelji' in vodstvi šol, kar nam je omogočilo
razvoj novih metod in oblik.
Na CSD Kranj delamo v preventivnih programih že vsa leta strokovni
delavci zakonskega in družinskega svetovanja različnih profilov, strokovni
team pa dopolnjujejo še zunanji sodelavci. Tako nam uspeva pokriti potrebe
po vseh šolah.
2. Vsebina in program srečanj z mladimi na osnovnih
in srednjih šolah
Že v uvodu sva omenili, da so bili naši začetki skromni, saj smo začeli
delati z dvema šolskima urama letno v razredu. Po dogovom s posamezno
šolo smo uvajali dodatne ure in dopolnjevali program s starševskimi
sestanki. Naš program in vsebina pa sta se z leti širila. Tako imamo za
prihodnje šolsko leto sprejet in potrjen program preko Zavoda za šolstvo
RS, ki vsebuje 10 ur dela z mladimi v programu gimnazije in ga bomo kot
takšnega ponudili tudi drugim šolam v naši občini.
Naše prvo srečanje je namenjeno spoznavanju s člani skupine.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	209
ugotavljanju njihovih pričakovanj, potreb in predznanja (glej tudi priloženo
igro Kdo sem) ter sklenitvi dogovornega pakta. Nadaljujemo s predstavitvijo
programov, vsebin in metod dela. Vsebine in teme, ki jih odpira svetovalec
kot moderator, slonijo na verificiranem programu in se prilagajajo
posamezni skupini, starosti, številu, interesom in pričakovanju članov.
Srečanja so opremljena z vajami, didaktičnimi pripomočki, video kasetami, s
katerimi skušamo dograjevati posamezne vsebine. Z mladimi se pogo-
varjamo o ljubezni, njenem pomenu za vsakega posameznika, generacijskih
težavah, družini, medsebojnih odnosih, spolnosti in odgovornosti ne glede na
spol. V srednjih šolah se teme in vsebine širijo na izbiro partnerja, način
izbire, pomen interesov, pomen zrelosti v partnerstvu, odgovornost itn.
Zadnje srečanje je namenjeno zdravstvenim vsebinam. Svetovalec - zdrav-
stveni delavec odpira teme o menstruacijskem ciklusu, fiziologiji zanositve,
kontracepciji pri mladih, odgovornosti za spolnost, spolno prenosljivih
boleznih (npr. aids) itn. Vloga svetovalca kot moderatorja je predvsem
obhkovanje sproščenega pogovora, pri čemer je pomembno, da se izogibamo
vrednotenju in moraliziranju. Takšen način nudi mladim varno možnost
sproščenega in aktivnega sodelovanja.
3. Program in vsebina posvetovalnice za mlade
Na osnovi vprašanj in analize o tem, kakšna so pričakovanja mladih in
njihove potrebe, so nas mladi vodili pri izvedbi programa. Posvetovalnica
deluje v Kranju od leta 1984. Ugotovitve iz analize so nam pokazale, da
mladi kot bodoči partnerji in starši potrebujejo vodene skupine, ki nudijo
pomoč pri vprašanjih, ki se pojavljajo v obdobju mladostništva in zorenja.
Skupine, s katerimi delata vzporedno 2 svetovalca različnih profilov, so
majhne - do 15 mladih. Metoda je skupinska oblika dela, ki vsebuje vse
elemente skupinske dinamike. Na skupini se pogovorimo o željah, potrebah
in naših pričakovanjih. Na prvem srečanju se sprejme tudi dogovorni pakt.
Poleg razgovorov uporabljamo tudi metodo igranja vlog in različne vaje,
povezane z vsebino. Ob zaključku skupine se pogovarjamo o naših občut-
kih, o realiziranih pričakovanjih in predlogih. Na skupini uporablja
svetovalec tudi didaktična sredstva in video kasete. Po zaključku dela v
skupinah imajo mladi možnost razgovora in pregleda v ginekološki ambu-
lanti, ki je namenjena samo mladim. Ginekolog je občasno tudi moderator
na skupinah v posvetovalnici, predvsem pa deluje kot svetovalec v gineko-
loški ambulanti, kjer mladim individualno ali v paru svetuje in jim nudi
ustrezno zaščito.
4. Zaključek
210	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Po naših izkušnjah in analizah mladi v posvetovalnici zelo odprto in
močno izražajo potrebo po tovrstnih srečanjih, saj povedo, da takšnih
pogovorov pogrešajo tako doma kot v šoli. To dokazuje utemeljenost dela z
mladimi, kajti njihova doživljanja kažejo dileme ob razpotjih, na katerih jim
lahko svetovalec z opisanimi metodami in strokovno pripravljenostjo
učinkovito pomaga. Posvetovalnica je svojo utemeljenost dokazala s 7-let-
nim delovanjem. Na skupine prihajajo dijaki in študentje z vse Gorenjske
brez napotnic in posebnih vabil. Odzivnost je dovolj velika že s samim
ustnim izročilom in pogovorom med mladimi o tem, kaj lahko dobijo v
Posvetovalnici za mlade v Kranju.
Kdo sem?
NAVODILA ZA IGRO
Z vami bi rad poskusil igrico "KDO SEM". Med vas bom razdelil
obrazce z vprašanji in prosim vas, da jih izpolnite. Časa imate 10 minut...
Zdaj bi rad, da napravite skupine s po štirimi otroki...
Preberite si, kaj ste napisali, in se o tem pomenite. Na voljo imate četrt
ure časa...
Zdaj posedimo v velik krog, tako da se bomo lahko skupaj pogovorili o
poskusu...
TOČKE ZA OBRAVNAVO
*	Kako se zdaj počutim?
*	Katero vprašanje se mi je zdelo najbolj važno?
*	Na katero vprašanje mi je bilo težko odgovoriti?
*	S katerimi tremi otroki sem oblikoval skupino?
*	Ali sem si jih sam izbral?
*	Ali so me oni izbrali?
*	O kom sem zvedel kaj novega?
*	Kdo med vsemi ljudmi me najbolj pozna?
*	Kdo me v tej skupini pozna najbolje?
IZKUŠNJE
Poskus pomaga otrokom razvijati občutek za lastno identiteto. Omogoča
jim zlasti, da se v majhnih skupinah natančneje spoznajo, in krapi zaupanje
v skupini.
Pri skupni obravnavi se lahko seveda s pridom posvetite samo enemu
vprašanju.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	211
PROSTOVOLJNO DELO MLADIH
Marta Vodeb Bonač
Pomoč otrokom s težavami
v svojem referatu želim prikazati vlogo, organizacijo in vodenje prosto-
voljnega dela v Svetovalnem centru, ki smo ga razvili v zadnjih dvanajstih
letih kot alternativno obliko dela ob diagnostično-svetovalnem delu z otroki
in starši.
Gre torej za pomoč prostovoljcev - študentov otrokom s težavami, ki so
obravnavani ambulantno pri psihologu, specialnem pedagogu, psihiatru,
socialnem delavcu ali drugem strokovnem delavcu.
Inačica (za starejše otroke): Otroci naj obdelajo tole vprašanje: "Katero
vprašanje mi mora človek postaviti, da zve, kdo sem?"
Seznam vprašanj: KDO SEM?
Ko zjutraj vstanem, sem največkrat _
preden zaspim, velikokrat mishm_
Najraje imam___
Ne maram ljudi, ki____
zaupam ljudem, ki____
Srečen sem, kadar___
Rad bi, da bi moji starši o meni vedeli, da_
Strah me je, kadar___
Žalosten sem, kadar____
Sem_____
Datum__Podpis_
212	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
1. Kdo so otroci, ki potrebujejo pomoč
Iz analize družinskih razmer pri otrocih, ki jim organiziramo pomoč
prostovoljnega delavca, je razvidno, da gre v večini primerov za na nek način
posebno težavne okoliščine, v katerih otroci odraščajo; družina je na primer
prizadeta zaradi dolgotrajne bolezni družinskega člana ali alkoholizma, pogost
problem so adaptacija družine v novem okolju, nizek materialni status,
zgodnja ločitev otroka od staršev zaradi nerešenega stanovanjskega vprašanja
itd.
Za ustrezne psihosocialne razmere so prikrajšani nekateri otroci iz
nepopolnih družin, družin razvezanih staršev, družin mater samohranilk,
otroci, katerih starši so preveč zaposleni z lastnimi psihičnimi težavami ali z
izpolnjevanjem svojih socialnih vlog.
Dalje potrebujejo pomoč prostovoljca otroci s specifičnimi učnimi
težavami, lažje telesno prizadeti otroci (na primer naglušni, slabovidni,
spastiki) in družine s težje prizadetimi otroki.
2. Namen pomoči
Omejujem se samo na namene prostovoljnega dela za uporabnike.
Nameni pomoči so naslednji:
a)	učna pomoč;
b)	osebna pomoč;
c)	pomoč otroku ali družini v kriznih situacijah.
a/ Učna pomoč je namenjena predvsem otrokom s specifičnimi učnimi
težavami. Gre za težave, ki jih imajo povprečno nadarjeni otroci pri nekaterih
predmetih, na primer pri matematiki, angleščini ali slovenščini. Pouk v šoli
je premalo individualiziran, da bi lahko bili ti otroci kljub svojim težavam
uspešni.
Starši so navadno do otrokovih težav preveč nestфni. Neuspeh otroka je
tudi neuspeh staršev in povzroča občutke strahu, tesnobe, krivde. Zaradi
takega emocionalnega doživljanja starši otrokom ob premagovanju učnih
težav ne morejo ustrezno pomagati.
Prostovoljci so tu v drugačnem položaju. Sami imajo navadno ugodne
izkušnje v zvezi s šolsko uspešnostjo in niso tako emocionalno vpleteni v
konkretno situacijo. Zato ob nuđenju pomoči otroku lažje ustrezno reagirajo,
zbujajo zaupanje v lastne moči in sposobnosti za premagovanje težav, nudijo
otroku povratno sporočilo, ki je v skladu z realnostjo.
b/ Osebna pomoč pomeni sprejemajoč, oseben odnos, čustveno podporo,
spoštovanje otroka, razumevanje njegovih potreb ter upoštevanje njegovih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	213
želja in interesov. Prostovoljci so otrokom blizu po letih, statusu, nekaterih
življenjskih izkušnjah. Cilj prostovoljca ni, da bi otroka ali družino
spreminjal; vključuje se vanjo, kolikor mu ta sama dopušča, in je otrokov
odrasli partner pri igri in delu.
Komponenta osebne pomoči se izraža v različnih dejvanostih: ob učenju,
rekreacijskih in zabavnih igrah, ob obisku gledališča, ogledu filma, lutkovne
predstave, na izletih... Za mnoge od otrok so to prva in enkratna osebna
doživetja.
Na sestankih s prostovoljci vsako leto znova ugotavljamo, da nekaj
otrok še nikoli ni bilo v kinu, da nimajo lastnih igrač, da nimajo družbe
vrstnikov, da so ure in ure zaklenjeni v stanovanju, da se vsi njihovi izleti
končajo v prvi gostilni ipd.
c/ Pomoč otroku ah družini v kriznih situacijah: Nepoklicni prostovoljni
delavec večkrat nastopa v vlogi posrednika med otrokom in starši, otrokom
in šolo ali družino in strokovno ustanovo. V situacijah, kot so na primer
nenadna bolezen v družini, kriza zaradi ločitve, šolski neuspeh ipd.,
prostovoljci pogosto odigrajo pomembno vlogo pri organiziranju stvarne
pomoči (na primer pri organiziranju varstva otroka, pri informiranju
prizadetih o različnih možnostih reševanja težav ipd.) in po potrebi vlogo
zaupnega sogovornika, ki ni sorodnik, prijatelj, sosed, niti strokovni
delavec.
Nekatere krize so takšne, da stvarna pomoč ni potrebna. V takem primeru
je lahko cilj predvsem osebna pomoč.
Primer: Otrok se je po razvezi staršev skupaj z materjo preselil k
materinim staršem. Glede varstva je bila mati naenkrat v boljšem položaju
kot prej. V manj ustreznem položaju pa je bila v psihološkem smislu.
Vrnila se je nazaj v lastno družino, ki jo je ovirala pri izpolnjevanju
materinske vloge, ni ji dopuščala nobene samostojnosti, njen odnos z
otrokom je obravnavala kot neustrezen ipd. V tej novi situaciji sta mati in
otrok potrebovala predvsem osebno pomoč.
3. Organizacija akcije
Preden začnemo s pridobivanjem in usposabljanjem študentov - prosto-
voljcev, vzpostavimo ali obnovimo formalni dogovor z institucijami, ki jih
prostovoljci kot študenti obiskujejo. Tak formalni dogovor je lahko spora-
zum o sodelovanju, kjer obe instituciji opredelita skupne interese, naloge in
način izvajanja določene akcije.
Akcijo nadaljujemo s pridobivanjem študentov - nepoklicnih prosto-
voljnih delavcev.
214	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Načini pridobivanja bodočih prostovoljcev so formalni in neformalni.
Med prve spadajo obvestila o akciji* na oglasnih deskah fakultet ali obves-
tila profesorjev na predavanjih, v drugo obliko obveščanja pa sodijo osebni
stiki med študenti, nepoklicnimi prostovoljnimi delavci ali profesorji in
drugimi, ki v akcijah že sodelujejo.
Kandidati, ki se odločijo za nepoklicno prostovoljno delo, pridejo najprej
na informativni razgovor v Svetovalni center. V tem pogovoru jih sezna-
nimo s cilji, namenom, metodami, vsebino in učinki dela. Takoj zatem se
vključijo v začetni izobraževalni program (tri predavanja), v katerem se
seznanijo:
z različnimi možnimi področji dela (na primer individualno delo z
otroki, ki imajo učne težave, skupinsko delo - organizirajo ga nekatere
šole - z otroki, ki imajo psihosocialne težave, pomoč družinam s težje
prizadetimi otroki...);
z osnovnimi vrstami težav pri otrocih;
s tem, kako naj vzpostavijo prvi stik z otrokom in družino.
