YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXXIII - leto 1987/88 - št. 5
Jezik in slovstvo
Letnik XXXIII, številka 5 Ljubljana, februar 1987/88
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javornik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 4.000 - din, polletna 2.000.- din, posamezna številka 500.- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, LOOO.- din
Za tujino celoletna naročnina 10.000,- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU
in Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Naklada 2.400 izvodov
Vsebina pete številke
Razprave in članki
129  Marija Stanonik, Slovstvena folklora kot znanost in kot umetnost 138   Tomo Korošec, Zastrti časopisni naslovi
Gradivo
143  Franc Jakopin, Jan Baudouin de Courtenay - korespondenca z Jankom Kotnikom 1915/16
Didaktične izkušnje
151   Rajko Korošec, Vloga izobraževalne šolske televizije (oziroma televizijske kasete in videa) pri , slovstvenem pouku ¦
Poskusi branja
154   Vita Žerjal, Erotika in eksistenca v poeziji Maje Vidmar
Ocene in poročila
159  Sonja Horvat, Obsežna narečna monografija
Bibliografija
5/III  Stanko Šimenc, Bibliografija del o teoriji pouka slovenskega jezika in književnosti vosnovnl' in srednji šoU 1977/1987 (1)
Marija Stanonik
ISN, Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani      UDK 398.2 + 396.6/.9{049.3)
SLOVSTVENA FOLKLORA KOT ZNANOST IN KOT UMETNOST
Na prvi pogled je vprašanje nenavadno, a vendar ni novo.' Novo je le to, da se tukajšnji prispevek skuša osredotočiti izrecno na ta dva vidika slovstvene folklore - pač v želji, da bi se pokazala njena posebnost v čim bolj živi luči.^
Pri Slovencih se je problema med prvimi zavedel Josip Jurčič. L. 1865 v spisu O slovenskih narodnih pripovedih in pravljicah^ razlaga nastanek obeh poglavitnih proznih žanrov slovstvene folklore kot odgovor na razvijajočo se domišljijo in um doraščajočega otroka: ko se ta z vedno novimi zakaji obrača na starejše, ti, sami premalo poučeni - tako Jurčič -nočejo priznati svoje nevednosti in mu odgovarjajo s povedkami in pravljicami. Pri tem že utemeljitelj kvalitetne slovenske proze ugotavlja, da »je bistvo pravljice iskati v poetični lepoti in sestavi... nasproti pak ima pripovedka zgodovinsko podlago «.'' Prejkone je to načelno opredelitev prevzel od bratov Grimm, ki sta prva uvedla to delitev' in jo šolske predstavitve pomembnih žanrov slovstvene folklore vedno znova obujajo, čeprav je v konkretnih primerih meja med povedko in pravljico veliko bolj negotova in fleksibilna.'
V nadaljevanju omenjenega Jurčičevega prispevka se mešano pojavlja troje iztočnic za tukajšnjo obravnavo slovstvene folklore. Poleg njene zgodovinske razsežnosti je očitna tudi njena umetniška plat: poudarjena je v Jurčičevi apologetski drži do dveh poglavitnih vrst prozne folklore, ki ju konkretno obravnava (povedka, pravljica) in do tovrstnega ustvarjanja sploh, ko njegove izdelke poimenuje: »poetični izdelki prostega narodovega imia«.'
I.
Jurčič bistrovidno zaznava v prozni (a verjetno ne misli samo nanjo, čeprav se izrecno res zadržuje le pri njej) slovstveni folklori še tisto črto, ki je postala pomemben predmet globinske psihologije, ne da bi je hotel in mogel ustrezno definirati, saj se je veda kot taka
' Vrsta razpravljanj o slovstveni folklori vsebuje odstavke ali tudi poglavja o njej kot o viru za preučevanje preteklosti, kar sodi v področja posameznih zgodovinskih ved (zgodovina, arheologija, etnologija, geografija itd), in na drugi strani opredelitve, ki se gibljejo v okviru literarne estetike, kar pomeni, da jo jemljejo kot umetnostno kategorijo. ^ V pomoč pri tem bo že znana opredelitev slovstvene folklore s pomočjo treh ravnin: tekst, tekstura, kontekst. ' J. Jurčič, O slovenskih narodnih pripovedih in pravljicah. V: Cvetnik, berilo za slovensko mladino, loredil Anton Janežič, I, Celovec, 1865, 160-162. "J. Jurčič, n. d., 161.
' Prim. Ivan Grafenauer, Narodno pesništvo, Narodopisje Slovencev II, Lj., 1952, 47.
Prim. Marija Stanonik, Vprašanje realizma v slovenski folklorni pripovedi, v: Obdobje realizma v slovenskem je-^iku^književnosti in kulturi. Obdobja 3, Lj., 1982, 519-533, Glej tudi op. 3, 161-162. -Kot zgled za ozaveščanje zgo-^rčič omenja povedke o Hunih - Pesoglavcih, Turkih, medtem ko za primer, recimo tako, ljudske znanosti navaJ6i*5g^loške-razlagalne povedke. 162.
129
šele osamosvajala. V pisateljevih besedah, da je v pravljicah »naslikan obraz in značaj narodov«, da »ga poznaš le po vrhu, ako ne pogledaš v najbolj skrito in notranjo stran nje- ! govega življenja«,* morda kdo vidi romantično potezo njegovega pisateljskega in življenj- i skega nazora, toda mogoče jih je navezati tudi na študije K. G. Junga,' ki v usedlini slov- : stvene folklore odkriva arhetipe kot strukture kolektivne podzavesti.'" Toda Mircea Elia- ; de upravičeno dostavlja, da je pri tem primerna previdnost, ker pri pravljici ni neposred- \ nega spontanega ustvarjanja podzavesti, kot npr. v sanjah, saj imamo ob njej opraviti z j »literarno formo« kot pri drami in romanu, in da imajo psihologi kar preveč opraviti le ] z abstraktnimi shemami'' ter pri tem premalo upoštevajo zgodovino in razvoj motivov in i tem slovstvene folklore.
In slovenska slovstvena folkloristika? Za psihološko izhodišče je pri Ivanu Grafenauerju mogoče jemati njegovo vprašanje duhovnega sloga, o čigar lastnostih razmišlja pri obravnavi slovenske folklorne pesmi.'^ Čeprav ne prikriva, da ga motijo negativne lastnosti njenih nosilcev, jih ne idealizira in mirno priznava: »V narodni pesmi se oglaša pač vse, kar med narodom živi, vse, kar je v njem dobrega in slabega, lepega in grdega, plemenitega in nizkotnega.«" Zmaga Kumrova mu v tem sproščeno sledi in v eni od njenih knjig je psihološka problematika deležna samostojnega poglavja z naslovom: Ljudska pesem - og- ' ledalomišljenja in čustvovanja."* V začetku poglavja pravi: »V slovenskem izročilu ni iz- ! razito razmišljajočih in razpoloženjskih pesmi in vendar moremo iz njega razbrati, kako i so naši ljudje doživljali resničnost, ki jih je obdajala skozi stoletja zgodovine, in kako so j čustvovali ob vseh bistvenih življenjskih pojavih. Kot se značaj posameznega človeka J razodeva iz njegovega dejanja in nehanja, čeprav o sebi ne govori dosti, podobno se zna- | čaj ljudstva razodeva iz pesmi.«" V nasprotju z njo je Milko Matičetov veliko bolj skep- j tičen. Upira se stališču, da bi bilo ljudsko pripovedništvo 'zrcalo narodove duše'; z vidika j priznavanja, »da je vsakokratni pripovedovalec zgodbe obenem njen avtor«, je po njegovem »jasno, da bo zgodba predvsem 'zrcalo duše' tistega, ki jo je oblikoval.«"' Cenjeni raziskovalec slovenskega pripovedništva se očitno hoče zavarovati pred vsakršnim očitkom romantične zagledanosti v svoj predmet, vendar se zdi, da je pri tem do njega neprimerno strog. Premalo je terjati od ustnega izročila, da je 'zrcalo' le konkretnega posameznika, saj i ta, pri posredovanju izročila pa še celó ne, nikoli ni sam samcat, ampak vedno v navzkrižju vpUvov svojega okolja: od starejšega rodu, od katerega je izročilo sprejel, in poslušalcev, ki ga pri nadaljnjem posredovanju zanj spodbujajo ah vsaj prenašajo.
"i
Metoda Zmage Kumrove zadošča za ugotavljanje vrhnje strukture pojava, pogrešati pa i je naslednje faze razčlenjevanja, ki bi privedla do formahziranja na ravni globinskih ! struktur. Na tem področju je, kot marsikje drugod, zaorala ledino hrvaška folkloristka. Maja Boškovič-StuUi: v eni od svojih anahz odkriva lastnosti, ki segajo prav do izvira glo-: binske psihologije, ko v njej odkriva poteze, ki jih je pri svojem zdravljenju sprejela psi- i hoanalitična terapija.'''
« N. m.
' Prim. posamezna poglavja v knjigah: Odabrana dela K. G. Junga, I-V, Novi Sad, 1984. Giavni urednik Stevan Vlaj-kovič.
Mircea Eliade, Wissenschaft und Märchen, v: Wege der Märchenforschung, Ur. Felix Karlinger, Darmstadt, 1973, 314. "N. m.
Ivan Grafenauer, glej op. 5, 23, 24. " Glej op. 5, 24.
" Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele, Maribor, 1975, 53-67.
"Glej op. 14,53. .,.
" Milko Matičetov, Ljudska proza. Zgodovina slovenskega slovstva, I, Lj., 1956, 137. , .»*
" Maja Boškovič-StuUi, Narodna predaja o vladarevoj tajni, Zagreb, b. 1., (1966?), 162. '
130 N .ve
II.
Avtorica v istem delu govori tudi o zavitem skoku iz kulta v slovstvo in se s tem ob konkretnem gradivu ustavlja pri vprašanju razmerja med mitom in vrstami (žanri) slovstvene folklore. Po tradiciji je v tej zvezi pač največkrat omenjena pravljica. Tu se Slovencem ni treba sramovati zaostajanja, saj je že v drugi polovici 19. stoletja tudi Gregor Krek posvečal tem vprašanjem samostojne razprave.'*
Mircea Eliade opominja, da se na tem križišču srečujejo raziskovalci slovstvene folklore in zgodovinarji religij ob vprašanju svetega/sakralnega, njim pa se pridružujeta tudi literarna veda in filozofija ob vprašanju nastanka literature." Vprašanje je tako resno, da se ga v svojem eseju o lepoti^" dotakne celó Josip Vidmar, ki je drugače do vprašanj te vrste hudo zadržan.^' Zajema ga v okvir razpravljanja o fantastiki. Po njegovem so osebe in zgodbe mitologij večidel pomenljive personifikacije ali metaforizirani opisi velikih naravnih in človeških moči, njihova vsebina in smisel je pomembna razlaga nerazložljivih dejstev življenja in sveta." Njegovemu modelu premišljanja se presenetljivo lepo prilega razlaga bajnih pojavov (ki so predmet slovstvene folklore) Josipa Ogrinca, Jurčičevega sodobnika. Z njih odstira tančico domišljije z dosledno racionalnostjo, ki jo je bil sposoben pozitivizem 19. stoletja: hude ure ne narejajo čarovnice, ampak južni in severni veter... ob porodnicah še čujejo, a ne rojenice, ampak babice... Slovence še tlači, toda ne mora, ampak mlačnost, malomarnost, nesrečna nesloga." In v tem tonu naprej. Medtem ko je zastopnik nove smeri znanosti v preteklem stoletju še ves omamljen od njenih obetov in zato pristranski do sveta folklornega pripovedništva,2" je arheologija, kot specialna veda, katere primarni viri so materialni ostanki preteklosti, do njega bolj spravljiva. Zgodbe o zakopanem zakladu, zlatem teletu, Atilovem grobu, judovskem pokopališču itd. ji marsikdaj s pridom rabijo kot izhodišče za ugotavljanje arheoloških najdišč. Resda spominjajo na nekdanje naselbine in druge oblike življenja pogosto v »popačeni obliki, vklenjeni v formule in klišeje izročila,«^' toda ustrezno interpretirane so v hvalevredno pomoč vedi, ki prepričljivo, naravnost otipljivo (v materialni obliki!) dokazuje, da imajo folklorne pripovedi in slovstvena folklora sploh tudi svoje stvarno bistvo, v dejstvih obstoječe jedro, le ključ za njegovo dešifriranje je treba poznati.^''
In kaj pravijo na to slovenski slovstveni folkloristi? Ivan Grafenauer ima slovstveno folkloro za enega nadvse pomembnih virov za študij zgodovine naših prednikov: »O ljudskem življenju v zgodnjeslovanski in praslovanski dobi do pokristjanjevanja ne poroča niti ena pisana slovenska beseda, komajda je ohranjeno v zgodovinskih virih kako osebno ime. Pač pa živi to življenje še v naših najstarejših narodnih pesmih, bajkah, zagovorih.«^' Je pa tudi narobe. Vrsta motivov v gradivu slovstvene folklore se nam zdi danes
Gregor Krek, Važnost ustnega slovstva (tradicijonalne literature) kot izvirnik basnoslovju (mythologiji). Zora, I, Maribor, 1872, 171-174.
"Glej op. 11, 316, 317.
"> Josip Vidmar, Esej o lepoti, Trst, 1981, 90-95.
^' Take skušnje ima starejša generacija slovenskih folkloristov.
" Glej op. 20, 92.
" Obrazi iz naroda. (Spisuje J. O.) = Josip Ogrinec, Zora, št. 3, Maribor, 1. februar, 1872, 31-32. " Taka označba o Ogrincu ne pomeni, da ta ni imel prav, ko se je odločil in trudil razsvetljevati svoje rojake. " Božidar Slapšak - Svetlana Kojič, Šembilja - hudič na gorečem vozu, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 16, 1976, 27.
^'Ivan Sprajc, O razmerju med arheologijo in etnologijo, Lj., 1982, 9, 10, 19, 28, 35, 69, 70. " Avtor nadaljuje: »Pesmi so se sicer večinoma zapisale šele v 19. stoletju, jezik ni več stari, tudi dejanje so prenesli največkrat v novo kulturno in družbeno okolje, a življenje, ki ga upodabljajo, je še življenje davnih prednikov, preprosta, umetniško premišljena zgradba (kompozicija: razvrstitev in povezava zgodbe) je še stara, takisto umerjeni, z zadržanim čustvom napolnjeni slog, neredko tudi še s to umerjenostjo tesno povezana ritmika stavkov,... « Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, Celje, 1973, 29.
131
čudna, nerazumljiva, recimo barbarska in prav/ično/ razložiti in doumeti jih je mogoče šele na podlagi poznavanja širšega civilizacijskega in kulturnega okolja, v katerem je nastajalo. Po tej poti Grafenauer pronicljivo in prepričljivo pojasnjuje motna mesta nekaterih balad, ki še vsebujejo sledi iz omenjenega obdobja.^* V njegovi literarnozgodovinski periodizaciji starejšega slovenskega slovstva se vsako poglavje končuje z vprašanjem folklorne pesmi ali celotne slovstvene folklore v posameznem obdobju."
Gledanju I. Grafenauerja je najbližja Zmaga Kumrova, saj nanj pri tem tudi neposredno navezuje,^" ko pravi, da »v slovenski ljudski pesmi ne smemo videti samo besedne umetnine, marveč nam more pomeniti tudi enega izmed virov za spoznavanje materialne kulture, običajev, čustvovanja in mišljenja našega človeka... « Le s stavkom: »Seveda pa niso vse pesmi enako odsev življenja,« se distancira od naziranja, da bi bila folklorna pesem kakor fotokopija življenja.
Milko Matičetov je pri tem vzporejanju teksta s kontekstom veliko bolj nezaupljiv. Po njegovi načelni opredelitvi folklorne pripovedi, kljub temu da »v njih po navadi prevladuje domišljija«, odsevajo seveda tudi razne stvarne nadrobnosti iz življenja in mišljenja naših prednikov. Marsikaj, kar se nam zdi neverjetno, 'pravljično', je bržkone spomin na davno opuščene navade in obrede.« A razpravljanje nadaljuje z naštevanjem pasti, v katere se lahko ujame raziskovalec slovstvene folklore, če bi ga mikalo delati prehitre sklepe o zgodovinskem pričevanju njenih pripovedi. Po njegovem je pač »težko določiti, kaj so v ljudsko zakladnico prispevali ta in ta doba, to in to gibanje, ta in ta zgodovinski junak itd.«^' Iz njegovih izvajanj sledi, da razume pripovedno folkloro za bolj umetniško avtonomno ustvarjanje, kot je to mogoče trditi o péti folklori na podlagi predstavljanja le-te pri Z. Kumrovi.
