Izhaja vsak petek z datumom prihodnjega dneva. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“_v Celovec, Pavličeva ulica št. 7. Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po20 vin. od gar-mond-vrste za vsakokrat. Velja: za celo leto 4 krone. Denar naj se pošilja točno pod napisom: Upravništvo ..Mira'' v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje naprej. Glasilo koroških Slovencev Leto XXVI. V Ljubljani, 9. februarja 1907. Štev 6. Današnja števila obsega 6 strani. Pravosodni škandal na Koroškem. „ Na Koroškem ni pravice za Slovenca, pa je ni. Četudi jasna beseda postave za njega govori in bi človek mislil, da se proti Slovencem nikakor soditi ne more. Slučaj, ki ga imamo danes v mislih, kaže, da po nekod še ni izumrla „kabi-netna justica,11 ki ni sodila po stvari in postavah, ampak po drugih, zahrbtnih in zakotnih razlogih, po željah prizadetih oseb ali v dosego skrivnih političnih namenov. Nemški nacijonalci so si enkrat v glavo vtepli, da je Koroška čisto nemška dežela, ali če še ni, pa vsaj s časom čisto nemška postati mora. Zato se nikjer v javnosti ne sme priznati slovenskega življa, zato naj bi koroški Slovenci tudi ne dobili nobenega poslanca za državni zbor, zato se z nasilnostjo razbija slov. shode in pobija slov. govoriike, zato se ne trpi nobenega slovenskega napisa, zato se odstranjajo tudi najpotrebnejše dvojezične tiskovine kakor celo dvojezične poštne vrednote itd. itd. To vse je sistem, z železno voljo in kramarsko malenkostjo proizvajan sistem. Vse je kakor velikanski stroj, ki z zastrupljenimi svojimi zobmi neprenehoma in na vseh koncih in krajih grize in žrč — pravice slovenskega rodu, da jih je z dne do dne manj, skoraj že smemo reči, da jih sploh nič več ni. Zares, koroški Slovenci bijejo velikanski boj, boj na življenje in smrt, in bijejo ga — sami, samo z lastnimi skromnimi močmi, njihovi bratje pa brezdelno stoje onkraj ograje na varnem in jim k večjem malo v pohvalo popleskajo, kadar se jim posreči z naporom zadnjih sil doseči kak hipni uspeh. Pastorki so v domovju slovenskega naroda! Kljub temu pa upamo, da te zaušnice, ki jo je s svojim sklepom z dne 15. januarja 1.1. graško nadsodišče zadalo slovenskemu jeziku, slov. javnost in sldvenska politika ne bo v žep utak-nila — inače smo Slovenci vredni in godni, da poginemo. Čujte ! V pravdi dveh slovenskih kmetov tik izpod Karavank (o. št. Cg. II 77/6 c. kr. dež. sodišče v Celovcu) je g. dr. Brejc kot zastopnik nemščine popolnoma nezmožnega tožnika na razpravi 2. maj-nika 1006 zahteval, da se njemu in njegovi stranki pusti slovensko razpravljati in da se njune navedbe in predlogi tudi v slovenskem jeziku pro-tokolirajo, kar bi ne delalo nobenih težav, ker so bili vsi trije sodniki z zapisnikarjem vred slovenščine popolnoma zmožni. Toda ker je bil nasprotni advokat Nemec, je sodišče predlog dr. Brejca zavrnilo. G. dr. Brejc je rekuriral na nadsodišče v Gradcu, ki pa se je rešitvi tega sitnega rekurza na ta način izognilo, da gaje p re ds e d n i š tv u tega nadsodišča odstopilo, češ da jezikovni spori ne spadajo v področje sodišč ampak v kompetenco pravosodne uprave. Tako se je mislilo voz potisniti na stranski tir, v kraljestvo samooblast-nosti sladkega Pitreicha. Ta račun pa je prekrižal dr. Brejc z rekur-zom na najviše sodišče na Dunaju, ki je po preteku petih mesecev temu rekurzu ugodilo in n a d s o d i š č u ukazalo, da mora ono (in ne predsedništvo) rešiti ta jezikovni spor. Zanimivi so razlogi tega sklepa na j višjega sodišča, ki slovejo dobesedno takole: „Kterega jezika se morajo stranke in njih pravni zastopniki v svojih govorih pred sodiščem posluževati, to je določeno v § 13 občnega sodnega reda z dne 2. majnika 1781 št. 13. Te določbe član I uvodnega zakona k civ. prav. redu ni razveljavil, kar se je v odsekovem poročilu k temu članu izrečno poudarjalo; ta določba je tedaj še danes en del onih določb, ki uravnavajo procesno pravo oziroma je — če se po- služimo besedila nadpisa veljavnega civilno-po-stopnega reda — določba o sodnem postopanju v državljansko-pravdnih sporih. Že iz tega sledi, da se vprašanje, kterega jezika se mora stranka ozir. njen zastopnik pri obravnavanju gotovega pravnega spora poslužiti ozir. če se pri tem smeta tega ali onega jezika posluževati, zadeva procesnalnega vodstva in je tedaj od pravdnega sodišča rešiti; zato morajo tudi o pravnem sredstvu, ki je zoper kršenje do-tičnega predpisa naperjeno, prav raditega, ker se gre za po pravdnem redu predpisano pravilo postopanja, odločevati po jur. normi v to poklicane instance, ker samo njim pristoja izrek o tem, če je bilo sodno postopanje nižjih instanc v dr-žavljansko-pravnih sporih v konkretnem slučaju postavno ali ne. Da so v tem pogledu samo te instance poklicane odločevati, izhaja pa tudi iz tega, ker je pravosodje samo v zgoraj označenem oziru z jezikovnim vprašanjem ozko spojeno, ker bi vzpričo one, postopanje po civ. proč. redu vladajoče neposrednosti in ustmenosti, ko morejo stranke ozir. njih zastopniki svoja izvajanja v prostem govoru obrazložiti, protipostavno kršenje njim pristo-ječe pravice, posluževati se gotovega, postavno pred sodiščem dopustnega jezika, včasih toliko po menjal o, kakor da se jim vzame možnost pred sodiščem obravnavati — to pa bi povzročilo ničnostni razlog št. 4 § 447 c. p. n, k i ga je celo po § 471 št. 7 celo uradoma vpoštevati, o čemer imajo brezdvomno te omenjene instance odločevati. Revizijskemu rekurzu bilo je tedaj ugoditi, ker je opravičen." Tako sklep najvišega sodišča! Vsak ne-jurist razume, da je najviše sodišče v svojih razlogih prepirno jezikovno vprašanje razsodilo v korist koroških Slovencev, ko se je sklicevalo na § 13 o. s. r„ ki pravi: PODLISTEK. Ob Žili. (Utrinki. — Ferdo Plemič.) I. Krasna si Žila, deroča slovenska reka. Naj-krasnejša si pa ob podvetrovski steni. Smaragd tvoje vode in sivobela skala, a čez vse zlati sijaj toplih solnčnih žarkov: to je krasota, to je dostojna meja lepe slovenske domovine. Na nasprotnem bregu, ej, tam životarijo že poslednje družine slovanskih Gorotancev. Sedel sem ob tebi, Žila, in gledal v tvoje valove, omamljen po njihovem šumenju. To šumenje! Zazdelo se mi je nakrat, da razumevam to šumenje, to jezno tvojo govorico. Čemu se neki penis? Ogromno kamenje, ki leži na tvojem dnu, ti zavira tok, nevidno, pod vodo ležeče skalovje ti zaustavlja brze valove. Podoba si naroda, ki biva ob tvojih bregovih, hladna Žila. Kaj vse je znašla sovražna zlobnost, da bi tudi njemu zaprla pot do cilja! A tudi glasan zgled si mu! Ne ustavljaš se dvomeča ob skali. Naprej, preko nje, okolu nje, naprej, le naprej ! Kamen se slednjič — zbrusi. II. Ljubezen je ogenj, a svet je voda. Kaj je meni svet? Svet nosim v svojih prsih, svet je mrtva tvarina, ljubezen pa rodi voljo, in volji se mora vkleniti mrtva masa. — Tako sem sodil, in prsi so se mi dvigale mladeniškega navdušenja. Sedel sem ob vodi, ob lepi Žili, in v roki sem držal smodko, lepo rujavo smodko z rumenimi pikami. In veselil sem se, da je smodka tako lepo gorela, in da je njen prijetno duhteči dim plaval v oblačkih nad vodo. A smodka mi zdrsne iz roke, udari na obrežno kamenje, odskoči in pade v Žilo. Cvrrr ! Ugasnila je. Ljubezen je ogenj, svet je voda, a voda je mrzla, in v mrzloti ugasne tudi ljubezen do domovine. IH. Popoldne je bilo, in v vasi je zvonilo nekomu k pogrebu. Počival sem zopet ob Žili med bičevjem in grmovjem. Bral sam najnovejše časopise, žalostne novice sem bral. List se mi je tresel v roki. Tedaj pa zagledam na svoji zarjaveli desnici mravljinca, debeloglavatega mravljinca. Lepo polagoma je zlezel po mojem kazalcu na časopis, na čudno, široko planjavo, posuto s še čudnejšimi znamenji. Pospešil je svoje drobne korake, da bi čimpreje dospel do svojega domovanja, do vlažnega, z mahom obraščenega kamenja. Nakrat se mu ustavi gibčno telesce in ne gane se več. Pri neki posebno mastno tiskani besedi se je ustavila drobna živalica, pri besedi: „1 z d a j i c a !" Strmel je mravljinec in potipal je s svojima nežnima tipalnicama črko za črko. Zmajal je s svojo debelo glavo in potem odšel počasi, premišljeno. Postal je mravljinec filozof. Ti ubogi mravljinec ti, kaj se v vašem mravljišču res še nikdar ni razlegala taka beseda? Mi ljudje smo naprednejši. V vasi, tam za gozdičem, je nekomu zvonilo. Na nasprotnem bregu po državni cesti pa je šel italijanski zidar svojo pot in pel: „Addio, patria, sì bella e perduta . . .