197
Kratkočasilo berilo.
v
Čebela in osa.
Lepo je rastla dušeča cvetlica pod zelenim germičkom in ob solnčni toploti žlahen duh od se dajala. Komaj solnce s svojimi dobrotljivimi žarki zemljo ogreje, že lepa cvetlica razprosti svoje cvetje in prijazno sprejema solnčno toploto. Prijeten duh žlahne cvetlice privabi več živalic, ktere pridejo serkljat iz nje drage sladčice. Naj pervo prileti osa, v sredo cvetja se zložno vsede, in hiti poberati sladki med zale cvet-liške device, kakor da bi se bala od tovaršic pregnana biti. Kmali potem prileti pridna čebelica, in se tudi ravno na tisto cvetlico vsede, kamor jo cvetliška dišava vabi. Osa jo gerdo pogleda in ji tako govori: „Le hitro se mi strani po-beri, na tej cvetlici nimaš ti nič pravice; kdor pred pride pred melje". Čebelica odgovori: „Ne umaknem se tebi, veš, le jez imam pravico po vseh cvetlicah medli naberati ne pa ti. Ti le sama sebe paseš, ljudem nobenega prida ne storiš, nobenega dobička ne prineseš, ljudem le škodo delaš, vsak te sovraži, dobro veš. Jez pa medu veliko vkup spravim, ljudem dobre jedila in sladke pijače pripravljam, še marsikte-rega umnega čebelarja tudi obogatim, zato me v dobri reji imajo, lepo za me skerbijo in še za-me posebne zeliša špo-gajo, da iz njihovega cvetja medu nabiram, pa me boš ti samopašnica odganjala!" Osa zarezi rekoč: „Precej se mi strani poberi, če nočeš tepena biti; pravica gori pravica doli, jez sem bila pred tukaj koti, torej meni gre cvetlica". Zdaj začnete ena drugo odrivati in se pikati. Ker nobena ni hotla odjenjati, ste se sprijele, in neusmiljeno ena drugo pikate in koljete na smert.
Ravno nad njima je imel velik dolgonožnik, obeh sovražnik , svojo mrežo prepreženo med dvema vejicami ger-mička, ki je nedolžne živalice v njo lovil, in se z njih ker-vijo gostil. Kadar ste bile čebelica in osa v nar hujem boji, se pajk na tanki nitki spusti na cvetlico in zavpije: „Kaj je to? zakaj se tako serdito vojskujete? zadosti je te vojske, jez vaji hočem zmiriti in vajnernu prepiru konec storiti". Zlo se zdaj obe prestrašite. .Sovražna osa potem reče: „Prav je, da si prišel in boš razsodil: ktera izmed naju ima večjo pravico iz te cvetlice med serkati". „ Bom po pravici razsodil in vaji umiril" — govori zdaj pajk. Veselja se smeja in brusi svoje krempljice, ker dolgo časa že ni nič v svojo mrežo vjel, toraj je že grozno tenak bil. „Govori zdaj, osa, pervič ti: zakaj se vojskujete?" Osa: „zato ker sem jez pred na cvetlico priletela ko čbela, in me hoče pregnati, mislim, dameni gre pravica". Pajk pravi: „Cbeliea, govori zdaj ti!" Čbelica: „Jez imam do vseh cvetlic posebno pravico od vikših meni dano, zakaj me 4a divjak odganja in mi
med iz žlahnih cvetlic krade'4. Pajk zavzdigne zdaj svoje dolge noge in tako govori: ,,Poslušajte me obe, zdaj bo godba stekla: osa, ti imaš prav; čbelica tudi ti imaš prav. Ker imate tedaj obe prav, ste tudi meni obe prav". V tem pajk hitro s svojo tanko vervico obe zavije in obema kri izspije, le same mešičke pusti, in konec je bilo hude pravde. Nauk iz te prigodbe si posnamejo lahko vsi tisti, ki se za vsako malenkost radi v pravdo spušajo.
198