Da ti razločki med njima ne izhajajo le iz različnega predmeta njune obravnave (eden govori o prozi, druga o pesmi), priča razpravljanje Borisa Merharja, ki sicer izrecno priznava in upošteva sinkretizem folklorne pesmi, vendar o zunajbesedilnih vplivih nanjo spregovori prav na kratko," da se lahko bolj posveti njenim lastnostim in posebnostim na ravni besedila, pri čemer pač izhaja iz načel literarne vede. Zmaga Kumrova analizi besedil dodaja še poglavja, s katerimi streže etnološkemu gledanju na predmet obravnave in v njih dodobra obdela tudi njihov kontekst:" V tem bi se ji v knjigi o slovenski koledniški dramatiki hotel pridružiti tudi Niko Kuret, vendar mu pomanjkljivi zapisi za ta del tega niso omogočili.^"
Morda bi kdo na podlagi terminologije pri predstavljanju vidika konteksta, v katerem živi slovstvena foUclora, namreč: odsev, odmev, zrcalo, ogledalo," pomislil, da gre za aktualiziranje teorije odraza v predmetno raziskavo. Vendar je resnica daleč od tega. Omenjeni termini in pojmi namreč niso uporabljeni kot zahteva ob ustvarjanju oz. posredovanju slovstvene folklore, to je pri njenem aktuahziranju, ampak le kot besedni pripomoček pri predstavljanju okolja, v katerem živi in v kakršnem obstaja, torej post festum, ne pa, da bi ji predpisovali zanj kakršnekoH recepte.
" Glej op. 27, 30-32.
" Prim. celo knjigo, omenjeno pri op. 27.
'»Glej op. 14, 44.
^'Glej op. 16, 136.
" Boris Merhar, Ljudska pesem. Zgodovina slovenskega slovstva 1, Lj., 1956, 34. "Glej op. 14, 19-67
»Niko Kuret, Slovenska koledniška dramatika, Lj., 1986, 17-18.
Odmev narodne pesmi (glej op. 27, 41), Odsev stvarnosti v ljudsidh pripovedih, (glej op. 16, 134-135), Odsev življenjske resničnosti v pesmi. Ljudska pesem - ogledalo mišljenja in čustvovanja (glej op. 14, 44-67). Podčrtala M. S.
132
Na splošno tu omenjena imena slovenske folkloristike izhajajo iz geografsko-zgodovin-ske metode ali t. i. finske šole, le da z nekaterimi osebnimi in predmetu ustreznimi mo-dihkacijami. Zamišljena je bila predvsem v pomoč raziskavi pripovedne folklore, ker je bila predpostavka njenih ustanoviteljev, da bo mogoče bistvena vprašanja folklornih pripovedi reševati šele na temelju popolne zbirke monografij o posameznem tipu pripovedi. Pri Slovencih je edina taka monografija, ki je tudi prva v Jugoslaviji, izpod peresa Milka Matičetovega z naslovom Sežgani in prerojeni človek.^*" Sledila mu je Maja Boškovič-StuUi z monografijo: Ljudska predaja o vladarevoj tajni,^^ v uvodu katere pa že tehta prednosti in pomanjkljivosti te metode. Zameri ji, da se izčrpava v iskanju praoblik pripovedi in poti njihovega širjenja.'*
III.
Ni naključje, da je prav ona v Jugoslaviji največ storila za to, da bi tudi slovstveno folkloro sprejemali kot umetnost besed." To ne pomeni, da tej veji dotlej kaj takega sploh ni bilo priznano; samo da je bilo po eni strani le bolj nominalno, hkrati pa še zoženo le na tekst. Prvo konkretno pomeni, da dehnicija slovstvene folklore navadno je vsebovala tudi klavzulo o umetniškosti, konkretna analiza pa se je ubadala zgolj s snovnimi problemi, ki so jih zastavljale variante, vprašanja ubeseditve pa so bila odpravljena s pavšalnimi ugotovitvami o posebnostih njenega stila. Druga pomanjkljivost je bila v tem, da ni bila uzaveš-čena tekstura (oživljanje, izvajanje besedila) folklornega dogodka.
In kako se je do te plati slovstvene folklore obnašala slovenska folkloristika? Kolikor sta ji Josip Jurčič in Josip Ogrinec v 19. stoletju utirala pot, je treba reči, da prvi v že omenjenem članku"" prisoja poeziji slovstvene folklore enako težo, morda še večjo, kakor jo daje njeni vlogi za znanstveno razglabljanje. Nasprotno se vede do nje J. Ogrinec. Veliko več mu je do tehtnega presojanja in interpretiranja naravnih in drugih pojavov kakor za poetično razsežnost folklornih izdelkov."'
Od slovenskih folkloristov je mogoče najbolj razčlenjene označbe posameznih vrst slovstvene folklore, glede na njihov estetski vidik, najti pri Ivanu Grafenauerju. Že naslov poglavja"^ Narodno pesništvo (podčrtala M. S.) daje slutiti, kakšno stališče zavzema do obravnavanega pojava; da ne gre za stereotip, kažejo njegove opredelitve: pregovori so po njegovem najkrajša oblika narodne poezije, so bolj ali manj umetniško izobhkovani okraski ljudske govorice, poezija za vsak dan. Uganke že niso več le umetniški okras vsakdanje ljudske govorice, ampak že docela svoja vrsta narodnega pesništva. Najlepše med njimi so, kakor najlepši izmed pregovorov, pravzaprav le podobe, metafore in metonimije, alegorije, le da so podobe v ugankah težko umljive, ker jih ne pojasnjuje, kakor pregovore, že priložnost, ob katerih se rabijo, torej vsebina."' Folklorna pesem je kot umetniško hotenje posameznikova umetnina. Grafenauer se zadržuje pri njenem poetičnem slogu, a se zaveda, da se po svoji estetski vrednosti med seboj močno razločujejo"". Po njegovem narodno pesništvo obsega vse kakor koli oblikovane, besedno-duhovne umetnine (podčrtala
" Milko Matičetov, Sežgani in prerojeni človek, Lj., 1961. !'Glej op. 17. "Glej op. 17, 8-13.
"Prim. naslov knjige: Maja Boškovič-Stulli, Usmena književnost kao umjetnost riječi, Zagreb, 1975.
« Glej op. 3.
" Glej op. 23.
« Glej op. 5.
"Glej op. 5, 12, 17, 18.
"Glej op. 5, 19,21,22.
133
M. S.), ki jih je narodno občestvo sprejelo za svoje in jih posvojilo po duhu in slogu,'" tako seveda tudi prozna folklora. Njene posamezne vrste opredeljuje prav glede na razmerje med zgodovino in poezijo - pri čemer sta spet v ozadju brata Grimm - a poudarja, da so še pomembnejši razločki glede notranje oblike in sloga« (podčrtal avtor)."'' Na podlagi definicij je treba priznati, da je Ivan Grafenauer skušal vzdrževati ravnotežje med zgodovinsko in estetsko obravnavo slovstvene folklore, medtem ko je konkretne anahze bolj posvečal snovnim kot obUkovnim vprašanjem - pač tudi v duhu časa in v skladu s teoretično zasnovo posamezne stroke (v tem primeru literarne vede)."'
Posebnost Merharjeve razprave o folklorni pesmi je izredna preciznost. Tako tudi ob vprašanju estetskosti diferencira konkretno gradivo na tako, ki to oceno zasluži, in na drugačno, ki ga pa kljub temu ni prezreti, vendar glede na etnološki in ne estetski kriterij. Toda s svojim načelom hierarhizacije ni vsiljiv, saj izrecno poudarja, da se pri obravnavi »ljudske pesmi ne smemo omejevati na samo estetski vidik, in to iz dveh razlogov: 1. pri slovstvenozgodovinski zgolj 'besedni' obravnavi delamo ljudski pesmi že tako nasilje, ko jo oropamo njene druge bistvene - muzikalne sestavine, ki šele z njo združena živi ta pesem svoje pravo življenje. 2. Mnoge naše ljudske pesmi so po svoji zgolj besedni strani le skromne estetske cene, zato pa so za življenje in pesniško snovanje našega ljudstva preznačilne, da bi jih mogli prezreti."*
Vprašanju o umetniškosti folklorne pesmi se Z. Kumrova ne izmika, a čeprav ji je posvetila vse svoje delo, govori o tem z določeno pogojnostjo: »Ljudska pesem ni docela ulita umetnina, ampak kakor mozaična podoba, zložena iz delcev, ki jih je mogoče uporabiti v drugačnih zvezah za sestavine druge slike .. . Vendar ima vsaka dobra ljudska pesem obe odUki prave umetnine: vsebinsko je polna in jezikovno dovršena, da nikakor ni pretiravanje govoriti o slogu ljudskega pesniškega izražanja.«"'
Od kod delna zadržanost glede estetike pri navedenih opredelitvah folklorne pesmi, je mogoče dobiti pojasnilo pri Alenki Goljevšček. Že večkrat omenjeno stahšče, da slovstvena folklora v fazi kontaktne komunikacije'" nikoli ni utemljena samo estetsko, ampak vedno tudi del življenja, razloži v abstrahirani obliki, kar daje njenim izjavam posebno težo. Toda naravnost pretresljivo deluje njen sklep, da je za nadvlado estetske funkcije folklorne pesmi nujna smrt le-te, to je izločitev iz njenega naravnega okolja" in celó prenos v literaturo, kar pomeni tudi njen prestop v način tehnične komunikacije.'^
Kaže, da, žal, še tudi njo zadene presoja Milana Leščaka, ki pravi, da je bila teoretična baza folkloristike v preteklosti večinoma oblikovana s pogledi literarne vede in literarne zgodovine in zato ni mogla dovolj odkriti pravega mehanizma življenja slovstvene folklore niti neposredne zveze predmeta svoje raziskave s socialnim okoljem in psihologijo ustvarjanja." Svojo zadržanost do takšnega pristopa izpričuje tudi z ugotovitvijo, da sta se
«Gej op. 5, 12. Glej op. 5, 47.
" Prim. o tem njegovo bibliografijo v delu iz op. 27, 292-308 in avtorjeve lastne opredelitve te metode. Glej o tem delo iz op. 27, 267 in njegove Literarnozgodovinske spise, Lj., 1980, 235-237, in drugod. « Glej op. 32, 32 «Glej op. 14, 71, 68.
'° Prim. Marija Stanonik, Slovstvena folklora v domačem okolju. Mentor, 1984, št. 8, 36-37.
" Pri takem premišljevanju očitno deluje zavest delitve dela, tj. načelo diferenciacije in hierarhizacije, to je drug kulturni, da ne rečemo civilizacijski krog, kakor je obstajal ob času prevladovanja slovstvene folklore in ob določenih pogojih obstaja še danes, čeprav ga je prej omenjeni nadvladal. « Alenka Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem, Lj., 1982, 181.
" Milan Leščak, Poznamky k vyskumu siičasneho stavu folkloru na Slovenskem, Slovensky narodopis, XIX, 1971, št. 2, 212.
134
razsvetljenstvo in romantika orientirala le na arhaične folklorne pojave, poudarjajoč njihovo estetsko funkcijo, le da je rekonstrukcija zgodovine imela prednost. Čim bolj je prihajala do veljave potreba po kompleksnosti etnoloških raziskav in pomen neposrednega opazovanja, tem bolj je prihajala v ospredje pomembnost sinhrone analize kot enakovrednega dela etnološkega in folklorističnega študija.'" Tako Leščak. Do podobnih spoznanj, kakor omenjeni slovaški foDclorist, prihajajo raziskovalci slovstvene folklore na zahodu. Niso se pripravljeni sprijazniti z dejstvom, da bi predmet njihovih raziskav deloval estetsko šele kot balzamiran mrlič, ampak se trudijo najti instrumentarij, ki bi slovstveno folkloro v tem pogledu osamosvojil od kriterijev literature, ne pa, da ji je zaradi njih vedno podrejena in zato marsikdaj podcenjevana. Ustrezno in pravičnejše vrednotenje slovstvene folklore bi bilo mogoče zagotoviti šele, ko bi našli ključ zanj znotraj nje same.
Eden od poskusov za dosego tega cilja je premik pozornosti od folklornega besedila k njegovemu izvajanju. Slovstveno folkloro je treba raziskovati tako kot obstaja, kot komunikacijski proces. V realnem pojavljanju (na ravni parole) folklornih enot ni dvojnosti med procesom in proizvodom. Pripovedovanje je pripoved. Pripovedovalec, njegova pripoved njeni poslušalci se obnašajo drug do drugega kot deh enega enotnega toka komunikacijskega dogajanja. Na tej podlagi Dan Ben-Amos definira slovstveno folkloro kot umetniško komunikacijo v majhnih skupinah." Vendar bi spet zašh v slepo ulico, če bi vztrajali zgolj pri analizi procesa pripovedovanja/petja, saj bi zanemarili njegove produkte: pripovedi, pesmi. Zato M. Boškovič-StuUi pritrjuje Alanu Dundesu, ki si prizadeva za enakopraven pristop do vseh treh ravnin slovstvene folklore: teksta, konteksta in teksture."
Tekstura je način podajanja besedila z glasom, mimiko, gestami in marsikdaj tudi z glasbo in plesom. V podrobnostih je vsi avtorji ne interpretirajo enoumno," a se zavedajo njenega pomena za pravilnejše in ustreznejše obravnavanje omenjene vrste ljudskega ustvarjanja, saj ga je s tega vidika mogoče zasledovati v njegovem naravnem okolju, in to v času izvedbe posamezne slovstvenofolklome enote. Morda je iz nakazanega že očitno, a naj bo še izrecno povedano, da je s tega zornega kota slovstvena folklora v svoji celostni strukturi od etabUranih umetnosti najbližja gledahšču; zato ni naključje, da se je Heda Ja-son,'* odločUa za še preciznejši pojem: dramatizacijo teksture. Ta prihaja posebno do veljave pri procesu pripovedovanja."
Že pred tridesetimi leti je to potezo pomembnega dela slovstvene folklore bistro opazil Milko Matičetov in svoja zapažanja končal z besedami: »Take značilnosti ljudsko pripovedništvo že nekoliko pribUžujejo igralski umetnosti.«'"'' Neposreden »stik s pravljičarji je rodil spoznanje o živi pravljici' (podčrtala M. S.)", o umetniški zvrsti, ki je slovenska klasična estetika ne pozna. Pravljica - in vsaka zgodba iz živih ust - ni samo besedna literarna zvrst, ampak samostojna umetnina, ki jo improvizirano oblikuje živi pripovedovalec. Zapisano besedilo je samo usedlina, ki lahko zanima literarnega zgodovinarja, manjka pa ji bistvena prvina - živi človek, ki besedilo pripoveduje, poje, celó igra, pre-
Milan Leščak, Vyskum siičasneho stavu folkloru na Slovenskem - metódy, probiemy, ciele, Slovenski narodopis, XX, 1972, št. 2, 185.
" Citirano po razpravi: M. Boškovič-Stulli, Usmena književnost, v: Povijest hrvatske književnosti, knjiga 1, Zagreb, 1978, 13-16. "Glej op. 55, 16-17. "Glej op. 55, 16-21. 5» Glej op., 55, 16.
" Zato bi bil najbolj primeren način dokumentiranja fofklornega pripovedništva z avdiovizualnimi sredstvi, s amer bi bili posneU ne le glas in govor pripovedovalca, ampak tudi njegovi gibi in mimika.
'»Glej op. 16, 122. Pri tem Matičetov ni zatajil literarnih vrednot besedila, saj je dal celó naslov: Literarne vrednote; glej op. 36, 153-160.,
" Milko Matičetov, Utrinki iz ljudskega pesništva. Novi svet, 7, 1952, 186-192, 378-384, 474-477.
135
prost umetnik, čigar ustvarjalnost se kosa z oblikovanjem priznanih literatov in igralcev. Poleg obilja zbranega gradiva, ki še čaka prepisov, obdelave in analize, je to spoznanje morda največja pridobitev Matičetovega raziskovalnega dela.«'^ Njegova terenska praksa je že zdavnaj potrdila današnjo sodobno folkloristično teorijo v tej zvezi in marsikdaj je škoda, da vodilnemu slovenskemu raziskovalcu prozne folklore ni prav nič do teoretičnih formulacij spoznanj, ki si jih je pridobil z bogatim terenskim delom.
