Dr. J. Prešern: 
ČRNA PRST, RODICA, PA ŠE NEKAJ 
ekak čuden nemir nastane v vagonu, ko odpelje vlak 
s postaje v Nomenju proti Bistrici. Potniki se začno 
nekam navidezno malomarno ozirati proti policam, 
potem malomarno vstajajo, kot bi ne bilo nič poseb­
nega. Ko pa zavije vlak okoli Ajdovskega gradca, so 
kovčki že v rokah in oprtniki na hrbtu in kmalu stoji 
pri obojih vratih prava kača. Ta se pripravlja na 
start za dirko 50 ms postaje do slavnega bohinjskega 
avtobusa, ki kaže svojo »privlačnost« - eno od posebnih bohinjs<kih 
privlačnosti - s tem, da med suvanjem, prerivanjem s komolci in 
koleni požira vse preveliko odmerjeno porcijo potnikov. Danes gle­
dava z Janezom to tekmo • ravnodušno, ker sva tako srečna, da tega 
vozi'la ne potrebujeva. Ko tako mimo stopava proti vasi, pripovedujem 
.Janezu, kako prijetno sem se štirinajst dni prej vozil tja do Zlato­
roga, naslanjajoč se v gneči na zajetne prsi obilne dame, ki so pa­
rirale vse sunke, čas pa sem si preganjal s tem, da sem se ogledoval 
v bleščeči pleši potnika pred seboj in prešteval ostanke las na nje­
govi glavi. Vidite, tako je hitro minil čas in od prelepega Bohinja 
nisem imel nič ne jaz in ne - potniki po uspešni dirki. 
Pot iz Bistrice na Cmo prst je znana. Mimo velikega vojaškega 
pokopališča iz I. vojne na Gmajni preide čez občinski pašnik v pri­
jetno gozdno senco. Da so prvi septembrski dnevi, pripovedujejo 
lastovke, ki se v trumah zbirajo na žicah električnega voda in veselo 
čivkajo nad grobovi, ki so deloma že zravnani z zemljo; ni napisa 
na njih, ograja je razpadla, živina se lahko pase po njih - vse priča 
o nehvaležnosti ali vsaj pozabljivosti današnje generacije. Res je, 
Bohinjci so postavili na plaJnini Na kraju, kjer je bil med I. vojno 
veliki Erzherzog Eugen Lager, skromno piramidico z napisom »Bra­
nilcem Bohinja«. Pod njo so prenesli kosti ondotnega malega poko­
pališča. Na žalost tu<li ta spomenik že razpada. V gozdno senco na 
poti so vrinjene lepe košenice, mimo odličnega studenca drži pot, 
tako da ni tako dolgočasna kot tista z 'brezkončnimi serpentinami oµ 
Savice do Komne. Večkrait sem se tam že skušal zabavati s tem, da 
sem jih hotel prešteti do konca. Vedno sem se zmotil. Zato sem se 
pred štirinajstimi dnevi čutil olajšanega in neskončno presenečenega, 
ko sem zapazil, da jih je zadnji markacist začel lepo numerirati. 
Sredi pota pa je tudi on obupal in z njim tudi jaz, da bi mogel ven­
dar enkrat končno pismeno ugotoviti njih število. 
Tako se človek z lahkoto in brez utrujenosti znajde na planini 
pod Crno prstjo, na planini Za Liscem, kot jo imenujejo domačini. 
Tam je stala tja do II. vojne Orožnova koča, prva koča, ki jo je 
postavilo leta 1894 takrat ustanovljeno SPD. Bila je svoj čas dobro 
obiskana in z njo Crna prst. Zaradi okupacije tudi po tridesetih letih 
ni še našla tistega zanimanja, ki ga zasluži. Ce se danes kdo vpra-
465 

Foto dr. :r. Prešern 
Italijanski vojni spomenik, obenem zavetišče Alberto Picco - leta 1949 
šuje, zakaj niso postavljali tedaj koč po vrhovih, temveč razmeroma 
nizko (Orožnova, Vodnikova, Vilfanova in več nemških koč), je najti 
odgovor v tem, da ni šlo le za stroške prenosa, temveč je igralo ve­
liko vlogo vprašanje vode, ker betonskih kapnic tedaj še niso poznali. 