*) Mislil je Lah svojo domovino, a meni se je v tem hipu storilo milo za našo očetnjavo. IV. Slekel sem se ter stopil v Žilo. Drla je ob mojih bedrih ter mi spodnesla nogi. Udal sem se ji, njeni silni volji, in legel sem na njene mrzle valove ter plaval nizdol po reki do železniškega mosta pri Mlinarjah. Tam je mirneja, in stopil sem iz njenega objema na suho. Stal sem na mehki sipi, preraščeni s trnjem in ostro travo. Koža mi je bila modrikasta, in ustnici sta se mi krčili. Stal sem v solncu in tresel sem se po vsem životu. Tedaj pa sem se spomnil svoje obleke in gorkote, ki sem jo užival obdan od nje. A obleka je bila tam daleč zgoraj na bregu in prijatelj Miha je ležal na njej in spal. Vrniti se po njo? Da. A kako? Peš? Ne; trnje bi me ranilo do krvi. Plavaje ? *) »Zbogom, domovina, tako lepa a zgubljena . . .* Arija iz opere »Nabuko.* gp Naročajte edini koroški slovenski list „Mir“! 35! „Obe stranki kakor tudi njih zastopniki se morajo v svojih govorih posluževati v deželi navadnega jezika.“ In namignilo je celo najvišje sodišče, da ima kratenje jezikovnih pravic lahko za posledico celo ničnost celega sodnega postopanja, ker je to postopanje neposredno in ustno in morajo stranke in njih zastopniki vse, kar hočejo v obrambo svojih pravic navesti, povedati v živem govoru, kar pa ni mogoče, če se stranke ne pusti v tistem jeziku govoriti, ki ga jej je Bog dal. Toda vse to je graškemu nadsodišču deveta briga. To kaže sklep, ki ga je na podlagi zgo-rajšne odločbe najvišega sodišča storilo: nad-sodišče v Gradcu je rekurz dr. Brejca zavrnilo in sklep celovškega deželnega sodišča potrdilo iz sledečih znamenitih razlogov: „Kot postavno določbo za rešitev tega vprašanja navaja najviše sodišče § 13 o. s. r. od 2. maja 1781. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da se mora jezikovno vprašanje za vse stroke sodstva enako rešiti in tudi ni misliti, da bi bilo zakonodajstvo ob koncu 18. stoletja nameravalo dajati za posamezne p r o v i n c i j e različna pravila za rabo jezikov pri sodiščih. Iz tega pa sledi, da se je v svrho razlage §.a 13 o. s. r. ozirati na § 4 cesarskega patenta od 9. avg. 1854 (!?) in § 14 sod. reda za zapadlo Galicijo iz 1. 1796. (!?) § 13 o. s. r. določa: »stranke se morajo v svojih govorih v deželi navadnega jezika po-služevati.“ ,,V deželi navaden" je po pojmu vsak jezik, ki ga kakovečje število domorodnih prebivalcev dežele v svojem občevanju govori. Ako bi se navedeni § 13 dobesedno razlagalo, prišlo bi se do sklepa, da bi se n. pr. na Štajerskem smela slovenščina kot sodni jezik rabiti tudi pri sodiščih graškega in ljubljanskega okrožja. Da je taka razlaga odločno nepravilna, skoraj ni treba dokazovati; saj se je tudi doslej (vsaj glede južnega dela monarhije) še ni nikdar zagovarjalo, prav tako kakor doslej še nikomur ni prišlo na um trditi, da bi se v rudarsko-pravnih stvareh iz Primorskega pri deželnem sodišču v Ljubljani moglo v laškem jeziku obravnavati. Iz tega sledi, da tako strogo dobesedna razlaga §.a 13 o. s. r. od leta 1781 ne zadene prave zakonodajal-čevevolje in pravegasmislazakona. (P) Pot, ki jo ima razlaga zakona v tem slučaju hoditi, je nakazana v § 14 sod. reda za zapadno Galicijo in § 4 ces. patenta od 9. avg. 1854. Prvoimenovana zakonita določba govori o „j e-z i k u, k i j e v d e ž e 1 i p r i s o d n i j i navade n,“ slednja pa o „e n e m p r i s o d n i j i { navadnih jeziko v.“ Po teh zakonitih določbah se tedaj ne more vsak v deželi navaden To bi bilo premučno in skoro brezuspešno, in voda je bila tako mrzla, tako mrzla. In počel sem klicati : „Miha, Miha!“ a Miha je spal mirno dalje. Ej, prijatelji! Stal sem na mehki sipi in klical ter se tresel v silnih solnčnih žarkih. V. Valovi so prinesli poleno do mene, in potegnil sem ga k sebi na suho. Lepo je bilo to poleno! Uglajeno in precej dolgo. Bukovo je bilo in nikjer še počeno. Na enem koncu debeleje, na drugem drobneje; tedaj prav ročno. Kdo je izgubil to poleno? Naj se le zglasi ! Dandanašnji se taka reč prav dobro rabi — v politiki. „Fajerfeer.“ (Spisal: Ferdo Plemič.) Kadar govoriš o koroških ognjegascih, in tudi če so ti v popolnoma slovenski vasici, moraš reči vedno le „fajerber,“ ker je njihov po-veljni jezik, izven par častnih izjem, vseskozi nemški. Morda se res da ogenj pogasiti z nemškim jezikom prej negoli s slovenskim, ker drugače bi res ne vedel, čemu se silijo resni možje in fantje z onimi par spakedranimi ocvirki šolske nemščine. V koroški vasici blizu Drave nekje je bil tudi tak slavni „fajerber,“ kateremu je bil poveljeval posestnik Brukar, ki je dosegel pri vojakih desetniško čast, slavo in desetniško dnevno doplačilo dvajsetih vinarjev. Radi poslednjih zaslug so ga ognjegasci tudi izvolili za poveljnika. jezik rabiti kot razpravni jezik, temveč samo oni, ki je pri sodniji v navadi (gerichtsiiblich) t. j. tisti v deželi navadni jezik, ki je po dosedanji rabi pri dotični sodniji kot sodni jezik v rabi in kot tak tudi priznan. Če se jezikovne razmere ob času, ko je o. s. r. zakon postal, uvažuje, je popolnoma jasno, da § 13 tega sod. reda ni nič več povedati hotel kakor § 14 s. r. za zapadno Galicijo in § 4 ces. pat. od 9. avg. 1854. Ce pa raba (Ubung) pri sodniji odločuje, tedaj je ta raba odločilna ne samo glede tega, če se kak jezik sploh pri sodniji dopusti, ampak tudi glede tega, v kterem obsegu in pod kterimi pogoji se dopusti. Ker pa rekurzno sodišče v rabi jezika pri sodiščih na Koroškem in zlasti pri deželnem sodišču v Celovcu ni tako natančno podučeno (!!), da bi bilo moglo na podlagi lastnega znanja soditi, raditega je od d e ž e 1-n e ga sodišča v Celovcu zahtevalo, da mu v smislu § 526 c. p. r. p o r o č a. To poročilo pravi — v kolikor se tiče vprašanja, ki ga je tukaj rešiti — sledeče: „Pri spornih razpravah se slovenski govori zastopnikov strank le tedaj dovoljujejo, če so vse pri pravdi udeležene in navzoče osebe — tedaj tudi zastopnik nasprotne stranke — pismene slovenščine, ki se je slovenski zastopniki, v svojih govorih in spisih poslužujejo, vtoiiko zmožne, da morejo govorom sledit i.“ «Zapisniki se pri spornih razpravah ne pišejo v slovenščin i.“ „ T e h načel se deželno sodišče že leta (!?) d r ž i.