ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 14. maja 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 10 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija ROMANJE V LUJÁN OB 70 LETNICI PRIHODA V ARGENTINO Spet je tu mesec maj. Mesec pomladi na se­verni polobli, zacetek jesenskih dni tu v Ar­gentini. Mesec spominov na težke dogodke. A za Slovence predvsem Marijin mesec, cas cve­tja in šmarnic. In za nas, argentinske Slovence, mesec romanja v Luján. Prvic so Slovenci tja poromali že v decembru 1934. In od takrat se v baziliki lujanske Matere božje eno nedeljo na leto -z izjemo le enega v vseh teh letih- sliši slovensko petje. Na romanje pridejo Slovenci iz vseh koncev Argentine, skoraj vsakdo je kdaj v življenju mo­lil pred tremi Marijinimi podobami, ki so nam najbližje: lujanska, brezjanska in svetogorska. Letošnje romanje je bilo posveceno pred­vsem spominu in zahvali na 70 letnico prihoda povojnih beguncev v Argentino. Že v prvih mesecih po prihodu v Argentino l. 1948 so slovenski duhovniki povabili begun­ce, da obišcejo Marijo v njenem svetišcu v Lu­janu in se ji ob prihodu v novo domovino pok­lonijo. “Ali ne bi bilo prav, da tudi mi, ko smo stopili iz barke, ki nas je prepeljala iz Evrope, gremo k luhanski Mariji kot na Brezje, zahvalit se za milost srecne priplovbe in še bolj - pri­porociti se za srece v novem svetu pri gradi­tvi naše nove bodocnosti?” Takrat romarji še sanjali niso o lastnem avtomobilu, zato so 60 km. do Lujana prevozili skupaj na vlaku, ki so ga v ta namen najeli in je odšel “iz postaje Pla­za Once v nedeljo okrog 7. (stane tja in nazaj 2 ˝ pesa”). Romarji so se zbrali okoli glavne­ga oltarja, tja so postavili obe banderi z brez­jansko in svetogorsko Marijino podobo in pa svileno slovensko zastavo; pozdravil jih je g. Janez Hladnik. Romarsko sveto mašo v sloven­šcini je ob 10. pri oltarju Lujanske matere bož­je vodil g. Orehar, popoldan ob 16. so pa pred Marijo molili litanije in peli slovenske pesmi. In procesija? Takrat se je procesija Slovencev vila zjutraj iz železniške postaje do bazilike, pa spet zvecer nazaj. 70 let potem Slovenci še vedno vsako leto obišcemo Marijo, da jo pocastimo, se ji zah­valimo, da jo prosimo. Tistih prvih beguncev je danes še nekaj, a spremljamo jih njihovi potomci. Ni vec slovenskih vlakov do Lujana, tudi ne njihovih naslednikov “skupnih avtobu­sov”, s katerimi smo se dolga leta potrpežljivo vozili; danes se hitro in udobno pripeljemo po avtocesti v lastnih avtomobilih. Letošnje romanje je vodilo geslo “Zvestoba Bogu po Mariji”. Že v soboto se nam je napovedalo lepo vreme: po dveh dolgih tednih dežja je prvic posijalo sonce. V nedeljo smo se ob 10. že napolnili ogromno baziliko in skupaj zaceli dan pri romarski sveti maši. Med pridigo nas je delegat dr. Jure Rode spomnil na dogodke izpred 70 let. Kako so slovenski begunci pri­hajali v Argentino z lesenimi zaboji, v kate­rih ni bilo zemeljskega bogastva, prinesli so pa s seboj ljubezen do vere in do življenja. Med sv. mašo je navdušeno pel “lujanski” moški zbor, kateremu se vsako leto pridru­žijo novi, mladi pevci. Na orgle jih je spre­mljala Andrejka Selan Vombergar. Mašo je vodil napovedovalec Janez Filipic, berili sta brala Luci Ayerbe Rant in Marjan Vombergar, predsednika mladinskih organizacij. Oltar sta -prav tako kot pred 70 leti- krasili obe “naši” Mariji, brezjanska in svetogorska, zraven je stala slovenska zastava. Po sveti maši je za romarje cas srecanja. Oko­lico bazilike preplavimo Slovenci, ki se družimo ob avtomobilih v parku ali v bližnjih barih in restavracijah, ob 13.45 se pa spet zberemo v baziliki za popoldansko pobožnost. “Spet klice nas vencani maj”, smo zapeli po­poldan v cerkvi. Letos nas je z lepimi razmi­šljanji nagovoril msgr. Mirko Grbec, nato smo se pa zvrstili v tradicionalno procesijo, v kateri smo s križem in zastavami na celu ter Mariji­nimi podobami med romarji skupaj v molitvi obkrožili lujanski trg. Ob vrnitvi v cerkev smo peli litanije Matere božje, “prosi za nas” je bila enotna prošnja neštetih grl. Njenemu brez­madežnemu srcu smo se tudi letos posvetili in prejeli blagoslov. Za konec je vso baziliko preplavila mogocna in pricakovana “Marija skoz’ življenje” - naša romarska himna, ob ka­teri gotovo vsak vsaj malo zatrepeta in upa, da bo nebeška mati gotovo poslušala naše kli­ce in uslišala to glasno petje! Mariana Poznic Slike Marko Vombergar 58 LEPIH IN PLODNIH MAJEV V SLOVENSKEM DOMU V KARAPACAJU Že lani, ce se spominjate, se je za ta cas obeta­lo jesensko, slabo vreme. Letos ni bila izjema: kot po predpisih smo že konec aprila sledili vre­menski napovedi iz raznih virov in vse je kazalo, da se bo nebo dobesedno zlilo nad zemljo… Kljub slabi napovedi smo se skorajžili, se ka­kor junak Quijote spravili na pot priprave in izvedbe naše obletnice in koncno uspeli do cilja… 06. 05. 