tVE^TuE. XLVlll. Ljubljana 1931 -VII. JULIJ p. KRIZOSTOM: Molitev za novomašnike. Gospod, težki dnevi nam pretš. Petrovemu čolnu vsepovsod sikajoče strele groze. Krmarjev nam je treba — silnih in močnih nam daj, Gospod! Sočno grozdje se na trtah smeji; nad vinogradom temen oblak visi. Pa delavcev ni, da bi rešili, kar se rešiti da . . . Gospod, pošlji nam skoro rešitelja! V temo gre naš korak; brezna se nam pred nogami režijo. Ali je smrti zapisan vsak? Pošlji nam solnčnega moža, da v temo nam luči božje da. Skozi razbeljeno puščavo bežimo; v nedopovedljivi žeji kar koprnimo. Živega studenca si želimo. Vodnika nam pošlji, Gospod, ki nam pokaže k živi vodi pot! Gospod, daj nam mož za te težke dni, da nas bodo k tebi vodili, ki si vir vse utehe in moči. Pošlji svojega Duha in jih prenovi! Gospod, duhovnike mlade blagoslovi! P. EVSTAHIJ: Nagovor Sv. Očeta Pija XI. v radiju dne 12. februarja 1931. Na vesoljno stvarstvo. tx o skrivnem božjem sklepu smo kot naslednik na mestu Prvaka LF Apostolov, tistih namreč, katerih nauk in njega oznanjevanje je 1 po božjem povelju namenjeno vsem narodom in vsemu stvarstvu (Mt, 28, 19; Mk, 16, 15), in mi se moremo vprav na tem kraju prvi poslužiti zares čudovite iznajdbe Markonijeve, zato se najprvo obračamo na vesoljno stvarstvo in na vse ljudi in izrečemo, tukaj in spodaj s pomočjo Svetega Besedila: „Poslušajte, nebesa, kar govorim; naj čuje zemlja besede mojih ust“ (Spev Mojz., 5. Mojz. kuj. 32, 1). „Čujte to, vsi narodi, z ušesi doznajte vsi, ki prebivate na zemeljskem krogu, skupaj ob enem bogatin in ubožec" (Zs. 48, 1). „Poslušajte, otoki, in pozorno čujte, ljudstva iz daljave!" (Iz. 49, 1). Na Boga. In prva Naša beseda bodi: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mjr ljudem, ki so blage volje." (Lk. 2, 14). Slava vsekako Bogu, ki je dal, v naših dneh, tako oblast ljudem" (Mt. 9, 8), da se v resnici njih besede razprostirajo do konca zemeljskega kroga (Ps. 18, 5; Bimlj- 1^' 18), in na zemlji mir, kjer izvršujemo poslanstvo za tistega božjega Odrešenika Jezusa (II. Kor., 5, 20), ki je prišel in oznanil mir njim ki so bili daleč in njim, ki so bili blizu (Efež. 2, 17), s tem da je v krvi svojega križa spravil vse, kar je na zemlji in kar je v nebesih" (K°_ loš., 1, 20). Na katoličane. Ko pa se obračamo na ljudi, nam veleva Apostol, da „delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri" (Gal., 6, 10). Veseli torej, da predvsem le-te vse nagovorimo, tiste namreč, ki so sprejeti v družino Gospodovo in v Gospodnji ovčnjak Katoliške Cerkve in ki ' njem živijo ter Nas nazivajo s sladkim imenom „Oče“, namreč posvečene Pastirje in pa vernike, ovce in jagnjeta, katere nam je vse zaupa* in izročil Kristus, Pastir in Kralj vseh, da jih pasemo in vladam0 (Jan., 21, 15). Na hierarhijo. Vas, pravimo, ki Nam kot sodelavci stojite ob strani, Svete Bi m* ske Cerkve Kardinali, Patrijarhi, Nadškofje, Škofje, Prelati in Mašnim po različnih stopnjah svetovladja, ki ste glavni predmet Naših vsakdanjih skrbi, Vi ste deležni Naših napornih del in Naši pomočniki. Prosimo in rotimo, da „vsakteri ostane v onem stanu, v katerem je bil poklican" (I Kor., 7, 20) in da „živite, kakor se spodobi, za poklic, v katerega ste poklicani" (Efež., 4, 1): „pasite božjo čredo, ki je pri vas, in bodite vzor čredi z voljnim srcem" (I Petr., 5, 2); da, „ko se prikaze najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave" (I Petr., 5, 3). Me tem pa „Bog miru, ki je od mrtvih obudil njega, kateri je po krvi večne zaveze veliki Pastir ovac, našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj vas usp°" sobi za vsako dobro delo, da spolnite njegovo voljo, in naj v vas to, kar mu je všeč, izvrši po Jezusu Kristusu (Hebr., 13, 20). Sv. Oče Pij XI. Na redovne osebe. Sedaj pa nagovarjamo vas, sinovi in hčere Naše posebne ljubezni, kateri in katere s tem, da »hrepenite po večjih darovih** (I Kor., 12, 31). in s tem, da v zvestobi zelo svetim zaobljubam in pa v redovni strogi ui'e' jenosti celega življenja ustrezate ne samo zapovedim, ampak tudi želja)11 in svetom božanskega Kralja in Ženina, skrbite za to, da Cerkev Božja razširja prijetne dišave deviškega vonja, in jo razsvetljujete z visokim1 premišljevanji, z molitvami jo podpirate, z znanostjo in učenostjo j° bogatite, z oznanjevanjem nauka (božjega) in z apostolskimi deli jo dan za dnem zelo krasite in pospešujete njeno rast. Ker ste torej »deležni zares »nebeškega** in angeljskega »poklica** (Hebr., 3, 1), zato, čim di-a; gocenejši zaklad nosite, tem bolj skrbno ga zastražite, ne samo, da j;1 »zagotovite svoj poklic in svojo izvolitev** (II Petr., 1, 10), ampak tudj. da bo v vas, kot v posebno zvestih in vdanih služabnikih in služabnica« našlo srce vašega Kralja in ženina tolažbo in nekakšno zadoščenje za °e' številne žalitve in brezbrižnosti, s katerimi ljudje povračujejo Njeg°'° neizrekljivo ljubezen. Na misijonarje. »Naša usta so odprta nasproti vam“ (II Kor., 6, 11), preljubi sin0)1 in hčere v Kristusu, ki v misijonih molite in delate za razširjenje Ki) stusove vere in za razprostranjenje Njegovega Kraljestva. Kakor p1' Apostoli cerkva, tako tudi vi: v nevarnostih, v veliki potrpežljivosti, ' potrebah in stiskah (II Kor., 1, 10; 6, 4), stavljeni v zgledovanje (Hebi-* 10, 33); kakor oni, tako tudi vi »slava Kristusova** (II Kor., 8, 23); h ki v trudih, često tudi v vezeh in v lastni krvi, do smrti bojujete dom1 in veliki boj vere in trpljenja (I Tim., 6, 12; II Tim., 4, 7; Hebr., 1Q, •*-/ in s tem da dajete dobro izpričevanje, pridobivate duše in sejete seme11 bodočih kristjanov. Pozdravljeni vrli vojščaki Kristusovi! Pozdravljam0 pa tudi duhovnike domačine in pa dobre katehiste, odlične sadove vasi napornih del, katerih so tudi sami deležni. Vsem vernikom. Naše srce je razširjeno do vas (II Kor., 6, 11), kolikor vas je 'el nikov Našega škofovskega Mesta in pa vesoljnega Zemeljskega krog1) zlasti pa do vas, ki ste sicer v neduhovskem stanu, pa se v apostolska Nami vred trudite in s škofi vred, z Našimi častitljivimi brati, in pa z °l ’ hovniki, kakor so se prvi verniki, možje in žene trudili, katere zato AP stol priporoča (Filiplj. 4, 3). Vi ste Božje ljudstvo in ovce njegove Pa (Ps. 89, 3), vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod in pri00 ljeno ljudstvo (I. Petr., 2, 9). Zatorej naj bo vaša blagost znana vse v IJ V/1117 1J Ul Uo U ' U • 1 V, II • 9 j ■ u uioi v. j * * v* J ■*-' » uuu ^ ^w 1 1 j., ljudem in karkoli je resnično, karkoli sramežljivo, karkoli sveto k koli ljubeznivo, karkoli je na dobrem glasu, če je kaka krepost, če ka hvale vredno obnašanje, to mislite in delajte (Filiplj. 4, 5, 8), da bo b » v vseh rečeh češčen (I Petr., 4, 11). Nevernim in ločenim. Naša misel in Naša molitev, se obrača tudi k vam, ki ste še od kar je zanje lažje; in tudi pri tem, ko se trudijo za izboljšanje svo-iega stanja, kolikor jim je dovoljeno, naj se z dobrim in pravičnim srcem Priporočajo Bogu in naj „ne iztegnejo svojih rok h krivici" (Ps. 124, 3). Delavcem in delodajavcem. Delavce in delodajavce vneto prosimo, naj se ne borijo med seboj ) sovražnem tekmovanju, temveč naj bodo združeni v prijateljski in Natovski zvezi; eni naj prispevajo gmotna sredstva in vodstvo, drugi Pa delo in marljivost; kar je pravično, naj zahtevajo; kar je pravično, ^aj dajejo; in tako naj delajo v mirnem redu z svojo lastno blaginjo in 2a vsakega izmed sebe obenem za skupno dobro. Bolnikom in nesrečnim. Nazadnje po izvrševanju, toda najprvo po namenu in srčnem čuv-stvovanju, prihaja Naša beseda k vam, ki ste v bolehnostih in bolečinah, I brhkostih in stiskah, zlasti vam, ki kaj takega trpite od sovražnikov °zjih in človeške skupnosti. Svoje molitve in pomoč po svojih močeh vam nudimo ter vas priporočamo ljubezni vseh in vam kličemo v imenu Kristusovem, ki ga zaupamo: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas po-*rePčam" (Mat., 11, 28). i Preostane še, da večnemu Mestu in Vesoljnemu Zemeljskemu l’°gu in vsem, ki v njem in na njem prebivajo, podelimo Apostolski bla-g°slov, kar tudi storimo v imenu + Očeta in Sina + in Svetega + Duha. P. H1LAR1N FELDER, O. CAP. — P. FRANČIŠEK: Frančišek in Evharistija. rančišek je svoje sobrate vedno opominjal, naj iz pobožnosti do H Najsvetejšega duhovnike nad vse na svetu spoštujejo. „Kjerkolj so srečali duhovnika, vseeno, ali je bil bogat ali ubog, slab al' dober, so se pred njim ponižno priklonili ter so mu izkazali spoštovanje." Duhovnike, ki oskrbujejo svete Zakramente, so morali bratje tako zelo spoštovati, da niso samo priklanjali pred njimi glave, pred njimi poklekovali ter jim roke poljubovali, ampak morali so celo p°" ljubovati kopita konja, ki je nosil duhovnika ter so s tem duhovniško oblast priznavali. Velikokrat je Frančišek dejal: „Blažen hlapec, ki veruje v duhovnike, ki živijo po načinu rimske Cerkve! Gorje pa tistemu, ki jih zaničuje! In ko bi bili tudi v grehu, naj jih nihče ne obsoja, kajti Gospod sani si je pridržal sodbo nad njimi. Ker je oblast, ki jo imajo nad najsvetejšim Telesom in Krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, največja in nad vse druge oblasti vzvišena, je tudi večji greh, ako se kdo zoper duhovnika pregreši, kakor proti vsem drugim ljudem." Še na smrtni postelji je svetnik izkazal svoje spoštovanje napram