NAGRADNI
KUPON
Januar - št. 4
DARWI L
SREDNJE STROKOVNO ŠOLSTVO LEZE IZ DOLGOV: da bi bU pouk bolj kvaliteten, bodo uredil prispevek b osebnih dohodkov
STROKOVNO ŠOLSTVO NE BO VEČ HIRALO?
Dolgo je srednje strokovno šolstvo v Sloveniji živelo na beraški palici, še zdaj se je ni rešilo, mogoče pa bomo v teh dneh vendarle dočakali, da bo shodilo, kot se spodobi.
Posledice praznega žepa bomo čutili še dolgo. Sredi hudih finančnih težav je srednje strokovno šolstvo zapustilo precej predavateljev. Inženir, ki mu v gospodarski organizaciji lahko dobro nese, je kot predavatelj na strokovni šoli dobil ob koncu meseca približno toliko kot učitelj osnovne šole, zato sl je seveda raje izbral delovno mesto z boljšim plačilom.
Direktor centra strokovnih šol v Ljubljani tov. Železnik je finančne težave prikazal tako:
»Vodil sem evidenco, koliko časa so naši samoupravni organi porabili za posamezne stvari. Ugotovil
RAŠKA,
BOKAL
sem, da so največ časa zapravili za to, kako dobiti denar, za pedagoško delo pa je ostalo bora malo
česa.«
Direktor centra strokovnih šol Ima celo natančno razdelitev časa: upravni odbor in svet šole sta z razpravljanjem o reševanju finančnih težav porabila 77 odstotkov časa svojih sestankov, deseti del so namenili kadrpvskim zadevam in tisto bore malo preostalega časa so se lahko pogovorili še o pedagoškem delu.
Sicer pa je bila v Sloveniji prva In največja skrb vseh strokovnih šol zares ta, kako dobiti denar in nadaljevati s poukom. Osnovna naloga šol, tudi strokovnih, je seveda nekaj drugega ...
Nadaljevanje na I. strani
t DINAR ZA NAŠO PLANICO
V času, ko teče današnja številka Tedenske tribune skozi rotacijske stroje, so se v Tržiču in Škofji Loki zbrali gledalci na prireditvi »Za našo Planico«. Kot smo že poročali, bo vstopnina z obeh prireditev šla za gradnjo smučarske skakalnice v Planici in za razvoj smučarskega športa v Sloveniji.
V obeh mestih, tako v Škofji Loki kot Tržiču, so se organizatorji zelo potrudili, obe kino dvorani pa sta se odrekli odškodnini — v korist nove planiške skakalnice. V prihodnji številki bomo o obeh prireditvah obširno poročali.
Smučarska zveza Slovenije in organizacijski komite Planica sta pred nekaj dnevi izdala darovalne listine za en, deset in sto novih dinarjev. Listine za en novi dinar bodo razposlali predvsem po šolah. Slovenske in celo nekatere hrvaške tovarne »o
akcijo izdatno podprle, zato bodo približno vsako tisočo listino izžrebali in lastnika nagradili. Ljubljanski šumi in zagrebški Kraš bosta seveda nagrajevala predvsem s svojimi sladkimi izdelki, o nagradah drugih podjetij bomo pa še poročali.
60 starih milijonov za novo Planico je že zbranih, manjka pa še prav toliko. Zgodaj spomladi bodo pod Poncami zgradili nalet in končali most, s tem pa bo skakalnica v glavnem zgrajena. Cez nekaj dni bo organizacija FIS odločila, kje bo stal sodniški stolp.
Z darovalnimi listinami bodo zbrali okrog 25 starih milijonov dinarjev, šolska vodstva in učenci bodo pri razpečavanju listin gotovo z veseljem sodelovali, saj gre za našo Planico, ki nam Je v ponos pred vsem svetom!
TT
PONOVNO
ISCE
NAJBOLJŠO
KRANJSKO
KLOBASO
— TT drugo leto zapored išče najboljšo kranjsko klobaso v Sloveniji!
S tekmovanjem za najboljšo kranjsko klobaso smo začeli že lani. Čeprav je bil to šele prvi poskus, Je to nenavadno tekmovanje že v prvem zamahu naletelo na nepričakovan odmev in prav zategadelj ■mo se v uredništvu odločili, da bo tekmovanje za najboljšo kranjsko klobaso postalo tradicionalno.
Pogoji naše akcije »Kranjska klobasa« 68« so podobni kot lani. Predvsem za vse udeležence popolnoma enaki!
Kranjska klobasa Je namreč ena izmed tipičnih slovenskih narodnih Jedi, ki pa tal ni več tisto, kar Je včasih bila. Poglavitni namen naše akcije Je: poiskati tipično kranjsko klobaso.
0 V naši akciji »Kranjska klobasa 68« lahko sodeluje vsak, ki izdeluje kranjske klobase, bodisi da Je gostilničar, mesar ali pa iz trgovske branže. Vsakdo (pa naj bo to podjetje ali privatnik), ki se teli udeležiti tekmovanja za najboljšo kranjsko klobaso v Sloveniji, mora do vključno 21. februarja 1968 poslati v naše uredništvo — TT, Tomšičeva 3, Ljubljana — dve kranjski klobasi. Na paket naj ne napiše svojega naslova, pač pa naj napiše le šifro, hkrati pa naj v zapečateni kuverti pošlje poleg šifre še svoj natančni naslov.
Kuverto bo ob degustaciji odprla šele strokovna komisija.
Komisija bo sestavljena iz strokovnjakov, ki bodo na degustaciji v nacionalni restavraciji hotela SLON točkovali vsako klobaso po vnaprej pripravljenem in podrobno izdelanem ključu. Po končani degustaciji bomo svečano podelili častni naslov »Kranjska klobasa 68« in hkrati najboljšemu izdelovalcu izročili diplomo.
Torej, vsakdo, ki sl želi potegovati za ta častni naslov, naj do 21. februarja pošlje dve kranjski klobasi, katere bomo do dneva degustacije deponirali v hladilnem trezorju hotela SION.
f mm
M?-
i i 4»W kKfil i: 11 :l i h}
4
Ljubljana, 24. januarja 1968
Leto XVI.* Cena 80 par (80 starih dinarjev)
Uredniška sporočila
24« Januarja 1968
Po dolgih premi Sijanjih smo se odločili.'za raz Širitev Tedenaks tribune. Od prihodnjega tedna naprej boete dobili vaak teden naaeeto 20
kar 24 strani zanimivega branja. Se pravi približno Štiri strani na dan, če ga berete vaak dan malo in Se naj vzdrži do naslednje srede. Za Soboto zveS er, ko lahko ostanete malo dlje pokonci, vam priporočamo branje naših novih štiri strani, zanimivega romana "Poslednja ladja iz Beni Han Darnha". T treh naslednjih številkah bo izšel celoten roman, pote* pa vas Saka že naslednji roman "Knjižnice Tedenske tribune". Zaradi razširitve bo odslej TT za spoznanje dražji, en novi dinar, vendar ga bodo dobivali naročniki z že plaSano naročnino še po stari. ceni. Prepričani smo,da nem zaradi kvalitete romanov in zajetnejšega časopisa podražitve ne boste zamerili, ampak boste zaradi večje pestrosti, ki vam Jo hkrati obljubljamo, še bolj segali po njen.
leteče uredništvb bo prihodnji teden obiskalo Škofije. Kje in kdaj, preberite v naslednji številki.
VREME
V minulem tednu je bilo najbolj mrzlo na Finskem, kjer se je živo srebro spustilo pod —35 stopinj Celzija. V zahodni polovici Evrope je prevladovalo sorazmerno toplo vreme, celo najnižje nočne temperature so bile nad 0 stopinj Celzija. Pogoste padavine so bile nad vzhodnim Sredozemljem.
Snežne razmere 22. jan. ob 07: žičnica Krvavec 60 cm, žičnica Velika planina 70 cm, Ljubelj — predor 55 cm, vrh Zelenice 70 cm, žičnica Vogel 100 cm, Kredarica 43 cm, Planica 40 cm.
Pogostnost padavinskih in suhih dni med 20. in 28. januarjem po dolgoletnih opazovanjih
H§ NAJVEČJA VERJETNOST S ZA SUHO VREME
3 SPREMENLJIVO VREME
I
J NAJVEČJA VERJETNOST ZA PADAVINE
Področje visokega zračnega pritiska se razprostira nad evropskim kontinentom. zato bo v sredini tedna prevladovalo suho vreme.
ZDAJ GRE PA ZARES! PRED VAMI JE ČETRTI KUPON ZA	UREDNIŠTVO TT
ČETRTI BRILJANTNI PRSTAN, KI GA ZA BRALCE TEDENSKE	P. P. 150/111
TRIBUNE POKLANJA	^	LJUBLJANA
DARWIL
ČE BI HOTELI POSTATI LASTNIK 450.000 DINARJEV VREDNEGA BRILJANTNEGA PRSTANA. BERITE NAPREJ.
IZREŽITE TUDI TA ZADNJI KUPON ČETRTEGA KOLA IN GA SKUPAJ S PRVIMI TREMI KUPONI NALEPITE NA DOPISNICO - PISEM NE BOMO UPOŠTEVALI. RAZEN SVOJEGA NASLOVA NAPIŠITE NA DOPISNICO ŠE POLJUBNO ČRKO ABECEDE IN POLJUBNO ŠTEVILKO OD 0 DO 9. NA PRIMER M 7. VSE NASLOVITE NA
IN ZADEVA JE ZA VAS OPRAVLJENA. VSE DRUGO PREPUSTITE NAM.
MORDA BOMO IZŽREBALI PRAV VAS.
ČE PA STE PREPRIČANI, DA NIMATE SREČE, POZNAMO TUDI DRUGAČNO POT DO PRSTANA. TAKŠNEGA, KOT GA LAHKO DOBITE PRI NAS, ALI DRUGAČNEGA LAHKO IZBERETE MED TISOČI IZDELKOV, KI JIH IMA V TRSTU NA ZALOGI GENERALNO ZASTOPSTVO ŠVICARSKE TOVARNE UR DARVVIL
ČE BOSTE PRIŠLI V TRST, STOPITE NA TRGU SAN ANTONIO NUOVO 4 BREZOBVEZ-NO TUDI V NAJVEČJO IN NAJMODERNEJŠO TOVRSTNO PRODAJALNO V EVROPI.
81 Oli
hm ii" iiimii t ii	irmn
ODMEVI
SODIŠČE IŠČE RAZSODNIKA
Ob tem članku se ml Je nehote vsilila primerjava z mračnim srednjim vekom, ko si je vsak fevdalec na svojem posestvu postavil sodnika in ga plačeval za sojenje v njegovo korist. Tudi naše občinske skupščine si izvolijo za osem let sodnika, kateremu potem odmerjajo njegov kos kruha iz svojega proračuna Prepričan sem, da ne »»radi sojenja v njihovo kori«*, vendar ro doulnja«* aa
takšno sojenje nedvomno zelo velike.
Sodnike je treba čimprej rešiti takšnih skušnjav, saj načelo zakonitosti, ki naj ga v praksi spoštujejo, pomeni tudi enako uporabo zakonov na ozemlju SFRJ. Boljše ali slabše ugotavljanje pravice ne more biti odvisno od republiških, še manj pa občinskih meja.
So s tem seznanjeni tudi naši poslanci ter republiški upravni organi?
ALBIN IGUGAJ, ftkofja Laka
PARADA IZGUBLJENEGA ČASA
Priporočam nekatere rešitve:
1.	Udeležence sestanka, seje, konference itd. je treba nagraditi po učinku, za kar pa Je treba prej izdelati pri meme pravilnike.
a) oceniti aktivnost udeleženca, koristnost njegovih predlogov, upornost v izvrševanju sklepov.
b) obsoditi in prepovedati: diskusijo zaradi diskusije ter dičenje s tujim perjem. Odstraniti kimavce, ki takoj potrdijo vsak sklep. Zaradi sejnin bi morale biti seje v prostem času, da ne bo priAlo do všUldh delovnih bpadov. <5*
bodo sejnine dobre, ni bojazni, da jih požrtvovalni lovci za denarjem ne bi skušali dobiti.
2.	Druga možnost: sestanke in konference prepustiti upokojencem, ki imajo največ izkušenj in časa. Tako bi vsaj ostali vemi tradiciji starih Slovanov, ki so jih vedno vodili starčki — in to ne slabo!
VLADIMIR FELE Slovenj Gradec, " -rtizanska pot 8
POVPREČJE JE ŠLO MIMO KOZJANSKEGA
Solze so mi kapljale na članek, ko sem ga brala. Ne motreni at misliti, da ee to
dogaja v naši domovini, in to sedaj, ko je standard na splošno visok. Ne gre mi v glavo, da ti otroci stradajo, da nimajo obleke, odeje.
Rada	bi pomagala	tem
otrokom. Prosim vas, pošljite mi naslov, da bi prišlo vse res v	prave roke.	Pro-
sim vas, apelirajte preko RK na	bolj razvite	obči-
ne, kot je na primer naša domžalska, da bi z dotacijami pomagale zaostalim. Vsak uslužbenec naj bi vsak mesec dal I N din za kruh tem otrokom.
Morda se bodo slovenska javnost, podjetja, ustanove J*aJ zganili oh tem članku t* prispevali kaj ▼ t* na-
men. Podpiramo Šport, plačujemo pevce, ki se zvijajo pred mikrofoni, ne pomislimo pa na revščino v naši neposredni bližini.
MINKA PETERKA Domžale
RAZGLEDI
Jezni občan Vilko Soline iz Krškega se v prvi Januarski številki boji za nravnost prebivalstva, ki ga zadnja stran TT zapeljuje v skušnjave. Ne bom trdil, da so omenjene slike umetniški vzor, da o tehnični plati ne govorimo. Prva obramba nravnosti je že v tehnični plati medalje — često si mora človek predstavljati, kaj naj na sltkl
©e imajo ljudje grdo fantazijo, TT ni kriv za to. In četudi bi TT črtal zadnjo stran, ne bo fantazija postala nič bolj svetniška. Po logičnih zaključkih bi torej morali uvesti ločena kopališča ali pa kopalne obleke po modi iz leta 1890, kajti eam vrag preži izza bikinijev in nedrčkov ter zapeljuje nedolžno slovensko ljudstvo.
Pomirite se! Tukaj na severu bi take slike veljale za precej puritanske. Celo v precej drznejših slikah ne vidijo ljudje nič slabega. To dokazuje le, da je grdo samo tisto, kar človek hoče videti grdč.
RADO OMOTA,
Vendarle je nekdo napisal to, kar nas žene pri branju vašega lista vedno peče! Kakšen namen ima nenehno prikazovanje golih žensk, ki zavijajo oči in pozirajo z raz-mršenimi lasmi? Naj bi bila to socialistična žena? Me jo poznamo drugačno!
2e članki o nenravnosti v starem Rimu, Grčiji in drugod povedo dovolj. Ne povedo pa, da so vsi narodi, ki so tako živeli, izginili. Torej hočete propad Slovencev? Čudna kultura!
Tisti, ki pri vas določa take slike, naj dobi malo manj prejemkov, zavijte ga v pornografsko sliko,..
Bralke 1» Kranja (brca podpisov)
isBMonsnnaaBMnaHHH
VELIKA RAZPRODAJA ZIMSKE KONFEKCIJE, PERILA, PLETENIN IN OBUTVE Z OD 20% DO 60% POPUSTOM
od 13. do 31. januarja 1968 V VELEBLAGOVNICI »NAMA« LJUBLJANA
v poslovalnicah: »TRGOVSKA HIŠA«, Tomšičeva ul. 2 In KONFEKCIJA »ELITA«, Čopova ul. 7
- dekliške konfekcij«: oblak* In piaSM
• n konfekcij«: oblek*, kostimi, kril*, plašči 1* tvreed, veiour In moher tkanin, kozjega velourj«, »kaj« In Is umetne*« krzna
- moška konfekcij«: obleke — dlolen, pleš« ta velourj« In tweed«
— obutev: moto, tenak* tn otarošk« — simskA
Id delno tudi ostal« obutev
— moške in tensk* pletenin«
— rasne garniture ek dojenške
— moške in tensk* rbkevta*
— tenek« noguvloe
— fantovske srnjo*
N
sa
JE POVODENJ OSEBNIH DOHODKOV ZAJEZENA?
POGLED ZA KULISE PREPIHA V PRAVOSODNEM SISTEMU
OBTOŽENI KAZENSKI ZAKONIK, VSTANITE!
MMAMH/
U O&AOTI
Med zadnjimi lanskimi sklepi zvezne skupščine je zakon o zamrznjenju osebnih dohodkov. Sindikati bo nasprotovali, deš da tak zakon ničesar ne rešuje v dohodkovnem sistemu, ki ga uvajamo, in javnosti so obširno pojasnili svoja stališča, ki pa jih zvezna skupščina ni sprejela. Komentatorji opozarjajo na številne izkušnje, ki jih že imamo z zamrznjenjem cen, dohodkov itd., s čimer pravzaprav odlagamo reševanje problemov v dohodkovnih in samoupravnih odnosih. Korenine anomalij in špekulacij so v neustreznih predpisih o ravnanju z dohodkom, ki omogočajo delitev dobička ne glede na delo. Delitev na takšnih osnovah, ki ustrezajo ekstenzivnemu gospodarjenju in omejujejo vpliv delovnih organizacij z mnogimi vnaprej določenimi »pravili igre« (kolektivi jih izigravajo, ker jih niso sami sprejeli), utegne postati žarišče inflacije, če je ne bi preprečili z zakoni ekonomskega gospodarjenja. Zato ni čudno, da v industrijskih delovnih organizacijah v glavnem ni večjih anomalij v delitvi osebnih dohodkov in dohodka sploh, da pa so očitne anomalije v tistih vejah gospodarstva, v katerih vplivi ekonomskega gospodarjenja niso tako močni ali pa jih sploh ni — v elektrogospodarstvu, zunanji trgovini. bankah, zavarovalnicah, loterijah, poslovnih združenjih itd.
Vzroki pretiravanja v delitvi osebnega dohodka so torej znani, vendar se zakon o zamrznjenju osebnih dohodkov ne ukvarja z njimi, temveč s posledicami, ker preprečuje le nadaljnje neustrezno povečevanje osebnih dohodkov. Vendar zakon dovoljuje tudi izjeme in omogoča neomejeno povečevanje osebnih dohodkov, če je mogoče dokazati, da je delitev osebnih dohodkov v posameznih delovnih organizacijah zares uspeh dela. Toda kako to dokazati v dejavnostih, kjer še ni izrazitih ekonomskih odnosov? Na to vprašanje je težko odgovoriti brez strokovnjakov in ne bomo poskušali. Trenutno nas bolj zanima, kako so naši ljudje sprejeli ta administrativni ukrep za omejitev osebnih dohodkov in kaj nasploh mislijo o takem omejevanju osebnih dohodkov.
Povprečni Jugoslovan je za tak ukrep!
Center za raziskovanje javnega mnenja inštituta družbenih ved je o tem anketiral 2500 prebivalcev od 18 let starosti naprej, vseh poklicev in iz vseh republik. Ugotovil je, da je 70 odstotkov anketiranih za omejevanje osebnih dohodkov z administrativnim ukrepom kot skrajno možno rešitvijo. Proti se je izreklo le 11 odstotkov anketiranih — največ v Bosni in Hercegovini in Sloveniji, najmanj pa v Hrvutski in Orni gori. Anketa je pokazala tudi to, da člani Zveze komunistov in organov samoupravljanja bolj previdno govorijo o tem in o spremembah temeljnih elementov našega gospodarjenja. Proti omejevanju osebnih dohodkov je namreč 19 odstotkov članov Zveze komuni-/ stov in 14 odstotkov članov samoupravnih organov.
Ta analiza ankete daje seveda samo splošno sliko o razpoloženju naših ljudi do delitve osebnih dohodkov. Zbuja močan vtis, da Je velika večina naših ljudi — več kot. dve tretjini — za administrativno omejevanje osebnih dohodkov. Zbuja vtis, da je velika večina naših delovnih ljudi nemočna v delitvi dohodka in zato odobrava »zaščito« od dejavnikov, ki so zunaj samoupravnega obsega kolektivov. To bi pomenilo slabo oceno samoupravljanju ta zaupanje v »čvrsto roko«. Hkrati pa to navaja tudi na pomislek: Kako slabo imajo sindikati izmerjeno »temperaturo« delavcev, če Je večina članov za zamrznjenje osebnih dohodkov, sindikat! pa so proti tej nesistemski rešitvi?
Toda posploševanje je nevarno, ker zapeljuje k napačnemu sklepanju. Anketa je namreč pokazala tudi to, da so delavci tem bolj za administrativno omejevanje osebnih dohodkov, čim manjši so njihovi osebni dohodki, in vedno bolj proti, kakor imajo večje osebne dohodke. Pomeni, da so v delovnih organizacijah, kjer je gospodarjenje slabo ali pa gospodarijo rentabilno na račun osebnih dohodkov delavcev, za uravnilovko v delitvi osebnih dohodkov, kjer pa so že dosegli visoko produktivnost, temu nasprotujejo, zlasti če imajo možnosti za nadaljnje povečevanje produktivnosti ta s tem osebnih dohodkov. Značilno je tudi to, da se nasprotovanje proti administrativnemu orne jevanju osebnih dohodkov stopnjuje tudi s Btopnjo izobrazbe, ki vsekakor povečuje sposobnost delavcev in možnost za boljše uspehe dela. Ne moremo mimo dejstva, da so se v anketi najbolj izrekli proti administrativni omejitvi osebnih dohodkov prav uslužbenci z visoko ali višjo strokovno izobrazbo, medtem ko so neposredni proizvajalci, ki ustvarjajo dohodek, za tak ukrep v primeru, če druge rešitve ni. Toda tega ni težko pojasniti, kajti vedeti je treba, da je povprečni Jugoslovan za omejitev osebnih dohodkov le tedaj, ko sam ni prizadet.
Nepremagljiva uslužben-ska mentaliteta?
Največ sporov med proizvjalci ta drugimi delavci Je bilo doslej v delovnih organizacijah prav zaradi tega, ker so orne-
2 E3l2 24 |-196S
Jitve navadno prizadele neposredne proizvajalce, uslužbencev pa ne. S tem lahko nemara pojasnimo tudi dejstvo, da se je večina kvalificiranih ta visoko kvalificiranih delavcev izrekla za omejevanje osebnih dohodkov, ker jih je k temu pripeljalo prepričanje, da sami tako ali tako ne morejo biti prizadeti, saj ne morejo presegati osebnih dohodkov tistih, ki so po lestvici dohodkov nad njimi.
Delitev osebnih dohodkov, žal, še vedno ni dosti drugačna od »uslužbanske« lestvice, ki praviloma določa najvišje prejemke generalnemu direktorju ta najnižje snažilki, ne glede na to, koliko kdo naredi. To je nazadnje pokazala anketa »Borbe« šestih delovnih organizacij, ki so razen ene izjeme vse prizadete z zamrznjenjem osebnih dohodkov in so si decembra na hitro podelile dobiček, da jih zvezna skupščina ž zakonom ne bi prehitela. Med temi je beograjsko in jugoslovansko ‘uvozno izvozno podjetje »Centroprom«, kjer ima generalni direktor 439.575 S dinarjev mesečnih osebnih dohodkov, snažilka pa »le« 87.483, »Jugobanka« — generalni direktor 480.900, snažilka 72.700, Jugoslovanska kmetijska banka — generalni direktor 423.000, snažilka 66.000, Jugoslovanska loterija — generalni direktor 323.185, snažilka 70.000, podjetje za uvoz in izvoz »Rapid« — generalni direktor 356.000, daktilografka
151.000,	in industrija kmetijskih strojev »Zmaj« za primerjavo: generalni direktor 227.570, snažilka 44.232.
Sanjo v največji občini Beograda, ki je v središču mesta (Stari grad) je 29 delovnih organizacij, ki so decembra na hitro izplačale dobičke, med njimi je nekaj takšnih, v katerih so posamezni člani delovne organizacije dobili tudi po milijon dinarjev osebnih dohodkov samo za mesec november ali december. Vseh delovnih organizacij, ki so delile dobiček v decembru in novembru, je 85, decembra so razdelile za milijardo 189 milijonov S dinarjev več osebnih dohodkov kot novembra oziroma za 90 Odst. več, kot pa znaša •povprečje prvih 9 mesecev lanskega leta.
Obsodba mestnega komiteja - gluhim ušesom
Tako kot »Borba« se tudi nihče drug ni ukvarjal z analizo delitve v teh delovnih organizacijah drugače kot s primerjanjem osebnih dohodkov z industrijo. Po njej je očitno, da je razlika tudi do stoodstotna. Dejstvo pa je, da so bile te organizacije že prej previdne in so osebne dohodke izplačevale tudi v »naturi«. V nekem izvoznem podjetju so, na primer, pošiljali svoje delavce na »službena« potovanja tudi v dežele, s katerimi trenutno niso imele nobenih poslovnih stikov — na nagradno letovanje. Ne morem reči, ali so tudi banke tako pošiljale svoje ljudi v tujino na prakso, toda asociacija se ponuja. To pa je najbolj groba kršitev vseh načel nagrajevanja po delu, ki jih nihče ne more opravičiti s sklicevanjem na interne pravilnike o delitvi osebnih dohodkov, utemeljene s statuti podjetij.
Mestni komite ZK Beograda je sicer obsodil decembrsko delitev dobičkov ta zahteval od odgovornih ljudi v teh delovnih kolektivih, naj javno pojasnijo svoje odločitve, ki kršijo sklepe VIII seje CK ZKJ o delitvi osebnih dohodkov in dohodka, toda naletel je na gluha ušesa. Dva sestanka sekretarjev osnovnih organizacij ZK teh podjetij v občinskem komiteju sta pokazala, da komunisti ne poznajo niti sklepov CK ZKJ o delitvi dohodka in da nimajo političnih stališč o tem. Sekretarji so zatrjevali, da je bila delitev v bistvu pravilna •— v skladu s pravilniki, in da se ne bi bilo treba spraševati o politični odgovornosti komunistov, zlasti zato, ker so nerešena še nekatera sistemska vprašanja in ker niso kršili načel dobrega gospodarjenja. Nekateri so celo izrazili prepričanje, da je zamrznjenje osebnih dohodkov »politični poraz, ki daje osnovo silam, ki so v bistvu proti samoupravljanju in delitvi po delu«.
Značilni sta predvsem mnenji »Jugobanke« in »Centroproma«. V Jugobanki trdijo, da niso kršili sklepov VIII. seje CK ZKJ, ker niso presegli zgornje meje delitve, predvidene z zamrznjenjem osebnih dohodkov, a »Centroprom«, zunanjetrgovinsko podjetje, ki Je imelo lani manjši poslovni uspeh kot predlanskim, jo kljub temu po tradiciji konec novembra in decembra izplačalo trinajsto in štirinajsto plačo.
Občinski komite je imenoval komisijo, ki naj prouči odgovornost komunistov teh delovnih organizacij in poroča komiteju do 1. februarja, toda čas teče, in utegne se zgoditi, da odmrzovanje osebnih dohodkov ne bo doživelo, da bi se delitveni odnosi izboljšali. Polemika o odgovornosti posameznih članov teh kolektivov, zlasti pa komunistov, za pravilnost delitve po delu, bo namreč imela pravd smisel le tedaj, če bo razbila dosedanjo uslužbensko mentaliteto razvrščanja ljudi po tarifnih, startnih, uslužbenskih in drugih razredih, startnih osnovah ta drugače.
Utegne se namreč zgoditi, da do odjuge osebnih dohodkov ne bomo uspeli zgraditi nasipov, ki bi nas v prihodnje obvarovali pred poplavo nenačelnosti v nagrajevanju.
VIKTOR SIREC
Tudi naš pravosodni sistem, ki iz dneva v dan zaostaja za življenjem, potrebuje reformo, slišimo vse pogosteje. Četrti plenum je prizadevanja po prepihu te vrste še pospešil. Tako je s prvim januarjem letos že noveliran (tako pravijo pravniki spremembam in dopolnilom) kazenski postopek in strokovnjaki pripravljajo še eno veliko spremembo: izvrševanje kazni bodo prenesli z uprave notranjih zadev v izključno pristojnost pravosodnih organov. To pomeni v praksi med drugim, da kazensko poboljševalne domove in zapore ne bo-i do več upravljale »notranje zadeve«, ampak pravosodje.
Pa kazenski zakonik? Debela knjiga s 326 členi, ki pripovedujejo o tem, kakšno kazen si si prislužil, če si storil večje ali manjše kaznivo dejanje?
Vselej, ali vsaj pogosto, kadar zabavljamo nad premilimi, prestrogimi kaznimi ta druge vrst« krivicami za sodniško mizo, si potihoma predstavljamo, da so vsemu, kar nam ni povšeči, krivi paragrafi. Zato smo, malo za šalo in malce zares poklicali to pot na zagovor — kazenski zakonik.
»Starost?«
Najprej so me naredili leta 1951. Noveliran sem okoli leta 1960. Pa še vedno mi ne dado miru. Dopolnjujejo, spreminjajo, debelijo in črtajo me v velikansko veselje sodnikom tako rekoč sleherno leto Tako se valja po sodnikovi mizi namesto mene in »postopka« še kup uradnih listov in knjižic s spremembami in dopolnili. Menda ni treba posebej poudarjati, kakšna obremenitev je to za sodnike, pa tudi tveganje, da bo eno od novel slučajno spregledal — in razsodil narobe.
»Kaj meniš, kaj bi v tem pogledu storili s teboj?«
»Ali naj mi tekst temeljito prečistijo in prepihajo, ali pa bi bilo morda celo bolje, ko bi »glavni« vse še enkrat dobro premislili — in me napisali na novo? Pri tem mi je čisto vseeno, če me bodo delali po ruskih vzorih, kot nekoč, pa se menda pri nas niso kaj prida obnesli; ali po francoskih in angleških, da o pravosodju Marije Terezije, ki je posebno v čislih na severu domovine, ne govorimo. Nikar me tako čudno ne glejte! Niste še nikoli slišali, da je ves »jus« pravzaprav le golo prepisovanje?«
»Obtožbo, da si neurejen, torej priznaš?«
»Priznam.«
»Ljudje radi trdijo, da si premil. Kaj porečeš k temu?«
»Nimajo prav. Le prelistajte me — in ugotovili boste, da premorem naravnost orjaško lestvico sankcij od najostrejših do najmilejših kazni. Sodišča se običajno odločijo za milejše, čemu? To morate vprašati njih. Soditi in presoditi ni vselej lahko, zlasti še, kadar primanjkuje dokazov. Poleg tega še tole: skoraj vse novele kazni zvišujejo in podaljšujejo. Pri tem pa se kaznovalna politika ves čas prav nič ne spreminja. Kaj to pomeni? Pomeni, da je vprašanje, če je bila tista novela sploh potrebna ...«
»Menda je v tebi nekaj nepotrebne navlake, ki bi jo bilo treba odstraniti?«
Nadaljevanje s 1. strani
Da je bilo doslej strokovno šolstvo res na beraški palici, lahko še bolj upravičeno govorimo zato, ker Je živelo tako rekoč od milodarov. Pomagale so gospodarske organizacije ta občinske skupščine, te pa so kaj rade pozabile na svoje obveznosti, kar se je v šolah zelo čutilo.