2018 . Nedelja je bila navsezgodaj res sivo, je­sensko orisana. Kljub slabemu vremenu je prišlo kar precej prijateljev, clanov in gostov na naše praznovanje v Karapacaj, kar nam je pomagalo, da je bilo vzdušje pravo. Najprej smo se zbrali na dvorišcu doma za dviganje argentinske in slovenske zastave ob petju himen. Naknadno je pozdravila pod­predsednica doma, ga. Marta Vodnik Jan in povedala, katere dejavnosti se vršijo v domu ter izrazila željo za dolgo bodocnost. Sledila je sveta maša, ki jo je daroval naš dušni pastir dr. Jure Rode za žive in rajne roja­ke iz okraja. Moram omeniti, da je bila skupna molitev uslišana, ker smo skozi okna lahko vi­deli prve žarke sramežljivega sonca. Navzoce smo po sveti maši pogostili z me­dico in slaniki, med tem so pa mladi pripravili dvorano za kosilo. Na dvorišcu se je zbrala lepa drušcina, a ko je bila prava ura niti ni bilo potrebno poseb­no udeležence sklicati na kosilo saj si sami vedeli, da je treba nadaljevati pogovor ob pogrnjenih mizah. Po kosilu smo bili deležni kratke cik pavze; na dvorišcu je bilo vse bolj vetrovno a po sre­ci smo imeli vse predvideno ... torej nazaj v dvorano. Prišla je napovedana ura za popoldanski program. Najprej je pozdravil predsednik Zedinjene Slovenije, inž. Jure Komar, ki nam je cestital ob našemu slavju; koncno pa še pozdravne besede predstavnice Veleposlani­štva Republike Slovenije v Argentini, sveto­valke Petre Cesen Catar. Obema smo se zah­valili za lepe besede in izrecene želje. Kakor vam je prav gotovo znano, je Karapa­cajski oder zacel z delovanjem že leta 1966. V tem casu so uprizorili mnogo iger, mnoge so tudi ponovili po drugih slovenskih domovih. Tokrat so se odlocili, da predstavijo komedijo o meji med norostjo in manipulacijo: “Fiziki” »Fiziki» je ena najbolj znanih iger švicarske­ga dramatika Friedricha Dürrenmatta. Napisa­na je bila leta 1961, uprizorjena pa leta 1962 – v casu, ko je bila hladna vojna med vzhodom in zahodom na vrhuncu in je pretila nevarnost uporabe jedrskega orožja. Torej, priznam, da se je težko sprijazniti s tem, da bi ob kriminalki clovek doživel pravi smeh a verjemite mi, da je prava komedija obdarovana z norostjo. Režija je bila na skrbi Frida Klemena in Jožeta Jana in uprizoritev je bila res genialna. Omenjena gospoda sta imela pod svojim vodstvom kar štirinajst igralcev (vsaj v zacet­ku igre, saj jih potem kratkomalo nekaj kar zmanjka zaradi težkih, neprijetnih in nesrec­nih dogodkov …) Pri tej igri so sodelovali: Jože Jan (pacient Johann Wilhelm), Ani Klemen Boltežar (glav­na sestra), Marta Vodnik Jan (zdravnica), Jože Korošec (pacient Herbert Beutler), Lenci Kle­men Komar (bolniška sestra), Adriana Albano (gospa Lina Rose), Marjan Boltežar (policist), Tone Komar (pacient Ernest Ernesti), Jure Ko­mar (glavni strežnik), Filip Komar (strežnik), Janez Žnidar (misijonar Rose), Cecilia Vázquez Klemen (hcerka Line), Martin Jeretina (sodni zdravnik) in Frido Klemen (kriminalni inšpek­tor). Luci in zvok je imel na skrbi Emil Jan, maskiranje Ani Senovršnik, program je obliko­val Andrej Žnidar, scenski prostor sta pa prip­ravila Veri Žnidar in Frido Klemen. Igra je bila nora in duhovita, res imenitna, polna fizike in tajnih prizorov. Veliko vaj je bilo treba, da je tako lepo izpadla. In to se je poz­nalo. Ce ste po tem mojem porocanju morda malce v dvomu, ali vas zanima vedeti, kaj se sploh skriva za Fiziki prosim ne dvomite vec, ponovitev igre bo v domu v soboto, 19. maja, ob 19:00 uri. Clani odra se iskreno zahvalijo Uradu Repu­blike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za prejeto podporo in sofinanciranje obeh predstavitev. Po igri je bila na razpolago vecerja; kar pre­cej ljudi je ostalo v domu, nekateri so klepeta­li, drugi se primerno okrepcali in tako je minil lep dan in lep vecer. Koncno bi se radi zahvalili vsem, ki so poma­gali pri slavju: najsibo za kosilo, za postrežbo, za program, za šopke, za pripravo prostorov; vsem prisrcna hvala! Ohranjanje slovenskega jezika in slovenske kulture je vrednota, ki se splaca obdržati, je dobrina, ki je ne smemo zavreci. To skušamo pri nas, v Karapacaju: vsak na svoj nacin in po svojih moceh, nekateri bolj zavzeto, drugi manj...ampak vsi, skupaj, kot se spodobi. Veseli bomo, ce nas boste ponovno obiskali na 59. obletnici doma v Karapacaju naslednje leto ... Do takrat pa nasvidenje! Damijan Ahlin STRAN 2 14. MAJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA DAN DUHOVNOSTI Priprava na romanje na SSTRMB NEKAJ SE DOGAJA… Kakor že vrsto let so v soboto, 12. maja, dijaki srednješolskega tecaja preživeli dan duhovnosti, kot priprava na romanje k Mariji v Luján. Ne moremo drugace, kot da se veseli­mo Božjega delovanja, ki na poseben na­cin spodbuja našo mladino. Hvaležni smo Njemu, ki se jim je brez dvoma približal in dijaki so to opazili ter srecanje z Jezusom izkoristili in ga