“ Pri sporni razpravi dne 2. maja 1906 je kot pravdni pooblaščenec toženega nastopil odvetnik dr. Maks Mitteregger, ki slovenščine ni zmožen ; vsled tega je dosedanji rabi in tedaj (!!??) tudi zakonu popolnoma odgovarjalo, ko je deželno sodišče v Celovcu odredilo, da s e i m a v nemškem jeziku razpravljati." To je Pitreichova pravica — za koroške Slovence ! Sloviti padovanski rabulisti so pravi šušmarji proti modrosti te graške gospode. Pritožiš se proti krivici in graško nadsodišče vpraša tistega, zoper kojega se pritožuješ, če ti p o n a-vadi in vedno tako krivico dela, in potem razsodi : ker se je koroškim Slovencem doslej vedno delala krivica in so je že navajeni, radi tega je za nje krivica postala pravica. Po takih nazorih bi postala tudi tatvina pošteno rokodelstvo, če se krade redno in iz navade, in tak tat bi imel pravico na tatinski patent, ker je doslej vedno kradel! in obcestni ropar bi se po takih pravnih načelih še zanaprej smel izigravati za čuvaja javnega reda — ker je bil doslej dejanski fn priznani gospodar ceste! To je nesmiselno postopanje, tako se postavlja pamet in pravica na glavo. Vrhunec tega Oče Brukar ni bil nič napačen človek, drugače tudi dober kmet, samo kaj rad se je ponašal s svojo nemščino ter tudi v svoji nezmotljivosti presodil Slovence za narod, ki bi bil menda najbolj podoben še psom. Oče Brukar je bil tedaj nemčur prve vrste, zato je pa tudi smel sedeti v „ekstra“-sobi ter plačevati žejnemu učitelju, ki se je prikotalil od tam iz Tirolske nekje, včasi kakšno merico vina ali piva. Bilo je na večer pred cesarjevim dnem, in oče Brukar je sam sedel v krčmi. Učitelja danes ni bilo, zato se je naš poveljnik pomaknil v navadno gostilniško izbo. Tam je tako lepo počasi vrtel kozarček med prsti in ravno si ga je naročil še eno merico, ko vstopi vaški cerkovnik Cenek. «Dober večer!" reče in sede k mizi. »Dober večer!" odgovori kmet, „kar bliže prisedi, pa boš kakšno povedal." „Ej kaj bom povedal, saj ni nič novega. Cesarjev dan je jutri." „To pa to." „Vas bomo pa spet enkrat videli v paradni obleki." „Da, jutri oblečemo parado, gonce parad, helm auf!" „Lepo se vam že pristoja paradna obleka, oče Brukar, samo nekaj se vam ne pristoja," reče cerkovnik. „Kaj pa ne?" vpraša radovedno poveljnik. „1 nu. da vedno nemško govorite, kadar ste v paradi. Zakaj bi pač ne govorili slovensko, kakor sedaj z menoj?" „Mož, vi nimate pameti! Kako bi mogel pač govoriti slovensko, ko imam ,uniformo' na sebi?" nestvora pa je dokazovanje, da je za v d e ž e 1 i navadni jezik smatrati samo tisti, ki ga nemški in nemško misleči gospodje sodniki na sodnijah govore ali govoriti pusté. „Hoher geht’s nimmer!" Za danes zadostuj ! Pozneje izpregovorimo o zgoraj omenjenem »poročilu", ki ga je nadsodišče iz Celovca naročilo. Seifrizova kandidatura. Nemški nacijonalci so predlanskim, ko je bilo treba voliti naslednika umrlemu Tscharreju v državni zbor, dolgo premišljevali, kje bi našli moža, ki bi mogel izpolniti vrzel, ki je nastala v njihovih vrstah po Tscharrejeve smrti. Tscharre je bil namreč res mož na svojem mestu. Bil je dober gospodar, učil se je veliko in je tudi zna! to, česar se je naučil, dobro porabiti. Njegovo posestvo je bilo uzor dobrega gospodarstva. Obenem pa je bil Tscharre, dasiravno odločen Nemec po svojem mišljenju, vendarle tudi pravičen Slovencem, narodnostnega sovraštva ni poznal. Tschar-reja je volil tudi marsikateri Slovenec, ker mu je zaupal, ker je bil prepričan, da mu Tscharre namenoma ne bo škodoval. Kakor smo že rekli, so nemški nacijonalci dolgo iskali moža, ki naj bi bil naslednik Tscharreju, in končno so padli na Seifriza, p. d. Miklavca. Kaj je neki napotilo nemške nacijonalce, da so si izbrali Seifriza? Ali je morda Seifriz tako dober parlamentarec ? Ali je morda tako dober govornik? Ali je tako izveden in izkušen gospodar? Ali je morda tako zelo poznan in priljubljen po celem volilnem okraju ? O ne, vse to ni dalo Seifrizu kandidature, ker Seifriz ni nikak parlamentarec, kaj šele, da bi bil dober. Seifrizu je bil deželni in državni zbor doslej španska vas, on ni imel niti pojma, kako naj nastopa državni poslanec. Vse njegovo politično delovanje je bilo, da si je s pomočjo svojih podrepnikov ohranil daljšo vrsto let županski stolček v Žitarivasi, kateri se mu pa sedaj -že občutno maje. In s kakimi sredstvi si je ohranjeval župansko čast? Seifriz je vse, kar hočeš: kmet, ki ima veliko posestvo, pa ga obdeluje le po svojih „ferboltarjih“ ; sam še ni prijel za nobeno kmečko delo. Seifriz je mesar, seveda mesnico upravlja zopet nekdo drug. Seifriz je trgovec, trgovino vodi seveda poslovodja. Seifriz je gostilničar, gostilno pa ima neki Kaki, ki se piše Gaggi; Seifriz je poštar, vodi pa pošto seveda poseben upravitelj. Seifriz je p i v o v a r n a r. Sicer pa tudi pivovarne ne vodi sam, temveč poseben vodja, ali Seifriz i m a na razpolago dovolj piva, in to od-vaga vse. Volitve se vrše v njegovih prostorih, in takrat se toči ječmenov sok vsakomur, kedar in kolikor ga kdo hoče, obenem pa že poskrbijo Seifrizovi hlapci, da nasprotni volilci ne pridejo preblizu volišča. Zato je dobra volovska žila, ali pa tudi lopata. Ce ni drugače, se pa slovenskega volilca vrže popolnoma preprosto vun, kar „1 nu, ,uniforma' bi se menda vendarle ne pokvarila !" „Ali ste bili kedaj vojak?" „Ne.“ „Nu vidite, potem tudi ne veste, kaj je .uniforma.' Če si v uniformi,' moraš govoriti nemško in moraš, vse te nekam sili v to. Slovensko govoriš le tako pri kidanju in oranju lahko." „Jaz mislim, da je kidanje in oranje pač mnogo več vredno kakor vse ,parade.' Pa pustimo to. Oče Brukar, jaz stavim, da bi vi v sili govorili slovensko tudi če bi imeli ,uniformo' na sebi." „V ,uniformi' slovensko ! Nikoli!" „Da stavimo, da še jutri." «Stavim za liter černega." In stavila sta. Drugega dne zjutraj se je po maši zbral ves .fajerber' pred vaško gostilno. Poveljnik Brukar jim je nekaj govoril o znamenitosti današnjega dne. Seveda je vse to govoril v nemškem jeziku. Pogosto je sredi govora obtičal, ker ni imel več potrebnih nemških besedi na razpolago. Slovensko bi sicer že znal nadaljevati, ali v ,uniformi' bi bil to največji greh. Zato je rajši obtičeval, in ko si res ni znal več dalje pomagati, je zavpil : «Hajl !" In drugi za njim: „Haj!!“ Nato so stopili v krčmo, in pitje se je začelo. Dobro so si stregli slavni možje. A naj so že govorili, peli ali vpili, vse to so odpravili z blaženo nemščino. Kako, rajši molčim. Tako je potekala ura za uro. Kar vstopi cerkovnik Cenek. Vsi ga radostno pozdravijo in mu ponujajo pijače, ker Cenek je bil priljubljen veseljak. rezervni častnik, pa še toliko ne zna, da bi si mogel kruh prislužiti ! No, mu bo pa zdaj boljše šlo v špehkamri, ko mu ne bo treba delati. Več ga nočemo opisovati, dasiravno bi bilo še mnogo, pomilovati moramo le njegove starše. Taka je pač slavljena nemška kultura in take sadove prinaša v naših ljubih ponemčurjenih Borovljah. Spodnji Rož. Kakor je obče znano, je Košičev Pepček iz Svetnevasi tako zadolžen, da ravno komaj še rije naprej. Iznašel pa je pot, kako bi se rešil iz svojih dolgov. Vrgel se je z vso silo na nemškonacijonalno agitacijo in sicer zato, ker mu to — n e s e ! Ljudje že govore na ves glas, da bo nemškonacijonalna stranka plačala Pepčku dolgove, ako s svojo pijano tolpo razbije vsak slovenski shod v borovškem okraju in ako s svojo agitacijo doseže, da v tem okraju zmaga nemški na-cijonalec. Košičev Pepček je torej za denar prodal svojo slovensko narodnost in za denar vodi svojo razbojniško bando na slovenske shode. Potem se pa še sklicuje na svoje politično poštenje! Fej! Radovedni smo le, kdo bo takemu človeku še kaj verjel. Pošten človek gotovo ne! Verjamejo mu le še tisti, katere za tuj denar napaja, da jih potem hujska, kakor stekle pse na slovenske zborovalce. Ali, Pepček, le počasi, prišel bo tudi zate čas, ko boš vandral iz Roža, in takrat ti ne bo pomagalo vse tvoje nemčurstvo ! In verjami, da ta čas ni več daleč! Podljubelj. Prva veselica našega delavskega društva se je nad vse pričakovanje sijajno obnesla. Brez pretiravanja lahko trdimo, da so se vse točke, kakor tamburanje, petje in igra izvajale v splošno zadovoljnost. Posebno igra je vsem kaj dobro ugajala. To vam je bilo smeha, ko so zagledali Gašperja, kako je mešal kašo in se pričkal s študenti. Pa ga je tudi igral g. Miiller, kakor ga zna menda samo on v Rožu. Tudi študentje gg. Ogriz, Prek in Strah so se vedli tako naravno in neprisiljeno, kakor da bi res že pol svojega življenja presedeli in preživeli v šolah. Se celo pravi študenti, ki smo jih opazovali med občinstvom, so dobrohotno in prijateljsko poki-movali z glavo; upamo, da so bili s „tovariši“ v delavski suknji zadovoljni. O doktorju (g. Čemer) naj povem le kritiko, ki sem jo slišal iz ust^ navdušene Slovenke K.: „Eš, eš“, je rekla „Čemer je doktorja strašno lepo markiral". Tudi brata job, Nagele in Wieser so rešili svoje uloge na vsestransko zadovoljnost. Za plačilo naj jim bo veselje in zadovoljnost