Skupščina SR Slovenije je sprejela priporočilo, po katerem naj bi strokovno šolstvo financirale gospodarsko organizacije. Prispevajo naj najmanj en odstotek od svojih bruto osebnih dohodkov. Izjema so bile tiste gospodarske organizacije, ki so imele šolo tako rekoč na tovarniškem dvorišču. TAM, Litostroj, Iskra in še nekatera podjetja namreč šolajo kadre za svoje stroke, zato jim ni bilo potrebno plačevati omenjenega odstotka, ker so ga porabile za svoje šole.
Občinske skupščine naj bi po tem priporočilu skrbele, da denarja za srednje strokovne šole ne bo primanjkovalo, zato bi morale po potrebi še kaj dodati iz svojih proračunov.
Takšno je bilo priporočilo, to pa ni nekaj obveznega, zato ga je vsak spoštoval tako, kot je mogel in hotel. Nekatere gospodarske organizacije so vzorno plačevale svoj prispevek, druge so se temu izmikale, nekatere so pazile na to, koliko bodo dala druga podjetja ta nato po njihovem vzoru še same niso ničesar prispevale.
Prosjačenje pri bogatih in revežih
Predvsem je jasno to, da je bilo takšno zbiranje denarja precej daleč od samoupravljanja. O vsem sta se dogovorila župan in direktor in v tem pogovoru je prvi moledoval in prosil, drugi pa barantal za čim manjši znesek. Res je bilo vse to na pogodbenih odnosih in večina podjetij Je tudi obljubila, da bo svoj odstotek v redu plačala, toda ... Lani julija je bilo strokovno šolstvo globoko v dolgovih. Manjkalo Je milijardo ta 665 milijonov starih dinarjev. Gospodarske organizacije torej niso mogle vzgajati svojih kadrov.
Prosjačenje pri delovnih organizacijah ni uspevalo in bi bilo vsako leto težje. Strokovno šolstvo je moralo še bolj zategniti pas takrat, ko so nekatere gospodarske organizacije ugotovile, da se lahko plačevanju prispevkov izognejo. Posnemale so jih še druge ta strokovno šolstvo je zares životarilo. Nekatere občine v prvem polletju lani niso prispevale niti dinarja (Lendava in Ljutomer), drugje so
»Najbrž mislite na dejanja zoper čast? Tu imate prav. Treba bi bilo temeljito pretehtati, kaj od tega sploh še sodi h kaznivim dejanjem, kaj pa bi lahko označili kot — denimo — prestopek?
Na primer: koza. Soseda vam je v jeziku rekla: »Koza!« Vi si kaj takega seveda ne dovolite in ste jo tožili. Ne glede na to, da ste se pred sodniki navsezadnje »pogh-hali«, bo ostala soseda lahko zavoljo ene same koze vse življenje v kazenskem registru ...«
»Kaj pa znameniti »omnibus člen« 213? Za njim se menda imenitno skrijejo vsi ugledni tovariši, ki so si v podjetju privoščili milijonček, dva, za privatne potrebe?«
»Menite člen o nevestnem gospodarskem poslovanju: Posledice so lahko tudi tod stroge; celo do pet let kehe ti ne uide, če td vse potrebno dokažejo. Toda prava tragika omnibus člena ni v tem, da bi bil klobuk, s katerim se da vse pokriti. Predvsem ga — premalo uporabljamo.
Cernu? Kar zadeva gospodarski kriminal, se lovijo nanj v glavnem le še manjše ribe. Poneverbe, goljufije v službi, tatvine, grabež. Mesarje sodimo, če zaračunavajo k mesu papir, pa blagajničarke in nižje delavce v administraciji, ki so se okoristili z enkratno priložnostjo. Vse to ni člen 213. Moral pa bi biti bolj obrabljen! Oglejte si le poročilo SDK za letošnje leto! V njem boste našli čeden seznam podjetij, ki so zaključila lansko poslovno leto z izgubo. Objektivne težave? Deloma že ... Toda čiste izgube podjetij zgolj zavoljo nesposobnosti vodilnih ljudi in slabe organizacije dela nikakor niso objektivne težave. Tod bi prišel člen 213 še kako do veljave, ko bi mogel...«
»In čemu ne more?«
»Sancta simplicitas! Naj vam pridigam o osebni odgovornosti, ki jo v delovnih organizacijah še vse premalo preciziramo in se zmore imenitno skriti pol plaščem delavskega samoupravljanja? Naj vam govorim o politični odgovornosti za negospodarsko poslovanje, ki je povsem neoprijemljiva? In navsezadnje: čemu naj trošim besede o kolektivni odgovornosti, ko pa veva oba, da le — ta splohi ni sankcionirana .. .«
»Zadnje čase slišimo marsikaj zanimivega o tem, da goljufije z devizami sploh niso več kaznivo dejanje, ampak samo še prekršek?«
»Tod se tudi sam ne znajdem, priznam. Do leta 1965 je stalo v mojem 234. členu jasno in glasno, da sodijo pod kazniva dejanja poleg nedovoljene trgovine z zlatom tudi devizne goljufije in goljufije s tujo valuto. Leta 1965 pa je prišla novela: kaznivo dejanje je ostala le še trgovina z zlatom, trgovanje z devizami in tujo valuto pa se je preselilo med prekrške...
In samo vam na uho: včasih to celo prekršek ni več! Kadar na primer nabira uvozno podjetje privatne žiro račune za narodov blagor po Prekmurju, da bi uvažalo — denimo — avtomobile — ta Jih prodajalo kupcem za dinarje, zamižijo vrli
bili prav teko daleč od realizacije, z gospodarskimi organizacijami pa Je bilo še slabše. Celo zavod, ki je lani delil milijonske plače, o čemer so pisali časniki, ni našel denarja za strokovne šole.
Priporočilo torej ni veliko zaleglo, čeprav so nekatere gospodarske organizacije dajale celo več kot en odstotek.
Vedno pa ni bilo krivo le pomanjkanje sredstev, temveč kratkoviden odnos
Na 49 tehniških in njim ustreznih šolah je v Sloveniji okrog 17.500 učencev. Največ učencev je vpisanih na tehniških šolah in sicer okrog 9 000.
V 35 poklicnih šolah kovinarske stroke Je v Sloveniji okrog 10 000 učencev, v 16 šolah elektrostroke jih Je vpisanih več kot 2 000, v osmih šolah trgovske stroke Je blizu 2 900 učencev.
V gradbenih poklicnih šolah Je bilo predlani 1973 učencev, v gostinskih 1 944, v obrtnih 1 726, v administrativni šoli 1290 učencev, v lesni stroki 948, rudarski 853, kmetijski 448, grafični 377 učencev itd.
do šolanja strokovnih kadrov za potrebe gospodarstva in družbenih služb.
Čeprav so na mnogih šolah prejemali le 80-odstotne plače, čeprav jim je primanjkovalo denarja za materialne stroške — ni bilo denarja za nabavo knjig, učil ta učnih pripomočkov — so se vodstva šol trudila. Na centru strokovnih šol v Ljubljani so kljub vsem težavam dosegli 80-odstot-ni učni uspeh.
Pa vendar tako ni šlo več naprej. Slovenski izvršni svet se že dolgo trudi, da bi strokovnemu šolstvu zagotovil obvezne in stalne vire financiranja. Toda kako? Rešitev za Slovenijo je bila ta Je še v Beogradu. Tu se začne tisto poglavje, ki ga v zadnjih mesecih poznamo pod imenom limltiranje ta delimitlranje.
Nam bo strokovno šolstvo seglo globlje v žep?
Ko republika poravna vse obveznosti do federacije — Slovenija stori to v precej obilni meri — ji ostane »za doma« še nekaj denarja. Zveza pa Je tukaj postavila železni zid: republika si lahko prilasti 26 odstotkov od bruto osebnih dohodkov. Nič več, lahko pa manj. Slovenski izvršni svet Je že lani nasprotoval tej omejitvi, kajti omenjeni odstotek Je bil za našo republiko premalo. Tukaj gre tu-
miličndki skoraj praviloma na obe očesi. Toda gorje, če si meni komercialist, ki je nakupoval žiro račune za narodov blagor, kupiti poleg tega še en sam, samcat računček za lastni avtomobil... Takoj ga bodo zašili...«
»Največ hude krvi povzročajo najbrž tvoje razsodbe v primerih prometnih nesreč. Nasploh trdijo ljudje, da so preblage!«
»Prometne nesreče so poglavje zase. Predvsem gre pri krivcih te vrste skoraj praviloma za malomarnost. Naklepnega umora s pomočjo avtomobila ali motorja ni moč lahko dokazati... In ker je to malomarnost posebne vrste, ki jo je prinesel s seboj tehnična napredek zadnjih desetletij — motorizacija, sodim, da bi bilo treba kazniva dejanja te vrste izločiti in jih združiti v posebnem kodeksu, kot delajo to drugod po svetu.
Poglejte le nekaj nesmislov naše kaznovalne politike na »prometnem« področju. Šofer, ki je nekoga povozil, je lahko povsem kriv, delno kriv, ali kriv' le »z najmanjšo stopnjo odgovornosti«, kot pravijo temu Jurista. Toda prav v nobenem primeru, tudi v zadnjem, ga sodnik ne more kaznovati z denarno kaznijo, čeprav bi utegnila biti mnogo učinkovitejša. Zaradi minimalne krivde se zdi sodniku zaporna kazen nesmisel in Jo avtomatično
dl za samoupravne pravice: republika naj si po poravnavi obveznosti do federacije razdeli aredstva teko, kot to zahtevajo razmere. In prav razmere v strokovnem šolstvu so zahtevale, da Je treba nekaj spremeniti. Beograd nasprotuje: prispevek naj bo le 26 odstotkov ta nič več. S samoupravo na ravni republik torej ni nič. Zadnjo besedo ta torej tudi odrešitev za srednje strokovno šolstvo pa pričakujemo v teh dneh. S povečanjem stopnje prispevka bi lahko uredili razmere v strokovnem šolstvu (razen tega pa poravnali dolgove iz prejšnjih let).
Ce bo slovenski izvršni svet uspel pred zvezno skupščino s svojo zahtevo, bomo plačevali republiki 27,5 odstotka.
Bomo to zelo čutili pri naših osebnih dohodkih? Gospodarske organizadje, ki so že lani redno plačevale svoj odstotek za strokovno šolstvo po priporočilu skupščine SRS, tega ne bodo občutile, drugače pa bo v tistih, kjer so se doslej izmikali plačilu. Nova stopnja prispevka pomeni enakomerno razdelitev za vsakega, še važnejše pa je to, da pomeni ureditev financiranja strokovnega šolstva, ki ne bo več beračilo.
Če bodo v Beogradu prikimali
Seveda pa je slovensko strokovno šolstvo zaenkrat še v rokah federacije, ki mora prej dovoliti povečano stopnjo prispevka. Ce bodo v Beogradu na slovensko prošnjo prikimali, bo naša strokovno šolstvo torej rešeno težav, šole ne bodo več omejevale števila vpisanih ta tudi predavatelji se bodo več ukvarjali s poukom kot z vprašanji, kako dobiti denar za obstoj šole.
Po zadnjih predvidevanjih bi strokovno šolstvo dobilo leta 1968 pet milijard starih dinarjev, kar pa ne bo ravno dovolj. Po zakonu bi namreč izobraževalna skupnost SRS morala vračati denar tudi tistim delovnim organizacijam, ld so doslej same financirale šole svoje stroke. Vsi bomo namreč plačevali iz bruto osebnih dohodkov prispevek za strokovno šolstvo, tudi tisti (Litostroj, TAM ta železarne), ki so doslej dajali od osebnih da hodkov določen del za svoje šole. Ne bi bilo prav, če bi ti še naprej vzdrževali svoje šole, iz plačilnih kuvert pe bi Jim razen tega vzeU še prispevek, ki ga bodo plačevali vsi saposleni. Tu bo nekaj denarja skoraj zagotovo zmanjkalo, tolažimo p« se lahko s tem, da ne gre za velike vsote, ki se bodo že nekako našle.
spremeni v pogojno. Pogojna kazen pa je dvorezni meč. Po eni strani ne pomeni ničesar, po drugi pa vas lahko še kako kresne po nosu, če ste se v tem času zaleteli čisto nekje drugod.
Pa še nekaj, čisto na kratko: Glavni element kaznovanja je pri prometni nesreči POSLEDICA. To pomeni z drugo besedo: Nekdo prehiteva kolono na nepreglednem ovinku in tvega s tem ne le lastno, ampak še nekaj tujih življenj. V najboljšem primeru bo to — prekršek.
Nekdo drug je vozil skozi naselje namesto s 60 s 70 kilometri na uro. Tik pred kolesa mu je pritekel otrok. Čeprav bi bila zavorna razdalja dosti premajhna, tudi če bi vozil počasneje, je avtomatično kriv in utegne nekaj let presedeti po zaporih ...«
»Se kaj?«
»O, še mnogo ... Denimo: varnostni ukrepi, ki jih sodišče ne šteje kot kazen, pa so v določenih primerih, zlasti pri pa klicnih šoferjih in blagajnikih včasih hujši kot kazen sama. In...«
»Dovolj! Saj se leviš iz obdolženca v tožnika! Toda sodili ti bomo kljub temu mi. In sklenili smo, da si res potreben prepiha.
Kdaj — in kako, naj odločijo tisti, ki •o za to bolj poklicani od nas.« R. R.
Revščina, kot so doslej pogosto imenovali strokovno šolstvo, bo torej s tem dobilo reden vir financiranja, gotovo pa se bo zboljšala tudi kvaliteta pouka v teh šolah. Kako potrebujemo kadre s srednjimi strokovnimi šolami nam pove tudi podatek, da pridejo v razvitih državah na enega inženirja štirje tehniki. V Sloveniji imamo doslej 2,5 tehnika na enega inženirja, urejeno financiranje šolstva pa nas bo lahko kmalu približalo strukturi razvitih držav.
Razen tega bo prispevek izhod iz zagate, ki je grozila zdaj: ni bilo ustanove niti podjetja, ki bd financiralo šolanje sanitarnih tehnikov, medicinskih sester in podobno, zato je jasno, da v strokovnem šolstvu niso mogli obveljati čisti eka nomsko tržni odnosi.
r. t.
Izdaj« In tlik« OP »Dalo« v Ljubljani
— Glavni In odgovorni uradnih Zoran Jorln
— Uredništvo Ljubljana, Tomilčava l/ll — p.p. 180-111. tal.i >3-523 do U-S36 - Prodajni oddolaki Ljubljana, tubliovo 1, telefon >0-463. Naročnina* oeloletna N din M,00 ali din >600, pollotna N din 11,00 ali din 1100, četrtletna N din 0,00 ali din 100, maooina N din 1.00 ali din 300. Za Inoiomatvo plačana v Jugoslaviji letna N din 00,00 ali din 0000, meaečna N din S.OO ali din 000; plačana v tujini — celoletna: v U8A dolar-Jlhi 0,4 dolarja, v britanskih funtih: Z funta 3 šilinge, v lahodnonomšklh markah: M mark, v ivedaklh kronah: »,( krono, v Italljanoklh lirah: 4000 lir — Oglasni oddoloki Ljubljana, lublčeva 1, tal.: >1-000, Otov. Uro roOuna •DK »01-1-1*7 — Rokopisov no vračamo
PRI NAS DOMA
	PRI NAS DOMA		PRI NAS DOMA		PRI NAS DOMA	
PRI NAS DOMA
STROKOVNO ŠOLSTVO NE BO VEČ HIRALO?
SVET, KI V NJEM ŽIVIMO
OGNJENA FRONTA DIVJA NAPREJ
ZOGLENELE MILIJARDE
MAR ZARES BOTRUJEMO POŽAROM? - V JUGOSLAVIJI GORI VSAKO URO! - OGENJ NIMA VOZNEGA REDA - ANALIZA NEKEGA POŽARA - »OGENJ« NA DNEVNEM REDU V LJUDSKI SKUPŠČINI
9 *
I
CE OBJESTNOSTI ZRASTEJO KRILA
I	*•
■	st*
V zadnjih letih Je pri nas Izbruhnila še ena vrsta elementarnih nesreč, ki našo družbo vse bolj ln bolj pesti - požari. Rdeči petelin pošastno kikirika nad Jugoslavijo...
Novo leto 5« ni zmoglo niti prvega meseca, ko se je rdeči petelin že nenasitno razbohotil po Sloveniji. V prvih štirinajstih dneh novega leta je bil na ljubljanskem področju požar povprečno vsaka dva dni.
Bilo je že nič koliko pisanja, senzacionalnega in kritičnega, opozarjajočega in poučnega, toda vse besede, pa čeprav so bolj opozorila kot negodovanje, trkajo na gluha vrata. V minulem letu je bilo v Sloveniji 190 požarov, predlani pa celo še trije več Poudarjam, da so to podatki samo za ljubljansko področje, ker celotni letni obračun uničujočega ognja za vso Slovenijo še ni narejen. Lani so požari terjali samo na ljubljanskem področju za 150 milijonov materialne škode, dejanske pa je zaradi prekinjenega dela, okrnjene proizvodnje itd. še mnogo mnogo več. Polovica teh požarov je bdla v družbenem sektorju.
Zares kaže, da so brezštevilna opozarjanja in preventivni ukrepi bob v steno. Vsaj tako kažejo dejstva. Bilo je izdelanih že morje osnutkov in predlogov, zveznih in temeljnih zakonov o zaščiti pred požari. Toda vse je kot zakleto.
Rdeči petelin pa kikirika navkljub predpisom in zakonom ...
Zavestni požari
V minulem letu je bilo čestokrat že kar javno slišati očitke, da je zares več kot sumljivo, da največkrat gori v nerentabilnih podjetjih, ki si pomagajo na zeleno vejo prav z ognjem.
Tudi v Sloveniji je bilo precej takšnih primerov, ko so nerentabilne tovarne zaplapolale v ognju. Zares zgolj zaradi nerenta-bilnosti?
Vzrok požara je čestokrat težko ugotoviti, saj navadno ostane preiskovalcu le razdejano pogorišče, kjer je največkrat zelo malo otipljivih sledi. Nakljub vsem tem težavam pa se zelo redko zgodi, da ne bi našli vzroka, ki je tako ali drugače botroval požaru, je dejal referent na ljubljanski upravi javne varnosti tovariš Vlado Furlan.
— Ali menite, da gre v resnici pri požarih v nerentabilnih tovarnah za požige?
— Po mojem ne. V Sloveniji doslej takšnega drastičnega primera še nismo zasledili.
— Pa se vam ne zdi sumljivo, da je največ požarov prav v nerentabilnih podjetjih?
— Nerentabilnost je pravzaprav posledica slabega poslovanja, ponavadi še slabi ali celo zasilni prostori, slaba oprema in hkrati tudi seveda izredno slabi požarnovarnostni ukrepi. V takšnih, da tako rečem, improviziranih delovnih razmerah je seveda možnost požara precej večja in po mojem mišljenju je prav v tem vzrok za pogostne požare v nerentabilnih podjetij. Seveda pa tudi ni moč povsem izključevati namernih požigov. Razen slabo razvite požarnovarnostne službe, saj je Cesto v naših velikih podjetjih prepuščena ljudem, ki so komaj pismeni, pa brez dvoma dajejo potuho požarom tudi zavarovalni zavodi sami.
SWi
Bilo J« takole:
Večja družba Ja ▼ neki gostilni plačeval* zapitek. Enemu izmed gostov Je zdel račun nekoliko visok, pa Je prosil natakarico, naj pojasni posamezne številke.
»Kaj pomeni prva številka?« Je vljudno vprašal.
»Tri zrezke,« Je rekla natakarica.
»In kje Je tretji?« je vprašal gost.
Namesto pojasnila je natakarica zabrusila: »Kje neki, ▼ vašem trebuhu!«
Družba Je bila ogorčena zaradi natakaričine objestnosti. Res Je, njena objestnost je bila vse prej kot na mestu.
Toda nekdo iz družbe je neusmiljeno butnil nazaj: »Vi ste ena kurba!«
Veliko slabe vbije zaradi malo besed. Tekmovanje v objestnosti. 2al so se ga udeležili celo ljudje, ki se imajo za vljudne. In ki celo so vljudni, če ne popijejo kapljice preveč. -Objestnost raste v sorazmerju s kapljicami.
*
Nekaterim pa zraste pogum kar na ulici. Ce so še pred nekaj urami
mimo hodili po ulicah, čakali pred semaforji in na trolejbusnih postajah, jim Je po čašici, dveh, neznansko zrasel pogum. Njihov pogum je dobil krila. Krila je pravzaprav dobila noga, ki je brcnite v steklena vrata telefonske celice. Steklo se je žvenketajoč sesulo po pločniku. Neznani objestnež pa je hitro odkolovratil v temno noč.
*
Skupina mlajših ljudi pa je preskušate svoje ročne sposobnosti v metanju sneženih kep v ulične svetilke. Kadar je kepa zadela, sta se po ulici razlegla huronski smeli in glasno odobravanje. To ni bila ulica v središču mesta, ampak stranska, tiha ulica, brez mož v sivo modrih uniformah.
*
Moški je le s težavo odprl vrata in sedel za volan. Nihče od tistih, ki »o bili z njim, mu ni vzel avtomobilskega ključa. Nasprotno, nekateri so se tudi sami usedli v avto. Skupaj so zdrveli v noč — po levi strani ceste. Na kocko so postavili svoja življenja in življenje slehernega, ki se je ob nočni uri znašel na cesti.
*
V nočnem lokalu Je prišlo do nepotrebnega zapleta. Gostje so lahko za hip videli s krvjo oblit obraz mladega fanta. Vse zaradi nekaj nepotrebnih besed, zaradi veliko kozarcev ln zaradi pozne nočne ure.
*
Natakarica ae ni opravičila gostu.
Gost se ni opravičil natakarici.
Na pošti ae ni Javil nihče, ki bi želel poravnati stroške za ražbita steklena
vrata telefonske celice.
Nikogar ni bilo, ki bi hotel kupiti nove ulične svetilke.
Na obrazu mladega fanta je bilo še dolgo zatem videti brazgotine
Objestneži so svoj pogum izgubili čez noč. So torej objestnež! predvsem slabiči?
Vse to so majhne stvari, bo kdo rekel. Drobne stvari bra« hujših posledic. Toda pogosto tudi s hujšdml posledicami.
Res Je, da miličniki vsak dan sproti strižejo peruti takšni in podobni Objestnosti. Imenitno pa bi bilo, če bi si znali krila kdaj pristriči tudi ml sami.	JANEZ	KAJZER
NAJ BO DAN AL’ PA NOC: gasilci, na pomoč
Tovariš Furlan je povedal, da so že ničkolikokrat, opozorili zavarovalnico na njihovo že skorajda neodgovorno početje. Krilatica, ki je dobite že orlovska krila, »Naj gori — DOZ plača«, vse bolj velja! Namesto da bi se prav zavarovalni zavod boril za zmanjšanje požarov, pa v nekem smislu celo sam botruje tej ognjeni fronti.
Kaj se namreč dogaja? Zavarovalni agent, ki misli predvsem na lastno premijo, zavaruje objekte, ne da bi jih prej strokovno pregledali, ali ima objekt vsaj osnovne pogoje, da bi ga bilo sploh moč zavarovati. Jasno je, da zavarovalnica daje potuho prenekaterim podjetjem, pa tudi zasebnikom, ki nimajo .urejenih niti osnovnih požarnovarnostnih elementov, ker v primeru požara zavarovalnica tako in tako plača škodo.
® Se več! Zvedel sem, da je lani pogorela lesena lopa, last Agrokombinata Barje. Čeprav so strokovnjaki ocenili škodo na dva milijona S dinarjev, je zavarovalnica izplačala šest milijonov.
Primer, kako je lahko ogenj visoko rentabilna postavka.
Mar se je po vsem tem še čuditi, če je v večini primerov požarnovarnostna služba ne deveta, ampak devetdeseta briga.
Tipičen primer je tudi požar v Parke-tami na Verdu. Lesni prah, ki se je nabiral na strehah objektov, je bil naravnost prava vaba za požar. Sod smodnika. Odgovorni so nevarnost sicer opazili in sklenili, da bodo imeli v nedeljo gasilske \ rje in se' z brizgalnami spravili nad prah. Toda ogenj ne čaka gasilskih vaj. Ogenj ne napove ne ure ne dneva. Dan pred gasil-
skimi vajami je neplanirana iskra padla na streho, in objekt je pogorel do tal. Le zakaj je bilo treba čakati na nedeljo, kot da ogenj prihaja ob ponedeljkih ...
9 Ognjena statistika je porazna. Statistiki trde, da v Jugoslaviji v povprečju vsako uro izbruhne en požar.
% Ognjena ofenziva terja vsak dan 36 milijonov dinarjev škode.
^ V poslednjih desetih letih je bilo v Jugoslaviji zaradi požarov za 250 milijard starih dinarjev škode.
Človeka ob takšnih dejstvih strese pri srcu, ko pa začne brskati po vzrokih pogubnih požarov, ne ve, ali naj bi se jokal ali smejal. V skladišču Galanterije na Uncu je občinska požarnovarnostna komisija ugotovila več pomanjkljivosti in postavila podjetju enoletni rok, da odstrani nevarnosti.
Unčanom nevarnosti ni bilo treba odstraniti, niti kršiti zahteve komisije.
Skladišče *je prej kot v enem letu do tal pogorelo.
Analiza nekega požara
Kot že rečeno, rdeči petelin tudi letos ne počiva, in prav nič ne kaže, da bi bil letos kaj manj delaven. V Kočevju je 10. januarja čez polnoč v podjetju Lesne industrije Kočevje izbruhnil požar v žagalnici. Ogenj je enonadstropni objekt skoraj do tal upepeljil, hkrati s stavbo pa tudi več krožnih in tračnih žag ter nekaj druge opreme,	\
Po prvih ocenah je škode za približno dvesto milijonov starih dinarjev.
1>700.000 SLOVENEC JE SLOVENKA MOJCA KAJZER
TAKO MLADA PA ŽE V ČASOPISU
Toliko nas še ni bilo nikoli, čeprav nas Je vsega skupaj le 1,700.000 in še nekaj zraven, kar je prišlo novorojenčkov na svet po 13. januarju letos. V letu 1952 smo prekoračili okroglo število milijon ln Pol, deset let pozneje nas je bilo 1,600.000 Ih pred nekaj dnevi so statistiki izračunali natančno, zelo natančno:
13. januarja 1968 ob šesti url, 43 minut ln 12 sekund se bo rodil mllijonsedemsto-tisoči Slovenec! Sekunde dodajamo samo zato, da bi dokazali, da statistiki spoštujejo točnost.
Rojstvo 1,700.000. Slovenca smo imenovali slovenski srečni dogodek. 2e pred sto leti nas Je bilo več kot milijon in to nam najbolj dokazuje, kako počasi raste slovenski narod.
Kako so statistiki izračunali, da se Je Prav v teh dneh rodil Slovenec — Jubilant? Ob zadnjem novem letu je imela Slovenija 1,699.339 prebivalcev, torej je do okroglega števila manjkalo le še 661 ljudi. Lani je znašal prirast 19.641, če to razdelimo s številom dni, zvemo, da Je dnevni Prirast 53,81. Delimo 661 z dnevnim prirastom 53,8l in tako dobimo količnik 12,28 dneva. Ce spremenimo decimalke v čas, dobimo ure in sekunde, ki smo jih omenili že zgoraj. Novorojenček,, ki Je prišel na svet najbliže izračunanemu času, Je Sloveneo — Jubilant.
V soboto smo od polnoči do dvanajste ure pričakovali vesti iz vseh slovenskih
porodnišnic, kajti vedeli smo, da bo v tem času prišel na svet 1,700.000 Slovenec. Prva je tega dne rodila Marija Lenart iz Ptuja — fantka, četrt ure pozneje, ob 0.35 pa se Je Hildi Pavšič v nogoriški bolnišnici rodil fant. V porodniškem oddelku mariborske bolnišnice Je ob 2.50 rodila Elizabeta Lampreht — dečka, dvajset minut pozneje je v murskosoboški •porodnišnici Marija Prša rodila rodite deklico.
Tako so prihajali na svet novorojenčki, ki so bili vse bližje izračunanemu času. V Kranju Je Matilda Klemenčič ob 4.05 rodite fantka, v Kopru pa ob 5.23 dr. Dubravka Vodušek spet fanta. In končno nam Je profesor dr. Franc Novak, direktor ljubljanske klinične bolnice za porodništvo sporočil, da Je Stanislava Kajzer ob 6. uri in 37 minut rodite deklico. Noben novorojenček ni prišel na svet bližje izračunanemu času, upamo, da tudi na domu ne, saj smo zaprosili, naj nas o tem obvestijo.
Mojca Kajzer, ki Je danes stara 11 dni, Je ob rojstvu tehtala 3450 gramov in merila v dolžino 55 centimetrov, Je torej
1,700.000.	prebivalec naše republike. Mamica Stanislava ln deklica sta v ponedeljek, torej dobra dva dni po porodu, že prišli domov v Vižmarje, kar pomeni, da Je Slovenka — Jubilantka prišla na svet brez zapletov.
Stanislava Kajzer Je stara 28 let ln ne 38, kot so poročali nekateri časopisi, za-
Strokovna komisija, ki je še isti dan prihitela na pogorišče, je lahko navzlic mnogim težavam in zoglenelim sledem domnevala, da je požar izbruhnil vsled slabe električne napeljave, ki je bila napelja na leta 1947 ... Komisija je ugotovite, da je bila električna napeljava izpostavljena vlagi, temperaturnim spremembam ter deloma tudi mehaničnim poškodbam in korozijskim vplivom, marsikje brez sleherne zaščite in položena neposredno na les...
Ogenj je objekt, opremo in ves drug inventar popolnoma uničil. Po toči zvoniti je sicer prepozno, toda kaže, da se vse preveč radi zatekamo k temu lepemu, staremu, dobremu slovenskemu pregovoru. Ce pa že v podjetju naredijo ostro preiskavo, potem poiščejo obratnega električarja ali pa gasilca, ga postavijo na zatožni tron in kažejo s prstom nanj. Pri tem pa prav vodilni v podjetju mimogrede pozabijo, da so največkrat - krivi za malomarnost prav sami, saj navsezadnje gasilec .ne more hkrati stati, na tridesetih mestih, če je električna napeljava malomarno postavljena in so dimne cevi nepravilno speljane; pa tudi električar ne more napeljati vame napeljave, če nima za to potrebnih sredstev.
Grešnega kozla često iščejo povsem drugje, samo tam ne, kjer zares tiči.
9 Ognjena ofenziva v Sloveniji Je zad-9 nje čase dobila odmev tudi v republiški 9 ljudski skupščini, kjer so resneje začeli 9 razpravljati o temeljnem zakonu o za-9 ščiti pred požari. Tako nam ostane 9 upanje, da ho urejen, dosleden in 9 hkrati drakonski zakon vendarle na-9 redil konec ognjeni stihiji. Rdečemu 9 petelinu bo treba tako ali drugače brez 9 odlašanja odločno pristriči peruti.
T. FORNEZZI
PO NAŠI DEŽELI NEKOČ IN DANES
|	PRED 100 LETI
1	• KAKO SO UČITELJI LJUDSKIH ŠOL NA STA-
JARSKEM PLAČANI
Znano vam je gotovo, da na deželi, v malih mestih in trgih ena oseba
*	opravlja tri službe, ona je ob enem učitelj, mežnar in organist, ter dobi
i	za vsako posebno plačilo, od kterega ima učitelj najmanj. V Brežicah na
§§	primer dobiva učitelj kot učitelj 5 goldinarjev, kot mežnar 237 goldinarjev
B	in kot organist 13 goldinarjev, torej, za službo učiteljsko komaj 50. del celega
I	zaslužka.