castili. Program tega dne je organizirala in izvedla skupina starejše mladine, skupaj s duhovni­ki. Gospod Robert Brest je pripravil uvodne misli. Govoril je o življenju kot božjem daru - Bog nam je daroval življenje in vsak izmed nas je odgovoren, kaj bo naredil z njim. Dijaki prvega in drugega letnika so razmi­šljali o Jezusovi priliki o Sejalcu. Poudarili so misel, da je sejalec Jezus, ki se predstavi kot nekdo, ki ponudi svojo Besedo in upa, da bo obrodila sad. Po manjših skupinah so razmišljali, kako se ta prilika dotika predvsem nas, saj govori bolj o terenu kot o sejalcu. Naše srce je zemlja, kamor pade seme Besede. Kot zakljucek so na iz lepenk narejena semena napisali svojo že­ljo, da bi obrodili dobre sadove. Dijakom tretjega letnika so predstavi­li zgled Mojzesa. V Stari zavezi je Bog dal Mojzesu na kamnitih tablah zapisane zapo­vedi, to se pravi, dal je zakone izraelskemu narodu. Od vekomaj je cloveštvo potrebo­valo zakone v svojem skupnem življenju. Ko dobi svoje lastne zakone, navadna skupina ljudi postane narod. Isto potrebujemo tudi mi v današnji družbi. Zapovedi so vecino­ma izražene v »NE stori...« tako, da je bilo vsem popolnoma jasno, kje je meja, ki je ne bi smeli prestopiti. Med mejami teh »NE stori...« obstaja veliki DA, ki nam po­maga rasti v osebni in medsebojni ljubezni. Ljubezni, ki dopolnjuje osebno in skupno življenje. S temi smernicami so razmišlja­li številne »DA«, ki jih izražajo zapovedi in napisali tisto »novo« zapoved, katero bodo skušal živeti v svojem vsakdanjem življenju. Koncno so dijaki cetrtega in petega letni­ka poslušali o Mojzesovi izkušnji, kako ga je Bog nagovoril postopoma: »sezuj se... to je sveta zemllja« (goreci grm). Vodil ga je iz podedovane vere »Jaz sem Bog tvo­jega oceta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« do ponudbe osebnega od­nosa in srecanja z Njim. To pomeni odkriti osebno vsebino tistega »Jaz sem, ki sem«. Tudi v današnjem casu nam Bog predlaga, naj ga v osebnem odnosu z Njim postopo­ma spoznamo in odkrijemo poslanstvo, ki nam je bilo zaupano. Napisali so osebne želje ali dvome, ki jih imajo v zvezi z bo­docim poklicem in v iskanju dobrega izpol­njevanja svojega poslanstva v življenju. Po malici smo se zbrali v cerkvi. S price­vanjem in razmišljanjem smo se pripravili na sveto spoved. S pesmijo in Božjo besedo smo molili pred Najsvetejšim. Cešcenje je bil poseben trenutek osebnega pogovo­ra z Jezusom. V obliki molitve so Jezusu predstavili povzetek dela po skupinah in Bogu podarili napisane zakjucne misli. Koncali smo dan duhovnosti z daritvi­jo svete maše. Nekaj se je zgodilo v teh srcih... Izraz tega je bilo navdušeno petje dijakov petega letnika. Petje med mašo je tako mocno in lepo donelo, da so vsi v cerkvi podoživeli smisel dneva. Iskreno se zahvaljujemo vsem animator­jem ki so se z veseljem odzvali vabilu in prevzeli organizacijo dneva duhovnosti ter vse tako lepo pripravili. Hvaležni smo tudi vsem duhovnikom, ki so od blizu spremljali priprave in izvedbo. Prejeta milost naj ostane globoko zapisa­na v naših srcih. Julka Furlan - SSTRMB Slike Julka Furlan in animatorji O ROMANJU V LUJÁN | Svobodna Slovenija, maj 1948, št. 10 NOVA PODOBA BREZJANSKE MARIJE Romarsko sveto mašo je letos spremljala ob­novljena podoba brezjanske Matere božje. Že 22. maja 1949 so slovenski povojni be­gunci v zahvalo za srecno rešitev v lujanski baziliki umestili podobo Marije Pomagaj, ki jo je naslikal Marijan Koritnik. Ta podo­ba ima stalno mesto v kripti pod baziliko, krasi jo okvir iz stiliziranih pozlacenih lipo­vih listov. Od leta 2017 dalje jo spremlja tudi slovenska zastava, ki je bila slovesno umešcena na lanskem romanju, 14. maja 2017. Za vsakoletno slovensko romanje je ta podoba bila prenešena pred glavni oltar in tam predsedovala bogoslužju, okrašena z nageljni in rožmarinom. Popoldan so jo fantje v narodnih nošah na ramenih nosili v procesiji okoli trga. Ker so bile lesene nosilnice izposojene in kar precej težke je bilo letos potrebno prip­raviti nove. Zato so se “fantje” odlocili, da jih bodo sami izdelali, istocasno pa pripra­vili novo podobo za procesijo, saj je iz raz­licnih razlogov že nekaj leti bilo nemogoce priti do slike Marije Pomagaj. S tem delom sta se spoprijela Martin in Claudio Selan. Najprej je Erika Indihar pos­krbela za pripravo in odtis nove kopije Mari­jine podobe, sam Claudio pa je izdelal nove nosilnice in umetniški okvir za sliko, ki jo je prav tako kot Koritnikovo okrasil s pozlace­nimi lipovimi listi. Tako bo odslej originalna slika brezjanske Matere božje tudi na dan našega romanja ostala v kripti, na oltarju in v procesiji jo bo pa nadomestila novoizdela­na podoba, okrašena s slovenskim cvetjem (tokrat delo Karla Groznika). O tem, kako je potekala izdelava nove po­dobe, si lahko ogledate fotografije na spletu. ROMANJE JE TUDI DAN SRECANJA DRUŽIN IN