Iz zgodovinc kerščanske ljudske šole. (Dalje.) Potem so napredovali do težjega, do pisanja na papir ali pergament. *) Pisali so s terstom, ki je bil obrczan, kakor naše peresa. Da so verste na ravnost pisali , so narisali čcrte s svinčnikom (paragraplms), od tod je inie paragraf, kar prav za prav verstico pomeni. Opomnimo še, da so stari le naše velike čerke pisali (unciales), ker so bile po spoininkih po palcu — uncia — dolge, in da so tako iincnovane manjšc čerke še le pozneje po hitropisju se začele. Za nar večjo popolnomost v pisanju je vcljala urnost, to je, da je kdo tako hitro pisal, kakor liitro jc drugi govoril, kar se jc pa le nioglo doseči po okrajšavah in samovoljnih znamnjih. Dokler je Rim ohranil priproste in resnobne navade , niso računanja nič kaj obrajtali. Ko se je pa s bogastvom vsililo, so mu nekteri očitali, da Ijudstvo spriduje. Riniljani in Greki so se posluževali desetiške sostavc. Kot znamnja števil so oboji •) Papir pa ni bil takšen, kakor je pri nas navaden , ampak se je napravljal iz znotranje kožice od zeli — papiros — ki je ob reki Nila v Egiptu rastla. pis. rabili čerke abecedne. Hajtali so večjidel iz glave, poočitovali so si pa s persti, ali z enkrat eno, ki jo je Pitagona znajdel I. 584. p. K. in pa ¦/, računsko desko. Poslednja — še dandanašnji pri Polacili in Riisih v navadi — je bila razdeljena v več spahov, v ktere .so kanieučke pokladali. — Kitajci imajo v la nainen od nekdaj slonove koščene oblice na dra(u nabrane. — V pervem prahu je bil kamenček enota, v drugim desetica in tako naprej do naj višjih števil. Priprosto Ijudstvo se je učilo le dveh poglavitnih rajtb, soštevanja in odštevanja, in si je vedilo povsod pomagati. Pa menda tudi imenitni Rimljani niso bili v računanju zelo znajdeni, kajti Juli Cesar je moral iz Aleksandrije poklicati izvedenega inoža, ki je koledar popravil. V svetnih šolali v rimskem cesarstvu pa tudi skoraj brez dvombe po cerkvenih šolah je bila mladost v razrede razdeljena. Kvinktilijan iraenuje dva razreda, v ktera so bili učenci po njihovem napredovanju razdeljeni. Ce je bilo veliko učencov, je imel učitelj podučitelja, ali pa so mu zmožnejši učenci pomagali. Tudi so v šolah pri starih ojstro straliovali. Kadar so učenci kaj pregrešili, jih niso ne le ojstro grajali, ampak so jih tudi s sibo našeškali; včasih, se ve pa, da so pridne tudi obdarovali. X*eki Verij, ki je podučeval tudi Avgustove vnuke, je za darilo odmenil bukve posebno velike cene, za ktere so se, učenci poskušali. Da se pa tudi manjših spodbudil ni manjkalo, se lahko verjame. (Daijepni.)