NOVICE, im
I	PRED 50 LETI
|	• KAJ JE 17 MILIJARD
V Avstro-ogrski imamo v prometu papirnatega denarja za 17 milijard. |	Koliko je to?	Milijarda ali tisoč milijonov je velikanska vsota, pred katero
1	nas je stresal že pred vojno strah. Ce bi hotel kdo plačati rečeno vsoto v po-
|	pimatih kronah in bi položil vsak trenutek krono na mizo, bi potreboval, če
1	bi noč in dan štel, 550 let, da bi to ogromno vsoto odštel. V poslednjih me-
K	secih se izda, kakor so v parlamentu konstatirali, vsak dan za 33 milijonov
1	novega papirnatega denarja. To vsoto bi plačal človek, če bi štel noč in dan,
1	v 382 dneh.
8LOVKNEC, 1917
|	PRED 20 LETI
1	® KAJ PRIČAKUJE KMETIJSTVO OD ZADRU2>
NIH DOMOV
Glas gre po deželi: zidali bomo zadružne domove. Štiristo in še več jih 1	bomo sezidali. Zbirajo se vaščani, tuhtajo zadevo, premišljujejo, kam bodo
1	postavili svoj	zadružni dom. Vsi uvidevajo potrebo, da do doma čimprej
|	pridejo Kako	radi bi se sestajali zvečer na posvetovanja, na predavanja, na
|	skupne sestanke, pa ni sobe, kjer bi se lahko zbirali. V prvi vrsti pa bodo
■	zadružni domovi krili gospodarske potrebe.
SLOVENSKI POROČEVALEC, 1948
i
f i
ZE OB ROJSTVU JUBILANT: Mojca ln Stanislava Kajzer. To ni srečen dogodek le za Kajzerjevo družino, temveč za Slovenijo.
posl ena pa Je v evidenci osebnih dohodkov pri Avtomatiki — Pržanj. Njen mož Anton Je zasebni obrtnik — mizar v Vižmar-jih. Mojca je poleg 3-letnega Marka drugi ptrok v Kajzerjevi družini.
Srečni oče je o mali Mojci povedal, da jih budi ponoči samo »po voznem redu«, ko je lačna, drugače pa se sploh ne oglaša.
— Nekako čez pet let se bo rodil
1,800.000	Slovenec. Boste kandidirali?
— Za gotovo ne bomo kandidirali — je odgovorite Stanislava, mali Mojci pa Je medtem šlo že na jok, zato ju nismo veliko vznemirjali.
Zaenkrat Je milijonsedemstotisoči Slb-venec Mojca Kajzer iz Vižmarij. Zaenkrat pravimo zato, ker nam v teh dneh lahko še kdo sporoči, da je kakšen drug novorojenček prijokal na svet še bližje statistično izračunanemu času.
IZOLSKA MEHANOTEHNIKA V CASU REFORME
Novo leto smo začeli s smehom In veseljem In sl zaželeli sreče In uspehov v prihodnjih 366 dneh. Za kakih 100 ljudi v Izoli In okolici pa so se prazniki začeli dokaj klavrno. V tovarni Mehanotehnika so sl privoščili svojevrstno zabavo in meni nič tebi nič odpustili 34 zaposlenih.
Podjetju zadnje čase ne gre dobro, ln drugo obdobje gospodarske reforme jih je prizadelo. Zaloge neprodanih izdelkov se kopičijo, podjetje nima kam prodajati. Delavski svet je zadnji teden v starem letu razpravljal in sklenil, da bo treba najti rešitev iz krize prav v najmanj priljubljenem ukrepu — v odpustih. Pod »strogo zaupno« je bil sestavljen spisek in napisane odločbe. O ljudeh, ki naj bi jih odpustili, ni vedel nihče razen direktorja in personalnega, niti tisti ne, ki vodijo družbeno-politične organizacije v podjetju.
2e drugi delovni dan v novem letu pa Je direktor po posredovanju lokalnih političnih organov preklical vse odločbe, in odpuščeni so se'vrnili na delo. Morda vse to ne bi bilo tako pomembno, če ne bi bilo med odpuščenimi več kot tretjina bivših borcev. Neka ženska med njimi Je bila borka in tudi zaprta v nemškem taborišču, enemu od borcev manjka le nekaj mesecev do upokojitve, tretji Je spet samohranilec in podobno. Prav borci pa puške niso vrgli v koruzo in poiskali so vse svoje zveze od Izole do Beograda in upravičeno zahtevali obsodbo takega ravnanja z njimi.
V podjetju sta zavladala nemir in čudno ozračje, sestankovali so pozno v noč. Začela so se medsebojna obtoževanja, ostre ln nepremišljene besede so padale na desno in na levo. Delavci so zahtevali obsodbo postopka vodilnih v podjetju. Predvsem pa jih Je žgalo to, da ima pod-
jetje kakih sto zunanjih sodelavcev, ld na domu delajo za tovarno, in da jih je precej izmed njih tudi v službi v Mehanotehniki. Tako imenovane »dvoživke« dopoldne delajo v tovarni, popoldne pa doma. Prav zanimivo Je, da med odpuščenimi ni bil niti eden izmed takih, temveč celo nasprotno, tisti, ld živijo v slabših življenjskih razmerah. Med prizadetimi pa zdaj niso samo tisti, ki so bili odpuščeni, ampak tudi mnogi drugi v kolektivu, ki šteje tisoč tristo članov, saj jih lahko kaj kmalu zadene takšen ukrep. Nihče ne ve, če mu ne bodo jutri pokazali prag ... Čeprav je delavski svet sklenil, da bo treba predvsem zmanjšati število režijskih delavcev, je bila večina odpuščenih iz proizvodnje.
Več obtožb pa je prišlo na dan tudi na sestanku, ki ga je minulo sredo sklical občinski odbor zveze borcev občine Izola in povabil nanj borce iz Mehanotehnlke. To Je bil v zadnjih osmih letih drugi sestanek borcev iz tega kolektiva in o njihovem aktivu bolje da ne govorimo. Čeprav je bdi na seji izrečen sum, da eo podobni seznami, manjši po številu, znova napisani, kar je direktor odločno zanikal, eo že v četrtek napisali odpovedi desetim...
Tudi če akcija odpuščanja ni bila naperjena proti borcem — kaj takega ne bi smelo ostati nekaznovano — Je čudno, da se Je za nekaj dni znašlo na cesti tudi nekaj tistih, ki so že osem, deset in več let v kolektivu. Mnogi so se spraševali, kako to, da v zadnjih 13 letih noben delavec nd dobil nagrade za prizadevnost, ampak
■ ■ ■
le vodilni. In nagrade niso bile majhne.
Celo po milijon starih dinarjev.
Kar delovni kolektiv Mehanotabndka nima raziskanih tržišč, bo to nujna naloga, hkrati pa morajo urediti notranje odnose med ljudmi, ki so napeti kot struna. V zadnjih dveh letih je zapustilo tovarno kar pet diplomiranih inženirjev in v teh dveh letih ni bilo niti enega sestanka delovnega kolektiva.
Ob dogodkih v Mehanotehniki pa niso ostali mirni v občinski skupščini. Svet za gospodarstvo občine Izola je imenoval posebno komisijo, ki bo proučila stanje in dogodke ter o tem poročate.
Naj bo kakorkoli: takega načina odpuščanja si v Mehanotehniki ne bi smeli privoščiti, zlasti ker so tako pokazali precejšnjo nezrelost. Tudi protestni odhod šefa kadrovske službe s seje aktiva borcev, češ da nenamernih očitkov ne bo poslušal, Je jasen dokaz prejšnje trditve. Ce Je gospodarski položaj tak, da so odpusti nujni, jih je treba izvesti čimbolj humano, še prej pa odpraviti delo na domu tistih, ld delajo v tovarni.
Marsikdo se bo vprašal, kaj so storili samoupravni organi in družbeno politične organizacije v podjetju. Napisali smo že, da ni nihče vedel o pripravljenih ukrepih. Sindikat Je pozneje sicer sklical sestanek, vendar nihče ni upošteval priporočite sindikata.
Dvignili so se torej le borci, ker so bili prizadeti. Toda kaj bi bilo, če med odpuščenimi ne bi bilo borcev? Ob tem vprašanju se velja zamisliti.
P. S. O odpuščanju pa še tole: Ko so v perutninski farmi Neverke sklenili zmanjšati število ljudi so o tem, koga bi odpustili, razpravljali več mesecev. Delavci sami so po številnih razpravah predla-{ali, kdo naj bi ostal doma. Vsekakor zgleden primer.
J. C.
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
24.1.1968
REŽEMO ZO EOF«
Torij, potegnil tem ... kaj tem te potegnil? Prav dobro vem, da tem nekaj potegnil. Ne, ne, nikogar nisem potegnil za not. Jat ne. Jaa pa ret ne. Jat nimam te navade, da bi koga potegnil ta not. Jat de neI
8e te tpomnim
Potegnil tem revolver.
Prihodnjič dalje. Tako tem tapisal.
Pravzaprav sploh nisem potegnil revolverja. Potegnil tem argumente.
— Kdo je rekel, da za dvajset dinarjev ne dobit ničesarT
— Za osem dinarjev dobit liziko!
— Za dvajset dinarjev pa roman!
— Kdo je to rekel?
Da, resnično, rekel tem jaz. Roman za dvajset dinarjev ali —- če hočete bolj moderno — roman za dvajset par.
Kako čudovito! Veste, kaj je rekel Cicero?
»Če imaš zraven knjižnice te vrt, ti ne manjka ničesar.tt
Priskrbite si torej vrt. Za knjižnico bo poskrbel TT.
Nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi v njej našli tudi kaj dobrega.
Knjiga je prijatelj, ki nikoli ne razočara.
Knjiga je človekova najboljša prijateljica.
Knjiga je za duh kot telovadba za telo. Ce jo berete seveda.
Kaj pa sploh te čakate? Zdrvite v knjigarno tn kupite dva metra knjig. Knjiga je nasploh imenitna reč. Debelejše pridejo prav, kadar te s kom ne morete prijateljsko pogovoriti, t tanjšo knjižico lahko prav pripravno podstavite majavo mizo.
Skratka, knjige to vsestransko potrebne.
No, tn tedaj tmo tccm. Knjige to dandanes drage in stanejo kar precej denarja.
Ze res, knjige občudujemo — denar pa spoštujemo.
Pravijo, da denar odpira vsaka vrata. Na, pa smo spet tako ali drugače — pri cenah. Mi, kar nas je pri časopisih, tmo bili vedno proti, da bi ile cene gor. Sicer gredo kljub temu, te pa v saj razburjamo. Pa proti tmo. To je važno.
Ljudje vendar ne morejo več dohitevati teh večnih podražitev.
Kaj se pa to pravi, zaboga?
Da, da, prišli so časi, ko bo treba gledati na vsak dinar, pa čeprav je stari. Zato vam predlagamo, da raje ostanete doma in berete dobre romane. Ne pozabite, knjiga je vaša najboljša prijateljica.	.
Toda knjige stanejo, boste rekli, romani so dragi.
Sploh ni res. V TT bodo romani zastonj. Skoraj zastonj.
Samo mimogrede naj povem, saj m nič posebnega, malenkost, ni vredno besed, brez zveze, skratka. .. kaj sem že hotel reči, v glavnem nič, TT se bo podražil za dvajset par.
Ne, ne, saj se ne bo. Moj kolega je rekel: TT za dinar, roman zastonj.
Ja, kdo pa dandanes še kaj Šenka, razen TT. Roman zastonj! In ne pozabite, knjiga je človekova najboljša prijateljica.
Knjiga pa TT.
To bo luštno. ..
SIME SOLE II DNI OBLEKI
V neapeljskem pristanišču so stale čete, pripravljene za odhod na afriško fronto. Vsi so čakali na ducejev govor. Prvi fašist Italije pa se je namenil, da pregleda čete. Sel je od vojaka do vojaka In spraševal:
»Aid bd tl streljal name, če hi tl uka-zal?«
»Streljal bd,« je odgovoril vojak.
Tako Je odgovorilo še več vojakov, nazadnje pa je eden le dejal, da ne bi.
»Povej ml, zakaj ne bi streljal?« ga je pokroviteljsko vprašal duce.
»Ker sem bobnar!« je odvrnil vojak.
»Bravo!« se Je razveselil ofloir ln ga povprašal po poklicu.
»Grobar sem,« je odgovoril vprašani. *
Ignacij Borštnik, veliki gledališki igralec, se Je pogovarjal s režiserjem podeželskega gledališča In se mu pohvalil:
»Ko smo pri nas igrali Hamleta, so vsi igralci dobili odlikovanja za
realistično Igro.«
»Naši igralci pa se še bolj vživijo v vloge,« je razlagal vaški kulturnik. »Ko smo pri nas igrali Schillerjeve Razbojnike, so vsi igralci še osem dni po predstavi kradli.«
se skušali čimbolje vživeti v vloge?
Bi si vsaj še kakšno malenkost prislužili, saj plač tako ali tako nimajo zavidljivih.
Peter 2mitek, slikar in navdušen lovec, se Je vračal z lova s prazno torbo, kakor po navadi. Kar na lepem ga je obšla zanimiva misel:
»Nikakor ne morem razumeti, kako so mogla včasih cela ljudstva živeti samo o-1 lov«!«
Zelo slavna je anekdota iz istrske vasi, ki so jo okupirala fašisti. Vodja fašistične enote, ki je vas zavzela, je na trgu takole spraševal trmaste domačine:
»Kaj ste pripravljeni storiti za Italijo?«
»Ničesar,« so odgovarjali kmetje kar po vrsti. Le zadnji mu je dejal:
»Vse bi storil za vas!«
SLO
n
Letos smo pri nas slavili stoletnico slovenskega gledališča. Za jubilej so naši igralci postavili na oder Cankarjeve Hlapce.
Ali bi ne bilo ustrezneje, če bi tudi oni igrali Schillerjeve Razbojnike in
Ce še nekoliko pospešimo lovni turizem v Prekmurju, bosta lahko kar dve pokrajini živeli od lova: Prekmurje in precejšen del severne Italije. Prekmurci od deviz, ki jih dobe za odstrele, Italijani pa od ustreljene divjadi.
Nevarnost je le v tem, ker tuji lovci često slabo ciljajo.
EVGEN JURIČ
John Popotnik se je po dolgih letih vrnil v domovino. Za sedaj samo na dopust, pozneje pa, če bi kazalo, za vedno, da bi jesen življenja preživel v svoji stari dobri domovini.
Ni kaj reči, bil je navdušen, ganjen .
»Pričakoval sem napredek, toda da se bodo stvari v teh letih pri vas tako popravile, nisem niti v sanjah pomislil,« je pripovedoval sorodnikom in sl ogledoval njihovo obnovljeno hišo, vrt, garažo.
»Televizija, pralni stroj, sodobno pohištvo, tapete, drage preproge, urejen vrt, mercedes, počitniška hišica ...« se ni mogel načuditi nad vsem, kar Je videl v nekoč prav zanikrni kolibi. »Pri nas v tujini so le redki taki, ki imajo pralni stroj, saj veste, v rabi so bolj tiste zoprne javne pralnice, tu pa imate pravo razkošje!« je pripovedoval.
Bili so veseli, da jih je stric hvalil, in oči so se jim kar svetile — kako bi se jim ne! — hkrati pa jim je bilo na trenutke tudi nekoliko nerodno, saj so bili stricu še pred nekaj leti »prisiljeni pisati za kak dolar, za kako ponošeno obleko«.
»In avtomobil,« je nadaljeval stric John, »naši ljudje lahko o mercedesih samo sanjajo. V takih karah se vozijo samo zares bogati. Da pa imate tudi hišico na morju, je zame kratko in malo nepojmljivo. Le kako ste mogli v teh nekaj letih spraviti toliko denarja skupaj?«
Domači so se začeli sramežljivo prestopati.
»No, zares sem navdušen. Preden se ▼mem, mi morate povedati, kako je mogoče priti do vsega tega.«
»Oh, stric, tako hudo pa spet ni. Samo delati Je treba. Poglej sosede,
1 ki rajši lenarijo — nimajo drugega ko zanemarjeno stanovanje ln tisto zarjavelo škatlo, ki Ji pravijo fičo.«
»2e, že. Tudi jaz delam, pri moji veri, ln ne zaslužim slabo, toda da bi sl kdaj lahko ...«
»No, morda Je razlika v tem, da pri vas delate samo tistih obveznih osem ur, ali kolikor že delate, tu pa se ljudje cel ljubi dan potimo. Samo tako sl Je mogoče gmotno nekoliko opomoči.«
»Obveznih osem ur? Ne razumem. Ali človek še lahko kaj naredi po toliko utrudljivih urah?«
»O, lahko, kot vidiš! Treba Je samo biti v pravi službi — v družbenem sektorju, ae razume, ln se truditi le kolikor je nujno potrebno.« •Pa se da tako živeti? Te šefi ne grdo? Mar ni nevarnost, da ob takem delu ob službo?«
»No, ja, tudi šefi velikokrat niso nič boljši. Malce je pač treba poblu-firati, tu in tam povedati kako bedasto na sestankih, pa kar gre. Sicer pa pri nas nismo nobena izjema.«
»Ampak tako, se mi zdi, so tudi vaše plače majhne.«
»No, nekaj se že nabere. Res pa Je, da bi v svoji službi nikoli ne zaslužil za mercedes, pa naj bi se še tako prizadeval. Kot vidim, sd postal zelo odtrgan od domovine, zato mi dovoli, da tl pojasnim nekaj bistvenih stvari. Predvsem delamo pri nas vsi tudi popoldne. Pepe dela pri privatniku in pere avtomobile, jaz imam v lopd lakirnico, Kori v kleti majhno mehanično delavnico, Rezika na podstrešju šiva prevleke ...« Tako Je France še pozno v noč približeval stricu Johnu stvarnost stare domovine. Zakaj bila Je sobota in lahko si Je privoščil počitek. Stric je nazadnje povprašal tudi po davkih, ali ti niso prehudo breme ob tolikšni dejavnosti, toda France se Je samo nasmehnil in naivno pripomnil: »Treba Je znati. Sicer pa pri nas to ni težko.«
Naslednji dan sl Je stric John ogledal okolloo. Hotel je videti vse: šolo, bolnišnico — ta ga Je še posebej m-ndrnala, zakaj bil je te v letih — pa otroški vrteo, ceste, trgovine, javne proetore, parke, železnice. Ce Je že načrtoval, da se bo, ko bo upokojen,
vrnil v domovino, ni težko razumeti, da ga je res zanimalo prav vse. Toda ko se je vrnil k sorodnikom, so prš-cej videli, da je z njim nekaj narobe.
»Marsikaj sem videl, marsikaj sem si podrobno ogledal, marsikaj preučil ...«
»In?« so ga vsi radovedno pogledali, vnovič pričakujoč hvalo.
»Bržkone se ne bom vrnil,« je dejal. »In to iz dveh razlogov. Predvsem bi rad — zdi se mi, da je to moja človeška dolžnost — prenesel vaše revolucionarne izkušnje v svojo novo domovino. Mislim, da sta deljen delovni čas, kot ga imamo mi, pa trda in nemogoča davčna politika vir revščine, vir nezadovoljstva onkraj luže. Zato jih bom tam skušal navdu-' šiti za vaš sistem. Drugič, vrnil se ne bom tudi zaradi tega, ker se mi zdi, da za upokojence pri vas niso ugodne razmere. Toda priznam; da tudi ne vem, kako bo tam, da bom tolkel revščino. Toda v tem primeru — če mi ne zamerite — vas bom morda kdaj po pismu prosil za kak dinar ali za kako ponošeno obleko. Za nič drugega.«
Namrščili so se in ga prebodli s pogledi.
In stric John je odšel.
JU« TURK
EDEN IZMED NAS
KO BI TONČKA KOMANDIRALA V MESTU...
Bilo je leta 1905., ko so jo na Dovškem nad Senovim Kozoletovi krstili za Tončko. Tončka Kozole Je tudi še danes, po triinšestdesetih letih. Le na Dovškem ne stanuje več. Pri dvainštiridesetih, potem ko se je edini brat oženil, je odšla s kmetije služit na Senovo. Pri tovarniškem zdravniku ji sicer ni bilo sile, toda zamikalo jo je v svet, ki ga je doslej poznala le po pripovedovanju drugih.
Tako je odšla za gospodinjsko pomočnico v Ljubljano. Petnajst let že opravlja ta posel, zamenjala je nekaj družin, in mesto je postalo njen drugi dom. Jo je vzelo za svojo?
Ali bolje: je Tončka vzela mesto za svojega?
XXX
Najlaže Jo srečaš med branjevkami pod Valentinom Vodnikom. Tod diši po solati, krompirju in po sveži repi. Duh po avtomobilskih izpuhih se je za hipec izgubil med vonjem po daljni domačiji. Izbira, prebira, se pomenkuje, »gliha«. Tončke pod Valentinom Vodnikom ni moč okoli prinesti, kot, denimo, mestne gospodinje. Za vsako vrsto krompirja ve, koliko je vredna, natanko tista jabolka odbere za zimo, ki bodo najdlje zdržala. In med prebiranjem in vzdihovanjem nad cenami, ki so vsak dan bolj okrogle, se je spletal najin improvizirani pomenek.
XXX
»Denimo, Tončka, da vam nekega dne dado vso komando v mestu. Kaj vse bi v njem spremenili?«
»Meni, pa komando?« Visoki, krepki glas podrhtava od nezadržnega smeha. Potem se poskusi zresniti:
»No, najprej bi vsem smrkavcem porezala lase. Tiste ta dolge, saj veste, ko ne veš več, ali hodi mimo punca v hlačah ali se ti je zmešalo .. . Kaj je to lepo, vas vprašam? In ali ne vidijo, kako zijajo za njimi in se jim smejijo, jih ogovarjajo ...«
»Pa potem?«
Ze je podjetnejša:
»Potem bi vzela škarje in odiparala puncam mini ali kakšne kikle že. Saj se mi kar smilijo, reve zmešane, ko razkazujejo kolena in tista suha bedrca po temle januarskem mrazu! Vse rdeče so tam, kjer bi morale biti pokrite. Kaj je tudi to lepo, vas vpTašam?«
»Pa potem?«
»Potem,« — za hipec okleva, potem pa le pove: »Potem bi tistim naiboli našmiranim zdrgnila z obraza tiste njihove barvice ... Kako sem že slišala, da so prepevali ,Pri sodčku’ pred dnevi?«
»Ljubljanske dame,
te niso zame.
Vse, kar imajo,
za šminko dajo ...«
In spet podrhtava visoki glas v prešernem smehu.
»Potem bi najbrž porezali vse previsoke hiše, tiste z šestimi, osmimi in še več nadstropji, da bi bile bolj podobne vašim, domačim?«
»O, to pa ne! Mesto naj le ostane mesto, nikar ga ne glihajmo z deželo! Biti mora imenitno, zato naj le še kar zidajo visoke stavbe, še vse višje in bolj imenitne! Saj se med njimi potem še sama sebi zdim bolj imenitna, mestna. Le dvigala naj vržejo ven in pogrunitajo kaj boljšega! Kadar zmanjka elektrike in moram po vseh tistih nadstropjih peš, mi pride, da bi začela prav grdo govoriti...«
»Pa avtomobili naj tudi ostanejo, navadila sem se Jih,« dalje plete misli. »In samopostrežbe so prav tako fejst pogruntavščina. Vzameš svoj košek in namečeš vanj, kar potrebuješ. Ce se spomnim, kako dolgo smo se včasih drenjali po štacunah!«
»Kakšni ste potemtakem zdaj, po petnajstih letih, mestni ali še vedno dovšlti?«
»Kakor se vzame. Tu pa tam me še vedno zagrabi, da moram kar brž domov, nad Senovo, vsaj za nekaj ur. No — in potem si spet zaželim nazaj v mesto.«
»Komanda je torej pri kraju? Lahko vse drugo ostane, kat je?«
»Lahko,« prikdma Tončka. »Le še to zapišite,« pristavi, »da se današnja mestna mladina ne zna več prav zabavati. Same neumnosti JI gredo po glavi... Veste, kaj je bila naša najljubša zabava, ko nam Je bilo petnajst let? Paša! In veste zakaj? Ker Je bil pašnik ograjen, pa zrno lahko živtao pustili samo in odšli v gozd po gobe. Potem smo jih sušili in nosili naprodaj dve uri pešpoti v Videm. Pa knoper smo pobirali po hrastih, saj poznate tiste bodikave kroglice? Knoper smo nosili v Krško. Menda so nam dali dinar za kilo. In smo si kaj kupih. Kako veseli smo bili potem tistih reči! Danes pa ta mladim kar vse skupaj leti, ne da bi s prstom mignili. Potem nimajo z nobeno rečjo veselja, se razume ...«
»Ne zamerite, Tončka, toda mar mladi tam v Dovškem niste počeli prav nobenih neumnosti?«
»O, tudi smo jih! Posebno tisti dan, ko smo trli lan. Tedaj smo se zbrale terice na delo že opolnoči, ves dan in pozno v noč smo trle lan med tremi deskami.’ Pa same bedarije smo se menile vmes. In še to zapišite, da smo kdaj tudi zaplesali in zaigrali, pa napili so se pobje, tako kot danes. Le tepli se niso nikoli. To je bolj zdajšnja moda...«
»Torej — komanda v mestu ali rajši komanda v vasi?«
»Komando kar pustiva, jaz nisem za take reči. Samo povem, kar vidim in slišim. V mesto bi pa najbrž spet prišla. V fabriko.«
»Saj ne zamerite,« pravi potem, »mudi se mi. Poldne je že odbilo, če se ne motim. Kosilo moram skuhati.«
2e brzi med branjevkami pod Vodnikom, otipava korenje in peteršilj, se pomenkuje, »gliha«. OkOll nje diši podobno kot na Dovškem. In oči ji žarijo.
BERNARDA RAKOVEC
PREDSTAVLJAMO VAM PRIZORIŠČE TEKMOVANJA SMUČARSKIH VETERANOV
.VABIMO PREDVSEM
AČE SMM
V nekaj minutah se lahko z avtomobilom preselite z dobrih smučišč v plavalni bazen. Martin Omahen iz Kranja, sicer zaljubljen v gorenjska smučišča, še danes rad pripoveduje doživetje z dolenjskih smučišč.
— Smučal sem skoraj ves dan, ko pa je sonce zašlo in je pritisnil mraz, sem se slekel in skočil v toplo vodo. Četrt ure po zadnjem smuku sem bil že v bazenu. Tako vsak dan.
Pri tem je navdušeno pripovedoval o zimsko-športnem centru Crmošnjice — Gače na Dolenjskem.
Prav tukaj bodo 24. februarja smučarske tekme, na katerih bodo sodelovali najboljši slovenski mojstri, kar smo jih kdaj imeli. Nekdanji tekmovalci kot so Lukane, Stefe, Mulej, Cvenkelj in če omenimo še starejše Praček, Cop, 2nidar, ki so v svojih najboljših letih drveli po hudih evropskih progah in dosegali rezultate, ki so nam bili v ponos, se bodo pomerili na strminah nad Crmošnjicami. Novi zimsko-športni center Crmošnjice, ki zaenkrat še ne vabi po zvočnikih smučarjev — gotovo je vmes tudi kompleks Gorenjske — bo tokrat prvič stopil glasneje v javnost.
Kje so pravzaprav Crmošnjice?
V današnjem avtomobilskem času Je gotovo najbolje povedati vse v kilometrih. Vas ob robu kočevskega Roga je oddaljena od avtomobilske ceste Ljubljana — Zagreb le 28,5 kilometra, od Novega mesta pet kilometrov manj, od Črnomlja 14,5, Metlike 20 in od Dolenjskih Toplic 11,5 kilometra. Za goste je zanimiva prav zadnja relacija, ki je ne more pozabiti Kranjčan Martin Omahen. Motorizirani smučar je lahko v nekaj minutah v bazenih s toplo vodo v Dolenjskih Toplicah. Prav nič pa ni oškodovan tisti, ki se raje vozi z avtobusi. Avtobusne zveze so namreč dobre in bo prav tako lahko v nekaj minutah prišel z mraza v 38 stopinj toplo vodo. Crmošnjice so namreč ob glavni avtomobilski cesti Ljubljana — dolina Krke — Dolenjske Toplice — Semič — Vinica itd.
Razen skakalnic na Mimi ln pri Krškem Je Dolenjska za zimske športe
bolj začetnica. Vsaj kar zadeva urejenost smučarskih terenov. Pred leti Je inž. Dvor-žak iz Črnomlja prvič spregovoril o novem zimsko-športnem centru, leta 1963 pa so že uredili veleslalomsko progo, ki Je primerna za najkvalitetnejša tekmovanja. Na vzhodnem pobočju Gač obratujeta danes že dve vlečnici. Velika ima razpon 550 metrov in potegne 130 smučarjev v eni uri na višino 220 metrov od postaje, mala vlečnica, ki so jo odprli šele te dni, pa je dolga 210 metrov in prepelje v eni uri 500 smučarjev. Ob žičnicah so urejene proge za veleslalom, slalom in smuk. Smučarjem Je tukaj na voljo tisto, kar sl želijo: vse od naklonov 45 odst. do blagih strmin, ki si jih lahko privošči vsak začetnik. Gotovo je za vsakega najbolj privlačna turistična proga, ki je dolga 2600 metrov. Smučarji se lahko po njej pripeljejo prav do izhodiščne postaje žičnice.
Crmošnjice imajo bodočnost. Res je, da zaenkrat po avtomobilski cesy vozijo avtomobili, s smučkami na strehi, še mimo odcepa za Dolenjske Toplice ‘in Crmošnjice. Predsednik Dolenjske turistične zveze Niko Pavlič to takole po-jasnjiije:
— Ne upamo si še z reklamo v Zagreb, Ljubljano ali v druga večja mesta. Obisk bi nas gotovo prehitel. Z malo žičnico, ki smo jo zgradili, se je odprla možnost za nedeljske smučarje in teh bo gotovo veliko. Gorenjska vabi v zadnjih letih na svoja smučišča predvsem tujce, mi pa nismo navdušeni 'nad devizami, temveč si želimo predvsem domačih. Hočemo jim omogočiti cenejše smučanje kot na Gorenjskem.
Tako prihajajo v zadnjih letih v Crmošnjice predvsem študenti in dijaki, v glavnem tisti mladi ljudje, ki iščejo dobra smučišča, nimajo pa dovolj globokega žepa. Crmošnjice sicer nimajo hotelov, zato pa je razpoloženje ob zimskih večerih toliko boljše v tamkajšnji gostilni. Tukaj se lahko pohvalijo z enim od najcenejših penzionov, saj ta ni nič dražji kot 2800 starih dinarjev. 24 ležišč je za tak zimsko-športni center sicer zelo malo, zato pa so možnosti za prenočišč« še drugj«.
Pri urejanju smučarskih prog v Crmo-šnjicah so največ pomagali gozdarji, zato ni nič čudnega, če so prav ti organizirali tudi prvo večje tekmovanje na Gačah. V začetku 1964. leta Je bilo namreč tukaj smučarsko tekmovanje gozdarjev, lesarjev m lovcev. Slavni smučarski skakalec, zdaj že pokojni Janez Polda ni mogel prehvaliti teh terenov, čeprav je dodal, da so za tekmovalce zelo »strupeni«.
Kaj se obeta Črmošnjicam? V bližini sedanjih vlečnic so ugodni tereni za gradnjo skakalnice, razmišljajo že o sankaški progi, razen tega pa so v bližini še naravna drsališča. Smučanje, sankanje, drsar nje in plavanje torej tako rekoč na kupu.