PRIJATELJEV ARGENTINSKI SLOVENCI SO ROMALI NA BREZJE Ko so naši predniki prišli v Argentino pred 70 leti so kmalu prvic poromali k Mariji v Luján, da se ji zahvalijo za življenje. Romanje je s casom postalo najvecje zbirališce Slovencev, tudi po vec tisoc so jih kdaj prešteli. Zato ima, poleg verskega, tudi družabni pomen. V Lujanu najdeš Slovenca, ki ga sicer drug­je ne srecaš. Daljne sorodnike, stare prijate­lje, bivše sošolce iz slovenske šole, ki jih le s trudom prepoznaš - enako najverjetneje tudi oni tebe.Vsako leto sedijo v istem delu cerkve, ce je le mogoce celo v isti klopi. Recreo ob reki je poln avtomobilov z nalep­ko SLO, ki vsako leto parkirajo natancno na istem mestu. Družine med piknikom ugiba­jo, koliko je pravzaprav staro tisto drevo, pod katerim vsako leto sedijo. Da, romanje ima tudi svoj družabni pomen. Zato sta se naši mladi fotografinji podali na lov. Veliko lepih trenutkov sta ujeli! V tej fotogaleriji vam želimo prikazati drugo stran našega romanja, dogajanja v casu med sv. mašo in popoldanskim obredom, ko tudi v okolici bazilike slišiš slovensko besedo. Nasvidenje prihodnje leto v Lujanu! Vsako drugo nedeljo v maju Slovenci, živeci v Argentini romajo v Lujan; argentinski Slo­venci, živeci v Sloveniji, pa istocasno roma­mo k Mariji Pomagaj na Brezjah že od leta 1992. V duhu in molitvi smo povezani z vse­mi našimi dragimi in prijatelji, saj imamo na Brezjah tudi Lujansko Marijo. Maj je v Sloveniji poseben mesec. Po dol­gi zimi pomlad v polnosti slavi Stvarnika. Otroci in starejši pa se dnevno udeležujejo šmarnicnih pobožnosti, na katerih se pri­porocijo Božji Materi. Letos smo poleg prošenj za vse naše dra­ge, ki so dalec, še posebej molili za domo­vino, ki je v odlocilnem trenutku, zato va­bimo vse rojake, da se tudi sami udeležite volitev 3. junija, saj skupaj odlocamo o slo­venski prihodnosti. Letošnje romanje je potekalo v lepem spomladanskem vremenu, zato je bila sv. maša kar zunaj. Pri maši, ki jo je daroval franciškan, pater Viktor Papež, so sode­lovali Slovenci, ki so se preselili iz Argen­tine, in Slovenka s Koroške. Tudi letos je nas pocastila organistka iz Argentine Anka Savelli Gaser, ki je sestavila zborcek s tukaj živecimi Slovenci in Slovenkami, ki so prišli na obisk. Dve pesmi pa je cudovito zapel operni pevec Lucas Somoza Osterc. Z romarskim blagoslovom vas prisrcno pozdravljamo. Pavlinka Korošec Kocmur, SVS Romanje na Brezje, 13. maj 2018 STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 14. MAJA 2018 POŠTA OD DALEC Spomini na Luján Ko sva z možem kmalu po poroki, tri leta nazaj, obiskala Argentino, sem bila zelo vesela, da je potovanje sovpadalo z romanjem v Luján, saj sem si zelo želela, da bi tudi on doživel »the romanje-v-Luján experience«. Morala sem ga psihicno pripraviti na ta dan, ker mora biti za Slovenca iz Slovenije (ceprav je Barilocan, Lujana še ni bil doživel) enkratno in istocasno malo bizarno! Da si je lažje predstavil, kam ga peljem, sem mu že prej lepo opisala, kaj ga caka. Takole sem mu rekla: »Romanje v Luján diši po jutranji vožnji z avtom, kjer se meša parfum stare mame, los­jon po britju starega ata in naftalin ta lepših zimskih plašcev, ki jih prav za to priložnost prvic v letu oblecemo. Ko prispeš v Luján tam diši po vlažni zemlji, po reki, po »asadu« v bližnjih gostilnah, po »pochoclotu« na stojnicah, po sendvicih, ki jih skrbno pripravi mama in jih jemo ob avtu z odprtim prtljažnikom. Diši po jesenskih mandarinah, po kavi iz termovke in po pecivu sosednega avta, ki ima verjetno tudi nalepko SLO in se v njem nekdo nerodno oblaci v slo­vensko narodno nošo (ne sprašuj kako hodijo na w.c. obleceni v nošo, tega enostavno no­ceš vedeti. Po vsej verjetnosti je stranišce še poplavljeno.). Tam clovek vidi vse mogoce barve. Jesenske barve na poti, barve slovenske in argentin­ske zastave, barve narodnih noš, barve vseh nogometnih klubov pri drugih romarjih in razlicne kožne barve. Med pridigo v sloven­šcini lahko opazuješ pse, ki se sprehajajo po baziliki, netopirje in golobe. Vsi sobivamo kot na Noetovi barki in s tem ni nic narobe. Vi­diš prijatelje, ki jih že dolgo nisi videl in ljudi, katerim bi se najraje izognil. Vidiš cele dru­žine skupaj: Slovenske in Argentinske, ki pri­dejo prositi ali se zahvaliti Mariji. Vidiš tudi osamljene ljudi: Argentince in Slovence. V Lujanu slišiš razlicne zvoke. Slovensko molitev in »Po štiri v vrsto!!« v slovenšcini in »ay, mirá que trajes tan lindos... pero mirá vos cuántos monaguillos!!!« v španšcini, ko Argentinci obcudujejo (ali cudno gledajo) kako smo organizirani in »zrihtani« v nošah. Slišiš moški slovenski zbor, ki me gane vsa­kic, ko poje Mariji na ves glas in »cumbio« v ozadju, ki prihaja od bogve kje. Piskanje me­gafona ne sme manjkati! Je klasika. Prepri­cana sem, da ima Marija smisel za humor in ji je vse to všec! In tudi tebi bo!