Najsvetejšemu in duhovnim oskrbnikom te skrivnosti na ginljiv način-V slovesnem trenutku, ko je hotel svojim še enkrat priporočiti najljubše in najvišje na zemlji, je ukazal bratu Leonu zapisati te-le besede: ,fi°' spod je mene, brata Frančiška navdahnil, da sem začel pokoro delati-Kajti, ko sem bil še v grehih, mi je bilo zoprno gobavce gledati. Toda sam Gospod me je med nje peljal in jaz sem jim izkazal usmiljenje, h1 ko sem šel proč od njih, se mi je to, kar se mi je preje zdelo grenko-spremenilo v duševno in telesno sladkost. Potem sem še nekoliko bn med svetom, potem sem ga pa zapustil. In Gospod mi je dal tako vero v cerkvah, da sem priprosto molil in rekel: Molimo te, o najsvetejši Gospod Jezus Kristus, tu in v vseh tvojih cerkvah, ki so po celem svetu h* te slavimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil. — In potem mi je Gospod dal ter mi še daje tako veliko vero v duhovnike, ki živijo po načinu svete rimske Cerkve, radi njihove posvetitve, da sem pri njih iskal zatočišča, kljub temu, če bi me preganjali. In ko bi imel modrost Salomonovo ter bi našel svetne duhovnike na župnijah, kjer prebivajo: ne bi hotel zoper njihovo voljo pridigovati. In te in vse druge hočem sp°' štovati, ljubiti in visoko ceniti kakor moje gospode ter nočem na nji*1 gledati greha, ker vidim v njih Sina božjega in so moji gospodje. In delam zato, ker na tem svetu ne vidim od najsvetejšega Sinu božjega ni* telesnega, kakor njegovo najsvetejše Telo in njegovo najsvetejšo Kri, katero oni sami posvečujejo in sprejemajo in oni sami drugim delijo. In te svete skrivnosti hočem čez vse druge stvari spoštovati in p°' vzdigovati ter na dostojnih krajih shranjevati. In njegovo sveto ime in p1' sane sebede, bom zbiral, kjerkoli jih bom našel na nedostojnem kraju 1° prosim, da naj jih vsakdo zbere in na dostojnem kraju spravlja. In ^se bogoslovne učenjake in tiste, ki nam delijo najsvetejšo božjo besed0-moramo visoko spoštovati in častiti kot take, ki nam delijo duha 111 življenje." Težko je v vsem bogoslovnem slovstvu najti razlago s tako prip1’0' stimi in globokimi mislimi o pomenu Evharistije in duhovništva za v> Jezus mu reče: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spo-Ual? Kdor 'vidi mene, vidi Očeta. Bog biva v nedostopni luči, Bog „je , bh * in Boga „nihče ni videl". Ker je Bog duh, ga vidiš samo v duhu, ^jti „duh je, ki oživlja, meso ne koristi nič. Tudi Sina, v kolikor je l^četu enak, nihče ne vidi razen Oče in sv. Duh. Zato so vsi izgubljeni, ! So videli Gospoda Jezusa Kristusa po njegovem učlovečenju, pa ga j^o. 'si5*eli tudi v duhu in božanstvu in niso verovali, da je on pravi »Tako so tudi sedaj vsi izgubljeni, ki vidijo zakrament Telesa Kri-vUs°vega, ki pride na oltar po besedah Gospodovih v rokah duhovnika ' Podobi kruha in vina, a vendar ne vidijo v duhu in n e gledajo in ne erujejo, da je to v resnici najsvetejše Telo in Kri našega Gospoda Je-I a Kristusa, kljub izpričevanju Najvišjega samega, ki je govoril: „To J® IrK>je Telo in moja Kri Nove zaveze" in nekje drugod: „Kdor je moje : es° in pije mojo kri, ima večno življenje." Zato mora tisti, ki spre- najsvetejše Telo in Kri Gospodovo, imeti duha, ki prebiva v vernih. $1 drugi; ki niso tega duha, a vendar stopajo k obhajilu, „si jedo in pi-1° svojo sodbo." »Zato pa otroci človeka, kako dolgo še boste trdega srca?" »Zakaj e spoznavate resnice in ne verujete v Sina božjega? Glejte, vsaki dan se b°aiža, kakor takrat, ko je s kraljevega prestola stopil doli v naročje Device. Vsaki dan prihaja k nam v ponižni obliki. Vsaki dan prihaja k nam iz naročja Očeta na altar v roke duhovnika. In kakor se je Apostolom v pravem mesu prikazal, tako se nam še sedaj javi v blagoslovljenem kruhu. In kakor so oni s telesnimi očmi gledali samo njegovo meso, z očmi duha pa verovali v njem Boga Gospoda in ga gledali, tako moramo tudi mi, ki gledamo s telesnimi očmi samo kruh in vino, vendar uvidevati in trdno verovati, da sta njegovo najsvetejše Telo in najsvetejša Kri živa in resnično pričujoča. In tako je Gospod vedno pri svojih vernikih, kakor sam zatrjuje: „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." Kdo pri tem evharističnem nauku ne opazi, da je hotel imeti Frančišek Evharistijo za središče in srce krščanstva? Kakor so apostoli v človeškem telesu spoznali božanstvo Jezusa, tako spoznavamo in verujemo danes v evharistični obliki neskončnega božjega Sina. Kakor je Jezus Kristus živel z Apostoli kot zgodovinska osebnost, tako nam je blizu v resnici in živ v evharistični prisotnosti. Kakor sta bila takrat rešenje in prokletstvo odvisna od ljubezni do njega, tako je še vedno verna ljubo; zen do evharističnega Zveličarja merodajna za dušo in večnost. Kdor živi in veruje v Evharistijo in za Evharistijo, ta živi iz in z Jezusom tako danes, tako resnično, kot nekoč učenci Kristusovi. „Jezus Kristus je ish včeraj in danes na vekomaj." Včeraj z apostoli na poljanah Galileje in Judeje, danes z nami v vseh tabernakeljnih celega sveta, na vekomaj ^ vsemi svetniki v zarji nebeške slave. To je evharistični evangelij Frančiška na krščansko ljudstvo. ANTON DE WAAL - P. EVSTAHIJ: Sotera! Zgodovinska povest iz prvih časov krščanstva. Sotera je dobro razumela pretnjo, ki se je skrivala v zadnjih be' sedah Sempronijevih; slutnja, o kateri je govorila zjutraj v cemeterij11 svoji prijateljici Lucini, se je pričela uresničevati. Čeprav je bila zelo oddaljena od tega, da bi senatorju kakor tudi njegovemu sinu pris°' dila kako neplemenito dejanje, jo je vendar ta pretnja opominjala, -7 še bolj pa neki notranji glas, — naj se pripravi na bližnji veliki boj' Zakaj odkod vesta Ambrozij in njegov oče tako določno, da je kri' stjana? Sotera se je domislila tistega ovaduha v katakombah, o ka' terem ji je pripovedoval hromi Krispin; ta ovadnik si je bil torej' vendar pridobil gotovost o njenem krščanskem veroizpovedanju ter jo naznanit da hi si prislužil za to določeno plačilo. Ambrozij in njegov oče sta morala po kakšnem cesarskem uradniku prejeti o tem sporočilo. „0 moj Bog," je vzkliknila devica, „trpinčenje in mučilnica nje bosta še bolj trdno navezala na tebe. Kako se ti hočem zahvaliti, aK-j me pokličeš, da dam pričevanje zate in tvojega edinorojenega Sina pre . sodnim stolom! Moj ljubljeni me kliče, naj grem za njim na njegovi Pot na Golgoto, in veselo sledi nevesta glasu svojega ženina. Ljubezen 1 ljubezen, kri za kri, življenje za življenje! Ko si s tenčico devištva ovil mojo glavo, si me povzdignil k časti svoje neveste; o, dodaj še se longus = dolg,“) to mesto je bilo ustanovljeno pred Rimom, ki mu je materino mesto, sabinski po Sabincih; albanske gore, sabinsko pogorje in Torakt so gorovja ' rknski okolici. **) „Roma“ je latinsko ime za našo besedo Riin (no, saj je naša narejena po finski!); na besedo „Roma" spominja izraz romati (t. j. iti v Rim na božjo pot) in r°tnar (t. j. rimski božjepotnik). Končno pa se je mladenkin pogled vrnil nazaj ter se vtopil v ozko okvirje njene najbližje okolice, kjer so oranže s svojimi sadeži pokrivale obzidje lepega vrta in vedno cvetoče rože razširjale vonj na skrbno gojenih gredicah in si je šumljajoč vodomet zlatil svoj vodni curek v ognju zahajajočega solnca. Bil je pogled otožne poslovitve, ki je ž njim Sotera pobožala celotno čarobno lepo sliko sijajne pokrajine, med tem ko se je' obenem ozrla nazaj na leta svojega življenja, od svojega otroštva do pričujoče ure. Čeprav njeno srce ni bilo navezano na bogastvo in posest in dasi se je odločno in veselo vsemu odrekla svojemu Gospodu in Bogu na ljubo, da pojde v smrt kot zločinka zoper državne postave, — narava je vseeno terjala svoje pravice od mladega srca, in solza tihe otožnosti se je utrnila v njenih očeh. Ali dočim je dvignila rosne oči proti nebu, odkoder jo pozdravlja pravkar vzhajajoča večernica, prijazno migljaja je vzkliknila: „0 moj Bog, kako očarujoče lepo mora biti tam zgoraj, pod rajskimi palmami, v cvetočih gajih najslajšega veselja, ob studencih večne radosti, v vsej blaženosti, za katero si ti sam Sonce, katero razliva nad ono nebeško planoto sijaj božanske slave in neizrekljivega veličja!12) In tamkaj jo pričakujejo njeni starši in njena brata. Svojega očeta je Sotera komaj poznala; materina podoba pa, ki jo je zgubila v svojem dvanajstem letu, pa je stala še jasno pred "njenimi dušnimi očmi, v pp' veličanju svetnice, s svojo srčnostjo v trpljenju in bridkosti, s svojo krotko milobo, s svojo ljubeznijo do siromakov; še danes ji je na znotraj •donela marsikaka beseda pobožnega poučevanja, katero je začula iz njenih ust in sladki otožnosti se ji je Sotčra zahvalila iz dna srca za vse, kar ji je bila. „Skoro,“ je govorila sama pri sebi, „sladka mamica, kmalu se ji bom zahvalila tamkaj gori!“ Toda stoj svojemu otroku na strani v zadnjem velikem boju, — zlasti, je dodala s solzami v očeh, „posebno me obdaj s svojim varstvom, če bi mi morala na natezalnici pred očmi radovednih ljudi stopiti rdečica na lice.