657 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94:355.48(497.434)"1943" Prejeto: 1. 6. 2018 Tadeja Tominšek Čehulić mag. zgod., Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI–1102 Ljubljana E-pošta: tadeja.tominsek-cehulic@gov.si Tadej Cankar univ. dipl. zgod. in obr., Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI–1102 Ljubljana E-pošta: tadej.cankar@gov.si Primož Tanko univ. dipl. zgod., univ. dipl. lit. komp., Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI–1102 Ljubljana E-pošta: primoz.tanko@gov.si Tanja Žohar prof. zgod., univ. dipl. lit. komp., Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI–1102 Ljubljana E-pošta: tanja.zohar@gov.si Sledi bitke pri Jelenovem Žlebu v virih in javnih razpravah IZVLEČEK Pričujoči prispevek govori o nenačrtovanem srečanju partizanske in italijanske vojske pri Jelenovem Žlebu 26. marca 1943. Prikazati skuša, kaj o bitki sporočajo partizanski in italijanski dokumenti. Članek želi pretresti arhivske vire o žrtvah spopada in pokopu padlih vojakov ter predstaviti odsev bitke v kulturi spominjanja. KLJUČNE BESEDE Jelenov Žleb, italijanska vojska, partizanska vojska, pokop žrtev, kultura spominjanja ABSTRACT TRACES OF THE BATTLE AT JELENOV ŽLEB IN SOURCES AND PUBLIC DEBATES The article deals with the encounter battle that occurred between the Partisan and Italian armies at Jelenov Žleb on 26 March 1943. Its aim was to show how the combat action was presented in Partisan and Italian documents, closely examine archival sources regarding its casualties and the burial of the fallen soldiers, as well as demonstrate the reflection of the battle in the culture of remembering. KEY WORDS Jelenov Žleb, Italian army, Partisan army, burial of casualties, culture of remembering 658 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 Marčevski spopad presenečenja 26. marca 2018 je minilo 75 let od velikega spo- pada pri Jelenovem Žlebu v Veliki gori nad Ribnico. Spopad je potekal med partizanskimi brigadami in italijanskim bataljonom divizije Macerata 26. marca 1943 ter v zgodovinopisju nastopa kot zadnja bitka partizanske protiofenzive, začete jeseni leta 1942 kot odgovor na izredno nasilno italijansko ofenzivo poleti istega leta. Bitka in interpretacija dogodkov sta še vedno aktualni temi. Žal sta postali tudi po- litična tema, če sodimo po aktualnem dogajanju pri Jelenovem Žlebu in kar dveh poslanskih vprašanjih, postavljenih leta 2017. 1 Ne nazadnje, četudi nehote, tudi pisci tega prispevka nekoliko dregamo v to osje gnezdo, čeprav le z namenom razjasnitve vzgibov in vprašanj, ki sprožajo te razprave in interpretacije. Tema je bila že večkrat obravnavana v različnih – znanstvenih in laičnih – pregledih. 2 Tudi v tem pri- spevku gre za poskus rekonstrukcije dogodkov na podlagi arhivskih virov, pretežno iz Arhiva Republike Slovenije. Gotovo bi v tem kontekstu veljalo pregle- dati arhive italijanskih vojaških enot v italijanskih ar- hivih, ki bi morda razjasnili še katero nejasnost, ven- dar tudi ta prispevek ponuja tako pregled gradiva kot njegovo kritično analizo in umestitev v širši kontekst. Članek je razdeljen v štiri poglavitne dele, in sicer po arhivskem ključu provenience; prvi del predstavlja vire partizanske strani, drugi del italijanske vire, tretji del pa kasnejše vire o pokopih in prekopih trupel, vse do italijanskega prekopa v šestdesetih letih. Zadnji del je namenjen pogledu na oblikovanje spomina na veliko bitko in njen odsev v kulturi spominjanja. »Partizanski juriši so zmagovali strahoviti ogenj italijanskih Bred« 3 Sredi marca 1943 je Glavni štab narodnoosvobo- dilne vojske in partizanskih odredov Slovenije Tom- 1 Poslanski vprašanji Jožeta Tanka, zastavljeni Vladi Republi- ke Slovenije 10. 7. 2017 in 28. 9. 2017. Dostopno na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije. 2 Gl. Ferenc, Fašisti brez krinke; Klanjšček, Narodnoosvobodil- na vojna na Slovenskem, poglavje Ofenzivnost partizanske vojske v Slovenski novejši zgodovini, v partizanskih mono- grafijah o Gubčevi in Cankarjevi brigadi, brošurah, diplomski nalogi Nine Rojec … 3 ARS, SI AS 1845, f. 189/II, ovoj 6, Sijajna zmaga Gubčeve in Cankarjeve brigade nad italijanskimi fašisti v Jelenovem Žle- bu. Dokumenti partizanskega izvora, ki se nanašajo na bitko pri Jelenovem Žlebu in jih hrani Arhiv Republike Slovenije, so v fondih SI AS 1845, Brigade petnajste divizije; SI AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije; SI AS 1847, Brigade štirinajste divizije; SI AS 1869, Četrta operativna cona narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Dnevniški zapiski in kronike brigad poročajo predvsem o količini zaplenjenega orožja in številu padlih. V fondu SI AS 1887, Zbirka naro- dnoosvobodilnega tiska, so tudi tri brošure z naslovom Boj v Jelenovem žlebu, v katerih je literarizirano opisana bitka, kot avtor pa je podpisan Mate. šičevo, Šercerjevo, Cankarjevo in Gubčevo brigado vključil v napade na postojanke prostovoljne proti- komunistične milice (Milizia volontaria anticomuni- sta, MV AC) ali vaških straž v Suhi krajini. Po bojih z italijanskimi enotami, ki so trajali od 15. do 19. mar- ca, so se vse štiri brigade umaknile proti Ribniškemu polju, kjer so se v noči med 22. in 23. marcem razpo- redile zahodno od Ribnice pod Veliko goro. 4 Po poročilu Operacijskega odseka Glavnega šta- ba je 25. marca prišlo do spopada med partizanskimi in italijanskimi enotami pri Danah, na grebenu za vasjo Zadolje. 5 Partizanske brigade so odbile močno italijansko vojsko, ki je imela podporo topov, tankov, oklepnih vozil in letal. Po bitki je štab Dolenjske operativne cone sklenil brigade umakniti čez Veliko goro proti Podpreski in Dragi, saj je domneval, da so se na Veliko goro, za hrbet brigadam, povzpele itali- janske enote. 6 Naslednji dan, 26. marca 1943, dopoldne sta se Gubčeva in Cankarjeva brigada v bližini Jelenovega Žleba srečali z močno italijansko vojsko, ki je po do- bro vodeni bitki doživela dotlej najhujši poraz, Glav- ni štab pa v poročilu pohvali tako borce kot »njihove vodnike, ki so z spretnim manevriranjem dokazali, da je z odločnostjo in obkoljevanjem mogoče zlomiti še tako veliko sovražno premoč«. 7 Zbrani podatki o udeležencih govorijo, da naj bi se v bitki borilo pri- bližno petsto partizanskih borcev. 8 Podrobneje je spopad pri Jelenovem Žlebu opisal poveljnik Dolenjske operativne cone Milovan Šara- nović v pregledu bojev in operacij udarnih slovenskih brigad v času od 12. decembra 1942 do 3. maja 1943. 9 Slaba dva meseca po bitki je zapisal, da je bil pred- videni načrt, da se Tomšičeva in Šercerjeva brigada v noči med 25. in 26. marcem 1943 iz Podgore in Dan preko Velike gore in Jelenovega Žleba premestita na položaje okoli Podpreske, Gubčeva in Cankarje- va brigada pa iz okolice Zadolja in Rakitnice preko Glažute do Drage. Okoli devete ure zjutraj je pri Je- lenovem Žlebu izvidniške enote Gubčeve in Cankar- jeve brigade presenetilo streljanje bolje oboroženih italijanskih enot. Med spopadom je drugi bataljon Gubčeve brigade dobil ukaz, naj se povzpne na Malo Belo steno in se Jelenovemu Žlebu približa s severne strani, italijanskim vojakom za hrbet in v levi bok, del Cankarjeve brigade, ki se je znašla v frontalnem spo- padu z Italijani, pa se je preusmeril v napad na desni bok italijanske vojske – partizanske enote so tako v 4 Mikuž, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, str. 99. 