V zadnjih letih so bili v Crmošnjicah najbolj zaposleni člani novomeškega smučarskega kluba Rog. Prav ti so pred nekaj dnevi tudi odprli novo vlečnico. Seveda so v glavnem vse opravili s prostovoljnim'delom. Med njimi so nekateri za nove objekte v Crmošnjicah prispevali celo po nekaj sto starih tisočakov.
Letos je v Crmošnjicah še posebno živahno. Najprej so organizirali tečaj za sodnike smučanja, nato »Fricov pokal«, ki ga organizira SD Rog, medklubsko tekmovanje za pokal Vinka Paderšiča, nadaljevalni tečaj smučarjev, consko prvenstvo v veleslalomu za pionirje in pionirke, tekmovanje sindikalnih podružnic občine Novo mesto in nazadnje še tekmovanje smučarskih veteranov.
Za snežne razmere niso v skrbeh, saj je ob robu kočevskega Roga dovolj, snega do konca marca. Posebno velja to še za gornji del Gač, kamor smučarja popelje vlečnica.
Smučarski delavci za Crmošnjice nimajo velikih načrtov niti ne obljubljajo veliko, želijo pa omogočiti vsem poceni smučanje. Predvsem pa želijo, da se »žejni ne bi vozili mimo vode«. Pri tem mislijo na mnoge avtomobiliste, ki mislijo, da so smučarski tereni le na severu Slovenije.
Predvsem pa težko in vendarle nekoliko zaskrbljeno pričakujejo 24. februar: kako bodo njihova smučišča ocenili najboljši slovenski smučarski asi?
F. Z.
PRIHODNJA ŠTEVILKA „TT" NA 24 STRANEH CENA 1 ND
TT
44.L 1988
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
Schwarzkopf
Schvvarzkopf
OGLEDALO
»Ali so bile te enote organizirane s strani amerikancev?«
»Da, organizirane in plačane s strani amerikancev. To je znano dejstvo.«
»Ali so amerikanci osebno prisotni pri takih zločinih?«
»Jaz to nisem videl, vendar se tudi to dogaja.«
»Ali so amerikanci sploh kdaj intervenirali, da se takšni zločini preprečijo?«
(Nedeljski dnevnik 21. Januarja — Molitev v službi zločina)
Kljub zločinom v Vietnamu se pišejo po slovenskem pravopisu imena narodov z veliko začetnico.
•
Ivan Hauptman, upokojenec iz Zagorja ob Savi, Prešernova 22, nam je
sporočil, da bi rad za majhno odškodnino prodal 27 letnikov Tovariša, ki
so dobro ohranjeni.
(Tovariš, 16. januarja — Vi uredniku)
Nujno priporočamo uredništvu, naj simo kupi teh 27 letnikov. Vmes so štirje, ki jih bo mogoče še izdati, kaj-ti »Tovariš« je dosej zaključil le 23 letnikov.
18.00 Studio Ljubljana — OBREŽJE — oddaja za jugoslovansko narodnostno skupino v Jugoslaviji.
(Ljubljanski dnevnik, 15. januarja — TV za jutri)
Končno je dobila tudi jugoslovanska narodnostna skupina v Jugoslaviji svojo televizijsko oddajo, tisto, ki je bila doslej nekajkrat namenjena italijanski narodnostni skupini v Jugoslaviji.
illilllllll!l«!IMIIII!lllll!lill!li!lllllll!l!llll!ll»llll!lllllll!ll!limilllllHIIII!H
BOJ NA ŽIVLJENJE IN SMRT NA BENCINSKI ČRPALKI_
HUJE KOT V GANGSTERSKIH
Ure, ko se noč počasi preveša v Jutro, so za ljudi, ki ponoči delajo, po navadi najdaljše. Spanec lega na oči, veke so težke.
Ura na rokt Emila Novaka Je kazala nekaj čez tretjo zjutraj. Datum; 16. Januarja 1968.
Črpalkar Je zazehal in si mislil;
»Se nekaj ur in pride zamena!«
Sel Je v skladišče, da tam uredi nekaj stvari.
Po cesti od Rupe Je pripeljal avtomobil, zdrvel mimo črpalke, a se že streljaj dalje, pri prvih podgradsklh hišah ustavil, se obrnil in počasi pripeljal na bencinsko črpalko.
2e pet mninut kasneje se Je tam odigrala kratka,a toliko bolj dramatična borba za življenje, za denar.
Za dvajset tisočakov.
Iz belega avtomobila zastava 1300 z registrsko tablico RI 79—90 je izstopil visok, vitek in dobro razvit mladenič s temnimi očali.
Stopil’ je proti kiosku, v katerem Je sedel Emil Novak. Ta mu je vrata odklenil (»Ponoči sem vedno zaklenjen,« je dejal) in ga vprašal.
»Kaj želite?«
»Ali bi pri vas lahko kupil kanto za bencin?« je zelo potiho vprašal hrvaško govoreči mladenič.
»Za deset ali za dvajset litrov?«
»Deset bo dovolj!«
Potem je Emil stopil v skladišče, poiskal primerno plastično posodo za bencin in se vrnil v pisarniški prostor, kjer ga je čakala stranka.
»Kakšen bencin boste vzeli?« je vprašal.
»Super,« je zelo tiho odvrnil mladenič.
še preden sta odšla ven točit, je črpalkar napisal račun, mladenič pa je brez besed plačal s pettisočakom.
Potem ko mu je črpalkar vrnil ostanek denarja, sta odšla ven, k črpalki. Prvi mladenič, za njim Emil.
Ob tem črpalkar Emil Novak pojasnjuje:
»Sumljiv mi je bil že ko je prišel. Govoril je preveč potiho in nekako ponarejeno. Pa ni bil tip lopova, prej tip študenta, ki se s temnimi očali le nekoliko krasi, ne da bi se za njimi skrival. Zakaj sem naredil račun preden sem natočil? Tako je bolj praktično. Stranka že v kiosku plača in potem lahko hitreje odpelje, drugače je treba še enkrat v kiosk.«
S curkom bencina v obraz
Emil je položil posodo k črpalki in nastavil cev v odprtino. Kljub temu da je moral gledati na številčnico, pa fanta le ni pustil iz oči.
»Ves čas sem imel občutek, da mi hoče priti za hrbet, a sem se tako postavljal, da tega ni mogel.«
»Super« je klokotal v posodo, ki Je bila kaj hitro polna. Ko je Emil dvignil pogled na številčnico, je tuji mladenič naglo stopil za njegov hrbet.
Potem se je začelo.
»Dobil sem močan udarec v tilnik, ker Pa sem bil v nekakšni pripravljenosti, nisem padel, pač pa se le opotekel. Pri udarcu so mi padla na tla tudi očala, tako da sem precej slabše videl. Vzravnal sem se in iz posode za bencin potegnil cev za točenje. Obrnil sem jo proti napadalcu, kot da bi imel v roki revolver, in mu spustil v obraz krepek curek bencina. Stekel je okoli svojega avta, da bi mi prišel za hrbet, a se mu to ni posrečilo, saj sem se hitro obrnil in ga vdrugo polil. Pri tem. me je še enkrat močno udaril po ramenu, tako da mi je pod obleko pritekla kri. Vendar se je moral curku bencina Umakniti,« pripoveduje Emil.
Ropar Emila m tolkel z roko. V ta namen si Je že prej pripravil kovinsko ploščo, M je tehtala skoraj dva kilograma. Med bojem mu je padla na tla in je nd utegni! pobrati.
Denar je kljub vsemu odnesel
»Torej td at tisti, Id krade po črpalkah! Lopov! Milica, milica!« Je na ves glas kričal Emil.
Mladenič Je stekel proti kiosku, * očitnim namenom, da vzame denar.
Črpalkar Emil je kričaje stekel za njim, da mu to prepreči.
Pri vhodu v kiosk pa Je stala lopata za kidanje snega in ropar Jo Je pograbil in jo zavihtel proti Emilu.
»Beži, ubil te bom!« je zasikal.
In je skočil proti njemu. Emil je stekel proti Podgradu po pomoč, ropar pa je smuknil v kiosk, iz predala pisalne mize vzel iztržek te noči, stekel do avta in bliskovito odpeljal.
»Bilo je kot v gangsterskih filmih,« pove Emil, ki je še nekaj dni po dogodku ves na trnih in hripav od kričanja v tisto mrzlo gluho noč.
Beg se je hitro končal
Emil je pobral s tal očala in jih obrisal.
»Da se le razbila niso,« si je mislil, stekel zaklenit kiosk in hitro vžgat svoj avtomobil.
»Morda sem za hipec celo mislil na to, da bi jo ubral za njim,« je povedal.
Vtem pa je v tihi noči že zaslišal tresk na cesti, po kateri je ropar pobegnil. Na položnem klancu, pod drevesi, ki jih je od črpalke ravno še videti, niti kilometer stran, se je ropar zaradi nagle vožnje in nevajenosti avtomobila zaletel v obcestno drevo.
»Vendar pa sem hip kasneje slišal tudi to, da je avtomobil odpeljal naprej,« je povedal Emil.
Sedel je v avtomobil in se hitro odpeljal v bližnji Podgrad k miličniku na dom. (Po naključju se je z njim dan prej pogovarjal in mu je miličnik povedal, kje stanuje.)
Nanagloma mu je opisal dogodek, miličnik se je oblačil in mu dejal: -
»Pojdi še po drugega miličnika v Podgrad!«
Avto so našli za gostilno
Tudi drugi miličnik je bil hitro nared. Vsi trije skupaj so se odpeljali najprej na črpalko — tu so našli kovinsko ploščo s katero je ropar tolkel po Emilu — potem pa po cesti za roparjem.
Kakšna dva kilometra od črpalke so našli ob cesti zapuščeni fiat 1300.
Ob udarcu v drevo se je avtomobilu pokvarilo nekaj v stroju in ropari je moral pustiti vozilo v Račicah, na koncu vasi, za gostilno.
Naprej je bežat peš.
Trojica se je vrnila v Podgrad in začel se je pravi lov na roparja.
O napadu so obvestili postajo milice v Ilirski Bistrici, ta pa takoj še upravo javne varnosti v Kopru.
»Menda so preiskovalci v Kopru že ob pol štirih zjutraj vedeli za ta roparski napad,« pove Eipil.
Emil Novak je star 27 let, doma je iz Obrov pri Podgradu, je poročen in oče hčerkice.
Kljub temu da rad bere kriminalne romane, si niti v sanjah ni mogel misli-
BENCINSKA ČRPALKA »ISTRA BENZA« V PODGRADU — Tu je prišlo 16. januarja ob treh ponoči do roparskega napada. (Foto: E. Jurič)
l
EMIL NOVAK, ČRPALKAR IZ PODGRADA — »Tamle gori, pri tistih drevesih, se je že zaletel,« je pokazal. (Foto: E. Jurič)
ti, da bo tudi sam doživel kaj tako razburljivega.
»Priznam, da me je zdaj ponoči če-sto kar malo strah,« je povedal.
Jezni miličniki v Ilirski Bistrici
Miličniki v Ilirski Bistrici, ki so roparja ujeli že šest ur po napadu, pa se jeze zaradi obeh notic v »Delu«, s katerima so napak opisali dogodke v Pod-' gradu.
»Prvič: v časopisu piše, da si ropar ni prilastil denarja, pa si ga je. Drugič: črpalkar je Emil Novak in ne Ivan Novak. Tretjič: črpalkar roparja ni prepodil, saj je temu rop uspel. Četrtič: prijeli ga nismo v Rupi, pač pa v Pirmanih. In napak v obeh opisih je še in še,« je povedal komandir milice v Ilirski Bistrici Vinko Ravnikar, ki je tudi vodil ekipo v napetem lovu na roparja.
»Dvajset let sem že miličnik, kaj takega pa še nisem doživel. In moji fantje tudi ne,« je dejal in začel opisovati obširno akcijo, ki je hitro rodila uspeh.
»Prav ko smo začeli obupavati, da nam je za nekaj časa ušel, smo ga prijeli,« je povedal.
Hotel je napasti črpalko v Rupi
Zanimivo ob ropu v Podgradu je, da ropar sprva sploh ni nameraval napasti te črpalke, pač pa črpalko v Rupi. Ko pa se je ponoči pripeljal tja, se je premislil, saj sta bila v. službi dva črpalkarja in se je zbal.
»Z na Reki ukradenim avtom se je odpeljal naprej, proti Podgradu,« je pripovedoval komandir milice Vinko Ravnikar.
Njegovega opisa dogodkov na bencinski črpalki ne bi navajali, saj je povsem enak pripovedi Emila Novaka. Pač pa je zanimivo poslušati naprej:
»Ko je moral ropar v vasi Račiče pustiti pokvarjeni in karambolirani avtomobil,
je nadaljeval pot peš. Da bi zamešal zasledovalcem sledove, se je napotil po cesti proti vasi Mune. Od tam je šel skozi vasi preko Brešca do Pirmanov. Od tam Je hotel z avtobusom na Reko, kamor pa ni prišel, saj smo ga prej prijeli.«
»Kako ste ga sledili?«
»S posebnim vozilom, v katerem je bila hitro sestavljena ekipa miličnikov, ki sem jo vodil jaz. Razpolagali smo z dokaj točnim opisom storilca, žal pa je imel ta na izbiro številne poti za beg. Vse poti smo prekrižarili, pregledali smo okoli sto poti, skratka vse odcepe od poti, po kateri je zbežal.«
»Torej ste ga prijeli bolj po naključju?«
»Sploh ne. Našli smo sledove v snegu, za katere smo bili skoraj gotovi, da so roparjevi in smo mu sledili. Ko snega ni bilo več, smo hiteli za stopinjami v blatu. Presenečalo pa nas je eno: kljub temu, da smo zjutraj na cesti srečali precej ljudi in jih spraševali, če so koga srečali, so nam to vsi zanikali. Kasneje je ropar povedal, da se je takoj, ko je zaslišal, da mu prihaja kdo nasproti, skril v gozd ob cesti.«
Miličniki so tako roparju sledili več kot dvajset kilometrov daleč. Ko so se z avtom pripeljali do Pirmanov, so na križišču z reško cesto zagledali moškega, ki je čakal avtobus.
»Takoj smo videli, da je moški, ki stoji na križišču, zelo podoben opisu, ki smo ga imeli. Zapeljali smo proti njemu in še preden se je naš avto ustavil, so iz njega poskakali naši fantje in pristopili k mladeniču. Ta ni imel pri sebi nobenih dokumentov, takoj pa je priznal, da je on oropal bencinsko črpalko v Podgradu. Po žepih je imel še ves oropani denar. Aretaciji se sploh ni upiral in tudi podatki, ki jih je dal o sebi, so se pokazali kot točni. Storilec je 19-letni Cvetko Le-sac, doma iz okolice Ogulina, živeč na Reki. Ker je bil brez denarja, je že tam sklenil, da oropa kakšno bencinsko črpalko in je v ta namen tudi avtomobil ukradel,« je končal svojo pripoved komandir milice.
EVGEN JURIČ
Razumljivo Je, da lahko taft popolnoma In brez težav Izkrtačite in izperete.
Ta taft je nov, drugačen, takšen, kot to danes zahteva frizura.
Taft-Soft: za suhe, blondirane ali barvane lase; Taft-Griin: za normalne in malo mastne lase.
3%atorcg.	Schvvarzkopf	J
Za sleherno vrsto las ustrezni taft.
Schvvarzkopf vam predstavlja nov taft
moderno frizuro elegantne žene
Novi Taft-sprayi za lase so izdelani nalašč za moderno frizuro. Previdno, a zanesljivo ohranja taft mehko linijo in popolni lesk vaših las.
PABERKI Z DOMAČEGA ROTO PAPIRJA
(SVET)
ne domotožje, Pač PA NEZMOŽNOST
Legenda o zahodu kot o eldoradu za nkše nogometaše se je začela v dneh, ko J0 Vukas na začudenje vse evropske Jav-n°sti kot kontinentalec torpediral dotlej Neranljivo angleško nogometno ladjo na Srečanju Anglija : Kontinent leta 1955
(1:4).
Italija, takrat dežela najdražjih nogometnih profesionalcev, je jugoslovanski »nogometni čudež« oznanjala na veliki tvon. Vukasa, njegove tovariše Bearo, Zeb-®a> CajkOVSkega m Boškova so tamkajšnji listi proglašali za najplemenitejšo su-ovino, ki bi lahko uspešno obogatila za-°dne klube. Toda v tistem času je pri as vladal embargo za tak izvoz in naši Wsedje so se morali zadovoljiti z manjšim P snom: Boškovim, Veselinovičem in Ko-K tičem.
Ko je bil po desetletju embargo uki-jen in ko se je jugoslovanski čudež okronal s četrtim mestom V Cilu 1. 1962, so ak-Jb naših nogometnih nog znova porasle a evropski borzi. Toda tokrat je bila za unske pralce obljubljena .dežela Zahod-Nemčija. Dobra stotnija najboljših m 1 dobrih jih je odromala na lov za do-,	,° Sfečo na vse strani. Med generaci-
l’ k* je prihajala, in tisto, ki bi lahko učila, je bila umetno pretrgana kon-nuiteta. v jeziku strokovnjakov temu p kvijo samomor narodnega nogometa, k kljnovidnejši so bridko potožili, češ naš Ce bo -šlo tako naprej. Na radost Dmf83 n°g°me(nega naroda je bil izvoz d»h°™° omeJen- Kako so si ljubitelji od-met^i *e*e’ ko se J® ve^ina naših nogo-u . Nih inozemcev začela vračati, celo naj-ča ,neJSi- Povratek gekularca, Kovačevi-• Miladinovič, Nikoliča, .skorajšnje po-one odločitve Soškiča, Popoviča tn nekaterih, kakšno slavje! Toda ne dolgo ■“»n tudi šok.
rivrženci nogometa so se po invazije P°v^nikov upravičeno spraševali: Mar niu ? i Seki lzvisel v klubu Karlsruhe, ki tako rekoč voda teče v grlo? In kako
da Kovačevič ne more skleniti niti prve
pogodbe z reprezentančnim klubom Francije, katere šampioni so bili včasih abonirani na sedem ali več golov na srečanjih z našimi.
Mečejo Jim polena kot tujcem, druge pesti nostalgija, tretji so poškodovani ali bolni, se je tolažil naš povprečni nogometni človek.
Resnica je daleč od tega. Poslednja invazija nogometnih povratnikov je brez primera v zgodovini transfera profesionalcev; do nje pa je prišlo tako hitro, da je koprimitiran ves naš nogomet. Z drugimi besedami, ne gre niti za domotožje ne metanje polen pod noge ne za bolezen, temveč preprosto za devalvacijo naših nogometnih nog na tujem tržišču zaradi popolnega pomanjkanja poslovnosti in delovnih navad, ki jih zahtevajo na tujem.
Ničesar se nismo naučili iz bližnje zgodovine naše nogometne emigracije. Kako je mogoče, da Vukas v svojem obdobju kljub 60.000 dolarjem v takratni osrednji ekipi Bologne ni zdržal do izteka pogodbe? Zakaj sta Boškov in Veselinovič v slabših klubih doživela še bolj klavrno usodo nadaljnjega prehajanja iz.kluba v klub? Medtem ko njihovi tovariši iz severnih dežel po nekajkrat obnavljajo pogodbe v istih klubih v obojestransko zadovoljstvo. Svetla izjema je bil nemara le Zebec.
Zgodovina se Je ponovila z drugim valom. šeki ne odsluži Karlsruheu niti 56 tisoč dolarjev, za kolikor bi ga bilo samo dve leti prej sram igrati. Klub ga je lahkega srca prodal naprej. Popovič in Durko-vič sta doživela podobno usodo. Samo po nekaj tekmah je prvi postal rezerva, drugi je dobil »vizum za naprej«. Novosadski reprezentant Nikolič je kot profesionalec igral vsega skupaj tri minute. Se m še bi lahko naštevali. Izjeme pa potrjujejo tudi to pravilo.
Skratka, tisti, katerih profesionalno pojmovanje ni moglo prerasti sijaja njihove nogometne slave, ki so zrasli v atmosferi samovoljnosti, nogometnega bohemstva, navijaškega razvajanja in odnosov »hočem — nočem« do gledalcev, kluba in soigralcev, so nujno na hitro pogoreli v svetu strogih in celo surovih'profesionalnih za-
konov, ki ne priznavajo ne utrujenosti ne spremenljivega razpoloženja, kaj šele muhavosti. -
Zato ni niti najmanj čudno, da evropski nogometni klubi raje sprejemajo v svoje okrilje manj nogometno nadarjene, toda poslovnejše in disciplinirane severnjake, kot čudaške južnjaške »pesnike« brez trunka delovne zavesti.
(ARENA)
PODIVJANA MEDVEDKA
Težko je zdaj reči, če so Dimitrija Bi-ričetoviča prinesli okoli, ko je v Starem selu kupoval medvedko za svoje poulične artistične predstave, ali pa je žival šele kasneje pobesnela.
Naj je bilo kakorkoli, na poti v Veliko Piano se mu je pred mostom kosma-tinka začela upirati. Trmoglavke ni in ni mogel ne zlepa ne zgrda spraviti čez most, zato jo je privezal na mostno ograjo in odšel iskat kako vprego, saj se je že nekajkrat zgodilo podobno in je že imel izkušnje z njenimi muhami. Na vso srečo se medvedki ni nihče približal, medtem ko je ostala sama pred mostom.
Ko se je Dimitrije vrnil po svojo artistko, ni dvomil, da je ne bi prelisičil. Pognal je mulo, nenadoma pa je zver, privezana za voz, preteče zatulila, vprežna žival se je prestrašila, Dimitrije pa je skočil z voza, saj je spoznal, da je njegovo življenje v nevarnosti. Voz je zdrvel po ulici, medvedka je pretrgala vrv in se vrgla na mulo. Z udarcem šape jo je podrla na tla in s čeljustmi zagrabila za vrat.
Kakršnokoli vmešavanje v ta neusmiljeni boj bi bilo skrajno nevarno. Ljudje niti niso vedeli, koga naj pokličejo na pomoč. Tedaj je pripeljal > mimo patrolni voz miličniške postaje. Prometni miličnik je uvidel, da revolver kalibra 7,65 milimetra ne bo dovolj za usmrtitev pobesnele živali. Odbrzeli so po avtomat, medtem pa je zver že pokončala mulo, sedla nanjo in renčala tudi proti avtomobilu. Miličnik Je zaradi megle in noči komaj našel primeren prostor, od koder Je moral streljati, dh je ne bi samo ranil in bi bili v nevarnosti tudi nepazljivi radoved-
neži, ki so stali povsod naokrog. Dobro Je pomeril, in podivjana zver se Je »rušila poleg svoje žrtve.
(EKONOMSKA POLITIKA) LADJE BREZ KRMILA
Jugoslavija Je velik izvoznik ladij, obenem pa jih za svoje potrebe uvaža. Kako je prišlo do tega protislovnega položaja?
Ce bi v jugoslovanski ladjedelnici zgrajeno ladjo, ki je bila prodana v tujino, takoj po prevzemu po isti devizni ceni kupilo jugoslovansko brodarsko podjetje, bi zanjo plačalo manj, kot če bi jo naročilo neposredno v ladjedelnici. Do tega je prišlo zaradi tega, ker so tuji kupci oproščeni plačila carine, davka in drugih dajatev. Carine je oproščen tudi uvoz ladij v Jugoslavijo, tako da je ceneje kupovati naše ladje v tujini.
Za nakupe ladij v tujini pa lahko najdemo še en razlog. Naše ladjedelnice domačim kupcem ne morejo prodajati ladij brez osemletnega kredita.
Gradnja ladij, ki jo je nekoč s posameznimi razpisi podpirala investicijska banka, je sedaj odvisna od tujih kreditov za nakup reprodukcijskega materiala ali gotovih ladij.
Vsaka ladja prekooceanske plovbe prinaša devizna sredstva, kadar prevaža tovore za tuje naročnike, in preprečuje odtekanje deviz, kadar Jo najame domači uvoznik ali izvoznik. Tako je ladja v osmih letih plačana, v naslednjih dvanajstih letih pa ustvarja čisti dobiček v devizah.
Pomorska država izvaža ladje zaradi te-Ker jih ima preveč in jih ne more popolnoma izkoristiti doma, ali pa zato, da bi si z gotovino, ki jo dobi zanje, ohranila plačilno zmožnost v mednarodnem trgovinskem prometu. Ce upoštevamo razmeroma velik uvoz ladij v Jugoslavijo, ne moremo trditi, da ladje izvažamo zaradi tega, ker jih imamo preveč. Poleg tega je minilo že deset let, odkar je bil v trgovini z ladjami ukinjen gotovinski promet. Zaradi tega se upravičeno lahko sprašujemo, zakaj Je Jugoslavija procentualno največji izvoznik ladij na svetu?
Sprejemljive razlage za tak položaj v našem pomorstvu ni. Se večl Računsko Je mogoče dokazati, da dajanje prednosti ladjam, ki so namenjene za izvoz, poslabšuje devizno bilanco države. Pri izvozu ladje na kredit kupec do dobave plača le približno 20 odstotkov cene. Za uvoz reprodukcijskega materiala pa mora ladjedelnica odšteti precej več deviz. Sicer pride do negativnega salda tudi pri gradnji ladij za domači trg, vendar je v tem primeru manjši in se hitreje izravna.
Razmisliti bi bilo treba, ali Je s količinsko enakim izvozom mogoče kompenzirati uvoz ladij iz tujine, oziroma, ali je vseeno, če namesto za gradnjo ladij za domačega kupca (ki je kupil ladjo v tujini) uporabimo proste zmogljivosti ladjedelnic za izdelavo ladij za izvoz. Vprašanje pravzaprav ni točno, saj pri gradnji ladij za domači trg lahko sodeluje več domačih podjetij, ladje za izvoz pa je treba graditi iz uvoženega materiala.
Gradnja ladij za domače tržišče Je torej koristnejša za devizno bilanco in za ustvarjanje narodnega dohodka. Ker so tudi ladjedelnice pripravljene graditi ladje za domače kupce pod istimi pogoji kot za tuje, bo treba spremeniti nekatere elemente ekonomske politike, predvsem tiste, ki se nanašajo na politiko cen, kreditiranje in devizni režim.
(FRONT) GALEJA NOČE IZDATI SVOJE SKRIVNOSTI
Preteklo jesen so v bližini otočka Gna-liča blizu Biograda na moru odkrili galejo, ki se je potopila pred več kot štiristo leti. Novica je zbudila mnogo zanimanja, in galeja Je začela polniti časopisne stolpce. Posebrte ekipe vojne mornarice so v dveh etapah dvignile iz potopljene ladje del opreme in tovora, ki je neprecenljive vrednosti za moderno pomorsko arheologijo in umetnostno zgodovino. Zaradi slabega vremena in pomanjkanja sredstev so nadaljnje dvigovanje tovora ali celo delov ladje preložili za nedoločen čas.
»Vsak, še tako majhen del predmetov.
dvignjenih iz potopljene ladje, Je tret* skrbno očistiti in konservirati,« Je povedal dr. Ivo Petričioli, predstojnik katedre za umetnostno zgodovino na zadarski filozofski fakulteti. »Za sedaj še ne moremo z gotovostjo trditi, kakšna nesreča se je ladji pripetila, niti tega, ali je bila be-nečanska ali ne, kako Je plula in kdo Je bil njen lastnik. Verjetno- Je bila trgovska ladja, dolga približno 30 metrov in težko natovorjena.«
Na dvorišču zadarskega muzeja ležijo topovske cevi in odprta skrinja, ki je razočarala vse, razen arheologov in zgodovinarjev. V njej ni bilo draguljev in nakita, pač pa le v slamo zavita tehtnica. Na ladji i so našli razen tega še balo rdečega damasta, osem čepic, kakršne lahko občudujemo na delih italijanskih mojstrov iz konca 16. stoletja, tri dolge srajce, keramiko, umetniško oblikovano steklenino, krožnike, svečnike, zrcala, štiri kamnite topovske krogle in kot krono vsega še čudovito vazo iz kot papir tankega stekla, okrašenega z izredno lepimi gravurami.
»Na dveh topovih Je vrezana letnica 1582 in črke ZA, GP in C, ki so verjetno inicialke livarjev. Na vreči z, damastom smo našli pet plomb z grbi, ki pa jih še nismo razvozlali. Najdišče je za znanost neprecenljive vrednosti,« Je dejal dr. Petričioli.
»Mornarica nam Je bila res v veliko pomoč,« je povzela besedo Ksenija Radulič, predstavnica zadarskega zavoda za spomeniško varstvo. »Vojaki so dvignili skoraj ves tovor, Id ima zgodovinsko vrednost. Dela smo zdaj preložili na lepše vreme ...«
»Vsi so se razpisali o nekakšni galeji,«
Je dejal poročnik Košutič, vodja potapljaške ekipe. »Kakšna galeja neki! Ali veste, kakšna Je videti? Kup razpadajočega lesa, razbitega stekla in posode! Točno ne vemo niti tega, kje je premec in kje krma. Dele ladje bo težko dvigniti, ker je les že zelo poškodovan.«
Naši znanstveni delavci so se že povezali s švedskimi ustanovami, ki so organizirale dviganje kraljevske ladje »Vasa«. Vsaka, na videz še tako majhna podrobnost lahko odkrije nepričakovano in drar goceno sled — korak v preteklost.
pRl NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
PRI NAS DOMA
24.1. 1968
TT
POLDNEVNIKI IN VZPOREDNIKI
ART BUCHVVALD
DIPLOMATSKA IMUNITETA
Naš zunanji minister Dean Rusk ima eno najhujših služb na svetu. Pred nekaj dnevi mu je eden njegovih pomočnikov poročal:
»Gospod, vse je pripravljeno za vaše potovanje. Od letališča pa do mesta bodo stali ob cesti oboroženi vojaki. Nobenega obvestila nismo objavili, kdaj boste prišli. Potovati boste pod imenom gospod James Smith, po poklicu poslovni svetovalec. Ko boste prispeli v mesto, vas bodo takoj potegnili v hotel, od koder ne boste več odšli, dokler ne bo konferenca pri kraju. Potlej vas bomo s helikopterjem odpeljali nazaj na letališče, še preden bo lokalni tisk ugotovil, da ste bili na konferenci.«
»V katero državo pa grem?* je vprašal gospod Rusk.