“ Za krščanske spoznavavke je bila med vsemi mukami, s katero je trpinčila mučence iznajdljiva grozovitost, posebno ena, katere so se bolj bale, ki so pred njo bolj plašno trepetale, kakor pa pred žarom pekočega ognja in pred rezih trdih rabljev: — toda mirna bodi Sotera-te bolečine bo obvarovala molitev tvoje matere pred prestolom božjim tvojo deviško čisto dušo. V svoje misli zatopljena Sotera ni opazila, kako je šel za njo na poti v vrt zvesti Molossus. Potrpežljivo je čakala dobra žival, da mu nje' gova gospodarica izreče kako prijazno besedo: sedaj se je psiček PrlVl k njej ter jo gledal s svojimi velikimi očmi. Sotera se je sklonila K njemu in ga z roko pobožala po glavi in mu med tem rekla: „Ne bo dolgo imel svoje nove gospodarice; ona gre k tvoji Agnezi, ki j° pričakuje.** 12) Videnje svete Perpetuve kakor tudi napisi in slikarije v katakombah IiaS učijo, da so si stari kristani mislili nebesa kot zelo ljubek vrt, z vodometi in vedn® cvetočim drevjem, kjer prepevajo ptice. Ena izmed najbolj zajemljivih upodobite'' vrste, iz časa naše povesti, se nahaja v katakombah pri Sv. Kalistu (San Callist )• blizu prvotnega groba sv. Sotere, v takozvani kapeli Peterih Svetih (Cinque Sani/1 kjer so Orante upodobljene na vrtu paradiža. Oranta t. j. podoba, ki predstavi žensko, redkeje moško osebo z rokami, razprostrtimi v molitvi. Ko je omenila to ime, je zamahnil Molossus z repom, obliznil mla-'fenkino roko ter se nato vlegel zadovoljno k njenim nogam. — — Ako je bil senator Avrelij Sempronij kar se da nejevoljen na Solino trmo, v kateri je z odprtimi očmi hitela v svojo pogubo, so nasprotno Ambrozija prav posebno prevzele njene besede; danes je bolj kdaj poprej stala devica s sijajem' skrivnostnega poveličanja pred ?]egovo dušo. Toda tembolj žareče se je v njem vnela ljubezen do nje 111 tem bolj trdno se je oprijemal upanja, da bo končno vendarle oddala od svoje upornosti ter postala njegova. — , Ko se je s svojim očetom po ulicah preko tiberskega mestnega dela 1)tižal mestu, ki je držal čez reko, je postal pozoren na stekanje množice j*a Pobrežju. Pravkar so ribiči, ki so dvignili svoje mreže, v njih po-egnili na suho neko truplo, ki je bilo večkrat prebodeno z bodalom. Avrelij je na prvi pogled spoznal mrtveca: — bil je Korintij. Denar, ki ga je prejel za svoje izdajstvo, je ponesel zvečer v neko kjemu dobro znano igralsko beznico; tam se je zapletel v prepir in nje-§°vi nasprotniki so ga zabodli. Ambrozij ni izdal svojemu očetu, da pozna mrtveca; toda grozno sPaČeni obraz se mu je neizbrisno vtisnil v spomin. „To je bil kristjan,je rekel globoko presunjen sam pri sebi, „ki le zatajil svojo vero in izdal svoje brate!“ P- GVIDO: Bogočastje v družini. Češčenje preš v. Srca Jezusovega. \ Tobenega dvoma ni: glavni napad moderne brezbožnosti je usrner-jen proti družini. „Samo en cilj imamo", tako je dejal nek svobo-1 domislec naših dni, „in ta je: razkristjanjenje družine. Katoliča-°m radi pustimo cerkve, nam zadostuje družina, da bomo družbo izrodili. £e imamo to v svojih rokah, je usoda Cerkve zapečatena." Koliko j. ze dosegla nevera v tem boju za družine! Ločitve zakonov se zlasti po estih množe. Po raznih predstavah in v raznih spisih se zakonska zve-,°ba in čistost sramoti, verolomstvo pa poveličuje. Temelj družine'se ^odkopava: odpravi naj se enotnost in nerazvezljivost zakona, zavlada aJ svobodna ljubezen. Zakonsko življenje postaja vedno bolj torišče zbrzdanega nagonskega življenja. Ne smemo se čuditi, da se dvigajo j °ti nebu cele gore razvalin razdejane družinske sreče naših dni. Jasno V da take družine niso in ne morejo več biti ognjišče globoke vere in ^stega življenja, ampak so zarodki nevere, brezbožnosti in nenravnosti. at° moramo vso svojo skrb posvetiti družini. Družino moramo rešiti popada. Družina se mora zopet podvreči kraljevi oblasti Kristusa Go-.P°da. Njegova kraljeva zapoved čistosti, ljubezni in zvestobe se mora b°va uveljaviti v vseh družinah. Kristus mora zopet postati središče in |..Ce družine. Vsaka družina mora biti svetišče, ki v njem vsi člani mo-1° Kristusa Kralja in mu izkazujejo neomejeno zvestobo, j- Vkljub vsem, za vero tako težkim časom so naše cerkve ob nedelj d in praznikih večinoma polne. In vendar je življenje po mnogih dru-S]llah in občinah skoraj vedno isto. Zastonj iščemo sadov obiskovanja Uzbe božje, ki bi morala vsakega človeka izboljšati, požlahtniti in ga spojiti z življenjem milosti. k Odkod ta žalostni pojav? Odtod, ker marsikdo samo pol ure v cer-1 moli, se potem vrne domov ter odloži z nedeljsko obleko tudi ne- deljske misli. Odtod, ker mnogi mislijo, da je z „Ite missa est“ že zaključena služba božja in mirno preživljajo svoje navadno, popolnoma naravno in v zemljo zakopano življenje. Gospoda puste zaprtega v mirnem tabernaklju, namesto da bi svoj dom preustvarili v njegovo svetišče, kjer se vsi: starši in otroci slednji dan zbirajo okrog svojega Gospoda in Kralja. Zakaj tone v tolikih družinah solnce miru, zakaj se ohlaja ljubezen, zakaj meče obup in nezadovoljnost svoje temne sence na posamezne družinske člane? Ali ne zaradi tega, ker vstajajo in hodijo spat, ker jen° in delajo, kakor da ne bi v njihovih hišah in stanovanjih nevidno pre' stoloval Kristus Kralj, ki čaka samo na kratek pozdrav, na besedo lju' bežni, da bi jim roke in srca napolnil z nebeškim blagoslovom? „Jaz pa in moja hiša, hočemo služiti Bogu“ — te besede v neštetih družinah ne pojmujejo ničesar več. Služijo zemlji in zemeljskim dobrinam — za svojega Kralja, ki sedi in čaka tako tiho in mirno v zaprašenem in pozabim* nem kotu, nimajo časa. „Jaz in moja hiša, hočemo služiti Gospodu!" AJ1 velja ta beseda še tebi, družinski oče in družinska mati, ki sta uda Ih-reda? Ah še sklepata s svojo družino vred roke v molitvi pred Kraljem svojih hiš? Starši in otroci, združeni v molitvi — lepše slike si ne moremo predstavljati, trdnejšega poroštva družinskega miru in družinske sreče si ne moremo misliti. Kjer vlada po družinah spoštovanje do Bog3’ tam spoštujejo tudi otroci svoje starše, tam se starši zavedajo svojeg3 svetega, odgovornosti polnega poklica. Kjer vlada Kristus Kralj, tam se izpolnjujejo tudi božje in cerkvene zapovedi, ki so podlaga srečneg3 družinskega življenja. Da bo družina ostala in postala to, kar mora biti po božji volji* da se bo izognila zablodam našega časa, naj očetje in matere poskrbh0’ da se bodo njihove družine posvetile Božjemu Srcu. To je volja J e' zusa Kristusa, ki je dejal: »Blagoslavljal bom družine, kjer časte podobo mojega Srca.“ V prejšnjih časih je bilo češčenje Božjega Srp3 večinoma omejeno na cerkve. Odrešenik pa hoče prebivati tudi v nasJ družinah, da bi jih varoval nevarnosti, ki ogrožajo krščansko družinsko življenje. Hoče, da postane pobožnost do njegovega Srca skupna družinska pobožnost, ki naj bi se gojila v vsaki katoliški družini in ki naj ' ljubezni druži vse družinske člane. Zakaj samo tako se bo družina obvarovala nevarnosti, ki ji pretijo na verskem polju. Katere so te nevarnosti? Sedanji čas ne pozna več odrešilnega dela k* š č a n s t v a. Ljudje so pozabili, da je Bog ljubezen. In samo ljubeze nam more pojasniti delo, ki ga je Kristus dovršil v Betlehemu, na K3 variji in ga slednji dan dovršuje na naših oltarjih. Srce Jezusovo nam ljubezen odkriva. Sedanji čas je zamišljen samo v zemljo in n j e 11 e dobrine. Samo eno veselje pozna, veselje nad zemeljskim blagos njem, samo eno žalost, žalost nad zemeljskim trpljenjem; srce je prep” ščeno vtisom čutnosti, in premnogi so popolnoma otopeli, da ne p°zn^ več ne nadnaravnega življenja, ne lepote čednosti, a tudi ne zla gret) ’ Samo predpodoba, obdarovana z božjim ugledom in božjo močjo, 0 more obvladovati vseh kvarnih vplivov. Ta vzor, ta predpodoba je JeZ'v Kristus, Bog in človek, ki z nami človeško čuti in je zaradi naših greh0 potopljen v morje bridkosti. Naš čas je čas zavedne nehvaležnosti do Bog' Srce Jezusovo se v presvetem Zakramentu daruje kot žrtev za °a Jtfivde in krivice. Toda vprav tu ga ljudje pozabljajo, zanemarjajo, ža-‘‘I0- Dolžnost naša je, da Kristusu po svojih močeh za to nehvaležnost ^doščamo. Njegovo srce je človeško, zato čuti tolažbo in veselje nad ^utjem, ki mu ga izkazujejo zvesta človeška srca. . Sedanji čas je čas plitvega in površnega kr-s*anstva, ki ne posega več odločivno v i'esnično življenje. Pobož-n°st do presv. Srca, kakor se razodeva v posvetitvi družin, hoče postaji Kristusa v središče celega našega življenja. Za Boga zahteva celega človeka z dušo in s telesom ter z vsemi zunanjimi odnošaji njegovega Oljenja; zakaj prva in glavna zapoved je, da moramo Boga ljubiti iz 'Sega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje moči. Vse to pa je ■janio praktično dopolnjevanje prve božje zapovedi. Trajno posvečevanje fužine Srcu božjega Odrešenika budi duha prave, odkrite, vztrajne pobožnosti, ki družino duševno očiščuje, notranje ozdravi ter jo krepča z Nadnaravno močjo. Iz družin se mora gospodstvo Srca Jezusovega razkriti na občine, na socialno in gospodarsko življenje. To gospodstvo jb°ra urediti in voditi življenje narodov, da bo v časni in večni blagor Meni. Dolžnost staršev, ki so udje III. reda je, da v svojih družinah goje Pobožnost do presv. Srca, da vsi člani družine posvečujejo s skupnim Sv> obhajilom prve petke, oziroma prve nedelje v mesecu, da okrase v Meču juniju podobo ali kip Božjega Srca in da se vsak dan zbirajo v družinski molitvi okrog svojega Gospoda, kateremu so se slovesno poletih. To je edin ovar ni temelj, na katerem se more graditi resnično srečno družinsko življenje. P■ ROMAN: V zavetju. Drugi del povesti „Na potili brezdomca". laž se zamisli. Mirna gladina vode ga polagoma prevzame, ga kliče, K mu šepeta, da je tam mir, da je tam v hladnem, mehkem objemu k°nec vse razdvojenosti, vseh trpkosti in vsake odpovedi. Nehote ?