Hkrati s pridobivanjem in začetnim usposabljanjem prostovoljcev poteka
v Svetovalnem centru izbor otrok, za katere strokovni delavci (psihologi,
defektologi) predvidevajo pomoč prostovoljcev. Strokovni delavec, ki želi v
strokovno obravnavo otroka vključiti še pomoč prostovoljca, izpolni
posebno prijavnico* z osnovnimi podatki o otroku in vrsto otrokovih težav
ter jo izroči koordinatorju prostovoljnega dela. Ta zbere imena otrok in vabi
starše na skupinski razgovor. Informira jih o namenu in načinih pomoči.
Otroka o predvideni pomoči prostovoljca seznani strokovni delavec, ki vodi
obravnavo. Zelo pomembno je, da so cilji pomoči in način dela staršem že
od vsega začetka jasno predstavljeni. Nekateri starši si pomoč otroku
predstavljajo po svoje in poskušajo od prostovoljca doseči, da se prilagodi
njihovim načinom ravnanja. V razgovoru s starši jasno okvirno opredelimo
la-aj, čas in način dela.
Kraj: Če otrok doma nima ustreznega prostora zase, kjer vsaj nekaj časa
ni moten, organiziramo pomoč prostovoljnega delavca v šoli ali Svetoval-
nem centru.
Čas: Staršem povemo, da bo prostovoljec prihajal najmanj enkrat na
teden za dve šolski uri. Svetujemo jim, naj v razgovoru s prostovoljcem in
otrokom poskušajo najti vsem ustrezen čas. Včasih tu prihaja do težav, ker
imajo starši in otroci turnuse, študenti pa predavanja ves dan.
Način dela: Odvisen je od otrokovih težav. Kadar gre za učne težave.
Priloga 1.
Priloga 2.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	215
staršem povemo, da prostovljec ni instruktor, da z otrokom ne bo delal le "za
šolo", ampak bosta skupni čas porabila za različne aktivnosti, ki so za
otroka prav tako potrebne in koristne. Vsem staršem povemo, da
prostovoljno delo ni plačano, in tudi, kdaj predvidoma bi se prostovoljni
sodelavec lahko oglasil v družini. Ob koncu razgovora starše vprašamo, ali
so pripravljeni sprejeti tak način pomoči za svojega otroka.
Po razgovoru s starši organiziramo skupinski razgovor s prostovoljci.
Razgovor je namenjen predstavitvi otrok, ki potrebujejo pomoč. Poleg
koordinatorja akcije se razgovora s prostovoljci udeležijo še tisti strokovni
delavci, ki so za obravnavane otroke predlagali pomoč prostovoljca.
Predstavitev otroka je kratka.
Vsebuje:
osebne podatke (ime, priimek, starost, spol, stanovanje, šola);
podatke o vrsti otrokovih težav (učne, čustvene, vedenjske);
podatke o tem, kakšno pomoč otrok potrebuje (učno, osebno...);
podatke o tem, kdo otroka obravnava v Svetovalnem centru.
Študenti pri izbiri otroka navadno upoštevajo:
lastne nagibe (nekateri rajši delajo z mlajšimi otroki, drugi s starejšimi,
eni s fanti, drugi z deklicami, eni se lažje odločijo za pomoč pri učenju,
drugi za osebno pomoč itd.);
kraj otrokovega bivanja (večina študentov je zainteresiranih, da stanuje
otrok čim bUže njihovemu bivališču);
način predstavitve otrokovih težav.
Ko se odločijo za enega izmed predstavljenih otrok, študentje sklenejo
pismeni dogovor o sodelovanju.* S tem se obvežejo, da bodo otroka obisko-
vali najmanj pol leta. V praksi opažamo, da tretjina študentov nadaljuje s
pomočjo istemu otroku tudi naslednje leto ali še dlje.
Po predstavitvi otrok pridejo študentje na individualni razgovor h koordi-
natorju akcije. Navadno se želijo še podrobneje dogovoriti o prvem stiku z
otrokom in družino, o tem, kako naj ob prvem obisku v družini delajo, o
čem naj se pogovarjajo, česa naj se izogibajo ipd.
Otroku in družini se najavijo pismeno ali po telefonu.
Ko je kontakt vzpostavljen, prihajajo v družino najmanj enkrat na teden
po dve šolski uri v času od januarja do junija tekočega leta.
Priloga 3.
216	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
4. Usposabljanje in vodenje prostovoljcev
Hkrati z deloni, ki se je začelo, poteka nadaljnje usposabljanje in vodenje
študentov. Vsakih 14 dni prostovoljci obiskujejo predavanja, ki so tematsko
izbrana tako, da jim širijo teoretski okvir znanja in jih usposabljajo za
praktično delo.
Ciklično, prav tako vsakih 14 dni, pa prihajajo študentjd rta skupinske
razgovore, kjer poročajo o svojem delu, posredujejo svoja opažanja, iščejo
usmeritve za naprej.
Posebno pomembna pri vodenju je podpora študentom. Prostovoljni
sodelavec, ki se angažira v delu z otrokom, mora dobiti občutek, da je
strokovni delavec, ki vodi prostovoljno delo, pripravljen sprejeti in razumeti
tudi tiste čustvene sestavine odnosa med otrokom in prostovoljnim
delavcem, ki izhajajo iz kake globlje motivacije.
Ob predstavitvi otroka neka prostovoljka na primer pravi: Tega bom pa
prevzela jaz, ker sem kot otrok doživela podobne težave (šlo je za prizadetost
otroka ob ločitvi staršev). Prostovoljka ob tej izjavi sploh ni razmišljala o
tem, kaj pomeni pomoč takemu otroku, niti o tem, iz kakšnih globljih
motivov se odloča za delo prav s tem otrokom. To pa ob ustreznem vodenju
lahko osvesti pozneje.
Naloga prostovoljca je, da spoznava in sprejema svoje motive za delo,
svojo vlogo in položaj, naloga strokovnega delavca, ki skupino vodi, paje,
da se mu ob tem nudi ustrezno psihološko pomoč. Kadar ta ne zadostuje,
mora strokovni delavec uporabljati drugačne tehnike: obnavljati pravila
oziroma dogovore, opozarjati na strukturo vlog in odnosov ipd.
Do takih razgovorov prihaja takrat, kadar prostovoljec zaradi lastnih
nerazrešenih problemov ni pripravljen oziroma sposoben upoštevati dogo-
vora o sodelovanju.
Primer: Za deklico štirinajstih let smo predvideli kot potrebno učno in
psihosocialno pomoč. Odraščala je v enem od mladinskih domov, starša
nista bila sposobna skrbeti zanjo. Mati je psihiatrični bolnik, oče pa
alkoholik. Deklica je povprečno sposobna, ob polletju 8. razreda pa je imela
tri nezadostne. Potrebovala je učno pomoč, da bi uspešno končala osemletko
in se lahko vključila v ustrezno usposabljanje za poklic. Hkrati je deklica
potrebovala intenzivno osebno pomoč in podporo. Prostovoljec je bil ob
prvem razgovoru o deklici seznanjen s cilji pomoči. Pozneje pa je skušal
učno pomoč popolnoma zanemariti in se je ob tem skliceval na lastne
ideološke predpostavke o prostovoljneni delu. Ker se ni bil pripravljen
osvestiti o lastnih motivih za tako ravnanje, smo morali v pogovorih z njim
vedno znova obnavljati pravila oz. dogovore, ki jih je sprejel ob vzpostavitvi
odnosa.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	217
5. Zaključek akcije
Ob zaključku akcije ponovno vabimo na razgovor starše in nepoklicne
prostovoljne delavce. Razgovor je namenjen evalvaciji dela.
Starši pri otrocih najpogosteje ugotavljajo spremembe v sociahiem funk-
cioniranju (večja samostojnost, večja komunikativnost, večja stopnja
samozaupanja, trajnejše izboljšanje razpoloženja...). Pomoč prostovoljca
doživljajo kot razbremenitev. Ob tej razbremenitvi se pogosto izboljša tudi
odnos med otrokom in starši. Mnogim staršem jxìmeni prihod prostovoljca
v družino nekakšno povezavo z zunanjim svetom.
Prostovoljci v teh razgovorih navadno poudarjajo pomen praktičnih
izkušenj za nadaljnje delo z ljudmi in osebno zadovoljstvo ob angažiranju v
humanitarni akciji.
6. Problemi, dileme, razvojne perspektive
Eden izmed problerhov, ki ga ugotavljamo pri tej obliki prostovoljnega
dela, je, kako zagotoviti večjo kontinuiteto dela. Študenje, posebno če so iz
drugih krajev, ne morejo prevzeti pomoči otrokom za več kot eno leto. V
večini primerov pa je pomoč potrebna daljši čas.
Ena izmed možnih rešitev bi bila ta, da bi začeli kot prostovoljce
vključevati ljudi iz otrokovega neposrednega okoja. V tem primeru tudi ne bi
bilo potrebno, da je strokovna institucija center in iniciator solidarnostne
akcije, ampak bi imela bolj vlogo mentorja te dejavnosti.
V praksi ugotavljamo, da bi bilo potrebno izdelati tipologijo problemov
in problemskih situacij, za katere je indicirana pomoč prostovoljca. Tako se
lahko namreč kaj hitro zgodi, da nepoklicni prostovoljni delavec na željo
strokovnjaka rešuje probleme, ki niso problemi, ali pa probleme, ki jim ni
bil nihče kos in lahko pričakujemo, da jim tudi študent ne bo.
Seveda pa je treba paziti, da se nepoklicno prostovoljno delo preveč ne
institucionalizira in da se s tem ne izgubijo bistvene značilnosti tega alterna-
tivnega odnosa, predvsem pa, da institucija s prostovoljci ne manipulira.
Za prostovoljno delo je zainteresiranih vedno več institucij in
posameznikov. S širjenjem tega dela pa je potrebno zagotoviti sistematič-
nejše usposabljanje strokovnjakov, ki bi strokovno in organizacijsko vodili
te akcije, prav tako pa je potrebno iskati nove metode dela in nove
organizacijske oblike.
218	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Priloga 1
SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE
61000 Ljubljana, Gotska 18
OBVESTILO
Svetovalni center v Ljubljani bo v letošnjem letu ponovno organiziral
prostovoljno delo študentov za pomoč otrokom, ki imajo učne in psihoso-
cialne težave.
Za nepoklicne prostovoljne delavce bomo priredili ciklus predavanj o
različnih vrstah težav pri otrocih in načinih pomoči.
Delo študentov bo strokovno vodeno. Razgovor o nepoklicnem prosto-
voljnem delu bomo imeli v Svetovalnem centru,
v ponedeljek, 15. novembra 1982 ob 18,30 uri.
Če te veseli delo z otroki, pridi.
V primeru, da se razgovora ne moreš udeležiti, se oglasi kadarkoli osebno
ali po telefonu na naslov:
Svetovalni center za otroke, mladnostnike in starše. Gotska 18, 61000
Ljubljana telefon 559-251, interna 06.
Informacije posreduje in sprejema socialna delavka Marta Vodeb Bonač.
Direktorica:
Dr. Anica Mikuš Kos
Priloga 2
SVETOVALNI ŒNTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE
61000 Ljubljana, Gotska 18
NAPOTNICA NEPOKLICNEMU PROSTOVOLJNEMU DELAVCU
I. OSNOVNI PODATKI O OTROKU ALI MLADOSTNIKU
1.	Ime in priimek
2.	Naslov
3.	Starost ......... let
4.	Spol M Ž
5.	Šola
6.	Razred
II. DOKUMENTACIJA PROBLEMOV ОШОМА MOTENJ OTROKA
1. Vrsta otrokovih težav:
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	219
2.	Morebitne somatske težave in vrsta medikamentozne terapije:
-	epilepsija
-	srčne bolezni
-	izrazita telesna šibkost
-	alergije
-	nezgodništvo
-	zelo slaba motorična koordinacija
3.	Posebna sporočila: ............................
4.	S strokovnim delavcem, ki otroka obravnava, se lahko pogovorite vsak
5.	S koordinatorjem nepoklicnega prostovoljnega dela se lahko
posvetujete-------------------------—------------------------------------------------------------
Podpis koordinatorja akcije:	Podpis strokovnega delavca:
Priloga 3
SVETOVALNI ŒNTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE
61000 Ljubljana, Gotska 18
DOGOVOR O SODELOVANJU V AKCIJI NEPOKLICNO
PROSTOVOLJNO DELO
Podpisani..............................................Rojen------------------------------
stanujoč---------------- telefon-----------s stalnim bivališčem--------------------
telefon: .....................študent fakultete/višje šole-----------------------------
oddelka za --------------------- bom kot prostovoljni delavec sodeloval v
akciji Nepoklicno prostovoljno delo z otroki in prevzel eno od naslednjih
delovnih vlog:
a)	individualna učna pomoč otroku s specifičnimi učnimi težavami
b)	individualna učna pomoč otroku s psihosocialnimi težavami
c)	skupinsko delo z otroki s psihosocialnimi težavami na šoli
Podpis
220	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Priloga 4
SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE
61000 Ljubljana, Gotska 18
IZOBRAŽEVALNI PROGRAM ZA NEPOKUCNE PROSTOVOUNE DELAVCE
1.	Vloga nepoklicnega prostovoljnega dela pri varstvu duševnega zdravja
2.	Etični vidiki terapevtskega dela z otroki
3.	Prvi stik z otrokom in družino
4.	Kaj so specifične učne težave
5.	Emocionalni vplivi na učenje
6.	Psihosocialne motnje pri otrocih
7.	Obravnava vedenjskih problemov pri otrocih
8.	Individualne razlike v temperamentu in razvoju
9.	Otrok v skupini
10.	Nekateri problemi sodobne družine
11.	Otroci s težavami v socialnih stikih
12.	Igra kot element terapije
13.	Razgovor kot element terapije
14.	Kaj pomeni prostovoljno delo za prostovoljnega delavca
Izkušnje prostovoljnih sodelavcev
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani je usta-
nova za pomoč otrokom s težavami, ki se je doslej že večkrat predstavljala s
svojimi dejavnostmi v različnih sredstvih javnega obveščanja. Tokrat
predstavljamo prostovoljno delo študentk in študentov z otroki, ki smo ga
razvili kot dopolnjujočo obliko pomoči ob strokovnem svetovalnem delu z
otroki in starši. Namen je opozoriti ne neprecenljivo vrednost tovrstne
pomoči. V zadnjem času, ki je čas hitrih sprememb, se prostovoljno delo
vse bolj popularizira. V veljavo prihajajo spoznanja, da družba ne more rešiti
vseh problemov, s katerimi se srečujemo ljudje, izključno na institucionalni
ravni. Zato je prav, da ob vseh mogočih novih oblikah prostovoljnega dela,
ki se pojavljajo kot odgovori na različne stiske ljudi, opozorimo tudi na
tiste, ki v slovenskem prostoru pomenijo že tradicijo. Med projekti
prostovoljnega dela z otroki je eden izmed takih prostovoljno delo na
Svetovalnem centru.
