Otrok doma in v šoli. CD«lj..) b) Za poduk zbujenih otrok šola pričakuje. Najdejo se prepogosto starši, ki otrok doma nič ne uče. ,,Zato plačujem za šolo, da bom otroka tje učiti dal". Uboga šola, ki dobiva od staršev zanemarjene otroke. Precej otrok pride gotovo bolj bistrih 111 od skerbnih staršev podučenih; kako lepo bi napredovali učeniki v šoli s temi, ker so starši že pričeli! Ali kaj početi? Veliko tacih otrok pride v šolo, ki so jih starši komaj govoriti naučili. Ko je treba pred šolo po lepi navadi moliti, ali ko pride na versto v šoli keršanski nauk, kaj je početi, ko vidi katehet ali učenik, kako otroci s perstom okoli čela vertajo in z ročico rogovilijo po obeh straneh obraza in po persih, namesto da bi pobožno napravili sv. križ! Nekako nepriljudno je viditi, ko pride v šolo duhoven, prične v sredi 6 — 8 let starih otročičev nOče naš" moliti, pa namesto lepega izgovarjanja besedi častitljive molitvice sliši neko žlobodranje po šoli, ki ga morda otrok sam gotovo ne, pa tudi duhoven ne razume. Čudno se zdi duhovnu, ko le malo otrok vidi med molitvijo z lepo in spodobno sklenjenimi ročicami. V raarsikteri šoli bi se lahko prašala duhoven in učenik pervi mesec, ko prično otroci v šolo hoditi: Iz kterega dela amerikanskih divjin so neki prišli ti ubožčeki v šolo? — Pa še bolj se čudita, ko vidita na dobro znanih obrazih otroških, da ta je iz te, ta iz une hiše doma, kjer prebivajo katoliški starši. To pa ni rečeno od te le ali od une le šole, ampak velja naj vsem, kjer se nahaja taka zanikernost pri stafših. Res je, da otroci zato hodijo v šolo, da bi se kaj naučili; ali težka je, kjer mora šola pervo dovzetnost za nauk še le buditi. Starši naj bi tedaj svoje male, preden jih pošljejo v šolo, vadili v poslušanji in učenji, posebno v potrebnih molitvah. Otroci umejo po otročje; po nauku prezvedenega podučevavca narodov sv. Pavla naj dajejo starši svojim otročičem lahke dušne hrane. Ali bi ne bilo lepo pa tudi blago kratkočasvanje očetom in materam, saj ob nedeljah ia praznikih svoje ljube otročiče zbrati okoli sebe, ter jim pripovedovati prav kratke, prijazne in podučljive zgodbiceali povestice. Kdor bi si jo naj bolje zapomnil, naj bi prejel kako darilce, ali naj bi mu bilo plačilo zadovoljni obraz matere ali očeta, ali obljuba, njegovo pazljivost pohvaliti očetu ali komu drugemu, ki ga otrok spoštuje. Se ve, da tudi s hvalo je treba modro ravnati, ker tudi pri otrocih se kmali pokažeta Adamček in Evica, ki bi rada več bila kot sta. Tako pečanje z otroci ima svoje težave; od dela vtrudeni materi in od skerbi potertemu tudi skerbnemu očetu bi se pač prileglo kako drugače si počiti; pa spomnita naj se naj večega prijatla otrok, Jezusa, kivtruden celodnevnega učenja, počitka išče pri ljubljenih jagnjičkih svoje čede, klicaje: »Pustite male k meni!" S takira in enakim ljubeznjivim ravnanjem bi se pri otročičih kaj lepo bistril um in blažilo serce. Omenim le še, kako lepo priložuost, um zbujati in serce mečiti, imajo matere, ko uče otroke moliti. Naj potrebneje molitve, ki naj jih otročiči vsaki dan ne le z ustmi, temveč iz nedolžpega otroškega serca k Bogu pošiljajo — kakor križ, Oče naš, Češčena Marija, apostolska vera, priporočilo angeljčku varhu, mora že mati otročiča naučiti. Očitno spoznamo, da v šoli ne znamo tako učiti, kakor zna pobožna mati, zakaj njo je sam Bog naučil težke umetnosti. Naj bolj se prime otroškega serca molitev, ki jo otrok od matere zna; ljubezen, ki