°pi korak bliže, tako da začuti pod seboj mokra obalna tla. Tedaj se /Mne, prevzame ga groza ob misli, da je sploh razmišljal o tem. Proti ebu dvigne svoj obraz in se zazre v mogočno nebo, kjer se tu in tti svetlika zvezda. Dolgo časa nepremično tako stoji, polagoma ga v eyzame mir, neka sladka gotovost se naseli v srcu in iz tega razpolo-3 ja priklije, kakor bel cvet molitev, ki se spenja pod polnočno nebo, li i/a^e> Pred prestol Skrivnostnega, Zagonetnega, kateremu je vdano, JUbeče človeško srce več kot cele gore zlata. Misli postanejo Blažu jasne kot prozorno steklo. Čudovito na-_ M vidi pred seboj vrednost žrtve, odpovedi, vendar bi tega ne mo-niti jasno povedati ali z besedami razložiti. Dobro se zaveda, da je .Poved Greti velika žrtev — toda ne brezplodna muka srca, ni zgolj /Pljenje, niti samo posvečena tradicija. Točno se zaveda, da so to ^ v.e> ki niso slehernemu na razpolago, niti od slehernega pričakovane. i^M^branc, za poklicane. Sedaj razume tudi P. Evgena besedo: imate In Greta? £• Ob tem imenu, ki ga je polglasno izgovoril se zdrzne, silna bole-Utnf -Se polasti, da se srce skoro čutljivo zvija v trdih, presekanih ^pih. Toda ona jasnost ne izgine iz srca, obratno celo poveča se. Blaž instinktivno sluti, da mora biti to ona milost, ki je zagonetna, kakor On sam. Da, Greta. Pisati ji moram o vsem, tudi o tem izprehodu v n°c, tudi o mračni izkušnjavi, ki me je zadela na obali eRna. Razumela b°-Vem, da bo trpela — zato ker ljubi. Toda mar nisem tudi jaz človek ki ljubi.. Da, saj jo ljubim. In ona to ve, toda Bog me je izbral zase -* tu izginejo vsi pomisleki, nič me ne sme zadržati. P. Evgen mi je rekel-da bo bržkone ostala sama — zavoljo njega (Blaža je prevzelo neko opojno čustvo nedopovedljive radosti in bolečine in sočutja) toda ne-porečem ji, da ne sme tako svojega življenja oropati. Mogoče ji drug]e cvete sreča. Bog sam ve, on naj jo vodi. >v . Ko je Blaž tako sam stal ob vodi in razmišljal, se mu je približa od strani stražnik, ki ga naš Blaž ni prav nič opazil. Naenkrat začul1 na svoji rami roko in nič kaj prijazen glas mu zapove, naj gre odtok češ da to ni prostor za postavanje. Blaž se nehote smehlja, ko razum®-da ga ima policist za človeka, ki je sit življenja. On, v tej opojni srep-in sam v smrt — ah, ne — nekoli več, on je sedaj božji otrok, on je p" braneč, Bog sam ga je zase odbral. In brez besede se okrene ter po ozki temni ulici na široko prometno cesto velemesta, kjer so gorel svetle obločnice, in je pelo življenje. Ko je odbila ura polnoči, je tih° zaprl za seboj stanovanjska vrata. Zjutraj se je zgodaj zbudil in tako miren ter spočil kot že davn° ne. Hitro je pričel za prvo silo pospravljati svoje novo stanovanje, 1 predvsem iskal primernega prostora za bronasti kip Matere božje. posled se je odločil, da ga postavi na mizo, podstavek pa lahko san1 napravi v tvornici. Se bo že zgovoril. Ko je sedem proč mu gospodična sama prinese zajutrek. Bla? je to nerodno in skoro proseče reče, naj se drugič ne trudi sama. " res ne gre, da mu ona streže. Ona pa se le preprosto nasmehne in mn'110 pravi: „Veste gospod Vidoni, strokovni delavec ali pa pisarniška uradnica ali navadna delavka, menda smo vsi ljudje. Slučajno je služim nja odšla nekaj nakupit in prinesla sem jaz, zakaj pri nas v tovaru smo točni.“ Blažu je dobro dela ta preprosta ljubeznivost in na tihem se ] zahvalil Bogu za to srečo. Po zajutreku mu je ostalo še nekaj časa 2 urejanje sobe. Sklenil je vsak čas dobro porabiti. Zlasti si je hotel k ' piti tudi strokovne knjige, da bo pozneje v samostanu lahko res k J lepega ustvaril. Seveda se je hotel v vsem držati nasvetov patra b) gena, ki mu bo zvest vodnik in prijatelj. Večere bo porabil za bran] tudi nabožnih knjig, zakaj le malo časa ima še na razpolago. Tudi stine si mora polagoma poskrbeti, te stvari gredo počasi. j V tovarno grede je stopil za hip v bližnjo cerkev in tako zac nov odlomek življeja. To je čutil, da gre sedaj življenje v docela drug smer. Globoko v notranjosti je še bolelo in peklo, toda bila je to b lečina, ki ni grenka, da celo z neko slutnjo nečuvene sladkosti, m se je prvič v življenju zavedal — kako je Bog res dober in res ven > četudi neizmeren in skrivnosten. .. Delo mu je šlo vsak dan boljše izpod rok. Delovodja je bil z np zelo zadovoljen. Sodelavci so ga imeli radi njegove vedrosti in d brohotnosti. Pomagal je kjer je mogel. Doma je vsak dan bral Toma Kempčana „hojo za Kristusom1*. Globoko v srce so mu segale bese tako žive, tako resnične in tako polne modrosti, ki od onkraj g°v0l?{'0 „Zakaj hitro se menja človeška misel, in on sam, človek, hu premine. Na človeka in najsi ti je še tako ljub ali koristen, ne stavi velikega hupanja, »zakaj človek je, umrljiv in poln slabosti. Čemu se veliko oziraš okoli sebe? Tu ni dežela miru za te. Nauči se s Kristusom in zanj trpeti, če hočeš nekoč z njim kraljevati. Kakor se že karkoli pripeti, vpdno se bo znal vdati. Ničesar človeško srce ne omadežuje in ne vznemiri tako zelo, kakor njegova neurejena ljubezen do stvari." Take in podobne besede modrosti so ga spremljale dan za dnem ln ga navdajale z vedrostjo brez skrbi, z lučjo, ki sveti v bridkosti in Napolnjevale s svežostjo neslutene moči. Blaž je rastel k Bogu. Dnevi so tekli mirno, enolično v delu, v pričakovanju nečesa, kar |^ora priti veliko, neizmerno, osrečujoče čez Blaža. Vsak dan je šel pred delom še v cerkev in tam prosil moči za svojo bodočnost. Pred nekaj dnevi je napisal Greti pismo, istočasno seveda tudi staremu Taurochu, zakaj Blaž ne bi bil hotel na kakršenkoli način izdati letine tajnosti, da je zavoljo njega prišla v Koln. Pismi je nesel P. Evgenu naj jih prebere in morda še svetuje, če 1)1 bilo potrebno kaj dostaviti. Pri prvem pismu se je P. Evgen smehljal Proti koncu so mu pa oči postale vlažne. Sicer je hitel le očala brisati, Vendar pa se mu je videlo, da je močno ganjen. Blaž je pisal: „--------Greta Ti ne veš, koliko me to stane. Težji je ta „ne" kot vse kar sem dosedaj doživel. In vendar kljub neizmerni bridkosti, ki mi kljuje v srcu, čutim mir in tolažbo, ki je popisati ne znam. Vse sem premislil, tudi to, kako bi bila lahko srečna sredi otrok in družine. In vendar me tudi ta tako sladka, misel ni mogla onega jasnega klica zabrisati. Jaz vem, da boš jokala, vem da Te boli srce, vem pa tudi, da mi boš oprostila, zato ker razumeš in ljubiš — — — P. Evgen bi to še drugače povedal, jaz ne znam. Z njim sem se o vsem posvetoval. On mi je celo še več povedal, kot sem sam vedel. Meseca decembra vstopim ...“ Pismo staremu Taurochu je bilo sinovska udano, modro in raz-Umno pisano, da je P. Evgen našega Blaža res kar strme pogledal. , Mejtem ko je Blaž te stvari urejal so prišli tudi dokumenti, k so potrebni za prošnjo. Tako je bilo do srede novembra že vse priprav-Jeno. Blaž je bil srečen in zadovoljen kot že dolgo ne. Vse mu je šlo od r°k, česar koli se je lotil in neko soboto ga ravnatelj tovarne da poklici v pisarno in mu nudi boljše mesto in precej povišano plačo, češ da le zadovoljen z njim. Vse suho, kratko, stvarno. Toda naš Blaž smehljaje zavrne to ugodno ponudbo in predlaga P°vsem mirno nekega drugega delavca, ki je tudi izredno priden in narejen, pa ima družino. Bavnatelj se je skoro sunkoma okrenil na svojat.fotelju in pogledal Blaža strme v obraz. Kaj takega se mu še ni prikrilo. Da bi delavec odklonil tako ugodno ponudbo in še inozemec po rhu. Ne, to mu ne gre v glavo. Še enkrat ga vpraša če je ta zavrnitev a°cela resna. Blaž pritrdi. „In zakaj, človek božji?" i . To že ni bilo več podobno ravnatelju,’ ki se je sicer ddkaj malo r’gal za delavce. „Če vas zanima, vam pa lahko povem, zakaj ne. Veste odločil sena se, da grem v samostan. In ker imam do vstopa komaj dol?er mesec, mislim, da je boljše če prosto mesto naklonite mojemu tovarišu, ki Je res potreben in vreden." Ravnatelj je vstal, se oprijel mize in brez besede gledal v mladega moža pred seboj. Misli se mu pode po glavi. Ali je to sploh možno in verjetno. Nudi se mu dobro prečano mesto, on pa odklanja. Na bogatem posestvu ga čaka bogato in lepo dekle — ta človek pa pozna samo kratko besedo: ne. In če ni pri pameti? Tedaj ujame dobrohotni in malce poredni smehljaj Blažev, ki zadnjo bežno misel v hipu ovrže. Ne, ta človek je pravtako razsoden kot jaz. „In kam greste, če smem vprašati?" Ravnatelj je bil pozabil s kom govori, tako ga je jel zanimati ta človek. „Zakaj ne? K frančiškanom sem se odločil iti. Spoznal sem nekega patra, in sem vse pošteno in tudi čisto trezno premislil. Ni šlo kar tako z lahkoto, to skoro moram povedati. In tisti pater mi ni prav nič pri' govarjal, mogoče skoro prej obratno." „In kaj boste tam sploh delali?" „Upam, da v glavnem moje strokovno delo. Vendar pa mi sprva utegnejo dati tudi povsem navadna opravila. P. Evgen mi ni ničesar pri' kril, vse je natančno opisal in tudi povdaril, da utegnem naleteti na prC' cej trnja, ki ga sicer nisem navajen." ,Pa kljub temu greste?" , ,Da, kljub temu. Veste, ne vem kako bi to povedal. To je nekak nemir v srcu ali v duši, ki se ne poleže prej, dokler ne pristanem na ta lečina, pa saj vam pravim, da tega ne znam tako povedati, da bi bilo čisto prav.