Za kakšno pomoč gre? Študentke in študentje, prostovoljni sodelavci
Svetovalnega centra, sporazumno s starši obiskujejo otroke na domu, se z
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	221
njimi družijo, učijo, rešujejo uganke, rišejo, pojejo, hodijo na sprehode in v
kino, skratka, počnejo stvari, ki so za otroke lahko prijetne in koristne. Naš
cilj je, da strokovno pomoč, ki jo otroci in starši prejemajo v instituciji v
obliki svetovanja, dopolnimo z osebno in stvarno pom^jo študentov -
prostovoljcev. Pomoč prostovoljcev je nepoklicna, prostovoljna in nepla-
čana.
Majda, kaj te je pritegnilo k sodelovanju z našo ustanovo?
Že na začetku študija na Pedagoški fakulteti, na oddelku za vedenjske
motnje, sem začela spoznavati, da pravzaprav o svojem bodočem delu ničesar
ne vem. Spraševala sem se, kakšni otroci so to, kako se z njimi dela. Seveda
mi faks na začetku na ta vprašanja ni odgovoril, saj je tako kot povsod
drugod, študij zasnovan na teoretski podlagi.
Kmalu sem se znašla v drugem letniku. V programu smo imeli tudi
ogled Svetovalnega centra. Tako sem se tam prvič seznanila s prostovoljnim
delom. Želela sem potešiti svojo radovednost in odločila sem se, da se bom
vključila v ta program. Ker še nikoli nisem počela česa podobnega oziroma
nisem imela stika z otroki s težavami, sem se prvega srečanja zelo bala.
Spraševala sem se, ali bom tej nalogi sploh kos in ah me bo otrok sprejel.
Odgovora nisem našla še na mnogo drugih vprašanj. Kljub temu pa mi je
nek notranji glas govoril: "Vredno je poskusiti. Enkrat mora biti prvič."
Kaj pa je bil cilj tvojega dela?
Moj glavni cilj je bil pomagati otroku, da se prebije skozi osnovno-
šolsko šolanje in doseže tako stopnjo zrelosti in samozavesti, da bo uspešno
končal tudi srednjo šolo oziroma se izučil kakega poklica. Moj cilj je bil
stati mu ob strani, mu biti v oporo, mu pomagati, da se lažje orientira, da se
bolje organizira, da lažje izbira, da postane samostojnejši in bolj zadovoljen
s svojimi uspehi.
Teja, tudi ti si prostovoljka. Kako ti razumeš svojo vlogo?
Ker moja deklica potrebuje predvsem učno pomoč, sva se na samem
začetku omejevali zgolj nanjo. Učili pa sva se dnigače kakor v šoli. Vzeli
sva si dovolj časa in pazili sva, da nisva začenjali s prezahtevnimi in
zapletenimi nalogami. Skupaj sva izbirah načine reševanja nalog. Kasneje se
je velikokrat zgodilo, da je Lučka sama "vodila" uro najinega srečanja. Še
preden sem prišla, si je zamislila potek najinega sodelovanja. Tako si je
razvijala samoiniciativnost in krepila samozavest. Kadar sva se odpravili na
kakšen krajši sprehod ali v kinoteko, sva se kasneje o tem tudi pogovarjah,
pogostokrat pa se je zgodilo, da je sama svoje občutke in misli o tem tudi
zapisala.
Po enoletnem sodelovanju z mojo malo Lučko čutim, da sem na pravi
poti do cilja. Vesela sem, ko me vsa ponosna predstavi svojim sošolkam in
prijateljicam kot nekakšno starejšo prijateljico. Kot tisto, ki ji stoji ob
222	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
strani pri šolskih težavah, in tisto, ki deli z njo prijetne dni njenega otroštva.
Kaj pa ti, Sonja?
Večkrat se je zgodilo, da sem že stala pred vrati mojega Petra, pa še
vedno nisem vedela, kaj naj bi skupaj počela. Nobene ideje nisem imela,
vrata pa so se nenadoma odprla. Ko sem ga vprašala, kaj naj bi delala, mi je
ves navdušen odgovoril:"Učila!" Sprva sem se tej nalogi upirala, ker nisem
hotela, da bi otrok ob moji navzočnosti dobil občutek, da mora nekaj storiti
zaradi mene ali zaradi pričakovanja staršev. Potem pa se je izkakazalo, da si
otrok tega sam resnično želi. Želi si, da bi v šoli nekaj znal, pa tudi meni
želi pokazati, kaj zmore sam. Vedno se mi je zdelo zelo pomembno, da sem
v odnosu do otroka resnicoljubna. Pohvalila sem ga takrat, ko si je to
zaslužil oziroma se je trudil, da bi bil uspešnejši. Poskušala sem ga jemati
takega, kot je. Prizadevala sem si, da bi mu odkrivala in mu pokazala tista
področja, tiste lastnosti, vse tisto, kar imajo tudi drugi otroci. Ne zdi se mi
primemo, da otrokom pogosto govorimo in dajemo za zgled druge otroke, ki
so boljši od njih. Najti moramo njim enake, ker je potem teža njihove
bridkosti veliko manjša.
Pri svojem delu z otrokom sem poskušala slediti naslednjim načelom:
pazila sem, da nisem brez potrebe poudarjala otrokovih pomanjkljivosti
in njegove zmedenosti;
o njegovih težavah sem se pogovarjala z drugimi samo v njegovi
prisotnosti, nikoli pa o njih nisem govorila s tistimi, ki za to niso
poklicani;
nikoli nisem uporabljala besed, kot so "ni normalen", je prizadet, je
malo tako..., ker vse to preprosto ni res, take oznake pa bi mu lahko
zgolj škodovale;
ker sem se čutila poklicano za delo z otroki s težavami, sem si
prizadevala, da bi ohranila njegovo zaupanje;
bila sem mu na voljo, če je bilo mogoče, tudi takrat, ko se je znašel v
težavah;
dajala sem mu vedeti, da je on tisti, ki je prišel do uspeha, čeprav z
mojo pomočjo; na prvem mestu so bile vedno njegove zasluge in
njegov trud.
Helena, ti si svojo Barbaro obiskovala tri leta. Bi nam lahko povedala, kaj ti
to delo pomeni?
Najprej je veliko že to, da mi je nekdo zaupal samostojno delo z otrokom
- tako starši kot institucija. Res je, da smo imeli študentje na sestankih
možnost pogovora s strokovnjaki, vendar pa si kot prostovoljec v konkretni
situaciji sam in ukrepaš tako, kot se tebi zdi prav. Recimo - nihče te ne
nadzomje tako natančno kot pri vajah na fakulteti.
Pozitivna izkušnja se mi zdi tudi to, da sem si začela postavljati
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	223
nekoliko realnejše cilje glede tega, kaj v praksi lahko doseženi in česa ne
moreni. Na začetku sem imela občutek, da bi se probleme dalo veliko bolje
in hitreje rešiti in da sama lahko ogromno naredim. Počasi sem spoznavala,
da se tudi na tem področju ne da premikati gora. Mladi smo pogosto zelo
kritični, mnenja smo, da bi se dalo marsikje narediti več in bolje. Toda ko
sem na tak način pokukala v prakso, me je vse skupaj postavilo na realnejša
tla. To se mi zdi dobro.
Prednost, ki jo omogoča ta projekt prostovoljnega dela, je tudi to, da kot
prostovoljec prihajaš v družino le za uro in pol na teden. V tem času se zgodi
vehko stvari, ni jih pa toliko, da jih v enem tednu ne bi mogel sam pri sebi
razgraditi in sam oceniti, kdaj si reagiral prav, kdaj ne in kako bi bilo lahko
tudi bolje. Prednost je lahko tudi to, da spremljaš le enega otroka. S tem
opaziš drugačne podrobnosti, kot če vodiš skupino. Ustvarja se tudi tesnejša
povezanost, kar nekateri otroci potrebujejo. In ne nazadnje - z mojo Barbaro
sva se skupaj veselili vsakega uspeha, vsácega lepega dogodka.
Prostovoljno delo mi je vzelo veliko časa - praktično eno popoldne v
tednu, če štejem še pot do otroka in nazaj. Potem so bili tu še sestanki in
predavanja za prostovoljce. Včasih ti tudi ne gre vse tako, kot si si
predstavljal, in potem si slabe volje, čeprav vložiš veliko truda in naporov.
Hkrati pa se naučiš več kkot pri vajah, čeprav je le-teh več ur na teden.
Koristni zame so bili tudi sestanki s prostovoljci, ko lahko še enkrat znova
premisliš vse stvari in ko poslušaš druge, kako ravnajo ali pa kako bi ravnali
na tvojem mestu.
Prostovoljno delo res ni plačano z denarjem, je pa plačano s stvarmi, ki
so dostikrat več vredne kot denar (zadovoljstvo, občutek, da si nekomu v
pomoč) in jih za denar ni mogoče dobiti.
Iz pogovora s študentkami postanejo razvidne nekatere koristi prosto-
voljnega dela za vse udeležence v akciji. Poglejmo si najpomembnejše:
Za otroka in družino pomeni pomoč prostovoljca razbremenitev, pod-
poro, večanje zaupanja v lastne sposobnosti za premagovanje težav in
večje zaupanje v možnosti ix)moči, ki jih lahko nudi skupnost. Starši
pogosto pripovedujejo, da se ob otrokovih problemih ne počutijo več
tako sami, otrok zaradi doživljanja sprejetosti in uspehov ob pomoči
prostovoljca postane bolj odprt, samozavesmejši in zadovoljnejši.
Študentje s prostovoljnim delom dopolnjujejo svoje znanje, bogatijo
socialne izkušnje, dejavno sodelujejo v socialnem prostoru, osebnostno
rastejo.
Od strokovnjaka zahteva prostovoljno delo odprtost in posluh za različne
potrebe prejemnikov pomoči in predloge oziroma alternativne pristope
prostovoljcev. Ti pogosto presenečajo s svojo samoiniciativnostjo, zav-
zetostjo in pripravljenostjo za poglabljanje znanja.
224	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Tako se zmanjšuje distanca med strokovnim delavcem, človekom v
stiski in prostovoljcem. Nastaja skupni prostor, v katerem si različni
udeleženci vsak v svoji vlogi, v odnosih medsebojnega sodelovanja,
prizadevajo za rešitev problema.
Svetovalni center namerava v bodoče širiti in kvalitativno dopolnjevati
različne modele prostovoljnega dela za otroke. Kot prostovoljce namerava
poleg študentov in dijakov vključevati tudi starejše osebe. Razširitev dejav-
nosti podpira fundacija HACIN s sedežem v Bostonu in Ženevi.
SKUPINE ZA SAMOPOMOČ STARIH
Julijana Kristan
Kronika mojega dela s skupinami za samopomoč
starih
1. Kronika mojega dela s starimi
Leta 1980 sem se kot socialna delavka zaposlila v Zdravstvenem domu
Postojna. Delala sem v timu psihiatričnega in geriatričnega dispanzerja ter v
klubu zdravljenih alkoholikov. Že v začetku sem se torej srečala s
skupinskim delom in kljub temu, da mi je ustrezalo, s težavami v zvezi s
tem. Veliko sem se o skupinskem delu in skupinski dinamiki naučila v
društvu terapevtov za alkoholizem R Slovenije v Ljubljani.
V timu geriatričnega dispanzerja smo se dogovorili, da bomo sistematsko
obiskali vse starostnike nad 65 let. Začeli smo z vasjo Planina, kjer je
pretežno staro prebivalstvo. Skoraj v vsaki hiši je bil kakšen star človek,
zato mi je že tedaj prišlo na misel, da bi zbrala te ljudi v skupino, ki bi se
redno sestajala. V vasi je bil tedaj še zelo aktiven aktivist RK, ki sem mu to
predlagala. Nekajkrat smo se dobili pri njem doma in že sem začutila, da se
ljudje na ta način zelo povežejo, in v Planini je zaživela sosedska pomoč,
kot ni uspelo kasneje več v nobenem kraju. Tudi sama sem začutila, da sem
rada med starimi ljudmi, da me neverjetno bogatijo in me nenazadnje
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	225
spominjajo na mojo staro mamo, na katero sem bila zelo navezana.
Na žalost, meni pa v veselje, sem odšla že naslednje leto na porodniški
dopust, po porodniškem pa sem se zaposlila na centru za socialno delo in
delo v geriatričnem dispanzerju ZD je zamrlo. V okviru centra za socialno
delo pa tedaj tudi ni bilo interesa za kakršnokoli skupinsko delo.