»V nobeno,* je odgovoril njegov pomočnik. »Greste v San Francisco.*
»Prav tega sem se bal,* je rekel minister. »Ali bo hudo?*
»Ne vemo, zato smo morali biti previdni. Veste, če bi potovali v tujino, potlej ne bi bilo nobenih problemov. če bi bile tam kakšne demonstracije proti vam, bi lahko vedno protestirali v zunanjem ministrstvu tiste neprijazne dežele. Toda, če priredijo demonstracije proti vam tu v Združenih državah, nimamo pri kom protestirati, protestiramo lahko samo proti sebi.*
»Kakega posebnega zadovoljstva v tem po mojem ni,« je rekel mi-nister. »Ali se je podpredsednik Humphreg vrnil iz Afrike?*
»Da, gospod. To je bilo zelo uspešno potovanje. Resda je bilo v Kongu nekaj slučajnih incidentov, toda o njih skorajda ni vredno govoriti. Zdaj pa smo nekoliko v skrbeh.*
»Zakaj?«
»Prihodnji teden mora v Chicago.«
»Ubogi Hubert! Bolje bi bilo, če bi bil ostal v Afriki.«
»Saj, tako smo mu tudi rekli. Pa je dejal, da bo šel kamorkoli že in ob vsakem času, samo da bi branil predsednikovo vietnamsko politiko. In tako bi bilo prav nerodno, če bi zdaj rekel, da ne gre v Chicago.«
• « *
»Kakšna so zadnja poročila iz New Havena?«
»CIA je čisto živčna.«
»Zakaj pa to?«
»Na univerzi Yale se pogovarjajo, da bi vam podelili častno diplomo.«
»To je pa resna zadeva. Kako bi se temu ognili?«
»No, če se bodo odločili, jih bomo prosili, naj vam jo pošljejo po pošti?«
»Toda, ali ne bi bilo videti grdo, če bi zunanji minister ZDA ne mogel v New Haven?«
»Tudi na to smo mislili, zato bomo skušali urediti vse potrebno, da boste lahko potovali v Sovjetsko zvezo ali pa na Ciper, kjer boste na varnem. Menili smo, če bi šli prav takrat v tujino, da se ne bo nihče vprašal, zakaj niste šli v New Ha-ven.«
• • *
»Kaj v Združenih državah Amerike ni nobenega varnega mesta, kamor. bi letos lahko šel?«
»CIA ga že ne najde, sicer pa ne pozabite gospod, da je vojna.«
»Tega se zavedam,« je rekel minister, »toda vsaj meni se zdi, da bi član vlade že moral svobodno potovati po svoji lastni deželi.«
»Tako bi si mislili, gospod. Toda vaš ameriški potni list vas varuje samo takrat, kadar ste v tujini. V Združenih držav Amerike pa ne uživate prav nobene diplomatske imunitete, in po tem, kar sodimo, ljudje v tej deželi trenutno niso kdo-vekaj prijazni, zlasti ne v tem% volilnem letu«
»No, kaj pa na) naredim v zvezi z vabilom, da bi drugi mesec govoril v Neu> Yorku?« je vprašal minister,
»Uredili smo tako, da boste govorili n bojne ladje New Jersey, ki bo zasidrana na reki Hudson, če bodo domačini začeli kake reči, bomo lahko vsak hip potegnili sidro in jo pobrisali od tam.«
VELIKA BRITANIJA
JUNAŠTVO ALI UKANA?
Potom k>o m J« pet dabUlogralk Im britanska tovarne v Surreyu nasitilo nenehnega pritoževanja čez britansko gospodarstvo, je sklenilo, da bodo nekaj storile. Da bi pomagale povečati produktivnost in ohraniti cene na sedanji ravni je teh pet deklet v mini krilih: enaindvajsetletna Valerie White, dvajsetletna Joan, Southwell, sedemnajstletna Chnistine Prench, šestnajstletna Čaral Ann Pry in petnajstletna Brenda Mumford sklenilo vsak dan delati še pol ure, ne da hi za to pričakovale kakšno plačilo. V večini dežel bi tako dejanje pritegnilo le majhno pozornost, v Britaniji, kjer so gospodarske težave ta hip zelo hude, pa so postale čez noč junakinje.
Princ Filip jim je brž poslal telegram: »To je najlepša novica, kar sem jih sli-
ZA NEPLAČANE NADURE — Dandanes redek primer.
šal,« Premier Harbld Wilson se je pridružil čestitkam in vse tri glavne britanske politične stranke so potrdile korak teh deklet. Britanski novi pesnik — laureat Ce-cil Day-Lewis jim je napisal svoj prispevek. Televizija BBC je objavila film o teh dekletih med najpomembnejšimi poročili, dve londonski agenciji pa sta kupili dve celi strani v časopisu »Times of London«, da bi pohvalili duha teh deklet. Neka tovarna značk v Lincolnshiru je takoj začela izdelovati značke z napisom »Podpiram Britanijo«. Takih značk namerava izdelati 100.000. Tudi drugi uslužbenci tovarne, kjer so dekleta začela akcijo, so se pridružili načrtu in začeli podaljševati svoj delovni dan za pol ure. Tovarna sama pa je takoj znižala ceno svojim izdelkom za 5 odstotkov.
Britanski sindikati pa so videli v tem gibanju prej zmešnjavo kot pa korist. »To je čista ukana« je rekel generalni sekretar Amalgamated Engineering Union, ki ima 1,3 milijona članov. »Problem tiči v britanski industriji,« Je dodal, »ker je zastarela, nesodobna in jo vodijo nesposobni ljudje.«
dijaka stroja, moška obleka In otroške obleka. Britanska letalska družba BELA Je, ko ja videla, kako hud ja naval čez Rotovški preliv, uvedla celd nove letalske prevoze, Air Franoe pa je začela uporabljati zm prevoz potnikov v London namesto majhnih earavel veliko večje boe-lnge, H sprejmejo dvakrat več potnikov kot pa letala Upa caravelle. Nekatere londonske trgovine so se prilagodile novim kupcem in začele prodajati samo to, kar je Upično angleškega. Direktor take trgovine, trgovina Harods v Knightsbridgeu v zahodnem delu Londona, je povedal: »Kaj takega že petdeset let nismo doživeli.«
Večino kupcev tvorijo Francozinje. Kupci pa prihajajo tudi v velikih skupinah z Nizozemske, iz Zahodne Nemčije, Skandinavije, pa celo s Portugalske in Poljske. Neka lastnica boutique v ZDA je prihitela v London, da bi nakupila obleke, ki v Londonu stanejo vsaka 3,60 dolarja in jih potem v ZDA prodajala po 30 dolarjev. »London je postal anglosaška inačica orientalskega bazarja,« je zapisal britanski časnik Daily Mali, »kjer kon-tinentalci občudujejo našo tradicionalno kvaliteto, pomilujejo našo revščino, se glasno čudijo, kako lahko izdelujemo in prodajamo reči po tako nizkih cenah in plačujejo s devizami, spričo katerih je naš funt videti ko kak bolan pdaster.«
INDIJA
»KAŠMIRSKEGA LEVA« SO IZPUSTILI
Zahodni komentatorji te dni na široko ugibajo, zakaj je indijska ' vlada sklenila izpustili iz zapora šejka Abdulaha, kaš-mirskega voditelja, ki ga je imela zaprtega — bolj ali manj nenehno — 14 let pod obtožbo, da je hotel ločiti svojo gorsko državo od indijske unije. Predsednica indijske vlade Indira Gandhi je povedala, da je »to samo poskus,« toda kaže, da nihče ne ve, kakšne rezultate od tega pričakuje.
Šejka Abdulaha — pravijo mu tudi kaš-mirski lev — so izpustili ravno v času, ko so v Indiji sprejeli nov zakon, naperjen proti tistim, ki se zavzemajo za secesijo. Res pa je spet, da je moral šejk Abdulah sedeti tudi poprej, ko zakona še ni bilo.
»Kašmirski lev« je precej, ko je stopil iz ječe, povedal, da bo »iskal rešitev kaš-mirskega problema, ki bo sprejemljiva za vse prizadete in se boril za prijateljstvo med Indijo in Pakistanom.« Hkrati s tem pa so se spet razvneli pogovori, kaj storiti s Kašmirjem. Slišati je več zamisli. Po prvi naj bi Kašmir — muslimanski del države — razdelili med Indijo in Pakistan. Ta predlog je Pakistan leta 1963 malodane že sprejel.
Drugi predlog je, da bi Indija obdržala
v glavnem hindujsko pokrajino Jammu in budistični Ladakh ob kitajski meji, medtem ko bi Pakistan obdržal gorati področji Kargil in Gilget, ki jih je zasedel
VELIKA BRITANIJA
FUNT JE KO KAK BOLAN PIASTER
V eni največjih londonskih trgovin »Selfridges« se je	lepega dne pojavi-
lo sto pariških gospodinj. Sem jih je poslala zastonj francoska revija »Elle«. Gospodinje so zadele veselo nakupovati. Zakaj za francoski frank je bilo zdaj moč dobiti kar precej več angleškega denarja kot pa prejšnje čase. Z devalvacijo funta šterlinga so se za Francoze — in seveda tudi za Amei^ane, Nemce, in vse druge, ki svojih valut niso razvrednotili — britanski izdelki čez noč pocenili prav za toliko, za kolikor je padel funt.
Naval tujcev na londonske trgovine je zadnje čase izreden. Posebno veliko kupcev so videli te dni, ko so nekatere trgovine še znižale cene nekaterim rečem. V veletrgovini »Selfridges« ao morali najeti kar 48 tolmačev, da ao lahko vsaj deloma zadovoljili kupcem, ki sta Jih čez Ro-kavski preliv privabila devalvacija funta šterlinga in znižane cene. Tujci največ kupujejo modne obleke, posteljnino, gospo-
			
			
n			
■1 . m>..... i .-j -
ŠEJK ABDULAH — Lev j- s"»t na prostosti.
med boji leta 1947. V okviru tega načrta bi kašmirska dolina na obeh straneh črte premirja iz leta 1947 postala avtonomna — verjetno pod vodstvom šejjca Abdulaha — Pakistan in Indija pa bi imela prost dostop do tega področja. Toda ta načrt je bržkone za Indijo nesprejemljiv, medtem ko bi morda Kašmircem in Pakistancem konec koncev ugajal.
Tretji predlog je, da bi omogočili Kašmirju politični status, kot ga ima Sikkim, majhna himalajska kraljevina pod indijskim protektoratom. Ta načrt bi morda bil tudi sprejemljiv za Pakistan.
»Kašmirski lev« bo februarja obiskal svojo domovino, v načrtu Ima tudi potovanje v pakistansko glavno mesto Raval-pindl, vendar pa utegne imeti pri tem težave s potnim listom, ker ne dovoli, da bi ga imeli Indijci za svojega državljana.
UKRADENA
KARIKATURA
j'	ftu*
Po mnenju karikaturista TIMA, ki je objavil pričujočo karikaturo ■*V pariškem L'Expressu, bi bilo res imenitno, ko bi se med množicami demonstrantov v Ameriki, ki zahtevajo od vlade, naj popusti v politiki sile, ki jo vodi skoraj povsod po svetu, zlasti pa še v Vietnamu, pojavil tudi sam predsednik John-• son.
Namesto da bi nosil znani napis »Make love, not War«, naj bi si zadel na rame tablo z napisom »Vojskujte se, ne bodite turisti«.
Karikatura je odmev na nedavno Johnsonovo zahtevo, s katero je naročil Američanom, naj ne zapravljajo denarja kot turisti.
	■
			
KAM Z MOBUTUJEVIM KAMNOM?
Uslužbenci ameriškega zunanjega ministrstva imajo v rokah prav problematični kamen. To je velik nebrušen dragulj, ki ga je dal kongoški predsednik Mobutu ženi ameriškega podpredsednika Hum-phreya ob njunem nedavnem obisku v tej dežeh. Po določbah, ki veljajo v ZDA, je gospa Humphrey izročila darilo vladi, naj ta določi, ali ga sme gospa obdržati ali ne. Če bi določbe dobesedno tolmačili, bi ne smel noben ameriški državni funkcionar vzeti od šefa kake tuje države darila, katerega »nominalna« vrednost je večja od 50 dolarjev.
»To piše v ustavi«, pravi šef protokola v Washingtonu Symington, »kjer stoji, da ne sme noben tak funkcionar vzeti darila od kakšnega tujega kralja, princa ali tuje države, če mu poprej tega ne dovoli ameriški kongres.«
»Tu doma,« pravi neki visoki funkcionar v Washingtonu, »bi bilo bolje, če bi podpredsednik izročil darilo kakemu muzeju. Toda, kongoški veleposlanik bi nedvomno takoj planil pokonci, brž ko bi mu prinesli na ušesa, da darilo, Id ga je dobila gospa Humphrey od predsednika Mobutuja, .sedaj premetavajo sem in tja ameriški birokrati.«
Menda v Washingtonu nihče ne ve, koliko je kamen vreden. Tisti, ki so ga videli, pravijo, da je kar zajeten in očitno precej vreden. Mobutu ga je izročil gospe Humphrey na kosilu, kjer Je bilo navzočih tudi precej časnikarjev, zato Je čisto nemogoče, da bi zadevo sedaj lahko le kako diskretno uredili.
Po navadi dajejo ameriški državniki taka darila v različne muzeje ali ustanove,
kot ▼ Trumanovo knjižnico ali Kennedy-jevo knjižnico, kjer ao darila razstavljena in eo videti bolj kot darila vsemu ameriškemu narodu. Humphrey pa take knjižnice le nima.
»Oe bi bila to kaka preproga ali miza,« pravi lef washlngtonskegn protokola, »bi Jo kratko in malo položili v Humphreyevo pisarno, diamant pa je tako izrazito okrasen predmet, da ga skorajda ni moči kako drugače uporabiti.«
Odločitev o tem, kaj bo z darilom, pričakujejo v kratkem. »Ta čas,« pravi časnik International Herald Tribune, »pa je družini Humphrey nerodno, ker jih je Mobutu tako velikodušno obdaroval. Pravijo, da je bilo njuno darilo Mobutuju veliko bolj skromno — dala sta mu kopijo Johnsonovih govorov.«
IZRAEL
DEKLE S TELEČJO SRČNO ZAKLOPKO
Neki izraelski zdravnik Je te dni izvedel prav nenavadno operacijo. Poškodovano zaklopko v srcu neke pacientke Je zamenjal s telečjo srčno zaklopko. Izvedenci menijo, da je to bržkone prvi tak poskus v zgodovini kirurgije. Operacijo je izvedel v bolnišnici Belinson blizu Tel Aviva kirurg dr. Maurlce Levi, ki je znan po svoji veščini presajanja človeških organov.
Pacientka je mlado dekle, katere imena niso navedli. Njeno zdravstveno stanje se po besedah zdravnika, »kar naglo izboljšuje« in jo bodo, če bo vse v redu, izpustili iz bolnišnice čez dva tedna. Dr. Levi je študiral skupaj z južnoafriškim zdravnikom dr. Christiaanom Bamardom, o katerem se te dni mnogo piše, na mine-sotski univerzi v ZDA. Dr. Levi je povedal, da je modificiral telečjo srčno zaklopko in jo vtisnil v srce pacientke med desni srčni prekat in desni srčni preddvor. Zaklopko je dobil pri dva meseca starem teličku, ki so ga zaklali v telavivski klavnici.
Po mnenju dr. Levija operacija »ni posebno revolucionarna, utegne pa pomeniti majhen korak dalje«. Telečjo srčno zaklopko pa je uporabil zato, »ker je podobna človeški«.
ŠPANIJA
POTRPEŽLJIVOST IN UPANJE
Zrel je za španski prestol, pravijo. Toda niti Španija niti prestol nista videti dovolj zrela zanj. Od petega januarja letos dalje izpolnjuje princ Juan Carlos Bourbonski vse pogoje, ki jih našteva »zakon o nasledstvu«: Španec je, moškega spola je, kraljevske krvi, je katoličan in dopolnil Je trideset let. Tem pogojem pa se pridružuje še najpomembnejši: princ uživa naklonjenost španskega diktatorja generala Franca.
Dovolj bi bila le ena Francova beseda in princ Juan bi že letos zavladal na španskem prestolu. Toda te besede Franco še ne mara izgovoriti.
Vendar pa je že petnajst let videti, da se je »caudillo« že odločil, odločil ■ tem, da je sprejel princa ob njegovem prihodu
v Španijo. Skrbel Je za njegovo šolanje In mu dovolil, da se je a svojo ženo, grško princeso Sofijo, nastanil v palači Zarzuela blizu Madrida. Franco ima 73 let in ee zdaj obotavlja s odločitvijo, za katero se Je zdelo, da Jo je že izrekel. Ce bo odločitev zdaj sprejel, bo morda vse v redu, če pa bo za seboj zapustil samo »politični testament«, meni francoski časopis »LTSjcpress«, bodo falangistl, sindikati ln drugi nasprotniki monarhije, gotovo preprečili, da bi monarhisti v oortesu dobili dvotretjinsko večino, ki Je potrebna za imenovanje vladarja. Poleg vsega tega pa se svojim pravicam še ni odrekel niti oče Juana Carlosa, don Juan de Barcelona. Princ Juan Carlos je praznoval svoj trideseti rojstni dan v Lizboni. Navzoči so bili tudi njegovi starši, žena, otroci. Navzoča sta Mia nemara tudi potrpežljivost in upanje.
ETIOPIJA
EDEN JE PONUDIL MUSSOLINIJU OGADEN
Časnik »Manchester Guardian« trdi, da je sir Anthony Eden (zdaj lord Avon) naskrivaj ponudil Mussoliniju etiopsko ozemlje Ogaden, če bi Mussolini v zameno prenehal z vojnimi grožnjami. Etiopcem o tej ponudbi, ki so jo poslali Mussoliniju še pred začetkom italijanskega napada na Etiopijo, niso povedali ničesar.
Britanci so kar se da poskrbeli, da bi se ne izvedelo, kaj je resnični namen Ede-novega obiska pri Mussoliniju v Rimu junija 1935. Zdi se, da je samo sovjetsko zunanje ministrstvo zavohalo, za kaj gre. Edenov načrt je imel samo to napako, da ga je Mussolini zavrnil. V teh pogojih ni Edenu bržkone preostalo drugega, kot da je vprašal Mussolinija, kaj še želi, da bo zadovoljen, vendar za sedaj še ni jasno ugotovljeno, ali je Eden to storil ali ne.
Zgodovinarji so že dolgo prepričani, da je sledil paktu Hoare-Laval, s katerim sta Britanija in Francija predlagala že več ozemeljskih žrtev na račun Etiopije, še en tak predlog, podobne vsebine, kot jo je imel Edenov načrt. Zapisi iz leta 1935, M so zdaj dosegljivi, pravijo, da je tak predlog sestavil Eden in da so dali idejo zanj Hoare in sir Robert Vansittart, tedaj stalni sekretar v Poreign Officeu. Njihov načrt je bil ponuditi Etiopcem v zameno del Somalije, ki je bila pod britanskim varuštvom.
Predlog je britansko zunanje ministrstvo poslalo premiera Baldvvinu 19. junija 1935. Zahtevalo je tudi njegovo dovoljenje, da bi se zunanje ministrstvo skušalo naskrivaj približati Mussoliniju s predlogom, da bodo Britanci skušali prepričati Etiopijo, naj se odpove deželi Ogaden. Zunanje ministrstvo je takrat trdilo, da je dovolj kritja za ta Edenov obisk v Rimu, ker bi se lahko delal, da se prihaja k »duceju« pogovarjat o britansko-nemškem pomorskem paktu.
V nadaljevanju piše Manchester Guardian, da je bilo za izvajalce tega načrta poglavitno to, da bi ga Mussolini ne zavrnil. Ce bi bil »duce« nezadovoljen z britansko ponudbo, potlej naj bi Eden skušal ugotoviti, kaj še zahteva Mussolini.
Verjetno je sovjetsko zunanje ministrstvo res zavohalo, za kaj gre, kajti danes je znano, da je britanski veleposlanik v Moskvi po Edenovem obisku brzojavil v London, da so ga sovjetski funkcionarji vprašali, kaj je Eden ponudil Mussoliniju.
S STRANSKIH TIROV
IZLOŽBA Z OBSOJENCI
Na Filipinih so sl izmislili spet nekaj srednjeveškega. Novoizvoljeni župan mesta Pasay južno od Mamile se je sklenil na svojevrsten način spopasti z naraščajočimi hudodelstvi. V najprometnejšem delu Pasaya je dal zgraditi posebno ječo, kjer si bodo lahko mimoidoči ogledovali obsojence. Obsojenci bodo morali obvezno prebiti nekaj časa v tej kletki, šele potem jih bodo milostno sprejeli v glavno ječo.
DE GAULLE V FORDU
Devetindvajsetletni nečak francoskega predsednika de Gaulla Alain de Gaulle naj hi bil letos tekmoval v ral-lyju Mont« Carlo v ameriškem fordu. »Zgodilo se je pač, da so me povabili, naj tekmujem v ameriškem avtomobilu. Lahko pa bi bil tudi francoski ali angleški,« Je Alain povedal v intervjuju po radiu in dodal, da ne verjame, da bi ga bil povabil Ford, »ker imam tako slavno ime«. Alain de Gaulle Je poslovni človek, Je poročen in ima dva otroka.
PRVIČ BREZ UDARA
Ameriški časopis »Newsweek« trdi, da se je lani prvič po petindvajsetih letih zgodilo, da v državah Latinske
Amerike niso strmoglavili prav nobene vlade. Neki zastopnik ameriškega zunanjega ministrstva Je to komentiral: »Ta stabilnost izvira iz občutka, da je moč več doseči z mirnimi spremembami kot pa s krvavimi udari.«
IKE JE NAJPRILJUBLJENEJŠI
Katere živeče ljudi v ZDA trenutno najbolj občudujejo? Po neki Gallupovi anketi je vrsta najpriljubljenejših naslednja: na prvem jnestu je nekdanji ameriški predsednik Dwdght Eisenho-wer. Nato pa mu sledijo: Lyndon Johnson, Bllly Graham, Bobby Kennedy, papež Pavel VI., voditelj senatne manjšine v ZDA Everett Dirksen, Richard Nixon, George Wallace, Ronald Reagan in Harry Truman. Anket« Je poeebaj zanimiva, keor Je leto« v ZDA volilno leto.
OBRAČUNI VELIKIH VOJNIH KATASTROF
DRAGOMIR ČERAMILAC
CENA VOJN OD DAVNINE DO DANES
Dvanajstkrat večja uničenja
Ta vojna je prinesla strašna uničenja. Bila je dvanajstkrat bolj uničevalna kot prva svetovna vojna. Številna mesta so bila dobesedno zbrisana. Varšava, Conven-try, Hirošima. V Londonu so bombe uničile 30.000 hiš, to je približno toliko kot jih je v Beogradu. Srbski Niš je bil bombardiran oseminštiridesetkrat. Samo pri enem izmed številnih bombnih napadov na Niš je bilo ubitih 5000 meščanov.
Covesntry, Beograd, Leningrad, Stalingrad in Le Havre — to so mesta, kjer Je bilo uničenje najbolj grozno. Beograd je izgubil deset tisoč hiš in deset odstotkov vsega prebivalstva. V Varšavi je od milijon prebivalcev preživelo samo 25 tisoči RazrušenJ« Rotterdama leta 1940. Je bilo groafljivo. Potrebna so bila stoletja, da Je bilo mesto zgrajeno, nemškemu letalstvu pa J« uspelo mesto uničiti v borih ItiTidesetih minutah. GOringovo letalstvo premor« še en rekord: nobeno vojno letalstvo ni uspelo doslej v tako kratkem času uničiti tolikšno premoženje — okrog
26.000	stanovanj, 2400 trgovin in skladišč, približno 1500 pisarn, 1312 tovarn in delavni«, 878 blagovnic, 526 restavracij in Javnih zgradb, 256 ustanov, 184 garaž, štiri bolnišnic«, Štiri železniške postaj«, dve gledališči In dva muzeja. To s« je ago dtlo 14. maja 1940.
Primerjava med obema svetovnima vojnama
V prvi svetovni vojni so Nemci izgu-nili 176 podmornic skupaj s posadko 4038 mož. V dragi svetovni vojni je bilo potopljeno več kot 700 nemških podmornic skupaj s 30.000 mornarji.
V dragi svetovni vojni je v tonaži trgovske mornarice imela naj večjo škodo Italija, ki Je izgubila 82 odstotkov tonaže svoje trgovske flote. Nemčija je izgubila 80 odstotkov, Japonska 79 odstotkov, Grčija 64 odstotkov, Francija 49 odstotkov, Holandija 40 odstotkov, Norveška 35 odstotkov. Vse preostale države so izgubile 11 odstotkov svoje tonaže.
3.	Japonska je izgubila več ladij, kot jih lahko izdelajo vse ladjedelnice na svetu v enem letu.
Ogromna bogastva na dnu oceana
V drugi svetovni vojni je sodelovalo 2200 podmornic. Te podmornice eo potopile 570 vojnih ladij in približno 26 milijonov ton trgovskega brodovja. Uničeno Je bilo Okrog 1300 podmornic.
i Najbolj uničevalne »o bile nemške pod monmoe, ki so potopile 230 vojnih ladij lin 2770 trgovskih ladij s skupno tonaSo
14,500.000	ton. Obenem p« Je Nemčija sama izgubila 700 podmornic.
Ameriške podmornice eo potopile 214 vojnih ladij in 1200 trgovskih ladij ■ skupno tonažo 5,320.094 ton. Uničenih je bilo 52 ameriških podmornic.
Japonci so izgubili 130 podmomdo, po-
topili pa so 27 vojnih ladij in 1,000.000 ton trgovskega ladjevja, Angleži so izgubiti 77 podmornic, potopili pa so 84 vojnih ladij in približno 1,000.000 ton trgovskega ladjevja.
tl
To Je razstava »izdelkov« Iz človeške kože. Nacistični »mojstri« «o v taboriščih smrti Izdelovali Iz človeške kože senčnike, v človeško kožo pa so vezali tudi knjige.
H
TT
24.1.1908
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
SVET
KATASTROFA MA SICILIJI
Naravnih nesreč takšne vrste še ni mogoče napovedati s tolikšno natančnostjo, da bi preprečili katastrofe večjega obsega. Morda japonski znanstveniki res lahko opozorijo prebivalstvo, naj zbeži na varno, ker bo potres. Toda na tistem delu zahodne Sicilije, ki ga je pretekli teden skoraj popolnoma razdejal silovit potres, vse doslej takšne nesreče sploh ni bilo. »Sploh nemogoče je bilo predvideti kaj podobnega,« so rekli strokovnjaki z Nacionalnega geofizičnega instituta v Rimu, »saj prizadeti del ne sodi v potresno področje«. Toda zgodilo se je ravno tam, zemlja se je nekajkrat zatresla in v razbitinah so našli smrt ljudje, katerih natančnejšega števila še teden dni pozneje ni bilo mogoče ugotoviti.
PRIZADELO JE NAJREVNEJŠE
Potresni sunki so prizadeli tisti del zahodne Sicilije, ki bi ga lahko omejili s trikotnikom Palermo — Trapani — Sciacca. Najhuje so bili prizadeti kraji: Montevago, Gibellina, Santa Margherita Belice, Santa Ninfa, Poggioreale in Par-tanna, v katerih je bilo uničeno od 98 do 15 odstotkov hiš in tudi število žrtev je bilo največje v Montevagu in Gibellini, krajih, ki sta nenadoma postala znana po vsem svetu in za katera je prej le malokdo vedel. Ta del Sicilije je dokaj hribovit, čeprav hribi niso visoki (okoli štiristo metrov), nerodoviten, reven od nekdaj. Ljudje so pastirji in poljedelci, vendar je živine in poljskih pridelkov premalo za vse. Tradicija za Sicilijo je, da pošilja svoje ljudi za kruhom v tujino. Skoraj vsi dela sposobni moški so bili zdoma in smrt je kosila med starci, ženskami in otroki. Kdor je ostal živ, je zgrabil, kar je utegnil, zbežal, se ustavil nekje na polju ali ob cesti, drgetal od strahu, obupa in bolečine ter čakal pomoči. Ravno tiste dni je bilo vreme zelo mrzlo in iz zraka je bilo prizadeto področje podobno velikanskemu pokopališču: namesto sveč so goreli ognji, h katerim so se stiskali obupani ljudje.
MONTEVAGA NI VEC
Montevago je danes le kup ruševin na griču. Pod ruševinami so trupla. Prve dni so izkopali tristo trupel, potem vsak dan nekaj, še zmerom kopljejo in ne bo mogoče kmalu ugotoviti, koliko > žrtev je potres terjal v kraju, ki je nekoč imel okoli tri tisoč prebivalcev.
Ob cestah, ki vodijo v Montevago, so begunci. Vas je skoraj prazna in skoraj tiha. »On je, on!« zarjove ženska v črnem, ki je prepoznala sinji plašček enega izmed svojih otrok. Ni je mogoče spraviti od trupelca s prigovarjanjem in nežnimi besedami, odvlečejo jo. Občinski pisar napiše na listek ime in priimek, ga da brigadirju karabinjerjev, ta pa ga pripne na sinji plašček. Uboga mati je tako identificirala svojega sina.
Zasliši se drug glas: »Prosim vas, ne morete mi prepovedati, moja mati je, hočem spomin nanjo, ali jo lahko fotografiram?« Je mogoče zavrniti sinovo prošnjo? Nekdo dvigne črno pregrinjalo z ženskega obraza. Fant jokajoč slika.
»Tudi jaz sem prepoznal svojo mater,« pravi sedemnajstletni fant, ki topo stoji v bližini »Spoznal sem jo, ker ji je strlo samo noge, obraz ji je ostal cel.« Antonio Bavetta potem pripoveduje: »V nedeljo popoldne smo šli iz hiše, potem Pa ni bilo več čutiti, pa smo se vrnili. Ob pol treh, ko se je prvič zatreslo, smo bili v postelji. Stekli smo na cesto in mati je rekla: .Pojdimo k sestri, ki ima moža v Švici in je sama pri dveh otrocih.’ gel sem po plašč, ko pa sem šel nazaj, se je drugič zatreslo. Z bratom sva se tesno objela in mirovala. Potem sva začela kričati: ,Papa, mamma, Maria!’ Maria je moja sestra. Oče se je oglasil, Maria se je oglasila, mama pa ne. Tekla Je k sestri, pa jo je zasulo. Ko sem Prišel k njej, je bila še živa. Prepoznala me je, poljubila me je, rekla mi je .dvigni me\ pa tega nisem mogel storiti: bila je že mrtva.«
Fant joka. »Jaz sem kriv, ker sem trmast.«
Potem se od nekod prikaže župan. Glavo ima obvezano, župana Leonarda Barrila so imeli za mrtvega, potem pa se J* od ne vem kod prikazal in ljudje so Ka takoj obkolili. Sprašujejo ga, koliko Je mrtvih. »Ne vem,« govori in zmajuje * glavo, »dvesto, mogoče tristo. Seveda,
če bi se prej umaknili iz hiš, bi več ljudi ostalo živih. Tako pa so jih ruševine pokopale.« Iz ruševin so potem potegnili štiri ljudi, med , njimi tudi sto štiri leta staro žensko, ki sploh ni vedela, za kaj gre.
»V Montevagu je bilo kakšnih dvesto hiš,« pripoveduje župan, »toda samo v ruševinah ene izmed njih je najmanj petdeset trupel. Bila je najmočnejša hiša v vasi. Ljudje so pohiteli vanjo, ker so mislili, da bodo na varnem. Toda tudi najmočnejša hiša se je podrla. Hiša se je spremenila v velikansko krsto.«
VIA CALVARIO V GIBELLINI
■ Skozi Gibellino je nekoč vodila pet ali šest metrov široka asfaltirana cesta, ob kateri so stale dvo- ali tronadstropne hiše. Ulica se je imenovala Via Calvario. Zdaj po tej Kalvariji rujejo buldožerji. Hiše so se sesedle vase, se podrle na cesto, v zrak zijajo abstraktnim spomenikom podobni zidovi, s katerih vise okenski okviri. Na koncu je pokopališče. Mrtvim od prej so se pridružili novi. Nihče se ni pobrigal zanje: ležijo na zemlji, pokriti so z odejami in čakajo. Čakajo na nove ali na to, da se pridružijo že pokopanim?
Ob cesti stojita fanta. Eden je Antonio Jenna, drugi Tommaso Schiantagliata. Nemo strmita predse. Ko ju gasilec vpraša, kako se imenuje tisti del kraja, kjer stojita, odgovorita: »Imenoval se je Gibellina.« V ruševinah bližnje hiše so našli trupli matere in hčere. Deklica se je tako držala materinih dolgih las, da so jih morali odstriči, če so ju hoteli ločiti.