* klic. Lahko bi rekel, da je to bolečina, pa saj vam pravim, tako povedati, da bi bilo čisto prav." „ ,In če ne boste zadovoljni v samostanu? če zbolite? če vas odslovei Kaj potem?" „Kaj potem?" je povzel vprašanje Blaž. „Če hočem biti odkrit, mo* ram reči, da na to sploh nisem mislil. Mogoče zato, ker ni potrebno, ker čutim v sebi moč, da bom vse prenesel. Saj me Bog čuva, ki mi je ta kuc poslal." „Ali verujete živo v Boga?" „Seveda, brez pridržka?" „Ali zmeraj?" „Ne zmeraj, gospod ravnatelj. Bili so tudi drugačni časi. Ampak w vas ne zanima in tudi nerad govorim o tem. Toda, ali bo tisto mesto do bil oni moj tovariš? Zelo bi bil vesel." . „Ga dobi. In še nekaj: če vam ne bo ugajalo v samostanu, pri men zmeraj dobite delo. In mogoče molite zame! Lahko greste!" „Bom“ je Blaž preprosto odgovoril in že segel k vratom. Ko se ] zadnjič ozrl, je videl, da je bil obraz ravnateljev strašno truden in bled- Bolan je, je pomislil in tiho zaprl vrata za seboj. (Dalje prihodnjič.) P. MODEST: Za dušo svojega brata. ■ ^ilo je proti koncu ljudskega misijona, ki se je vršil v mestni župidj*' l-£ Možje so imeli pristopiti k skupnemu svetemu obhajilu. V ta o®' J 9 men naj bi se bil veliki oltar kar najlepše okrasil s svežimi cveti1' cami, ki jih je bilo treba prinesti od vrtnarja. Deček, ki je navadno stre* Sel pri sv. maši, je bil brž pripravljen za to delo. Ivo, pridni in živahni !vo, je takoj hitel, da s svojim vozičkom pripelje najlepše cvetje. Po široki prometni cesti je hitelo na stotine ljudi. Semtertja so švigali drveči avtomobili in težko Obloženi vozovi so se počasi premikali Naprej. Tu vmes je prišel mali Ivo; pogumno in brezskrbno je korakal dalje. Obvladala ga je samo ena želja, da čimpreje pripelje cvetlice za ^ožjega ,Zveličarja v najsvetejšem zakramentu, ki ga tako zelo, zelo pubi. O ko bi tudi Pavel, njegov starejši brat, dobrega Jezusa tako lju-jdl; ko bi vsaj sedaj o ,sv. misijonu hotel prejeti Jezusa v svoje srce! To ui bilo veselje za božjega Odrešenika, pa tudi za očeta in mater. In ne Poslednji bi se veselil tudi on, Ivo, ki je že tako pridno molil za spreobrnem je svojega brata. [Za to srečo Ibi dal vse, prav vse... Pretresljiv krik naenkrat preseka pocestni, šum. Kaj se je vendar godilo? Mali Ivo je zginil v vrvenju prometa. Blatnik mimodrvečega avtomobila ga je podrl na tla in vlekel precej daleč za seboj. Krvava sled se je Poznala za njim. O Bog! Ljudje drvijo skupaj. Nekaj gospa se je skoraj onesvestila. Stražnik je bil takoj na mestu in brž obvestil rešilno postajo. Sredi radovednih gledavcev in prestrašenih potnikov ob avtomobilu je ležal Ivo, ves krvav, kakor mrtev. V nekaj trenutkih je prispel rešilni avto, ki je ponesrečenca takoj prepeljal v bolnišnico. Še ne pol ure pozneje se je ondi že oglasil sivolasi mestni župnik, m se je od ražburjenja tresel po celem telesu, ter želel govoriti z zdravnikom. Na vprašanje, kako je s ponesrečenim dečkom, je izurjeni zdravnik zmajal z glavo ter rekel: „Bojim se najhujšega, gospod župnik, prsni koš je precej močno Usnjen in tri ali štiri rebra na levi strani so zlomljena." „0 Bog, ti tolaži preizkušene stariše", je sočutno pripomnil župnik. Poldrugo uro je Ivo ležal v popolni nezavesti. Napornemu prizadevanju usmiljene sestre, ki mu je stregla, se je posrečilo prebuditi ga Ysaj za trenutek. Prvi in edini njegov pogled je obvisel na častitljivem obličju župnikovem, ki je skrbipolmo zrlo na malega trpina. Z vidnim naporom je ponesrečeni zašepetal duhovniku: „To je radi Pavla... Jezus je uslišal mojo molitev." Po teh besedah se je nepopisno ljubeznivi smehljaj razlil po dečko-vom obrazu, ki je takoj nato zopet izgubil zavest. Še isti večer je nebeški Vrtnar to nežno lilijo neovenelo presadil 113 Večno cvetoče gredice. Tedaj pa je tudi Pavel že klečal, ihteč in bridke ®olze pretakajoč, ob smrtni postelji svojega bratca. Obličje si je zakrival 2 rokami ter naprej in naprej ponavljal zadnje besede malega Ivona: „To je radi Pavla... Jezus je uslišal mojo molitev." , Sam pa je še dostavljal: „0 Bog bodi milostljiv meni grešniku! ^*°i Jezus usmiljenje!" Mladi, toda požrtvovalni junak je s svojo telesno smrtjo rešil svojega brata dušne smrti in ga pripeljal na pot duhovnega življenja. , Kako prekrasen zgled krščanske požrtvovalnosti nam daje ta neslani deček! Resnično, ni zadosti: razburjati se nad brezbožnim gonjenjem, nad slabim, pohujšljivim življenjem, nad hudobijami tega SYeta. Žrtvovati se je treba: delati pokoro tudi za druge, zadostovati neskončni Pravici ter klicati milost Gospodovo na človeški rod. Tako so ^lali in še delajo vsi najboljši. Požrtvovalnih duš rabi današnji čas! Po Schneiderju. P. ROMAN: Anton ozdravlja rane svojega časa. Sveti Anton ozdravi lahkomiselnega mlade' niča. - Svojemu očetu pomaga v hudi stiski« adovi postnih govorov Antonovih v Padovi so bili bogati. Sicer oj govoril le prizanesljivo in izbranosti svojih besednih zakladov n* uporabil zato, da bi z lepoto jezika zakril ostrost resnice. Bil je p°" gumen oznanjevavec božje besede, ker je bil tudi dosleden izpolnjevalec-Neredko so besede svetnika in izrednega moža posamezne tako strle, da so glasno ihteli in tudi javno pokoro z vso ponižnostjo prenašali. Neverjetni so bili uspehi, ki jih je dosegel sveti Anton proti glavnemu zlu časa — oderuštvu. Ker so neprestane vojne med posameznimi mesti na eni strani zelo bogate družine uničile in docela strle, po drugi strani pa dale glavnim krivcem možnost najbolj razkošnega življenja, ki je vedlo v najrazličnejše pregrehe. Iz obubožanih plemičev so se tvorila roparska krdela, ki so ogrožala celo velika mesta. Tako je morala 1. 1232 vsa redna vojska padovanska nastopiti proti takim krdelom. Tisti pa, ki niso p°" stali roparji so se neredko posvetili zakotni obrti izžemanja dolžnikov-Zahtevali so kljub različnim prepovedim neznosno visoke obresti. V P‘[' dovi so bile najnižje obrestne mere 20—30 odstotkov, francoski oderuh1 pa so jemali celo po 60 od sto. Cesar Friderik II. je moral radi podaljšanega posojila plačevati 662/3 odstotkov. To je seveda v najkrajšem času moralo uničiti vsako še tako močno gospodarstvo. Najhujše pa je bil® to, da je bolonjska univerza zopet uvedla staro rimsko pravo, na podlag1 le-tega pa je smel upnik dolžnika osebno vreči v ječo in neredko z nji*11 vred celo družino. Sv. Anton se je z vso svojo zgovornostjo učenika in 1 vso močjo apostola tem neznosnim razmeram ustavil. In res je po njegovem prizadevanju izšel 15. marca 1231 odlok, da dolžnika, če se je le-ta že odrekel svojemu premoženju nihče več ne sme nadlegovati. B1 je to zelo velik uspeh, zakaj cerkveno pravo, ki je bilo veliko milejše je zmagalo nad rimskim. Da je Anton bil neizprosen do teh pijavk-ode-ruhov, pripoveduje tudi stara legenda. Slikar Girolamo da Treviso je svetnika naslikal, kako dopoveduje ljudem, da v telesu pravkar umrlega oderuha ni srca, temveč da ga ima v skrinji. Hitro odpro levo stran mrtveca — prazna je — istočasno pa služabniki šiloma odpro težko skrinjo zlatnikov in prav na vrhu je srce skopuha. Slika se sedaj nahaja 1 stolnici v Bolonji. Enako se pripoveduje o nekem mladeniču Leonardu po imenu, * je svojo mater v navalu jeze sunil z nogo s tako silo, da je žena padja-Anton je tudi tukaj strogo grajal dejanje nespoštljivosti in surovosti d° matere. Sin je spoznal svojo podlost in v svoji goreči jezi nad tolikih grehom gre in sam sebi z enim samim mahom nogo odseka. V rastm! bolečini začne grozno tarnati in z njim vred mati, ki svetniku seda] očita, češ da je on kriv groznega dejanja. Svetnik se ne zagovarja, moK dvigne k nebu oči in prosi Očeta za pomoč. Nato se skloni nad nesrečnim mladeničem, nad zevajočo rano napravi križ in noga je zaceljen8’ zdrava. Le vsenaokoli nosi znamenje — rudeč obronek. Ne smemo pozabiti, da Anton kljub temu, da je bil tako dale proč od svojih dragih, nanje ni pozabil. Prav ob času, ko je imel v Pa' dovi postne govore se je v mestu Lizboni izvršil v bližini njegove rojstn hiše, grozen zločin. Umorili so mladega plemiča in nato mrtvo trup*0 Vrgli preko ograje na vrt Antonovega očeta. Oče nesrečnega plemiča išče svojega sina vsepovsod — pa brez uspeha. Naposled se domislijo, da vendar daleč ne more biti, ker so ga videli posamezni še proti večeru zdravega in veselega. Pod zidno ograjo opazijo krvave sledi. Takoj gredo na vrt in tu se jim nudi grozen prizor — mladi mož leži mrtev, a zevajočo rano med bujnim grmičjem. Oče sv. Antona niti vedel ni za to, da ima njegov vrt mrliča. Tembolj ga boli okrutno postopanje oblasti, ki zapro njega in njegovo družino, češ, da vse kaže, kdo je morivec. Sv. Anton ozdravi mladeniču odsekano nogo. Tisti čas, ko je stiska očetova na vrhuncu, sv. Anton v prividu uzre ?.es potek nesrečnega slučaja. V iskreni molitvi priporoči Bogu svoje •juhe in gre k gvardijanu, da si izprosi dovoljenje za pot v Lizbono. Toda , 0rtugalska je daleč. Naenkrat pa svetnik ugleda pred seboj znane po-Yajine — Bog je nad njim storil čudež bilokacije.1) Sv. Anton že naslednji dan stoji pred sodniki svojega očeta in ga enako goreče kakor *) *) Bilokacija pomeni na dveh krajih sočasno navzočnost. Ta čudež ponovno °Uienjajo najbolj resni biografi: Vita Rigaldi, Urbany itd. duhovito zagovarja. Naposled zapove, da se mrtvega plemiča izkoplje in tam ga vpričo vseh glasno vpraša: „ali je ta tvoj morivec?