« In tako je bilo. Lepo se je imel, ceprav zanj to doživetje nikoli ne bo tako, kot je za nas, ki nam je vse to domace in tega ne doživljamo kot eksotiko ampak kot vsakoletno doživetje. Želim prositi Marijo za slovensko skupnost, da bi lahko še dolgo romala in držala sku­paj. Želim se zahvaliti za vse, kar nam je bilo dano, kar ni malo! Predvsem bi se pa želela zahvaliti, da še nihce ni doživel smrtne nes­rece na slavni adrenalinski »montańi rusi« za baziliko, ki še vedno dela na drva! Alenka Žnidar, Slovenija Veliko spominov imam na romanje v Luján. Prvo, kar mi pride na misel, je priprava že v soboto, ko je mama spekla štrudelj in ko sva morali s sestro biti zgodaj v postelji, ker smo zjutraj zgodaj vstali in šli na vlak, da ga le ne bi zamudili. To se seveda ni nikoli zgodilo, saj smo bili vedno toliko prej v cerkvi, da smo kar dve maši opravili. Še se spomnim, s kakšnim zani­manjem sem opazovala ljudi okoli sebe. Nis­mo bili samo 'mi Slovenci' pobožni. Obcutki radovednosti in tudi malo neprijetnosti so me preplavili, ko sem gledala, kako so se nekate­ri drugi verniki -oz. Argentinci- poglobljeni v molitvi približevali po kolenih do glavnega oltarja. Sveta maša se mi je takrat zdela pre­dolga in ko smo vsi zapeli “Marija skoz’ živ­ljenje” sem se komaj zbudila od dolgocasja in se veselila pišcanca v Refugio del Peregrino, skupaj s neštetimi rojaki, ki jih je ata srecaval na romanju. Zdaj vem, da so bili ti atovi znanci Slovenci, ki niso zahajali v slovenske domove a so se vsako leto pridružili romanju. Za mojega ata je bilo to romanje izjemno pomembno, zato mi je toplo pri srcu, ko se spomnim najinega zadnjega skupnega roma­nja. Kot otrok se mi je zdelo romanje prava dogodivšcina, a zdaj v tem dogodku vidim globlji pomen! Lucka Podboj, Slovenija Samo spomnim se, kako sem se veselila od­mora v »recreos«, kjer smo šli na igre, vla­kec, itd. Vedno smo za kosilo s seboj jemali “milanese”, specene že prejšno noc in man­darine. Seveda so to le podrobnosti, glavno je bila liturgija v nabito polni katedrali in nav­dušeno in globoko religiozno petje, pa litani­je popoldne, pred ali med procesijo. Vendar sem se vedno cudila, da se je morala druži­na med procesijo lociti in vsak vstopiti med ženske, moške ali otroke. Vem da, kot otrok, sem bila ponosna na to, da smo Slovenci povzrocali tak lep vtis med Argentinci in da smo z našo pesmijo znali pokazati pieteto in globoko ljubezen do naše Lujanske Matere. Veronika Fink Menvielle, ZDA Raduje se polje in gaj! Spet je tu vencani maj, ko se narava v hipu odene v najlepše barve. Vse cveti: cešnje, jablane in hruške po vrtovih, narcise po po­ljanah, žafrani, trobentice, vijolice po plani­nah ... Ni presenetljivo, da je najlepši mesec v letu posvecen najnežnejši in najmogocnejši ženi vseh casov, naši nebeški materi Mariji. Že nekaj stoletij se po slovenskih cerkvah ob­hajajo šmarnice, ki so dobile ime po cvetlici, ki vzcveti v zacetku maja. Med sv. mašo se berejo zgodbe, ki so obicajno napisane za otroke, ob koncu pa se zapojejo še litanije Matere Božje. Ker živim v vasi, ki je sicer še del Ljublja­ne, lahko zacutim ta majski utrip. Ceprav se po mestih dandanes bolj malo ljudi odzove na šmarnicno pobožnost, se vsak vecer sliši zvonenje bližnje cerkvice na vzpetini, ki vabi na sprehod po cvetocih ulicah mimo kapeli­ce – kjer pogled uide proti Kamniškim Alpam prek Karavank do Triglava – pa vse do oltarja, ki ga v tem mesecu krasi prelepa slika Device Marije z Detetom v narocju. Vsak dan v cerkvi zadonijo Marijine pesmi, ki sem se jih naucila še kot otrok. In ko zas­lišim prve akorde najbolj znane majniške pesmi, mi glas vztrepeta in že so moje misli spet v Lujanu, kar nekaj desetletij nazaj ... Takrat razumem razlog, smisel in pomen vsa­koletnega romanja slovenskih izseljencev v najvecje argentinsko Marijino svetišce in si želim, da bi jo lahko nekoc vsi skupaj casti­li. Do takrat pa živim v zavesti, da ne glede na razdalje v prostoru in casu, vsi romamo k Mariji v nadzemeljski raj. Lucka Poznic Pestotnik, Slovenija Kaj si clovek zapomni o dolocenih dogodkih, je vsekakor vezano na starost. Doživljanje ponovljivega dogodka, katerega sem se ude­leževala 30 ali 40 zaporednih let, je zato lah­ko skrajno zanimivo. Ko skušam priklicati prve spomine se najprej prikaže vožnja z avtom, dolga kot vec­nost, po stari cesti, kasneje pa krajša a vedno kot neka dirka, saj se nam je vedno, ne glede na uro, mudilo. Po mojem je to kar genetsko pogojeno. Z otroških let se mi pojavi vonj po pohanem pišcancu, roženkravtu, rožmarinu in nageljnih, ki je prihajal s prtljažnika in spo­min prilepljenega nosu na zamegljeno okno. Kar se pa ne glede na leta ni spremenilo, je bilo iskanje avtomobilov z nalepko “SLO” in nato ugibanje, kdo je notri. Tako smo, ko smo prispeli, že skoraj vedeli, kdo vse je prišel. Z leti se je iz brezskrbnega spremljanja