Nekaj metrov dlje tava po ruševinah star zakonski par. Umazana in v črno oblečena ženska, kot so v črno oblečene ženske povsod, kjer sta doma revščina in nesreča, kliče svojega mačka. V njuni hiši je »salon« ostal skoraj nepoškodovan: odneslo je le eno steno in lepo pogrnjena miza stoji sredi sobe, okoli nje so stoli, na steni visi fotografija mladoporočencev.
Ko se Via Calvario nekoliko razširi, je med ruševinami videti reklamni napis, bržkone z bližnje gostilne: »Tu točimo dobro pivo; pivo iz Messine.« Vsakdo takoj pomisli na strahotno katastrofo v Messini pred šestdesetimi leti.
»KATERI DAN JE DANES?«
»Kateri dan je danes?« vpraša dekle s slabotnim glasom Ima lepe velike modre oči, obvezano glavo, obraz je iste barve kot obveza. Iz ruševin domače hiše v Partanni so jo potegnili dva dni po potresu. Kako je bilo tista dva dni, kaj jo je držalo pokonci, da je vzdržala oseminštirideset ur pod ruševinami? Na postelji je tablica: Elisa Sanfilipp, 22 let. »Elisa, mar se ničesar ne spominjaš?« jo skoraj neslišno vpraša bolničarka. »Ne veš, kdaj so te prinesli semkaj?« »Kateri dan je danes?« vpraša Elisa. »Petek? Bila je nedelja ... O bog, koliko časa je že...!« Njene oči se napolnijo s solzami. Bolničarka jo potolaži in Elisa se kot prej zastrmi v prazno.
V največji sobi bolnišnice v Castel-vetranu je petinštirideset postelj. Na njih je petinštirideset žensk. V pritličju so moški. Komaj so jih zadržali v bolnišnici, kajti nekdo si je privoščil tako grdo in zlobno šalo, da skoraj ni mogoče verjeti.
Na občini je pozvonil telefon in uslužbenec je zaslišal besede: »Tukaj Catania. Geofizični institut sporoča, da bo okoli po! dveh spet potres z epicentrom v Ca-stelvetranu.« Nihče si v strahu ne more misliti, da ni instituta na svetu, ki bi lahko kar takole napovedoval potrese.
V nekaj minutah je vse prebivalstvo Ca-stelvetrana na okoliških cestah.
V bolnišnici leži ženska, ki nenehno vpije: »Pina, Pina!« Na njeni postelji ni tablice z napisom. Nihče ne ve, kdo je. Mogoče je za zmerom jzgubila spomin, mogoče se bo kmalu zavedela.
Nekaj stran od nje leži petinšestdeset-letna Rosa Asaro iz Santa Ninfe. Rešili so jo tri dni po potresu. Tri dni je preživela v tistem peklu, toda vzdržala je več kot drugi, ker so se njeni otroci menjavali nad ruševinami in ji klicali: »Mamma, mamma, me slišiš? Bodi mirna, še malo, pa bodo prišli. Mamma, mamma, prihajajo, me slišiš?« Čeprav ni bilo res.
PANIKA V PALERMU
Palermo, mesto s 700.000 prebivalci, je zajela panika. Hiše se niso podirale, toda ljudje so se zbali najhujšega. Ko se je zemlja zatresla, so ljudje pograbili otroke in nejraj najpotrebnejšega, planili na ulice in začeli bežati iz mesta Blagor tistemu, ki ima avtomobil! Kmalu so bile vse ceste, ki vodijo iz Palerma, podobne cestam Evrope med drugo svetovno vojno: ob cesti so bili zasilni šotori, po cesti so drveli avtomobili in se ustavljali, kjer je bilo še kaj prostora. Na srečo je neki prometni policaj preprečil kaos v mestnem prometu. Sredi noči je vključil semafore na vseh pomembnejših križiščih, da so urejali promet: čudno, pri vsem strahu je v ljudeh deloval nekakšen refleks na zeleno in rdečo luč.
Štiri dni je bila sicilska prestolnica kot izumrla. Zaprte so bile celo dežurne lekarne, telefonistke so bežale iz pošte, na razpolago je bilo samo pol prometnih policajev, devetdeset odstotkov gospodarske dejavnosti v mestu je blokiranih. Ljudje so postali nekam vraževerni; noč prebijejo na prostem, v šotorih in avtomobilih, dan pa v mestu. Domov se vračajo okoli štirih ali pol petih. Zakaj ravno takrat. »Človek nikdar ne ve. Najhujši potresni sunek je bil okoli treh ...«
Ob koncu tedna so začeli nekoliko bolj urejeno ocenjevati škodo. Menijo, da je mrtvih okoli petsto, da je ranjenih hudo približno toliko, •:.) poškodovanih pa nekaj tisoč ljudi. Navzlic temu, da je potres prizadel najrevnejše pft-edele Sicilije, je gmotna škoda velikanska: bržkone okoli sto milijard lir. Da bi bila nesreča še hujša, je konec tedna divjalo nad Sicilijo neurje. Dež je vse razmočil in ljudje so živeli v blatu.
Pomoč je velika, tako domača kot iz tujine. Vlada je odobrila 45 milijard in 600 milijonov lir pomoči prizadetemu prebivalstvu, tako da bo vsaka prizadeta družina dobila pol milijona lir. Po vsej Italiji so začeli večje zbiralne akcije, ki naj bi vsaj nekoliko olajšale trpljenje prizadetem n-ebivalstva. Vlada je obljubila številna javna dela; treba bo zgraditi nove vasi — ni še jasno, ali na istih mestih, kjer so stale doslej, ali drugje — nove ceste, postaviti nove proge, telefonske in električne zveze. Med rimskim letališčem in Ciampinom in Trapanijem že nekaj dni deluje zračni most. Vsak dan je osemnajst letal skoraj nenehno v zraku; opravijo okoli sto poletov in prepeljejo na dan okoli 5000 centov blaga: od zdravil do odej, od hrane do šotorov. Tovornjaki v dolgih vrstah vozijo proti rimskemu letališču. Letal^ pristanejo le za tri četrt ure, da jih natovorijo in oskrbijo z gorivom, potem čakata pilote dve uri leta, potem letala spet tri četrt ure iztovarjajo vf'Trapaniju in tako naprej, dan za dnem.
Pomoč prihaja iz tujine neprenehoma. Prihajajo vlaki in letala z vsega sveta, koprski delavci so se odpeljali v Trst in dali kri za ponesrečene, italijanski časopisi v Kanadi so začeli zbiralne akcije, iz Francije je pripeljal vlak z mladimi prostovoljci, ki bi hoteli graditi nove hiše na Siciliji. Tuji novinarji, ki delajo v Italiji, so naglo zbrali pol milijona lir, ki so ga poslali predsedniku države s pismom, v katerem so zapisali, da zelo cenijo pogum prizadetega prebivalstva.
Treba bo pokopati mrtve, zgraditi nove domove in znova začeti življenje. Človek ne pozna poraza.
(V prihodnji številki bomo objavili daljši članek o katastrofalnem potresu v Messini leta 1908, ki je terjal nad
120.000	žrtev.)
TAJINSTVE
Popotovanje od Bejruta do Damaska Je nadvse zanimivo. Ce nimate lastnega avtomobila in če niste tako navdušeni nad letali, da bi se 120 kilometrov daleč peljali po zraku, se boste vkrcali v taksi-service, ki »požre« poleg voznika še pet potnikov in seveda vso njihovo prtljago. Čeprav so taksiji zvečine tako dolgi in široki, da so videti kot avtobusi, povaljani z valjarjem, so pri arabskih potnikih včasih težave s prtljago in potem morajo kovčki in cule na streho in morda tudi med potnike, kar je močno slikovito.
Na teh pičlih 120 kilometrih doživite marsikaj. Dvignete se od morske gladine 3000 metrov visoko in nato se spustite 2500 metrov niže do Damaska. Prebijete zračni zid med zahodnjaškim in vzhodnjaškim ozračjem. Več kilometrov se vozite po nikogaršnji zemlji. In naposled vidite dve enako veliki mesti s popolnoma različnima obrazoma
Iz Bejruta se v nekaj mogočnih ovinkih široka avtomobilska cesta dvigne visoko nad morje, tako da leži mesto pod vami kot na dlani. Pot pelje skozi sama hribovska letovišča, ki se raztezajo tja do libanonskih ceder, kamor se hodijo najbolj vneti smučat pozno v pomlad. Sem, niže v hribe, obmorska vlažna vročina poleti prižene domačine in mnoge tuje turiste
Ena izmed zanimivosti na tej razgibani poti po kopastih, zajetnih hribih je hla-pon, ki sopiha po ozkotirni progi od Bejruta do Damaska, vendar z njim prevažajo samo blago, saj za potnike njegova hitrost ne pride v poštev. Druga zanimivost je bife v šturi, zadnjem večjem libanonskem naselju pred mejo. Tu vsak voznik samodejno ustavi, vam ponudi izstopni formular, sam pa izgine v bife in se čez čas vrne, obložen s številnimi vrečkami , ki jih potlei razpostavi po vsem avtomobilu da ne bi pritegnili carinikove pozornosti Tako »zahodne« stvari potujejo v »vzhodno« Sirijo, kar je bržčas samo zaradi nižjih cen, saj je sicer tudi Sirija dobro založena z zahodnim blagom.
Na libanonski meji so formalnosti brž opravljene. Pečat v potni list, površen pregled prek prtljažnika, in že ste na nikogaršnji zemlji. No, ta libanonska neprizadetost se je hudo maščevala nekemu zahodnemu dopisniku. Ko je odpotoval iz Bejruta, je vzel s seboj potni list, s katerim je bil že v Izraelu. Znano pa je, da s takim potnim listom ni mogoče v nobeno arabsko državo. Na libanonski meji ni bilo težav, ker pač ni nihče brskal po potnem listu. Na sirski strani pa je uradnik oslinil prst in začel prelistavati. Ko je odkril izraelski vizum, je lastnika potnega lista kajpak nemudoma poslal nazaj. Potem se je stvar zazdela strmijiva tudi libanonskemu uradniku, tudi on si je oslinil prst in začel listati. In tudi on nesrečnika ni pustil v Libanon. Možakar je tako ostal med Sirijo in Libanonom in tam bi bil še dandanašnji, da ga ni rešil prijatelj, ki mu je iz Bejruta prinesel pravi potni list.
Za novinarje je Sirija sploh nehvaležno področje. To uvidite že na meji, kjer dopisnikov iz ZDA, Britanije in Zahodne Nemčije sploh ne spuste noter, medtem ko morajo drugi imeti posebno dovoljenje zunanjega ministrstva v Damasku, ki ga dobite takole: iz Bejruta telefonirate veleposlaništvu, vaše veleposlaništvo pošlje nato zunanjemu ministrstvu, zunanje ministrstvo noto odobri in pošlje obvestilo
obmejnim organom. Obmejni organi vpišejo vaše ime in številko potnega lista v poseben seznam, in s tem vam je pot do Damaska odprta.
Damask ni daleč od meje, komaj kake pol ure vožnje. Pa vendar že na tej kratki poti, ki se blago spušča proti planoti, na kateri leži mesto, opazite znatno spremembo. Sem ne prodro blagi obmorski vetrovi, in pokrajina postaja vedno bolj pusta in gola. Poleti je tu vroče, da je veselje, pozimi je hladno. Sirske vasi so nasploh revnejše od libanonskih, so pa bogatejše od egiptovskih. Pa tudi drugačne so — sezidane iz kamenja in zvečine pokrite z ravnimi, betonskimi strehami, ki se komaj ločijo od sivine pokrajine. Ob cesti stoje veliki reklamni panoji — Sjrian Arab Airlines, Interflug, Aeroflot, Tabso, Malev, CSA, Lot... Sem in tja pa tudi tako: CIONIZEM JE GLAVNI SOVRAŽNIK LJUDSTVA! Ali pa velika silhueta tanka iz pločevine, ob katerem stoji sirski vojak.
Damask je danes središče države, ki Je močno izolirana od sveta. Samo v eni knjigami včasih dobite cenzurirane zahodne časnike, libanonskih pa nikjer, ne cenzuriranih ne v prosti prodaji. Za tekoče novice je v Damasku na voljo domači tisk — v arabščini in domači radio, ki nekajkrat na dan oddaja tudi novice v tujih jezikih.
. Politika po junijski vojni, ko sirsko vodstvo neomajno vztraja pri zahtevi, da je treba nadaljevati oboroženi boj, je Sirijo oddaljila od vseh drugih arabskih držav. Celo Naser je ostro ošvrknil dama-ščansko vodstvo, ko je v govoru 23. novembra dejal, da »ne namerava sprejemati lekcij o revolucionarni vojni od tistih, ki se niso borili in se tudi ne nameravajo boriti«. Tako osamljena Sirija sicer še nikdar ni bila, vendar s sosedi ni imela nikoli posebno prisrčnih odnosov. Libanonci so preveč pod zahodnim vplivom in premalo borbeni. Jordanija ima reakcionarnega kralja, s katerim se Damask ne bo nikdar pomiril, Turčija je dežela NATO. Le z Irakom so se v zadnjem času nekoliko okrepili stiki, toda po zadnji preosnovi vlade v Bagdadu se utegne zgoditi, da bo tudi s te strani zapihal hladnejši veter.
Tudi zaradi te zaprtosti je Damask manj živahen kot, recimo, Bejrut, Kairo in celo Aman. Po sprehodu po mirnih da-maščanskih ulicah obiskovalec nima vtisa, da je v mestu, ki je po številu prebivalcev skoraj enako Bejrutu. Pa vendar je damaščanska provincialnost, kd je še ne preveva divja gonja za poslom in denarjem, po svoje prijetnejša kot bobneči vrvež Kaira ali Bejruta. Čeprav je mesto precej raztegnjeno, so si vse četrti nekam bliže, vse je bolj pri roki in ulice koj postanejo bolj prijetno domače in znane; že drugi dan se vam zdi, kot da ste večino obrazov, ki jih srečujete, že nekje videli.
Prestolnico sirske arabske republike bi lahko razdelili v tri dele, v središče, v novi in stari del. Mestno središče, ki je najbolj brezoblično, je zvečine dar francoskega življa, ki se preliva po širokih, za dokaj skromni promet večkrat skoraj preširokih ulicah. Trgovine so kar dobro založene, in to z vzhodnim in zahodnim blagom ter urejene v povprečju z okusom, ki presega domišljijo naših aranžerjev. Čeprav se čudno sliši, je glavna trgovska žila Damaska, ki teče od središča daleč pod
0!«
MIRNA«
TOVARNA ŠIVALNIH STROJEV
Poleg
šivalnih strojev »MIRNA«
nudimo še sodobne
šivalne stroje
»VERITAS«
avtomatic
in polavtomatio
Rezervni deli
in servis
zagotovljeni.
Zahtevajte
ponudbe
in prospekte
TEKIYEH:	mošeja,	ki	je	bila	zgrajena
v letu 1559
hrib, privlačnejša kot katerakoli jugoslovanska trgovska ulica.
Novi del Damaska je na široko raztegnjen pod strmimi golimi pobočji okoliških bregov, ki so visoko načičkani z vse manjšimi in manjšimi hišami in kolibami, ki se naposled s svojimi ravnimi betonskimi strehami skoraj zlijejo s sivino podlage.
Tu, pod hribom je reprezentativni stanovanjski del Damaska. Sprehod po prostranih, hladnih drevoredih, ob ličnih stanovanjskih hišah in novih blokih, ki so posejani po še neurejeni okolici, je umirjen užitek, ki nekoliko zvodeni le zaradi pretirano monotone sivine zidov, ki je ne more skriti niti obilno zelenje.
Toda najbolj zanimiv del življenja, tisti, ki je še ohranil utrip tajinstvenega Orienta ter vtisnil mestu neizbrisni, romantični pečat, je v starem delu Damaska. Tu se skrivajo stoletne palače, čudoviti spomeniki stare arabske arhitekture, tu silijo s svojimi minareti pod nebo mogočne mošeje, s katerih vsak dan muezini kličejo še vedno dovzetno ljudstvo k molitvi. Tu se raztezajo tudi temačne, pokrite ulice suka, starega bazarja, ki je eden najzanimivejših na Orientu.
V neskončnih vrstah trgovinic v tem mestnem delu prodajalci glasno ponujajo vse, kar potrebuje Damaščan za vsakdanje življenje, pa tudi pristne in ponarejene vzhodnjaške starine, domaščansko svilo in brokat, ki ga mnogokje tko kar v prostorih za lokalom, in pa zlato, mnogo mnogo zlata in dragih kamnov po vabljivih cenah, Id so močna vaba za tiste, ki znajo barantati in ki znajo ločiti pravi kamen od umetnega.
Toda takih je dandanašnji na damaščan-skem suku malo, zelo malo. V obokanih ulicah je sicer še vedno živahno, saj povprečni Damaščan, kljub temu da se mu še zdaj skoraj nenehno migi spreletavajo visoko nad glavo, v vsakdanjem življenju ni kaj prida občutil vojne. Prizadeti so predvsem tisti, ki so bili odvisni od tujih turistov. »Včasih je šlo tod skozi 2000 tudi 3000 turistov vsak dan,« je žalostno dejal vodič, ki nas je vodil spozi prazno Oma-jadovo mošejo. Za »čisto posebno ceno za vas« nas je odpeljal tudi k osamljenemu grobu velikega arabskega osvajalca Saladi-na, ki se ga je junija bržčas z otožnostjo spominjal marsikateri Arabec, ne vedoč, da Je bil Saladin Kurd.
ANDREJ NOVAK
Usoda velike pomorske _ sile
Japonska je bila ena od velikih pomorcih sil. imela je velikanske vojne ladje, “ so premogle več kot 60.000 ton. Takšnih ^vezniki niso imeli. Danes so ti velikani na dnu oceana Veliko število križark, Podmornic, torpedovk — vse to je potopil eno.
Japonska trgovska mornarica je v druid svetovni vojni imela velikansko škodo, “gubila je 2.259 ladij, katerih tonaža je ®našala 8,141.591 ton. Letalske sile zaveznikov so potopile 260 ladij (744.318 ton), mornariško letalstvo iz kopenskih baz je uničilo 130 ladij (363.318 ton), letala z leta-onosilk so zadala smrtni udarec 360 ladjam (1,229.184 ton), podmornice zaveznikov 80 Potopile 1.150 ladij (4,859.634 ton), mi 80 uničile 210 ladij (397.412 ton), top-(771 sPraviio na dno morja 17 ladij vi tnn). Ob pomorskih nezgodah je no potopljenih 116 japonskih trgovskih •j jj 1306.386 ton). Iz prometa pa so vze
se 275 japonskih trgovskih Iddlj s skupno tonažo 755.802 toni.
Kako ogromno je bilo to uničenje, nam P® najbolje prikazala statistika gradnje v enem samem letu. Leta 1955 so vsem svetu Izdelali 1445 trgovskih la s skupno tonažo 5,3 milijona ton. ^Jveč ladij so izdelali v Veliki Britani-J J (276 ladij, 1,5 milijona ton). Drugo me-i*na Zahodna Nemčija (929.569 ton), creto« mesto Japonska (828,730 ton; leta
SVET
|S VET
1954 samo 413.405 ton). Nato se razvrstijo Švedska (525.914 ton), Holandija (396.545 ton) in Francija (326.179 ton). Izdelava ladij v ZDA se je istega leta zmanjšala od 476.984 ton na 73.004 tone.
Vse ladjedelnice na svetu v enem letu niso mogle niti približno ustvariti tisto ogromno floto, ki jo je izgubila Japonska med vojno! Kje pa so še Italija, Anglija, Nemčija? Človeštvu bo potrebno še najmanj eno desetletje, da bo nadoknadilo vse tisto, kar je bilo med vojno potopljeno.
Najbolj krvavi boj druge svetovne vojne
V drugi svetovna vojni so bili velik: boji, v katerih so sodelovale milijonske armade. Orel, boj pri Kunsku, Stalingrad, Dunquerque, Normandija mečejo v senco vse tisto, kar je bilo dotlej.
Za najbolj krvavi dogodek druge svetov ne vojne pa se smatra boj za utrjeni japon ski otok Ivodžima na Pacifiku. Na' tem malem otoku (osem kvadratnih milj), ki predstavlja pomembno strateško točko, so imeli Japonci v trenutku ameriškega na pada 23,000 ljudi. Na ameriški strani Je sodelovalo 800 vojnih ladij, tri divizije mornariške pehote (približno 70.000 ljudi) in močne letaiiske sile. V neprekinje nih borbah, ki so trajale 36 dni, so zna šale ameriške Izgube 21.000 vojakov, podoficirjev in oficirjev, posamezne enote pa so
SVET
izgubile do 90 odstotkov ljudi. Enaindvajsetega marca 1945 so Amerikancl poslednje branilce otoka pozvali k predaji, poziv pa Je ostal brez odziva. Boj se je nadaljeval. Ko je bil 26. marca otok osvojen, je od 23.000 japonskih borcev živelo samo še 200 težko ranjenih.
To je bil boj, ki bo še dolgo vznemirjal človeštvo. Novinarski reporterji so ga imenovali »pekel Pacifika«.
Izgube letal
Po uradnem sporočilu ameriškega vojnega letalstva so Američani od 7. decembra 1941 pa do 31. decembra 1944 v borbah proti Nemčiji in Japonski izgubili 17.830 letal. V zračnih borbah nad Nemčijo — 6.969, nad Japonsko — 1296; nemško protiletalsko topništvo je sestrelilo 5002 letali, japonsko protiletalsko topništvo pa
idpIlalU^rW^oeclVOo^ok?elneC VSCh ČaSOV' V Zadnjih d,'eh drU,fe SVet°Vne V°Jne
Je sestrelilo 440 ameriških letal; nadalje so Amerikancl izgubili na letališčih v borbi z Nemci — 92 letal, z Japonci pa — 354 letal; zaradi slabih vremenskih razmer, mehanskih okvar in drugih vzrokov nad Nemčijo — 2.663 letal, nad Japonsko — 994 letal. Po tem sporočilu so Nemci in Japonci izgubili v bojih z ameriškim letalstvom 50.658 letal, 24.393 letal so izgubili samo v zračnih bojih. Po ameriških podatkih so Nemci izgubili 32.828 letal več kot Amerikancl.
Vse vojskujoče se države so v drugi Svetovni vojni mobilizirale 110,000.000 ljudi od skupaj 210,000.000 odraslega moškega prebivalstva, kolikor ga je bilo v teh državah (kolonije niso vštete), tako da se *je vojskoval vsak drugi odrasli moški. V prvi svetovni vojni se je vojskoval vsak trebji odrasli moški. (Od 190 milijonov odraslih moških prebivalcev vojskujočih se držav je bilo mobiliziranih
70,000.000 vojakov). V vseh vojskujočih se državah je bilo v prvi svetovni vojni nekaj tisoč žensk, v drugi svetovni vojni pa je število ženskih udeleženk vojne znašalo nekaj sto tisoč.
Koliko so veljale povojne »lokalne« vojne
Po drugi svetovni vojni so bile vojne na Koreji, Indokini, .Alžiru, lani je bdi prizorišče vojne Bližnji vzhod, vojna v Vietnamu pa traja že sedem let.
Vojna t Indokini je veljale Francijo 860 milijard frankov.
Koliko je vojna v Kareji sitala ZDA, se lahko izračuna samo približno, ker so ZDA dajale denarno in drugačno pomoč preostalim zavezniškim silam na Koreji. Po najnovejših podatkih so znašali stroški za vojno na Kareji (osebni izdatki, material in blago) v razdobju od 27. junija 1950 do 30. junija 1953	17.200,672.000 do-
larjev (od tega skoraj dve milijardi za osebne izdatke). V treh letih in enem mesecu, kolikor je trajala korejska vojna, so ZDA prepeljale na Daljni vzhod 31,5 milijona registrskih ton različnega materiala, kar predstavlja dvakrat večjo tonažo kot so jo ZDA prepeljale v prvi svetovni vojni.
Združene države Amerike dajo vsako leto za oboroževanje 70 milijard dolarjev, od tega več kot 30 milijard za »umazano« vojno v Vietnamu. Pridni statistiki so izračunali, da stane vsak ubit ameriški vojak ameriško ljudstvo milijon dolarjev.
Tudi ZSSR daje veliko za obrambo Severnega Vietnama, in sicer od 800 milijonov do milijardo dolarjev vsako leto.
Statistiki so izračunali, da je bilo na sorazmerno majhno deželo, na Severni in Južni Vietnam vrženo prav toliko bomb kolikor na vso Evropo med drugo svetovno vojno.
Skoraj sleherni dan objavi svetovni tisk kak nov in presenetljiv statistični podatek o cenah »lokalne« vojne v Vietnamu. Številke so vedno astronomske.
(KONEC PRIHODNJIČ)
SVET
SVET
SVET
SVET
24.1.1968
inra 7
SREČANJE
8
TT
24.1. 1968
KULTURNA PANORAMA
	KULTURNA PANORAMA		KULTURNA PANORAMA MBBi
KULTURNA PANORAMA
ZA DENAR
BOJAN ADAMIČ
CARIOCE SO ME POVABILE...
Kako debelo sem gledal in zlepa ne prl-Sel do sape, ko sem videl na neki prireditvi, kjer Je nastopalo samo nekaj plesalcev šole, ki Je lani zmagala in poslala kakih sto ljudi, da Evropejcem dajo povohati, kaj je to karneval, kaj se da napraviti z dvema barvama. Ta šola je imela izbrani barvi belo in rdečo. Del njene ekipe, ki smo Jo videli, je predstavljal kraljevski dvor. Kralj, kraljica, princi, princese, dvorjani, stare mame, šest do sedemletni otroci — skratka vse, kar si revež predstavlja za kralja z njegovo suito. Medtem ko se njegovo in njeno veličanstvo jedva opazno pomikata, seveda v ritmu sambe, ko se princ z vsemi obveznimi in virtuozno izvedenimi pokloni suče okoli zalih deklet, ko na dvoru vsak opravlja svoje dolžnosti, pleše mladina, bosa, razpuščenih las z vsem, s Čimer je mogoče izraziti ritem sambe. Vsi stalno plešejo. Vse, kar Izvajajo, Je
v ritmu. Istočasno, ko igra že prej opisani orkester, pa po mikrofonu poje pevec, brez harmonij, zato pa zelo zanimive melodije, ki jih sproti prilagaja tekstu, ki Je deloma pripravljen, deloma pa ga improvizira. Vsaka šola Ima dva ali tri komponiste pevece (to je namreč nerazdružljivo tudi pri naj večjih zvezdah), ki včasih igrajo še na kitaro, vendar tega pri »najbolj ta pravih« običajno ni. Pevec poje kako uro ali kaj takega, potem pa pride drugi. S petjem je kot z instrumentalisti. Kar mu Je bog dal, to ima, tehnika in druge kerefeke so pa individualne, smešne vsakemu šolanemu človeku, ki ga moti samo, da lahko ti pevci brez šole pojejo ure in ure, pa niso niti posebno trudni niti se jim glas kaj ne spremeni. Poleg tega stalno pojejo po raznih dvoriščih in sploh načelno samo na svežem zraku, naše šolane
pevce pa take malenkosti včasih malo han-dicapirajo.
Z oblekami pa ni prav preprosto. Res Je, da smejo kombinirati samo dve barvi, res je pa tudi, da so pri tem angažirani vsi boljši arhitekti, slikarji in kar je še podobnega, in resnično res je tudi to, da so te obleke včasih tudi za ameriške razmere astronomsko drage. Obleka, ki stane samo nekaj sto dolarjev, ni nobena posebnost. Njihova cena gre v tisoče dolarjev, in če se ne motim, je eden od cesarskih kostimov stal sedem tisoč dolarjev, kar pomeni, da se lahko rajnki Dior v grobu obrača, ko vidi, kako so ga v cenah »pre-šišali«. Nešteti plesalci so se pripravljeni odreči vsemu, samo da so lahko tri dni v letu resnični gospodje, v obleki, ki si jo lahko privošči redkokateri belec, da se mu divijo in klanjajo ter ga občudujejo, in to resnično občudujejo vsi tisti, mimo katerih hiše mu ni vedno dovoljeno iti. Vsa evropska rezoniranja, razmišljanja in kar Je še podobnih izrazov, ki označujejo določeno raven intelekta ali standarda, tu odpovedo. Ne vem, s čim bi lahko primerjal to njihovo veselje in otroški entuzia-zem za karneval, kateremu je tako rekoč posvečeno celo življenje cele familije. Videl sem deco, moško in žensko, ki je bila tako majhna, da smo Jo komaj videli, pa je že plesala in migala in nastopala dobesedno kot »ta veliki«, čeprav bosa, zato pa v kostimu iz bajke. Kadar sem jih gledal, sem si mislil — in ne brez zavisti: blagor jim, ti vsaj znajo živeti.
Samo ritem je zakon
Takale šola pa »deluje« nekako tako. Ko začne orkester igrati, to se pravi, ko Jih pride toliko skupaj, da je mogoče se-
staviti vsaj nekaj orkestru podobnega, se vsi po tudi pri nas napisanem oziroma nenapisanem pravilu, tako rekoč ustnem izročilu, najprej samo gledajo. To je toliko manj razumljivo, ker sambe ne plešejo v dvoje, ker se plesalci ne držijo in sploh nihče ne pleše s kom, temveč sam, bolje rečeno v družbi z nekoliko sto ali tisoč plesalci Kar na lepem se pojavi kak junak, ki si je teden ali dlje izmišljal nove figure, in zapleše solo, potem se pojavi drugi, zatem običajno lepo dekle krene z enim od »zvezdnikov« sambe na pot po plesišču, kjer ona v glavnem hodi z zastavo, sestavljeno iz barv šole, on pa poskakuje poleg nje. Drugi, ki so sedaj dobili vodjo, krenejo v sambaški pohod, in vsak pleše, kar mu srce, noge in fantazija dopuščajo. Tu nihče nikogar ničesar ne uči. Vsak počne, kar se mu zljubi. Ritem pa naredi svoje. 2al mi Je, da nisem prinesel fotografije, na kateri je videti Mancinija, Nelsona Riddla in mene, v takšni »fazi«, da najbrž ne bi bilo dobro sliko priobčiti. Pa se prej nismo napili. Ritem sambe je kot tequila. Paprika, sol in te-quila — tako se namreč ta pijača iz kaktusov oziroma aloj pije, je nevarno in potuhnjeno orožje Južnoameriških krčmarjev. Sam n* veš, kdaj se ga nalezeš. In če se ga( potrebuješ kar precej časa, da prideš k sebi. To ni slivovka, ki iima tudi svojo tradicijo in bodočnost, tequila je vsaj trikrat hujša kot katerikoli whtsky ali gorilka, ki tudi ni od muh. Gorilka je namreč priljubljena ukrajinska vodka, ki, ima svoj pravi okus šele potem, ko se v nji dalj časa namaka paprika. Od vse te druščine nd ostalo dosti kulturnega. Pene na ustih ln popolnoma brezumen izraz, to je mogoče najboljša oznaka tiste naše slike, za katero Je fotograf zahteval deset dolarjev za koa, a Jih seveda ni dobil. Ne bi mu Jih bil dal, tudi
če bi bil videti na njej bolj pameten, ka-moli tako. žal mi je pij le. Saj se ni mogoče upreti temu vražjemu ritmu, ki se vpije v kožo in ušesa in ki v ure in ure trajajočem plesu človeka popolnoma prepoji in spravi v pravi delirij. Kaj smo mi trije plesali, ni mogoče reči, sodeč po usmiljenih pogledih carloc bi bili bolj za v sirotišnico. To je bilo posebno imenitno zato, ker se ravno mi trije ukvarjamo s podobno muziko, ln mogoče ni dobro, če bodo ta članek brali ljudje z RTV, bom lahko še ob službo.