“ Nakar umorjeni trudoma zanika in se na povelje svetnika povrne v smrtno spanje. Tako mu je Bog radi velike zvestobe in gorečnosti za duše povračal že na tem svetu žrtev in odpoved. P. KRIZOSTOM: Razvoj misijonskih postaj na Japonskem. K 'V evet let je že minulo, odkar so vršile v japonskem mestu Sapporo ■ svoje plodonosno delo frančiškanske misijonarke Marijine le kot strežnice v bolnišnici. Od tedaj pa so razširile svoje delo na vse strani. Njihova prva skrb je bila ustanoviti kolegij in šolo. Ni bilo to lahko delo. Toda otroci sami so redovnice k temu silili. Začele so hiSo preurejati in same so se zadovoljile z do skrajnosti tesnimi prostori-Tako ni moglo trajati dolgo. Šolska soba v novem kolegiju. Sklenile so torej sezidati nekoliko prostornejše gnezdo v bližini Sappora. Meščani sami so dobro razumeli važnost te nove zgradbe jn zidarji so se vrgli na delo s toliko gorečnostjo, kot da zidajo kako knežjo palačo. Pa je bilo zares treba hiteti, ker frančiškanski škof Kinold je Pevska ura. Pouk na kolegijskem vrtu. hotel sam blagosloviti novi kolegij, preden odide po svojih nadaljnih misijonskih potih. Zanimanje za novo poslopje pa je bilo zlasti med ženskim svetom kar neverjetno. Na dan blagoslovitve so se zganile menda kar vse japonske dame v Sapporu in so prihitele na avtomobilih k redki slovesnosti. Ob 6. uri zjutraj je bila sv. maša v mali kapelici, ki je komaj zadostovala za mašnika in ministranta. Kam spraviti tako mngoštevilne vernike? Le dve možnosti ste bili na razpolago: ali poslati ljudi domov ali pa predreti zidovje. Japonska arhitektura nam je pripomogla do druge možnosti. Vse bližnje sobe so izgubile vrata in verniki so se vsuli v sobe in na hodnike. Po sv. maši je škof blagoslovil novi kolegij. Tedaj so iz starega poslopja pripeljali ogromno procesijo otrok. Mestne dame so jih navdušene objemale in bogato obdarovale. Danes imate v tej hiši najlepši kolegij in vzorno urejeno šolo. Komaj je bilo tu vse urejeno, so sestre ustanovile novo postajo v nekem majhnem selu v bližini mesta. Mesto Sapporo samo pa neprestano napreduje. Že delj časa je odkar deluje tu jako dobro misijonska tiskarna. V najnovejšem času je bila tiskarna opremljena z novimi modernimi stroji in je dobila šest novih delavcev. V tiskarni se tiskajo katekizmi, latinsko-japonski rituali-pesmi, oglasi, pa tudi časopis „Komyo“, ki je najbolj razširjen japonski katoliški časopis. Tudi knjigovezništvo, ki je združeno s tiskarno, se je v zadnjem času iz preprostega začetka čudovito lepo razvilo. Misijonarke se trudijo na vse mogoče načine, da privabijo pagane v bližino, milost božja pa stori svoje. Tako stopajo dan za dnem Japonci iz teme v luč svete vere. Naša molitev pa naj pripomore k temu, da bo šlo delo misijonark tem hitreje izpod rok. P. ANGELIK: 1. Živci so mi oslabeli, da sama ne moreni več nobene daljše molj' tve opraviti. Ali lahko v ta namen obrnem očenaše, ki jih molim z dragimi’ ki niso v III. redu ter jih molijo v razne namene? — Hijacinta. Bodite brez skrbi. Predvsem v takem položaju niste dolžna opra^'' ljati redovne molitve III. reda, in redovne zapovedi III. reda ne ve- žejo pod grehom. Ako pa imate priložnost, da molite z drugimi, lahka ^pravite namen, da hočete opraviti redovno molitev in redovna moštev bo opravljena. Le v slučaju, če bi n. pr. tako zgubila posluh, da ne drugih slišala, ko molijo, potem bi to ne veljalo. 2. Ali so udje III. reda res deležni vseh odpustkov in dobrih del I. ■a II. reda? — A. P. Res je da so udje III. reda deležni vseh odpustkov in dobrih del I. 111II. reda. To dovoljenje je dal papež Pij X. dne 5. maja 1909 enkrat za J^selej brez vsake omejitve. Isti papež pa je dne 17. maja 1909 dovolil u>/ čim pa je?“ vpraša kralj. Modri J*® napove visoko svoto. Kralj jo puS izplačati in je dobil zanjo samo re*-,Karkoli storiš, stori dobro in o..e' na konec*. Spremstvo kralja je D* ogorčeno nad dozdevno gol jul'J starega modrijana. Kralj pa se J smejal in šel naprej. Vendar pa 111 je rek ostal v spominu in večkr* ga je sam pri sebi glasno ponavlja1' Kmalu nato je nastala zarota zope^ kralja in kraljevi brivec je dobil n log, naj kralju pri britju vrat VT\0 že. Kralj se vsede in med teni » se hoče brivec lotiti svojega de reče polglasno sam pri sebi: >Kar* li storiš, stori dobro in glej na k nec*. Ves prepaden spusti brivec na tla v trdni veri, da je kralj P , učen o zaroti. Na kolena pade Pr . kralja in ga prosi oproščenja. je bil ta rek, si misli kralj saIIV sebi, toda bil je zlata vreden, kaj rešil mi je življenje. Pametna postava. Pred kratkem je mladinska bjjg® nizacija v glavnem mestu Švice, b nu postavila sledečo zakonsko htevo: !• Vsak, ki prostovoljno ali naloma kot lastnik trgovine proda-1 an dovoljuje prodajo slabih in ^moralnih knjig in časopisov, ki 'arno vplivajo na značaj otrok ali ‘Gladine se kaznuje z denarno ka-Ztl'jo ali z zaporom. ,..2. Vse denarne kazni se uporabi0 za javne in zasebne ustanove za arstvo otrok. ,3. Izvodi te vrste književnosti ttaJ se zaplenijo in uničijo. Dobro vedoč, da to še ne zado-7.e’ je mladinski kongres sklenil , da se naj na vso moč pospe-pje dober tisk po šolah, delavnicah Vabil0 na vse! Na vratih krasne cerkve v Edin-rgu je nabito sledeče vabilo: Ne-■j,atoliškim obiskovavcem! a cerkev spada največjemu krščan-eiriu občestvu sveta, ki obsega 360 .'lijonov duš. Vera, ki jo uči, je . a’ kakor so jo pred reformacijo Sanjali v vseh cerkvah te dežele. , y tej cerkvi niste vi in drugi jj jskovavci ali molivci sami, ■ ki v tabernakeljnu na velikem ol-h rlu je Jezus, kakor je bil v betle-J^skem hlevu in na križu na gori ta .ariji. Zato katoličani pred ol-[rjern pokleknejo in tudi vas prosi-aaš fa SC ' ^ cer^vz spoštljivo ob- . Kipi, ki jih tu vidite, niso nikaki . atiki, podobni so vašim fotografi-iat i• ki vas spominjajo na vaše pri-n te'je. Če vidite katoličana na kole-j a pred takimi slikami, ne mislite, k jih moli. On samo prosi svetni-p ’ katerega slika, predstavlja, naj Bogom zanj posreduje, enako, v v°r bi vi prosili prijatelja, naj za posreduje. »j?1« ki jih pripovedujejo o katoliča-Ij/1' kake štorije med 360 milijoni 1(1* ne morejo biti resnične, med erimi se nahaja tudi mnogo naj- verjemite nespametnim stori- odličnejših osebnosti našega časa, mož in žena. Premislite zadevo pametno in vzemite jo resno. Ustvarite si sami lastno sodbo in poslušajte oba zvona. (Ali ne bi spadal ta napis tudi na mnoge naših cerkva?) Socialno delo frančiškanov v Boliviji. La Paz — novi apostolski vikari-jat v Boliviji, ki je bil ustanovljen 27. januarja 1930., je dobil svojega prvega apostolskega vikarija v osebi frančiškana P. Frančiška, Bertolda Buhi. P. Buhi je bil rojen 1. 1885. v Wurtembergu, študiral je v Lands-hutu in Miinchenu. Med svetovno vojno je bil vojni kurat na fronti pri Verdunu. Leta 1920. je prišel v Bolivijo, da bi misijonsko deloval med Guaraji, katerih prefekt je bil. Ob priliki posvetitve P. Biihla v škofa, je vse časopisje v mestu La Paz z navdušenimi besedami proslavljalo civilizacijsko in kulturno delo frančiškanov v vzhodni Boliviji. Frančiškani — tako piše časopisje — so dovršili tako vsestransko kulturno delo, da mora vzbuditi pozornost vseh, ki raziskujejo zgodovino narodov in se pečajo z narodo-slovjem. Vedno potujoči pastirski rod Guarayos, brez stalnega mesta in kraja, so vzgojili za poljedelstvo ter mu dali s tem možnost, da se kulturno dvigne. Učili so jih delati ceste. Vsaka vas ima dve šoli: eno za dečke drugo za deklice. Vsi odrasli brez izjeme delajo šest dni v tednu. Nedelja je kot Gospodov dan, dan splošnega počitka. Bed, disciplino, blagostanje in nesebičnost vzdržuje stroga zapoved, da nihče ne sme delati dolgov. S strogo, toda pametno in nesebično organizacijo se je gorečim misijonarjem posrečilo prej nestalen rod preustvariti v srečno ljudstvo, ki se nravno in duševno lepo in smotreno razvija. Naj še omenim, da ima edino le frančiškan-čiškanski misijon sv. Jožefa v Boliviji popolen državljanski register ali imenik. G. R. ■ FRANČIŠKOVA A LADI NA P. KRIZOSTOM: Vzor Frančiškove mladine sv. Anton Padovanski. Želja postati misijonar. ~M ^erdinand je živel srečno življenje v koimbrijskem samostanu, za-1-^ topljen v molitev in premišljevanje. Toda v njegovem srcu so o 1 dneva do dneva bolj jasno gorele tihe želje, da bi pomagal ubogemu svetu, ki se je pogrezal tedaj v temo greha in nevere. Žalostni časi so bili tedaj za katoliško cerkev. Zdelo se je, da že zmaguje polumesec, to je mohamedanska vera, med tem ko so v Kristusovi cerkvi vsak dan vstajale nove količine in se odcepljale od svetega očeta. Najgrše strasti so mogočno dvigale svoje glave in teptale čednosti v prah. . ... Kako rad bi naš mladi svetnik pomagal nesrečnemu svetu, pa go]] je še prav posebno željo, da bi smel nesti resnico evangelija in dih Kristusove ljubezni med one milijone duš, ki ječe v smrtni senci. Avguštinski red, katerega član je bil Ferdinand, ni imel za cilj jega delovanja poganskih misijonov. Pred kratkim je pa bila v ItauJ ustanovljena nova družba, katere ustanovnik je bil Frančišek, doma 1 Asiza, ki je v svoja pravila zapisal tudi odstavek o Saracenih in drugiu nevernikih ter je tako pričel