Celo desetletje sem se potem poleg skrbniških zadev in postpenale ter
samomorilnih poskusov ukvarjala z alkoholizmom in kar aktivna ter
uspešna sem bila na področju zdravljenja alkoholizma. Vmes pa sem se
srečevala s starimi ljudmi bodisi v zvezi s skrbništvom ah alkoholizmom,
zlasti ireverzibilnim, zlasti pa ko sem prevzela mentorstvo nad kolegico na
referatu za varstvo starih in zavodsko varstvo v času odsotnosti kolegice.
Na terenu sva srečevali veliko osamljenih in čisto zapuščenih starih
ljudi, ki so životarili in se čutili že čisto nepotrebne. Mladi so opazili, da
potrebujejo pomoč, šele tedaj, ko si niso mogli več kuhati ali pospravljati
ali kaj podobnega, in tedaj so pokhcah nas. Naslednji korak je bil že predlog
za namestitev v dom, češ, oni so tako obremenjeni, da ne morejo prevzeti
skrbi. Pri tem jim je pomagala prav aktivna patronažna služba, ki nikakor ni
videla nobene možnosti za kakršnokoh drugo obliko lajšanja starosti.
Redkokdo se je spomnil, da stari ljudje potrebujejo pravzaprav človeško
bližino, toplo besedo, poslušalca in razumevajočega človeka, ki bo prisluh-
nil njegovim težavam, stiskam, spominom, pričakovanjem...
Se zlasti pa me je bolelo, ko sem te ljudi, ki sem jih obiskovala, morda
pomagala prepričevati, naj se odločijo za domsko varstvo, jih končno v to
prepričala, jih nato odpeljala v dom, predala glavni sestri ah komu iz doma,
ki ga je odpeljal v njegovo sobo, in odšla. Največkrat ga nisem nikoli več
videla, čeprav sem se nanj velikokrat spomnila in veliko razmišljala, kako bi
ohranila stike. Včasih sem takega znanca obiskala v sobi, vendar se me
največkrat sploh ni spomnil ali pa je bil do mene celo odklonilen, saj sem
bila vendar jaz tista, ki sem ga vzela na njegovem domu in ga pripeljala v
tako "grd dom", ki je verjetno njegova "zadnja postaja", ah pa sem pri tem
pomagala njegovim domačim, "ki so se ga hoteli odkrižati"...
Na enem izmed sestankov društva terapevtov je kolegica Branka Knific s
centra za socialno delo v Piranu poročala o začetnih poskusih skupinskega
dela s starimi v DU Izola. Takoj sem se navdušila, da bi začela, pa še vedno
nisem imela poguma. Bala sem se tudi, kako bom shajala s časom, saj mi
na tako obsežnem referatu ni ostajalo časa.
Opogumila sem se šele konec leta 1989, ko mi je kolegica Mimica
Prime povedala, da je ona začela in da je naletela na veliko zanimanje.
Tedaj sem po desetih letih prekinila delo v KZA, kajü zaradi
alternativnih poskusov v svoji skupini sem imela težave s "klasično"
psihiatrijo. Moje delo je temeljilo na socialno andragoški metodi rehabi-
226	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
litacije zdravljenih alkoholikov, ko pa sem svoj program želela razširiti, so
mi stopili na prste. Skupinsko delo sem pogrešala in poskusila sem s
skupino žena v stiski. Ker od prekinitve dela v klubu zdravljenih alkoho-
likov nisem več dobila podpore za članstvo v DTA, nad svojim delom nisem
imela supervizije, prav tako nisem imela nikakršne opore in po dopustu
1990 sem s tem prekinila.
Pogum za skupinsko delo s starimi pa mi je dalo tudi to, da sta bili na
sodelovanje pripravljeni na novo zaposlena psihologinja in kolegica Karmen
Zavec, ki dela na referatu za varstvo starih oz. zavodsko varstvo. Psiholo-
ginja Nadja Jejčič je že na začetku prekinila sodelovanje, s Karmen pa sva se
v delo prav zagrizli.
Najprej sva novembra 1989 začeli v domu upokojencev v Postojni. Da
ne bi imeli v domu preveč odklonilnega staUšča in da nas ne bi doživljali kot
zunanjo kontrolo, sva predlagali, da bi sodelovali tudi dve delavki doma.
Dogovorili smo se, da bomo za začetek formirali dve skupini, v kateri bomo
vključili 8-10 ljudi. Izbiro ljudi sva prepustih domu.
V domu so se dogovorili, da bosta z nama sodelovali fizioterapevtka
Evgenija Modic in delovna terapevtka Ivanka Smrdelj. V vsaki skupini sva
bili po dve voditeljici, skupini pa smo imenovali Lipa in Tisa. Kmalu je v
skupini nastala takšna dinamika, da smo se navezali drug na drugega in se
počutili kot velika družina. Zelo hudo mi je bilo, ko je v januarju 1990
kolegica fizioterapevtka napovedala, da nas bo zapustila, ker je s svojim
delom preobremenjena. To delo je prevzela v domu na novo zaposlena višja
medicinska sestra Badema Arsič, ki je vse leto ostala bolj opazovalka. Med
letom sem predlagala, da bi enkrat mesečno izmenjavali mnenja in izkušnje
ter se občasno dobili tudi z vodstvom CSD in DU. Ves čas sem imela
občutek, da nas niso sprejeli kot potrebno pomoč za lajšanje starosti teh
ljudi, kot nadomestilo za sorodstvo in sosedstvo, čeprav smo jim to vseskozi
dopovedovali. Občutka, da smo tam nekakšen nebodigatreba, se vse leto
nisem mogla znebiti. Nasprotno se je dogajalo z ljudmi, ki sva jih imeli v
skupini. Imela sem občutek, da se ti ljudje spreminjajo iz tedna v teden.
Njihovi obrazi so bili iz srečanja v srečanje vedrejši, vedno bolj polni
pričakovajnja. Vedno bolj smo bili drug na drugega navezani, zazdelo se mi
je, kot da sem z njimi v sorodu. V skupini Lipa smo v tem letu doživeli tudi
smrt enega člana in takrat sem se zjokala, kot da bi mi umrl sorodnik. Ko
smo se ga spomnili s pesmijo Lipa zelenela je in počastili njegov spomin z
minuto molka, me je stisnilo v grlu, ko sem videla solze v očeh ostalih
članov skupine.
Da bi se voditeljice skupin med seboj bolj povezale, da bi se izobraževale
in imele še več možnosti za izmenjavo izkušenj, sem predlagala, da bi se vse
štiri redno udeleževale strokovnih sestankov in supervizijskih srečanj v domu
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	227
upokojencev v Izoli oz. na obali. S tem se je vodstvo doma strinjalo, prav
tako direktorica CSD Marija Vilhar, ki nam je pri delu dajala podporo. Med
seboj pa nismo znale najti skupnega jezika in to je oteževalo naše delo.
Morala sem naj)eti vse sile, da sem ostala, in ostala sem samo zaradi ljudi v
skupini, ki so mi dejali, da ne bodo več prihajali na skupino, če mene ne bo.
Torej ne velja le za zdravljene alkoholike, da jih določen odstotek pri odhodu
ali zamenjavi terapevta odpade, določen odstotek pa jih celo recidivira. Tudi
stari se na voditelja tako navežejo, da se težko navadijo na zamenjavo.
Novembra 1990 je bila prva obletnica delovanja skupin in ob prazno-
vanju "rojstnega dne" skupin Lipa in Tisa 6. novembra smo se dogovorili,
da bomo skupini razdelili v štiri skupine, kajti zanimanje oskrbovancev za to
obliko druženja je postajalo čedalje večje. Prihajah so novi, vključevali so se
stari in pomislila sem, da bi me verjetno tudi lažje delale vsaka s svojo
skupino. Nismo torej iskale novih voditeljev, saj smo iz prejšnjih izkušenj
vedele, da jih bomo težko dobile. Nastali sta še dve skupini Javor in Bor. S
Karmen sva želeh pri formiranju novih skupin sodelovati glede na dinamiko,
ki je nastala v skupinah, glede na interakcije med ljudmi, na navezanost teh
ljudi drugega na drugega in na posamezne voditelje. Takrat je prišlo do
konflikta med nami, kajti delavki doma sta skupini sami razdelili in nista
dovolili najinega vmešavanja. Da se konflikt ne bi poglabljal, sva zadevo
prepustili toku časa, kljub temu, da je bilo veliko pripomb članov skupin,
ki bi radi ostali v določeni skupini. Tako sem čakala, da pride v mojo
skupino redna in aktivna članica in ker je ni bilo, sem šla v njeno sobo. Na
vprašanje, v katero skupino bo šla, mi je odgovorila, da v nobeno, če je jaz
ne maram. Določena je bila v drugo skupino in ko sem jo seznanila s tem,
da nimam nič pri delitvi skupin in da želim, da ostane v moji skupini, se je
po daljšem prepričevanju odločila, da pride v skupino, in tu je še danes, še
vedno zelo redna in aktivna. Niti enkrat ni manjkala. Še nekajkrat je v
skupini povedala, da ne bi več prihajala, če bi morala v drugo skupino. Tako
so dejali še nekateri drugi člani skupine, ena od njih pa se je odločila za
skupino kolegice Bademe.
Menim, da je nujno ljudem pustiti, da se sami odločajo, v katero
skupino se bodo vključih. Ni človeško, da ljudi, ki v domu doživljajo toliko
stisk zaradi iztrganosti od doma, osamljenosti, starosti in betežnosti,
izpostavljamo novim travmam in jim povzročamo nove stiske. Tako malo
je treba, da ljudem v domu olajšamo in olepšamo zadnja leta, zadnje trenutke
življenja!
Medtem ko smo v skupinah v prvem letu delovanja izgubili le enega
člana, se je zgodilo, da je v začetku zime po delitvi "odšlo" kar 5 ljudi.
Zamislila sem se nad tem in še vedno razmišljam, kolikšna je lahko
posledica ločevanja ljudi, ki se med seboj navežejo. No, delo je kljub vsemu
228	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
teklo dalje.
Ker sva bili s kolegico vključeni v projekt zavoda za zdravstveno in
socialno varstvo v Ljubljani pxxl mentorstvom dr. Jožeta Ramovša v okviru
dela s skupinami za stare v naravnem okolju, sva se v teh trenutnih stiskah,
ki sva jih doživljali zaradi konfliktov v domu, zagrizU v delo na terenu.
Na tedanjem komiteju za družbene dejavnosti in občo upravo so nama
zagotovili, da z denarjem za to obliko dejavnosti ne bo problemov, ko pa sva
nekoliko raziskali teren in ugotovili, da bi skupinsko delo lahko razvijali v
10 vaseh v občini, se je nenadoma pojavil prav finančni problem. Seveda
tudi voditeljev ne bi bilo dovolj, kajti za to delo se ljudje težko odločajo. V
okviru možnosti sva se torej odločili, da pričneva v Postojni. Domishla sem
se, da bi bilo dobro pričeti v bloku upokojencev poleg doma upokojencev v
Postojni, kjer živijo samo stari ljudje, okrog 56 jih je. Obiskali sva nekaj
upokojencev in predsednika hišnega sveta. Takoj je izrazil svoje odklonilno
stališče do kakršnegakoli vmešavanja socialne službe v njihovo življenje,
češ: "Poklicali vas bomo, ko bomo onemogli in ko bo za koga treba urediti
sprejem v dom upokojencev." Še sva poskušali, tudi s tem, da sva v dom,
ko je bilo kakšno praznovanje, vedno povabili tudi njih. Odzvali sta se dve
upokojenki, ki sta praznovanje kar poživili. Ko pa smo poskusili obratno in
peljali na sprehod okrog bloka skupine iz doma, so se že pritožili, kot da bi
bili ljudje iz doma drugorazredni. Poskuse v tem bloku sva opustili in
nadaljnje priprave so se začele junija. Z namenom, da bi izbrali kandidate,
sva obiskali KS Postojna, DU Postojna in Župnišče Postojna. Od KS sva
potem dobili seznam in vse te ljudi obiskali. Poleg tega sva z začetkom
nove dejavnosti seznanili tudi vse druge, s katerimi sva kakorkoli prišli v
stik. Dobili sva vtis, da je zanimanje veliko in da bo odziv ugoden. Priprave
so trajale skoraj pol leta, v novembru 1990 pa smo začeli. Odzvale so se le
tri ženske. Bili sva razočarani, vendar sva upali, da bova le uspeli. Le
vztrajnost je pomembna! Tako smo se dobivali v sejni sobi centra za
socialno delo, ki pa je kar precej oddaljen od centra mesta. Tudi te tri ženske
so pričele tožiti, daje daleč, da je zima huda in da težko prihajajo. Zato sva
zaprosili za prostor društvo upokojencev, ki je skoraj v centru Postojne. Na
razpolago so nam dali svojo sejno sobo in nadaljevali sva s sestanki ob
sredah od 13.30 do 15. ure. Obiskali sva še 25 starih ljudi v bloku, kjer ima
društvo upokojencev svoje prostore, in spet se je pokazalo, da so ti ljudje,
kljub temu, da živijo skupaj v bloku, precej osamljeni, odtujeni in da je
interes za druženje velik. Ker so nekateri tožili, da morajo v zdravstvenemu
domu dolgo čakati za merjenje krvnega pritiska, ki pa naj bi bilo pa naročilu
zdravnika redno, smo se odločili, da bomo tem ljudem na vsakem sestanku
tudi zmerili krvni pritisk. To bi jih morda še bolj pritegnilo, poleg
programa, ki smo jim ga predstavili. Navdušeni so bili nad tem, da bomo
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	229
imeli enkrat mesečno kakega zanimivega gosta, da bomo enkrat na četrtletje
odšli ven na sprehod, na sladoled ali na kavo, da bomo praznovali vse
pomembnejše praznike, enkrat letno pa bomo odšli na daljši izlet, npr. v
Lipico, na grad Snežnik ali kaj podobnega. Ljudje so se odzvah in skupinsko
delo teče. Ker pa sama načrtujem tudi izvenbolnišnično zdravljenje alkoho-
lizma v skupini na centru za socialno delo, kajti klubska dejavnost rehabili-
tacije se je na zadnji skupščini prelevila v društvo zdravljenih alkoholikov,
ki ga ne bo več financiralo zdravstvo, sem začutila še večjo potrebo po
pridobivanju sodelavcev. Tako sva k delu pritegnili kolegico Heleno Prime,
vodjo rehabilitacije v Podjetju za zaposlovanje in rehabilitacijo invalidov
Sovič Postojna, ki je zaključila tudi §rednjo šolo za medicinske sestre. Že
konec lanskega leta je začela delati v skupini.