Ples samba obsega vse gibe, ki so izvedljivi s telesom. Roke so tam, kjer so običajno, lahko so tudi v zraku, kar Je nujno v večji gneči in Je zaradi tega pogled na plesalce še prav poseben. Pleše se naprej, nazaj, na stran — kamor kdo želi in kakor želi. Ritem pa daje vsemu neko skladnost, kar izredno preseneča. Sem sodi tudi trebušni ples. Zanj imajo dekleta na poseben način skrojena krila, katerih linije se med plesom vijejo v fantastične oblike, da ne govorim o frizurah iz vseh stoletij in dragih kamnih, ki so tam doma in brez katerih kostimi za karneval nimajo pravega šarma. Se nekaj. Ta karneval skoraj ali pa sploh ne pozna mask v našem smislu. Ni ga, ki ne bi bil kostimiran, čez obraz pa nimajo ničesar in so kvečjemu malo pretirano našminkani. Karneval gre tudi skozi gledališče, ki Je bilo narejeno v začetku prejšnjega stoletja in ima prostora za nekaj tisoč gledalcev. Takrat se vse umakne za karneval, in baje se natlači in nastopi v njem do sedem tisoč ljudi. Težko je reči pri vsem tem, kdo Je ta, ki nastopa, in kdo to ni. Ko sambo igrajo v lokalih, plešejo vsi. Moral sem se smejati sosedom na banketih, Id so Jedli v ritmu sambe. Malo manj sem se smejal, ko je prišel mimo mene nata-
kar in mi v ritmu stresel nekaj omake na smoking, ki ga sedaj ne morem očistiti z nikaktm domačim niti uvoženim sredstvom, še manj mi pa je bilo do smejanja drugim, ko sem zagledal nekoga, ki pije kavo v ritmu, pri tem pa poskakuje kot afna na štriku, kar ni slovensko, bilo pa je res, zakaj tisti nekdo sem bil jaz v ogledalu.
Moški za napoto med plesom
Da samba ni nekaj umetno priučenega in deloma prirejenega za turiste, smo opazili na razne načine. Po običajih z vseh festivalov smo bili skoro vsak večer kam povabljeni, na sprejem ali kaj podobnega. Ko smo nekoč sedeli v Jockey klubu, kar je bilo sila imenitno in — spet naj spregovori Kranjec — dolgočasno, je igral imeniten orkester, kar vsaj zame upravičuje imenitnost tistega kluba. Za mnoge druge pa je bilo to sila gosposko in sploh naj, kakor se dandanes reče. Ker Je beseda o sambi, je to seveda v zvezi z orkestrom, ki je bil v električarskem sestavu, torej pod temperaturo 220 voltov in polnoštevilnih amperov. Ta pa je elektriko poleg tega, da je znal biti včasih hudo glasen, porabil tudi za to, da Je uprizarjal solo točke, kot recimo Polet sputnika. Imitacije zvokov so bile tako popolne, da so se ljudje, ki niso slišali napovedi, resnično ozirali skozi okna, misleč da so na Cap Ken-nedyju, čeprav tam Sputniki običajno ne startajo. Zanimivo je bilo tudi to, da jim je bil ruski vzorec starta vsemirske ladje nekako bolj všeč. Mogoče bi se tudi ob tem dalo reči po latinsko de gustibus non disputandum, čeprav se nam ni zdelo, da sta tu odločujoča samo okus in estetika.
OD AMATERJA DO POKLICNEGA IGRALCA
DETAJL SAMOSTANA GANDAN V ULAN BATORJTJ: večina mongolskih samostanov je propadla v tridesetih letih našega stoletja. Tisti, ki so se ohranili, so preurejeni v muzeje. Samostanske knjige so prenesli deloma v Narodno knjižnico, večji del knjig pa Je propadel, (foto D. Kralj)
OBISK V MONGOLSKI NARODNI KNJIŽNICI
V poslopju mongolske akademije znanosti in umetnosti, pred katero stoji mogočen Stalinov spomenik in nekaj starih turških nagrobnih spomenikov, je razen vseh mogočih pisarn dodeljeno precej prostora tudi mongolski narodni knjižnici. To je pravzaprav, razen evropskega dela, bolj zakladnica kot knjižnica.
Večino knjig so dobili iz knjižnice mongolskega bogdogegena, verskega vladarja, ki je umrl v začetku dvajsetih let. Drugi vir knjig so bile zasebne knjižnice nekaterih fevdalcev, tretji vir — predvsem tibetanske knjige — pa preštevilni samostani, iz katerih se je sicer ohranilo malo knjig, ker so bile v tridesetih letih — ob energičnem uničevanju samostanov — vse knjige raznesene in so le redke prišle na police narodne knjižnice.
Razen evropskega dela, kjer so »knjige kot knjige« in kjer zbirajo predvsem vso literaturo o Mongoliji, so knjige v drugih dveh oddelkih pravzaprav kaj malo podobne našim knjigam.
V glavnem so to listi trdega papirja, papirusa, palmovih listov ali celo kovine. Podolgasti, nepovezani listi so dolgi največ po 40 cm in široki po 15 cm. Ovitek je bogat, pisava ali tisk sta umetniško okrašena. Taka knjiga je skrbno zavita v dragoceno tkanino, prevezana in leži na polici tako, da je z ožjim koncem obrnjena navzven. Tam vise tkaninasti listi, na katerih je označeno, kaj piše v knjigi.
Večina knjig je napisana ali natisnjena v razdobju med sedemnajstim in devetnajstim stoletjem. Morda se nam starost ne zdi preveč monumentalna, vendar pa je to čas, ki je za Evropo nekaj drugega kot pa za Mongolijo, kjer so se vrata sveta odprla šele v prvih desetletjih tega stoletja.
Velika večina knjig so redki unikati, pri nekaterih so ohranjeni tudi leseni ali kovinski klišeji. Poleg knjig hranijo tudi razne dokumente iz Džingiskanovega diplomatskega 'arhiva in prepise z raznih spominskih kamnov in nagrobnikov. Med temi je posebej omembe vredna kopija pisma kana Ulzeta francoskemu kralju (iz
leta 1305), s katerim ga poziva na spravo. Ohranjen je tudi napis z nekega kamna, Džingiskanov izrek, v katerem je načelno govorjeno o prijateljstvu in sodelovanju z drugimi narodi.
Na svili, pretkani z zlatimi nitkami in popisani s črnimi črkami, je ohranjeno pismo mandžurskih kanov Mongolom. Tu je še star astronomski zemljevid, prilepljen na svilo, v premeru meri cel meter, na njem so vsi planeti, sonce in razni nebesni znaki.
V mongolskem delu je kakih 30.000 zvezkov. Najstarejša je knjiga 'iz leta 1240, ki govori o kanu Ugedeju. Hranijo tudi eno najstarejših knjig o planetarnem sistemu. Govori o tem, kako so planeti prišli vsak na svojo pot okrog Sonca, napol znanstvena, napol legendarna pisarija, prevedena iz kitajščine.
Mnogi molitveniki zelo majhnega formata so v celoti vezeni iz svilenih nitk. Velika redkost je izdaja kitajskih pravljic velikega formata. Knjigam so dodani posebni zvezki z ilustracijami, od katerih je vsaka za sebe velika likovna umetnina. To je delo, ki ima 109 zvezkov (vsak zvezek po 10 do 20 listov!). Napisano je bilo v
12.	stoletju.
Najbogatejši in najzanimivejši je tibetanski oddelek, saj je v njem kar 300.000 zvezkov, med njimi knjige, ki so unikati. Starec, nekdanji lama, je knjižničar. Ne govori rusko in celo po mongolsko bolj težko razume, po rodu je namreč Tibetanec, star je že čez sedemdeset let in je za sedaj edini, ki se v tem oddelku kolikor toliko spozna. Res da so pred leti sestavili in natisnili starotibetahsko-mongolski slovar, ki bo pomagal mlajšim, da bodo tu in tam kaj prebrali, a zlahka ne bo šlo.
Veliko je knjig, ki so napisane z zlatom na črn papir. Knjiga »Osem tisoč verzov« je napisana s tušem na tenke olesenele palmove lističe. Naslovne strani so zvečine pisane ali odlite z zlatimi črkami, na nekaterih so to majhni reliefi s kipci Bude in drugih bogov lamaističnega Olimpa. Nekateri ovitki so okrašeni s celimi kilogrami srebra, zlata in z dragimi kamni.
Posebna dragocenost je knjiga, ki je bila napisana, če lahko uporabimo ta izraz, na srebrnih ploščicah. »Izšla« je v 19. stoletju. Na srebrne ploščice je vlito na stotine majhnih zlatih črk. Za knjigo so porabili 52 kilogramov zlata in približno 400 kilogramov srebra. To je cela kolekcija knjig.
Posebna zbirka knjig je zanimiva zato, ker je pisana z najrazličnejšimi »črnili«: s platino, z zlatom, srebrom in jeklom. Spet druga zbirka je pisana tako, da so črke v vsaki knjigi podobne nekemu predmetu — nohtom, črvom, ribam, kačam ...
Tu in tam je ohranjeno tudi veliko klišejev, predvsem bronastih in lesenih. Nekateri so narejeni pred leti, toda zadnji lama, ki jih je znal delati, je star že več kot devetdeset let...
Težko je presoditi, kakšno bogastvo se skriva v tej mongolski knjižnici, ki je vsekakor zbirka najredkejših knjig na svetu. Te knjige so neprecenljive vrednosti ne le kot literatura in dokumentacija, temveč tudi kot likovne stvaritve.
In prav zaradi tega je največje presenečenje ob obisku v tej knjižnici njena zelo preprosta oprema. Knjige so naložene na navadnih lesenih policah, kjer bi se morebitni požar naglo razpasel in nedvomno požrl v enem samem zamahu ves bogati zaklad starih knjig, rokopisov in umetniških ovitkov. Le tu in tam razmeščeni gasilni aparati v rokah neizurjenih knjižničarjev ne bi mogli biti dovolj učinkoviti.
O tem sem se pogovarjal s knjižničarkami, pa so dejale, da se tega zavedajo. Skoraj vse so se šolale na bibliotekarskih tehnikumih v Sovjetski zvezi in tam so videle marsikatero modernejšo »shrambo« za redke knjige, toda — skomignile so z rameni — bo že bolje.
DRAGO KRALJ
C« za koga velje, da se Je 8 pridnostjo in sposobnostjo zagrizeno dokopal do dobrega igralca, potem velja to za Pavla Jeršina, igralca v celjskem gledališču.
Svet je okusil najprej kot slaščičarski vajenec, to je bil svet ob vroči peči, pre-čute noči so mu jemale prepotrebni čas za spanje. Gospodar ga je lahko izkoriščal, kolikor se mu je zahotelo. Gospodarjevo samovoljo je pretrgala inšpekcija, ki je mladega Pavleta vzela v zaščito. Vendar je vajenček naposled ostal brez dela.
Po dnevih skrbi mu je uspelo, da so ga vzeli v uk za fotografa, in v tej stroki se je tudi izučil. Takrat in že poprej pa ga je žejalo po gledališkem odru. Prva priložnost — prav sedaj bo poteklo trideset let — se mu je ponudila ob razpisu šentjakobskega gledališča v Ljubljani. V razpisu je bilo napisano, da bodo sprejeli nekaj mladih talentov v dramski tečaj sedaj že pokojne .Polonce Juvanove. Med peščico izbranih je bil tudi Pavle Jeršin. Zaupali so mu prvo vlogo, sledile so ji nove in nove. Postal je stalni član Šentjakobskega gledališča.
Pavlu Jeršinu ni prizanesla niti vojna. Bil je ilegalec. Nekdo ga je ovadil, zato Je okusil več koncentracijskih taborišč. Potem se mu Je posrečilo, da se je pridružil italijanskim garibaldincem in nato Jugoslovanski prekomorski brigadi. Na svoj gledališki poklic ni pozabili niti med vojno. Režiral in igral je, kjerkoli se mu je ponudila priložnost. Po vojni se je spet znašel na deskah šentjakobskega odra. Tam je nastopal več let, hkrati pa je bil zaposlen kot fotograf, šele leta 1963 je mogel postati poklicni igralec. V poklicnih gledališčih je primanjkovalo igralcev. Bilo je odločeno, da sprejmejo nekaj najbolj nadarjenih amaterjev. Takrat so se Pavletu Jeršinu odprla vrata celjskega gledališča, v katerem je še zdaj.
Gledališko je dodobra dozorel na mladem celjskem odru. Samo v Celju je odigral več kot sto petdeset vlog. Vseh vlog, ki jih je kdaj oblikoval, je več kot dvesto, nastopil je v najmanj štiri tisoč predstavah. Vse te vloge je ustvaril s skrbno zavzetostjo gledališču popolnoma predanega človeka.
Vprašal šem ga, v kateri vlogi se je počutil najsrečnejšega. Dolgo je •pomišljal preden je odgovoril. Naposled je povedal, da je bila to vloga Edipa ali pa morda vloga Pometa, že ta kontrastni razpon priča, da njegova igralska domena ni izrazito na strani oživljanja tragičnih niti komičnih junakov, ampak je vsestranska. Vendar so mu posebej pri srcu problemske drame z vlogami, ki mu dajejo zadosti možnosti za psihološko niansiranje. Tako se posebno rad spominja vloge, v kateri je igral Njega v drami Jana de Har-toga »Sopotnik«. Ob začetku igre je bil star dvajset let, končal je kot štiriinosem-, desetletni starec. V tej vlogi je igralsko izoblikoval številne faze iz človekovega življenja, razen tega pa je moral od dejanja do dejanja spreminjati masko, za kar je imel na voljo le nekaj minut.
V pogovor sva vpletla marsikakšno, ki jo prinaša s seboj igralski poklic. Malce boleče je bilo takrat, ko je moral na odru zaradi soigralčevega strela »mrtev« pasti po tleh. Namesto običajnega teatr-skega padca je bil tokrat padec hudo boleč, saj je treščil z glavo v neki kos pohištva, tako da je na odru omedlel. Ko se je zastor ponovno dvignil, da bi se igralci poklonili, je še vedno »mrtev« ležal na tleh. Občinstvo je navdušeno ploskalo njegovi preveliki gledališki vnemi, vendar ga ploskanje ni obudilo. Ko so zastor dokončno pustili, so kolegi Pavleta odnesli v garderobo, in šele tam je počasi odprl oči.
»Takrat me je močno bolela glava,« se spominja in pristavi: »Toda mnogo huje mi je pri srcu, ko razmišljam o današnjih turobnih razmerah v mnogih kulturnih ustanovah na Slovenskem«.
In še je zresnjeno nadaljeval: »Kot član tega al: drugega samoupravnega organa v celjskem gledališču pa tudi drugod sem pogosto opozarjal na nepravilnosti in krivice, ki jih doživljajo predvsem gledališča. Moje besede so vsakokrat odobravajoče sprejeli, premaknilo pa se ni nič. Kot gledališki igralec sem bil vedno vesel ploskanja, kadar pa sem govoril o naših problemih, sem si želel kaj več kot ploskanje besedam.«	M.	STANTE
PAVLE JERŠIN: več kot Ž00 vlog v najmanj 4000 predatavah
Prvi dobitnik Tomosovega nagradnega natečaja »DIANA ZASTONJ« Je 25-letnl gozdarski Inženir Vinko Cankar Iz Železnikov št. 168 nad Škofjo Loko. V prodajalni podjetja Slovenija avto v Ljubljani Je 29. decembra 1967 kupil moped colibri T-12.
Tudi vi lahko dobite zastonj avtomobil Diana! Drugo žrebanje kuponov nagradnega natečaja »DIANA ZASTONJ« bo 15. februarja 1968. Natečaja se lahko udeleži vsak kupec, ki do 10. marca 1968 kupi Tomosov moped, krmni motor ali motorno črpalko.
Ne zamudite ugodne priložnosti! Poskusite srečo še vi!
TOVARNA MOTORNIH VOZIL
,/TOMOS" - KOPER
OBIŠČITE OBRATE
HOTELA SLON
Hotel - Restavracij« -
Kaverna - Slalilčarna B»r - Bife
BALET
KULTURNI
DOGODKI
BATALJONA
KULTURNA panorama
KULTURNA PANORAMA
KULTURNA PANORAMA
KULTURNA
24.1.1968
In M pr»prl4«|t» o nailh prvovrstnih tpccialltstth tar solidni postrežbi
PREMIERA
NEVIDNEGA
BALET »MORSKI RAZBOJNIK«: Margot Fonteyn z Rudolfom Nurejevim
Angleška kraljica Jo vabi na kosilo, IVinston Churchill je bil zelo rad v njeni družbi. Onassis jo je že večkrat povabil na jahto »Kristina« skupaj z najbolj slavnimi osebnostmi našega časa. Jurij VI. jo Je odlikoval z naslovom »Comander of tihe British Bmpire«, Elizabeta II. pa jo je proglasila za »Dame«, kar pomeni isto kot »Sir«.
V njenem življenju se prepleteta pustolovščina in urejenost: živela je na Kitajskem, poročila se je v Parizu, njen mož je panamski diplomat, ki venomer sode luje v raznih državnih prevratih in revolucijah. Tudi sama je bila zaradi tega ne kaj dni v zaporu, pa čeprav oblečena v Diorjevo obleko in z biserno ogrlico okrog vratu.
Njeno ime je tipično angleško: Margaret Hootoham, zato ga je spremenila in si nadela materin priimek. Mati je bila Brazilijanka, imenovala se je Fontes. Iz tega je nastalo ime. Margot Fonteyn.
Vendar je težko najti talim slavno plesalko kot je Margot, pa tudi tako odkritosrčno osebnost — brez legend, ki bi se pletle okrog nje, kot se pletejo okrog večine baletk svetovnega slovesa.
Za kritike je Margot naj večja plesalka klasičnega plesa v zahodnem svetu. 2e trideset let pleše na najbolj slavnih odrih sveta: v Scali, Metropolitanu in drugod, eterične vloge iz »Labodjega jezera«, »Sll-fide«, »Pepelke«. Občinstvo Jo obtožuje, v Angliji je postala že mit, vendar se Margot ne obnaša kot primadona, ničesar si ne izmišlja, zase ne zahteva nič posebnega.
O njej m slišati nič posebnega, senzacionalnega. Zato je zaman vsakršno poizvedovanje med člani plesnega zbora, pri opernem vratarju, natakarju, ki ji Je v njenem londonskem domu stregel polnih devet let. Odgovor je vedno enak: »Gospa Margot Fonteyn je zelo prijazna, prava gospa čudovita primabalerina. Zakaj bi jo opravljali? Se nihče je ni.«
»Morda pa ima kakšno posebno nagnjenje, majhno slabost?«
»Ne, Dame Margot Fonteyn, primabalerina londonskega Royal Balleta Je popolna. Popolna angleška gospa, ki se počuti najbolje pri skodelici čaja in tihem klepetu sredi angleškega viktorijanskega salona«. Kot da ne bi bila hčerka vročekrvne Brazilijanke.
Njen obraz je podoben obrazu Indijskih žensk, z zgovornimi očmi, ki jih visoke ličnice še bolj poudarjajo. Cme lase ima visoko dvignjene. Včasih, ko sklene roki, je podobna angleški kraljici Elizabeti. StaTa je sedeminštirideset let in jih tudi kaže. Po postavi niti ne, saj je še vitka, s tankimi, toda mišičastimi nogami, kakor pri vsaki baletki. Toda obraz je pota črt in gub. Trideset let že pleše. Ko pa se pojavi na odru v vlogi mlade Julije v baletu Prokofjeva ali ko zapleše Auroro iz »Lepe, v gozdu začarane deklice«, nikomur ne pride na misel, da bi jo primerjal s priletnimi igralkami, ki se hočejo pomladiti z vlogami, katerim niso več kos. Pod močnimi reflektorskimi lučmi je njen obraz kot iz porcelana, vse gube izginejo, pred nami je večno dekle, ki čudovito pleše.
»Njene noge so bele kot sneg,« trdijo mnogi, ki so plesali z njo. In plesalo jih je mnogo, saj je primabalerina že od svojega petnajstega leta, ko je njeno ime prvikrat zablestelo poleg imen baletk svetovnega slovesa, Ludmile Tcherine, Moire Shearer, Galine Ulanove. In od takrat vsaj na zahodu ni večje zvezde klasičnega baleta, kot je Margot Font.eyn.
Očitajo ji le nekaj — da je nekoliko preveč hladna, da se preveč zanaša na tehnično izvedbo, pogrešajo pa njeno osebno interpretacijo, njen osebni zanos.
»Mislim, da mora človek delati le to, kar zna zato ne sprejemam vlog, ki jim nisem kas,« pravi tistim, ki jo kritizirajo.
»Ce bi se lahko povrnili v preteklost, kaj bi storili drugače, kot ste?« jo sprašujejo.
»Veste, nikoli ne mislim na preteklost. Ne želim se vračati k spominom. 2e za življenje v sedanjosti ostaja premalo časa, sedanjost pa je tista, ki največ velja. če že mislim, mislim na prihodnost.«
Torej občutek za zmernost in realizem, hkrati pa nenehno iskanje popolnosti, to
so značilnosti velike plesalke, ki pa je v svet klasičnega plesa vnesla toliko tipično angleškega duha.
Od sebe zahteva največ, kar zmore, in to brez popuščanja.
»Vem, da občinstvo od mene veliko
pričakuje, in moja dolžnost je, da mu dam čimveč. Pot do uspeha je težka in zahteva veliko odgovornosti.«
Tudi v vsakdanjem življenju je prav takšna, mirna, in ve, kaj hoče.
»Ce sem romantična, me sprašujejo. Da,
Pretekli teden je bila v Ljubljani slovesna premiera »Nevidnega bataljona«, novega celovečernega slovenskega fUma v proizvodnji Vibe-filma. »Nevidni bataljon« je eden redkih filmov, na-menjenih otrokom. Na Slovenskem pa smo že posneli nekaj filmov te zvrsti, »Nevidni bataljon« se torej pridružuje že tradicionalnemu prizadevanju slovenskih filmskih umetnikov — ustvarjati filme tudi za otroke.
Filmska zgodba »Nevidnega bataljona« se odigrava v majhnem mestu med zadnjo vojno. Otroci osnujejo svoj bataljon. Otroška igra se nenadoma spremeni v nevarno dejanje, ki mu ne manjka napetosti.
Scenarij za novi film je napisal pisatelj Ivan Ribič, ki je avtor številnih scenarjev, med drugim je napisal scenarije za filme »Dolina miru«, »Srečno, Kekec« in za druge. Film je režiral Jane Kavčič. To je niegov peti celovečerni igrani film. V filmu igrajo poleg poklicnih igralcev predvsem otroci, učenci ljubljanskih osnovnih šol.
TROJE LET JESENIŠKE RADIJSKE POSTAJE
Petega januarja 1965 so Jeseničani prvikrat poslušali svojo radijsko postajo. Štirikrat na teden radi prisluhnejo napovedovalcema Jeleni, Jeraša in Teu Lipicerju, ki jih seznanjata z občinskimi novicami. Malo postajo lahko poslušajo od Rateč do Naklega pa do Bohinjske Bele. Tedenskega programa je za osem pr, dobro polovico govornih oddaj, slabo polovico glasbe. Največ poslušalcev ima nedeljska dokumentarna oddaja »Mi pa nismo se uklonili«.
Zanimivo je, da po jeseniškem radiu reklamirajo svoje blago celo avstrijski in italijanski trgovci. Vendar se denarnih težav ne zmanjka. Jeseničani bi radi povečali število ur tedenskega sporeda, za zdaj pa to še ni mogoče. Veliko pričakujejo od posveta, na katerem bo sodelovalo dvanajst slovenskih lokalnih postaj.
NAGRAJENI
OBERHAUSENSKI FILMI V LJUBLJANI
Filmsko gledališče v Križankah je skupaj z Zvezo filmskih klubov Jugoslavije in z Društvom slovenskih filmskih delavcev pripravilo zelo zanimivo gostovanje. Sedemindvajsetega januarja prireja tri predstave nagrajenih kratkih filmov z lanskega festivala v Oberhausnu. Ob zadnji predstavi bo gledalcem spregovoril tudi programski vodja tega svetovno pomembnega festivala.
Filmsko gledališče je za mesec februar mimo rednega sporeda napovedalo še tri zanimiva srečanja in sicer z režiserji Dušanom Vukotičem, Vatro-slavom Mimico in z Grgičem ter njihovimi filmi. V prostorih filmskega gledališča pa bo tudi razstava zagrebške filmske risanke.	\
zelo sem romantična. Toda ko se nekoliko zamislim, vem, da je resničnost nekaj povsem drugega. Zakaj bi se torej veselila nečesa, za kar vem, da ne obstaja.«
Nd vraževerna. Nemir ji je tuj, kajti življenje gre svojo pot, pravi.
»Ali vam denar mnogo pomeni?«
»Samo toliko, kolikor mi lahko zagotovi udobno življenje.«
Pri delu je disciplinirana in metodična. V zasebnem življenju sovraži že vnaprej določene programe in obvezne posle. Nima posebnega konjička. Rada je doma, uživa v brezdelju in se sprehaja po dežju. Ne kadi in ne goji športov. Vsako leto preživi tri tedne počitnic* ob morju, na angleški obali.
Margot Fonteyn prizna, da jo je strah samo nečesa, in sicer, da bi živela predolgo.
NEVIDNI BATALJON: prisrčna igra otrok, učencev ljubljanskih osnovnih Sol
Alain Delon bo glavni igTalec v filmu Jeana Hermana (Nedelje življenja) po scenariju Sebastiena Japrisota s naslo-.vom »Na svidenj«, prijatelj«.
Jean-Luc Godard pripravlja nov film z naslovom Umreti veselo, moderno verzijo Rousseaujevega romana Emile z glavnim igralcem Jeanom-Pierrom Lčaudom v vlogi doraščajočega mladeniča, ki se upre svojim vzgojiteljem.
Jean Gabin bo igral vlogo miroljubnega sodnika v filmu »Srečni Luke«, Anitho-ny Quinn bo šerif, srečni Luke pa bo Jean-
Paul Belmondo.
Macha Meril bo producentka in glavna igralka filma »Ta teden gospa Leroux«, ki, ga bo režiral Francis Giraud, o risarki modelov nekega velikega magazina.
Norbert Carbnnnaux bo po svojem scenariju posnel policijski film z naslovom »Senca in sonce«, ki pa bo satira na ljubitelje filma — amaterje. Film bo posnel na Majorki.
Smešni pirat bo drugi film o vzgoji v režiji Jeana-Pierra Modkyja in z Bourvi-lom v vlogi' profesorja, ki se bori proti otopelosti doraščajoče mladine, in to * metodami, ki so bolj ali manj burlesitne.
»Baletke smo čudovitega zdravja, živimo dolgo in v visoki starosti ostanemo same, brez prijateljev, sorodnikov, ki so že zdavnaj pomrli. Kakšna melanholija! In lahko se ti zgodi, da ostaneš celo brez denarja,«
»Koliko časa boste še plesali?«
Nasmehne se: »Ne vem, res ne vem, nikoli si nisem zastavila takšnega vprašanja.«
Tudi v tem je popolna Angležinja.
»In ko se boste poslovili od odra?«
»Mislim, da bom potem samo žena, gospodinja.«
»Ali bi bili radi samo gospodinja?«
»Zakaj pa ne,« odgovori. »Tudi to je delo, in niti sanja se vam ne, kako težko je pripraviti dober party.«
Razumljivo, saj je diplomatova žena.
Pri petintridesetih letih se Je poročila z Robertom Ariasom, sinom dvakratnega predsednika Paname. Po poroki je postal Arias predstavnik svoje dežele na dvoru kraljice Elizabete. Margot ni ženska, za katero je ples vse.
»Mislim, da je zakon, popolna čustvena predanost, nenadomestljiv.«
Njen mož Robert Arias Je že dalj časa na kliniki, priklenjen na bolniški voziček. Strel iz sovražnikove puške mu Je pred dvema letoma ohromil nogi. Postal Je invalid. Margot ga ni zapustila.
»Ce bi zahteval, naj preneham plesati, bi storila tudi to.«
Toda Arias ni zahteval. Margot potuje in pleše po vseh odrih sveta. Od leta 1961, ko je prišel v Pariz mladi ruski baletnik Nurejev, plešeta skupaj. Postala sta najslavnejši baletni par na svetu.
D. B.
Ko je torej orkester urezal kako sambo in je na majhnem plesišču, ki je popolnoma zadostovalo, dokler niso prišli festivalski Huni, takoj nastala taka gneča, da ni bilo niti govora o možnpsti, da bi se lahko pririnil na plesišče, je brazilski ženski svet vstal in začel, tako rekoč na svoje, plesati kar med mizami in stoli, Pri tem plesanju sploh ni šlo za to, da z nekom plešeš, in moški so bili samo za napoto, tako rekoč nepotrebno zlo. Ritem jih je dvignil na noge, in kar lepo je bilo Pogledati, kako je od vsake mize vstalo Po nekaj deklet, ki so se zibala vsa enako, pa vendar vsaka po svoje. Ker so v tem lokalu tudi natakarji kazali prirojeno nagnjenje za ples, sem od tam odnesel Popackan smoking.
Ker pa sem že omenil Jockey klub in ker so nas s podobnimi stvarmi dvakrat trpinčili, naj povem še o tem, kaj in zakaj sem bil tako navdušen.
Taki in drugačni konji
Domlšljujem si, da so konji vrsta živa-i' ki razen furmanov nimajo pravega sovražnika. Prej bi rekel, da imajo nešteto oboževalcev, pa čeprav pri navdušenju omogokrat sodelujejo ljudje, ki ne samo H nimajo konja, ampak ga od blizu še niso niti prav videli. Res je tudi, da Je be-seda konj včasih zlorabljena, čeprav nekako dobronamerno kot npr. če dekle reče te »svojega«, da niti ni tak konj, kot je vi-oeti, kar je vsekakor pohvalno. Bili smo torej prvič v Jockey klubu, a začetek sem temudu, za kar so mi vsi zavidali. Moral sem gledati samo skoke čez zapreke. To Je bdlo zelo verjetno razburljivo za konje 111 skakalno elito, ki Je priredila tekmovanje nam na čast.’ Ce bi se bilo vse, kar je bilo namenjeno za naše oči, godilo kak ki-
lometer bliže, bi bili verjetno tudi mi razburjeni. Tako smo pa lahko ugibali, kaj se godi »tam čez« in poslušali napovedovalca, ki je z razburjenim in vznesenim glasom sodeloval pri skokih in briljantno posredoval svoje vtise nam, bolj poslušajočim kot gledajočim gostom. Car teh razlag je bila v tem, da je govoril portugalsko, kar je bilo po njegovem mišljenju očitno razumljivo vsem gostom. Ker sem prišel bolj proti koncu veselja, sem dobil lepo mesto pod nekim grmom, s katerega je prijetno kapljalo, kar je bila velika prednost pred drugimi mesti na prostem. Na druge je dež padal kar neposredno, ker niso premogli niti takšnega kritja kot jaz. Končno eden od obeh konjev ni mogel ali ni hotel več podirati tiste lepe pregrade, ki je stala v luži in kd bi bila ponos tudi v Beogradu na Terazijah, kadar zapade malo več snega. S tem je drugi konj samoumevno postal zmagovalec, kar je verjetno imelo nešteto posledic, ki jih ni bil deležen niti konj, ki Je pač konj, niti mi, ki smo bili taki konji, da smo gledali. Kar pa je bilo lepo, je bil orkester, o katerem sem že govoril, in razsvetljava: dva ogromna reflektorja sta svetila do meseca, če ne še dalj, saj sta bila uprta v nebo. Od dežja in megle pa je bilo toliko odseva na travniku, ali kako bi rekel tistemu blatu, da je bilo tako svetlo kot pri normalni razsvetljavi Seveda sem se, ker nisem videl praktično ničesar, s portugalščino pa tudi nisem v najboljših odnosih, spet spomnil na svojo belo Ljubljano in kar teko se ml je porodilo vprašanje, od kdaj Ljubljančani poznamo izraz svečava. Zdi se mi, da Je bolj povojnega izvora. Razlika med tistima reflektorjema in razsvetljavo našega ljubega mesta — stanujem na peri-seriji, v Kravji dolini, in spadam pod center samo toliko, da smem tja plačati dav-
ke, — je, najbolj na kratko povedano, v tem, da so se tamkajšnji reflektorji verjetno res videli na mesecu, naša razsvetljava pa vpije do neba, kd pa je po zadnjih dognanjih dokaj naprej od meseca in podobnih naprav v vesolju.