jo ima do matere, mu vnema ljubezen do molitve. Ako otrok že nekaj zna, ko pride v šolo, tudi do šole dobi veče veselje. Dobro se mu zdi, ako se ve pervikrat učeniku dobro odrezati; še bolj se trudi, da si ohrani zadovoljnost, ki mu jo učenik izreče za pridni odgovor.. c) Pa ni še dosti, da bi nam pošiljali starši le po umu izbujenih otrok v šolo, po sercu nepopačenih in vbogljivih si želimo. — Velja že od uma, da se otrokom po nauku staršev naj bolje bistri, se pač ravno tako gotovo še bolj po skerbni izreji materni njih serce blaži. Komu ni znan pregovor, kdo ni prepričan njegove resničnosti: »Jabelko ne pade daleč od drevesa!" Razlagati ga smem z besedami sv. evangelija: Dobro drevo — dobri starši, rodi dober sad, odredijo navadno dobre otroke; malopridno drevo — raalopridni starši, rodi malopriden sad, odredijo navadno malopridne otroke. Serca ne blaži toliko beseda, kot ga nateguje zgled; posebno zgled tistih, s kterimi je po vezi ljubezni tesno sklenjeno, to so starši. Tako globoko se primejo vtisi lepih ali slabih zgledov, ki jih dobiva otrokovo serce, da res mladeneč ali deklica poti, ki sta jo v mladosti nastopila, tudi v starosti zapustila ne bota. Pobožni duh, ki ga je navdihnila bogoljubna Monika svojemu sinu Avguštinu, mu je tako globoko obtičal v sercu, da tudi zmotenemu, zgubljenemu se niso popolnoma prilegle bukve, v kterih je pogrešal sladko ime Jezusovo. V vaših rokah, starši! so mlade dovzetne serčica vaših ljubih malih. Skerbite torej, da jih mlade prav izobrazite; naj bodo od začetka široke proti verhu, odperte vsemu, kar je zgorej, kar je lepo, dobro in sveto; ozke navdol, zaperte spačenostim posvetnim. — Kakor hitro zapazite pri otrocih, da med pšenico, ki ste jo sejali, se jame kazati tudi od hudega zasejana ljuljka hudega nagnjenja, — ošabnc svojoglavnosti, lastnoljubne lakomnosti, togotne nepokorščine, sovražne nevošljivosti, —z vsem trudom skerbite, da se vam ranica, ki jo izdren plevel sercu vaših otrok napravi, smilila ne bo; brez usmiljenja zatirajta hudo pri svojih otrocih. Kedar pripeljete otroke v šolo, naznanite naj terje korenino hudega nagnjenja otrokovega učeniku, da on dalje obrezuje in plevel zatira. Mlado drevesce se nagne, kamor hočete; veliko se ne da več vravnati. Tudi pokorščine morajo otroke starši učiti. Otrok čuti dobrotno ljubezen staršev in ta budi v njem hvaležno vdanost do staršev. Spoštovanje do staršev, jeotroku vsa veljava, ki seji mora vkloniti. Oče so ukazali — mati so rekli — to naj bo otrokom vselej do- 19* volj in jim je tudi — se ve, kolikor spačena natora človeška dopušča — ako le starši nikdar ne odstopijo od svojega povelja in svojoglavne volje otrokom nikoli ne puste. Kdor koli bereš te verstice, niorebiti porečeš: nVestekaj, preveč ste sporočili staršem". nče boste toliko zahtevali od njih, se bodo bali otroke vam v šolo voditi — in porečejo: če moramo vse to starši pri svojih otrocih oskerbeti, preden jih v šolo pošljemo, — kaj bo pa šola delala z otroci ?" Nič se ne boj, dragi moj! Ne bodo se pregnali starši v spolnovanji svojih dolžnosti ne. Vedi, ko bi si res prizadevali vse to dopolnovati, potem bi še le šoli pripravili res dobro njivico, kjer bi njeni nauki nahajali pravo vlago in bi obetali obilo sadii. In ako bi starši vse to storili, preden nara otroke v šolo pošljejo, ako hočemo pri otrocih doseči pravo izrejo, šola in starši bomo imeli z združenimi močmi obilno opraviti. cc****""iiii..  dd..iijjee..))