Tudi o ustvarjalni interakciji med pripovedovalcem in poslušalci - sprejemalci njegove pripovedi je pisal Matičetov že v času pred pripravo svoje geografsko-zgodovinsko utemeljene, že omenjene, monografije" in se mu je v njej zdelo vredno opozoriti nanjo.'" Kakor svoj čas Matija Majar-Ziljski'' tudi on omenja diferenciacijo pripovedi in slovstvene folklore sploh glede na vrsto poslušalcev: odrasli (moški: ženske) - otroci."
O vzajemnem sodelovanju med igralci in gledalci v času predstave izredno sugestivno piše Polde Bibič in malone vse njegove igralske skušnje v tej zvezi je mogoče prenesti tudi na razmerje med pripovedovalcem in poslušalci v procesu folklornega dogodka." Le v nečem ima, kot kaže, vsaj v določenih krogih ljudski pripovedovalec celó prednost; strokovnjaki, ki raziskujejo njegovo umetnost (pač v širšem smislu), mu že lep čas priznavajo, da je avtor, avtor svojih zgodb,'* medtem, ko naj bi igralcu oporekali, da je ustvarjalec, avtor še celó ne," kakor nad tem bridko toži eden najimenitnejših slovenskih odrskih umetnikov. Prav dejstvo, da je nosilec slovstvene folklore časovno hkrati ustvarjalec besedila (namreč glede na njegovo sprotno obhkovanje, torej na ravni parole - nekako tako kot je izvajalec džeza hkrati tudi avtor skladbe) in njegov izvajalec ne le s svojim glasom, ampak s cehm svojim telesom, ga zbhžuje s pojavom nove umetnostne veje «performance».'" Nekatera terminološka ujemanja med njima zastavljajo vprašanje: Ali je praksa «performance* našla idejo za svoj nastanek v folklornem dogodku ah je, nasprotno, teorija slovstvene folklore dobila pomoč za svoj korak naprej v «performancia?
Po svoji strukturi je slovstvena folklora najbližja eseju, če bi iskah njeno vzporednico v konservirani besedni umetnosti. In odgovor na naslovno vprašanje? Znanost je slovstvena folklora marsikdaj koristen vir, njen prostor v umetnosti pa je odvisen od kvalitete njenega oblikovalca - izvajalca.
Troje vidikov raziskave slovstvene folklore, to je s stališča (globinske) psihologije, zgodovine in estetike, je na eni strani priča tistega njenega sinkretizma, ki je obstajal pred zavestjo o delitvi dela tudi na področju kulture ubesedovanja, na drugi strani pa dokaz, da je kljub najrazličnejšim pritiskom še vedno ni mogoče strpati brez težav v ta ali oni predal, saj iz njega prej ali slej vedno znova pobegne - in dokler je tako, se za njeno življenje ni bati - (in tudi njeno identiteto ne).'
« Prim. Niko Kuret, Naša 25-letnica..., Traditiones, 2, 1973, 26.
Glej op. 36. "Glej op. 36, 159.
" Matija Majar-Ziljski, Nekaj od Slovencev. Kmetijske in rokodelske novice, št. 34, 136, 21. Veliki serpan, 1844, št 35, 28. Veliki serpan, 1844, 138. 18. Kimovca, 1844, 151. "Glej op. 16, 124.
" Polde Bibič, Igralec, Lj., 1986, 35, 49-50, 66, 67.
" Prim. op. 16, 137. in še: Milko Matičetov, v Slovenske ljudske pesmi. Ur. Z. Kumer, M. Matičetov, B. Merhar, V. Vodušek, Lj., 1970, XX-XXI, M. Matičetov, Zverinice iz Rezije, Li, - Trst, 1973, 30. " Glej op. 67, 57-59. ™ Glej op. 50, 36.
¦ Prispevek je bil pripravljen za IH. madžarsko-jugoslovansko konierenco o folklori v Budimpešti od 2. do 3. novembra 1987.
136
Summary
LITERARY FOLKLORE AS SCIENCE AND AS ART
The reasons for the establishment of literary folklore were primarily much more scientific than artistic. Its task was mainly to explain those phenomena (in nature) which surrounded man and his environment; to explain them in a way and according to possibilities which were permitted and made possible by the development of man's ability of observation and cognition. Here lie the origins of mythology (myths, fairy-tales), philosophy (proverbs), explanations of natural phenomena (aetiological tales), and historical events (historical tales). It is possible to follow various archetypes of thinking and laws which seem senseless or even backward, but which in reality contain a paradox, meta-phorization or other procedures in the selection of linguistic means; at present they are considered as poetic and thus aesthetically relevant.
Tomo Korošec
Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo
v Ljubljani UDK 808.63-08/-093;07
ZASTRTI ČASOPISNI NASLOVI
1. Časopisni naslov je prvovrstno vprašanje stilistike poročevalstva, tj. dela jezikovne stilistike, ki proučuje delovanje in prilagajanje jezika posebni funkciji poročevalstva.
Časopisni naslov je zaključeno jezikovno sporočilo ali pa to postane skupaj z besedilom, katerega naslavlja. Iz tega izhajajo tri funkcije poročevalskega naslova. Govorimo o po-imenovalno-informativni, informativno-stališčni in pozitivno-pridobivalni funkciji, ki so v tej razdelitvi postavljene tako, da kažejo medsebojno prepletanje sosednjih (prve in druge, druge in tretje) ali možno izključevanje (prva-tretja).'
Dejstvo, da gre pri časopisnem sporočanju ne samo za potrebo po velikem številu naslovov, ampak tudi za veliko število različnih (različne vrste sporočil naslavljajočih) naslo-vov,2 postavlja avtorje pogosto v zadrego, iz katere ne poiščejo zmeraj ugodnega izhoda. Tukaj bodo obravnavani takšni napačni časopisni naslovi,' za katere uporabljamo v naši časopisni stilistiki poimenovanje zastrti časopisni naslovi.
Zastrti naslovi so v bistvu neuspeh naslovi, nastah zaradi napačne uporabe jezikovnih sredstev (izbor iz danih sredstev). Taka - hotena, predvsem pa nehotena - uporaba povzroči, da naslov izstopi iz okvira konvencije, se pravi iz ustaljenih navad pri branju časopisa, in povzroči motnje pri sprejemanju časopisnega sporočila.
1.1 Za dosezanje večjega učinka svojega sporočila ima novinar na razpolago določene stilne postopke. Pri naslavljanju besedil jih med drugim uporablja za to, da naslovnika pri-
' Prim. T. Korošec, K tipologiji časopisniii naslovov, Slavistična revija, 1977, 1, 25. Drugačno razvrstitev prinaša E. Machačkova, K semanticko-syntakticke vystavbe novinovycii titulkii, Slovo a slovesnost 1985,3,115-224; na prvo mesto postavlja agitacijsko, tej sledi informativna in nato vrednotilna funkcija časopisnega naslova. ' T. Korošec, K tipologiji ... str 23-25.
' Gradivo je predvsem iz dnevnika Delo v zadnji petnajstih letih.
137
dobi za branje svojega sporočila. S stališča stilistike so to »legalni« stilni postopki, ki jih slovenska časopisna stilistika ugotavlja, popisuje in ocenjuje njihovo stilno vrednost. Pri tem izhaja iz danosti in novinarju priznava, da tudi on svoj izdelek »ponuja« naslovniku, da preprosto želi biti bran. Pri tem sporočevalnem procesu pa glede pridobivanja bralca v naši družbi, v našem kulturnem okolju obstaja določen prag, ki ga novinar ne sme prestopiti, če naj ne pride v nasprotje z družbenimi normami, novinarsko etiko, konvencijo med časopisom in naslovniki ter programskimi zasnovami časopisne hiše."*
1.2 Ker se bo pričujoče razpravljanje dotikalo meje zelo občutljivega področja v poroče-valstvu, tj. senzacionalizma, je nujno, da se ta pojav prikaže v luči stilistike in nato omeji še na stilistiko časopisnih naslovov.
Pri stilistiki je o senzacionalizmu smotrno govoriti le kot o posledici nepravilne rabe jezikovnih sredstev, kar pomeni (če se omejimo na časopisne naslove), da je senzaciona-Hzem hotena oblika naslavljanja, se pravi, običajna metoda, ki jo kot tako sprejema tudi naslovnik. Kot hotena oblika, s katero se želi doseči konkretni učinek, npr. boljša prodaja časopisa, je sencazionalistični' časopisni naslov tak pojav, ki naš tisk ločuje od dela meščanskega (bulvarskega) tiska. To nikakor ne pomeni, da bi si zatiskali oči pred pojavom, ki je mogoč tudi pri nas, samo da ga stilistika kot legalno metodo v za nas nesprejemljivem tisku prepušča novinarski etiki, obravnava pa ga le kot posledico napačnega izbora jezikovnih sredstev, pri naslovih torej kot skupino v okviru zastrtih naslovov. Tudi družbene okoliščine, ki že same na sebi omogočajo pogosto pojavljanje senzacionalizma, so pri nas v mnogočem drugačne kot v meščanskih družbah. Tako je npr. stvar naših kulturnih navad (regulirano pa je tudi z zakonom), da ne sprejemamo tiska, ki bi poročal o zasebnih (pikantnih) zgodbicah in intimnostih iz življenja popularnih oseb (filmskih zvezdnic, plejbojev, pevcev, njihovih erotičnih afer ipd.), skratka, o vsebini, ki daje možnosti za nastopanje senzacionalizma, kolikor ni to že sama na sebi.
Senzacionalizem zadeva tako časopisni naslov kot tudi sporočilo, in ker nas tu zanimajo samo naslovi v razmerju do (recimo, senzacionalističnega) besedila, je treba osvetliti tudi to razmerje.
Predvsem ne štejemo za senzacionalizem odklona, ki nastane zaradi kršitve vsebinske povezanosti med naslovom in sporočilom. Iz te kršitve nastane le ena od vrst zastrtih naslovov, t. i. prazni naslovi. Senzacionalizem je nekoliko širši pojav, ker zajema izbor takih jezikovnih sredstev (v naslovu in besedilu), ki ne odražajo pomembnosti sporočila, in ker je lahko senzacionahstično tudi samo besedilo, je bolje, da v stilistiki naslovov govorimo o hiperboličnih naslovih, o senzacionalističnih pa le kot o možni posledici hiperboličnih naslovov.
1.3 Zastrte časopisne naslove torej dehmo v dve vrsti: v prazne časopisne naslove in hi-perbohčne časopisne naslove.
Zastrtost kot pojav razumemo tako, da se kaže bodisi kot izrazita praznost naslova bodisi kot izrazita hiperboličnost, pri čemer je najvišja stopnja praznosti (A - B)h, in ker so stopnje praznosti in hiperboličnosti različne, obstaja med obema prekrivno območje, tj. območje upadanja praznosti in naraščanja hiperboličnosti, ko se prazni naslovi polnijo v smeri hiperboličnosti. To območje imenujemo območje zastrtosti P-H/H-P. V tem območju zastrtosti je razlika med praznostjo in hiperboličnostjo teže ugotovljiva (gl. grafi).   _^
To velja predvsem za kršitev stilističnih pravil; tako je pač tudi sankcioniranje takih kršitev pri nas neznatno in neuveljavljeno. Kršitev z zakonom predvidenih norm izstopa iz tega razpravljanja, s čimer ni rečeno, da z raznimi stilnimi sredstvi niso mogoče kršitve, katerih sankcioniranje predvideva naša zakonodaja. ' V novejšem času se na to delikatno področje spušča mariborski tednik KAJ, ki se zlasti v naslovih, pa tudi v besedilih poigrava z dvoumnostjo, kot da uporablja senzacionalizem, da bi se hkrati iz njega norčeval. Stilni postopki KAJ-a so vsekakor potrebni stilistične raziskave.
138
Razlika med praznimi in hiperboličnimi naslovi je predvsem v tem, da pri prvih ni med naslovom in besedilom nobene vsebinske povezave in zato se smisel naslova (pri najvišji stopnji praznosti) ne ugotovi niti po prebranem besedilu. Pri hiperboličnih pa taka povezava je, le da je izbor jezikovnih sredstev tak, da izkrivlja resničnost vsebine sporočila, navadno tako, da veča dejansko pomembnost sporočila oz. enega dela sporočila.
območje upadanja praznosti in naraščanja hiperboličnosti (območje zastrtosti P-H/H-P)
hiperbolični naslovi
Prazni in hiperboHčni naslovi nastopajo kot veliki in mali,' vendar so v velikih naslovih motnje zaradi zastrtosti (praznosti, pa tudi hiperboličnosti) manjše, ker nejasnost odpravi že podnaslov. Zato je zastrtost najizrazitejša stilna šibkost v malih naslovih, ko pri sprejemanju preidemo od naslova naravnost v besedilo.
2. Najsplošnejši tip praznih naslovov je podoben panaslovom,^ vsaj s staUšča definicije pa-naslova, ki je od besedila grafično ločen niz jezikovnih znakov in »naslavlja« svoje, tudi grahčno ločeno jezikovno sporočilo, tj. vest, od lastnosti naslovov pa je ohranil samo še grafično, ločuje vest od vesti pod določenim rubričnim naslovom, o vsebini pa ne pove nič oziroma daje samo podatek o kraju dogodka.
Tudi prazni naslov (ki seveda ima svojo vsebino in svoj smisel), dejansko ne daje o dejanski vsebini nobenega podatka, bistvena razlika nasproti panaslovom pa je v tem, da pri sprejemanju tega ne spoznamo iz samega naslova (ki je večinoma čisto »normalen« naslov). Ker zlasti kratka časopisna besedila sprejemamo prek naslova, »skozi naslov«, na vsaki naslednji točki v dinamiki sprejemanja vsebine pričakujemo stik z naslovom, potrditev naslova; ko tega stika ni niti na koncu besedila, le-to postavi naslov na laž. Pravzaprav spoznamo »prevaro«. To je tako, kot če se ne uresniči ena od (stilno zelo učinkovitih) značilnosti pozivno-pridobivalne funkcije, ko lahko med naslovom in vsebino sporočila ugotovimo povezavo čisto na koncu ali na izbranem »težkem mestu«.
' Prim. Korošec, K tipologiji..., str. 27-, glavna Icazalnlka razlike med veliidm in malim naslovom sta odsotnost podnaslova in dolžina besedila. ' Prav tam, str. 43.
139
2.1 Različne stopnje praznosti in hiperboličnosti časopisnih naslovov bodo tu ponazorjene z zgledi, razporejenimi tako, kot bi bili vloženi v graf, se pravi od najvišje stopnje praznosti, prek območja P-H/H-P in k visoki stopnji hiperbohčnosti.* \
(a) Med naslovom in vsebino ni povezave, saj je morebitna zveza med »hladno zroč predse« in »čeprav mu je nasproti vozil« bolj podobna enigmatski rešitvi: j
HLADNO ZROČ PREDSE
NOVA GORICA, 1. juL - V kraju Zagora blizu Deskel je bila včeraj popoldne hujša prometna nesreča, v kateri sta bila poškodovana Ivan Marinčič iz Kojskega in njegova žena Katra. Gmotna škoda j znaša 10.500 dinarjev. Andrej Brazovšek iz Šempetra je vozil iz Kanala proti Novi Gorici in je pre- i hiteval poltovornjak, čeprav mu je nasproti vozil Marinčič. Le-ta, da bi se ognil trčenju z osebnim i avtomobilom je močno zavrl, pri čemer ga je zaneslo. Pri tem je trčil v zadnji del poltovornjaka. Po- i škodovane so odpeljali v Šempetrsko bolnišnico. j
Delo, 2. 7. 1972, 9 (Kronika) J. P. !
(b) Ta zgled še ne spada v območje P-H, vendar ponazarja nižjo stopnjo praznosti. Povezavo preprečuje predvsem znak? (vprašaj), ki je v naslovih iičinkovit signal za to, da bo i v besedilu nekaj postavljeno kot dvom, malo verjetna zadeva. Ta signal za ustvarjanje na- ¦ petosti je sredstvo pozivno-pridobivalne funkcije. Da se pridevnik prazen nanaša na sa- \ Ion, se da razmeroma hitro ugotoviti, v vsebini besedila pa ni opore za vzpostavitev smisla ¦ tega naslova, tj. *»Ali bo avtomobilski salon prazen?«, saj vsi podatki - ravno narobe - govorijo proti dvomu: j
PRAZEN?