Čeprav je še vedno prisoten problem finahciranja te dejavnosti in naš
program na Občini Postojna še ni bil odobren, sva vztrajali, da je potrebno
še nadaljnje pridobivanje prostovoljcev in navdušeni sva bili, ko sva zvedeli,
da sa za to zanima upokojena glavna sestra doma upokojencev v Postojni
Neva Martinčič. Ko sva jo obiskali, sva ugotovili, da se za to delo zanima
tudi njena hči, študentka sociologije Polona Martinčič. V skupino sta že
prišli, vendar se je Polona premislila, ker se je medtem odločila, da bo prej
zaključila študij, sestra Neva pa se bo angažirala v novo nastajajočem domu
upokojencev v Ilirski Bistrici, ki bo predvidoma odprt letos jeseni.
Tako sva s kolegico spet ostali sami in včasih se mi zazdi, da se
zaletavava kot Jonatan Livingston Galeb, ki bi na vsak način rad dosegel
največje višave, pa za to nima dovolj razvitih kril. Vedno znova ga vrže
navzdol, on pa se ponovno in ponovno vzpenja kljub vsemu spremljajočemu
1ф1јепји.
Tako sva kljub vsem težavam med vsem tem dogajanjem in kljub vsemu
delu, katerega obseg se ni nič zmanjšal, bili že v polnih pripravah za delo v
najbolj oddaljeni vasi v občini, na Suhorju.
Na Suhorju je le še 23 starejših ljudi, katerih seznam sva dobili pri bivši
aktivistki njihove krajevne skupnosti. Obiskali sva vse in pri večini
ugotovih interes za druženje in nostalgijo po starih časih, ko so se družili v
različnih skupinah: pevskih, dramskih, fantovskih, dekliških itd. Pripove-
dujejo o tem, kako sta jih televizija in motorizacija odtujili, saj so se včasih
srečevali vsaj na poti na njivo ali ob večerih na klepetu, sedaj pa se na njivo
peljejo z avtomobili, s svojimi otroci, zvečer pa največkrat zaspijo ob TV
sprejemniku. Ena od obiskanih pove, da niti zaspati več ne znajo, če prej ne
gledajo televizije.
Najine priprave so trajale cel januar in februar, 4. marca 1991 pa smo
imeh prvi sestanek. Zaradi oddaljenosti (36 km) smo se dogovorili, da se
bomo sestajah na 14 dni. Na prvem srečanju je bilo 9 ljudi, na naslednjih
230	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
srečajih pa 6-8. Že ob dogovarjanju se je pojavil problem, kje se bomo
dobivali. V vasi nimajo niti kulturnega doma niti šole, ne župnišča,
nobenega nevtralnega prostora. Ob obiskih smo se pogovarjali tudi o
različnih možnostih, oz. ali bo druženje sploh mogoče. Zvedeli sva, da imajo
v hiši gospe Antonije Čeh že neko obliko druženja - zbirajo se na 14 dni pri
skupni molitvi. Obiskali sva jo in takoj nam je bila pripravljena dati na
razpolago svojo kuhinjo, ko pa sva obiskovali dalje, sva dobili še dve
ponudbi. Prvi štirje sestanki so bili pri gospe Čeh. Obiskovalici izražajo
obžalovanje, da prihajava od tako daleč, pa je odziv premajhen. Že na tretjem
srečanju smo imeU obisk novinarja Radia Slovenije in tudi njemu so izrazili
to obžalovanje. Dogovorili smo se, da bomo ponovno obiskali tiste, ki ne
prihajajo, in jih povprašali za razlog. Morda bi se bilo treba dogovoriti za
zbiranje v kaicšni "nevtralni" hiši, saj bi lahko bila ovira za nekatere prrav
to, da se v hiši gospe Čeh zbirajo tudi pri molitvi.
Program skupinskega dela na Suhorju obsega: narodne običaje na
Slovenskem po knjigi Nika Kureta Praznično leto Slovencev, praznovanje
vseh pomembnih praznikov, enkrat na četrtletje predavanja raznih gostov na
temo planinarjenja, jamarstva, zdravstva, kmetijstva in podobno, enkrat
letno izlet (letos junija v Lipico), po želji članov skupine praznovanje
rojstnega ali godovnega dne posameznih članov skupine, enkrat mesečno
merjenje krvnega pritiska. Program je bil z navdušenjem sprejet. Že v tako
kratkem času sva začutili povezanost s temi ljudmi im kljub svojim
izkušnjam sem bila nad tem začudena.
Menim, daje nenazadnje pomemben cilj te oblike našega dela tudi ta, da
imamo na tak način podroben pregled nad terenom in tako lahko sproti
rešimo marsikateri problem in človeško stisko, ki bi v primeru osamljenosti
ostala neizrečena in nerešena. Pomembno je tudi to, da se nam ljudje, ki se
jim v interakcijah v skupini tako zalo približamo, bolj odprejo, nam bolj
zaupajo, tako jih bolje razumemo in jim ob njihovih stiskah bolje
pomagamo.
Upam, da se bo naša družba razvijala v takšni smeri, da bomo lahko
skupinsko delo še izpopolnjevali in s tem ne le lažje reševali človeške
stiske, pač pa jih tudi preprečevali.
Pripravljam že novo skupino, čisto na drugem koncu postojnske občine,
v vasici pod Nanosom, imenovani Strane. V Stranah je veliko ljudi
zaposlenih, vozijo se na delo v Postojno ali v Vipavsko dolino. Prav tako
kot na Suhorju vodi v vas neasfaltirana cesta, telefon pa imajo kar v nekaj
hišah, drugače kot na Suhorju, kjer je telefon le v eni hiši.
Prav ko je bila na TV programu Koper v oddaji Odprta meja prikazana
naša dejavnost - supervizijski sestanek v Kopru, v mali dvorani Adriatika -
sem bila na obisku v tej vasi in skupaj z gospodinjo iz hiše na začetku vasi
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	231
smo si oddajo ogledali.
Že prej sem ji pripovedovala, kje vse že delujejo takšne skupine, in če bo
interes in možnost, nameravamo priti tudi v njihovo vas. Aktivna kmetica,
ki je bila tudi republiška poslanka, se je takoj navdušil^ Že naslednji
trenutek je načrtovala, kje bi lahko imeli sestanke, jaz pa sem takoj
pritegnila in ji povedala, da bi v njihovi vasi poskusila s skupino za vse,
prisotni bi lahko bili stari in mladi.
Ob odhodu mi je zavzeto naročala, naj kmalu spet pridem, da bomo
naredili načrt, kako in kje bi začeli. Po njenem mnenju verjetno ne bo
problema, saj imajo lep kulturni dom.
Da bi povezali dom upokojencev z zunanjim življenjem in obratno, smo
ponovno poskusili v upokojenskem bloku poleg doma in predlagali, da bi se
pričeli dobivati v njihovem namenskem skupnem prostoru, ki bi bil za ta
namen idealen. Vendar sva ponovno začutili njihov odpor; morda bi vztrajali,
če bi imeli na razpolago čas in sredstva. Če bodo centrom odvzeli delo, bo
morda to naše delo bolj zaživelo, sprašujem pa se, ali bo to čisto
prostovoljno ali pa nas bo kdo financiral... Na mestu se mi torej zdi
razmišljanje kolega iz DU Preddvor, ali imamo pogoje za to obliko
dejavnosti. S skupinskim delom za samopomoč bi torej lahko rešili
marsikateri problem, toda vsiljuje se mi vprašanje, ali bomo rešili svojega.
Povezavo med domom in KS pa smo le dosegli na ta način, da smo
oskrbovance doma povabili v skupino, ki že deluje v prostorih društva
upokojencev, in ena oskrbovanka se je vabilu že odzvala. Dobro se je
počutila in skupina jo je lepo sprejela. Morda bo odziv še večji, ko bo svoje
prijatelje v domu informirala o dogajanjih v zunanji skupini.
Kaj v zvezi s tem delom opažam pri sebi?
Zadovoljna sem, ker sem lahko med starimi v tako konstruktivnem
smislu, ker od njih slišim toliko lepih, pa tudi težkih, grenkih spominov, ki
ne bodo ostali čisto pozabljeni, ker nekako ob tem izpolnjujem tisto, česar
nisem mogla izpolniti ob svojih starih starših, tastu in tašči, ki so toliko
vedeli, pa jih nismo imeli časa poslušati. Ne zavedamo se, koliko mladi na
ta način pri svojih prednikih zamudimo in koliko se lahko poleg njih
bogatimo. Če to delo primerjam še z zdravljenjem alkoholizma in mojim
delovanjem v klubu zdravljenih alkoholikov, lahko rečem, da je po napor-
nem terapevtskem delu v takšni skupini lepo delati v skupini "zdravih" ljudi,
ki bogatijo tudi mene.
Možnosti za delo je torej veliko, toda kot je videti, bo moralo marsikaj
temeljiti na prostovoljnem principu, kajti vprašanje je, ali bomo imeli
finančne možnosti za realizacijo vseh naših načrtov.
Namen moje izpovedi ni, da bi kogarkoli prizadela. Napisala sem, kar
sem ves čas doživljala in čutila, kar čutim še vedno, in se torej določenim
232	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
stvarem nisem mogla izogniti. Naj bo torej opis mojega doživljanja v korist
tistim, ki bodo pričeli s tem delom za mano, za nami, ne nazadnje tudi v
vednost, s kakšnimi težavami se ob tem lahko srečajo in kako jih premagati.
Vztrajati torej v letu! (Jonatan Livingston Galeb)
2. Bolečina - zapis enega od srečanj
Zgubili smo štiri člane naših skupin. Povem, da sem Elizabeto Trampuž
pospremila na pogrebu, tako kot tudi naš direktor, ki je prijatelj njenega
sina. Ostalih nisem utegnila pospremiti, ker sem bila odsotna. Predlagam, da
v počastitev njihovega spomina preberemo pesem Simona Gregorčiča, ki ga
je Trampuževa oboževala:
Pri mrtvaškem Odru
Oj tu ležiš na odri...
Pepea Gerželj je pripomnila, zakaj žalovati, če umrejo tako stari ljudje,
saj takih ni škoda. Čas je, da gredo.
Povedala sem ji, da sem se nanje globoko navezala in da so mi skoraj
kot bližnji sorodniki. Ne spomnim se, ali sem jim kdaj že povedala, da sem
imela dve stari mami, ki sta umrli, stari preko 90 let. Ko sta umrli, mi je
bilo zelo hudo, zlasti za mamo mojega očeta, na katero sem bila posebno
navezana. Bila je stara 93 let, pa se mi je zdelo, da bi lahko še dolgo živela.
Največjo bolečino pa sem doživela, ko mi je umrl oče. Bil je čudovit
človek. Ko je umrl, je bil star 68 let. Veliko je potrpel v življenju, od vojne
in partizanščine dalje. To je neskončna bolečina, izgube pa ti ne more
nadomestiti nobena tolažba. Prav včeraj sem se, preden sem zaspala, spet
spomnila nanj. Čeprav je minilo že tri leta, sem jokala tako kot tisti dan. S
svojo bolečino pa sem želela biti sama, ker sem vedela, da mi te izgube nič
ne more nadomestiti. Srečna sem ob svojem možu in otrocih, vendar nihče
ne seže znotraj te bolečine. Robovi so morda vedno manj ostri, vedno lažje
pogledam vanjo in živim z njo, izginila pa ne bo nikoli. Obstajati mora in
ni mi težko govoriti o njej.
Pavla Tršar je začela spontano pripovedovati o izgubi svojega moža, ki
ga je imela tako zelo rada. Oko ji je zaplavalo v solzi, ko je pripovedovala o
njegovi želji po življenju, o tem, kako je trpela z njim, kadar ga je napadel
krčevit kašelj, o tem, kako je še dva dni pred smrtjo delal načrte za naprej.
Pepea Gerželj pripoveduje, da je bila zanjo najtežja izguba očeta, na
katerega je bila zelo navezana. Tudi ko je izgubila mamo, ji je bilo hudo,
jokati pa ni mogla. Bolelo jo je, ko so sosede govorile na pogrebu, da nič ne
joče. Ona pa je izjokala vse solze v osmih letih, ko je za mamo skrbela in jo
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	233
negovala. Bolečina ji je ob njeni smrti zadrgnila grlo.
Štefan Mikuž pravi, da je to zelo hudo, če človek ne more jokati. On tudi
govoriti ne more o smrti. Vsekakor pa je bila zanj najhujša izguba žene. Ko
je ona odšla, se je v hiši vse spremenilo. Potem so po vrsti odhajale sestre
in bratje in vsakokrat se mu je zdelo, da s tem odhaja tudi delček njega. Na
koncu se sprašuje (s solzami v očeh), zakaj je sploh živel, ali se je splačalo?!
Na vprašanje, ali je komu neprijetno o tem govoriti, vsi v en glas
povedo, da se o tem radi pogovarjajo, čeprav jih boli.
Branka Colja takoj pritegne, čeprav bi se rada pogovarjala o drugih
stvareh, in pove, da je bila zanjo najhujša izguba tete, ki je umrla v domu
upokojencev, bila pa je težko bolna. Nanjo je bila najbolj navezana, potem
ko ji je zbolela mama, ji je nadomestila njo in materino naročje. Tako zelo
si želi na njen grob, svečko ima že od dneva mrtvih, pa ne najde prilike.