poslušalcev, katerim gotovo ni žal, da so par uric preživeli med slovenskim delavstvom. Svetnavas. Hudi so bili časi Turkov, ali tudi današnji niso boljši. Kdor to ni hotel verjeti, ta se je moral prepričati po tem, kar se je v zadnjem času dogodilo. Hujše podivjanosti in surovosti si ni mogoče več misliti, kakor je postala sedaj med našimi odpadniki. Mislili smo, da se s koli in cepci modruje samo še pri divjakih, ali naši „fortfretlarji“ nas hočejo učiti drugače; kjer jim modrosti zmanjka, tam naj pride pest na vrsto. Največji učitelj tega novega nauka pa je postal naš siaboznani Košičev Pepček, ki bi se imel rajši imenovati Klofutar Pepček. Saj se je celo sam v „giftni kroti" na vsa usta s to svojo „kunštjo“ pohvalil, čeprav jo je moral pred sodnikom drago plačati. Slovenski kmetovalci, ali se še spominjate, kdaj so minuli tisti časi, ko ste se v mladosti tudi včasi za dekleta malo spoprijeli? Minuli so ti časi in vi pravite, da je vas srečala pamet, ko so prišla leta in se je vaša kri malo bolj pomirila. In glejte čudež: Sedaj imate med seboj starega Pepčka, kterega menda še ni srečala pamet! Pa naj še kdo pravi, da se dandanes ne godijo več čudeži ! Pa Pepček hodi od vasi do vasi, kakor hodijo zaljubljeni fantiči, pa ne vasovat, ampak — samo pretepavat se. Iz Bistrice roma na Kočuho, povsod ima korajžo, ah samo na slabejše „ki od treh klofut okrog padejo ali pa na starce. Kjer pa sam nima dosti korajže, si najame tolpo pijancev, tako da jih pride deset na enega. In ta človek hoče celo še vas, postene slovenske kmete učiti, kako imate gospodariti. Naj rajši plača svoje dolgove, ki jih ima toliko, da kmalu ne bo nič njegovega ! Komur se oči še niso odprle, temu se bodo menda sedaj. Če ne, je pri Košiču zavod za „ta slepe“. Svetna vas. Košičev Pepček, to je tisti mož, ki je še pred nekaj leti tam nekje na Srbskem mešal, pražil in pripravljal razne maže, zdaj pa tisto pijano bando „gunca“ gor in dol po Rožu, da se pretepava, žre zastonj in tuli kakor rogata živina, ta Pepček bi na vsak način rad nekdanjemu učitelju v Kapli, Wiegele po imenu, pripomogel do občinskega tajništva. Sedanjemu slovenskemu zastopu ga ne more ponuditi, ker je bil Wiegele zaradi nenravnosti kaznovan in je obenem tudi Nemec. Kaj torej stori Pepček? Telesno ubiti Slovencev ne sme, politično pa je dovoljeno samo glasov je treba, in pomagal je občini do novih »nemških" volilcev, ki naj pri novih volitvah pokopljejo za vselej dosedaj slovenski tretji razred. V ta namen je prodal na videz eno njivo in jo razdelil na 10 enakomernih delov. Posamezne kose so kupili 1. Košičova Mojci (sestra, zdaj Brajarca v Podgori), 2. Jožef Fancoj, Mojčin knjigovodja, 3. Pepo Ogriz, župan in pilej v Borovljah, 4. Dr. Hawliček, zdravnik v trgu Obervellach, Pepčkuv svak, 5- Dr. Rabič, notar v Velikovcu, ta je delal tudi kupno pogodbo, 6. Rauter, geometer v Lipnici na Štajerskem, 7. Tarman, učitelj v Slov. Plajberku, 8. Obilčnik, penzioniran knjigovodja v Celovcu, 9. Tarman, knjigovodja v Celovcu, 10. Pošinger, sin prejšnjega svetinskega župana. Vsi ti so kupili gori omenjeno njivo. Po postavi je njihova, obdeloval pa jo bode najbrž tudi zanaprej nekdanji apotekar Pepček. Škode torej nima, nobene, občina pa bo le šla rakom žvižgat. Če so jo plačali in koliko so mu dali, nisem mogel izvedeti, ker je cela stvar bolj tajna, toliko pa bo menda že, da bo vsaj nekaj poplačal od tistih 36.000 K., ki jih ima vknjiženih na svojem posestvu. Kakor se vidi, je občina naša v veliki nevarnosti po Pepčkovi lumpariji ! Sv. Jakob v Rožu. Gospod urednik, prosim, ali veste, kako dolgo potrebuje brzojav iz Celovca do Št. Jakoba, oziroma do Kota pri Št. Jakobu ? Ker vem, da ne uganete, Vam pa povem kar sam, namreč šest ur tri četrt. Vprašali boste, kako je to vendar mogoče? Veste, to je takole: brzojav je bil oddan v Celovcu dne 22. prosinca ob 9 uri 15 min.^predpoldne, potem je letel na vso sapo proti Št. Jakobu Kedaj je priletel v Št. Jakob, se ne ve natančno, kajti čitljiva je samo ura 9, koliko minut, se ne ve. Gotovo je le toliko, da je prišel do Št. Jakoba precej urno. A kaj mu pomaga to, ko so pa tukaj „gnadljiva“ gospa Schuster na pošti, katera se pa držijo bolj komoditete, kakor pa vestnosti v službi, kajti častita gospa so si mislili : e bo že kdo prišel, pa mu izročim ta brzojav. In res je prišel nekdo okolu treh popoldne slučajno iz naše vasi, kateremu ga je izročila. Ta fant se seveda ni brigal za to, vzel je in je šel. Predirò je prišel domu, je bilo štiri ura, in par minut pozneje je oddal brzojav, kamor je spadal. Jaz mislim, ko bi bilo to za časa volitev, ko so nem-čurji bolj brihtni in brzih nog, bi ga gotovo en tak na samokolnici prej pripeljal iz Čelovca v Št. Jakob, kakor pa ta slavna cesarska pošta. No, pa kaj boš, za Slovenca je vse dobro! Mimogrede bodi povedano, da je bila ženska, katera je brzojavila, pri svojem bolnem otroku v celovški bolnišnici. Ko se ji je pa povedalo, da otroka ne morejo operirati in da ga naj vzame seboj, je šla na brzojavni urad ter brzojavila možu, da se odpelje iz Čelovca ob 10 uri predpoldne. Odpeljala se je ob 11 uri 24 m. na Podrožčico. Prišedši tja je gledala po možu, kateri naj bi jo bil čakal, a ni ga bilo nikjer. Končno je morala sama oditi eno uro daleč z bolnim, eno leto starim otrokom. Kakor je pravila, je morala otroka dvakrat položiti v sneg, ker od mraza ni čutila več rok in da se je nekoliko odpočila. Četrt na tri je prišla vsa zmrzla domov in vprašala, zakaj ji niso prišli naproti, ko je vendar brzojavila. A nihče ni vedel zato. Nekaj po štirih pa prinese sosedov fant brzojavko. Kdo ve, kakšen mraz je bil pri nas ta dan, in pozna slabo pot od Pod-rožčice do Zg, Kota, se ne bo čudil, da je ženska obolela z otrokom vred. Slavno poštno ravnateljstvo v Gradcu vprašamo, ali so mu znane žalostne poštne razmere, katere vladajo pri nas na Koroškem, osobito pa, ali mu je znana šentjakobska pošta, katera zasluži v tem oziru usnjato medaljo, ali boljše, pošteno šibo! Dholica. (Smešna domišljija dopi s u n a lutrovske B. Z.). Dobil sem v roke to umazano pečavko in tam sem našel dopis iz našega kraja o zadnjih občinskih volitvah. Dopisun se hvali, da je njih stranka bila častno zastopana, medtem ko se naša ni udeležila volitve ker se je bala poraza. Meja zelena, ta seje pa spet »stepel", sem si mislil, ko piše, da je bila častno zastopana. No gospod dopisun, zakaj ste pa morali celo tiste ljudi voziti na volišče, katere ste volili v odbor, in ste še nekaj naših volili, da morda še vedeli niso, kakor mi je eden izvoljenih namestnikov rekel. Ko sem ga vprašal, rekel mi je: »Dal mi je »forštnor" »cedelč", katerega ^sem oddal. Koga sem volil, ne vem". Da, pravi čudaki so naši nemčurji, posebno dopisun lutrovske B. Z. sicer bi ne mogel pisati takih laži in dajati naročnikom za drag denar take hrane, da je še svinje nočejo žreti, ker bi se okužile. Heil taki modrosti ! Dholica. Kakor smo pričakovali, je zopet izvoljen za župana prejšnji župan Gabriel Ulbing, 0 čegar osebi se mi ničesar nimamo za pritožiti, samo žal, da se pusti komandirati od tistih „g’spo-dov" uradnikov »plajberške unije", kateri tako-rekoč imajo baje vso oblast v rokah in so vzrok žalostnim razmeram v naši občini. Menda je ni občine na Koroškem, kjer bi morali kmetje toliko žrtvovati za razne nepotrebne stvari, kakor ravno pri nas, kjer imamo take ljudi, ki hočejo z glavo naravnost skozi zid, in druge, ki se pustijo komandirati od takih ljudi, ki niti nimajo najmanjšega pojma o kmetskih razmerah. Kmetje dhol-ski, vprašamo vas, kako dolgo se boste še klanjali takim „g’spudom“. Poživljam vas, vrzite od sebe ta strah in bodite odločni in pometite enkrat za vselej s takimi ljudmi, ki so »preklicano" študirani, toda le za svoj žep, vam pa se smejejo in rogajo, češ, kakšen je »der turne pauer". Bodite kmetje sami svoji gospodarji na svojih lastnih