veliko misijonsko gibanje. Frančiškovi sinovi. Morda je čul Ferdinand kdaj govoriti o Frančišku, svetem Ubožcu iz Umbrije, ki je pred nekaj leti hotel iti misijonarit v, Maroko, pa se," radi bolezni moral vrniti, kako je spreobračal ošabnega Sultana in ka je obiskal Sveto deželo. Nedvomno je videl tu in tam kakega Frančiškovega sina, ki je °zna7 njal mir in blagor med ljudstvom, oblečen v rujav habit, prepasan belim pasom. y Tudi v bližini Koimbre so imeli frančiškani majhen samsotan. ozkih celicah so živeli ponižni bratje, ki so zahajali od časa do časa mesto, pobirali miloščino od hiše do hiše in dobrotnikom povračev Jjjih darove z lepim zgledom, s kruhom božje besede in gorečo molitvijo. Ti preprosti bratje so večkrat potrkali tudi na vrata opatije Sv. križa. Ferdinand jih^je videl, jih občudoval in bil je zelo ganen radi njih veselega uboštva. V srcu mu je zagorela tiha želja, da bi zapustil vse udobnosti življenja v opatiji in da bi začel veselo življenje odpovedi in siromaštva v frančiškanskem redu. Bil je to že božji klic, česar se pa tedaj Ferdinand še ni zavedal. Pni frančiškanski mučenci. Šest Frančiškovih učencev, Vital, Berard, Oton, Peter, Adjut in Akurzij je prejelo ukaz od serafinskega očeta, naj se podajo v misijone v Maroko. Prehodili so peš vso Španijo, kjer je Vital zbolel in je moral Ostati v Aragoniji. Drugih pet je nadaljevalo svojo pot na Portugalsko, kjer so se predstavili kraljici Uraki, ki jim je pripomogla, da so odpo-tovali med Mavre. Ustno izročilo pravi, da so šli skozi Koimbro in da so uelo prenočili v opatiji Sv. križa ter se prijazno pogovarjali s Ferdinandom, ki se je tako seznanil z bodočimi frančiškanskimi mučenci. Misijonarji so srečno dospeli v Maroko, pa so tam kmalu prestali Prašno mučeniško smrt za svojo vero. Nebo pa se je maščevalo radi usmrtitve teh nedolžnih bratov ;vso deželo so obiskale grozovite nesreče in celo neverniki so smatrali te ne-^.reČe kot kazen za njih veliki zločin, ki so ga izvršili nad Gospodovimi 'jubljenci. Tudi v Maroku so se uresničile besede modrega Tertulijana: j’Rri mučencev je seme kristjanov." Kristusova cerkev se je tam tako lePo razširila, da je dobila kmalu svojega škofa. p Zemske ostanke svetih mučencev je dal prepeljati iz Afrike Don feter, brat kralja Alfonza II., v dragocenih krstah, v Koimbro, kjer jih le ljudstvo pozdravilo z nedopovedljivim navdušenjem. Krste so prenesli ' °patijsko cerkev Sv. križa. Želja postati frančiškan, misijonar in muče-!Iec je zdaj zagorela z najmogočnejšim ognjem v Ferdinandovem srcu. \evga ognja ni bilo mogoče nič več pogasiti. Vrgel se je na sveto muče-Uiško rakev in je vzdihovaje molil: „0 da bi me storil Gospod deležna njih slavne palme. O da bi tudi meni odsekali krvniki glavo radi ^r'stusa! Ali bom imel to srečo? Ali bo kdaj tudi zame napočil tako ja-Sen dan? Frančiškan postanem in pojdem za njimi!" V serafinskem vrtu. Njegova vroča želja je bila prav kmalu uslišana. I , Nekega jutra sta prišla v opatijo zopet dva frančiškana prosit mi-pSMno. Vrata jima je odprl naš svetnik in ju molče peljal v samostan. a se je tam sredi hodnika obrnil k njima in jima rekel: »Ljubljena brata, tako rad bi oblekel habit vašega reda, če mi ob-.iMute, da me pustite med Saracene, kakor hitro bom dopolnil leto pre-2kušnje. Tako si bom pridobil iste zasluge, kot vaši mučenci." Frančiškana sta se razveselila te prošnje svetega kanonika in sta obljubila, da mu bosta precej jutri prinesla serafinsko obleko, če 1 bil rad preoblečen na grobu prvih frančiškanskih mučencev. preoblečen na grobu prvih o težje pa j< an, od svojih predstojnikov, zakaj le-ti so se dobro zavedali, kako .. Mnogo težje pa je prejel Ferdinand dovoljenje, da sme postati fran-c'ska ~ . ... ........ ’ ’ ’ ” ’ ’ jebk zaklad imajo v njem. Toda končno so spoznali, da je to volja božja 11 so se vdali. Sveti mladenič je odšel k frančiškanom. Dopolnil je 25. leto svoje starosti, ko je prejel Frančiškovo redovno obleko in ž njo vred tudi ime Anton. Začel je tedaj zares povsem novo življenje: preprosto, ponižno, ubogo, polno mrft ičenja, pa tudi poj' no resničnega veselja. Tako je bilo leto preizkušnje ali novicijat. Pa je bilo to leto tudi leto polno velikega hrepenenja po tistem trenotku, k° ga bodo predstojniki poslali v daljno Afriko. Tudi ta vroča želja se ni" je kmalu izpolnila. PLOHOVICH - V. T.: S Samo služkinja ... icer pa, — pojdi proč, saj ti si samo služkinja!" Teh par besed, kj so najbrže zaključile daljše prerekanje, je zelo oblastno izusti mal, šestleten fant. Slišal pa jih je njegov očka, ki je ravno stop*1 na vrt. Deklica je zelo zardela. Očka pa le ni vedel ali je zarudela vsled sramu ali jeze ali vsled zadrege, ker se je zopet prepirala z otrokom, ko ji je bilo vendar naročeno, da o vsakem prepiru pove starišem. Očka se je zelo ustrašil, ker je spoznal in videl v dečkovem vede* nju in ravnanju ono duševno trdoto, ki je dosedaj na njem še ni opazn Kakor udarce z bičem, tako globoko je občutil te trde besede. Bičal p" je mali fant ubogo mlado služkinjo. Očka se je zavedel in spoznal, da mora dati svojemu otroku odi"' čilen pouk za celo življenje in da ga mora poučiti o nepravilnem ravna* nju. Zato je vzel otroka s seboj, vendar pa ne deklice. Otrok bi očeta takoj manj zaupal, če bi ga javno oštel, ker ima tudi otrok te starost' že čut za svojo čast. Vsedla sta se na klopico pod visoko smreko v lepe"1 kotičku vrta. „Slišal sem,“ je rekel očka, „kakšne besede si rekel naši Rezik" — Nič me ne prekinjaj, ampak le mirno poslušaj. Naj si bo kakršenko" vzrok vajinega spora, to je sedaj popolnoma postranska stvar. To, k"1 sem slišal iz tvojih besed: ,Ti si samo služkinja!' je mnogo hujše slabše." Skoro olajšano je mali Tonček pogledal in razjasnil se je njeg°' obraz. Pričakoval je mučne preiskave, pa se je očka jezil le zaradi te" besed. „Saj je to res! Hišnica je to rekla včeraj Reziki. Godrnjala je, ke^ je Rezika po hodniku polila nekaj vode in ji je Rezika odgovarjala. Ted") pa je hišnica dejala: „Ne bodite predrzni, saj ste samo služkinja!" Torej tu je slišal Tonček te besede. Tudi očki je bilo lažje, ko ]e spoznal, da otrok ni razumel smisla trdih besedi in pa tudi radi teg"’ ker jih ni slišal doma. Vendar pa te prilike očka ni hotel zamuditi. , »Poslušaj, Tonček, nekaj ti povem. Ali si morda že kdaj poini"11: kdo in kaj je naša Rezika, kako je prišla k nam in zakaj je pri nas? T" . ona je bila nekoč punčka kot je naša Anica, tvoja sestrica. Bila je P.1 očetu in mamici, doma pri svojih bratcih in sestricah. Hodila je v š° in se tudi pridno učila. Njeni stariši niso bogati. Imajo le toliko, da lahk. žive. Vendar pa žele, da bi njihovi otroci znali malo več. To pa v njih°\ vasici ni mogoče. In obenem tudi, čim manj je žlic pri skledi, tem ostane za druge. Tako je prišla Rezika k nam. Pa ni prišla samo ra tega, da bi pri nas jedla, ampak mora pomagati tudi mamici, ki ima 1 liko dela — z vami tremi, s kuho, pospravljanjem, pranjem, krpanj"1 in šivanjem — ves dan in vsak dan novo delo in vendar vedno eden 1 isti napor. Rezika pa pomaga mamici vsak dan, cel dan skoro bre počitka." Tonček je poln zanimanja poslušal. V njegovem življenju, ki ga je brez misli preživljal, je prvič slišal nekaj takega; in počasi se mu je zabelo jasniti v drobni glavici. „Če na primer, ti zjutraj vstaneš, je Rezika že mnogo naredila. Naredila je mnogo več, nego napraviš ti ves dan. Ti se oblačiš — ona ti Pomaga. Kdo je očistil tvoje čevlje. Zvečer, ko si ti že sanjal v postelji, ]e Rezika še sedela v kuhinji ter' vsem snažila čevlje. Ti zajtrkuješ, ona ga je že skuhala. In tako gre ves dan. Samo malo premisli, koliko dela bna samo radi tebe. In ne samo tebi, tudi nam pomaga. Poglej. Rezika nas pred dvemi leti, ko je prišla k nam, sploh ni poznala. In sedaj, sedaj Pa spada ona k naši rodbini, vsaj ima ona baš vas, otroke, najbolj rada. Kajti le iz ljubezni se more prenašati ves napor dela. „Da, res je očka, pa ona je tudi vedno vesela in prepeva. In celo '§ra se z nami“, je pritrdil Tonček. „Saj ima prav. Vsak človek naj bo vesel, ampak le, če izpolni svojo dolžnost, sme in more biti. Sedaj gotovo spoznaš, da ni bilo prav, da si K Reziki tako rekel. Ona ni prav nič slabša, ker dela. Ona ravnotako sPada k nam, k naši rodbini. Na noben način pa ne smeš koga manj spoštovati, ker ima manj denarja in ne more pasti lenobe, ampak si služi £ delom svojih rok svoj vsakdanji kruh. Najmanj pa imaš ti pravice, da bi ti koga postrani gledal. — In zdaj glej, da svojo krivico popraviš. \°jdi k Reziki in ji reci: Prosim te Rezika, ne bodi name huda, ker sem ii rekel prej tako grde besede. Ne bom jih več!