Obljubim ji, da jo bomo peljali, ko bomo šh na teren.
Spomni se tudi očeta, kajti tudi nanj je bila zelo navezana in ga je imela
rada. Kako ponosna je bila nanj!
Marija Penko v krčevitem joku pove, da je bila zanjo najbolj boleča
izguba moža. Pred 17 leti ga je izgubila, misli, da je bila za to delno kriva
tudi nepravilna diagnoza. Še vedno, po toliko letih, je ta bolečina tako huda,
da se vedno zjoka in zanjo ni tolažbe. Tudi mamine smrti se spominja. Imela
jo je rada, in ker je živela sama v hiši, jo je preko zime vzela k sebi. Po
kosilu se je kar zvrnila. Zdravnik je bil malo prej pri njej (dr. Kinkela je
imel navado prihajati k starejšim ljudem občasno na obisk - družinski hišni
zdravnik). Ni se mu zdelo, da bi bila zelo bolna, čeprav je imela težave s
srcem. Vsi so se trudili, da bi jo spravili k življenju, a zaman. Bila je stara,
vendar zanjo še ne dovolj stara, še zdaleč ne toliko, da bi lahko umrla. Odšla
je, kot bi jo kdo ukradel.
Med pripovedovanjem ženičko večkrat popade krčevit jok, vendar pravi,
da bi rada o tem še govorila, vse povedala. Ne skuša se izogniti tej bolečini,
čeprav je globoka, seže ji v srce, ko pa pove, ji je le nekoliko lažje. Besede
tolažbe pa ji nič ne pomagajo. Veliko ji pomeni le, če jo kdo posluša.
Milena Vodopivec je največjo bolečino doživela, ko je zgubila moža.
Zanjo je bil tako dober, zbolel pa je že, ko je bil star 38 let. Potem je
vseskozi bolehal. 31 let je jokala in čakala najhujšega. Kljub temu, da je bil
bolan in da je ob njem tako dolgo trpela, ji je bilo z njim lepo in ji je bilo
težko, ko je odšel. Rada bi še naprej živela z njim, četudi bi trpela.
Marija Vekar jxìve, da je bila prva smrt v njihovi družini smrt njenega
24-letnega brata, ki je imel srčno napako. To je bilo njeno prvo srečanje s
smrtjo in zelo jo je prizadelo. Potem pa so se smrti kar vrstile, vendar ne
more reči, da se je nanje navadila. Vedno znova jo je prizadelo in prizadene jo
tudi, ko umre kakšen od sostanovalcev v domu.
234	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Medtem ko je ona še govorila, so se nam pridružile ostale skupine.
Predlagala sem, da še skupaj počastimo spomin umrlih članov naših skupin
z Gregorčičevo pesmijo:
Pri pogrebu
Globoko pod zemljo...
Skupaj smo zapeli še pesmi Lipa zelenela je in Zagorski zvonovi.
Nismo si dovolili, da bi nas žalost stria in nekateri so potem zapeli še nekaj
veselih, skupaj z voditeljicama skupin iz doma, ki se jima ni zdelo prav, da
bi ostala žalost v srcih teh ljudi, nekateri pa smo ostali skupaj do konca
druženja, tihi, z bolečino v srcih in ta je nato le počasi zbledela.
_doživetja
z OTROKI NA POLETNI ŠOLI
Barbara Berden
Letos sem se prvič udeležila poletne šole. Bila sem povabljena in v tem
sem videla zase priložnost, da se vsaj za tri dni odmaknem od vsakodnevnih
obveznosti in se po daljšem času zopet srečam z nekaterimi ljudmi, ki jih
poznam še iz časa študija ali pa iz skupine za samopomoč.
Imam dva majhna otroka in sprva mi je bilo rečeno, da je bolje, če
pridem na taborjenje sama. Vesela sem bila, ko sem zvedela, da lahko pridem
tudi z otrokoma, saj je bila to lepa priložnost, da sem z njima vsaj malo
izven mesta tudi to poletje, ko si nisem mogla privoščiti drugih počitnic.
To, da je bil trabor v Bohinju, me je še posebno razveselilo in pritegnilo,
ker sem kot tabornica v Bohinju preživela mnogo lepih trenutkov. O
programu nisem posebej poizvedovala, kajti vedela sem, da bom zase gotovo
našla kaj zanimivega, in to mi je zadostovalo. Imela sem nekaj skromnih
osebnih pričakovanj, ki sem jih zadovoljila s tem, kar mi je bilo na taboru
ponujeno, in tistim, kar sem si sama vzela. Vse mi je bilo nekako po duši;
bila sem s svojima otrokoma in hkrati še z drugimi. Odpovedala sem se
poslušanju predavanj in sodelovanju v delavnicah, ker sem videla, da nisem
tako močno povezana s tem dogajanjem, čeprav je bilo vsekakor zanimivo.
Ko mi je Bernard predlagal, da prevzamem vodenje otroške skupine, me
je najprej prestrašilo število otrok - bilo jih je kar dvajset. Mislila sem si:
"O, Bernard, saj se mi to vendar ne ljubi", hkrati pa mi je bilo samo po sebi
umevno, da lahko kdaj tudi jaz kaj prispevam od tega, kar znam, in da sem
trenutno še vedno predvsem mama.
Prvi dan se je za družbo otrokom javilo nekaj mlajših udeležencev tabora
in videti je bilo, da bo moja naloga samo dogovoriti se z njimi, kdo bo kaj
počel z otroki. Toda naslednji dan, ko so se vsi vključili v delo po skupinah,
so se kar težko odtrgali od skupin, zato da bi se posvetili otrokom. Otroci pa
so bili tam in nekdo je moral biti z njimi. Potem je bilo druženje z otroki
prepuščeno trenutnim nagibom posameznikov in videti je bilo, kot da je
tisti, ki se je otrokom pridružil, pričakoval oddih.
Kljub temu, da je bilo tudi meni v družbi otrok prijetno, sem morala
poskrbeti za nekatere stvari in v tem sem bila prepuščena sama sebi. Toda na
koncu koncev mi je bil ta občutek všeč. Če bi se v tej vlogi počutila
236	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
nebogljeno in bi pričakovala, da bodo drugi kar skakali okoli mene, da bi mi
pomagali, ne bi bila v dobri koži.
Dobro je bilo, da so se starši mlajših otrok večkrat priključili kakšni
dejavnosti otroške skupine. To je bila zame zelo potrebna in zadostna
pomoč. Hkrati pa je bilo to dobro tudi za otroke; otroška skupina ni bila
zaprta in za otroke obvezujoča. Kajti bilo je skoraj nemogoče zadržati otroka
pri igri, če si je zaželel oditi malo k mami ali očetu, ki sta sedela nekaj
metrov proč.
Počutila sem se prav zares kot mama. Bilo bi mi neprijetno, če bi se
počutila kot učiteljica v šoli. In morala sem se znajti in postaviti zase prav
toliko, kolikor se mora mama za svoje otroke. Ko nas je prvi večer
presenetila nevihta, nisem čakala, aU bo kdo prišel zaskrbljeno vprašat, kako
nam gre. Enostavno sem vstala, poiskala fante s šotori in preselili smo se v
suh šotor. In če sem kaj potrebovala iz kuhinje, sem šla in preprosto vzela.
Na določeno stopnjo neurejenosti se pač nisem mogla ozirati. Prav v kuhinji
sem se srečala z dilemo - ali je organizacija tudi moja stvar ali ne, če
pričakujem določen red. Najprej pridem v kuhinjo in prosim za tisto, kar
potrebujem, potem sprašujem, kje tisto je, in še potem, kaj smem in česa ne
smem. Ko po določenem času dobim odgovor, naj se vendar že sama
znajdem, in še opazko, ali se mi sami vendar nič ne ljubi, se zamislim:
"Moram biti gotova vase, vedeti moram, kaj potrebujem, kaj hočem in kako
bom do tega prišla." Po tem načelu sem začela urejati porete otrok; malice,
kosila, toaletni papir...
In kako je bilo otrokom? Videti je bilo, da uživajo, kar v naravi, kjer se
vedno kaj dogaja, ni težko. Ose pikajo, na poti so luže ali pa je voda v
potoku tako mrzla, da te, kako razburljivo, nesejo na drugo stran. In ogenj,
ki gori pozno v noč, da lahko zaspiš v maminem naročju. In nikogar ni, ki
bo podnevi kričal nate, razen kakšna mama, ki se sem in tja prikaže... Tisti
pa, ki so se otrokom pridružili, so s svojo dobro voljo vedno prinesli še kaj
zanimivega - pesem, pravljico, kitaro, venček travniških rož.
Kako je bilo mamam? To bi verjetno morale povedati same. Nekatere so
bile pogosto z nami in so si zase odtrgale le kakšno urico, ki pa, kot vem,
lahko zelo veliko pomeni. Druge pa so redneje sodelovale v programu
poletne šole in niso bile videti zaskrbljene za svoje otroke. Zdi se mi, da je
vsak dobil svoje.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	237
MOJA POLETNA ŠOLA
Vesna Cotič
Poletna šola je zame nadaljevanje tabora in je z njim, vsaj v moji glavi,
povezana v neločljivo celoto. Ob koncu tabora sem ostala s številnimi
vprašanji, brez odgovorov, in čeprav naj bi bila poletna šola zaključek
tabora, predvsem njegov razumski zaključek, in smo končno, osvobojeni
vsakdanjih zahtev, lahko svobodno zadihali, je tesnoba v meni ostala. Nered,
s katerim smo se na taboru spopadali 14 dni, brez orožja in brez védenja o
tem, kaj je sploh mogoče narediti, se je neopazno prenesel naprej.
Že čisto na začetku je prišel gospod iz Anglije v beli obleki, sedel na
leseno, grobo otesano klop in bil skratka videti kot z drugega planeta. Hitro
sem se ponudila, da ga peljem na Bjled, kamor lahko gredo gospodje v belih
oblekah, poskušala sem biti prijazna, vljudna, toda kaosu se ne da ubežati -
otroci so z umazanimi rokami jedli torte in ga vlekli za rokave... Pa vendar
se je red začel vzpostavljati, podobno kot na taboru, na drugačne, nenavadne
načine. Gospod v beUh hlačni je naslednji dan sam odšel v gozd in ga dolgo
ni bilo nazaj, vračal pa se je vse bolj prožen in vesel. Ob slovesu je rekel
Miranu, da mu zavida, ker je pripravil takšno srečanje.
Obupna gneča pri kosilu, prerivanje, vsi so se bali ostati lačni, pravi
balkanski, partizanski pretep za boljši košček, čeprav je bilo vsega dovolj;
čez deset minut pa vsi z menažkami na kolenih, zadovoljni in veseli po
dobro opravljeni bitki.
Na poletni šoli naj bi vodila eno izmed diskusijskih skupin, seveda na
travi, kjer je bilo prostora dovolj. To so bile prijetne skupine, v katerih naj
bi govorili o stvareh, ki so se dogajale čez dan, vendar so nas povezovale
tudi na čisto osebni ravni. Jaz sem vztrajala in vikala druge člane skupine,
čeprav jih je to motilo. Da smo si zelo blizu, so mi sporočali in me vztrajno
tikali, dokler se niso naveličali in se razjezili, češ da vzdržujem distanco, da
bi pokazala svoj vzvišeni (terapevtski?) odnos. Nisem jim mogla povedati,
da smo vendar drug drugemu neznani ljudje. Na travniku pravila ne držijo.
Smo kot družina ali kot pod šotori zbrani, večkrat v eksistenčni stiski
združeni ljudje, ki jih nič več ne razdružuje? Kot da bi hotela do konca streti
moje spoštovanje pravil, sta v skupino prišla tudi moja otroka in zahtevala,
da jima povem pravljico ali kaj že... nujno! Ne gre, da je mama tako dolgo
odsotna, in nerazumljivo je, da je kakšna stvar lahko pomembnejša. K sreči
je bila tukaj Marijke, ki je potovala s svojo blazino od drevesa do skednja in
povsod postorila kaj psihoterapevtskega. Uspešno, čeprav nikoli ne bom
vedela, kako. Mogoče vendarle zato, ker je sprejela neznosno kaotičnost
238	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
bivanja v teni prostoru in se ji podredila. Red se je lahko ustvarjal sanio
preko ljubezni do nas in med nami in je tako postajal protiutež
destruktivnim silam, ki so grozile, da zas bodo uničile.
UDELEŽILA SEM SE POLETNE ŠOLE
Julij ana Kristan
z nekakšnim navdušenim pričakovanjem sem se odpravila na pot proti
Bohinjski Bistrici, kjer naj bi se udeležila poletne šole na temo samopomoč.
Vesela sem bila, da so me spremljali Miha in Jernej, moja sinova, ter
Jemejevo dekle Eva. Že zato, ker so lahko bili prisotni moji bližnji, se mi je
zdelo, da se bomo imeli lepo. Miha je že načrtoval, katere zgodovinske
znamenitosti si bo lahko ogledal, in si naredil seznam po Atlasu Slovenije
in knjigi Gradovi na Slovenskem.
Pot do Nomnja je bila kar prijetna in že polna doživetij. Ko pa smo
prispeli do tabora, smo se malo čudno počutili, ker nismo nikogar poznali.
Vesela sem bila, ko nas je prišel pozdravit dr. Miran Možina, in že je bilo
lažje. Sam tabor mi ni bil posebno všeč, ker je bil preveč razpotegnjen, in že
na prvi pogled mi ni deloval kot zaključena celota. Predstavljala sem si, da
bodo šotori v krogu, v "enakopravnem" položaju, seveda pa je bilo to pri
tako velikem številu udeležencev nemogoče. Miha si je izbral šotor barve
teritorialcev, ki pa sploh ni bil na dobrem mestu. Takoj sem pomislila, da
nam ga bo zalilo, če bo dež, saj je bil prav pod potjo.