tleh! Vso »intelegenco" s »šusterbildungo" in drugo pa pošljite tja kam v Afriko med »Culu-kafre". To vam svetuje — dober prijatelj. Sreje. Na postaji Vrba pač morajo imeti gospodje mnogo prostega časa, ali pa se jim slovensko pisani vozni listi tako dopadajo, da ga pride občudovat celi generalni štab in zijat kot kakšne — nove duri, ako se jim predloži. Slovenci v okolici! ne kratite jim veselja; postrežite jim s slovenskimi voznimi listi, katere imajo tako radi. Da pa gospodje uradniki strank ne bodo več zasmehovali, jim samo v spomin pokličem odlok pametnega ravnateljstva južne železnice na Dunaju od 19. decembra 1900 št. 28789. „Den beteiligten Beamten haben wir wegen seiner un-gebiihrlichen Ausserung entsprehend zur Verant-wortung gezogen". Iz vrbske okolice. (»N aš maček je 1 j u b c o ime 1“). Smolo pri vasovanju je imel neki okoliški učitelj, kateri se je pri svoji novi izvoljenki precej zakasnil, ter v naglici svoje čevlje zamenjal s copatami svoje ljubljenke. Ko ona to zapazi, da se je vasovalec zmotil, gre v šolo iskat svoje galoše. Tristo medvedov! Ko pride tje, so bile „galoše“ že žrtva plamena šolske peči ; zato je skrbela učiteljeva gospa. Da slamnata vdova, ni bila posebno izbirčna s »častit-kami" napram svoji tekmovalki, je umevno. Malošče. S posebnim ozirom na zasluge, ki si jih je pridobil g. geometer Kollmann pri zadnjih občinskih volitvah, kakor tudi s posebnim ozirom na to, da ima g. geometer izvrstne, hitre noge, si ga usojamo tem potom predlagati občinskemu odboru, da ga čim prej nastavi za občinskega »policaja". Upamo, da se naš predlog blagohotno uvažuje. Vsekakor bi bil tak »policaj" velikanska pridobitev za našo občino, zlasti pa naravnost epohalnega pomena za razvoj in pro-cvit »der guten deutschen Sache!" Torej: vivat, crescat, floreat naš bodoči občinski »policaj!" Malošče. (Srboritost in germanska »korajža" nemškega geometra.) Kar gin-Ijivo je bilo opazovati pri zadnjih občinskih volitvah tukajšnjega geometra Kollm anna. Ko se je vršila volitev v 3. razred in g. Kollman še ni vedel, kako bo stvar izpadla, se je držal tako milo in sveto, da nas je že samo njegov obraz do dna srca pretresel. Kakor hitro pa so nemčurji zmagali v tretjem razredu, se je naš geometer takoj ves izpremenil. Polastilo se ga je sveto navdušenje za ravno tako sveto nemčursko stvar — če se ga je polotilo obenem tudi »vzvišeno", neutešljivo hrepenenje po golažu, tega pisec teh vrstic dozdaj še ne more konštatirati — kapo je potisnil v znak svojega čina kot „ge-neralštabsšef" nemčurske stranke bolj na stran in z bliskajočimi očmi in »poetično" zategnjenimi usti je prigrmel v sobo, kjer so bili zbrani slovenski kmetje! Tu je začel rohneti nad slovenskimi kmeti, ki so mu pa kmalu dali vedeti, da se od kakega privandranca na na noben način ne bodo dali komandirati, najmanj pa od človeka, ki se mora preživljati s slovenskim denarjem. Ko je Kollmann torej spoznal ničevost svoje osebe napram slovenskim kmetom, je obupno vzkliknil: „Ich gehe meine (!) Partei holen!" In glejte, šel je, da bi izpolnil svojo »grožnjo". Ves potrt se je prikobacal v spodnjo sobo. In začel je v svoji sveti jezi neusmiljeno zabavljati, misleč, da se nahaja med somišljeniki. Strah in groza pa ga je obšla videčega, da ga tudi tukaj obdajajo »sovražni valovi". Kar naenkrat pa nekaj zaropota in »generalštabsšef" Kollmann »frči" skozi vrata, za njim pa se vsujejo slovenski kmetje. Gotovo premišljuje zdaj g. Kollmann o minljivosti vsega posvetnega in tako zlasti minljivost svoje germanske »korajže". „Wir Deutsche fiirehten npr tudi nekaj izda. Seifriz ima kot tako vsestranski posestnik in obrtnik v svoji okolici precejšen vpliv. Naš kmet rabi sedaj to, sedaj ono, in denarja pa ni preveč — pri Seifrizu pa vedo pomagati. Seveda je kmet zato pod Seifrizovo komando in Seifriz zna to dobro izrabiti. Seifriz ima n. pr. v najemu gostinsko jezero, katero je močno zarastlo s trstjem. Seifriz ne rabi tega trstja, ali rabijo ga kmetje za steljo, katere drugje ne morejo dobiti. Seifriz ve to in tudi pošteno (?) izrablja. Kdor ni volil ž njim, je izgubil steljo! In naš kmet ve to, in se boji ter rajši voli Miklavca, samo da nima izgube. Sicer tako ravnanje našega kmeta ni ravno preveč častno, ali njemu se še to da oprostiti, medtem ko je Seifrizovo ravnanje zelo podobno onemu, za katero določuje § 4 postave o volilni svobodi od enega do šest mesecev strogega zapora. Taka je Seifrizova politika bila pred njegovim vstopom v državni zbor in taka se je pokazala zopet pri zadnjih občinskih volitvah v Žetarivasi, kjer je opijanjena druhal dejansko napadala slovenske volilce. Da bi se Seifrizova „politika“ izpremenila do prihodnjih volitev, je pač težko verjeti. Seifriz je bil po vplivu take politike izvoljen v državni zbor. Mož je že na volilnih shodih delal zelo žalostno figuro. Svoj kandidatski govor je imel spisan — kdo ga mu je sestavil, ne vemo — in z veliko težavo ga je prebral zborovalcem. Da je potemtakem »imeniten" govornik, je lahko umljivo, in kot takega se je tudi izkazal v državnem zboru, kjer je celo leto tako navdušeno — molčal, da so ostali poslanci kar strmeli. Končno mu je le nekdo skrpal govor, katerega je potem spustil v strmečo zbornico. V tem govoru, v katerem je obetal naši duhovščini, da ji bo obesil ključavnico na usta — govoril je namreč za kancelparagraf — se je tudi pobahal, koliko letže županuje vŽitarivasi. Pojasnili smo že zgodaj, s kakimi »lepimi" sredstvi se je vzdrževal na županskem prestolu, in pristavljamo le še, da so se Miklavčev gospod v tej svoji govoranci udarili samega sebe po ustih in da so se tudi precej debelo zlagali, ko so rekli, da žitrajski Slovenci hočejo imeti v občinskem odboru samo Nemce. Letošnje volitve so potavile Seifriza na laž, kajti le z največjim pritiskom in s surovo silo je tretji razred ostal v nemčurskih rokah, v drugem so pa zmagali Slovenci, odločni nasprotniki Seifri-zovi. S svojim edinim govorom si torej Seifriz ni pridobil govorniške slave ne glede na to, da ta govor ni zrastel na njegovem »prajarskem" zelniku. Pa djal bo kdo, da je Seifriz drugače pridno »delal" v državnem zboru. No, če drugi grehi ne težijo njegove vesti, ne bo Seifriz zaradi svojega »pridnega delovanja" užival večne toplote. Izvoljen je bil Seifriz v vinogradniški odsek, in pravijo ljudje, da je Bog vsled tega „štrafal“ žitrajske vinograde s popolno nerodovitnostjo, da se stvar nekoliko zravna s Seifrizovim »plodovitim delom" v vinogradniškem odseku. Par dni je bil baje Seifriz tudi v odseku za volilno reformo, toda o »Do, trink! Hajl! so mu vpili, Cenek pa je ponujene kozarce odklonil in prav resno rekel v slovenskem jeziku: »Možje, pili ga bomo pozneje. Zdaj je treba pomagati, če se da še kaj pomagati." »Kaj pa je?" vpraša nekdo. „Na cesti za vasjo je krava obležala, pa nič se ne gane več." »Bog pomagaj, čegava pa je?