5 ARS, SI AS 1851/180, Operacijski odsek Glavnega Štaba (GŠ) – operacijsko poročilo borbe v Sloveniji, 3. 4. 1943. 6 Klanjšček, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 409–411. 7 ARS, SI AS 1851/180, Operacijski odsek GŠ – operacijsko poročilo borbe v Sloveniji, 3. 4. 1943. 8 Grgič, Bitka v Jelenovem Žlebu, Delo, 18. 3. 1998. 9 ARS, SI AS 1869/VI/103, Milan Šaranović: Operacije na Dolenjskem 1943, 20. 5. 1943. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 102, str. 278–328. 659 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 obliki podkve obkolile nasprotno vojsko. V nadalje- vanju poročilo hvali pogum partizanskih borcev, ki so se kljub slabi opremljenosti, samo z ročnimi bomba- mi, zoperstavili številčnejši nasprotnikovi vojski, pri tem pa zaplenili večjo količino italijanskega orožja. Tiste nasprotnikove vojake, ki so bili pri Jelenovem Žlebu, vendar niso aktivno sodelovali pri spopadu, so posamezne partizanske enote preganjale proti Glažuti ter tako zaplenile dodatno orožje in streli- vo. Dve uri trajajočo bitko je Šaranović ocenil kot najsvetlejšo točko dotedanjih bojev ter jo predstavil kot primer pogumne drže in požrtvovalnosti parti- zanskih borcev. 10 Ko je bila bitka že zaključena, so do Jelenovega Žleba prispele tudi enote Tomšičeve in Šercerjeve brigade, ki so med premikom preko Trav- 10 Prav tam. ne gore slišale spopad in prihitele na pomoč. Bitko v svojih dnevniških zapisih bežno omenjata tudi borca Tomšičeve brigade. 11 Partizanski dokumenti o bitki večinoma govorijo na kratko in predvsem v številkah – z naštevanjem za- plenjenega orožja. Materialni uspeh partizanske zma- ge v spominu na bitko poudarja tudi Dušan Majcen – Nedeljko, ki nadaljuje, da je bilo treba za uspešen boj nasprotniku odtujiti kar največ artilerijskega orožja ter s tem okrepiti udarno in moralno moč vojske. 12 11 ARS, SI AS 1847/I/024, Pero Popivoda: Tomšičeva brigada 1942/43; ARS, SI AS 1847/I/025, Šilih Niko: Dnevnik bri- gade za čas od 3.8.1942 do 6.8.1943, O začetkih partizanstva na Dolenjskem. 12 ARS, SI AS 1845, f. 189/II, ovoj 6, Sijajna zmaga Gubčeve in Cankarjeve brigade nad italijanskimi fašisti v Jelenovem Žlebu. Razvoj bitke s premiki partizanskih in italijanskih enot (Klanjšček, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem). 660 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 Kasnejše partizanske monografije, ki omenjajo spopad pri Jelenovem Žlebu, priznavajo, da ni šlo za načrtovan spopad, temveč za boj v srečanju. Pri tem dodajajo, da je z vojaškega stališča te še težje voditi kot sicer. Ob tem je vredno opozoriti, da so partizan- ski in italijanski vojaki na to območje prišli utrujeni od minulih bojev, obe koloni mož pa sta bili formira- ni za pohod, zato nista imeli nikakršnih oprijemljivih podatkov, ki bi govorili o moči ali razporeditvi na- sproti stoječe vojske. 13 13 Ambrožič, Cankarjeva brigada, str. 147. »S.O.S., S.O.S.« v italijanskih dokumentih 14 Spopad pri Jelenovem Žlebu je bil zadnji v vrsti spopadov, ki so med 15. in 26. marcem 1943 potekali v Suhi krajini in s katerimi je poveljnik 11. armadne- 14 Kar se tiče arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, temelji poglavje zlasti na italijanskem gradivu fon- da SI AS 1775, Poveljstvo enajstega armadnega zbora, kajti v drugih italijanskih fondih ali zbirkah dokumentov o bitki pri Jelenovem Žlebu nismo našli. Preverili smo namreč tudi popise in gradivo SI AS 2044, Zbirka gradiva italijanskih okupacijskih oblasti; SI AS 1842, Zbirka gradiva raznih enot italijanske vojske; SI AS 1773, Poveljstvo 14. pehotne divizije Isonzo, f. 768; SI AS 1776, Poveljstvo 153. pehotne divizije Macerata, ki je žal slabo ohranjen; SI AS 1777, Poveljstvo 22. pehotne divizije Cacciatori delle Alpi, SI AS 1895, Prosto- voljna protikomunistična milica, SI AS 1831, Občina Ribnica. Milovan Šaranović: Operacije na Dolenjskem 1943; izsek poročila (ARS, SI AS 1869/VI/103). 661 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 ga zbora Gastone Gambara skušal doseči tako žele- no taktično preobrazbo italijanskih enot. Že januarja istega leta je namreč v okrožnici poudaril, da morajo italijanske enote opustiti taktiko hajk in ofenziv, ki jih vodijo divizijska poveljstva, temveč naj partiza- ne s pomočjo hitrih in gibljivih specialnih oddelkov potisnejo v gozdove ter jim onemogočijo preskrbo. 15 Tudi ti specialni (arditski) bataljoni niso bistveno spremenili načina italijanskega bojevanja, kar se je ravno pred spopadom pri Jelenovem Žlebu pokazalo v Suhi krajini, ko je imel 3. specialni bataljon samo 19. marca kar 19 mrtvih in 16 ranjenih. 16 15 Mikuž, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, str. 101; Fe- renc, Fašisti brez krinke, str. 93–94. 16 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 95. Že 23. marca 1943 je poveljstvo divizije Isonzo od domačina izvedelo, da so Tomšičeva, Cankarjeva in Gubčeva brigada v bližini Starega Loga, od ko- der naj bi se podale proti Ribnici. 17 Tudi za kasnejše partizanske premike, tako za 25. kot 26. marec 1943, je poveljstvo 11. armadnega zbora izvedelo bodisi od zajetih partizanov, partizanskih dezerterjev ali doma- činov. Poročila so bila v zvezi s številom prihajajočih partizanov napihnjena, saj so predvidela 2.500 dobro oboroženih mož, ki naj bi bili razporejeni med Ra- kitnico, Zadoljem in Danami, premikali pa naj bi se čez Lenček in Jelenov Žleb. Poleg tega je italijansko 17 ARS, SI AS 1775, f. 674a/ IX, ovoj 21, Dnevna poročila o operacijah divizije Isonzo, marec–avgust 1943. Telegram generala Cesarettija, 26. 3. 1943 (ARS, SI AS 1775, f. 674). 662 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 vojaško poveljstvo pričakovalo, da bo stalo nasproti borcem, ki dobro poznajo teren. 18 Italijanski načrt, za katerega izvedbo so 25. marca 1943 dobili okrepitve, 19 je torej že za dan pred bitko pri Jelenovem Žlebu predvidel obkolitev partizanov in preprečitev njihovega premika na zahod, torej prek Lenčka in Jelenovega Žleba. Poleg tega je partizanski dezerter izpovedal, da so partizanske enote ob treh ponoči krenile proti Jelenovemu Žlebu. Morda bi italijanski načrt celo uspel, če ne bi bataljon divizije Macerata v pomembnem trenutku, natančneje, 25. marca 1943 ob osmih zvečer, ostal brez radijske zve- ze. 20 Klic na pomoč je izzvenel v prazno, saj njegovo nadrejeno poveljstvo ni vedelo, da bataljon ni mogel slediti ukazom o premiku na Veliki vrh, za hrbet par- tizanom, prav tako ni bilo zveze z udarno skupino črnih srajc 21. april. 21 Kako so se počutile italijanske enote? Telegram bataljona divizije Macerata, poslan že 26. marca ob desetih zvečer, v opisu stiske razkriva, da je bil ba- taljon ob nenadnem trku ob partizanske enote pre- pričan, da je s približno 490 možmi stal nasproti premočnemu sovražniku, ki naj bi se bojeval z okrog 1.500 dobro oboroženimi možmi, prihajajočimi s se- vera, zahoda in vzhoda. Italijanske položaje naj bi na- padal z avtomatskim orožjem, zlasti močno in vešče pa z ročnimi bombami. Po ukazu komandanta bata- ljona je sledil njegov umik na jug. 22 To ni bila rešitev, saj so italijanske sile padle pred cevi dveh bataljonov Cankarjeve brigade. 