dogod­kov ta pot spremenila v stalno premlevanje o tem, na kaj smo pozabili, a sem vse dele otroških narodnih noš res prinesla, in ali so otroci dosti obleceni. Vreme je bilo vedno muhavo in do zadnjega nisi vedel, kako bo. Sledilo je parkiranje na vedno istem parki­rišcu in tudi to se je ohranjalo skozi leta, kot neke vrsta dedna pravica. Nato pa dirka proti baziliki z ogledovanjem prenatrpanih stojnic, kot otrok z mislijo na to, kaj bom prosila, da mi kupijo (po navadi nic) in kasnjeje s priga­njajem otrok, ceš, da zamujamo (ponavadi tudi nic, razen kake sladkorne pene). Nato pa velicasten obcutek ob vhodu v ba­ziliko in petje s spremljavo orgel. Ta veseli cut pripadnosti se pa z leti ni spremenil in se pojavi vsakic, ko gledam fotografije vsako­letnega romanja v Luján, ceprav sem dalec. Marjana Šušteršic, Slovenija Kakšne spomine imam na romanje v Luján …? Romanje v Luján je bil vedno del nas. Od­kar pomnim, se je s prihodom mraza bližalo cakanje na nedeljo, ko bomo zgodaj zjutraj vstali in se s celo družino – seveda, tudi s starimi starši, nabasani v avtu, napotili na romanje k Mariji. Že v soboto smo se prip­ravljali na romanje – zgodnje kopanje, cišce­nje avta, da se je bolj svetil kot po navadi, priprava narodnih noš, hrane za piknik ... Pot iz Berazateguija je bila dolga, a v velikem pri­cakovanju. Ob prihodu pa srecanje z vsemi prijatelji, sorodniki, sošolci in znanci. Maša v baziliki je bila vedno zelo slovesna in mi je kot majhni deklici prinašala vonj po šmarni­cah tam dalec v ljubljeni Sloveniji … meni so »šmarnice« dišale po Lujanu. Tudi obhajilo je bilo posebno – vsi smo bili okrog oltarja. Popoldne pa preoblacenje v narodne noše za velicastno procesijo v soncnem jesenskem nedeljskem popoldnevu … in najlepše – pete litanije, resnicno kronanje Matere Božje z ljubecim petjem celotnega naroda v baziliki ob moškem vodstvu. Domov smo prihajali napolnjeni z blagoslovljenimi vtisi, od kate­rih smo živeli kar nekaj dni … Tudi družabna plat je bila izjemnega po­mena, saj smo živeli v obcestvu: srecanje s prijatelji, sprehajanje med avti na parkirišcu v casu kosila in pogovori z enimi in drugimi, kdaj tudi kakšna igrala ali sladkorna pena ali spominek … hmmm že mi je zadišalo! Vsako leto smo komaj cakali na prekajena rebrca, ki jih je stric kupil za vso družino, njami!!! Pog­ledi deklet pa so seveda uhajali tudi lepim fantom. Ce so se dovolj izkazali, so si zaslužili celo nasmeh. Tudi to je Marija blagoslavljala. K Lujanski Mariji je vedno peljala naša Bož­ja pot, zato sva tudi z Boštjanom po poroki sama poromala k Mariji, da sva položila najin zakon v njeno narocje. Najbolj doživeto in najbolj pri srcu pa mi je ostalo zadnje romanje v Luján, ko sva se z možem že poslavljala od Argentine … Že nas­lednje leto, in vsa leta po tem, smo na isto nedeljo pri Mariji Pomagaj na Brezjah pove­zani z vami. Ko sva se po nekaj letih vrnila v Argentino na obisk, smo pa družinsko poromali v Luján in Mariji pripeljala svoje tri otroke, da jih še ona blagoslovi … Pavlinka Korošec Kocmur, Slovenija Razmišljanje o Lujanu me vedno navdaja z lepimi spomini. Luján je glavna argentinska božja pot in za Slovence v Argentini tudi glavna slovenska božja pot. To sem posebno cutil v casu, ko si naši starši niso mogli niti predstavljati, da bi romali v kakšno drugo slovensko svetišce. Luján je tako postala za Slovence v Argentini slovenska božja pot, kjer smo se Slovenci vedno dobro pocuti­li. Pocutili smo se dobro v polnem pomenu besede. Tako je vsako drugo nedeljo v maju bazilika pokala po šivih s slovenskimi romarji in praznicno zaživela. Najprej maša v sloven­skem jeziku, molitve in veliko petja. Zame je bilo to romanje posebna milost, kot kristjanu in kot Slovencu. Še najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko smo se zgodaj zjut­raj odpravili na romanje in se z avtobusom pripeljali do železniške postaje in se nato z vlakom odpravili proti Lujanu ter vmes pres­topili na dizelski vlak in nato šli peš do bazi­like. Zanimivo je bilo, ko se je v vlaku molilo in si lahko celo pot slišal slovensko besedo. V tistem casu, v šestdesetih letih, smo Slovenci živeli prežeti od slovenstva, z velikim zaupa­njem v Boga in v Mater Božjo, za katero smo vedeli, da nas tisti dan caka v Lujanu. Ob reki Luján smo se vsi veselili družinskega piknika in tisti dan je obrežje reke Luján govo­rilo slovensko. Druženje je bilo popolno, eden drugemu smo si ponujali hrano in pijaco in se sprošceno pogovarjali. Naše starše smo spre­mljali v pogovorih z drugimi sonarodnjaki. Za vse je bil nek poseben dan milosti. Po kosilu in pred procesijo smo si privošcili kratek spre­hod in se srecevali še z drugimi znanci in pri­jatelji. Kmalu se je bilo treba odpraviti k pro­cesiji, vcasih smo že iz daljave slišali molitve in litanije Matere Božje, treba je bilo pohiteti, da ne bi zamudili