Pričeli so se zbirati kolegi in vedno več znanih obrazov se je pojavljalo,
meni pa je razpoloženje rastlo, še zlasti, ko sem videla, da se je Miha takoj
vživel v dogajanje, si našel družbo in se že igral. Tudi Jernej in Eva sta našla
svoje mesto, čeprav ves čas nista iniela prave družbe in se nista veliko
vključevala v življenje tabora.
Kmalu po prihodu se je pričelo resno delo, in že prvi večer smo na
predavanju dr. Mirana Možine in prof. Bernarda Stritiha slišali veliko
zanimivega o začetkih delovanja tabora in smislu druženja v takšne skupine,
o samopomoči in avtopoezi. Pod veliko šotorsko ponjavo smo nato
povečerjali in takoj nato se je vlil dež, naliv, kakršnega na prostem še nisem
doživela. Skupaj smo se stisnili v sredino, vendar se nismo mogli izogniti
mokroti. Miha je želel ohraniti suh šotor in kljub temu, da sem vpila, naj se
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	239
vme, ga je tekel zapret. Seveda ni mogel storiti ničesar, vrnil pa se je
popolnoma premočen. Ko je naliv prenehal, sem pomislila, kaj bodo
mamice z majhnimi otroki, in v tem trenutku sem prvič začutila, da je v
taboru premalo povezanosti, da je nemogoče, da bi v tako veliki skupini
drug drugemu pomagali - da bi se učili samopomoči. Tudi mene ni nihče
vprašal, ali je naš šotor suh, ali bomo lahko spali v njem ali kaj podobnega.
Na srečo še nisem vsega razpakirala iz avtomobila in smo se lahko
preoblekli, pa tudi Jernej je že postavil svoj šotor, ki ga ni premočilo. Vsi
štirje smo potem spali v njegovem šotoru, čeprav sem že pomislila, da bi
mi bilo najbolje oditi na Bled v hotel. Odločila sem se, da bomo ро1феи,
vendar mi je bilo že sredi noči žal, saj sem dobila hudo drisko in sem morala
neprestano vstajati. Da ne bi budila ostalih, sem šla spat v avto, kjer me je
vso noč tresel mraz. Zdelo se mi je, da se je vse zgrmadilo nad nas, saj je že
prejšnji dan Mihca pičila osa in me je zaradi njegove alergije tudi to skrbelo.
Sklenila sem, da bom takoj zjutraj c^la domov.
Ko sem se zjutraj zbudila, sem zagledala vse polno kolegov, članov
društva terapevtov, in zelo sem se jih razveselila. Potožila sem jim in takoj
so mi priskočili na pomoč. Ob vtisih, ki so se vrstili drug za drugim, so
moje osebne težave kmalu izzvenele in že sem se glede odhoda domov
premislila, čeprav je bila pri Mihi reakcija na osji pik čedalje hujša. Vendar
sem si mislila, da najbrž ne bom ostala osamljena na taboru, katerega smisel
je druženje v samopomoči. Nekateri mojih težav niso niti opazili, drugi so
bili pozorni, pomagati pa niso mogli ali niso znali. Kot sem že napisala, so
mi največ pomagali kolegi, ki so že izkušeni "taborniki" ter imajo smisel in
čut za samopomoč. V Balintovi skupini sem izrazila te svoje občutke,
potem pa je dr. Noreli vprašal, kako smo doživeli dosedanje bivanje na
taboru. Ugotovil je, da sem potrebna pomoči, toda ostalo je pri verbalni
ugotovitvi. Naslednja noč je bila lažja kot prva. Spoznala sem nove kolege,
nekaj stvari me je kar navdušilo (Šotorovci) in že smo si izmenjali nekaj
naslovov.
Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej pogledala Mihčevo oko, ki je bilo
zaradi pika kljub vsej terapiji čisto otečeno - torej še huje kot prejšnji dan.
Zbala sem se zanj in se odločila, da ga peljem k zdravniku. Odločila sem se,
da se odrečem enemu dnevu poletne šole, zato da bom z njim. Kajti že takoj,
ko sva vstala, mi je dejal, da je mislil, da bova, tako kot sem mu obljubila,
res hodila tudi na izlete in si bova zapela, čeprav se je tudi za prejšnji dan
pohvalil, da so se imeli lepo. "Otroški vrtec" je namreč organiziral nekaj
skupin otrok, eno od skupin pa sta imela tudi Jernej in Eva. Lepo so se
zabavali, popoldne pa so se s kanujem vozili po Bohinjki.
Odšla sva torej k zdravniku v Bohinjsko Bistrico. Od mlade zdravnice
sem pričakovala bolj oseben odnos, pa je hodila mimo naju, kot da naju ni.
240	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Opazila naju je šele, ko sva stopila v ordinacijo. Ne morem reči, da ni bila
prijazna, pogrešala pa sem prav tisto, o čemer sem že pisala - da zdravniki
niso navajeni niti naučeni človeško pristopiti k pacientu, kar gotovo pomeni
že pol'zdravja. Mihec je dobil injekcijo in kmalu mu je bilo bolje. Sama pa
sem občutila veliko olajšanje, saj je v meni šele tedaj začela popuščati
napetost, ki se je prej niti nisem prav zavedala. Ko sem odpeljala Jerneja in
Evo do vznožja Planinske gore, sem predlagala Mihi, naj on odloči, kaj bova
počela. Usedla sva se na travnik nam Bohinjskim jezerom, med krave, ki so
se tam pasle. Bilo je sončno in toplo in zdelo se mi je, da bi tam lahko
ostala za vedno. Pogled na jezero je bil enkraten. Z Miho sva kar obsedela v
sveži, zeleni travi in opazovala zmaje, ki so se spuščali na polje, levo od
jezera. Prileteli so s Planinske gore in kot čudežni ptiči so se leskatah v
dopoldanskem soncu. Ko sva že nameravala oditi, je Miha zagledal lovsko
prežo na visoki smreki in želel jo je videti od blizu. Ko pa sva prišla do
smreke, sva ugotovila, da pod njo tli ogenj. Pogledovala sva naokrog, da bi
videla, s čim bi lahko ogenj pogasila, pa sva ugotovila, da je verjetno nekdo
na preži kadil ter odvrgel vžigalice ali tleči ogorek. Če ne bi bilo naju, bi se
ogenj gotovo razširil. Ker ni bilo drugega pri roki, sva z deskico in palico
pobrala kravjake in jih zmetala na ogenj, pa še svežo praprot prek. Nato sva
šla v najbližjo vas in povedala nekemu moškemu, češ naj pazijo, če bo
gorelo, ker sva težko pogasila in vedno znova je začelo tleti. Mihi se je
"fajn" zdelo, da sva naredila dobro delo, in vprašal me je, ali bo lahko
popoldne na skupini povedal, kaj sva doživela. Predlagala sem mu, da se
vrneva v tabor, vendar ni bil za to. Želel je, da bi bila cel dan skupaj zunaj.
Odšla sva v Bohinjsko Bistrico in se odpravila proti muzeju. Ustavila sva se
pri hiši neke starejše gospe in jo vprašala, kje je muzej. Ko nama je
povedala, daje muzej zaprt, in ga nama pokazala od zunaj, svajo vprašala, ali
je v Bohinjski Bistrici še kakšna znamenitost. Povedala je, da so tu tudi
Zoisov grad in Zoisova ura pa lepa cerkev svetega Petra. Zoisov grad je
spremenjen v gostišče. Tam sva popila coca colo in šla v cerkev. Res je
čudovita in v njej sva našla nekakšen mir, ki sva ga tako zelo potebovala.
Pomirjena in kar nekako lažja sva se vrnila v tabor. Pokosila sva in že se
je začelo delo. V skupini dr. Mirana Možine in prof. Bernarda Stritiha se nas
je zbralo kar precej in presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da skupina
govori o mojih težavah. Presenetila me je razlika med občutki, ki so jih ob
mojih težavah doživljali kolegi - od tega, da je nekdo doživel intenzivno
sočustvovanje, do tega, da nekdo ni niti opazil, da je kaj narobe. Še sama
sem povedala svoje občutke, pa tudi to, da sem presenečena, ker v skupini
govorijo o tem, obenem pa se mi to dobro zdi, saj sem prej mislila, da sem
v svoji bolečini osamljena. Ob tem mi je bilo kar nekam lažje. Začutila sem
"bližino" svojih kolegov, kot jo verjetno občuti človek v skupini za
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	241
samopomoč. Saj pravzaprav nihče ne bi mogel narediti zame več, kot je
naredil (morda bi lahko le pomagal pri porivanju avtomobila, kot je ugotovil
Miran), pač pa sem do tod morala sama toliko narediti. Veliko pa mi je
pomenilo, da so mojo stisko zaznali in jo občutili z mano (vsaj nekateri) ter
me spodbudili k ukrepanju, ki ni bilo iracionalno (nisem "vrgla puške v
koruzo" in odšla domov, v varno okrilje svoje družine, svojega moža, pač pa
sem ukrepala tako, da sem lahko ostala na poletni šoli do konca). Miha je v
skupini sedel ob meni, in ko sem končala s svojim govorom, me je vprašal,
ali ne bom povedala, kaj sva doživela danes dopoldne. Dejala sem mu, naj
pove on, vendar ni dobil spodbude od drugih, od vodje skupine, zato si ni
upal. Bilo mu je žal, jaz pa sem mu obljubila, da bom ob priliki povedala
vsem. Prof. Stritihu sem nato o tem pripovedovala od tabornem ognju in
dejal je, da je škoda, ker mu nismo dali prilike, da bi povedal sam.
Pomembno je, da zve, da sem mu o tem pripovedovala in da mu je žal ker ni
povedal v skupini.
Jernej, ki se je z Evo vrnil s planinskega izleta malo pred večerjo pa je
dejal, kako se mu zdi čudno, da na takšnem taboru nismo bolj povezani.
Predstavljal si je, da se bosta lahko tudi onadva vključevala v naše delo, a si
ni upal zraven, ker ga nihče od organizatorjev ni povabil. Ostati ob strani na
taboru, ki "živi od samopomoči", pa ni prijeten občutek. Potolažila sem ga,
češ da nas bo zbližal taborni ogenj zvečer, a tudi iz tega ni bilo nič. Bilo je
sicer lepo opazovati ogenj, pridružili smo se tudi petju, povezalo pa nas ni
niti to. Verjetno smo bili prevelika skupina, šotori niso bili pravilno
postavljeni (po mojem bi morah biti v zaključenem krogu), tabor pa je trajal
tudi prekratek čas, da bi med nami stekle prave interakcije. V redu pa se mi
je zdelo, da sem tu srečala kolege, s katerimi se mesečno srečujemo na
strokovnih sestankih voditeljev skupin za samopomoč starih, da sem
sklenila nekaj novih znanstev in dobila več informacij o različnih oblikah
skupinskega druženja v smislu samopomoči. Največ pa mi je pomenila
lastna izkušnja, kako reagiraš, ko te skupina za samopomoč spodbudi, da
nekaj storiš zase.
242	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
POLETNA ŠOLA IZZA KUHINJSKEGA LONCA
Andrej Palir
Po vseh preslanih naporih na taboru z otroki je bilo zame kar
samoumevno, da odidem domov, pa čeprav sem Bernardu in Miranu že
nekako obljubil, da bom sodeloval v organizaciji poletne šole. Mera je bila
polna, telo je želelo počivati, mene pa je gnalo v hribe, kjer bi bil lahko
spet enkrat sam s sabo in mi ne bi bilo treba skrbeti za druge.
Tako sem kar osupnil, s kakšno nejevoljo, razočaranjem, kar jezo, je
Miran odreagiral, ko sem ga seznanjal s svojim odhodom. Hkrati pa sem
imel občutek, da se mi je spet nekaj izmaknilo. Pod tem vtisom sem v hipu
razmislil nekako takole: "Že tolikokrat sem počel vse mogoče stvari, pa
nisem vedel zakaj, bom pa ostal, že zavoljo prijateljstva..." Odločil sem se,
da ostanem.
Vrnil sem se v kuhinjo, med lonce za ljudi, med ljudi za lonce in med
ljudi. Pa čeprav preko telesa. Soparica v šotoru, ose, skrb in gneča... Kako
je pritisk med lonci naraščal, vemo ljudje za lonce, ki smo to drug drugemu
sporočali z: "Madona, koliko tile pojejo!", in: "Sem mislil, da je bilo z
otroki hudo, tile so pa še hujši!" In popuščal sem, kadar je bilo slišati:
"Dobro, da si prišel, nič kaj nam ni šlo od rok, ko te ni bilo..." Res je,
večkrat smo ljudje za lonce skočili na predavanje ali v skupine, toda potem
sem vedno vedel, kam se moram vrniti. Povedati hočem, da je bila kuhinja
zame okvir, ki me je varoval pred šolarsko zvedavostjo, tako da po
predavanjih nisem obvisel v praznem, doživel nekakšnega kolapsa kot po
navadi, ampak je šlo za kontinuirano napetost, le druge vrste. Tako sem
potem med mešanjem čorbe premleval o tem, kar sem slišal, in narobe, med
predavanji tudi s skrbjo pomislil, kako gre v kuhinji. In tako je spomin na
poletno šolo sedaj nekakšna gibljiva slika, kjer je pomembnost predavanj
neločljivo prepletena z nepomembnostjo vsakdanjih opravil, in resnosti
Hribarjevega predavanja o postmoderni ni prav nič motil pes Herbert, ki je
takrat pod mizo Uzal ostanke obeda iz Marijkine sklede. Kuhinja pa je bila
tudi okvir moji smopomembnosti, saj zapredenost v takšne misli, kot je, kaj
bomo jutri kuhali, kaj je potrebno kupiti in kako naj to, kar sedaj tu mešam,
postane podobno tistemu, kar imam v mislih, ni imela dosti skupnega s
pomembnostjo tem o avtopoezi, svetosti življenja itd. Okvir torej, ki me je
napenjal, da lahko sedaj, ko to pišem, v uklonljivosti vajenca prepoznavam
hotenje, da bi bil več itd., ki ga ne morem razlikovati od telesnih sokov in
ki me zdaj žene, da to pišem.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	243
Težko mi je sedaj razložiti vrh dogajanja, kot je to običajno pri šolskih
spisih. Zame je bil vrh vedno, kadar smo obrok hrane zgotovili in nam je
uspelo postreči, in vrh je bilo vsako predavanje znova. V spomin pa mi
prihaja slepeča belina proda tistega vročega popoldneva na ekološkem izletu,
ko smo se, čudna druščina, med grmovjem drenjaU pod težo poletnega dne.
