UREDNIŠKA KRAMLJANJA
Tudi kritika pomaga
Danes bomo spregovorili o nekem pojavu, ki navdaja uredništvo in sodelavce Dogovorov, pa verjetno tudi uredništva drugih občinskih glasil, z nemajhnim obžalavanjem. Kadar občinski časo-pis izade in ga raznašalci potaknejo po pisemskib omaricah v vežah in pod stopnišči, se zelo pogosto dogaja, da nekateri n&slovniki z neprikritim oma-lovaževanjem pomečejo številne izvode stran, ne da bi svoje glasilo vsaj prelistali, kaj šele, da bi to in ono v časopisu prebrali. Takšne nestrpne kret-nje pač pomenijo, da nekateri občani niso zado-voljni z vsebino Dogovorov. če časopisa sploh ne odprejo, je to znak, da sploh ne verjamejo, da bi bilo v njem kaj branja vrednega, pa tudi, da bi se utegnil časnik počasi vendarle kaj izboljšati. Ali pa je to. morda znamenje, da se počutijo že kar preveč zasute z vsakovrstnim informativnim čti-vom?! Morda jih odvrača tudl nekakšno psihološko razpoloženje, ki je pogojeno z mislijo: »Tisbo, kar dobivamo zastonj, ne more biti kaj prida.« Napo-sled pa je nemara njihovo ravnanje zgolj barome-ter njihovega nerazvitega občutka pripadnosti tako krajevni kot občinski skupnosti.
Naj bo že vzrok to ali ono, kot rečeno, opisa-no ravnanje boli sodelavce časopisa. čutijo, da je njihovo delo tako razvrednoteno. Toda to je še najmanjše zlo. Precej resnejša postane zadeva ob preudarku, da so »Dogovori« glasilo občinske kon-ference SZDL, torej glasilo enotne fronte sociali-stičnih in samoupravnih sil v oboini Ljubljana-Cen-ter, in da bi torej že kot tako zaslužilo spoštljivej-šo obravnavo. Nihče ne pričakuje, da bodo vsi občani svoj list pikolovsko pozomo prebrali, saj se dobro zavedamo, kaj vse bl morali v časopisu izboljšati in da še zdaleč nismo na ustrezni višini, toda kanček dobre volje in blagohotnosti bi vendar od vsakogar smeli pričakovati. Navsezadnje \e tudi na dlani, da bodo Dogovori dosegli izdatnejši na-predek šele takrat, ko jim bo uspelo doseči kar najširše sodelovanje vseh zavestnih ljudskih sil v občini, delovnih organizacijah ter krajevnih in interesnih skupnostih. To nujno sodelovanje pa se začenja — naravno — s tem, da se občan vsaj kolikor toliko seznani z vsebinp časopisa. Ko bo to storil, bo lahko zavihtel leskovko kritike, povedal bo, kaj v listu manjka in oesa je preveč, končno pa bo lahko tudi sam kaj vrednega napisal in vse-binski polnosti lista pridodal. šele potem, ko bomo priče takšni večji zavestnosti, se bodo nemajhna sredstva, ki jih SZDL vlaga v časopis, bolje obra-čala in obrestovala.
Zvone Kržišnik