23 V poročilu udarne skupine čr- nih srajc 21. april je sklep o bitki predstavljen tako, da je bataljon divizije Macerata »… izdržal oster boj, napaden s strani močnejšega sovražnika, ki je bežal pred našimi kolonami proti jugozahodu«. 24 Naslednji dan je 1. bataljon 51. pehotnega polka divizije Cacciatori delle Alpi prečesal območje spo- pada in našel veliko golih trupel padlih italijanskih 18 ARS, SI AS 1775, f. 680a/I, ovoj 32, Poročilo poveljstva 11. armadnega zbora o spopadih med 22. in 27. marcem 1943 na območju Dan, Ribnice in obronkih Velike gore. 19 Prav tam. Navedena je tudi moč italijanskih enot, ki so imele tedaj na voljo 7 bataljonov, dve topovski bateriji, oklopni vlak, vod oklopnih vozil, vod lahkih tankov in nekaj pripadnikov prostovoljne protikomunistične milice (t. i. vaških straž). V spopad v Jelenovem Žlebu so poslali bataljon divizije Ma- cerata, 1. bataljon 51. pehotnega polka divizije Cacciatori delle Alpi, 71. bataljon črnih srajc, bataljon obmejne straže, bataljon divizije Isonzo, specialni bataljon št. 3 in rezervni specialni bataljon št. 2. 20 Prav tam. ARS, SI AS 1775, f. 680a/II, ovoj 40, Kratek pre- gled aktivnosti udarne skupine črnih srajc 21. april, avgust 1942–marec 1943, str. 5. Zbornik dokumentov o NOV Jugo- slavije, VI/5, dok. št. 202, str. 653–667. 21 Prav tam. Mikuž, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, str. 100. 22 ARS, SI AS 1775, f. 674, Telegram generala Cesarettija, 26. 3. 1943. 23 Ambrožič, Cankarjeva brigada, str. 153, 154. 24 ARS, SI AS 1775, f. 680a/II, ovoj 40, Kratek pregled aktiv- nosti udarne skupine črnih srajc 21. april, avgust 1942–marec 1943, str. 5. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 202, str. 653–667. vojakov, po poročilu približno sto, specialni bataljon št. 2 pa nekaj neuporabnega vojaškega materiala. 25 Za italijanske enote je bil to zagotovo poraz. Posledice spopada pri Jelenovem Žlebu Smrtne žrtve spopadov so eden pomembnejših pokazateljev, 26 ki govorijo o naravi vojaškega spopa- da. Na tem mestu so zelo umestne primerjave izgub vojskujočih se enot. Z izgubami italijanske vojske v času zasedbe Ljubljanske pokrajine med 2. svetovno vojno se je ukvarjal tudi dr. Tone Ferenc. Ferenc je na podlagi znanstvene metode ugotovil, da je med 6. aprilom 1941 in 31. avgustom 1943 na območju delovanja enot 11. armadnega zbora, kjer naj bi v 145 postojankah delovalo več kot 45.000 mož, padlo 85 častnikov in 1.115 vojakov italijanske vojske, ranje- nih je bilo 131 častnikov in 1.843 drugih, pogrešani pa so bili 3 častniki in 282 drugih pripadnikov ita- lijanskih vojaških enot. Tone Ferenc sicer opozarja, da so podatki za prve tri mesece leta 1943 po vsej verjetnosti premajhni. Kot vidimo, prikaz ne seže do kapitulacije Italije 8. septembra 1943. 27 V to število je torej mogoče umestiti italijanske izgube pri Jeleno- vem Žlebu. Zgolj primerjave števila padlih povedo, da je bitka pri Jelenovem Žlebu po najbolj ustaljenih ocenah o 106 padlih italijanskih vojakih terjala 8,8 % vseh italijanskih smrtnih žrtev v omenjenem obdo- bju. V spopadu je padla skoraj četrtina (22 %) vseh italijanskih borcev in častnikov, ki so v njem sodelo- vali. Kaj je to pomenilo za bataljon divizije Macera- ta, verjetno ni treba posebej izpostavljati. Poveljstvo divizije Macerata je že 26. marca zvečer poveljstvu 11. armadnega zbora poročalo, da je njen bataljon pri Jelenovem Žlebu obračunal s 300 partizani, sam pa naj bi imel 250 padlih, ranjenih, pogrešanih in mož, ki so jih po umiku pustili za seboj. 28 Naslednji dan je isto poveljstvo podalo novo, zmernejše poročilo, ki je govorilo o 41 mrtvih, 60 pogrešanih, ki so bili kasneje najdeni mrtvi, ter 94 rešenih vojakih. 29 Ta poročila so morala vznemiriti nadrejena ita- lijanska vojaška poveljstva. Le kako jih ne bi, če so jih vznemirile že izgube v bitki udarne skupine čr- nih srajc 21. april v Suhi krajini samo nekaj dni prej (19. marca 1943), kjer je padlo 19 črnosrajčnikov. Ne 25 ARS, SI AS 1775, f. 680a/II, ovoj 40, Kratek pregled aktiv- nosti udarne skupine črnih srajc 21. april, avgust 1942–marec 1943, str. 9. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 202, str. 653–667. 26 Več o tem v geslih o viktimologiji (žrtvoslovju) v: Heinsohn Gunnar, Lexikon der Völkermorde. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt Taschenbuchverlag, 1998; Pravo, 2. razširjena in spremenjena izdaja, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003. 27 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 101. 28 ARS, SI AS 1775, f. 674, Telegram generala Cesarettija, 26. 3. 1943 ob 22:00 o bitki pri Jelenovem Žlebu. 29 ARS, SI AS 1775, f. 680a/I, ovoj 32, Poročilo poveljstva 11. armadnega zbora o spopadih med 22. in 27. marcem 1943 na območju Dan, Ribnice in obronkih Velike gore. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 199, str. 650. 663 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 moremo niti mimo dejstva, da ne v Žumberku 30 ko- nec januarja 1943, kjer so italijanske enote izvajale ofenzivo, ne v Suhi krajini sredi marca 1943, ko je šlo za partizansko protiofenzivo, ni padlo 31 toliko italijanskih borcev kot prav pri Jelenovem Žlebu. 32 Po drugi strani lahko italijanske izgube primerjamo s podatkom o padlih pripadnikih udarne skupine čr- nih srajc 21. april, ki je po podatkih omenjene enote od avgusta 1942 do konca marca 1943 utrpela 193 padlih, 33 torej so bile izgube bataljona divizije Mace- rata pri Jelenovem Žlebu res velike. Veliko povedo tudi predlogi za odlikovanja ita- lijanskih vojakov, ki so sodelovali v marčevskih spo- padih v Suhi krajini. Poveljnik 11. armadnega zbora Gastone Gambara je potrdil odlikovanja za 17 pri- padnikov bataljona divizije Macerata, ki bodisi kot 30 Mikuž, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, str. 99: ta- krat je padlo 59 italijanskih vojakov, 60 pa je bilo ranjenih. 31 ARS, SI AS 1775, f. 688, ovoj 6, Predlog za odlikovanje Ren- za Montagne, poveljnika udarne skupine črnih srajc 21. april, za boje med 16. in 20. marcem v Suhi krajini, ko je v spopadih padlo 60 pripadnikov njegovih enot. 32 Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 94. 33 ARS, SI AS 1775, f. 688, Povzetek aktivnosti udarne skupi- ne črnosrajčnikov 21. april od avgusta 1942 do konca marca 1943. ranjeni pri Jelenovem Žlebu niso zapustili položaja bodisi so med bojem reševali ranjene soborce, poleg tega pa še za 7 črnosrajčnikov udarne skupine 21. april za boje 25. marca v Danah in 26. marca 1943 pri Jelenovem Žlebu. Bruno Lucini, načelnik štaba 11. armadnega zbora, je v okrožnici aprila 1943 pred- lagal, naj sezname odlikovanih za marčevske boje v Suhi krajini, med drugim tudi pri Jelenovem Žlebu, razpošljejo vsem italijanskim enotam, s čimer bi po- skusili doseči dvig njihove morale in borbenosti. 