LITOSTROJ ODPRL AVTOMOBILSKI SALON - DIREKTOR O PRIHODNOSTI TE PROIZVODNJE
LJUBLJANA, 30. jun. V Kersnikovi ulici 12 je ljubljanski Litostroj - končno - le odprl svoj avtomo- i bilski prodajni salon in tako omogočil svojim kupcem, da lepe nove »renaulte« kupujejo v sicer majhnih, a simpatičnih novih in temu ustreznih prostorih.
Generalni direktor Titovih zavodov »Litostroj« inž. Marko Kržišnik je svoj nagovor ob otvoritvi izrabil tudi za dvoje: da na posreden način izkaže svoje nezadovoljstvo s sklepi ZIS o podražitvi uvoznih avtomobilov (po domicilnih cenah) in da spregovori o načrtih Litostroja v avtomobilski proizvodnji. Kržišnik je najprej pojasnil, da od zadnje devalvacije sem Litostroj ne sestavlja »renaultov«. Kljub zastoju pa se v strategiji in načrtih tovarne ni nič spremenilo. Še več: načrti so postali bolj realni.
Kržišnik je povedal, da se je sovlagateljem pri izgradnji nove tovarne (Litostroj - Renault - Zreče) - ob pripombi, da bodo modernizirali proizvodnjo Zreč in zgradili tovarno v občini, kjer bo na voljo dovolj delovne sile (izven Ljubljane) - pridružilo romunsko podjetje Dacia, ki že ima svojo tovarno renaultov, kjer sestavljajo modificirano izvedbo renaulta 12. Za Litostroj je to sodelovanje izjemno ugodno, pravi njegov direktor, ki je optimist, kar zadeva bodočnost avtomobilske proizvodnje v Litostroju.
Delo, 1. 7. 1972, 2 I.V.
(c) Imamo (sicer redko) vrsto skladenjsko vezanega naslovja, v katerem je v nadnaslovu ¦ osebek s povedkom in členkom, naslov je povedkovo določilo in skupaj tvorita en del pri- : redja, drugi del, ki je tu ločno priredje, pa je enota podnaslova. Ker niti v sinopsisu (kot ' zadnji enoti naslovja) niti v tristolpčnem besedilu ni podatka za navezavo stika med na- j
» Divergentni točki nista povsem simetrični, saj na polu praznosti lahko določimo najvišjo stopnjo, tj. popolna odsotnost povezanosti med naslovom in vsebino besedila. Popolno odsotnost (v strogem smislu zveze) si je sicer možno zamisliti čeprav je v resnici redka; naslovnik jo sprejme kot korektorsko pomoto, npr. naslov Vlom v kiosk Tobaka in vest o prometni nesreči. Odsotnost povezave se tukaj razume kot prevelika oddaljenost med pomeni besed v naslovu in besedilu, da bi naslovnik lahko gladko vzpostavil skupno semantično polje na način, običajen za dojemanje razmerja med tema dvema enotama (gl. tukajšnji zgled (a)!); na desni strani grafa je med naslovi možno določiti nižjo oz. višjo stopnjo hiperboličnosti ne pa tudi nasploh najvišje stopnje.
140
slovom (naslovjem, naslovnim blokom) in besedilom, se naslovnik lahko opre edino na enoto Sun mix v podnaslovu in se prepusti razmeroma okorni logiki o tujosti napisa in znanja jezikoslovja(?). To je zgled za območje zastrtosti P-H:
Nadnaslov: TISTI Z OBČUTLJIVO KOŽO SO NAJBRŽ Naslov:       SAMI JEZIKOSLOVCI
Podnaslov: Ali pa jim ni mar napisov, doliler ji ti maže varujejo pred opelilinami - Sun mix - slirivnostna sončna mešanica
Sinopsis: LJUBLJANA, 16. jun. - Sprva mi je namenila le pomilovalen pogled, češ si pa res revica, ko imaš tako nežno kožo, da ti pri vsakem močnejšem sončnem žarku grozijo opekline. Če bi me malo bolj pogledala, bi videla, da le ni tako; zelo občutljivo kožo sem imela samo za našo akcijo, ki naj bi pokazala, kako naj se zavarujejo pred soncem »nežnokožci«.
Delo, 17. 5. 1975, 5 (Marjana Truer)
(č) Zgled iz območja zastrtosti H-P hkrati ponazarja okoliščino, da je sprejemanje časopisnih sporočil (kot resničnostnih, nefiktivnih besedil) vezano skupno doživljanje časov-nosti pri naslovnikih, zato podatke s časovnim pomenom pri sprejemanju nujno vežejo na čas sprejema (danes, včeraj, jutri imajo v časopisu smisel le skupaj s podatkom o javnem štetju astronomskega časa, z datumom). Za slovenskega bralca, ki ve, kdaj se v Sloveniji konča pouk v šolah, je naslov o zaključku pouka v Sloveniji, ki ga prebere julija (ko pouka ni več) zastrti naslov. V tem zgledu se zastrtost razjasni delno v podnaslovu, dokončno pa na začetku besedila:
ZAKLJUČEK POUKA V SLOVENIJI
Na študijski obisk prispeli gojenci vojaške ekonomske akademije
LJUBLJANA, 30. jun. - V soboto so na štirinajstdnevno zaključno terensiio taktično in strokovno urjenje prispeli v Slovenijo gojenci zadnjega letnika vojaške ekonomske akademije iz Beograda. Svoj študijski obisk bodo ob izpolnjevanju učnega načrta izrabili tudi za ogled več slovenskih krajev ter za srečanja s tamkajšnjimi družbenopolitičnimi, gospodarskimi in vojaškimi predstavniki. Med drugim bodo obiskali šolo za miličnike kadete v Vikrčah, Kočevski Rog, bolnišnico Franjo, Most na Soči, Kranj, Škofjo Loko, Dražgoše, ob dnevu borca pa se bodo udeležili prireditev v cerkniški občini.
Delo, 1. 7. 1974, 12 B. D.
3. Zgledi za hiperboličnost naslovov se začenjajo v območju zastrtosti H-P. Naslovnik sicer vzpostavi povezavo med naslovom in sporočilom, vendar je ne sprejme kot stilno igro, ampak tako kot pri praznih naslovih, kot »prevaro«. Hiperbolični naslov obljublja zanimivost, napetost, novost, tragičnost, ki to niso. Tak naslov je mogoče enačiti s kičem v kulturi: izdaja se za nekaj, kar v resnici ni.
(d) NAJDENA NA WC
LJUBLJANA, lebr. - Neža H. iz Zabukovice, ki je začasno prijavljena v Ljubljani, je odšla nakupovat v Namo. Med tem obredom pa ji je hitroroki neznanec iz ročne torbice izmaknil denarnico s 550 din in vsemi dokumenti. Denarnico so kmalu našli, seveda brez denarja, v Wč restavracije DAJ-DAM.
Delo, 7. 2. 1974, 12 (Kronika) R. P.
(e) Hiperboličnost se gradi tudi na dvoumnosti, ki jo naslovnik na določenem mestu v besedilu sicer razreši, vendar naslov še zmeraj sprejme kot prevaro:'
^ So redki primeri, pravzaprav povsem bizarne okoliščine, ko se dvoumnost izkaže z obema možnostima, ki se ne izključujeta, ampak sta obe resnični. Za novinarja je to prevelika skušnjava, da ne bi posegel prav po tej vrsti naslova. Tako vrsto hiperboličnosti zato sprejemamo kot posrečeno besedno igro (celo pri nevedrih vsebinah): HČKO GA JE ZBIL V POSTEUO
DOBRUNJE, 13. jul. - V dokaj nenavadni prometni nesreči, ki se je zgodila danes ob 11.40 pri Dobrunjah na cesti, oziroma bolje rečeno na travniku, sta bila dva huje ranjena.
141
ZARADI DIPLOME V MORJE
V teh hladnih dneh verjetno samo Nemcem pride na pamet, da bi - čeprav v potapljaških oblekah - šli v vodo, pa še v tako umazano, kot je v piranskem pristanišču. ;
Tokrat sta to dve absolventki biološke fakultete v Miinchnu, ki tu zbirata podatke in opravljata raz- | iskave za svojo diplomsko nalogo. (...)
Delo, 21. 12. 1971, 7; 1. k. (Rubrika Pisanice) ' j
(f) To je zgled za hiperbolični naslov, ki je v času izida gotovo pritegnil k branju vehko j (prizadetih) naslovnikov. Naslov obljublja aktualno zadevo, ki pa ji je v besedilu posveče- ¦ nih nekaj zaključnih besed (hiperboličnosti naslova ne opravičuje morebitna uredniška ¦ okohščina, da je bilo poročilo skrajšano na mestu, kjer se je začela zveza z naslovom:
Se skrbi Z GRADNJO J e J
Zvone Dragan in Andrej Verbič včeraj obiskala Krško in Brežice
KRŠKO, 12. julija-Podpredsednik IS skupščine SRS Zvone Dragan in predsednik gospodarske zbor- ^ niče Andrej Verbič sta se danes ves dan zadrževala v Zasavju. Dopoldne sta imela razgovor v Bre- ^ žicah s politično-gospodarskim aktivom, kjer sta se seznanila s problemi brežiške občine, zatem pa' sta obiskala brežiško opekarno, ki je TOZD tovarne Anhovo in se seznanila s programom nove pro- ' izvodnje v opekarni, obiskala pa sta tudi novi obrat Slovina v Brežicah, rudnik Globoko, vrtnarijo ^ na Čatežu in še nekatere druge. 1
Popoldne sta Dragan in Verbič v spremstvu sekretarja medobčinskega sveta ZKS Mira Kambiča prispela v Krško. Najprej sta si ogledala vgrajevanje tretjega papirnega stroja v tovarni celuloze in pa-; pirja »Djuro Salaj«. Direktor tovarne inž. Janez Roškar ju je seznanil s potekom gradnje. Pozneje sta^ imela v sindikalni dvorani tovarne sestanek z gospodarsko-političnim aktivom. Na njem so gosta sez-* nanili o potrebi izgradnje kartonažne tovarne na Senovem, ter še vedno številnimi problemi v zvezi'\ z izgradnjo jedrske elektrarne. ^
Delo, 13. 7. 1976, 2 Peter Romanič^
(g) Zgled za naslov, v katerem se hiperboUčnost preveša v nabuhlost Iz želje, da bi naredi^ učinkovit naslov, je avtor prenapel metaforo. Gre za napačno presojo o pomembnosti be-| sedila in za pomanjkanje občutka za mero. |
Po cesti Druge grupe odredov v Dobrunjaii pri Ljubljani je proU Dobrunjam vozila s fičkom ljubljanske registracije 42-letna Ivanka Repovž iz Matjaževe 13 v Ljubljani. Ko je pripeljala v bližino hiše št. 27 v blagem levem ovinku, ji je skozi odprto šipo na ličku priletela velika muha in se ji usedla na lice. Voznica se je zmedla, spustila volan in zapeljala s ceste v desno in na travnik. Takrat je na travniku nič hudega sluteč kosil travo 51, letni Ciril Skrjanc. Fičko ga je zadel tako močno, da ga je vrglo 13 metrov po zraku, skozi zaprto okno in v stanovanje njegove hiše. kjer je hudo ranjen obležal na svoji postelji.
Delo, 14. 7, 1975, 10 (Kronika) Ž. H.
Ker liiperboličnost obravnavamo kot stilistično kategorijo in je ne enačimo vnaprej s senzacionalizmom (čeprav je v določenih okoliščinah tudi to), lahko dopustimo tudi pretanjene stilne učinke, grajene prav na hiperboličnosti (ne pa na senzacionalizmu).
Naslov Babica pri dvaiselih izrablja prav to možnost, saj se ponuja kot »senzacija«, vendar dvoumnost iz homoni-mičnosti besede babica takoj sprejmemo kot dober stilni postopek (v tem primeru podprt s fotografijo mladega dekleta in začetkom besedila):
V dvajsetem letu je, pa že babica! Ja, prav ste prebrali. Seveda pa ni takšna babica, ki bi imela že vnuke in vnukinje. Pač pa ima veliko opravka z dojenčki, saj je medicinska sestra - babica. Dela pa v ljubljanskem porodnišnici. Zbor občanov, 13. 7, 1982, 6i Neva Železnik
Glede lega se je včasih težko odločiti in vprašanje je, kako tak naslov sprejme naslovnik: ali kot surovo hiperboUčnost (pravzaprav kot senzacionalizem) ali kot prefinjen stilem, grajen prav na hiperboličnosti:
DOVOLJ MESA
ABC POMURKA BO SEPTEMBRA ZAČELA GRADITI NOVE HLEVE ZA PITANJE PRAŠIČEV MURSKA SOBOTA, 3. avgusta - Predstavniki inštituta za ekonomiko investicij pri Ljubljanski banki združeni banki so si ogledali lokacijo in pregledali investicijsko dokumentacijo, največje investicije v kmetijstvu v Pomurju. Delo, 4. 8. 1978, 2, Boris Hegediiš
142,   .......,.... ^_............
STEKLO UBIJE ZIMO »ŽETEV« PO 4 MESECIH
Resnik v Kaštelih pri Splitu velja s svojimi 15 hektari toplih gred za največjo vas pod steklom v Jugoslaviji. Čeprav se je začela proizvodnja v tem obratu kombinata »Jadro« šele 21. oktobra lani, so pred dnevi pospravili že prvi pridelek: 14 vagonov paradižnika, 30 vagonov solate odlične kakovosti, 140.000 vrtnic, 150.000 gerber in več kot 4 milijone nageljnov.
Delo, 13. 2. 1972, 1
Summary
VAGUE NEWSPAPER HEADLINES
The article deals with a range of newspaper headlines which with an unsuitable selection of the given linguistic means (especially vocabulary) make the expected (and urgent) connection with a text rather vague. This connection is not understood from empty headlines, which the reader can establish after having received the message. Hyperbolic headlines are connected with the text but convey the content by stressing elements which as components of the message are of less or no importance. Thus, empty headlines mislead the reader and cause disturbances in the reception of the newspaper message. Hyperbolic headlines are a stylistic category and, by themselves, are not sensational, but lead into sensationalism, which should here be strictly separated from stylistic phenomena in journalism.
JAN BAUDOUIN DE COURTENAY - KORESPONDENCA Z JANKOM KOTNIKOM 1915/16
Pred več kot dvema desetletjema mi je pokojni Janko Kotnik (22. 12. 1885-19. 11. 1975) izročil pismo in štiri dopisnice znamenitega poljskega jezikoslovca Jana Baudouina de Courtenaya z namenom, da bi jih kje objavil Vendar takrat do objave ni prišlo; bile so narejene fotokopije, izvirnike pa sem Kotniku vrnil.