“ vpraša drugi. »Nič ne vem." Vsi so bili že pokoncu. »Kakšna je ta krava?" vpraša sedaj oče Brukar v slovenskem jeziku. »Kaj vas ,uniforma' ni zadavila, oče Brukar, ker ste slovensko spregovorili?" vpraša nato cerkovnik. Poveljnik je postal bled same jeze. »Možje, le sedite pa se za kravo nič ne brigajte, ta bo še dolgo živela. Krčmar, liter gor! Saj sem dobil stavo, kaj ne, oče Brukar?" »Si, si, ti, ti . . j“ reče poveljnik še napol jezen. »No vidite, da se da tudi v ,uniformi' govoriti lepo slovensko. Kako bi se tudi ne, saj hočejo imeti Madjari in Hrvati v zadnjem času tudi madjarsko in hrvaško povelje in to celo v cesarski .uniformi.'" Ko so možje doznali do dobrega, zakaj se pravzaprav gre, počeli so se šele prisrčno smejati ter celo oponašati očeta Brukarja, kako je izpregovoril v svetem strahu one usodepolne besede- Slednjič pa se tudi poveljnik sam ni sramoval govoriti lepo po domače. Ne vem pa, če je že dal popolno slovo nemčurjenju. tem zelo dvomimo, kajti do nas ni prišla niti vest, da bi bil kedaj v tem odseku vsaj zakimal, če že ne zaspal. Posamezno in splošno je bil torej Seifriz v državnem zboru veliko manj vsestranski, kakor pa je doma na Miklavčevem. Bil je vreden drug svojih tovarišev Oraša in Gratzhoferja, in vsi trije so si v lepi molčeči slogi služili za svoje težavno delo po 20 lepih kronic na dan. Pa sedaj? Državni zbor je šel, in nove volitve so pred vrati. Kaj sedaj? Kakor poročajo nemški listi, je minila Seifriza volja, da bi zopet osrečil Koroško s svojo kandidaturo, ali nazadnje so ga pa le pripravili do tega. Na noben način pa ni več hotel kandidirati v »svojem" volilnem okraju, ker so tla zanj celo v njegovi lastni občini postala prevroča. Kandidirati je hotel v celovški okolici. Celovški prvaki pa so izpoznali, da bi v celovški okolici najbrž Seifrizovo pivo ne vleklo, ker se niti primerjati ne da s celovškimi pivi in zato so ga toliko časa »šravfali", da je baje prevzel vendarle kandidaturo v slovenskem volilnem okraju. Prav gotovega sicer še ni nič, ali vendar upamo, da ga je na svečnico borovška »Alpenrose" toliko nakadila, da se je odločil za »svoj" okraj. Pa naj že bo, kakor hoče, Slovenci bomo poskrbeli, da bo Seifrizu prešla enkrat za vselej volja kot kandidat strašiti med koroškimi Slovenci! Koroške novice. Zaradi preselitve lista v Ljubljano opozarjamo cenjene svoje dopisnike nato, da se list v Celovcu zaključi ževsredozvečer. Dopisi, ki dospejo uredništvu v četrtek zjutraj, se morejo priobčiti šele v prihodnji številki. Obenem opozarjamo cenjene naročnike, da je uredništvo in upravništvo lista tudi odslej v Celovcu in da se naj vse pošiljatve naslavljajo izključno le na uredništvo, oz. upravništvo »Mira" v C e -lovcu, ne pa vL j ubija ni. Gg. dopisnike z dežele prosimo, da naj nam poročajo posebno o volilnem gibanju vse potankosti, kratko, jedrnato in odločno. Seifriz — dela. Kdor ve, kako zelo se je bivši nepotrjeni poslanec slovenskega volilnega okraja, pivovarnar Seifriz, trudil na Dunaju za svoje volilce, se gotovo tudi ne bo čudil, če mu povemo, da sedaj tudi — »že dela". Njegovo delo se sicer sedaj kaže le še v sprejemanju in odklanjanju kandidature in pa v — napajanju hajlovskih priganjačev. Na svečnico je bilo pri Seifrizu tako »futranje". Prišlo je iz Borovelj celo pevsko društvo »Alpenrose", ž njim pa seveda tudi neizogibni vodja nemčurskih razgrajačev v Rožu, zloglasni Košičev Pepček. Koliko sodče-kov piva je moral špogati Seifriz zato, da so mu borovški hajlovci že pred smrtjo zatulili nagrob-nico, o tem nisem mogel izvedeti natančnejših podatkov. Za koliko je mesnica in pekarna na izgubi, mi je tudi neznano, znano pa mi je, da so se »zaupniki" vračali s tega »zaupnega" shoda tako dobre volje, da so se zadirali v tuje ljudi, kakor šnopsarji, ko se ga do dobrega navlečejo. Potem nam je seveda umljivo, zakaj je Seifriz kot kandidat tako »priljubljen". Svetujemo mu le še, ako hoče zmagati, da naj odzdaj naprej porabi za vsak dan tropo nemčurskih razbojnikov v svojo pivovarno, danes te, jutri druge, in jih tam pošteno nakrmi in napoji, in šli bodo za njim, kakor ovca za soljo. Paziti pa mora, da mu ne zmanjka „štofa“, kajti potem bi bil izgubljen. Na volilnih shodih se bodo seveda bahali drugi namesto njega, kako je delaven, in mi mu celo prav iz srca privoščimo tako čast, do katere mu bodo pripomogli nemčurski pijanci. Ravovedni smo le, kdaj se bo naveličal razmetavati svoje premoženje mednje. Sicer nas to nič ne briga, če še danes izroči Seifriz vse svoje premoženje »spufanemu" Pepčku in gre sam potem »pum-pat" Lemiša, ali, no, kaj se hoče, »delo pač košta denar", in kdor hoče biti poslanec, naj tud i„po-šteno plača". Nemčurskim razbojnikom v Rožu, posebno pa njihovemu voditelju, Košičevemu Pepčku, ki je doslej vodil svoje opijanjene tolpe na slovenska zborovanja, bo nova zboro-valna postava pošteno stopila na prste. Radovedni smo, ali bo tudi odslej še Pepček komandiral svoje razbojnike, da naj populijo temu ali onemu lase, ali bo tudi odslej še valjal po snegu slovenske govornike in prevračal mize na slovenskih zborovanjih ? Menda mu bo ričet le premalo dišal, da bi si ga hotel za vsako slovensko zborovanje privoščiti po par tednov. Pepček, tvojih razbijanj bo menda sedaj konec, kaj ne da ? Iz „Akademije slovenskih bogoslovcev v Celovcu". Človeku, premišljujočemu sovražno usodo, ki divja že stoletja in stoletja nad slovenskim Korotanom, se zdi, da se je zaprisegel sam belcebub z vsem svojim štabom zoper slovenski živelj na Koroškem, hoteč ga uničiti, da bi bil Korotan — zibel slovenskega naroda — obenem tudi veliko slovensko grobišče, kamor so položili zadnjega koroškega Slovenca k večnemu miru. Nad tisoč let že se vrši ta peklenski proces, toda narod slovenski še biva po divno lepih koroških planinah in dolinah, ker čuti preveč življenske moči v sebi, da bi se dal položiti v grob, v kte-rega ga sili surova sila oholega Nemca — odpadnika. Dovolj je že pretrpel ubogi trpin, a vendar še ni izginil s površja, dasi so mu peli divji rablji že večkrat nagrobnico. Baš ta moč in sila narodova pa nam jamči, da bo prebolel tudi naj novejšo in morda najhujšo rano, ki so mu jo usekali s tako hvalisano volivno preosnovo. Zastopniki narodov so sedli za bogato obloženo miso in zajemali so svoje pravice kar z veliko žlico. Bili so povabljeni tudi naši bratje, in ker sami nismo smeli po svoj delež, naprosili smo nje, naj pazijo na to, da se bo računalo tudi z narodom, ki hoče pravic. Toda zaman vse upanje, zastonj vse prašnje : v veliki svoji sreči so pozabili na našo nesrečo in na svoje obljube. Oni so osrečeni — in to je dovolj a mi smo pahnjeni še v večjo nesrečo — in to ni nič. Toda koroški Slovenec tudi zdaj ne obupa, in naj se zbirajo nad njegovo glavo še taki hudourni oblaki, naj bo lava germanizacije vedno nevarnejša, stal bo ponosno in neuklonljiv pred divjo silo barbala. Treba bo bojevati boj za življenje in smrt, hud boj : kajti hlapčevske potrpežljivosti je dovolj, dovolj životarjenja, pričeti se mora življenje, in če »niso strli spečih, ne bodo nas bedečih". Zato na krov sleherni domoljub! Jenjati mora polovičarstvo, a zato napočiti čas neustrašenega, nesebičnega in požrtvovalnega dela, ki nas bo privedlo do vzvišenega cilja — narodovega blagra. Pred vsem je treba narodu izobrazbe, da se mu odpro oči in da spozna svoj opasni položaj. Težavno delo na polju ljudske izobrazbe torej čaka onih, ki so voljni delovati v tem zmislu. Ker pa sloni na Koroškem vse narodno delo več ali manj na ramah duhovščine, je umevno, da se zaveda »Akademija slov. bogoslovcev v Celovcu" težke naloge, ktero imajo vršiti njeni udje prej ali slej zunaj med slovenskim ljudstvom. Za težavno pot, za boj pa je treba potrebnih sredstev in priprav, zato se opaža uprav letos v akademiji nenavadna živahnost in marljivost; kajti skoro vsi stvarni govori so se pečali z proučevanjem domačih razmer in bili res nekako priprava za bodočnost. V preteklem tečaju je bilo 17 predavanj in sicer Rožman: »Socialni kurz v Munchen-Gladbachu". (I. poročilo); Vasti: »O potrebi ljudske izobrazbe"; Vidovič: »Karakteristika koroških Slovencev"; Šenk: »Narodna malomarnost koroških Slovencev" ; Truppe : »Nekaj misli o modernem napredku"; Žel: »Društvene zabave"; Ogris Alb.: »Dušeslovni zakoni narodnega razvitka in napredka"; Škofič: »Anarhizem"; Morti; »Valent. Vodnik, prvi slovenski pesnik"; Hafner: »Nekteri eksistenčni pogoji trgovskega stanu v sedanjem času"; WeiB: »Naša trojna šola"; Vastel; »Pomen gospodarskih zadrug za naše ljudstvo" ; Štritof: »Simon Gregorčič" (slavnostna ura, posvečena umrlemu pesniku); Katnik: »Pomen leta 48. za Slovence, osobito v narodnem oziru"; predsednik Benetek: »f Valent. Lakner, naš uzor" ; Rožman: »Rokodelsko vprašanje v sedanjosti" (II. poročilo s socijalnega kurza v Miinshen-Gladbachu); Rudi: »Nekaj misli o društvih s posebnim ozirom na naša