Ta planina je danes zapuščena, zanemarjena, očitno propada in 
se bliža opustitivi kot mnogo drugih. Ko smo leta 1940 prišli UJtru­
jeni s Komne pod grebeni - po vrhovih so sedeli Italijani - ni 
bila samo koča dobro oskPbovana, bila je v polnem obratu tudi pla­
nina s tamarji, pastirskimi. stanovi in vodno črpalko na sredi. Leta 
1949 je - bila tam še ena večja pastirska koča z ognjiščem in ležišči 
na senu. Danes je iz nje postal živinski hlev, tamarji razpadajo, 
vodnjaka ni več in planina se zarašča. Od nekdanje Orožnove koče 
so ostali samo še temeljni zidovi. Prvi septembrski dnevi po dežev­
nem poletju teko, sledovi kažejo, da je 'bila živina odgnana v do­
lino, vse skupaj pa dela nekam turoben vtis kljub lepemu dnevu. 
Ubereva zato hitro pot navzgor proti vrhu, kamor nismo smeli tri­
deset let, gledat smo ga smeli samo od spodaj z dolgočasne in utrud­
ljive poti pod vrhovi, navzgor, navzdol, okoli reber in podanjkov, 
če smo hoteli napraviti tisto dolgo pot s Komne mimo številnih gra­
ničarskih karavl pod vrhovi na južni strani Bohinja. 
Pot zavije pod severno prepadno steno vrha s črno liso, poka­
teri je gora dobila svoje ime, ostro na levo na sedlo, kjer stojijo 
tik ob nekdanji meji razvaline naše stražnice, obrne se nato zopet 
466 

Foto dr . .J. Prešern 
I4alijanska stražnica na Crni prsti l. 1949 
na desno, da pripelje v prav kratkem času do koče na vrhu. Ta pa 
je predelana italijanska obmejna stražnica. Imela je poprej nekako 
kupolo, dostopno iz zgradbe same, od koder je imel stražar prost 
pogled na vse nebesne strani in seve<la tudi globoko dol v Bohinj. 
Ta kupola je danes odstranjena, nekaj sten v notranjosti izbitih in 
je tako nastala koča, s kuhinjo, obednico, ki je obenem skupno l~ži­
šče z enonadstropnim pogradom za kakih 10 oseb. Vpisna knjiga 
kaže, da obisk ni ravno velik. Zaradi prelepega razgleda in čudovite 
flore je bila gora dobro obiskana, tridesetletna okupacija pa, jo je 
vrgla v skoraj popolno pozabo, iz katere se kljub velikemu razvoju 
planinstva ni mogla več dvigniti, čeprav se tura da opraviti iz Ljub­
ljane v enem dnevu s sestopom v Podbrdo. Zal, da koči manjka 
vsaka udobnost, kajti po svojem bistvu je le zavetišče. Vlaga sili 
vanjo na, vseh straneh, ker je to zgradba iz kamna· in betona, pri­
slonjena z zadnjo steno na zemljo samo. Pri drugih zgradbah so se 
Italijani temu izognili na ta način, da so steno odmaknili od zemlje, 
katero so zajezili s škarpo in napravili tako med njo in kočo hodnik 
z večnim prepihom. Pred podobnim problemom je stal graditelj ob 
predelavi rifuggia Alberto Picco wh Krna za Gomiščekovo zave­
tišče. Arhitekt je kamenito zgradbo umetno izoliral, na vrh pa po­
stavil leseno nadstropje s poV'Sem suho spalnico. 
Topel in jasen zgodnjejesenski dan je in v toplini sončnega po­
poldneva trepeta daljava v sivini soparice, ki napove<luje še lepo 
467 

vreme. Prav na vrhu, tik nad streho koče, na debeli travnati grivi 
modrujeva kot laika o teh gradbenih problemih, kot planinca pa 
uživava čudovit krožni razgled proti severu na vso dolgo verigo 
Julijcev; vse Karavanke od J epe do Begunjščice nadaljujejo dolgo 
verigo tja do Kamniških v zeleno štajersko. Iz Savske doline pre­
skoči pogled na Loško pogorje z Ljubnikom in Blegoišem in od tja 
čez Porezen v zamegleno daljavo našega Primorja. 
Vse te prelepe užitke pa greni zoprni okus po karbolineju ali 
teru, ki ga je pustil v grlu zaužiti čaj . Oskrbnica pravi, da voda 
sama sploh ni užitna, ker mora kapnica preko ploskev, namaza,nih 
z eno navedenih tekočin, okusa pa da s kuho ni mogoče popolnoma 
pregnati. Naj nama bo odpuščeno, če sva se zatekla k vinu, ki ga 
je bilo vsega skupaj po šest deci na vsakega. O, odkrit človek sem in 
rad priznam, da temu ni bil kriv samo ter ali karbolinej. Bral sem 
pri opisih vzponov na Everest in druge osemtisočake, da se v višini 
nad 8000 m pojavlja tako imenovana evforija, posebne vrste dobro­
počutje, ki je v tistih višinah smrtno nevarno, ker pričara nekaj, 
česar ni. Resnica pa je, da se neke vrste dobropočutje pojavlja že 
veliko niže, kar se • kaie v tem, da še trezni ljudje pojejo in žvižgajo 
in uganjajo šale, ki jih sicer nikdar ne. Od Abrahama dalje pa to 
poskušajo ljudje dvigniti do viška še s pijačo. Zato alkoholai iz koč 
ne - bo mogoče pregnati, pijančevanje pa se bo dalo omejiti ne s po­
licijskimi. odredbami ali s pretiranimi cenami, temveč v prvi vrsti 
le s propagando. Pa tudi z dobrimi zgl<edi. 
Ko sva vprašala, kaj bi bilo za: večerjo, je oskrbnica odgovorila: 
»Pašta -špageti.« 
Tako glaboko sem vzdihnil, da me je Janez začudeno pogledal. 
In sem mu obširno pripovedovail in opisoval svojo hrano pred štiri­
najstimi dnevi, ko sem prehodil pot iz Bohinja čez Krn in do'l do Ko­
barida. V koči pod Bogatinom sem vprašal po topli večerji. 
»špageti.« 
Na. Krnu: 
»Krompirjeva juha s špageti, fižolova sola, ta od lanskega suhega 
fižola in pražen krompir.« 
Cudovita kombinacija, ali ne? 
Nič nisem izbirčen in mi je ta večerja teknila. Tolažil sem se, 
da bom v Planinskem domu v Vrsnem prihodnjega dne dobil izdatno 
kosilo. Ko sva s tovarišem natanko opoldne vprašala po kosilu, sva 
dobila' kot odgovor protivprašanje: 
»Ali imata kruh?« 
K sreči sva imela v nahrbtniku še star krajček. Kruha da zato 
ni, tako so nam dejali, ker je pošel, v Kobarid ponj je pa tako 
daleč, dala bi se pa dobiti jajca. Za vsakega po dve sva naročila, 
prišlo jih je pa na mizo samo - tri. Toliko da jih je bilo še na za­
logi, več jih pa tudi v celi vasi ni dobiti. Razdelila sva si jih tako, 
da je tovariš dobil dve, jaz pa eno, kajti jaz imam samo še tretjino 
želodca. Matematično natančno in tovariško, ali ne? Ko sva obiskala 
še Gregorčičevo domačijo in njegov večni dom »tam pri Sv. Lov-
468 

Foto dr. J. Prešern 
Koča na planini Razor 
renci«, sva se seveda že vnaprej veselila večerje v Kobaridu, tem 
prelepem mestecu pelargonij in oleandrov pred vsakimi vrati. Nek­
danja gostilna na trgu, ima sedaj ponosen napis »hotel«. Pa so nama 
rekli, da v tistem umetnem vrtičku, obdanem z ograjo bršljina v 
čebričkih - na Dunaju pravijo takemu vrtičku »Schanigarten« -
ne servirajo, t a<k odgov-0r sva dobila tudi v točilnici, kjer so naju 
odkazali v obednico, kjer se večerja servira brez jedilnega lista le 
kot table d'hote natanko ob sedmih zvečer. I n za večerjo za sta1ne 
in prehodne goste, kaj mislite? 
»Pašta -špageti!« 
Vsa čast temu hotelu, kajti porcija je bila tako ogromna, da je 
niti tovarišev nedotaknjeni želodec ni mogel pospraviti. 
Na prst debelih slamnicah sva prebila noč in se zbudila bolečih 
kosti v prelepem jutru. Tabla pred kočo pravi, da je do planine 
Razor šest ur, na Komno pa sedem. Res? Saj nama ob slovesu oq 
šestih zjutraj pravi oskrbnicai: »Ob dveh · bosta na planini Razor.« 
(Nadaljevanje sledi) 
469