popoldanskega obreda in procesije. Po ulicah lujanskega trga se je vila množica slovenskih romarjev. Pozneje smo bili del sprevoda v narodnih nošah, za Brez­jansko in Lujansko Marijo. Kasneje, ko je že vsak imel svoj avtomobil, so se stvari malo spremenile in romarska pot je potekala bolj udobno in v družinskem krogu. Danes, ko z ženo Pavlinko živiva že 27 let v Sloveniji, s casovno razdaljo še bolj razumeva, kako mocna in iskrena so bila takratna sloven­ska in Marjanska custva, polna vere in hvale­žnosti, da smo lahko preživeli dan s prijatelji in združeni v molitvi. V casu, ki se ga spomi­njam, sem bil star 10 do 15 let in takrat so bili naši starši šele dobrih 15 let v Argentini. Živo se spominjam, kako so starejši Slovenci molili, morda nekateri z bridkimi spomini na svoje drage v Sloveniji, nekatere že pokojne. Preprican sem, da so ta romanja bila ved­no polna milosti, zato še danes, po 70 letih, Lujanska Marija vabi in združuje vse Sloven­ce, živece v Argentini. Brez dvoma je to kraj milosti, ki omogoca, da Slovenci še naprej vztrajate v dobrem in za plemenite ideale. Pred dvema desetletjema je delegacija s prof. Tinetom Vivodom ustolicila Lujansko Marijo na Brezjah. Slovenci, ki smo se po osa­mosvojitvi preselili v Slovenijo, vsako leto, na drugo nedeljo v maju obišcemo Brezjansko baziliko in tako na isti dan, skupaj s Slovenci iz Argentine romamo k Mariji s hvaležnostjo za prejete milosti in s prošnjami, da bi Slove­nijo in vse Slovence doma in po svetu še nap­rej blagoslavljala in nas vse skupaj pripeljala v nebeško domovino. Boštjan Kocmur, Slovenija STRAN 4 14. MAJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA NAŠ POGOVOR | Renato Podbersic KOLEDAR JEZIKOVNI OREŠCEK “Ukradena denarnica...” Študijski center za narodno spravo je zacel s svojim delovanjem maja 2008. Naša naloga je raziskovanje polpretekle slovenske zgodo­vine, s poudarkom na proucevanju vseh treh totalitarizmov, ki so bili prisotni v slovenskem prostoru: fašizma, nacizma in komunizma. Zbiramo in proucujemo dokumente, zgod­be in spomine pricevalcev tistega casa, objavljamo raziskave in zbrana pricevanja, pripravljamo posvete in razprave na temo slovenske zgodovine 20. stoletja, vkljucu­jemo se v vzgojno izobraževalni proces ter se povezujemo s sorodnimi institucijami v Evropi in po svetu. S svojimi raziskavami in delovanjem skušamo dopolniti razumevanje dogodkov polpretekle zgodovine, ki so zaz­namovali slovenskega cloveka, in osvetliti še neraziskane ter pogosto zamolcane teme. .Tako se nam na svoji spletni strani pred­stavlja SCNR (po kraticah v anglešcini Study Center for National Reconciliation). Clan tega Centra je tudi dr. Renato Podbersic, zgodovinar, ki nas je »delovno« že obiskal tu v Argentini in svoje prispevke veckrat ob­javlja v tem casopisu. o Renato, kako je nastal Študijski center, katero je njegovo poslanstvo? . Študijski center za narodno spravo je nastal spomladi 2008, torej praznujemo deseto obletnico. Razvil se je iz Sektorja za popra­vo krivic in narodno spravo, ki je dotlej de­loval v okviru Ministrstva za pravosodje. Za ustanovitev si je precej prizadeval dr. Lovro Šturm, takratni minister za pravosodje v prvi vladi Janeza Janše. Prvi direktor Študijske­ga centra je bil dr. Milko Mikola, ki pa se je kmalu upokojil, zato je vodenje prevzela dr. Andreja Valic Zver. Podobne centre oz. usta­nove imajo tudi v drugih evropskih državah, zlasti tistih z izkušnjo komunizma, pa tudi na Švedskem in Nizozemskem. Tam so bile po­dobne institucije, kot je naš Študijski center, ustanovljene veliko pred nami. Na Poljskem ima Inštitut za nacionalni spomin vec kot 1600 zaposlenih. Ne gre zgolj za zgodovinar­je, ampak tudi pravnike, filozofe, psihotera­pevte. Sprava je namrec celosten proces. Slovenija je edina država v EU, ki je do­živela vse tri totalitarne režime, fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Zato je dejavnost na SCNR usmerjena v raziskova­nje razlicnih oblik nasilja ter kršenja temelj­nih clovekovih pravic in svobošcin, ki so jih povzrocili totalitarni sistemi v Sloveniji v 20. stoletju. Zbiramo tudi pricevanja politicnih zapornikov, izgnancev, disidentov in drugih žrtev totalitarnih režimov ter njihovih svoj­cev. S tem ustvarjamo bogat arhiv. Izdaja­mo tudi knjige oz. publikacije, do danes že vec kot 25. Organiziramo tudi konference, posvetovanja, predstavitve knjig in preda­vanja o nasilju totalitarnih sistemov ter kr­šenju clovekovih pravic v 20. stoletju. o Pred nekaj leti si bil na obisku v Argenti­ni, kaj te je sem pripeljalo, kaj si raziskoval? Res je, ob koncu novembra in v zacetku de­cembra 2013 sem bil z nekaj prijatelji (dr. Jože Možina, dr. Tamara Griesser Pecar, Tino Mamic) na obisku v Argentini. Neprecenljiva izkušnja! Ob tej priložnosti bi se še enkrat rad zahvalil vsem rojakom, ki so nas takrat prija­zno sprejeli, tako