izobraževalna društva" ; Ogris Josip: »Giordano Bruno". Po vsakem predavanju se je razvila živahna debata, ki je bila semintja prav burna, toda vedno stvarna in resna. Tamburaški zbor je marljivo sviral in dovršeno proizvajal več najlepših skiadeb, pevci pa so skrbeli za lepoubrano petje. Borovlje. Opisati hočem nekoliko »kulturo" koroških nemčurjev. Dne 18. m. m. t. 1. so are-tovali tukaj nekega Johanna Novak, sina posestnika tukaj v Borovljah, uskoka slovenskega naroda in izdajico materinega jezika. Je pač res, če je jabolko zrelo, pade z drevesa. Delo je smrdelo temu »hajdučku". Ker mu je primanjkovalo denarja, si je vedel pomagati in je blagajniku pri puškarski zadrugi odtegnil precejšnjo doto v denarju, da se je lahko zabaval in posedal ob delavnih dneh po gostilnah, saj je njegov ljubi očka večkrat rekel svojemu sinčku: „Honz5j“, vekstracimre siòdoj, pa nomšk marn-voj". In ko ga je policija preiskala, našla je pri njem vizitnice z napisom: »Johann Novak, Re-serve-Lieutenant, Ferlach". To je pa imenitno, Goti und sonst niemand auf Erden“, to je oblastno geslo vsenemških kričačev, iz verodostojnih virov pa vemo, da je g. Kollmann v tistem hipu, ko je „galopiral" po griču proti Ropoteva, spoznal ničevost tega gesla ter se nehote spomnil tiste občeznane Prešernove pesni: Ko brez miru okrog divjam .... Št. Jakob v Rožu. Dolgo smo upali in se bali. g. urednik, in zato Vam tudi že tako dolgo nisem poročal nič kaj posebnega. Za danes samo nekaj malega, prihodnjič pa več. Žalost se nam je namreč spremenila v veselje; od nas tako ljubljeni, kot ..nepristranski" razsojevalec prepisov po celem svetu znani g. nadučitelj ostanejo pri nas. Na Nizozemskem jih niso mogli rabiti pri tistem sodišču kjer zastopniki vseh držav sodijo prepire med narodi; poslali so nam rekomandirano nazaj g. nadučitelja s pripombo: „Nerabljiv mož je sicer sladak kot cuker, hoče pa vtakniti vse v nemško malho." Od samega veselja zdaj St. Ja-kobčani ne vemo, kam bi djali, in bomo zato, da hočemo to veselje prirediti že jutri bal v ..Narodnem domu" v čast g. nadučitelju. Tudi oni so povabljeni. Da bodejo pa ta gospod ostali vendar le med nami, se moramo posebno zahvaliti okrajnemu šolskem svetu, ker ta se je prav pošteno potrudil, da ostanejo g. Krebitz med nami. Nasveta, katerega smo gospodom v Beljaku dali že pred letom, naj naredijo očko Krebitza za špehtarja, sicer niso ubogali, a kmalu bi se morali za to bridko kesati. Mož jo je hotel popihati na Nizozemsko, ali pa bi šel na Kitajsko. Kar so iz „Mira“ izvedeli to novico, so g. Krebitzu dali že po štirih letih petletnico, to se pravi, plačo, katero dobi navaden učitelj zvišano šele po petih letih, so zvišali gg. v Beljaku in Celovcu našemu g. nadučitelju že po štirih letih, in s tem se je očka Krebitz zadovoljil in ostane v St. Jakobu še eno leto. Da po enem letu še ne bode ubežal, mu bodejo dali prihodnjič najbrž zlato kolajno, kar je ja „Mir“ nasvetoval že v 51. številki predlanskega leta. Takrat mu je namreč deželni šolski svet izrekel popolno priznanje za razbitje slovenske petrazrednice in „Mir“ je prerokoval, da dobi v kratkem zlat zaslužni križec. Zlato je sicer že dobil v denarju letos, zaslug mu ni treba, križec pa bode najbrž dobil prihodnje leto. Največji križ pa bode za njega nova ..Narodna šola", ki mu jo bodemo čez leto postavili pred nosom. Že zdaj je ves bled, kedar vidi, da vozijo slovenski fantje kamen za ..Narodno šolo" mimo njega, pa na to se bode moral še navaditi. Glavna reč je, da imamo v naši sredi, Bog ga živi še dolgo let! Žitaravas. Povsod in vselej zahteva žganje svoje žrtve, tako tudi pri nas. Zadnjo nedeljo na 27, prosinca pozno zvečer vračal se je kmet Škorjanc iz Proboja domov precej napit, tako da je sredi pota obnemogel, se zgrudil v sneg, zaspal in zatisnil oči -—- za vselej. Res žalostna smrt! Kdaj se bodo kaj kmetje spametovali, da ne bodo več pili žganja, ki jim samo škoduje pri gospodarstvu, na zdravju in sploh povsod. Tudi med posli je žganje v čislih. Pri nas je že tako daleč prišlo, da hlapec, pa tudi dekla, ne dela drugače, ako ga ne dobi vsak dan svoj glažek. Kdor ga ne da, pa nima poslov, ki jih pri nas itak že grozno manjka. Žvabek. Ker vem, da dobivate, gospod urednik, oosebno sedaj mnogo poročil, kako se je obnesla ta veselila, kako so tam igrali itd., zato Vam hočem čisto kratko poročati, kako je bilo pri nas v Žvabeku v nedeljo, dne 27. januarja. Rečem Vam, lahko Vam je prav žal, da se tudi Vi niste udeležili naše veselice. Najprvo je nam naš priljubljeni gospod župnik Uranšek, duša in srce vsega zavednega gibanja med nami, v živahnem govoru slikal žalostne razmere, ki sedaj vladajo na Francoskem, kjer je prišlo tako daleč zato, ker katoličani niso storili svoje dolžnosti, posebno pri volitvah. Nekateri so volili z nasprotniki, drugi se pa volitev sploh udeležili niso. Takšen sad rodi zanikernost v političnih rečeh. Tudi v Avstriji odločujemo mi volilci, kakšna bo naša bodočnost. V ognjevitih besedah nas je g. župnik spodbujal, da bodimo pri volitvah odločni možje. Splošno pritrjevanje in navdušenost je značila, da so besede padle na rodovitna tla, kjer obrodijo, dal Bog, obilen sad. Kdor sam gori, ta tudi druge užge, to velja posebno o našem g. župniku. Veseloigia „Jeza nad petelinom in kes", ki so jo uprizorila naša dekleta, je bila naravnost dovršena. Vsa čast mai-Ijivim igralkam! istotako je burka »Krnet m fotograf" naprarila mnogo smeha in se ji ne more drugega očitati, kakor "da je bila prekratka; tako radi smo gledali in poslušali res pristnega kmeta pri fotografu. Vmes je pel domači pevski zbor in žel splošno pohvalo. Tudi to je v prvi vrsti zasluga gospoda župnika. Le vrlo tako na- prej; lepa slovenska pesem razveseljuje in navdušuje srce, ona je zlata vredna. Marljivo je igrala tudi naša domača godba na lok. Naravnost presenetili so nas. Tako se je izvršila naša veselica v splošno zadovoljstvo. Prevalje. (Shod i n i g r a). V nedeljo dne 27. prosinca se je vršil v Šteklovi gostilni v Prevaljah letni občni zbor slov. kat. delavskega društva. Udeležba je bila vkljub obilnemu snegu sijajna. Po končani volitvi oziroma potrditvi starega odbora poda tajnik poročilo o društvenem delovanju preteklega leta, vzbuja delavce k slogi, delu in požrtvovalnosti in poroča o gmotnem stanju društva. Nato se zaključi shod in uprizori veseloigra v treh dejanjih »Čevljar". Igrali so to pot zgolj fantje iz Prevalj in okolice. Akoravno so nastopili šele prvikrat na odru, predstavljali so vendar dovršeno točno in korajžno, da smo se kar čudili. Občen smeh je vzbujal čevljar Blaže (g. Abraham), ki je „razumeč se samo na šilo, dreto in kopito", kot strežaj v mestni bolnišnici hotel kar vse vprek na glavo postaviti in je zdravniku Lopniku (g. Gradišnik) napravljal grozne sitnosti. »Zavreto kri" imel je pač ta doktor, da se je ubogi čevljarček kar tresel pred njim. Tudi opeki se nismo mogli dovolj nasmejati, ko je namišljeno zastrupljen ječal „v zadnjih vzdihljejih". Tudi ostale uloge so se rešile častno. Le še malo vaj in naši fantje bodo izurjeni diletantje, da jim bo enakih treba iskati. Ob prvem nastopu ste pokazali, da imate izborne darove za to. Torej le z neutrudno marljivostjo in vztrajnostjo na delo, in uspehi bodo sijajni, narod vam pa bo hvaležen. Pokrče. (Občinska volitev). Minulo soboto se je vršila pri nas volitev občinskih odbornikov. Ostalo je vse pri starem, namreč »fortštritlich". Gotovo bode izvoljen tudi zopet dozdanji župan, ker je menda med vsemi dvanajstimi odborniki le ta sam zmožem tako imenitno voditi našo občino za — —. Žalostno in siromašno spričevalo je to za nas, pa kaj si hočemo, ko smo menda tako strastno udani »kralju alkoholu", da si tudi župana ne moremo misliti brez »bircgausa". Je vendar fletno pri občinski seji, če ima vsak pred sabo svoj vrček ali pa tisti »štampelj". Kako duhovite misli izhahajo iz | teh glažkov, kako izvrstne naredbe se iztuhtajo, ; in komu tiste koristijo, bodete spoznali, če vam razodenemo, da je zopet izvoljenih z županom komaj, poslušajte, komaj p e t gostilničarjev. Gotovo srečna občina. NI treba določiti uradnega dneva, ker uradna soba je gostilna, in ta je odprta od zjutraj do pol dvanajstih ali pa še dalj. Če pa po naključbi župana, ki je ob enem sam tudi tajnik, ni doma, tedaj pa, kdor hoče kaj pri občini opraviti, lahko »žrnaka" tamv še drugi dan, (se ve, ako ima čas in cvenk!). Župan dobi za svoj nesebični trud 6—700 kron, vrhu tega mu plačamo najemščine za sobo, drva, svečavo itd. : približno sto kron. Pa reci kdo, da nam gre slabo. Vsakdo bode mislil, da soba, katero da župan za občinski urad, ne hrani drugega nego občinske stvari, ali motiš se, nahaja se tam tudi poštna nabiralnica, katero vodi tudi župan (c. k-pošta mu plača za to menda 300 K), pa kako ! Težko da bo enaka na Koroškem. Poštni sel, ISletni fant, prinese vsak dan pošto iz Grab-štanja, župan jo malo razdeli po zato napravljenih predalčkih, po šoli pa pridejo otroci, in cel kup jo udere v »kancelnijo". Vsak si sam poišče, kar je za njegovo hišo, ali pa kar se mu dopade, saj dostikrat ni 'nikogar tam, da bi jih nadzoroval. Tudi naši požarni brambovci, katerih prid naši občini, in ne da bi služili županu! Ne pustite nas trpeti teh turških razmer še cela dolga tri leta. Mi nismo kaki šnopsarji, mi smo le štirji »kajšlarji", mi se ne bomo izdali, al pikro pač še pisali ! Društveno gibanje. Hodiše. Pevsko društvo »Zvezda" ima svoj letni občni zbor v nedeljo, dne 10. t. m. pri Kramarju v Hodišah. Spored: 1. Pozdrav. 2. Petje. 3. Govor. 4. Preosnovanje društva v »pevsko in izobraževalno društvo". 5. Volitev odbora. 6. Igra »Dr. Vsezna! in njegov sluga Štipko Tiček". Začetek ob 4 popoldne. Društvo „Sloga“ v Podravljah priredi svoj letni shod na pust, dne 12 svečana 1907, ob 3 uri popoldne pri Hriberniku v S r e j a h. Zvečer ob 6 uri šaloigra: »Eno uro doktor"". Po igri prosta zabava s tamburanjem in petjem. K obilni udeležbi se vabijo vsi člani. Odbor. Globasnica. Občni zbor izobraževalnega društva v Globasnici se vrši v nedeljo, dne 17M. m., ob 3 pop. v gostilni pri Šoštarju. Spored: Poročilo odbora, volitev odbora. Po sporedu prosta zabava. K obilni udeležbi vabi odbor. Vabilo. Hranilnica in posojilnica v Tinjah bo imela svoj letni občni zbor dne 14. svečana 1907, ob 10. uri predpoldne, v pisarni (prošmiji) s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo delovanja 1. 1906 in potrdilo letnega računa. 2. Razdelitev čistega dobička. 3. Volitev odbora in računskih pregledovalcev. 4. Razni nasveti. Ako bi ob določeni uri ne bilo zadostno število udov zastopanih, se bode eno uro pozneje sklepalo brez ozira na udeležbo. K obilni udeležbi vabi odbor. Vabilo. Hranilnica in posojilnica za Št. Štefan na Žili in okolico, reg. zadruga z neomejeno zavezo, bode imela svoj = letni občni zbor -------------------- na prvo postno nedeljo, t. j. dne 17. svečana t. 1. ob 21/2 uri popoldne v hranilničnih prostorih pri Korperju v Št. Štefanu na Žili s ledečim sporedom: 1. Računsko poročilo in odobrenje računskega zaključka; 2. Razdelitev čistega dobička. 3. Volitev novega odbora. 4. Razni nasveti. Vse zadružnike vabi k obilni vdeležbi načelstvo. Vabilo. Posojilnica v Globasnici ima dne 10. svečana t. L, t. j. prihodnjo nedeljo, po dopoldanski službi božji ob 10. uri pri Šoštarju v posojilniški pisarni svoj !<>tni občni zbor s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo načelstva o letnem delovanju. 2. Potrjenje letnega računa. 3. Volitev odbora za leto 1907. 4. Volitev računskih pregledovalcev. 5. Sklepanje glede čistega dobička. 6. Slučajnosti. »gauptman" je tudi župan, imajo tam svoje zborovanje, da (za kratek čas) navadno katerga malo naklestijo. To bodi sedaj omenjeno, drugokrat več. Ta soba pa je obenem tudi »ekstracimer" in se sploh porabi, kadar je več pivcev, ali pa če je kaka »hohcajt", če pride vkup tisto lovsko društvo itd. Pri par mizah se pije in poje, na drugi mizi pa ležijo na razpolago uradna pisma. Vsak si lahko ogleda (ali pa morda tudi - -), kar hoče. Pa mislil" si bo kdo, gotovo ni drugega prostora za občinski urad. In res, par korakov dalje stoji šola in tam prazna velika soba, ki je že veliko let služila zato pri prejšnjih županih, ali za našega »gospoda purgermajstra" ni dosti dobra. On pač ve, če bi bil tam urad, da bi marsikdo, ki ima opravek, ne prišel v njegovo gostilno. Tako je pa nasprotno. Najprej moraš v »bircgaus", in če si se tam pošteno odkupil, potem šele prideš v tisti blaženi kraj, kjer je nakopičena vsa občinska modrost, v »kancelnijo". Zdaj pa reci kdo, da niso »fortšritlih" ! Častiti gg. odborniki, menda niste slepi, da bi ne spoznali, da smo vas vabili zato, da bi delali to, kar je v Ako bi ob določeni uri ne bilo navzočih dos' udov, se bo uro pozneje sklepalo brezpogojno. K obilni udeležbi vabi odbor. Vsem, ki se čutijo opešane in oslabele, so nervozni in brez energije, daje -----Sanatogen _________: nov živijenski pogum in življensko moč. Več kot 3000 profesorjev ga sijajno priporoča. Dobiva se v lekarnah in drogerijah. Brošurice razpošilja zastonj in poštnine prosto Bauer & Cie, Berolin SW 48, in glavno zastopstvo G. Brady, Dunaj I. Vabilo. Hranilnica in posojilnica za Št. Janž in okolico v Št. Janžu v Rožu bode imela svoj XV. letni občni zbor prvo postno nedeljo, t. j. dne 17. svečana t. L ob Va4. uri popoldne pri Tišlerju v Št. Janžu s sledečim sporedom: 1. Poročilo delovanja leta 1906 iu odobrenje letnega računa. 2. Razdelitev čistega dobička. 3. Volitev odbora in računskih pregledovalcev. 4. Razni nasveti. K obilni udeležbi vabi vse zadružnike odbor. Poskusite ir? priporočite = izdelke = i Vydrope tome hranil D Pragi Vlil. Cenoonitizastonj. Vsem, ki nimajo ali imajo le malo slasti do jedi, trpe na slabi prebavi, zapeki, goreCici, napihnjenju, preveliki tvorbi kiselin, glavobolu in želodčnih bolečinah, dosežejo z uporabo pristnih Brady-jevih želodčnih kapljic izvrstne uspehe. — Dobivajo se v lekarnah. — C. BRADY, LEKARNAR, DUNAJ L, Fleischmarkt 1—385, razpošilja 6 steklenic za K S1—, 3 dvoj-nate steklenice za K 4'50 poštnine prosto. O O O O Trikrat odlikovan s srebrno svetinjo. o o o o J. KOPAČ, sveéar v Goriei, ulica sv. Antona št. 7, priporoča prečastiti duhovščini, cerkvenim oskrb-ništvom ter g. trgovcem pristne čebelno-voščene sveče kilo po K 5- —. Za pristnost teh sveč jamči s svolo 2000 K. Kadilo, stenj, steklo za večno luč, sveče slabejše vrste, zvitke za pogrebe po dokaj nizki ceni. Pošilja prosto embalaže in poštnine, -im .i ■■ OVES („WILLKOMM“). Ta težki oves obrodi v vsaki zemlji, je najbolj rodoviten in najprej dozori. Zraste visoko in daje prav dobro slamo za krmo, na njivi pa se ne vleže. Ker se ta oves na redko seje, zadostuje 50 kil za eno oralo. — Podpisano oskrbništvo pošilja 25 kil za 9 K, 50 kil za 17 K, 100 kil za 32 K z vrečo vred. Vzorce po 5 kil s pošto franko proti 3 K 20 vin. predplačila. Oskrbništvo graščine Golič pri Konjicah (Gonobitz) Štajersko._ Pozor! Čitaj! Pozor! Slavonska biljevina napravljena iz najboljših gorskih zelišč, izvrstno in z najboljšim uspehom deluje proti zastarelemu kašlju, bolečinam v prsih, hripavosti, težkemu dihanju, astmi, pljučnemu katarju itd. Delovanje izvrstno, uspeh gotov. Cena je franko na vsako pošto 4 stekleničici 3 K 40 vin., 4 stekle-ničice 5 K fcO vin. po povzetju ali če se denar pošlje naprej Manj kot 2 stekleničici se ne pošilja. Prosi se, da se naročuje samo naravnost r Pri P. JURIŠIČU, lekarnarju v Pakracu, št 58 (Slavonija). Vojaška pisarna Emil Kokstein, GRAZ, Stempfergasse 3. Pojasnila, nasvete, prošnje, vloge, strokovnjaška mnenja itd. v vseh vojaških zadevah. Lo\/sl§ % i:2 «i m Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik Peter Košak. — Tiskal Dragotin Hribar v Ljubljani.