34 Torej so spopadi v Suhi krajini italijansko vojsko de- moralizirali. Kljub nekaj bitkam ob italijansko-nem- ški demarkacijski črti, ki so sledile maja in junija istega leta, v katerih so italijanske enote prevzele bor- beno iniciativo, 35 pa vojna sreča do kapitulacije Italije septembra 1943 ni bila več na strani italijanskih enot. V partizanskih dokumentih je akcija v Suhi kra- jini označena kot uspešna – Glavni štab poroča, da je v bojih med 19. in 23. marcem 1943 padlo 350 Italijanov in pripadnikov MVAC, 25 je bilo ujetih, več kot 700 pa jih je ostalo brez oborožitve. Že dan 34 ARS, SI AS 1775, f. 688, ovoj 7, Predlogi za odlikovanja. 35 Mikuž, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, str. 102; Fe- renc, Fašisti brez krinke, str. 97. Dušan Bravničar – Mate, Boj v Jelenovem žlebu, 1943; naslovnica novele (ARS, SI AS 1869/VI/103). 664 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 pred bitko pri Jelenovem Žlebu se je italijanska voj- ska pri Danah, na grebenu za vasjo Zadolje, spopadla s partizani, pri tem pa so Italijani izgubili 35 mož ter bili primorani svoje enote umakniti proti Ribni- ci. 36 Šaranović je v svojem poročilu zapisal, da je ta dan (25. marca 1943) v spopadih padlo približno 100 italijanskih vojakov, pri čemer so bile partizanske iz- gube majhne. Samo v bojih v okolici Dan je padlo 60 italijanskih vojakov, del pa med italijanskim umikom proti Dolenji vasi in Ribnici – med žrtvami naj bi bil tudi častnik. 37 Partizanski dokumenti o žrtvah spopada pri Je- lenovem Žlebu poročajo bolj skopo, padli so običaj- no omenjeni med izgubami italijanske strani oziro- ma med naštevanjem zaplenjenega orožja. Kronika Gubčeve brigade v statistiki za leto 1943 Jelenov Žleb omenja kot večjo akcijo, padle v bitki pa mora- mo iskati med 1050 padlimi italijanskimi vojaki leta 1943. 38 Politični komisar brigade je v svojih zapiskih ocenil, da se je pri Jelenovem Žlebu partizanska voj- ska spopadla z okoli 600 vojaki divizije Macerata; izmed teh so v bitki padli 103. 39 Cankarjeva brigada je leta 1943 preštela 1433 mrtvih italijanskih vojakov, od tega 200 pri Jeleno- vem Žlebu. 40 Tudi v operacijskem poročilu Glavnega štaba je zabeleženih več kot 200 padlih pri Jelenovem Žlebu, medtem ko število ranjenih (še) ni znano. 41 Prav toliko padlih omenja tudi Šaranović, 42 ki ver- jetno povzema Glavni štab, kar pa je malo pretirana ocena italijanskih izgub. Ranjenec v bitki, Lojze Co- larič, piše o 550 Italijanih, ki so pri Jelenovem Žlebu čakali v zasedi – na bojišču jih je obležalo 150. 43 Pre- cej manj smrtnih žrtev na italijanski strani je zabele- žil politični komisar Cankarjeve brigade Jože Boršt- nar – 93 mrtvih. Borštnar sicer že dan pred bitko, 25. marca, ko so potekali boji pri Danah, omenja 30 mrtvih italijanskih vojakov. 44 Partizanska stran je v bitki pri Jelenovem Žlebu utrpela malo izgub; dokumenti, ki govorijo o bitki, o izgubah povečini poročajo s statističnega vidika. Šaranović je pisal o štirih padlih in nekaj lažje ra- 36 ARS, SI AS 1851/180, Operacijski odsek GŠ – operacijsko poročilo borbe v Sloveniji, 3. 4. 1943. 37 ARS, SI AS 1869/VI/103, Milan Šaranović: Operacije na Dolenjskem 1943, 20. 5. 1943. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 102, str. 278–328. 38 ARS, SI AS 1845, f. 189/I, ovoj 10, Kronika IV. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade (SNOUB) M. Gubec. 39 ARS, SI AS 1845, f. 189/I, ovoj 5, Zapiski iz notesa politko- misarja tov. Rudija. 40 ARS, SI AS 1845, f. 189a, mapa 1 (t. e. 3), Borbe V. brigade. 41 ARS, SI AS 1851/180, Operacijski odsek GŠ – operacijsko poročilo borbe v Sloveniji, 3. 4. 1943. 42 ARS, SI AS 1869/VI/103, Milan Šaranović: Operacije na Dolenjskem 1943, 20. 5. 1943. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 102, str. 278–328. 43 ARS, SI AS 1845, f. 189a/III, Dnevnik partizana V. SNOUB Iv. Cankarja, doma iz Dola pri Sv. Križu, 1. 1.–21. 9. 1943. 44 ARS, SI AS 1845, f. 189a/II, Dnevnik tov. Jožeta Borštnarja, politkomisarja. njenih partizanih, 45 prav toliko padlih je v spominih na bitko omenil Majcen, 46 ki je pri številu ranjenih konkretnejši – bilo naj bi jih 23. Jože Borštnar piše o dveh umrlih soborcih – »Obrstar, plus Maks« – in 17 ranjenih. 47 Komandir Obrstar in Maks sta imeni, omenjeni tudi v kratki literarizirani zgodbi z naslo- vom Boj v Jelenovem žlebu, vendar tam njuna smrt ni zabeležena. V zgodbi je sicer opisana smrt borca z imenom Roman, prav tako pa avtor omeni približno 150 padlih italijanskih vojakov. 48 Cankarjeva briga- da je v letnem pregledu preštela šest padlih in de- set ranjenih pri Jelenovem Žlebu, ki jih je prištela k 221 mrtvim in 321 ranjenim partizanom leta 1943. 49 Glede na to, da je ta dokument nastal več mesecev po spopadu, je verjetno, da je med žrtve prištet tudi kateri izmed tistih borcev, ki so bili med bitko ranjeni in so kasneje ranam podlegli. 50 Naj omenimo, da so italijanska poročila precej pretiravala z višino izgub, ki naj bi jih italijanske enote prizadejale partizanom v marčevskih bojih v Suhi krajini. Pred nadrejenimi je bilo verjetno treba nekako upravičiti poraze. Polmesečno statistično po- ročilo, ki priznava 106 padlih lastnih vojakov in 102 ranjena, navaja, da naj bi italijanske enote v spopadu pri Malih Belih stenah pri Jelenovem Žlebu parti- zanom prizadejale 364 žrtev. 51 Nekaj nižje ocene partizanskih izgub pri Jelenovem Žlebu so povzeli obveščevalni organi slovenskega protipartizanskega tabora, ki govore o več kot 200 padlih partizanih. 52 Pisci zgodovine z istega političnega pola žal ne in- terpretirajo spopada pri Jelenovem Žlebu, zato nji- hovega pogleda na to vprašanje ne moremo podati. Najdemo zgolj idejno-politično pogojeno interpre- tacijo spopada izpod peresa Nikolaja Jeločnika (alias Staneta Kosa), medvojnega domobranskega propa- gandista, ki govori o tem, da spopad pri Jelenovem Žlebu partizanska stran dojema kot pomembno za- ključno bitko lastne protiofenzive. 53 Obstaja sicer tudi zmernejše poročilo udarne sku- pine črnih srajc 21. april, ki poveljstvu 11. armadne- ga zbora poroča, da naj bi do 26. marca 1943 zjutraj padlo 48 partizanov (sicer) zaradi akcij dan poprej, 45 ARS, SI AS 1869/VI/103, Milan Šaranović: Operacije na Dolenjskem 1943, 20. 5. 1943. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 102, str. 278–328. 46 ARS, SI AS 1845, f. 189/II, ovoj 6, Sijajna zmaga Gubčeve in Cankarjeve brigade nad italijanskimi fašisti v Jelenovem Žlebu. 47 ARS, SI AS 1845, f. 189a/II, Dnevnik tov. Jožeta Borštnarja, politkomisarja. Že dan prej, ko so Italijani izvajali hajko proti partizanom, Borštnar piše o dveh padlih in štirih ranjenih partizanih. 48 ARS, SI AS 1887/I/513–515, Boj v Jelenovem Žlebu. 49 ARS, SI AS 1845, f. 189a/I, Borbe V. brigade. 50 Takšen primer omenja tudi udeleženec spopada Lado Ko- cijan, Spomini na boj v Jelenovem Žlebu, Svobodna misel, 15. 2. 2017. 51 ARS, SI AS 1775, f. 680/V, Polmesečni pregled izgub itali- janskih enot. 52 ARS, SI AS 1912, f. 110b, dok. št. 60372. 53 Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 249. 665 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 vendar mislijo, da je dejansko število višje, ranjenih naj bi jih bilo približno 70. Ob tem naj bi med 23. in 25. marcem zajeli 25 oboroženih partizanov, medtem ko naj bi se jih 26. marca predalo še 5, eden pa naj bi bil zajet. 