Jernej je razlagal o gozdu. Zagledal sem se v pobočje Ratitovca, v poseke, v
skoraj gola debla dreves. Zdelo se mi je, da nekako sama zase štrlijo v nebo.
In mogoče bi zdaj, da se ne oddaljim od kuhinje, rekel, da sem stal tam, za
hip sam, kot lonec, prostor za tisto svetlobo, nebo, hribe, smreke in
vonjave, za tiste besede in ljudi naokoli.
REMINISCENCE
Darka Podmenik
Nomenj, avgust I99I, poletna šola o procesih samoorganiziranja in
smopomoči. V odnosu do poletne šole sem se sprva postavila v držo
nepristranske opazovalke, ali bolje rečeno kolekcionarke. Želela sem se
seznaniti z novimi metodami skupinskega dela in tistimi, ki so pri nas v
uporabi; želela sem zvedeti, ali so med temi metodami tudi take, ki bi si jih
bilo vredno pobliže ogledati, kakšne so usmeritve pri nas obstoječih psihote-
rapevtskih in vzgojnih praks, kakšni so vplivi iz tujine, kdo igra kakšno
vlogo na institucionalni šahovnici tega področja.
Ta namen sem le deloma uresničila; začela sem sicer pripravljati članek,
morda kdaj drugič... Na tem mestu bi rada povedala nekaj drugega. Najprej o
starem načelu skupinske dinamike. Pri meni je delovalo - pomaknilo me je
iz moje zavestno zgrajene "poze", ali blažje, iz priprave na srečanje s šolo.
Ni me pretreslo oziroma porušilo moje drže soočenje z "novim", marveč
soočenje s "starim"; pojavile so se reminiscence in postajale vse močnejše.
Še danes imam opraviti z njimi - ko teijajo refleksijo in 1п1ефге1ас1јо.
Kolonija z motenimi otroki na Rakitni, leta 1975. Prebijam se po debe-
lem, natipkanem zborniku brez kazala, brez struktur, nejasno naslovljenih in
244	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
nedosledno podpisanih prispevkov; od programov, zabeležk, metodološke
sistemacije, strokovnih prispevkov, dvogovorov... Toda kljub temu - to so
dobri prispevki, odkrito se čudim njihovi kvaliteti. Težko bi rekla, kaj
določa to kvaliteto, eno sta prav gotovo znanje in izkušenost. Tpda ali je to
mogoče? V povprečju smo bili vendar stari nekaj čez dvajset let. Prizadetost?
Morda je to, spominjam se, kako zelo smo bili vsi prizadeti, opisi
opazovalcev pravijo, kako "sproščeno-flegmatični" smo bili videti, toda
spomnim se, da je bilo vse, kar se je dogajalo, tako zelo "zares". Vse smo
dali od sebe, to je tudi mogoče videti in tega se tudi spominjam, bili smo
"na nivoju", in to na približno enakem in relativno visokem. Ko danes
razmišljam zakaj, menim, da je bilo tako v veliki meri zato, ker nam ni šlo
za denar, ker ni bilo delitve moči, zaradi nestrukturiranosti socialne situacije,
vsi smo morali izkazovati kar največjo moč... Bilo je še dosti drugega, imeli
smo podobne drže v odnosu do svojih preteklih izkušenj; reflektirali smo jih
zelo kritično in zelo globoko, to je zahtevalo od nas interpretacijo, za
inteфretacijo pa je bilo treba izbrati in uporabiti "sredstva"; tako smo bili
vsi "pismeni", eni dobesedno, drugi so se preskušali v umetnosti, znanosti,
vzgoji. Očitno pa nas je gnalo še nekaj drugega; svojim slabim izkušnjam s
šolo, družino, fakulteto nismo obrnili hrbta, ampak so nas gnale v nekaj od
njih drugačnega - v simbolno in dejansko kreacijo drugačne družbenosti.
Spominjam se navdiha, ki je nakaj posebnega in ki sem ga nekoč
imenovala "navdih odprtih možnosti". V prispodobi rojevanja je blizu
tistim, ki so močno doživeli porod, podobno tudi tistim, ki so v stiku z
malimi otroki, na splošno je prepoznan kot navdih pri aktu kreacije. Nekoč,
v Rokavcih, ko je bila moja hči še zelo majhen dojenček, sem zapisala v
dnevnik: "Ajček je vir neslutenih možnosti, a z vsakim dnevom jih je
manj," Pri tem sem bila zelo prizadeta, ker sem vedela, kako samodejno in
neobhodno te možnosti zapiram. Ta navdih je prisoten tudi pri nastajanju
skupin, v poletni šoli sem ga ponovno reflektirala: "Ali je sploh to tisto..",
kot da bi srečala otroka petnajst let potem, ko sem prisostvovala njegovemu
rojstvu, in rekla: "Takšen torej si..., jaz pa sem mislila /občutila /upala..."
Nikoli ga ne bi mogla doživeti neprizadeto. Bolečina ni v razočaranju, ker to
ni tisto, kar sem pričakovala, ampak v spoznanju, da to je tisto, za kar sem
si prizadevala - realizacija možnosti.
Na poletni šoli sem se tako srečala z institucijo, ki je bila stara že
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	245
šestnajst let in ki naj bi se začela, kot je mogoče prebrati iz nekaterih
opisov, na Rakitni. Ta ugotovitev je v meni povzročila kritični refleks,
spodbujen s samoljubnim razočaranjem in prirojenim odporom do institucij:
to vendar ni tisto, tu je nekaj /nekdo zameštral štrene... Prebirala sem
definicije /interpretacije tistih, ki vodijo počitniški tabor in poletno šolo.
Naredila sem tudi majhen strokovni test: iz svojega teksta o procesu
institucionalizacije sem izbrala nekaj socioloških definicij družbenih
institucij in jih primerjala z opisi in definicijami poletnega tabora s
težavnimi otroki. Nedvomno, šlo je za vsebinsko specifično institucijo.
Dejstvo je, da se nastajajoča družbena oblika v stikih z drugimi,
starejšimi in že institucionaliziranimi, obrusi. Zgladijo se njene tako
pozitivne kot negativne posebnosti, tako kot bi ostri krivulji vzponov in
padcev prirezal vrhove. Ce se spomnim prve kolonije na Rakitni - obstajali
in vztrajali smo v "drugačnosti", avtentičnosti in celovitosti odnosov med
udeleženci ter v konfliktnem odnosu z okoljem. O tem govorijo domala vsi
prispevki oziroma refleksije in 1п1ефге1ас1је v zborniku Rakitna 75. To je
bila "drža", ki je ni bilo mogoče ohraniti. Tako kot je dr. Mesec zapisal v
zborniku (povzemam): proces institucionalizacije je mogoč bodisi v totalni
osamitvi kolonije - še en "azil" (op. D. P.), bodisi v podreditvi že
obstoječim institucijam, bodisi s postopnim rahljanjem barier okolja in
uveljavljanjem specifičnosti nove družbene oblike v drugih, že obstoječih
institucijah.
Iz dokumentacije o letošnji poletni šoli je razvidno, da je tabor s
težavnimi otroki ena od skupin za samopomoč, ki kot splošnejša družbena
oblika pridobivajo na pomembnosti, ne le zaradi svojih "notranjih" kvahtet,
ampak tudi zato, ker jih okolje potrebuje. Ta razvojno konstruktiven odnos
med institucijo "skupine za samopomoč" in drugimi institucijami oziroma
njenim okoljem lahko razložimo z avtopoetičnostjo posameznih skupin (za
kar se zavzema prof. Stritih), z odprtostjo institucije kot celote pa tudi z
adaptabilnostjo in sprejemljivostjo okolja. To zadnje je pravzaprav novum,
neka nova kvaliteta družbenega sistema kot celote. Sicer pa je to že druga
tema. Če se vrnem k utrinkom iz preteklosti, lahko sklenem to razmišljanje
z ugotovitvijo, da skupine za samopomoč (in v njihovem okviru tabor in
poletna šola kot obliki strokovnega izobraževanja za ekspertno delo v teh
skupinah) predstavljajo realizacijo tretje (po mojem najprimernejše) od zgoraj
246	T. Hribar	Soc Delo 31, 1992, 1-2
omenjenih možnosti za institucionalizacijo alternative, ki je imela svoje vire
tudi na Rakitni.
O POLETNI ŠOLI
Dušan Žagar
Po spominu zbrati vtise o pol leta starih dogodkih ni ravno najbolje, pa
bom vseeno skušal zbrati nekaj osebnih doživetij z 12. mednarodne poletne
šole v Bohinju.
V naravo grem vedno rad, še zlasti pa v enega od najlepših predelov naše
domovine, zato se mi ni bilo težko odzvati povabilu, ki pa je tudi po svoji
vsebini ogromno obetalo. Že nekajkrat prej sem se želel udeležiti poletnih
šol, pa mi je to vedno kaj preprečilo.
To je bila torej moja prva udeležba na taboru. Pred mnogimi leti sem se
s taborniki udeležil tabora v Bohinju pod vodstvom prof. Pavla Kunaverja.
Tudi takrat je bilo nadvse zanimivo.
Tokrat sem se srečal z Jackm Norellom, predsednikom mednarodnega
združenja Balintovih skupin, in tudi za svoje delo v Balintovih skupinah, ki
ga opravljam že nekaj let, dobil potrditev, da dobro delamo. Prijetno je bilo
slišati, da smo med vsemi narodi, ki jih je obiskoval, ravno Slovenci najbolj
"balintovski".
S strokovnega vidika je bilö slišati še veliko koristnega in uporabnega.
Predavanja so bila zanimiva. Še zanimivejše in koristnejše je bilo delo v
različnih skupinah. Mislim, da ni bilo udeleženca, ki ne bi česa pridobil na
strokovni in doživljajski ravni.
Naredili smo vsaj tri pomembne reči:
1.	vrnili smo se v naravo, kamor spadamo in od katere se odtujujemo; tiste
dni smo se zopet združili z njo in jo začutili;
2.	zopet smo se srečali sami s sabo v miru, kajti vsakdanje delo nas dokaj
odtujuje, zopet smo začutili svoj pravi jaz;
3.	srečali smo se s sočlovekom na veliko pristnejši način kot v vsakdan-
jem mestnem vrvežu, drug v drugem smo začutili človeka in prijatelja.
Imeli smo priložnost, da doživimo različne obraze narave: od neus-
miljenega viharja, ki nas je vse dodobra zmočil, pa do sončnih brezskrbnih
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Delavnice	247
dni, ko smo se namakali v bližnjem potočku in se nastavljali sončnim
žarkom, obdani s čudovitimi planinami. Eno najlepših doživetij je bilo gle-
danje zvezd pozno v noč ob tabornem ognju, ob prijetnih zvokih kitare in
skupnem prepevanju.
Pa kaj bi "nakladali", besede so le besede in nikoli ne opišejo tistega, kar
si doživel, zato je včasih bolje, da molčimo.
Volume 31	Ljubljana 1992	No. 1-2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
CONTENTS
SONGS	6
INTRODUCTION	7
ARTICLES
-	Bemard Stritih, Miran Možina
Autopoiesis: Processes of self- organization and self-help	18
-	Anica Mikuš Kos
Journey to the Domain of American Life called Phylantrophy	74
-	Frane Adam
Action Research in the Light of Systemic Theory	82
-	Jack Noreli
Self-help and Self-organizational Aspects of Balint
Group Movement	90
-	Bemard Stritih, Miran Možina
Transscript of the second Balint Group Session on the
Summer School with Systemic Theoretical Reflections	98
-	Tine Hribar
Postmodemism in Slovenia	118
-	Jože Ramovš
Social Immune System	130
-	Marijke Rutten Saris
You maybe not, but 1 do: My personal Growth through
Self-organization and Self-help	144
-	Ciril Klajnšček
Selfproduction as Concept, Project and Reflected Experience	159
-	Miran Možina, Jože Ramovš
About Contacts with Centro Italiano di Solidarietà	171
-	Don Mario Picchi
Why are we Volunteers?	180
WORKSHOPS
-	Bernard Stritih, et al.
Camp as Complex Autopoietic System	185
-	Ema Krejač
My Experiences in the Self-help Groups	190
-	Žare Trušnovec, Zdenka Zalokar
Slovenian Mountain-camp for the Creative Life of Young People 195
-	Jože Ramovš et all
Self-help Groups for Elderiy	199
-	Niko Američ
The Group "Šotorovci"	201
-	Doris Erzar, Majda Golja
Self-help Group for Divorced	205
-	Doris Erzar, Blanka Gašperhn
Adolescent - Mariagge - Family in the Program of the
Center of Social Work in Kranj	207
-	Marta Vodeb Bonač
Voluntary Work of Young People	211
-	Julijana Kristan
Self-help Group for Elderly	224
PERSONAL EXPERIENCES
-	Barbara Berden
With Children on the Summer School	235
-	Vesna Cotič
My Summer School	237
-	Julijana Kristan
I Participated on the Summer School	238
-	Andrej Palir
Summer School from the Kitchen Perspective	142
-	Darka Podmenik
Reminiscences	143
-	Dušan Žagar
About Summer School	146
PARTICIPANTS	148