V zelo bogati mednarodni BdC-evi korespondenci imajo slovenski naslovniki nedvomno pomembno mesto (Gregor Krek, Stanislav Škrabec, Karel Štrekelj, Vatroslav Oblak, Ivan Trinko, Davorin Trstenjak, Ivan Prijatelj idr.; prim. knjigo ruske zgodovinarke I. V. Čur-kine, Russkie i slovency, Nauka, Moskva 1986, str., 89-112); pričujočih pet kratkih BdC--evih dopisov Janku Kotniku gotovo na poseben način dopolnjuje avtorjeve osebnostne kvalitete, saj so nastah v izrednih okoliščinah prve svetovne vojne, ko se je mladi slovenski slavist in romanist kot avstrijski poročnik znašel v ruskem ujetništvu in se je želel tam dalje slavistično izpopolnjevati. Tudi BdC-ev položaj je bil takrat izreden - januarja 1915 se je namreč vrnil iz ječe, kjer je odslužil dobra dva meseca kazni, ki so mu jo prisodili zaradi brošure Nacional'nYi i territorial'nyj priznak v avtonomii: v njej se je zavzemal za jezikovne in narodnostne pravice manjšin v carski Rusiji. Hujše kot zaporna kazen je bilo za BdC-a dejstvo, da mu je bila pri sedemdesetih letih odvzeta profesura petrograjske unl-
143
verze (mesto so mu vrnili šele po februarski revoluciji 1917). Zaradi vsega tega je narav- t nost presenetljivo, s kakšno skrbjo in potrpežljivostjo pomaga slovenskemu vojnemu I ujetniku in za to akcijo pridobi še dva ruska jezikoslovca- Šahmatova in Kuljbakina. Najbrž se je Kotnik obrnil na BdC-a kot Štrekljev učenec iz Gradca. (Seveda je bil status in standard takratnega vojnega ujetnika precej drugačen kot npr. med drugo svetovno vojno!) i
Ker je o Baudouinu de Courtenayu v mednarodnem jezikoslovju in pri nas veliko zna- " nega in napisanega (prim. monografijo in bibliografijo Joachima Mugdana, Jan Baudouin ' de Courtenay (1845-1929) Leben und Werk. Wilhelm Fink Vertag, München 1984, 238 str.; ' gl. tudi T. Logar, J. Baudouin de Courtenay - slovenski dialektolog, JiS XXXI11, 1987, št. ^ 1-2, str. 1-7), naj na kratko predstavim naslovnika BdC-evih sporočil dr. Janka Kotnika.."j
Iz publikacije Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, Univerza v i Ljubljani, 1957, str. 93, 94; 1969, str. 85; 1979, str. 107 lahko povzamemo, da je bil J. K ' rojen na Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v Ce- ' lovcu, kjer je leta 1906 maturiral; slavistiko in romanistiko je študiral na univerzah v Pra- ' gi, Parizu, Lausanni in v Gradcu ter je tu leta 1911 promoviral (pri Karlu Štreklju) na pod- ; lagi disertacije o dobrškem narečju. V šolskem letu 1912/13 je bil suplent na realki v Go- ; rici, naslednje leto pa profesor na realni gimnaziji v Banjaluki. V začetku prve svetovne -i vojne je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko in že po slabem mesecu (4. 9.1914) na gahcijski i fronti ranjen prišel v rusko ujetništvo. Leta 1915 je bil kot vojni ujetnik v starodavnem ] mestu Ugliču ob zgornji Volgi (Jaroslavska gubemija), od koder je pisal BdC-u v Petro- i grad. Spomladi 1916 se je pridružil jugoslovanski diviziji v Odesi in se udeležil pohoda i v Dobrudžo. Leta 1918 je stopil v rusko revolucionarno vojsko in bil v Moskvi sourednik \ lista »Jugoslovenska federacija«. Po vrnitvi v domovino (1919) je bil v Celovcu urednik i »Mira« in član jugoslovanske plebiscitne komisije. Od leta 1921 do 1940 je bil profesor^ na realni gimnaziji v Mariboru; med drugo svetovno vojno je nekaj časa kot honorarni j lektor poučeval francoščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1946 postal red- i ni lektor; od 1948 je bil predavatelj za francoščino, od 1956 pa znanstveni sodelavec (upo- ; kojen 1961) na oddelku za romanistiko; tu je predaval francosko književnost še blizu de- ] set let po upokojitvi. i
Janko Kotnik je bil eden najplodnejših slovenskih piscev dvojezičnih slovarjev (sloven-sko-francoskega, -angleškega, -ruskega), nekaterih tudi v več izdajah. V mlajših letih se' je pogosto oglašal s krajšimi samostojnimi prispevki in kritikami v raznih slovenskih ča- ' sopisih. j
BdC-eve dopisnice in pismo si časovno sledijo takole: prva dop. 7/20. VIII. 1915; drugal dop. 21. VIII./3. IX. 1915; pismo 4/17. IX. 1915; tretja dop. 26. XII. 1915/8. L 1916; četrta* dop. 24. IV./7. V. 1916. Zanimivo je, da je današnji Leningrad ob datumu na prvi dopisnici' samo Spb. (Sanktpeterburg), na drugi Spb. z dodatkom v oklepaju (Petrograd), medtem koi"* je na naslednjih treh dopisih samo Petrograd; to pač dokazuje, da so se novemu imenu^j Petrograd šele privajali. Prve štiri enote so bile naslovljene na Kotnika v Uglič (pošto mu ; je posredoval knjigarnar Voronov), zadnja v Odeso. Precej nenavadno se zdi, zakaj je BdCi ob naslovu dodal še »prepodavatel' Triestskoj gimnazii« (predavatelj tržaške gimnazije),| saj Kotnik nikoh ni bil profesor na tržaški gimnaziji, temveč leto dni v bhžnji Gorici. Naj-1 brž je BdC izbral Trst (rus. Triest), ker je bil prepričan, da Rusi vedo za to avstrijsko pri-, stanišče, medtem ko bi jim omemba Gorice ne bila posebno otipljiva informacija.       |
1
Tu je objavljena fotokopija prve rusko' pisane BdC-eve dopisnice, sledi ji v latinico pre-i črkovano besedilo in slovenski prevod; druge tri dopisnice so samo prečrkovane in pre-j vedene. Jezik pisma je posodobljen in ruski izrazi v njem prečrkovani. V opombah je ne-j kaj pojasnil, ki so potrebna za širši krog bralcev. j
144
^  -^-^^»«....4**^^ C^«^i-.>t~«-s
' BdC se ni dosledno držal takratnih pravopisnih norm (npr. gramatika namesto grammatika).
145
Spb. 7/20. Vili 1915
Mnogouvazaemyj kollega! Pis'mo Vaše ot 28 ijulja mnoju polučeno. (NB. dolžen soobščit', čto moj rodnoj jazyk - pol'skij, a ne russkij).^ S udovletvoreniem Vašej pros'by dolžen podoždat' do vozvraščenija v Petrograd akademika i profesora A. A. Šahmetova.' Togda Vy polučite želaemuju programu, da kromé togo i koe-čto drugoe, ot menja, a možet byt' tože i ot Šahmatova. - Čto kasaetsja gramatiki dievnecerkovnoslavjanskago jaz., ja pisal v Har'kov profesoru S. M. Kul'bakinu," avtoru takoj gramatiki, prosja ego vyslat' Vam ee. Nadejus', čto on eto ispolnit. Soobščite, požalujsta, polučiU li Vy gramatiku Kul'bakina.
Želaju Vam vsego horošego i prežde vsego po vozmožnosU skoree vernut'sja na rodinu. Predannyj Vam
IBoduen de Kurtene • Spb. 7/20. VIII. 1915
Velecenjeni kolega! Vaše pismo z dne 28. julija sem prejel. (NB. Vam moram sporočiti, da je moja materinščina poljščina in ne ruščina). Da bi lahko izpolnil Vašo prošnjo, moram počakati, da se vrne v Petrograd A. A. Šahmatov, akademik in profesor. Potem boste do-bih zaželeni program in razen tega še kaj drugega, od mene, mogoče pa tudi od Šahmatova. Glede slovnice starocerkvenoslovanskega jezika sem pisal v Harkov profesorju S. M. Kuljbakinu, avtorju slovnice, in ga prosil, da Vam jo pošlje. Upam, da bo to storU. Sporočite mi, prosim, ali ste dobili Kuljbakinovo slovnico.
Želim Vam vse najboljše, predvsem pa, da bi se mogli čimprej vrniti v domovino.
Vaš vdani BdC
Spb. (Petrograd), 21. VIII/3. IX 1915
Mnogouvazaemyj kollega! Včera ja videlsja s profesorom i akademikom A. A. Šahma-tovym. On obeščal vyslat' Vam trebuemuju Vami »Programu dlja sobiranija dannyh po velikorusskim govorov«.' Vmeste s tem Vy polučite neskol'ko moih meločej.
Profesor S. M. Kul'bakin pisal mne, čto poslal Vam svoju cerkv. si. gramatiku i serbskuju gramatiku
Iskrenne Vam predannyj
Adres profesora Kul'bakina: IBoduen de Kurtene
g. g. Har'kov (JBaudouin de Courtenay)
Mironosickaja, 78
Stepaiiu Mihajloviču Kul'bakinu,
profesoru Universiteta
' Baudouin de Courtenay kot Poljak ni mogel dobiti docenture v Varšavi, saj so bile razmere po drugi poljski vstaji (1863) še ostrejše; zato je 1868 odšel v Peterburg in tam pri 1.1. Sreznjevskem opravil magisterij in doktorat Ker je prihajal k nam proučevat zahodna narečja (rezijansko, tersko) iz Rusije, so ga tudi pri nas večinoma imeli za Rusa. ' Alekséj Aleksandrovič Šahmatov (1864-1920) velja za enega najpomembnejših rusistov sploh; ukvarjal se je predvsem z zgodovino ruskega jezika in je pri tem prvi določneje zarisal meje med ruskimi in cerkvenoslovanskimi prvinami; za Sobolevskim je bil najvidnejši ruski dialektolog, za Buslajevom pa tudi sintaktik. Kot akcentolog je raziskoval tudi čakavski in štokavski naglas. Zelo mlad je postal profesor peterburške univerze in redni član ruske akademije znanosti; tu je dolgo vodil delo za ruski akademijski slovar. Njegove znanstvene vezi so bile nenavadno razvejene, saj si je v svojem življenju dopisoval menda kar s 1835 posamezniki in ustanovami; na njegovih znamenitih domačih večerih so bili večkrat gostje tudi mladi slovenski štipendisti Rajko Nahtigal, Ivan Prijatelj, Karel Oštir. ' Stepan Mihajlovič Kuljbakin (1873-1941) je bil od 1905 profesor slavistike na harkovski univerzi; leta 1920 je emigriral v našo državo in bil najprej profesor filozofske fakultete v Skopju in od 1924 v Beogradu. V letih 1911-1913 je izdal slovnico: Drevnecetkovnoslavjanskij jazyk v treh delih (to je želel dobiti J. Kotnik), še prej (1909) pa skripta Kiatkaja fonetika i morlologija serbskogo jazyka. ' BdC-u se je zapisala napačna oblika govorov nam. govorom.
146
Spb. (Petrograd), 21. VIII./3, IX. 1915 Velecenjeni kolega! Včeraj sem srečal profesorja in akademika A. A. Šahmatova. Obljubil mi je, da Vam pošlje zaželeni Program za zbiranje podatkov o velikoruskih govorih. Skupaj s tem boste dobili tudi nekaj mojih drobnarij.
Profesor Kuljbakin mi je pisal, da Vam je poslal svojo cerkvenoslovansko in srbsko slovnico.
Iskreno Vam vdani BdC
147
^  Lr-^^^-^ .^"t^ ^/vf^-
148
Petrograd, 4/17. IX. 1915
Velecenjeni gospod kolega!
Odgovarjam na Vaše pismo z dne 6. IX. (24. Vlll.). Šahmatova nisem še videl. Ko ga bom srečal, mu bom sporočil Vašo zahvalo. Gotovo Volf" nima slovnice Kryiiskega.' Zdaj pa tudi iz Varšave ni mogoče dobiti ničesar, ker je popolnoma odrezana odVzhoda. V Varšavi je ostala ena mojih hčera in doslej od nje nimam nobenega glasu. Če želite, bom za Vas poskušal dobiti slovnico Kryhskega v tukajšnji poljski knjigarni - seveda če jo ima od prej.
Lepo se Vam zahvaljujem za Vaše pripombe k »apokrifu«.
Razume se, da »isnješlo« bolje ustreza ruskemu »izobreteno«' kot pa ruskemu »najdeno«,' za kar imamo v slovenščini »našlo« (brez iz); vendar se mi je tukaj ob splošnem pomenu zdelo primerneje uporabiti v prevodu rusko »najdeno«.'" Sicer je mogoče, daje bilo »isnejšlo« tu rabljeno v pomenu ruskega »izobrčteno«" ah, natančneje, »sostavleno«, »sočineno«.'^
»Upreperi« se mi je povezovalo z imenov. s. ž. prepera (je tudi v Pleteršnikovem slovarju), ne zaradi končnice -i, ampak zaradi e-ja v deblu: preperi. Od prepir bi najbrž moralo biti prepiru ali pa prepiri.
Upam, da ste od prof. Kuljbakina že dobili obljubljene knjige; če ne, jih boste kmalu prejeli. Torej Vam njegove stckls. slov. ni treba naročati iz Petrograda. Saj Vam bo zadoščal en izvod.
Etimo! slovarja Preobraženskega" je doslej izšlo 9 zvezkov, zadnji na črko P, torej več kot polovica. Vsak zvezek (vypusk) stane 65 kopejk, tako da vse skupaj znese ok. 10 rub-Ijev.
Iz srca Vam želim, da bi se ta nora vojska čimprej končala in da se vrnete v domovino k svojemu rednemu delu.
Prisrčen pozdrav od vdanega Vam JBaudouina de Courtenaya
Petrograd, 26. XII 1915/8. I 1916 Mnogouvazaemyj koUega! Očen' Vam blagodaren za poželanija i krasivuju otkrytku. Ne mogu Vam poslat' v obmen čego nibud' nadobnago, tak kak doma zapasa u menja net,
' Knjigarna v Petrogradu.
' Adam Antoni Krynslci (1844-1932), poljski jezikoslovec, gimnazijski sošolec BdC-a; bil je profesor za slovansko Biologijo na univerzi v Lvovu in v Varšavi. Znan je predvsem kot soavtor t. i. varšavskega slovarja v osmih knjigah (1900-1927)i druga dva avtorja sta bila Karlowicz in Niedžwiedzki Njegovo glavno delo je GramatYka ;fzyAapol-skiego, 1897.
• Oblika rus. glagola izobresU. ' Oblika rus. glagola na/(/.
Tretji pomen glagola najti. "Gl opombo 8.
" Sestavljeno, narejeno, ustvarjeno.
" Aleksandr Grigorjevič Preobraženskij, ruski etimolog, umrl 1918. Izdal je Etimologičeskii slovar' lusskogo iazyka v 14 snopičih od A do S (191(>-1918); na osnovi gradiva P. so leta 1949 v redakciji S. P. Obnorskega izdali še zadnji snopič (telo - jaščur) kot del celotnega slovarja.
149
a vse magaziny v tečenii neskol'kih dnej zakryty. - Ot vsej duši želaju Vam vsego ho- ' rošego, v pervuju golovu že togo, čtoby eta vseevropejskaja merzost' končilas' po vozmož- i nosti skoree i čtoby Vy mogli vemut'sja na rodinu i prodolžit' tam plodotvornuju tvor- ' českuju rabotu. Poka eta gadost' ne končitsja, nel'zja govorit' o spokojnom umstvennom i trude
Iskrenne Vam predannyj IBoduen de Kurtene i
Petrograd, 26. XII. 1915/8. 1. 1916 ; Velecenjeni kolega! Zelo sem Vam hvaležen za dobre želje in lepo razglednico. V zameno ; Vam ne morem poslati nič koristnega, ker nimam doma nobenih zalog, vse trgovine pa ; so že nekaj dni zaprte. Iz vsega srca Vam želim vse najboljše, predvsem pa to, da bi se • ta vseevropski gnus čimprej končal in da bi se lahko vrnili v domovino in tam nadaljevali ; svoje ustvarjalno delo. Dokler pa se ta gnusoba ne konča, ne moremo govoriti o mirnem umskem delu. i
Iskreno Vam vdani BdC
I
Petrograd, 24. lV/7. V 1916 j
Mnogouvazaemyj kollega!
Ot A. P. Voronina (knjigoprodavca v Ugliče) ja nakonec uznal Vaš novyj adres. Vy ve- ; rojatno uže osvedomleny o tom, čto ja soglasno Vašemu trebovaniju, otpravil v Uglič | Pol'sko-russkij slovar' Dubrovskago, kuplennyj mno''' dlja Vas (poslednij imejuščijsja \ eščo ekzempljar). Tak kak očevidno Vy im ne vospol'zuetes', to ja poprosil g. Voronina | vozvratit' mne ego po vozmožnosti skoree. Zdes' on prigoditsja dlja odnoj iz moih sluša- | tel'nic. - Ot Voronina je uznal tože o Vašem original'nom'^ rešenii
Želaju Vam vsego horošego predannyj Vam I
Prof. IBoduen-de Kurtene j (JBaudouin de Courtenay) |
Petrograd, 24. 1V./7. V. 1916 :
Velecenjeni kolega!
Od A. P. Voronina (knjigarnarja v Ugliču) sem končno izvedel za Vaš novi naslov. Najbrž \ Vam je že znano, da sem Vam na Vašo željo poslal v Uglič Dubrovskega Poljsko-ruski i slovar, ki sem ga kupil za Vas (bil je zadnji primerek). Ker ga Vi po vsej verjetnosti ne boste potrebovali, sem prosil g. Voronina, naj mi ga čimprej vrne. Tu bo prišel prav eni mojih slušateljic. Od Voronina sem izvedel tudi za Vašo originalno odločitev.
Želim Vam vse najboljše, j Vaš vdani BdC i
Franc Jakopin ! Znanstvenoraziskovalni center SAZU ' v Ljubljani j
Okrnjen zapis oblike mnoju. "Gre za Kotnikovo odločitev, da se je pridružil jugoslovanski diviziji v Odesi.