54 Seznam smrtnih žrtev druge svetovne vojne, 55 ki ga je s pomočjo znanstvene metode sestavil Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, je posredoval po- datke o šestih identificiranih padlih partizanih pri Jelenovem Žlebu (dva borca Gubčeve in štirje borci Cankarjeve brigade) in petih, morda šestih (en parti- zan Gubčeve brigade namreč ni naveden z datumom, temveč le z letnico smrti) padlih v Danah z okolico dan prej. To je glede na partizanske vire in število zapisanih na spomeniku padlim partizanom pri Jele- novem Žlebu bolj verjetno. Pokopi padlih Pri nekaterih padlih partizanih je navedeno, da so svojci vložili prošnjo za prekop iz Glažute oziroma Jelenovega Žleba. Eden je bil prekopan v Dolgo vas, za druge ni jasno, ali je bil prenos trupla izveden. Na 54 Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 200, str. 651–652. 55 Smrtne žrtve, elektronski vir. podlagi arhivskega gradiva kraja pokopa ni bilo mo- goče ugotoviti za vse padle partizane. 56 Imena partizanskih žrtev bitke pri Jelenovem Žlebu ter mesto njihovega prvotnega pokopa so to- rej znani le okvirno. Še manj določni pa so navedeni podatki v primeru njihovih padlih nasprotnikov, saj so arhivski dokumenti v Arhivu Republike Slovenije v zvezi s tem sorazmerno skopi. Iz medvojnih arhiv- skih dokumentov je ob dejstvu, da so bile italijanske izgube v primerjavi s partizanskimi nesorazmerno visoke, mogoče ugotoviti naslednje: - Italijanski poraz, ki je bil predvsem posledica dej- stva, da so se enote Cankarjeve in Gubčeve brigade v srečanju z italijanskimi četami taktično spretneje in hitreje odzvale na nepredvideno situacijo, se je sprevrgel v neorganiziran umik. Italijanski vojaki so v spopadu z nasprotnikom, ki je nanje hkrati pritiskal z boka in višjih položajev, umirali tako na položajih nad cesto, ki vodi pod Malimi Belimi stenami k Jelenovemu Žlebu, kot tudi pod njo. - Večje število italijanskih vojakov naj bi med umi- kom padlo v prepadno brezno neposredno pod zgoraj omenjeno cesto, kjer so umrli. 56 ARS, SI AS 281, š. 4, dok. št. 3010, Prošnja za prekop Janeza Oberstarja; š. 2, dok. št. 1462, Prošnja za prekop Maksa Piti- ne, š. 2, dok. št. 1193, Prošnja za prekop Jožefa Žagarja. Polmesečni pregled izgub italijanskih enot (ARS, SI AS 1775, f. 680/V). 666 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 - Umik preživelih italijanskih vojakov bataljona di- vizije Macerata skozi gozdove v smeri Glažute in naprej proti Grčaricam je bil neorganiziran, tako da je večina padlih obležala na strmem pobočju, kjer je potekal spopad, na cesti in v omenjenem breznu. Umikajoči se italijanski vojaki, pripadniki bataljona divizije Macerata, mrtvih soborcev tako niso odnesli z bojišča. To so storile druge italijan- ske enote, ki so na področje spopada prišle nasle- dnji dan. 57 Italijanske smrtne žrtve spopada lahko – glede na usodo njihovih zemeljskih ostankov – vsaj po poročilih v arhivskih virih razdelimo v tri skupine. Prvo predstavljajo padli na samem območju spopa- da. Iz ohranjenih pričevanj je znano, da so bili med številnimi italijanskimi vojaki, ki so v spopadu oble- žali na ožjem območju bojev, tudi ranjenci. Nekaj so jih italijanski soborci očitno rešili že med umikom, čeprav naj bi italijanske enote ob pobiranju mrtvih naslednjega dne reševale tudi ranjence. Iz arhivskih virov ni mogoče jasno razbrati podatkov o ravnanju zmagovalcev bitke s to kategorijo žrtev spopada; 58 o njihovi nadaljnji usodi lahko torej glede na naravo 57 Gl. op. 25 in 30. 58 ARS, SI AS 1775, f. 680a/ II, ovoj 40, Kratek pregled aktiv- nosti udarne skupine črnih srajc 21. april, avgust 1942–marec 1943, str. 6. Zbornik dokumentov o NOV Jugoslavije, VI/5, dok. št. 202, str. 653–667. spopada in okoliščine, v katerih je delovala parti- zanska vojska, le sklepamo. Šaranović v delu svojega poročila poleg padlih nasprotnikovih vojakov omeni tudi »veliko število ranjencev«. V drugem delu poro- čila na kratko navede, da je ostalo živih »samo nekaj vojakov, ki so se predali«. Isti vir o nadaljnji usodi zajetih nasprotnikov ne poroča. Dušan Majcen – Nedeljko v dokumentu Sijajna zmaga Gubčeve in Cankarjeve brigade nad italijanskimi fašisti v Jeleno- vem žlebu skopo navede: »Ujetnikov partizani takrat nismo imeli nobenih.« O italijanskih ranjencih priča tudi Lado Kocijan, Spomini na boj v Jelenovem Žle- bu. Lado Kocijan je bil kot pripadnik 2. bataljona Gubčeve brigade neposreden udeleženec spopada na vrhu Malih Belih sten in bil v bitki ranjen tudi sam. Med gradivom v fondu SI AS 1860, Slovenske vojne partizanske bolnišnice, pred kapitulacijo Italije ni mogoče zaslediti podatkov o oskrbi ranjencev ita- lijanske narodnosti. 59 Vsekakor pa iz poročil izhaja, da so partizanske enote po spopadu (in pred nada- ljevanjem poti v vasi Draga in Podpreska) zbrale orožje, opremo in oblačila premaganih italijanskih vojakov. V partizanskih spominskih zapisih in ita- lijanskih poročilih ne najdemo podatkov o tem, da bi zmagovalci s trupli padlih nasprotnikov ravnali nepietetno, četudi jih niso pokopali. 60 Potem ko so jih naslednjega dne zbrali in odpeljali, so za pokop v dokaj oddaljenem Kočevju poskrbeli sami Italija- ni. Drugače je bilo s trupli padlih vojakov, ki so ostala v težko dostopnem breznu neposredno pod cesto: iz arhivskih dokumentov lahko razberemo, da jih italijanske čete iz brezna niso izvlekle niti 27. marca 1943 niti kasneje. Podobno žalostna uso- da je doletela tudi neugotovljeno število italijanskih vojakov, ki so se ranjeni umikali skozi gozdove proti Glažuti in Grčaricam ter pri tem umrli. Takšne pri- mere omenjajo tako povojna poročila kot spomini pripadnikov partizanskega tabora, ki so na ostanke trupel italijanskih vojakov naleteli v poznejših me- secih. 61 Iz ohranjenih arhivskih virov je danes težko za- nesljivo ugotoviti število italijanskih žrtev, ki so pri- padale vsaki od teh skupin. Največ dokumentov, ki se dotikajo te problematike, je ohranjenih v arhivskem fondu SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, škatla 1493, zadeva Grobovi, parki 1945–1970. Dokumenti po- vedo, da je povojna slovenska oblast v letih 1945 in 1946 sledila usmeritvam zvezne vlade ter zapoveda- la popolno uničenje vseh pokopališč in posameznih grobov, v katerih so bili pokopani bodisi vojaki oku- 59 Za podatek se zahvaljujemo za arhivsko gradivo partizanskih bolnišnic pristojni arhivistki Poloni Trobec Mlakar in zgodo- vinarju Blažu Štanglju. 60 ARS, SI AS 1845, f. 189a/III, Dnevnik partizana V. SNOUB Iv. Cankarja, doma iz Dola pri Sv. Križu, 1. 1.–21. 9. 1943. 61 ARS, SI AS 1931, š. 1578, Pogovori z vosovci, kolut 17 (VOS na Kočevskem, pričevanje Hinka Kavčiča). Brezno pod cesto, ki vodi k Jelenovemu Žlebu (foto: Primož Tanko). 667 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 patorjevih sil ali enot, ki so z njimi sodelovale. 62 Iz dokumentov prav tako izhaja, da je v naslednjih letih prišlo do uničevanja oziroma temeljitega zanemarja- nja vojaških grobov nasprotnih sil. V primeru voja- 62 ARS, SI AS 1931, š. 1493, navodilo Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) (minister Zoran Polič) okrožnim narodno- osvobodilnim odborom, 12. 6. 1945; navodilo MNZ (po- močnik ministra Boris Kocijančič) okrožnim oddelkom in okrajnim odsekom za notranje zadeve, 14. 8. 1946. ških pokopališč okupacijskih sil (ne pa tudi pokopa- lišč in grobov pripadnikov z okupatorjem sodelujočih protipartizanskih vojaških enot) je do delnega pre- mika prišlo po letu 1950, ko je Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ) ratificirala leto prej sprejete Ženevske konvencije. Prav zaradi dejstva, da je Jugoslavija v naslednjih letih z Repub liko Italijo sklenila več sporazumov o ureditvi vojaških grobov in pokopališč oziroma prenosu ostankov žrtev vojn Navodilo Ministrstva za notranje zadeve okrožnim narodnoosvobodilnim odborom, 12. 6. 1945 (ARS, SI AS 1931, š. 1493). 668 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 v domovino, je okoli leta 1957 prišlo do zbiranja po- datkov o padlih italijanskih vojakih in njihovih gro- bovih. 63 V dokumentih, ki so se opirali na pričanja lokalnega prebivalstva in so zaradi časovne oddalje- nosti dogodkov deloma netočni, je navedeno: na ob- močju Jelenovega Žleba naj bi pod »takozvano belo skalo« padlo tristo Italijanov, od katerih naj bi jih Italijani večino odpeljali, štirideset pa naj bi jih osta- lo v »dvajset metrov globokem in skoro nedostop- nem« prepadu pod cesto. Neidentificirani očividec naj bi navedel, da so posamezni v bitki ranjeni in iz- gubljeni italijanski vojaki umirali tudi kasneje v oko- liških gozdovih. 64 Natančno je popisano italijansko vojaško poko- pališče v Kočevju, ki je stalo ob (kasneje opuščenem) civilnem pokopališču na Roški cesti. 65 Tu je bilo po- kopano večje število vojakov: povojna oblast je nji- hovo število ocenjevala na okoli petsto, pri čemer se je opirala le na približne cenitve ljudi, živečih v okolici pokopališča. Kljub poizvedbam in poskusom pridobitve natančnejših podatkov iz mrliških matič- nih knjig in od uprave pokopališča v Kočevju obla- sti imen in števila pokopanih italijanskih vojakov ni uspelo pridobiti. Italijanska vojska je pokope, med katerimi naj bi se najobsežnejši po izrecni navedbi priče nanašal prav na padle pri Jelenovem Žlebu, na zastraženem pokopališču v nočnem času vedno izva- jala sama; prav tako je sama vodila evidenco pokopov, ki naj bi jo ob umiku septembra 1943 odnesla s seboj. Samo pokopališče, ki ga je do takrat urejala in vzdr- ževala italijanska vojska, je bilo do leta 1957 – gotovo načrtno – povsem zanemarjeno. Lesene križe in be- tonske nagrobnike, s katerimi so bili označeni posa- mezni grobovi, so raznesli okoliški prebivalci. Sami grobovi do trenutka nastanka poročila sicer niso bili prekopani, so pa bili temeljito zravnani in zaraščeni. 66 Kakšna je bila nadaljnja usoda zemeljskih ostan- kov italijanskih vojakov, tako tistih v prepadu na ob- močju spopada kot tistih na zapuščenem kočevskem italijanskem pokopališču? Dokumentov, ki bi vklju- čevali natančen odgovor na to vprašanje, v arhivskem fondu SI AS 1931 ni mogoče zaslediti. Z vprašanjem se je v praksi ukvarjala mešana italijansko-jugoslo- vanska delegacija, ki je bila oblikovana na podlagi že 63 Italijanska stran je namreč jugoslovanski poslala seznam vo- jaških grobišč/pokopališč, ki pa ni zajemal vseh znanih loka- cij. Gl. ARS, SI AS 1931, š. 1493, poročilo z dne 16. 11. 1957. 64 ARS, SI AS 1931, š. 1493, Poročilo o pregledu grobišč po- kopanih italijanskih vojakov med II. svetovno vojno, 13. 9. 1957. Glede števila žrtev v prepadu pod cesto Lado Kocijan v Spominih na boj v Jelenovem Žlebu navaja: »Kot se je ugotovilo dosti let kasneje, jih je kar 48 končalo v kraškem breznu pod cesto.« 65 Vhod na manjše pokopališče (merilo naj bi okoli sedemsto kvadratnih metrov) so označevali macesni, ki na mestu nek- danjega pokopališča rastejo še danes. 66 ARS, SI AS 1931, š. 1493, Podatki o grobovih italijanskih vojakov, padlih v drugi svetovni vojni, 25. 8. 1957; Poročilo o pregledu grobišč pokopanih italijanskih vojakov med II. sve- tovno vojno, 13. 9. 1957. omenjenih meddržavnih sporazumov. 67 V povezavi z njenim prihodom in delom – večino izkopov je na območju Slovenije očitno opravila jeseni 1963 – je v navedenem fondu ohranjenih le nekaj fragmentarnih dokumentov. Komisija (oziroma njen jugoslovanski del) je na širšem območju Kočevja predvidela izkop okoli 220 posmrtnih ostankov italijanskih vojakov na desetih lokacijah, pri čemer pa ni razvidno, ali sta med njimi tudi grobišče pri Jelenovem Žlebu in zapuščeno kočevsko italijansko pokopališče. 68 Ali so bili posmrtni ostanki na navedenih lokacijah kasneje dejansko ekshumirani, pa kasnejša poročila navede- ne komisije jasno in določno ne povedo. Na to, da je bilo kočevsko italijansko vojaško pokopališče tedaj vsaj deloma ekshumirano, bi sicer lahko sklepali iz zelo sumarnih, vsebinsko skromnih in maloštevilnih poročil navedene komisije. Dokument s 23. oktobra 1963 69 navaja, da so bili v Kočevju (in ne na njegovem širšem območju, ti podatki so vodeni ločeno) do tedaj ekshumirani ostanki 97 italijanskih vojakov, Državni sekretariat za notranje zadeve (DSNZ) pa je v vzpo- rednem dokumentu (Spisek grobov italijanskih voja- kov padlih v II. svetovni vojni, v območju Slovenije) 70 število italijanskih grobov v samem Kočevju ocenil na tristo (od katerih je izkopanih 72 identificiranih in 25 neidentificiranih ostankov trupel). Ekshumaci- je italijanskih vojaških grobov so glede na navedbe v dokumentih v Sloveniji verjetno izvajali tudi kasneje; iz dokumentov pa žal ni razvidno, ali tudi na območ- ju Kočevja. 71 »Verjameš, to bi bilo treba napisati, da se ne pozabi. Pomisli, ko bomo imeli na kupe težkega orožja – kdo se bo spominjal neke težke brede iz Jelenovega žleba.« 72 Kultura spominjanja, kot piše Jerše v Slovenski kraji spomina. Pojmi, teze in perspektive zgodovinskih raziskav, je »sodoben spominski diskurz 20. stoletja, ki se podaljšuje v 21. stoletje« ter je »izrazit fenomen modernih in postmodernih družb«. 73 Spomin na bitko pri Jelenovem Žlebu ta fenomen spominskega 67 Sporazum o prenosu posmrtnih ostankov italijanskih voja- kov, 12. 2. 1960, dopolnjen s Protokolom o ureditvi admini- strativno finančnih vprašanj za izvršitev sporazuma, 26. 10. 1960. 68 ARS, SI AS 1931, š. 1493, Orientacioni plan rada na eks- humacijama talj. vojnika na području Socijalističke republike Slovenije, 27. 7. 1963. 69 ARS, SI AS 1931, š. 1493. 70 Prav tam. 71 Vsekakor pa so bili dotlej neekshumirani ostanki s prostora italijanskega vojaškega pokopališča preseljeni ob prostorskem preurejanju kočevske pokopališke dejavnosti (in odprtju no- vega/sedanjega pokopališča) konec šestdesetih let 20. stoletja. 72 Šimen (Vitomil Zupan), Jelenov žleb; Kratka igra ob obletnici partizanske zmage v Jelenovem žlebu, 26. 3. 1944. Gradivo v Arhivu Centra za teatrologijo in filmologijo, Partizanska zbirka, objavljeno v Troha, Partizanska dramatika. 73 Jerše, Slovenski kraji spomina, str. 248. 669 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 diskurza pravzaprav utrjuje in kaže možnosti za raz- voj perspektiv zgodovinskih raziskav, ki temeljijo tako na širokem naboru arhivskega gradiva kot na teore- tičnem premisleku skozi časovno premiso spominja- nja. »Spominski diskurz tako nikakor ni le /…/ praz- nično opravilo, privzdignjeni govor na prazničnih slo- vesnostih /…/ je nujno potrebni vzvod za oblikovanje identitete skupnosti ter identitetno, tj. idejno ali ideo- loško, nazorsko, nacionalno /…/ temelji, na katerih in s katerimi vsakokratna politična skupnost oblikuje sebe, legitimira svoja oblastna razmerja in se daje pre- poznavati drugim skupnostim«. 74 Identiteta in legiti- macija partizanskega boja, ideje in uspeh se kristali- zirajo v obliki spominjanja na Jelenov Žleb, na vlogo zmagovitega spopada v zavedanju, da gre za enega večjih vojaških uspehov v prvi polovici vojne. Kon- strukcija kraja spomina, la lieu de memoire, identitetne točke 75 se je pričela takoj pa koncu spopada, tako z novicami na letakih kot v Slovenskem poročevalcu. 76 Le dan po bitki je v Podpreski, kjer so po spopadu prenočevale brigade, Dušan Bravničar - Mate napisal kratko novelo z naslovom Boj v Jelenovem žlebu, 77 ki literarizirano povzema poglavitne poteze spopada. Besedilo je bilo vrsto let v berilih za osnovne šole, v šestdesetih letih pa so ga iz njih izvzeli, kot navaja Mate v enem od pisem bralcev v delu 1998. 78 Natančno leto po spopadu je bila v Črnomlju, na takrat osvobojenem ozemlju, uprizorjena kratka dra- ma Vita Zupana z naslovom Jelenov žleb v režiji Loj- zeta Potokarja. Namenjena je neposredno utrjevanju spomina na spopad, poudarja poglavitne poteze boja in junaštva partizanov, vendar pa ohranja pieteto in distanco do mrtvih sovražnikov. 79 Leta 1983 je v zbirki Spomeniki delavskega revo- lucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem kot 33. zvezek izšla drobna knjižica z naslovom Jelenov žleb. Obsega poglavitne podatke o spopadu, ki jih je zbral Lado Ambrožič – Novljan, spomine udeležencev in pesem Vide Brest s pre- prostim naslovom Jelenov žleb, ki povzema celotno dogajanje tistega dne. Dodani so še podatki o spo- minskih obeležjih na območju krajevne zveze borcev Ribnica in zapis o Ogenjci. 74 Prav tam, str. 250. 75 Potreben bi bil premislek o politični vlogi spopada v primer- javi s spopadoma na Osankarici in v Dražgošah. Gre za situa- cijo, ki v širšem kontekstu ni pomenila vojaškega prestiža, kot je bilo osvobojeno ozemlje oziroma močna partizanska vojska sredi nemškega območja, čeprav bi rezultat veljalo predstavi- ti kot tak. Italijanska vojska namreč po tem spopadu ni več izvajala večjih operacij na območjih, ki so bila oddaljena od postojank in poglavitnih komunikacijskih poti. 76 Slovenski poročevalec, 14. 4. 1943. 77 ARS, SI AS 1887/I/513–515. 78 Bravničar, Bitka v Jelenovem žlebu, Delo, 4. 4. 1998. Po nje- govi navedbi so ga iz berila izvzeli zaradi njegove kazenske upokojitve leta 1963. Boj v Jelenovem žlebu je ponatisnila Ljubljanska banka leta 1980 kot oštevilčene faksimile. 79 Troha, Partizanska dramatika. Ohranjanje spomina na spopad pri Jelenovem Žlebu je dobilo potrditev oziroma je Jelenov Žleb po- stal kraj spomina najkasneje s postavitvijo bronastega spomenika po ideji Stojana Batiča 22. junija 1958, torej dobrih 15 let po spopadu. V okviru ohranjanja tradicije in vzpostavljanja kraja spomina so po bitki pri Jelenovem Žlebu poimenovali tudi ulico v Beo- gradu, in sicer v krajevni skupnosti Savski venac. 80 Redni obiski združenj borcev in delovnih orga- nizacij na ekskurzijah 81 ter pogosto pojavljanje v za- pisih kažejo na to, da je Jelenov Žleb vrsto let živel v zavesti ljudi in predvsem udeležencev proslav oziro- ma spominskih slovesnosti. Posebej intenzivno je poročanje medijev ob okro- glih obletnicah, denimo ob postavitvi spomenika leta 1958, ter ob 35. in 40. obletnici spopada, leta 1978 in 1983, ob 50. obletnici pa je v Delu izhajala serija osmih člankov Silva Grgiča z naslovom Bitka v Jele- novem žlebu. 82 Podobna serija je izhajala tudi pet let kasneje, le da ima devet delov, prikazuje pa nekoliko širši obseg informacij in vsebinsko zastavljeno anali- zo obeh strani. 83 80 Lakota, Še pomnite tovariši …, Delo, 27. 3. 1978. 81 Gl. M. B., Obiskali so Ogenjco in Jelenov žleb; Prelc, Izlet v Jelenov žleb; M. R., Jelenov žleb, Vesna P ., Izlet v Jelenov žleb. 82 Grgič, Bitka v Jelenovem Žlebu, Delo, 22.–30. 3. 1993. 83 Grgič, Bitka v Jelenovem Žlebu, Delo, 15.–25. 3. 1998. Bronasti spomenik Stojana Batiča (foto: Danilo Divjak). 670 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 Ob vzpostavitvi lokalne samoupravne skupnosti občine Ribnica je ta za svoj praznik izbrala datum partizanske zmage. Na ta praznik so redno potekale proslave in podelitve nagrad, in sicer občinskih pri- znanj in plaket Jelenov Žleb. Plakete podeljuje Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB) Ribnica, ki to tradici- jo ohranja še danes. Občina Ribnica je svoj občinski praznik na ta dan praznovala vse do leta 1991, ko so za občinski praznik določili 23. oktober, saj je bil na ta dan leta 1492 razglašen cesarski patent. Ta sprememba je partizanske borce zabolela leta 1998, ko je na proslavi ob 55. obletnici spopada, na kateri se je zbralo več kot 700 ljudi, tedanji župan Jože Tanko v pozdravnem nagovoru poudaril, da je bila ta bitka »ena redkih nespornih bitk, kjer so si stali nasproti pripadniki različnih narodov, ne pa ro- jaki /…/ tako da ta zmaga ni predmet različnih sodb in resnic«. 84 Ta izjava je spodbudila jezen odziv bor- cev, še posebej zaradi navedbe »edina čista« 85 bitka. Poleg te vrednostne sodbe je Tanko pojasnil tudi ra- zloge za zamenjavo datuma občinskega praznika na 23. oktober, na dan, ko je leta 1492 cesar Friderik III. podložnikom Kočevja, Ribnice, Loža in še nekate- rim dovolil krošnjariti z domačim blagom. Precejšnje odobravanje pa je požel Janez Butara iz Pokrajinske- ga štaba Slovenske vojske Novo mesto; na njegovo pobudo sta leta 2001 ZZB NOB in Slovenska voj- ska Rudeževo pot od Rakitnice do Jelenovega Žleba opremili z informacijskimi tablami in jo razglasili za Pot spominjanja slovenske vojske. 86 Nejevolji in jezi dogodki prilivajo olja na ogenj skoraj vsakih deset let. Prej omenjeni bronasti spo- menik Stojana Batiča je bil leta 2007 ukraden, poli- cija pa je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da so bili na delu zbiralci barvnih kovin. ZZB NOB Ribnica je spomenik nadomestila z dvema velikima kamnitima ploščama. To obeležje je ostalo nedotaknjeno manj kot deset let – do februarja 2017, ko so ga neznan- ci razbili, policija pa žal storilcev (še) ni odkrila; 87 iz poškodb na spomeniku lahko sklepamo, da ni šlo za premoženjsko korist, temveč je bil namen zgolj uni- čiti spomenik. Tu se moramo vrniti na izhodiščno vprašanje vzpostavljanja kraja spomina kot referenčne točke zgodovine in identitete. Zmaga nad močnejšim so- vražnikom je odlična točka za utrjevanje identitete, povezanosti in ponosa. Ob pregledu gradiva in od- mevov na dogodek, tradiciji spominjanja in prirejanja proslave ter obeh postavitvah spomenika in prizade- vanjih za vnovično obnovo je sporočilo o pomenu Je- lenovega Žleba jasno. Po drugi strani pa ta referenčna 84 Fajfar, V spomin na bitko pri Jelenovem Žlebu, Nedelo, 29. 3. 1998. 85 Rado – Janez, Tone – Mihec, Hej brigade, grenka pilula desni- čarske televizije, Sobotna priloga, 2. 4. 1998. 86 Divjak, izjava. 87 Divjak, izjava. točka spomina morda ravno zaradi čiste bitke in ne- sporne zmage povzroča travme, ki se kažejo v razbi- janju spomenikov ter dvomu v dosedanje raziskave in arhivske vire. Zato so vedno ključnega pomena nove in poglobljene raziskave tako zapletenih vprašanj. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 281, Federalni odbor za organizacijo pre- nosa padlih borcev za Slovenijo SI AS 1773, Poveljstvo 14. pehotne divizije Ison- zo SI AS 1775, Poveljstvo enajstega armadnega zbora SI AS 1776, Poveljstvo 153. pehotne divizije Ma- cerata SI AS 1777, Poveljstvo 22. pehotne divizije Ca- cciatori delle Alpi SI AS 1831, Občina Ribnica SI AS 1842, Zbirka gradiva raznih enot italijan- ske vojske SI AS 1845, Brigade petnajste divizije SI AS 1847, Brigade štirinajste divizije SI AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije SI AS 1869, Četrta operativna cona narodno- osvobodilne vojske in partizanskih odredov Slo- venije SI AS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiska SI AS 1895, Prostovoljna protikomunistična mi- lica SI AS 1912, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Informacijski oddelek SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije SI AS 2044, Zbirka gradiva italijanskih okupa- cijskih oblasti OBJAVLJENI VIRI Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodil- ni vojni jugoslovanskih narodov, Borbe v Sloveniji 1943 (ur. Fabijan Trgo et al.), del. VI, knjiga 5. Beograd: Vojnoistoriski institut Jugoslovenske narodne armije, 1956. ELEKTRONSKA ZBIRKA PODATKOV Tominšek Čehulić, Tadeja, Mojca Šorn, Dunja Do- baja in Marta Rendla: Smrtne žrtve med prebival- stvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej 1941–1946, elektronski vir. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- dovino. 671 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 LITERATURA Ambrožič, Lado: Cankarjeva brigada. Ljubljana: Par- tizanska knjiga, 1975. Ambrožič, Lado: Gubčeva brigada. Ljubljana: Parti- zanska knjiga, 1972. Ferenc, Tone: Fašisti brez krinke. Maribor: Založba Obzorja, 1987. Guštin, Damijan: Ofenzivnost slovenske partizanske vojske. Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, 1. del (ur. Jasna Fischer). Ljubljana: Cankarjeva založba, 2005, str. 676–680. Jerše, Sašo: Slovenski kraji spomina. Pojmi, teze in perspektive zgodovinskih raziskav. Zgodovinski časopis, 71, 2017, št. 1/2, str. 246–267. Klanjšček, Zdravko: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana: Vojaški zgo- dovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljub- ljani, 1977. Kos, Stane: Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945, 1. del, druga, popravljena izdaja. Ljubljana: samozaložba, 1994. Mikuž, Metod: Zgodovina slovenskega osvobodilne- ga boja. Ljubljana: Prešernova družba, 1970. Rojec, Nina: Partizanska protiofenziva in bitka v Jelenovem Žlebu. Loški Potok: diplomsko delo, 2015. Troha, Gašper: Partizanska dramatika med ideologijo in umetnostjo. Ljubljana: diplomsko delo, 2002. Vojna enciklopedija. Zvezek 9. Beograd: Redakcija Vojne enciklopedije, 1967. TISKI Bravničar, Dušan: Bitka v Jelenovem žlebu. Delo (4. 4. 1998). Fajfar, Simona: V spomin na bitko pri Jelenovem Žlebu. Nedelo (29. 3. 1998). Grgič, Silvo: Bitka v Jelenovem žlebu. Delo (22. 3. 1993–30. 3. 1993), letnik 35, številka 66–73. Grgič, Silvo: Bitka v Jelenovem žlebu. Delo, (14. 3. 1998–25. 3. 1998), letnik 40, št. 61–70. Lakota, Božidar: »Še pomnite tovariši …« Delo (27. 3. 1978). Rado – Janez in Tone – Mihec: Hej brigade, grenka pilula desničarske televizije. Sobotna priloga (2. 4. 1998). SPLETNI VIRI B., M.: Obiskali so Ogenjco in Jelenov žleb. Zbor občanov (1982), letnik 22, številka 15. Dostop- no na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN: SI:DOC-WK8V2RRH. Prelc, Angela: Izlet v Jelenov žleb. Javna tribuna (1972), letnik 11, številka 90. Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-MM- 8TGDZT. P., Vesna: Izlet v Jelenov žleb. Dogovori (1973), let- nik 1, številka 4. Dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0H5S0KGH. R. M.: Jelenov žleb. Naša komuna (4. 10. 1983), letnik 20, številka 13. Dostopno na: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JJ1G8UE1. Velike zmage naših brigad. Slovenski poročevalec, Ljubljanska izdaja, letnik 4, številka 11 (14. 4. 1943). Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-Z721SBN2/16a7a2a1- 536e-48b8-aa3d-0128645d9e34/PDF. SPLETNA STRAN Svobodna misel, 15. 2. 2017. Spomini na boj v Jele- novem žlebu [spletna stran]. Dostopno na: http:// www.svobodnabeseda.si/spomini-na-boj-v-jele- novem-zlebu [28. 5. 2018]. USTNI VIR Izjava Danila Divjaka avtorju Primožu Tanku, januar 2018. SUMMARY Traces of the Battle at Jelenov Žleb in sour- ces and public debates This year (2018) marks the seventy-fifth anni - versary of the Battle at Jelenov Žleb. Even though a great deal of time has passed since then, regular com- memorations suggest that the event has not sunk into oblivion. Given its scope and character, as well as the number of casualties, it is interesting to note that its memory is mainly preserved at a local level. In terms of Slovenian memorial landscape (and the memory of the part of the past that continues to di- vide the nation honouring the tradition of the Slove- nian Partisan movement), the Battle at Jelenov Žleb remains largely unnoticed, pushed to the margins by better-attended and organised events at Dražgoše, Osankarica, and Javorovica. This is surprising also because the said battle did not represent a defeat (as did the decimation of the Pohorje Battalion), a clash between Slovenian fractions (the few Slovenes en- gaged on the Italian side merely served as guides), and because it did not culminate in the occupier’s di- rect reprisals against civilians (the case of Dražgoše). Nevertheless, the battle is still of relevance to- day, as evidenced e.g. by two questions raised in the parliament last year (2017). Another manifestation 672 2018 TADEJA TOMINŠEK ČEHULIĆ, TADEJ CANKAR, PRIMOŽ TANKO, TANJA ŽOHAR: SLEDI BITKE PRI JELENOVEM ŽLEBU V VIRIH ..., 657–672 of how strong feelings can bring up events from the distant past was last year’s destruction of two memo- rial plaques at the site of the battle. The authors of this article aimed to confront archival sources with testimonies and memories, and thus gather the most accurate possible account of the course of the battle and its aftermath. Any kind of dealing with military history will un- avoidably clash with the fact that the combat reports of the opposing sides provide strikingly different es- timates of their own and the enemy’s fighting forces. Even greater disparities tend to occur in casualty reports, where the enemy’s side is usually ascribed greater losses than actually sustained. The Battle at Jelenov Žleb is no exception in this regard, although a careful examination reveals that more »moderate« reports from both sides provide similar estimates, at least regarding Italian losses. In any event, the com- parison of the reports compiled by both sides proved necessary, for it enabled a reconstruction of the early stages of the battle and some of its significant reper- cussions (not only human losses on both sides but also losses in armament and equipment suffered by the Italian forces). Some questions, however, could not be provided with definitive and unequivocal an- swers solely based on archival and memorial sources. For this reason, such divergent interpretations as well as further research into individual aspects of this un- doubtedly major and bloody battle at Jelenov Žleb will also be possible in the future.