Sreda
Danes zjutraj je ata rekel, naj se lepo oble-čem in nato sva šla k Slovenija avtotu, kjer ra-di prodajo avtomobile, kadar so, sicer pa pre-težni del leta gledajo skozi okno na cesto — tam je namreč vedno in ves čas avtomobilov na pretek.
No, sva torej prišla v bližino Slovenija avta, pa sva že na vogalu trčila v enega tovariša in eno tovarišico. Stala sta na pločniku in nama nista pustila, da bi šla mimo. Sva mislila, da sta malo čauhnjena, potem sem pa jaz pokukal okoli vogala in mi je bilo jasno, kajti je bilo za vogalom vse črno ljudstva, nekje v daljavi pa se je videl Slovenija avto. Nato sem vprašal ateta, če bodo morda avte delili zastonj. Nak, je povedal, frdamano drago jih bo treba plačati. Pa zakaj jih potem ne moreš kupiti, sem vrtal nadalje. Potem nisem več vrtal, ker je ata raz-ložil in s primeri nakazal toliko novih kletvic, kakršnih še svoj živ dan nisem slišal. Mislim, da so lahko ljudje pri Slovenija avtu ponosni, ker se je ata res izvirno potrudil.
Ko se je omenjeni pomiril, sem začel pre-mišljevati, kako smo se smejali takrat, ko smo bili pri teti na Ceškem, kajti je razlagala, kako pri njih ne moreš in ne moreš priti do avtomo-bila. Nam je bilo seveda jasno, zakaj, ker so Čehi pač Cehi in so si tega sami krivi. Teta nam je pa le zavidala. Mejduš, bi bil hec, če bi naju danes videla, kako štamfava okoli Slo-venija avta!
No, ko sva se dokončno prerinila do šanka, za katerim prodajajo avte, se je izkazalo, da ata nima dovolj denarja. So med tem namreč od nekod prihiteli neki tipi, zamenjali pokrovč-ke ventilčkov na kolesih s pokromanimi in na-to zbranim razložili, da je zdaj to nov tip in da je seveda zato za milijonček dražji. Ata je re-kel, da bi kar rad kupil avto tudi brez pokrovč-kov, toda so se mu smejali in tako nimamo no-vega avta.