150
VLOGA IZOBRAŽEVALNE ŠOLSKE TELEVIZIJE (OZIROMA TELEVIZIJSKE KASETE IN VIDEA) PRI SLOVSTVENEM POUKU
Zapisano je, da se brigaj krojač za svoje kopito, čevljar za svoj vatel, ribič za svoj čopič in slikar za svoje mreže, je rekel Capuletov sluga in je mislil, da je napravil dovtip, pa ga ni.
I. Cankar
Naslov mojega diskusijskega prispevka' Vyoga izobraževalne šolske televizije (oziroma televizijske kasete in videa) pri slovstvenem pouku bi se moral zaključevati z vprašajem. To bi bil, ali vprašaj začudenja nad tem, kaj imata dva tako različna medija sploh skupnega, ali pa bi šlo za vprašaj retorične samogotovosti, ki bi se ji zdela takšna povezava povsem samoumevna in nevprašljiva. Zato se mi zdi smiselno, da se natančneje opozori na zadržke in podstave pri obeh izključujočih se pramenih, tako pri pramenu začudenosti kot tudi pri pramenu retorične samogotovosti. Pri pramenu začudenosti je potrebno pritrditi dejstvu, da gre za dva različna medija, pri čemer besedna umetnost v svoji podstavi izpričuje geslo, da je bila na začetku Beseda, televizijski medij pa zaradi usmerjenosti k nejezikov-nemu vizualnemu sporočanju s svojo podstavo trdi ravno nasprotno: na začetku je bila Podoba. Zato je začudenje povsem upravičeno, kadar gradimo tezo o vlogi televizije pri slovstvenem pouku na postavki, da je potrebno literarna dela samo televizijsko dramatizirati in upodobiti, ker bi jih s tem še bolj približali učencu. S takšnim stališčem bi se prav gotovo odrekali literaturi kot avtonomni umetnosti, saj ne bi upoštevali dejstva, da se s prenosom iz enega sporočilnega medija v drugega že zaradi spremembe same narave prenosnika tudi pri najboljši posnemovalni volji bistveno spremeni smisel in pomen umetnostnega sporočila. Začudenje bi bilo potemtakem povsem upravičeno, če bi - povedano s paradoksom - bralno vzgojo, vzgojo za branje, kot vzgojo spretnosti, ki omogoča bralcu brati različne vrste besedil v skladu s posebnimi oblikovalnimi zahtevami slehernega besedila, udejanjali s pozivanjem na gledanje televizijsko dramatiziranih literarnih del. Začudenje pa ne bi bilo na mestu, če bi se spregledalo, da ima slovstveni pouk poleg bralnovzgojnega tudi izobraževalni pomen, pri čemer zadržek o medijski neistovetnosti ni več ustrezen, saj ni jasno, zakaj za dosego izobraževalnih smotrov ne bi uporabljah tudi televizije kot enega od pomožnih in izbirnih učnih sredstev. Uporaba televizije se zdi smotrna, kadar zmore na osnovi svojih najpomembnejših razločevalnih lastnosti, gibljive slike in zvoka, dati več in smiselno bolj zaokroženih ter nazomejših podatkov, kot zmo-reta to učitelj in učbenik. Pri tem ne gre spregledati precejšnje motivirajoče vloge televizije pri današnji avdiovizualno razvajeni generaciji, ki je navajena, da ji čutila od vsepovsod bombardirajo profesionalno preračunane kombinacije dražljajev. »In kako naj ob vsem tem,« se sprašuje B. Marentič-Požarnik, »učenec dovolj časa ohrani pozornost le za besedno posredovano informacijo?« S tem se že odpira vprašanje pramena o samoumevnosti uporabe televizije pri slovstvenem pouku. Ta samoumevnost lahko temelji tako na histerični potrebi po sledenju modnim novostim za vsako ceno kot tudi na naivni veri, da sprememba same tehnologije pouka prinaša tudi že bistvene vsebinske novosti. Zdi se, da temu ni tako, saj je znano, da uporaba moderne učne tehnologije lahko vehkokrat ostane samo zunanji dodatek domnevnemu primitivizmu učnih vsebin, celo več, lahko ga s svojo navidezno funkcionabiostjo še stopnjuje. Zato pri slovstvenem pouku oddaje
¦ Esejizem in nekateri retorizmi so posledica govorne predstavitve tematike na strokovnem zborovanju slavistov v Boiiinjski Bistrici 3. okL 1987.
151
šolske televizije ne bi smele biti predavanja ali nekaj, kar bi lahko učitelj opravil tudi brez pomoči od zunaj, saj bi se s tem ne pridobilo veliko. Šolske televizijske oddaje bi morale pri slovstvenem pouku - če se ostane v najstvenih višinah - slediti ne samo najsodobnejšim dosežkom nacionalne in svetovne literarne vede, temveč upoštevati tudi načela didaktične primernosti in ustreznosti razvojni dobi učencev, hkrati pa bi morale v največji možni meri upoštevati tudi najbistvenejše značilnosti svojega medija. Ena od teh značilnosti je tudi ustvarjanje ustrezne dramatične napetosti, ki jo pogojuje uporaba »gibljivih slik«. (Z namenom negativnega eksempla bi veljalo opozoriti na nekatere oddaje ljubljanske televizije, ki se ukvarjajo z literaturo: ne upoštevajo niti načela napetosti, ki bi ga lahko dosegale z dialoškim navzkrižjem različnih mnenj o konkretnem literarnem delu, niti ne upoštevajo načela konkretnosti, tako da se še največkrat izgubljajo v izrekanju monoloških in splošnih resnic.) Če televizijski medij omogoča konkretnost (shke) in napetost (gibljive slike), bi televizijski slovstveni pouk z najboljšo izrabo teh značilnosti ustrezal tako načelu nazornosti kot tudi zanimivosti (dramatična napetost sodi med enega od najpomembnejših motivacijskih postopkov). V nasprotju s tradicionalnim, adaptivnim pojmovanjem učenja (»Učenje kot spreminjanje posameznika na osnovi preteklih izkušenj« - kar predpostavlja pasivno prilagajanje posameznika obstoječemu) naj bi slovstvene televizijske oddaje temeljile na zahtevi po inovativnem, problemskem učenju, ki bi ga omogočalo legahziranje dejstva, da hterarno delo ni nič enovito zaprtega, vedno identičnega samemu sebi, marveič da v različnih sočasnih pa tudi zgodovinsko razvejenih bralnih aktuaUzacijah doživlja cel kup interpretacijskih premen, pogojenih z ideološkimi podstavami lastnega dojemanja sveta. Uzaveščale naj bi učenčeve bralne sposobnosti, navajale k spoštovanju tako svojega kot tujega doživljajskega dojemanja, razumevanja in vrednotenja literarnih del, hkrati pa tudi razpirale potrebo po popolnejših in vseobsega-jočejših dojemanjih posameznega besedila.
Vse, kar je predmet literarne vede, bi lahko postalo sredstvo televizijskega oblikovanja, pa najsi gre za literarnozgodovinska dejstva, interpretiranje ali Mterarnoteoretična razglabljanja. Omeniti velja samo še dejstvo, da se je literarna veda v zadnjem času preusmerila predvsem na literarno besedilo (kar je samo eden od treh elementov književne komunikacije, kamor poleg literarnega dela sodita še kategoriji avtorja in bralca), a tudi podatki o avtorju, njegovi dobi in bralcu, vpisani v samo besedilo, pridobivajo na veljavi, samo da zdaj nimajo več pozitivistično determinirajoče vloge, temveč na osnovi teorije o medbesedilnosti dobivajo vrednost besedila med besedili, s katerimi se okorišča avtor pri izražanju svojega odnosa do sveta in umetniškega sporočila.
Zaradi nazornosti naj navedem nekaj elementov sinopsisa za predstavitev/i/apca Jerneja in njegove pravice na najtežji srednješolski težavnostni stopnji.
Nekateri faktografski podatki o avtorju in dobi nastanka literarnega dela (ruska revolucija 1905., uvedba splošnih volitev v Avstro-Ogrski, Cankarjev prihod v Ljubljano in njegovo kandidiranje na listi SDS, krekovstvo) bi imeli predvsem ilustrativno vrednost, ki bi časovno in prostorsko umeščali besedilo, hkrati pa bi opravljali tudi vlogo negativnega eksempla, saj bi se v nadaljevemju pokazalo, da omenjeno besedilo ni agitacijska brošura in homološki odraz dobe, kar je še vedno - utrjen predsodek v mnogih učbenikih.
Napetosti bi se skušalo zadostiti z zgodovino recepcije tega Cankarjevega dela, ki je nihala vse od Prijateljeve teze o mogočni prepesnitvi Komunističnega manifesta pa do Pregljeve misli, da gre »za formalno veleumetnino in umsko velezmoto.« Konkretnosti in nazornosti bi se še najbolj približali z vizualizacijo zadnjega odlomka povesti, kjer bi se zaustavili predvsem pri problemu požara, pipe in besedilnih preskokov. (»Trikrat so zamahnili in visoko so prasnile iskre iz plamena.« - Vizualizacija takšnega dogodka še bolj ei-detično poudari problem besedilnega preskoka /to, da so Jerneja vrgli v ogenj/, ki mu je treba poiskati besedilno funkcijo. Tudi z razgradnjo in vizualizacijo metaforičnega polja
152
»petelin - ptica - orel« bi se nazorneje potrdilo prizivanje monarhije. (Orel kot simbol A-O.) Na osnovi bibliografskih izpiskov, ki jo je opravil M. Hladnik, bi se pokazale podobnosti in razlike med motivom požara pri Hlapcu Jerneju in literamozgodovinskem izročilu.
Skušale bi se poiskati odnosnice med Hlapcem Jernejem in Martinom Krpanom, kajti oba se napotita na Dunaj, da bi rešila cesarja (eden konkretno, drugi simbolno), pa tudi temelj sveta, na osnovi katerega se utemeljujeta, je pri obeh podobno nevprašljiv in samogotov.
Učence bi se skušalo doživljajsko in problemsko motivirati z razmišljanjem o morebitni današnji Jemejevi usodi.
Na osnovi zgodovine recepcije bi bilo vidno, da ni enotnega prototekstnega smisla in da temu ustrezno tudi ni edino zvehčavne interpretacije.
Razporeditev gradiva bi skušala slediti kompoziciji Buzanovega miselnega vzorca, upoštevana bi bila nujnost ihterdiscipUnamega povezovanja z drugimi strokami, zgodovino, pravom itd.
Očitek, da na podlagi takšne obravnave učencu ne bo treba brati knjige, je podoben očitku, da je knjiga kratkih povzetkov zgodb naših literarnih del naredila veliko škode, ker učencem s tem ni potrebno več prebirati del v celoti. Ta argument drži samo takrat, kadar se od učenca zahteva le poznavanje zgodbe posameznega besedila, kadar pa se ga problemsko uvaja tudi v druge elemente literarnega oblikovanja, je brezpredmeten.
Perspektive! Perspektivo vidim v dveh smereh: na nacionalno institucionalni in lokalno šolski ravni. Na nacionalno institucionalni ravni naj bi šlo za serijo oddaj v okviru t. i. šolske televizije odprtega kroga, te oddaje bi pripravljale skupine strokovnjakov v okviru enega centra, namenjene pa bi bile določeni tipizirani razvojni stopnji učencev. Učitelju bi takšne oddaje predstavljale eno od izbirnih možnosti, zaradi domnevne širokopotez-nosti, strokovne doslednosti, sistematičnosti in didaktične primernosti pa bi predstavljale dvig kakovosti splošnoizobraževalnega programa. Na nacionalno institucionalni ravni bi bilo nujno treba vključevati celovite računalniške obdelave posameznih elementov slovstvenega korpusa, saj bi posamezni problemi - npr. vloga, zgradba in pomen imena v h-terarnem delu, premene posameznih motivov - dobili jasnejše umestitve le na osnovi celovitejših računalniških izpisov.
Na lokalno šolski ravni naj bi šlo predvsem za interno televizijo, kamor sodi tudi uporaba televizijskih kaset (videa). Lokalna šolska televizija bi lahko spodbujala ustvarjalnost učencev in učiteljev, da bi se tudi sami poskusili v izdelovanju oddaj za slovstveni pouk, ki bi bile glede na nacionalno institucionalni program ali komplementarne, alternativne ali regionalne. O regionalnih bi govorih tedaj, kadar bi skušale upodobiti probleme in ustvarjalnost regionalnih piscev, o alternativnih, kadar bi glede na nacionalno institucionalne programe prinašale drugačne metode, oblike in rezultate, o komplementarnih pa tedaj, kadar bi samo dopolnjevale nacionalni program.
Ker menim, da se slovstveni pouk ne more več utemeljevati na imaginarnem poslanstvu prenašanja večnih vrednot, bi veljalo razmišljati o njegovem utemeljevanju na možnostih, ki jih ponuja tako pri razbiranju pomenov že danega sveta in hterature kot tudi pri zagotavljanju pogojev za znajdevanje v novih (prihodnjih), v mnogočem še neznanih simbolnih univerzumih. Zato se zavzemam za ekspanzivnost slovstvenega pouka: za ekspanzijo, ki bo demokratično interpretativno posegala od reklam, popevk, trivialne hterature do pohtičnomanipulativnih besedil, hkrati pa tudi za ekspanzijo na nova, pri nas še neizrabljena tehnološka področja. Eno od teh področij je tudi šolska televizija.
Rajko Korošec Filozofska fakulteta v Ljubljani
153
EROTIKA IN EKSISTENCA V POEZIJI MAJE VIDMAR
Malokateri pesniški prvenec je bil pri bralcih tako ugodno sprejet kot zbirka Razdalje te- I lesa (1984) mlade pesnice Ma/e Vidmar (rojena 1961), saj je knjiga (kljub izredno visoki i nakladi - dva tisoč izvodov) že skoraj razprodana. To kaže na široko receptivno veljav- ' nost pesništva Maje Vidmar, ki v generacijskem valu avtorjev iz prve polovice osemde- ' setih let ni tipična. (Poleg Vidmarjeve jo je dosegel tudi Alojz Ihan z zbirko Srebrnili iz : 1986.)
Zbirka Razdalje telesa je tematsko osredotočena na erotiko, ki pa se vključuje in veže s temeljno bivanjsko zavestjo lirskega subjekta. Razen v dveh pesmih srednjega razdelka,. ; ko v dialoško izmenjujoče se monologe vstopa »on«, moški, je lirski subjekt ženska. Ven- j dar je jezikovni vzorec pogosto dvojinski, pesem ni le osebnoizpovedno sporočilo, ampak j refleksija odnosa med moškim in žensko, posredovana seveda iz ženske perspektive, ki j svoje posebne odzive, voljo in želje posreduje z nagovorom na natančno določenega na- ; slovnika, erotičnega partnerja. Reakcije moškega so posredno označene z njenimi pred- | videvanji in drugoosebnim opisom njegovih duševnih stanj, na primer: »Bojiš se, / da sem te skrivaj / ranila, a ne veš /kam« (str. 77). Pesmi postanejo tako komunikacijski prostor med žensko in moškim s skupno erotično izkušnjo, ki jo komunikacija reflektira in us- -merja. Komunikacija je celo nujen pogoj za obstoj zveze, ki teži k ravnotežju polov. O tej I težnji govori naslednja pesem (str. 69): j
Na tako nategnjenem '
peclju, ]
tako upogibno \
in nihajoče ne morem loviti
besed \
v ravnotežje med naju. \
In ti i
tudi ne moreš \
ostati tam gori v breztežju j
kot bog, I
po božje nepotreben, milostno slišen in viden in pecljato podaljšan v smrt.
1
Zatajitev sporočila, pojasnila, razpad komunikacije, privede subjekt v stisko. V zaključku ' pesmi na str. 77 pravi: »O tem ne bova / govorila / in beseda več / me v čelu bo / dušila.« ; Nasprotno pa sam erotični akt ukinja besedo: »Všumu skovikanja /si zamešava jezike /1 in nama zazija / v glasovih /babilonski molk« (str. 91).Na nasprotje med besedo in telesom.: je opozoril Bojan Zmauc, ki ugotavlja, da »mora v erotiki ukinjena beseda vedno znova : na dan, da bi spregovorila o potrebah telesa in obeh oseb sploh.« Odnos, ki zavrača za- j molčanje in teži k uravnoteženi vlogi ženskega in moškega v njem, je rezultat skoraj ak- i tivističnega posega ženske vanj. Tako vsaj svojo vlogo ženski lirski subjekt opisuje v dru- j gi kitici pesmi na str. 73: »Tisočletja se borim / da se zmore I kaj I na neki gredici / zgoditi, i
j
154
/Mesečnost krvavim / iz obupa / in bojnega strupa.« Beseda »tisočletja« na začetku lahko le poudarja dolgotrajnost njenega prizadevanja, možno pa jo je razumeti tudi kot znak za nadosebno, zgodovinsko razsežnost »boja«.
Ob takih miselnih vsebinah erotične tematike je razumljivo, da je tradicionalni motiv že- : Ije po erotiki metaforično označen tudi kot »žeja«, osrednji in prevladujoč v začetnih pes- i mih zbirke, kasneje pa se stopnjuje v motiv erotike kot usodne sile privlačevanja. Obvla- -duje ženski in moški pol. Elementarnost erotike pritiska na subjekt in je v razmerju do ; človekovih voljnih, psihičnih pobud v premoči. Pojavlja se kot nekaj usodno neodvrnlji- : vega; nekaj kar »naju je doletelo« (str. 15), kar je le »v trebuhu slutljivo« (str. 65). Paradoks, : ki obvladuje erotiko, je nepotešenost želje, »pohlepa, ki ne prideš mu do dna« (str. 77). Zato : se do ostalega »gladkega življenja« (str. 33) erotika kaže kot »praznina poželenja« (str. 33).
Erotični odnos pa je v tej poeziji več čas izpostavljen problematizaciji, silam odboja. Ob usodni erotični zaznamovanosti tvorijo te dinamično napetost. Zavest ogroženosti zveze j izvira v nekaterih, predvsem začetnih pesmih iz ljubosumja (str. 19, str. 23) ah občutka iztrošenosti in navehčanosti (str. 17, str. 25, str 29, str. 63), vendar so ti motivi tradicionalen repertoar ljubezenskega pesništva. Čeprav je njihova pesniška obdelava zelo dobra (na primer na način ljudskega zaklinjanja, str. 19), so zanimivejši tisti motivi, ki erotični odnos obravnavajo širše, kot medčloveški odnos, v katerega vstopata partnerja vsak s j svojo psihično določenostjo in individualno voljo {»Nisva skupnega / si gnezda pletla, / i ti v moje jaz / v tvoje sem / drobovje sedla / iz robide, ki ne bo vzcvetela vsak si svoje gnezdo i dela« (str. 51). Posameznikova celovitost postaja vprašljiva, zato ljubimca doživljata od- i nos tudi kot ranjenost in bolečino, nanjo reagirata z željo po begu, odmiku iz zveze, ki ; pa ne more biti izvršen. Ti motivi so zelo pogosti, v drugem, dvogovomem ciklu se za- ' ključek prve pesmi glasi (str. 37):
Zdaj me je gledala •
in se zagledala
ranjeno
v mojih očeh.
»/B/om uhajala« (str. 81) priznava ona in tudi zanj ugotavlja:
ko si od mene
okroglast postajal, j
SI bežal
ob svojem zadnjem robu (str. 31). Osamosvajanja pa ne ostanejo brez prizadetosti pri drugem (str. 71):
Od znotraj
mi je zatiščano \
od tvojih odmikov i
nepodkupljivih,
da me sili na otroško
cepetanje i
in odrešilni valujoči j
jok. \
Nezmožnost iztrgati se iz erotične zveze je povezana z bivanjskim občutjem samosti sredi izpraznjenega prostora in minevajočega časa. Že v eni od pesmi iz prvega dela zbirke govori o strahu ob takem občutju: »strah me je/tvojega golega vonja /sredi prazne noči« (str. 14). Osnovni bivanjski položaj človeka prepoznava v ljubimcu kot »golo dušico« (str. 83),, v naslednji pesmi (str. 85) pa vidi erotiko kot dejanje zoper to osnovno bivanjsko stanje,;
155
zoper »izgubljenost izgnezdeno«, »lupino razlomljeno«, »dosmrtni razlet«. Zdi se, da je razlika med pesniškima oznakama »živi čas« in »mrtvi čas« (str. 75) razlika med erotiko in življenjem, v katerem je človek nujno sam, zato ženski lirski subjekt ugotovi, da bo vanj »brez tebe shodila« (str. 75). Odtrgati življenje erotični skupnosti bi pomenilo utoniti »v potokih brezbarvnega leska«, v času »polzečega peska« (str. 79), torej grobo soočenje z brezsmiselnim svetom, v katerem je človek podvržen minevanju in smrti. Zato je skoraj popevkarski verz »brez tebe ne morem / živeti« (str. 79) mogoče dojeti v vsej eksistencialni zaostrenosti. Erotična zveza, imenovana tudi dom, se kaže kot mogoč model bivanja, čeprav ni absolutno odrešujoč, saj pravi: »Rešiti me ne moreš« (str. 25). Erotika ni idealizirana, čeprav odnos, ki ga ustvarja, ta poezija potrjuje kot edino bivanjsko možnost. Subjektu omogoča stabilizacijo in okrepitev. V pesmi na str. 81 pravi: »Sredi suhe želje / moj nespečni mir I preko tvoje roke / išče I velik, zlat okvir«. Taka bivanjska opredelitev erotike ne izključuje spoznanj o erotiki kot individualnem doživetju, kot »navznoter mižanje« (str. 55), kot ugotovitev »V tebi sem sama / in prostor med nama /je prazen« (str. 39).
Tudi demitizacija obeh - ženske in moškega - v erotični zvezi prispeva k značilni obravnavi erotike v teh pesmih, in sicer kot usodne zavezanosti, ki pa ni a priori harmonična in estetska. Predstavo o ženski, ki je lepa in duševno nezapletena, podira v pesmi na str. 61: »Ti še ne veš. Mogoče I sploh nisem / gladka. Mogoče / sem krastačasta / ali pa spolzko kačasta.« Zanika tudi stereotipno predstavo ženske ljubezenske poezije, ki pogosto moškega pretvarja v po vzdignjen ideal. Moški se ji v taki, povzdignjeni vlogi zdi »po božje nepotreben«.
V zbirki se pojavljajo besede, ki po svojem osnovnem pomenu kažejo na moraličen odnos do erotike. Za pesem na str. 15 se res zdi, da je erotični odnos izpostavljen nekim moralnim pravilom socialnega okolja (»Vse čednosti / so iz razpok I prilezle / in se prestrašene / razlezle / med ljudi.«) Ne povsem jasna je uporaba besed »sram«, »greh« in »oproščeno« v pesmi na str. 65, vsekakor pa ne gre za tradicionahio moralno nesproščenost. Odlog in odrekanje erotiki sta bolj dejanji osvobajanja od pritiska erotike na subjekt kot moralični ravnanji. Pravi: »sram me je / ščemetov zapuščenih, /me ne bi bilo potešenih« (str. 65), kar kaže, da ni problematična erotika, ampak neizpolnjenost, ki iz nje izvira. Vida Mokrin pojasnjuje to besediščno-motivno plast kot erotično moralo, ki izhaja iz »zavesti o prekomerni obsesiji, ki ruši varnost in predvidljivost sveta.« Celovitoizpeljavo tega motiva prinaša zadnja pesem (str. 91): »In zdaj gotovo / pride kazen ... / Če mi ne zacvili, / če ti ne zatuli, / in ne moreva / narazen.« V tradicionalni morali storjenemu grehu sledi kazen.
V tej pesmi pa sta greh in kazen isto, erotika in erotična zveza. To pa izključuje prava morahčna razmerja. Kaže pa na usodnost erotike, iz katere ni mogoče izstopiti.
Ko Luka Novak razmišlja o tej poeziji, ugotavlja, da je zelo daleč od čustva ali romantične strasti, da gre za neonaturalizem, ki razgalja človekove bestialne potrebe in se predaja strasti, ki jo v tem početju najde. »Telo osmišlja celo zbirko, telo naj bi bilo koncept te poezije,« pravi in na tem zasnuje izredno negativno kritiko zbirke. Te ugotovitve so sicer do neke mere resnične, kajti to je poezija o uresničeni in vedno znova zaželeni erotiki, iz idejnih značilnosti izpeljano vrednotenje pa se mi ne zdi smiselno. Vida Mokrin pa razmišlja: »Beseda ljubezen v zbirki ni izrečena, kljub temu pa je vse posvečeno prav njej. Preveč je njena vsebina razplastena in dinamična, da bi jo, ker ji je vse posvečeno, mogla objeti ena beseda«. Verjetno je treba priznati, da je že raba termina ljubezenska poezija za to zbirko zavajajoča. Pesmi se ne ukvarjajo z ljubezenskim čustvom, ampak z erotičnim odnosom in ob tem porajajočimi se eksistencialnimi vprašanji. Že dva poetološka navedka, prvi kot moto in še motiv v pesmi na str. 86, navezuje te pesmi na erotiko. Erotika je izvor tega pesništva:
Ko boš v uho mi drgetanje
156
vtihotapil,
ko bom pila
tvoje seme,
ko me tvoja roka
najde,
le ugrizni,
da priteče \
in mogoče le \
izteče ]
ta beseda. \
Med kvalitetami zbirke so ocenjevalci večkrat odkrivali »neusmiljeno odkritosrčnost.« To : zahteva tudi sama. Tako je vsaj mogoče razumeti sklepno kitico na str. 85:
Povejčica odposlana, povejčica brez zvestobe, neizbrana
plačuje dolgove. j
Če je ta poezija »brez zvestobe« do vzorcev ljubezenske poezije, potem se »dolgovi« lah- j ko izplačujejo le občutenju in spoznanjem, ki jih erotika sproža. \
Osnovni slogovni značilnosti sta izrazna zgoščenost in melodičnost Opazili so ju tudi ! ocenjevalci zbirke in prvi formalni element imenovali »asketizem liričnih sekvenc«, j »prečiščena govorica«, »zgoščena hrika«. Vida Mokrin je med stilne postopke izrazne i zgoščenosti uvrstila »besedno in skladenjsko fineso«, »minimahziran jezik, ki osamljabe- j sede in kratke verze, da bi izpostavil njihov pomen.« Učinke take pesniške tehnike vidi j v zaokroženosti, ravnotežju in lepoti. Za vse nenaslovljene pesmi velja ugotovitev, da j Maja Vidmar teži k razvidni in pomenljivi strukturi pesmi. To so notranje logično in skla- \ denjsko izpeljano oblikovana besedila, brez katahrez ali drugačnih motivno-skladenjskih \ lomov. Osnovna oblikovna figura je paralelizem, ki v nekaterih primerih, na primer v pes- i mi na str. 9, postane poglavitno kompozicijsko načelo: j
Bi ljubkovala !
neke roke človeške, neko lepo glavo, neke zaprte oči.
Bi čutila i
neko jabolko adamovo, bi slutila
zmik belih kosti. i
Sredi pomladno
kukavih posilstev, 'j
sredi smukavo travnatih dlak bi ljubila.
Paralelizem je pogosto rabljen stopnjevalno. Pogosta, čeprav ne nujna, je kitična razvrstitev, ki ni stalna, ampak prosto variira glede na motivno-vsebinsko razporeditev. Podpira pa zelo izrazito in skoraj stalno kompozicijsko logiko, ki v izhodišču začeto problematiko prevesi v sklep, kar pomeni, da je zaključek pesmi po navadi pomensko poudarjen. Skladenjsko ga večkrat zaznamuje namerni odvisnik, sklepalno priredje, protivno razmerje ali kar paralelizem. Taka ureditev besedila temelji na kontrastu. Izrazitost kon-: trastno postavljenih elementov izkorišča tudi na ravni posameznih besed v verzu ali med j
157
njimi. Pomenska izpostavljenost besed po mestu v kratki vrstici ali verzno izoliranih be- j sed zahteva njegovo večjo stilistično vrednost. Estetsko in pomensko kvaliteto predstav- j Ija prilastkovno izražanje, za katerega je značilna inverzija, na primer: »izgubljenost iz- \ gnezdena«, »spogledi zdrsljivi«, »roke človeške«. To spominja na ljudsko pesem. Pogoste so paralelno uporabljene besedne zveze, na primer: »potoki brezbarvnega leska - spoznanje polzečega peska«, »v težkem vmitvenem loku - v toplem povratnem drgetu« ali kot za- i menjava »našobljenih kril - naškrobljenih šob«. V enem primeru uporabi pravo besedno j igro (str. 67):
Tisti moj ljubi,
ki je najbolj ljubi. \
ki se mu najbolj ljubi, ljubi me!
Zmerna, a učinkovita je tudi vpeljava novotvorb, na primer »živojedec«, »povejčica«, »spogled«, »vodica žlobudrica«. Pomensko korespondiranje ločenih, a glede na lego v ver- j zu približanih besed in besednih zvez uvršča ta pesniški postopek k modernistični,* celo \ avantgardistični poetiki, vendar ga skladenjska in pomenska logika bližata tudi klasični ; poeziji. Tako nastaja spoj klasike in modeme. i
Besediščni repertoar prinaša seksualne reminiscence, ki spolnost estetsko - metaforično, vendar dovolj nazorno predstavijo. Samostalniški del erotiziranega besedišča tvorijo predvsem poimenovanja telesa in njegovih delov, le delno pa samo na erotiko vezane besede. Čeprav je imenovanje direktno, v besedilu ne deluje grobo. Izraziti so glagoli in iz- j glagolske tvorjenke,ki dajejo tudi samostalnikom pravo čutno-predstavno erotično dimenzijo. Med to besedišče spadajo besede: izhv, izdih, stok, krik - kričati, vzeti, dati, sleči, poljubiti - drgetanje, ki pravzaprav niso izjemno pesniške. Včasih uporablja tudi metaforična poimenovanja: cingljanje, žlobudranje, pretopitve, pretakanja, pretika-nja. Zanimivo je brezvezje glagolov z isto predpono: (se) doljubi, dopoljubi, dokrči, dodr-gne, dogleda (str. 67). Erotični imperativ izražata pogosto uporabljana modalna glagola moram, hočem. Medsebojno izpovedovanje pa uvajata predvsem glagola slutim in vem. V povezavi z erotično moralo sem že omenila sakralno besedje, kot so besede greh, kazen, čudež. Temeljno estetsko vrednost jezika dosega z omejenimi sredstvi, med katere spada i tudi občasno rimanje, ki ni podvrženo shemi, a tvori osnovo melodičnosti pesmi. Metaforika je sestavni del besedil, ki so kljub temu zelo pojmovno in predstavno jasna. Vezana je na tradicionalne ljubezenske trope (»vrt poželenja«, »rana«, »brazgotina«) ali pa je ino-vativna z asociativno konotativnostjo (»stok vpodrastju«, »češpijevkraguljček«). Že občasna meraforična predelava vulgarnih označevanj erotike kaže na igriv odnos do tematike. S sproščenostjo te vrste se lirski subjekt postavlja tudi v ironične perspektive. Blaga po-smehljivost je značilna za pesem na str. 21:
Moral bi j
popraviti <
streho, j
toda če zleze nanjo,
če se je s trebuhom i
dotakne,
se lahko vse i
ponesreči.
' Pri tem se kaže velik vpliv Jožeta Snoja, ki ga avtorica tudi sama priznava.
158
z zlomljeno roko ali nogo ali srcem
bi moral biti vedno doma.
Z ironičnim posegom demitizira tudi tipično moško in tipično žensko erotično vlogo v že omenjenih pesmih {»božje nepotreben« in »Mogoče sem krastačasta ali pa spolzko kačas-ta«). Ironizira svoje ravnanje in urejanje odnosov z moškim, saj prostor delovanja imenuje kar »na neki gredici«. Ironija je del sproščenosti, ki je značilna za vso zbirko, zato je natančnost pri oblikovanju usmerjena v pesniško učinkovitost in ne sledi kaki vnaprej dani, zaprti obliki.
Razdalje telesa niso eksperimentalna poezija, posegajo po tradicionalni tematiki in po preverjenih izraznih sredstvih, vendar navezava na tradicijo Maje Vidmar ne utesnjuje. Klišeje, značilne za to tematiko, demitizira, sprejema pa nekatere, na prvi pogled tradicionalne vrednote, kot so pristanek na zamejenost individualizma, na dom kot prostor uresničevanja odnosa med žensko in moškim. Izogiba se idealizacije in hiperbohziranja v idejnem in metaforičnem smislu. Poeziji daje racionalno in spoznavno trdnost, vse to pa prispeva k občutku objektivnosti te poezije, ki ne ogroža njenih čustvenih nabojev. S tem pa se pesniški prvenec Maje Vidmar vključuje v strukturo mladega pesništva iz začetka osemdesetih let.
Vita Žerjal Nova Gorica
OBSEŽNA NAREČNA MONOGRAFIJA
Slobodan Remetič, Govori centralne Sumadije, Srpski dialektološki zbornik XXXI, SANU in Inštitut za srbohrvaški jezik, Beograd 1985, 555 str.
Pred nami je spet obsežna narečna monografija, tokrat o govorih v osrednji Šumadiji. Slovenskega bralca spomni najprej na to, da se tovrstna dela iz slovenske dialektologije v primerjavi s podobnimi iz ostalega jugoslovanskega prostora bolj redko pojavljajo v našem tisku.
Avtor izključno sinhrono opisuje in z obsežnim gradivom ilustrira govor 41 vasi na področju vzhodno od reke Kolubare do Mladenovca in južno od Kosmaja do Arandjelovca. Delo obsega zgodovin-sko-etnografski uvod (38 strani), ki precej osvetli demografske in z njimi povezane jezikovne razmere (npr. prekrivanje ekavske baze z ijekavsko) na obravnavanem področju, informira o dosedanjih jezikoslovnih raziskavah na njem in o načinu zbiranja gradiva za pričujoče delo. Sledita dve osrednji poglavji. Glasovni sistem (181 strani) in Oblike (172 strani), dalje povzetek v srbohrvaščini in nemščini, narečna besedila ter glede na obsežno gradivo za njegovo poznejšo uporabo zelo koristno besedno kazalo s seznamom kratic in upoštevane literature. Delo dopolnjuje še 28 dialektoloških kart.
Vsak dialektološki zaključek ali dognanje z obravnavanega področja spremlja zelo obsežno gradivo, ki je po besedah avtorja dobljeno dosledno iz posnetkov spontanega govora (prim. str. 35, odst. 18)i
159
to seveda zagotavlja njegovo verodostojnost in nadaljnjo uporabnost. Delo je pozitivno tudi v tem, da v zvezi z bolj zapletenimi pojavi navaja različne razlage več avtorjev (prim. npr. dajalniške končnice -im pri zaimkih, str. 271, dalje izostajanje velelniške končnice -i pri glagolu, str. 326). Poučna je razprava še tako, da opise posameznih pojavov na tem obsežnem področju (okoli 700 km^) primerja z razvoji oziroma stanjem na širšem štokavskem ozemlju (prim. npr. skupini -st-, -št- na str. 218, ana-logični -t- v tipu sloveta na str. 239, 240, opuščanje imperfekta, str. 316, ipd.).
Govori poznajo tonemsko in kvantitetno opozicijo. Naglasne sisteme izvaja avtor iz shr. /"/ in /^V. Sistemi obravnavanih govorov obsegajo štiri toneme (dolgi in kratki rastoč ter dolgi in kratki padajoč) in ponaglasno dolžino. Natančno so prikazani posamezni tonemi glede na zlog v besedi (npr. zadnji, predzadnji naglašeni ipd.). S kartami (4 do 7) je prikazana razporeditev posameznih naglasnih tipov na obravnavanem področju. Podobno so prikazane še nenaglašene dolžine. Povsem neomenjena je ostala kronologija naglasnih pojavov, vendar je to za sinhron pristop razumljivo.
V primerjavi z razmerami v slovenskih narečjih deluje vokalizem tega obsežnega področja zelo skromno; kaže samo dva vokalna sistema. Večina krajev (31 ) ima sistem, ki je enak knjižni ekavščini (i, e, a, o, u, r), skrajni zahod (10 vasi) pa je posebnost s tem, da pozna en fonem več, ker je ohranil poseben refleks za é (po kvaliteti ozek sprednji glas med e in i). V tem poglavju se avtor posebej ukvarja še z ekavizmi, besedami, v katerih je nekdanji é nadomeščen z e-jem, dalje ikavizmi (é je nadomeščen z i-jem ali pogojen tudi s samim razvojem). Podrobneje obravnava še leksikalizirane ije-kavizme (npr. dijeta ipd.) in zložni r.
Terminov, kot so elizija vokalov, afereza, sinkopa in apokopa, v opisih slovenskih narečij pravzaprav ne uporabljamo. Ustrezne narečne pojave opisujejo drugačni izrazi (izpad samoglasnikov, odpadanje samoglasnikov v vzglasju, v notranjih zlogih besed, v izglasju), ki v bistvu natančneje poimenujejo popolno vokalno redukcijo v različnih okohščinah. Odpadanje celih zlogov, ki v slovenskih narečjih ni posebno pogosto, je navada opisovati konkretno od primera do primera.
Še večjo enostavnost kaže konzonantizem obravnavanega področja, ki je enak sosednjim krajem. Sistem je zelo blizu sistemu knjižnega jezika, od njega se loči po odsotnosti fonemov /x/, /f/ in po spo-radičnosti fonema /s/. Precej pozornosti je posvečeno obdelavi soglasniških skupin, česar bi ne mogli reči za podobna dela iz slovenske dialektologije. Soglasniške skupine so obravnavane glede na položaj v besedi (npr. vzglasje, notranji zlogi, izglasje), upoštevana je morfemska meja, razhčne asimilacije, izpadi ipd.
Drugo obsežno in podrobno poglavje v knjigi je oblikoslovje teh šumadijskih govorov. Samostalniki so obravnavani po spolih, poudarek je na končnicah, ki se po obliki ali po funkciji ah po obojem večkrat ločijo od knjižnih in v posebnostih posameznih primerov. V pridevniško-zaimenski sklanjatvi je prikazan najprej odnos trdih in mehkih osnov. Oblike so tu opisane na enak način kot samostal-niške. Isto velja še za glagol, kjer najprej poda glagolske oblike (nedoločnik - v govorih prevladuje dolgi nedoločnik, sedanjik, imperfekt, aorist, futur I in futur II, velelnik, potencial; trpni, sedanji in pretekli deležnik, perfekt in imperfekt ter pluskvamperfekt). Drugi del poglavja o glagolu se ukvarja z razvrstitvijo glagolskega gradiva po glagolskih osnovah Beličeve klasifikacije. V zvezi s tvorbo ne-dovršnikov avtor pripominja, da iz gradiva ni bilo mogoče ugotoviti kakih posebnih pravil tvorbe.
Za poglavji o prislovu, veznikih in členkih se lahko reče, da sta kljub bogatemu gradivu premalo prepričljivi, saj je gradivo navajano izolirano izven povedi in krajših besedil, ki bi bralcu potrjevali njihov pomen in razvrstitev. Sodeč po izkušnjah s slovenskim gradivom pride z večjo narečno tvornostjo, in to navajano gradivo seveda kaže, tudi do funkcionalnih premikov.
Proti koncu najdemo v knjigi še 23 narečnih besedil iz 33 zaselkov; to je dobra ponazoritev glaso-slovnega in oblikoslovnega dela, ki po drugi strani še poveča število leksikalnih enot, zajetih v knjigo. Vendar pa besedUa niso slovarsko niti kako drugače komentirana.
Govori centralne Šumadije kažejo glasoslovno in oblikoslovno skrbno obdelavo obširnega in verodostojnega gradiva, ki za manjši del govorov vsebuje še dragocen podatek o ohranitvi posebnega fonema za psi. é.
Sonja Horvat Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
160
BIBLIOGRAFIJA
del o teoriji pouka slovenskega jezika in književnosti v osnovni in srednji šoli 1977-1987
Izbor
1. SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE
Martina Šircelj: O knjigah in knjižnicah la mladino. MK Ljubljana 1977.
Danica GoUi: Metodika pouka začetnega branja
in pisanja. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1977.
Branko Hofman: Pogovori s slovenskimi pisatelji.
CZ Ljubljana 1978.
Olga Kunst Gnamuš: Vloga jezika v spoznavnem razvoju šolskega otroka. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1979.
Olga Kunst Gnamuš, Vika slabe: Premagovanje pravopisnih težav. Delovni zvezek za učence. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1980.
Olga Kunst Gnamuš, Vika Slabe: Premagovanje jezikovnih težav. Navodila za učitelje. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1980.
Olga Kunst Gnamuš: Pomenska sestava povedi.
Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1981.
Vika Slabe, Olga Kunst Gnamuš; Premagovanje jezikovnih težav v osnovni šoli. Besede naše so žive. I. Besedne vrste. II. Oblike besed. Delovni zvezek za učence. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1981.
Berta Golob: Žive besede. Mladinska knjiga Ljubljana 1982.
Domače branje v višjih razredih osnovne šole.
Priročnik za delo s knjigo. Zavod SR Slovenije za šolstvo Ljubljana 1983.
Slovenščina v javnosti: Posvetovanje o jeziku. Portorož, 14. in 15. maja 1979. Gradivo in sporočila. RK SZDL Slovenije in Slavistično društvo Slovenije. Ljubljana 1983.
Posebej: Jezik v vzgoji in izobraževanju (Breda Pogorelec, Olga Gnamuš), str. 31-45.
Marija Kolar: Umetnostno besedilo in učenec.
Priročnik za učitelje. Pedagoška akademija Maribor 1983.
Jezik na odru, jezik v filmu. Knjižnica MGL 92. Ljubljana 1983.
Olga Kunst Gnamuš; Komunikacijski model jezikovne vzgoje. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1983.
Olga Kunst Gnamuš: Govorno dejanje - družbeno dejanje. Komunikacijski model jezikovne vzgoje. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1983.
Sledovi revolucije v umetnosti za otroke in mladino. Partizanska knjiga Ljubljana 1983. Posebej - Velimir Batič; Literatura o NOB in revoluciji v osnovnošolskih berilih in v knjigah za obvezno branje, str. 41-48.
Jože Sirec: Kako operativiram izobraževalni učni
cilj. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani 1984.
Milan Dolgan, Danica Colli: Priročnik k delovnemu zvezku za prvi razred Učim se brati in pisati.
Zavod SR Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1986.
France Žagar: Pouk slovenske slovnice in pravopisa v višjih razredih osnovne šole. ZO Maribor 1987.
Manca Košir: Mladi novinar. Pomaga lastna glava. MK Ljubljana 1987.
Marjana Kobe; Pogledi na mladinsko književnost. MK Ljubljana 1987.
Marija Kolar; Umetnostno besedilo in učenec.
Priročnik za učitelje slovenščine v osnovni šoU. ZO Maribor 1987.
2. PERIODIČNI TISK
Mariana Kobe: Pogledi na tekmovanje za bralne značke na šolah druge stopnje. Otrok in knjiga 1977, št. 6, str. 38-45.
Vili Vuk: Knjiga in televizija. Otrok In knjiga 1977, št. 6, str. 46-48.
Franc Žagar: Uporaba algoritmov pri jezikovnem
pouku. Jezik in slovstvo, 1977/78, št. l,str. 16-21.
Olga Kunst Gnamuš; Integracija jezikovnega pouka z neumetnostnimi besedili. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 2, str. 33-37.
Milan Dolgan: Predpovest in povest o Jernejevi
pravici. Jezik in slovstvo 1977/78, št 3-4, str. 87-94.
Soča Švigelj: Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 3-4, str. 104-106.
Marija Gabrijelčič: Vpliv učiteljevega pričakovanja in nekaterih drugih subjektivnih dejavnikov na ocenjevanje spisne naloge. Jezik in slovstvo 1977/78, št 5, str. 127-135, št. 7-8, str. 320-326.
Berta Golob: Nekaj misli ob novi učni knjigi. (F.
Žagar: Naš jezik 7.) Jezik in slovstvo 1977/78, št 5, str. 153-154.
Božena Orožen: Vaje v rabi Slovenskega pravopisa. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 7-8, str. 328-329.
Berta Golob: Jezikovni interesni krožek. Jezik in slovstvo 1977/78, št 7-8, str. 329.
Jože Lipnik: Kako preiti od interpretacijskega branja besedila k interpretaciji. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 7-8, str. 329-334.
Vera Remic-Jager: Literarna vzgoja v šoli. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 7-8, str. 334-337.
Berta Golob: Od bližnjega k daljnjemu. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 7-8, str. 337.
Vinko Šmajs: Medmet kot komunikacija z mladinsko književnostjo. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 7-8, str. 337-339.
Matjaž Kmecl: O šolskem listu Trate in o odličnem mentorskem delu v šoli. Jezik in slovstvo 1977/78, št. 7-8, str. 356-ov III.
Jože Lipnik: Jezikovna kultura v naših šolah.
Vzgoja in izobraževanje 1978, št. 1, str. 31-32.
Olga Kunst Gnamuš: Funkcije jezika v procesu izobraževanja. Sodobna pedagogika 1978, št. 3-4, str. 121-130.
Olga Gnamuš: Algoritmi in pouk slovnice. Sodobna pedagogika 1978, št 3-4, str. 356-369.
Olga Kunst Gnamuš, Majda Plestenjak: Permanentno izobraževanje (kot pomembno načelo uresničevanja enotnosti izobraževanja in dela).
Teorija in praksa 1978, št. 4, str. 436-450.
Vili Vuk: Literarnost scenarijev. Otrok in knjiga 1978, št 7, str. 27-29.
Breda Rant: Književno umetniško besedilo v učiteljevi pripravi na pouk (interpretacija proze predvojnega socialnega realizma). Jezik in slovstvo 1978/79, št 1, str. 7-13.
France Pibernik: Zvočna poezija. Jezik in slovstvo 1978/79, št 1, str. 13-15.
Franc Žagar: Poučevanje sporočanja. Jezik in slovstvo 1978/79, št 2, str. 39-42.
Berta Golob: Pisno sporočanje. Jezik in slovstvo 1978/79, št 2, str. 54-55.
Stanko Kotnik: Slovnični pouk ob literarnem besedilu. Jezik in slovstvo 1978/79, št 3-4, str. 79-85.
Marija Kolar: Smiselno branje umetnostnega jezika v osnovni šoli. Jezik in slovstvo 1978/79, št 3-4, str. 92-101.
Andreja Bizjak: Živalska pripoved Svetlane Ma-karovič v osnovnošolskem razrednem pouku. Odmevnost in razvojna ustreznost živalske pripovedi Svetlane Makarovič. Jezik in slovstvo 1978/79, št 3-4, str. 108-114.
Meta Grosman: Pouk literarne interpretacije. Jezik in slovstvo 1978/79, št. 5-6, str. 140-149.
Olga Gnamuš: Prispevek tvorbno-pretvorbne slovnice k didaktiki in psihologiji jezika. Jezik in slovstvo 1978/79, št 5-6, str. 155-162.
Silvo Fatur: O poskusnih snopičih učbenika za pouk književnosti v usmerjenem izobraževanju.
Jezik in slovstvo 1978/79, št 5-6, str. 187-189.
Janez Rotar: Vključenost otroške in mladinske književnosti v izobraževanje in literarno estetsko vzgojo. Jezik in slovstvo 1978/79, št 7, str. 195-201.
Berta Golob: Biografski roman v šolski praksi. Jezik in slovstvo 1978/79, št. 8, str. 244-246.
Jože Lipnik: Didaktično načelo slovenskega knjižnega jezika in ostalih zvrsti. Vzgoja in izobraževanje 1979, št 1, str. 34-36.
Olga Kunst Gnamuš: Jezik kot pomemben dejavnik smiselnega jezikovnega učenja. Sodobna pedagogika 1979, št 1-2, str. 46-56.
Olga Gnamuš, Tatjana Vonta: Uresničevanje smotrov govorne vzgoje predšolskih otrok. Vzgoja in izobraževanje 1979, št 2, str. 28-30.
Olga Gnamuš: Obravnava skladnje na primeru prilastka v osnovni šoli. Vzgoja in izobraževanje 1979, št 3, str. 30-35.
Ciril Gale: Strip - opredelitev pojma. Otrok in knjiga 1979, št 9, str. 5-11.
Tone Rački: Strip in otroška ustvarjalnost. Otrok in knjiga 1979, št. 9, str. 56-63.
Franc Žagar: Operacije in transformacije pri jezikovnem pouku. Jezik in slovstvo 1979/80, št. 2, str. 47-52.
Janez Dular: O definicijah funkcijskih zvrsti in njihovi formalizaciji v šoli. Jezik in slovstvo 1979/80, št 3, str. 80-85.
Jasna Čebron: Metodološki pristopi k sodobni slovenski liriki. Jezik in slovstvo 1979/80, št. 3, str. 90-92.
Danica Cedilnik: Od jezikovnega pouka k sporočanju. Jezik in slovstvo 1979/80, št 3, str. 93-94.
Se bo nadaljevalo.
Stanko Šimenc Zavod SR Slovenije za šolstvo v Ljubljani