v Buenos Airesu kot tudi v Barilochah. Še posebej gospe Alenki Prijatelj in gospe Lucki Kralj Jerman velik boglonaj za vse gostoljubje. Takrat smo predvsem zbira­li oziroma snemali pricevanja, imeli pa smo tudi predstavitev našega dela. Zlasti mi je ostalo v spominu srecanje v domu San Justo, po nedeljski sv. maši. Kar nekaj naših posne­tih pricevanj je bilo potem predvajanih v oddaji »Moja zgodba«, ki jo redno priprav­lja Radio Ognjišce. Pravzaprav je v Argentini nastala tudi danes kultna oddaja Pricevalci, ki jo na TV Slovenija redno pripravlja dr. Jože Možina in dosega visoke gledanosti. Prve pricevalce je Jože posnel prav v Argentini! Poleg tega smo takrat v Argentini pridobili tudi pricevanja, ki so nam prišla v poštev pri naših raziskavah, predvsem glede dru­ge svetovne vojne in revolucije na Sloven­skem. Imeli smo tudi vpogled v arhivske dokumente, ki jih hranijo rojaki in ustanove v Argentini. Nenazadnje, stkali smo številne prijateljske vezi, ki nas spremljajo še danes. o Kakšni pa so tvoji nacrti za bližnjo pri­hodnost? Vsekakor se želim posvecati podobnim razi­skovalnim temam kot doslej, torej judovstvu, cerkveni zgodovini in tudi prvi svetovni voj­ni. Saj sem po rodu iz Vrtojbe, ki velja za naj­bolj porušeno vas na obmocju soške fronte. To me je zaznamovalo! Poleg tega nadalju­jem z zbiranjem dokumentov in pricevanj o revolucionarnem nasilju, predvsem na Pri­morskem. Namen imam izdati knjigo, ki bi pokrila Zgornje Posocje in Idrijsko-Cerkljan­sko obmocje. Ta je že v nastajanju. V nacrtu pa imam še nekaj znanstveno-kriticnih izdaj razlicnih dnevnikov oz. spominskih zapisov pomembnih goriških žena in mož. Za bližnjo prihodnost tako najavljam izdajo dnevnika Iva Brica (1896–1943) iz Dornberka, gospo­darstvenika in kulturnika, preganjanca pod fašizmom ter eno prvih žrtev komunisticne revolucije na Goriškem. Tako se je s Svobodno Slovenijo pogovarjal Renato Podbersic, daljši intervju z njim je pa bil 29.4.2018 objavljen v tedniku Družina. Pogovor z novinarjem Ivom Žajdelo priporo­camo v branje, najdete ga na www.druzina.si 19. maja ob 17:30 do 19:30 SKA: film »Revolucionar v talarju«, o Janezu E. Kreku v Slovenski hiši 19. maja ob 19:00 do 21:00 Ponovitev igre “Fiziki” Slovenski dom Carapachay 19. maja ob 21:00 Validom – veselica v Slomškovem domu 20. maja ob 09:00 do 17:00 58. obletnica Slovenskega doma v San Martinu 24. maja Praznik Marije Pomagaj Mladinska maša v Slovenski hiši GOSPOD NOVAK: Dober dan, gospod policist. Rad bi prijavil krajo denarnice. POLICIST: Izvolite, izpolnite, prosim, ta obrazec. Kaj ste pa imeli v denarnici? GOSPOD NOVAK: Gotovino! In to ne malo! Odkar so izdali ban­kovce za 1000 pesov, se mi ni treba vec tihotapiti z žepi, polnimi de­narja, da bi placal letalsko vozovnico. Veste, z ženo bi rada šla julija v Sloveni­jo, zdaj pa ne vem, kako bo. Tistih nekaj kovancev ne bom pogrešal, ampak kar­tice! Debetno in kreditno kartico, kar­tico zdravstvenega zavarovanja, kartico SUBE … Joj, tudi Easyjevo kartico zves­tobe so mi ukradli! Ni nama še uspelo unovciti vseh tock, veste, žena pa je hotela nov palicni mešalnik. Tudi vozni­ško dovoljenje sem imel notri in razne izkaznice; osebno izkaznico, clansko iz­kaznico za knjižnico in za Megatlon … Je rekla žena, da bi bilo dobro, ce bi malo shujšal, pa sem se vclanil. Cel kup vizitk, seveda, od zobozdravnika do frizerja, in racunov. Pa še nekaj raznoraznih listi­cev, na primer vozovnico za vlak, sva bila z ženo v Mar del Plati pred kratkim, veste … Vstopnico za kino, a ste že vide­li ta novi slovenski film, Ivana? Morate, res je dober! … Potem parkirni listek, nesramneži ti še v nakupovalnih sre­dišcih zaracunajo parkirnino! … Pa na­kupovalni listek ... POLICIST: Dobro, dobro, gos­pod. Napišite samo, koliko je bilo gotovine, kartice pa prekli- cite, a prav? Ce izvemo kaj, vas poklicemo. Tjaša Lorbek OSEBNE NOVICE ROJSTVO V cetrtek, 10. maja, se je rodila Ljubi Milena Skale. Sreco ob rojstvu prvorojenke bi rada z vami delila starša Sebi in Daniela Pajon Servian. KRST V soboto, 12.maja 2018, je bila v Parroquia Nuestra Seńora de la Medalla Milagrosa v Adrogueju kršcena Kamila Poglajen, prvorojenka Aleksandra in Gabriele, roj. Lavagnino. Cestitamo mladima družinama ob teh veselih družinskih dogodkih! POROKA V nedeljo, 6. maja, sta v stolnici Santos Justo y Pastor med daritvijo svete maše sklenila zvezo sv. zakona Monika Oblak in Lucas Lamanna. Prici so bili Marta in Feliks Oblak ter Elsa Guido Lamanna. Porocil pa ju je duhovnik Roberto Scardamaglia. Želimo jima blagoslova na novi poti! SPOMINSKA PROSLAVA Nedelja, 3. junija 2018, ob 10:00 v Slovenski hiši. Diagonal 160 Nş 5776 Villa Loma Hermosa (1657) Buenos Aires, Argentina Tel / Fax: 54 (11) 4769-0581 / 1653 antonio@podrzaj.com.ar www.podrzaj.com.ar Uredniški odbor Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar