94 „DOM IN SVETS' 1889, štev. 4. daje hudobiji; ali naj služi kaki ideji ali nobeni; ali naj ima kak kraj en, občen, zgodovinsk ali sploh kak drug pomen, zato se moderni realist nič ne meni. Zunanjost, ta mu je vse, effekt (vspeh) je njegov malik. O tem pravi Reichensperger, ki je v Nemcih poznat umetnišk kritik: Nur das materielle sensu-alistische Moment talit in die Wagschale: mit gewichtiger Kennermiene erortert man die Gorrectheit der Zeichnung, der Pinselftihrung und Anatomie, spricht von Localfarben, Lasuren, Tonen, Tinten, Impasto und dergleichen mehr: ob Blut, Leben, Seele, Geist, Genie vorhanden ist, kommt gar nicht oder doch nur nebenher in Betracht.« (Fingerzeige auf dem Gehiete der kirchlichen Kunst st. 15.) Opomniti nam je treba le znanih imen: Mackart, Vereščagin in jasne so nam besede kritikove. (Dalje.) a? Nekaj o našem mestniku (lokalu) na u in i za možki in srednji si)ol. (Spisal St. Rodoljub.) zadnji dobi so nekateri pisatelji naši namesto poprejšnjega in še sedanjega u začeli rabiti i v jed-ninskem mestniku možkih in srednjih imen za tako zvanimi »ozkimi soglas-niki«1), pa tudi pri vseh soglasniških .deblih; n. pr. na drevesc, pri imeni, po dnevi itd. — Zvedel sem iz dobre roke, da pišejo (pisevajo) tako iz teh razlogov ali ozirov: »z ozirom na zgodovinsko slovnico; na narod, ki u ne pozna 2) . . . in z ozirom na stare (staroslovenske, Pis.) naše pisatelje.« Jako lepo. — Pa preučila me je večletna izkušnja, da ima ta, nekoliko po zgodovinski slovnici, nekoliko po narodni govorici, a nekoliko po stari slovenščini izbrana in ustanovljena pisava važnih nedostatkov, na katere hočem zlasti pisatelje, pa tudi učitelje, pravnike, duhovnike in druge opozoriti *) Opozarjamo, da je Metelkove »ozke so-glasnike« Janežičeva slovnica pomnožila s so-glasnikom c (in rj), posnemaje staroslovenščino oziroma Miklošiča, ki pa ne rabi tega imena, katero obseza (s potrebno premeno) njegove stsl. topljence, nebnike (palatalce) in sienike — razun z. (Gl. »Formenlehre d. altslov. Spr.« 1854; str. 14.) 2) Verodostojna svedoka pa pravita, da rabi koroškim Slovencem okoli Celovca nekod u (tudi za ozkimi soglasniki); tako tudi na Goriškem (v Ajdovščini in malone vsem okraju, po njej imenovanem.) iz zgoli dobrega namena, a ne, da bi koga žalil s tem. Čitajoč slovenske mestnike, po sedanjem (*ikavskem*) načinu pisane : »pri gospodu Kaši, Drči, Hamiši, Jakši; v Bači, Drači, Konjiči, Šmariji . . ., ne vem izvestno, pišejo li se ti gospodje Kaša, Drča, Hamiša, Jakša ... ali pa: Kaš, Drč, Hamiš, Jakš . . .; ne vem izvestno, zovejo li se ti kraji: Bača, D raca, Konjiča, Šmarija1) . . ., ali pa: Bač, Drač, Konjic (v Bosni), Šmarije (Šmarje) itd. itd., t. j. ne znam jim izvestno pravega imenovalnika. Ako pa čitam n. pr. v hrvatskem ali srbskem spisu pri prvih štirih ' imenih na koncu i, vem pri tej priči, da jim je imenovalnik na a; — čitaje pa (v hrvaščini ali srbšč.) »o gospodu Kašw itd.«; »u Bač«, DračM, Konjic«*, Šmarijw (Šmarjw)« . . ., znam jim na mah tudi imenovalnike: Kaš . . ., Bač, Drač, Konjic, Šmanje (Šmarje itd. itd.). Tako tudi po mestnikih: (pri) otirači, perači, jutrnji, piči, roči, kosmači, ko- -1) Prim. »Koledar družbe sv. Moli.« 1889; str. 80. — V Kozlerjevem »Kratk. slov. zemljo-pisu« 1854 pogrešam te (ženske) oblike na str. 47. in str. 26 p. b. »St. Marein«; tako tudi v »Alfab. Namensregister zum vollstandigen (?) Ortschaftenverz. itd. Wien 1882.« jAifr. Holder.) V 1. in v 2. knjigi čitaš samo »Šmarje«. Šola in življenje. 95 pači, roji. .. samo ugiblješ, ne moreš razsoditi do dobra, kakšen imenovalnik sem si mislil: otirača, perač«, jutrnja, itd. — ali pa: otirač, perač, jutrnje (n.) itd. Včasih znači oboja oblika isto: otirač ali otirač« (Handtuch), perač in perač« (AVaschblauel); jutrnja ali jutrnje (isto; »Letopis« 1882/3; str. 206); roč ali roč« (Handhabe am Gefasse itd.); kopač ali kopača (Schiireisen); — včasih je pa pomen različen : pič, a (m.) — ždič (kotič pri peči, Sorgenstuhl, ondistr. 222); pič« (Nahrung, Futter); kosmač, m. (Lederapfel); kosmač«, f. pa = Stachel-beere (»Letop.« 1880; str. 138). Poskusite nadalje po »ikavski« pisavi posloveniti ta stavek: »N. N. ist in Drača, und nicht in Drač gestorben.« — Jelite tako: I. I. je umrl v Drač*, a ne (= pa ne, ne pa) ... v Drači (sic!). — Nejasno! — »ikavske* pisave velik nedostatek, zato, ker pogrešamo tu neobhodno potrebnega razločka med D raco in Dr a čem. Povse jasno in natanko bi se pa to dalo povedati po »ukavski« pisavi, oziroma po slovnici Kopitar- jevi in Miklošičevi (kakor po hrvatski in srbski), ako bi se reklo prvič: »v Drači«, drugič pa: »v Dračtt« ; a to bi razumel tudi vsak prostak slovenski tako, kakor so mu brez dvojbe jasni tudi vsi »ukavski« spisi Vodnikovi in Ra vnikarj e vi. Jasnost je vsakemu jeziku prva potreba, zlasti pa v knjigah in v pismih, posebno v pravnih. Ako ne umeš (ali »ne umeješ«) česa dobro v razgovoru, lahko poprašaš onega, s katerim se raz-govarjaš, kako si misli on to stvar; či-taje pa kaj v knjigi ali pismu, ne moreš si pomagati na ta način. Zato mislim, da bi bilo jako ugodno in tudi narodu v korist, ako bi se hoteli sosebno vsi gg. pisatelji, učitelji, pravniki, duhovniki i. dr. poprijeti zopet Kopitarjeve in Miklošičeve slovnice ter se tako v tem zjediniti ne le med seboj, nego tudi z brati Hrvati. Cim večja je jedinost med nami — tem bolje. Temu pritrjuje tudi naš veleza-služni gosp. Cigale. *6» Šola in življenje. (Piše dr. Fr. L.) ?©?? II. O a kratki sostavek velja tebi, dragi ^prijatelj, ki si mi tako odkrito v * svojem pismu razodel svoje misli o našem listu. Kako sem hvaležen za take dobre opomine, kako se veselim prostosrčne izjave, ki mi dohaja od take strani! Da, iz tega vidim, da šteje list mnogo pazljivih, mislečih čitateljev in mnogo dobrih prijateljev. Rad se ravnam in se bodem ravnal po takih dobrohotnih opominih in naj so tu pa tam celo združeni s kako neopravičeno in pretirano zahtevo. Prijatelj sme vse reči. Vem pa tudi, da ima list precej ne-prijateljev, kakor je vselej bilo, in še bode. Kako naj se vedem proti tem? Ali naj se bojujem? Ali naj vzamem v roko ostro orožje, s katerim bi mogel — zavedam se tega — marsikomu vsekati skelečo rano? Nekaterim čitateljem bi zaradi zanimivosti ugajal lak boj, to vem tudi: a vendar ne moreni po svojem načelu ustrezati tem, kajti list je namenjen resnobnemu delu in prijetni, nedolžni zabavi, a ne osebnim prepirom, ne odgovorom na nemilo, osebno ža-ljenje. Kot kristijan poznam proti takim »slovstvo (?) bogatečim« napadom ščit, nad katerim se skrhajo vsi, še tako nabrušeni kritični (?) noži. Zakaj bi ne bil večni previdnosti tudi za take izjave hvaležen? Ako hočem jaz druge voditi v Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridržane Ā© 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, TurjaÅ”ka 1, 1000 Ljubljana