“ Rila je to pač trda naloga. Toda Tonček je poznal svojega očeta, bi je bil v takih slučajih neizprosen. Tako je sicer počasi šel, ovil roke °koli vratu Rezike in ji vse povedal v uho. Potem se je pa vesel, prost Vseh skrbi zopet naprej igral. Procesija z lilijami. Praznik sv. Antona so proslavili Frančiškovi križarji v franč. cerkvi v Ljubljani na ta način, da so po šesti sv. maši vsi skupno pristopili k ?)'; obhajilu, nakar so se zbrali v vsej svoji paradi s 24. zastavicami in z bjijami v rokah pred oltarjem sv. Antona. Tu je blagoslovil preč. p. pro-vincijal ob veliki asistenci lilije. Po blagoslovu se je razvrstila zelo lepa Procesija v čast sv. Antonu po samostanskem vrtu in zopet nazaj k Antonovemu oltarju, kjer so križarji zapeli nekaj pesmic v čast Brezmadežni, sv. Frančišku in sv. Antonu ter prejeli končno še blagoslov. — ^0-letnico smrti sv. Antona bomo proslavili v prihodnjem šolskem letu, najbrže meseca oktobra. F. K. Zgodbe malega Guidona. — Ljubljana 1931. Založilo škofijsko '°dstvo Marijinih družu. Cena Din 10. Le 11 let in pol je bil star mali Guido in vendar je v malo letih po Sv°ji smrti (1925) postal ljubljenec otrok vsega katoliškega sveta. Kot ?trok stopa med otroke, s svojimi prednostmi in slabostmi, s svojimi '£rami in malimi zvijačami a kljub od Boga s posebno milostjo oblago-^rjen svet otrok. Krasen vzgled krščanske mladine! n D. F. Anica. — Ljubljana 1931. Založil Karmel na Selu. Cena Rin 8. Kar je mali Guido za dečke, to je Anica za deklice. Komaj 11 let s*ara deklica, krasen zgled otroka, ki ostane otrok pa je vendar svet ?b'ok. Ko človek bere življenjepise teh malih Guidona in Anice mu ne-hote prihajajo na misel besede: „Slavim te, Oče, Gospod nebes in ženile. da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.“ (Mt. 11, 25). PAX ET BONUM! P. ANGELIK: MIR in vse DOBRO! Zavarovalni odsek III. reda sv. Frančiška. Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor hoče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti od svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku III. reda. Glavna pogoja za zavarovanje za starost in onemoglost sta sledeča: Kdor se hoče zavarovati 1. mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj vstopi tekom petih let; 2. mora biti naročen na „Cvetje“ ali se nanj naročiti. Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnega pojasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na ..Zavarovalni odsek III. reda v Ljubljani, Marijin trg 4“ ali pa na „2upni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani". 1. Ali bodo morali tisti zavarovanci, ki bodo že prejemali pokojnino res š* naprej plačevat, da dobe pogrebnino? Nikakor ne. Kdor enkrat vsled starosti ali onemoglosti začenja dobivati pokojnino ima tudi pravico do pogrebnine, ne da bi mu bilo treba še kaj plačevati. 2. Koliko let se mora plačevati, da se dobi pokojnina? Kdor hoče dobiti celo pokojnino mora plačevati 30 let (ali če pla(a za 5 let nazaj le 25 let). Kdor pa vsled starosti ali onemoglosti že pr°je neha biti sposoben za izvrševanje svojega dela ali poklica, dobi. pokojnino pač preje. Čim dalje časa je bil zavarovan, toliko večjo pokojnin0 vsakdo prejme. « 3. Vprašala sem g. voditelja za svet glede zavarovanja. Pa rekli so nh' »Saj znaš sama varčevati. Ne svetujem ti.« Kaj pravite k temu? Res je, da zna vsakdo sam varčevati če le hoče, v tem oziru vanj je g. voditelj resnico povedal. Toda zavarovanje za starost in onemogD5 je čisto nekaj druzega. Bržkone niste ne vi ne g. voditelj brala Cvetja ki je v novemberski številki lanskega leta že o tem pisalo. Recimo, da varčujete od svoje mladosti. Če hočete v letih starost' in onemoglosti dobivati mesečno Din 200 (I. razred zavarovanja) ko' presti svojih prihrankov bi morala zato imeti prihranjenega denarja Ultl 60.000 naloženega po 4%. Za mesečnih Din 1000 (IX. razred zavajanja) bj morala imeti prihrankov Din 300.000. Kdor pa hoče živeli Samo od svojih prihrankov je v vednem strahu, kaj bo, če prihrankov janjka preje, predno umrje. Vem v Ljubljani za osebo, ki si je prihra-lepo svoto okoli 30.000 Din. Par let je bila bolna. Zdaj je stara, da ^ more več delati, prihrankov nima več, je šlo za bolezen, in zdaj živi 0(1 podpore dobrih ljudi. Od ljubljanskega magistrata pa dobi Din 100 !?esečno. Vsak si lahko predstavlja, kako težko je človeku, ki je vse živ-]enje pridno delal in varčeval, če mora na stara leta živeti vbogajme. , In še je veliko vprašanje, koliko je lakih, ki bi si lahko prihranili ^■000 Din. Kakor hitro čutijo sorodniki pri kom ali pri kateri kaj de-|j?rja, tedaj nima več miru pred njimi. Enemu sorodniku pogine ži-!ače, pa prosi teto ali sestro: Posodi mi, saj jeseni gotovo vrnem. Drugi ,'ua hišo, tretji mora k zdravniku, se poroči in rabi za prvo silo i. t. d. !•; d. Seveda dobra teta ali sestra rada posodi, kdo bi se mogel ustavili mili prošnji, še potrdila o posojilu si ne upa zahtevati (če bi to od Koga zahtevala, bi se smrtno zamerila vsemu sorodstvu). Toda ko treba posojeni denar, tedaj sorodniki radi pozabijo. Seveda če jih teta , 'sestra spomni, se jim zameri in izgovorov je polno: „Saj zdaj ne po-rebuješ.“ „Ko boš stara, ti bom že vrnil“ i. t. d. Tožiti seveda nikogar ne jjj?re> saj nima nobenega potrdila. In tako se zgodi, da teta ali sestra ^ako izgleda varčevanje, kakor je resnično v življenju. Ako pa teta ali premožnim sorodnikom na stara leta trpi pomanjkanje in bedo. ?esha neče posoditi, tedaj jo razupijejo kot skopo, ki samo skup grabi sdska, ki samo nase misli ter nima nič srca i. t. d. l , Tistim pa, ki se zavarujejo za starost in onemoglost, se tega ni Sl a bati. Vsak mesec plačujejo za svojo pokojnino in imajo tako na ^.ra leta saj nekaj gotovega. In ko ne morejo več opravljati svojega po-Vca radi starosti ali onemoglosti, dobe pokojnino do smrti. V dveh letih y .P°l> dobe ves svoj vplačani denar nazaj in vse drugo do smrti zastonj. zavarovani člani skrbe zanj, kakor je preje sam skrbel za druge, “•»ur to ni jasno, naj bere Cvetje od oktoberske številke lanskega leta ]• ali pa naj vpraša pismeno: Zavarovalni odsek III. reda v Ljub-Marijn trg 4. smejo tudi druge osebe, ne samo posli in uslužbenci pristopiti v zavarovalni odsek? s. Seveda smejo in jih je že precej pristopilo. V zavarovalni odsek Sv ^ sl°piti vsak, ki dela in si s svojim duševnim ali telesnim delom služi kruh. Le tisti, ki so že onemogli, ali ki žive od obresti svojega de-ia ali od pokojnine, se morejo zavarovati na tak način, da plačujejo ^..(odnosno 25 let) kakor je bilo to povedano v letošnji februarski šte-k' str. 59—60. 5. Kako pa bom dobival pokojnino, ko enkrat obneinorem? re. Kakor bo kdo hotel, ali naravnost po pošti ali potom skupščine III. Pa ][’ ^ j° bo izročila dotičnemu, in jim lahko dala denar v roke ali skupila, kar bo zavarovanec hotel. Ako bi se namreč zgodilo, da bi djK' s kakim zavarovancem ne ravnali pošteno, tedaj bo lahko odbor iel1Cne Hl-redne skupščine poskrbel, da se bo zavarovancu pokojnina n° ali vsa izplačevala v blagu. Nove knjige. Dr. Fr. Kimovec: Trije spevi za javno službo božjo; dva k sV’ Duhu, eden na psalm 150 in odgovori s spremljevanjem. Ko sem pregledoval speve, prišel mi je j|}a misel govor škofa Bo'" newasser, ki ga je govoril v Frankfurtu meseca oktobra 1930 o prilik* internacijonalnega glasbenega tedna: ,,Skladatelji, v prvi vrsti tisti, ki& na glasu, naj se v svojih skladbah ozirajo tudi na manjše in šibke? kore in naj tudi v manjših oblikah (cerkvena pesem) ustvarjajo vzortf' zahtevam prave umetnosti odgovarjajoče skladbe Podčrtal sem ta stavek in sklenil porabiti ga o priliki. Prilika 1111 je dana. Dr. Kimovčevi spevi so v fakturi priprosti, časovnim potreba11' prikladni, kakršne želi omenjeni g. škof, zlasti drugi spev, ki je podan' dvojni obliki, enkrat za ljudsko petje, drugič za zbor. Psalm, ki zaffl^f o posebni slovesnosti nadomestiti našo »Zahvalno pesem", je tudi prl‘ prost in peven. Odgovori se ozirajo na vse liturgične potrebe, in bodo jako dobfc došli. S to izdajo bo napolnjena vrzel, ki je dosedaj v tem pogledu F vala, in je obenem priprava na novi obrednih. Speve naj si preski'1" vsak kor. Cena partituri 15 Din, glasu 3 Din. Jugosl. knjigarna. P■ Bircher Benner — Humek: Prehrana po novih zdravstvenih **? čelih. — Ljubljana 1931. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena Din ^ vezana Din 40. Knjiga vsebuje teoretičen nauk o prehrani brez mesa, pripravljel" po načinu, ki ustreza sedanjemu stanju vede o prehrani človeštva in P0^ daja 323 praktičnih preizkušenih receptov za tovrstno hrano, ki je 1 mnoge bolezni najboljše zdravilo. knji' Lauda Sion, Pesmi v čast sv. Duhu, Srcu Jezusovemu in sv. Telesu, za možki zbor, uredil V. Vodopivec, Gorica 1931. Katol. -.i garna, 4 L. — Zastopani so skladatelji: Laharnar, Vodopivec, Kon'ej Bratuš. — Pesmi so zložene solidno v harmoničnem stilu; prav nič P bi jim ne škodila, marveč osvežila bi jih zmerna moderna primes. P. P Dr. Jakob Žagar: Pisma o popolni tolažbi. — Groblje 193,. lz^ misijonska tiskarna. Cena Din 2 (za vsaki del). So to pisma o božji previdnosti namenjena zlasti potrtim in trP čim dušam. Nemogoče je, da bi kdo premišljeval te krasne resnični r bi v njih ne našel popolne tolažbe v preizkušnjah življenja. Arh. J. Mesar — Arh. I. Spinčič: Stanovanje. — Ljubljana Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena v platno vezana Din 100 l konca julija t. 1. Din 75). e?1: Udobno stanovanje človeku mnogo pomaga k zadovoljstvu in si1 Naša hiša in naše stanovanje ni lepo samo tedaj, kedar mu je lepota P' in glavni namen, marveč je še mnogo lepše, kedar nam je udobno, mače, praktično. V stanovanju se zrcali naš značaj, naša osebnost, v jf novanju se kažejo naše napake in naše prednosti, tu nam ni prikriti ne svojih napak, ne svojih vrlin. Knjiga bo nedvomno m1^ koristila ne samo tistim, ki si namerjajo postaviti lasten dom, ampak 11 tistim, ki že stanujejo v lastnem domu ali celo pri tujih ljudeh.