Po ena dirka vsako poldrugo uro
Potem smo bili seveda tudi na konjskih dirkah na ogromnem hipodromu sko-ro v središču Ria. Ker smo bili vedno in redno povsod pogoščeni, se tudi to pot nismo bogvekaj brigali za telesno formo. Pa smo se ušteli, in to krepko. Hipodrom ima ogromno areno in seveda s tem v zvezi tudi velikansko tribuno. Najbolj odlično mesto je seveda na vrhu tribune, ki je pa hkrati tudi najbolj oddaljeno od nastopajočih konj. Ker človek pač ne sodeluje vsak dan na tekih prireditvah, smo seveda prišli še pred začetkom. Kaj smo mislili, da bomo namreč zamudili, sem pozabil, dejstvo Je bilo, da smo se tudi tokrat izkazali za mnogo večje konje od tistih, ki so za tujo korist dirkali in se podili po stezi v parterju. Zelo razveseljivo za že tako samo okoli podečega se sodelavca festivala je sporočilo, da je po ena tekma oziroma dirka samo vsako poldrugo uro, vmes pa se lahko zabavaš, kakorkoli hočeš in želiš. To kar gre, če prideš na tako prireditev vsaj s petsto dolarji in predvsem z daljnogledom. Brez njega pa je bilo kot na Corcovadu v tisti megli in po možnosti še ponoči. Edino veselje nam je privoščil neki dobrosrčen konj, ki je stal na startu, pa se Je prej spomnil, da Je treba starte«, kot njegov jahač. Posledica je bila te, da Je Jahač ostal približno na istem mestu kot pred startom, samo
niže, na tleh namreč in v ležečem položaju, konj pa je dirkal in prvi prišel na cilj. Ta predvidljivi, pa vendar nepredvideni primer je naredil edino veselje v turobnem razpoloženju konj v areni in na tribuni. Na tribuni so tako vsi raje gledali Kirn Novak, ker je bila bližja, in stikali naokoli, kje bi prišli do kake jedače, paz sem pa hotel kar domov. Bilo mi je že [dosti konj in dirke. Ko je potem prišel k meni še nekdo s stavčnim listom in stoodstotnimi priporočili, da bo ta in ta konj gotovo zmagal, sem imel vsega zadosti. Resda je bila potrebna samo majhna formalnost, da za začetek vplačam vsotico kakih tisoč dolarjev, pa bova ta in ta konj ta jaz dobila petkrat ali pa še večkrat večjo vsoto, s katero lahko spet stavim, in tako naprej. To gre potem tako dolgo naprej, dokler ne zastavijo še hipodroma s konji in gledalci, ne izvzemši buffeta, ki me je trenutno najbolj zanimal, samo da mi lahko izplačajo vse, kar bom pri stavah zaslužil. Ta ponudba je bila vsekakor med najzapeljivejšimi, kar sem jih doživel. Ime-la Je samo, seveda spet samo za začetek, majhno napako, da mi je do tistih borih tisoč dolarjev manjkalo skoro vse ta da sem imel mnogo trdnejši sklep, da namreč te svoje dolarje kupim nekaj plošč. Ko Je človek, ki se vse življenje peča s konji, vi-del, da nisem tek konj, kot je videti, je bil čisto obupan, ker mi ni mogel pokloniti toliko milijonov. Se je pa kar hitro zna-5*4 in novo žrtev trpinčil s svojo omam-ho ponudbo. Sicer pa so tam sedeli sami pravi bogataši, čeprav so bili uradi, kjer te Je normalno stavilo, vsi zaščiteni s solidno in vzdržljivo Jekleno ograjo. Verjetno Je narod preveč navaljeval na milijone, pa
«e mešeterjl malo zaščitili.
Smola Je hotela, da Je bila to prva prireditev, kd Jo Je videl Vice Vukov. Prej
sem pel slavo, kaj vse bo videl. Bil Je ves navdušen, kako bo lepo, potem pa za krono nisva mogla dobiti niti taksija. Naša spremljevalka, ki se Je vse popoldne Jokala od utrujenosti, je našla nekoga, ob katerem se nd več čutila teko silno utrujeno, pa naju je kar mimo pustila na cedilu ta rekla, da lahko greva peš, Ne bo nama škodilo, ker sva dovolj debela, daleč pa tudi ni. Se pravi partizan boji tistih borih 30 km, ki sva jih imela do doma? Vukov, ki mu kot Dalmatincu ni ležalo, da bi pešačil tako daleč po neznani deželi, je postal kar nekam otožen. Bolj slučajno pa so se pojavile na diskusijskem mestu ekipe iz Tokia in Jamajke, ki so imele prostor v avtu, in potem smo se nekako dokopali do svojih wigwamov.
Odslej bom redno hodil na konjake dirke.
Bilo pa Je tudi večernih izletov, Id eo bili res prijetni. Kadar nisem šel nikamor, ker je bilo teko predvideno ali pa po nesreči, sem Jo sam ali pa s kakim prijateljem mahnil na lov s fotoaparatom.
Stalno me Je, kot se reče, kopalo, kaj so to za ene lučke, ki Jih vidim dan na dan oziroma večer za večerom goreti na obali. Zdelo se je sila misteriozno, bilo Je pa vedno teko daleč od ceste in v taki temi, da nisem imel prave korajže na svojo roko preiskovati »tozadevne« tajne. Nekega večera pa sem se le odločil, da tvegam, pa naj bo, kar bo.
Vzel sem najobčutljivejši film, kodak z 33 Din, tudi rezervo, in šel sem naravnost do morja in po plaži. Vdiralo se mi j« v pesku, hoja po tekem terenu je peklensko težavna In naporna. Pa zagledam teko lučko. Grem bliže in kmalu opazim, da lučka m sama, ampak ima stražo v obliki dveh kar korenjašklh črncev, gel sem toliko blizu, da Jih je teleobjektiv dosegel,
legel v pesek, naslonil aparat na vse, kar sem imel pri roki, in pritisnil za kakih pet sekund. Od .daleč Je bdlo videti vse pri miru. Ko pa sem vstal, me je eden od stražarjev opazil, in da bi videli, kako ume noge sem nenadoma dobil. Na srečo ni bilo daleč do hotela, pa sem nekako zdržal in ostal živ. Bil sem pa upehan, kot da sem peš tekel okoli obeh Amerik. Pozneje sem zvedel, da črnci nimajo radi, da jih kdo moti pri njihovem obredu.
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
*
Pili
mmmm
:w:v:vXv:w
!v.,X,MWXvX'
mm®
mm®
M
KSSSSBH
BI TUDI VI RADI IMELI AVTO?
Nov, sodoben, ekonomičen in vzdržljiv avto? Morda novi Citročnov avtomobil DIANA? Kupiti avto ni majhna stvar. Mnogo več pa je — dobiti avto zastonj!
Pozorno preberite tele vrstice, pa boste videli, kaj morate storiti, da bi dobili zastonj — novi Citroenov avtomobil DIANA!
Tovarna Tomos je za kupce svojih izdelkov — mopedov colibri, krmnih motorjev LAMO in motornih črpalk — pripravila nagradni natečaj »DIANA ZASTONJ«.
V tem natečaju, ki traja od 10. decembra 1967 do 10. marca 1968, lahko sodeluje vsak kupec, ki v tem času kjerkoli v Jugoslaviji kupi katerikoli Tomosov izdelek. Ob nakupu prejme nagradni kupon, ki ga izpolni, opremi z znamko in osebno odpošlje Tomosu.
Nagradni kupon je veljaven, če vsebuje ime in priimek kupca, serijsko številko kupljenega izdelka in žig prodajalne, kjer je bil izdelek kupljen. Za evidenco prispelih nagradnih kuponov je veljaven žig odhodne pošte.
Vsak mesec bo v Tomosu posebna komisija izžrebala po enega dobitnika avtomobila DIANA. Prvo žrebanje bo 15. januarja, drugo 15. februarja, tretje pa 15. marca. Z izidom žrebanja se bodo udeleženci natečaja lahko seznanili preko dnevnega časopisja in v trgovinah, kjer prodajajo Tomosove Izdelke.
Srečni dobitnik bo lahko avto prevzel v Tomosovi prodajalni, ki je najbližja njegovemu stalnemu bivališču.
Pogumno torej v lov na srečo!
In mnogo sreče pri temi
TOVARNA MOTORNIH VOZIL
TOMOS KOPER
TT
24. I. 1968
NtlRNBERG: lepa, uspešna igra tudi na težkem terenu
Medtem ko pri nas prvenstveno nogometno sezono v zimskih mesecih prekinjamo, pa teče žoga ponekod drugje kar naprej — navzlic mrazu, snegu ali drugim vremenskim nevšečnostim. Tako je tudi v Zahodni Nemčiji.
Srečni pa zaradi tega niso ne ljubitelji nogometa ne igralci, še zlasti pa so obupani klubski funkcionarji. Ni sicer vsaka zima tako muhasta kakor je letošnja, nikjer pa seveda tudi ni jamstva, da se tudi prihodnje ne bodo zgledovale po njej. To pa bi že lahko pomenilo popoln finančni polom klubov, ki tekmujejo v najvišjih ligah.
Zahodni Nemci imajo šele peto leto zvezno nogometno ligo z 18 člani, razen nje pa še pet regionalnih lig, ki ustrezajo našima drugima ligama. Zaradi zares neugodnega vremena in pa izjemno velikega naskoka Niirnherga (že osem točk) je obisk v zvezni ligi čedalje slabši in je v zadnjih dveh kolih dosegel absolutno najnižjo točko doslej sploh. In ker glede na stanje na lestvici tudi perspektive niso rožnate, je v nemškem nogometu zdaj pravi alarm, vse češče pa je slišati tudi krilatico »Merkel je naš polom«.
MERKLOVO
MAŠČEVANJE
Dunajski trener Max Merkel je ta čas zares osrednja osebnost nemškega nogometa. Potem ko je bil pred dvema sezo-noma popeljal Radenkovičev in Peruši-čev Munchen 1860 k šampionskemu naslovu (prej sta bila v zvezni ligi prva Kbln in Werder, Bremen — po Miinchenčanih pa je zmagal FC Eintracht iz Braunsch-weiga) je lansko pomlad prišlo med njim in igralci do spopada, ki se je končal s trenerjevim odhodom. Ko se je Merkel ogledoval po novi službi, se mu je takoj rekoč sama od sebe ponudila izredna priložnost. Ligaš v sosednjem NUmbergu, tradicij polni 1. F. C. Niimberg, je bil namreč v hudi zadregi. Zaplaval je v nevarne vode in le še čudež bi ga lahko obvaroval najhujšega — izpada iz lige. Temu čudežu je Merkel ponudil roko — in uspel. A ne samo to: po svojih zamislih in ob popolnem zaupanju uprave Niim-berga je izvedel v klubu reformo. 2e omenjeni naskok osmih točk 15 kol pred koncem novega prvenstva in polna blagajna kluba so posledica njegove »trde« roke. Se zadnjo soboto, ko so na drugih stadionih prodali le nekaj tisoč vstopnic, je na malo pomembno tekmo v NUmbergu
prišlo 15.000 gledalcev. Seveda so tudi dohodki igralcev, med katerimi je eden najboljših Beograjčan Zvezdan Cebinac, temu primerni. Za svoj bivši klub MUnchen 1860 pa si je Merkel omislil čisto posebno maščevanje. Ker računa, da bo do tekme z njim v Miinchnu že Imel 10 točk naskoka, namerava poslati v boj s svojimi bivšimi varovanci kar svojo sedanjo mladinsko garnituro ...
»ČlK« GRE,
ZEBEC PRIDE
V MUnchnu sedaj še ne vedo, kaj bodo ukrenili, če bo Merkel svojo grožnjo res uresničil A že brez tega imajo sami s seboj problemov dovolj. Glede na to, da je olimpijsko prizorišče 1972 edino nemško mesto z dvema zveznima ligašeima, so skrbi celo dvojne.
Pri Miinchnu 1860 sta Jugoslovana — vratar Radenkovič in krilec Perušič — še zmeraj v prvi vrsti, čeprav se popularnemu »Radiju« spet obeta'konkurenca. Komaj se je rešil bivšega nemškega reprezentanta Fahriana, že mu grozd nova nevarnost. Klub je namreč na tem, da privabi v svoje vrste Sarajevčana Muftiča. Radenkovič sam sicer pravi, da se ne boji nobene konkurence, ima pa adute v rokah sam, saj mu pogodba s klubom poteče junija letos. Pri MUnchnu je slišati, da bi (tudi) Radenkoviča radi obdržali . . .
Se manj stabilen pa Je ta čas položaj pri Bayemu — mUnchenskem drugem li-gašu, ki je pod vodstvom Zlatka Čajkovskega splezal v rekordno kratkem času iz regionalne lige prav na vrh nemškega nogometa. 2e dvakrat zapored Je osvojil pokal in lani postal tudi evropski prvak pokalnih prvakov. Doba »Cika« pri klubu pa gre h koncu. Na razne govorice, češ da moštvo ni več tako kot bi moralo biti in
da je za to odgovoren trener, je Čajkovski hitro reagiral. Sklenil si je poiskati nov klub, pa čeprav je bil v MUnchnu zelo rad in so ga tudi Bavarci že kar imeli za svojega A tako je pač v nogometu. »Cik« bo presedlal k Skoblarjevemu Hannovru 96 in ni izključeno, da bo do transfera prišlo že med sezono. Naslednik Čajkovskega pri Bayemu pa ne bo nihče drug kot Branko Zebec, s 65 tekmami v državnem dresu rekorder med jugoslovanskimi nogometnimi reprezentanti,
Čajkovski je bil še zlasti jezen, ker so mu očitali, da bi kot najbolje plačani trener v ZRN (17.500 DM brutto) že lahko s svojim moštvom dal več. Pa mu bo Hannover seveda plačal prav toliko, pa še prepričani so pri »Cikovem« novem klubu, da Je to zanje dobra denarna naložba...
KOPICA NOVIH PREDLOGOV
Ker je nemška zvezna liga seveda »podjetje«, vzbuja sedanji položaj veliko zaskrbljenost in tudi predlogov za sanacijo ne manjka.
Najbolj na dlani je sprememba tekmovalnega obdobja: zimski odmor z igranjem tudi poleti, da bi se izognili mrazu in snegu, ki zadržuje ljudi doma. To bi bila sicer novost, zaradi dopustov in vročine verjetno tudi sporna, a vsiljuje se le.
Razmišljanja pa gredo še dalje. Kako zagotoviti privlačnost ligaškega tekmovanja vse do konca? Kaj če se še kdaj najde kak NUmberg in vsem drugim pokvari posel?
Predlogov Je več, zanimivo pa Je, da se nihče ne ogreva za novi način, ki so ga ubrali v ameriški profesionalni ligi (pri točkovanju delno upoštevajo tudi zadetke).
Naj naštejemo nekatere med gotovo revolucionarnimi predlogi:
0 jesenski in spomladanski del prvenstva bi točkovali za sebe. Jesenski in spomladanski prvak bi igrala odločilno tekmo za prvenstvo. Ce bi obakrat zmagalo isto moštvo, postane prvak avtomatično.
9 Ločeno točkovanje obeh delov prvenstva. Končni vrstni red s seštetjem številk, ki označujejo zaporedje. Pri enakem seštevku (klub A npr. Jesenski prvi, spomladanski tretji, klub B — jesenski in spomladanski drugi, seštevek enak — 4 — v obeh primerih odločilna tekma.
0 Jesenski del ocenjevati kot doslej, spomladanskega pa dvojno. Odločalo bi skupno število osvojenih točk.
Skrbi vsem, ki so povezani z nemškim nogometom torej ne manjka, neupoštevane celo problematiko reprezentance, v kateri po tiranskem debaklu, ki Je Jugoslavijo namesto ZRN pripeljal v četrtfinale evropskega tekmovanja, seveda tudi Škriplje...
EVGEN BERGANT
ŠPORT
ŠPORT
	|||#|
	
	mmm
NOGOMETNI ZAPIS IZ ZRN
ZARADI DEFICITA
DVA VZROKA ZA REKORDNO NIZEK OBISK: ZIMA IN VODSTVO NlJRNBERGA
NOBEN ŠAMPION NEPREMAGAN
MIRO CERAR MED NAJBOLJŠO DESETERICO TELOVADCEV SVETA LETA 1967
Gimnastika postaja v svetu vse bolj popularna. Kot prireditelje prihodnjega svetovnega prvenstva (leta 1970 v Ljubljani) nas razvoj te zvrsti v svetu seveda še posebej zanima, ne nazadnje tudi zato, ker je delež jugoslovanske gimnastike s Cerarjem in našo izbrano vrsto v njem tudi znaten.
Te dni so bile objavljene svetovne lestvice najboljših telovadcev v letu 1967. Na voljo imamo dve. Prvo je sestavil nemški strokovnjak dr. Josef Gohlerr na temelju najboljših točkovnih dosežkov telovadcev v dvanajsteroboju, druga — specializirane agencije »Internationalne Šport Korres-pondenz« — pa je upoštevala predvsem plasmaje najboljših telovadcev sveta na najpomembnejših tekmovanjih.
Poglejmo najprej obe lestvici:
Dr. Gdhler 1. IMamldov <BZ) US3», 2. Nakajama (Jap) In UslcM (SZ) 114,95,
4. Endo (Jap) 114,70, 5. S. Kato (Jap) 114,50, 8. MenlcheUl (It) 114,45, 7. Cerar (Jug) 114,10, 8. W. Kubica (Pol) 114,10, 9. T. Kato (Jap) 113,90, 10. Hajata (Jap) 113,85.
ISK: 1. Nakajama (Jap — 24 let), 2. Voronjin (SZ — 22), 3. Diamidov (SZ — 24), 4.—7. Endo (Jap — 30), T. Kato (Jap
— 25), Lisički (SZ — 28) in MenicheUi (It
— 26), 8.—12. Cerar (Jug — 28), S. Kato (Jap — 21), Karašev (SZ — 21) in Klimen-ko (SZ — 18).
Zanimivo Je, da v letu 1867 noben telovadec svetovne elite ni o«tal nepremagan.
Nakajama je zaradi ponesrečene poljubne vaje na konju Izgubil predolimpijsko tekmo v Mehiki proti Diamidovu, Voronjin je dobil evropsko prvenstvo, vendar pa Je — po Izdatnem vodstvu v obveznih vajah — na spartakladl zaostal za Lisic-Idm. Nakajama je zmagal na unlver-zladl in bil nepremagljiv na tekmah doma. Naš najboljši — Miroslav Cerar — ki Je z Italijanom Menlchellljem praktično še zmeraj edini šampion izven SZ in Japonske, Je prišel v najboljšo formo v drugem delu leta, ko Je s 4. mestom v Mehiki znova dosegel Izreden uspeh. Premoč Japonske ln SZ pa je tolikšna, da je na primer med 25 najbolje uvrščenimi na lestvici ISK nič manj ko 12 Japoncev in 8 zastopnikov SZ. Skoda pa je seveda, da po SP 1962 ral več v mednarodni areni Kitajcev, ki so že tedaj telovadili odlično.
ŠPORT
ŠPORT
ŠPORT
ŠPORT
NOVI MODEL 1968 2E V PRODAJI	motor	845	ccm	—	30	ks	(sae)
KOT VEDNO EKONOMIČEN IN UDOBEN
VSE INFORMACIJE DOBITE PRI:	NOVI	4-STOPENJSKI	MENJALNIK
COSMOS
Ljubljana celovška 32
COSMOS, Maribor, Grajska 7 TRGOAVTO, Koper, JLA 25 AVTO CELJE, Celje, Ljubljanska 11
POSLUŠALI SMO ZA VAS
PRVIH DESET
...vsak dan jed z
VEGETO 40
tekne bolje
m
SLOVENIJA
1. I'll never fall In love aga-in - Tom Jones (2)
2. Joshua fit the battle of Jerico - The Golden gate quartet (1)
3. Magical mystery tour -The Beatles (3)
4. Vsi so prihajali - Komorni zbor RTV (5)
5. Pod Poncami - Ansambel Lojzeta Slaka (4)
6. Vužgi - Vice Vukov (-)
7. Konjušar cara - Jimmy Stanič (-)
8. Calinda - Zdenka Vučkovič (6)
9. Vino i gitare - Dragan Stojnic (8]
10. Rože za tebe - Ivica Šer-fezi (10)
mini novice
OBROBNE
S FESTIVALA
Prvi mladinski festival zabavne glasbe je organiziral mestni komite 'ZMS Ljubljana s pomočjo Službe za posredovanje prireditev. Na razpis, ki so ga objavili lani oktobra, so dobili 53 skladb avtorjev, ne starejših od 26 let. Žirija, sestavljena iz mladih slušateljev akademije za glasbo, je izbrala 14 skladb.
XXX	•
Alenka Pinterič Je začela kaditi cigare. Sicer še vedno kadi tudi cigarete, po nastopih pa si prav rada prižge cigaro ln jo pokadi do konca tako, da dim inhalira, ne Pa kot pravi kadilci cigar. Pravi, da tobak njenemu grlu ne škoduje.
XXX
Stanka Krajnik, doma z Jesenic, v Ljubljani pogreša smučanje. Pred nastopom jeizjavila: »Ce bo Slo danes vse v redu, boan Se pela, drugače pa nič več.!* In po nftstolPU: »Seveda bom Sel Se pred petjem Pa moram misliti na Študij.« Stanka Je študentka angleščine in slovenščine.
XXX
Pr«nk Centa km Se nekaj čaaa »roj orkester: tri kitarlate ta bobnarja. Igrajo seveda beat. Sam Premk igra ritem kitaro ln poje. »Službo, glasba ta ljubezen, to Je vse, kar imam,* Je povedal mladi glasbenik ta delavec Iz domžalskega »Toka«.
XXX
■onja OobrSčok iz Kranja zbira cigaretne Škatle. Koliko jih ima, ne ve točno, bo P* Jih precej, saj Jih zbira Se več let. Zanimivo pa Je, da Sonja ne kadi.
POPEVKE
PLOŠČE
JAZZ
POPEVKE
PLOŠČE
JAZZ
24.1. 1968
»Vse se Je končalo srečno. Kdo bi sl
mislil, da je treba za en sam ubogi festival toliko delati in na toliko stvari misliti,« je eden izmed prirediteljev dejal po koncu prvega festivala mladih.
»Kako se vam zdi, je festival uspel?« so začeli spraševati potem.
In ko človek premišljuje, ali je festival uspel ali ne, se mu zazdi to kaj malo
važno.
Važno Je to, kaj je ta festival pustil za seboj, katere popevke bomo še slišali In katerih ne več!
Sicer pa v tolažbo prirediteljem: festival je uspel, bil je prav tak, kot so sicer »ta pravi« festivali.
Prav tak!
KAJ KOMPONIRAJO MLADI
Po festivalih zabavne glasbe, kl jih pri nas prirejajo »ta stari« glasbeniki, je bilo zlasti med mladimi večkrat slišati, da so naše popevke preveč starinske, da v njih ni nič novega, kar se po svetu že zdavnaj sliši, da so večidel počasne in da v njih ni mladosti.
S festivala je poročal naš novinar Evgen Jurič
Resen, poklicni komponist, ki Je poslušal mladinski festival, pa mi je dejal, da so ga nekatere popevke tu in tam še bolj popeljale nazaj in da’ je od mladih pričakoval več »mlade« glasbe, več beata in zlasti več hitrih, živahnih skladb.
Takih pa je bilo na tem festivalu — kot na skoraj vseh — res malo. Ali se ne sliši čudno, da smo na festivalu mladih slišali samo eno beat popevko?
KAKO SO PEL! NOVI
Med sedemnajstimi pevci smo prvikrat slišali tudi pet novih. Stanka Krajnik, Da-
ZMAGALA JE POPEVKA
PRVENEC
PRVI MLADINSKI FESTIVAL ZABAVNE GLASBE
Clinton Ford: »The Last One To Say
Goodnight« — »The Greatest Clown«
— mala plošča št. 7N 17428 (PyE)
Ploščo so pravkar izdali v Veliki Britaniji in Zahodni Evropi ter ji v sedanjem obdobju nenavadno velike popularnosti baladnega sloga v zabavni glasbi pripisujejo možnosti za večji uspeh. Clinton Ford je strokovnjak za oživljanje nekdaj popularnih popevk. Skladbi na plošči sta sicer novi, todf v slogu, ki je bil zelo popularen že pred kakimi desetimi leti. Melodija na prvi strani plošče je posneta v španskem stilu, v ritmu tangu, ta z dokaj lepo melodijo. Eksotičnost izvedbe poudarja južnjaška spremljava z mehi-kansko zvenečo solo trobento ta zborom.
Druga stran plošče je precej podobna prvi, vendar ji manjka južnjaški poudarek in tudi ritem preide od tanga v angleški valček
Jackie Trent: »Don>t Send Me Away«
— »Bye Bye My Love« — mala plošča št. 7N 17450 (PYE)
Simpatična Jaokie Trent se je pred nedavnim poročila s komponistom To-nyjem Hatchem. Tudi Jackie je priznana skladateljica zabavnih melodij, in tako sta z možem postala eden najbolj znanih zakonskih parov med skladatelji tovrstne glasbe. Tudi kot pevka je Jackie v Angliji zelo popularna. Za svetovno slavo pa ji manjka tako imenovanih »hit« popevk. Čeprav glasovno lahko tekmuje s svojimi slavnejšimi kolegicami Sandie Shaw, Dusty Springfield in drugimi, ji le redko' uspe posneti dovolj komercialno ploščo, ki bi njeno ime ponesla proti vrhu svetovnih top lestvic.
Tudi plošča, o kateri je beseda, ni taka, da bi »vžgala« pri večini poslušalcev zabavne glasbe. Izrazita in prijetna melodija je samo v ponavljanju naslovnega refrena »Don't send me away«, sicer pa je skoraj edina kvaliteta popevke na prvi strani plošče le pevkin lepi glas ter bogata orkestralna ta zborovska spremljava.
POSLUŠALI SMO ZA VAS
KUPON
Popularnejša, vsaj na evropski celini in zlasti v Nemčiji, Je skladba »Bye Bye My Love«. V originalu je bila posneta v Zahodni Nemčiji, vendar je ▼ izvedbi Jackie Trent ta z angleškim besedilom za nas prijetnejša od tavtme-I* posnetka, čeprav, Ml, mnogo manj znana.
mir Koran, Vasja Matjan, Andreja Zupančič ta Breda Kodela — to so imena bodočih slovenskih popevkarjev. Seveda — če bodo vadili in se učili. Zlasti nekateri se morajo še veliko naučiti.
Izmed petih na novo predstavljenih gre pohvaliti zlasti Andrejo Zupančič, ki že kar veliko zna in živahno ter prijetno izvaja lepo zlasti hitrejše, ritme.
Lep in močan glas ima tudi Damir Koren, ki je v altemacijl z Berto Ambrož pel zmagovalno popevko »Ironičen pogled«. Res pa je, da je Koren pevec bellcanta ta mu popevke ne leže najbolje.
Obetajoč je bil tudi nastop Vasje Matjana, pri katerem pa je tu in tam opaziti, da je začel peti v hrvaščini in mu zdaj izreka dela težave.
O Stanki Krajnik in Bredi Kodela: simpatični amaterki, Id bosta morali še precej vaditi. Zlasti Stanka Krajnik na festivalu ni mogla pokazati svojih pravih možnosti, saj je pela popevki, ki za njen glas nista bili primerni.
Čudno pa se zdi, da so prireditelji k začetnikom v prvem delu sporeda pridružili tudi Pera Dimitrijeviča in Simeona Gugulovskega, saj sta že znana in rutinirana pevca.
BESEDA, DVE O DRUGIH PEVCIH
Na festivalu so nastopili še naslednji pevci: Frenk Centa, Irena Kohont, Jožica Svete, Sonja Gabršček, Tatjana Gros, Bor Gostiša, Elda Viler, Metka Stok, Berta Ambrož in Alenka Pinterič. Torej sami mladi, a že bolj ali manj proslavljeni ta na festivalih prekaljeni pevci.
Razlika med temi ta med debutantl iz prvega dela prireditve je bila očitna.
Po pravici je treba zapisati, da je marsikatera popevka šele v drugi interpretaciji ta z izvedbo velikega orkestra pod vodstvom Jožeta Privška dobila svojo vrednost.
Med »starejšimi« pevci so zlasti ugajali Irena Kohont, Tatjana Gros, Bor Gostiša, Elda Viler, Metka Stok in Berta Ambrož, tudi o drugih ni mogoče reči kaj posebno slabega.
S PRVEGA MLADINSKEGA FESTIVALA ta festival ostal.
In še beseda, dve o Boru Gostiši posebej: izmed vseh nastopajočih je skuša! peti moderno, po svoje. Res pa je, da pri nastopanju ne zametuje tudi igralskih in pantomimičnih elementov ter modernega nakita. Na odru smo ga videli v zlato rumeni srajci, ki jo je namesto s kravato okrasil z — verigo.
KAJ PA ARANŽMAJI
Za prvi del festivala, to je za orkester »Septimi« in za pevce debutante so tudi aranžmaje napisali mladi avtorji Damijan Tozon, Srečko Mihelčič in Miran Antauer.
Res je, da so skušali biti moderni, avantgardni ta sveži. S tem pa še ni rečeno, da so bili tudi boljši od starejših aranžerjev (Jože Privšek, Ati Soss, Mojmir Sepe in Jure Robežnik), ki so pripravili aranžmaje za drugi del festivala, ko je igral orkester Jožeta Privška.
Septimi so igrali precej dobro, zapisati pa velja, da so za igranje počasnih skladb nekoliko nespretnejši. Bolj klasični Privškov orkester je izzvenel v primerjavi z njimi svetovljansko in akademsko.
ZABAVNE GLASBE — Prav bi bilo, če bi Vse fotografije s festivala: Joco Žnidaršič
PRAVIČNO RAZDELJENE NAGRADE
Vsak pravi festival na koncu dobi zmagovalce. In tudi ta jih je. Žirija, v kateri so bili: Janez Gregorc (komponist), Janez Martinc (urednik zabavnoglasbene redakoije radia Ljubljana), Borut Janov-ski, Dušan Kajzer in Tadej Bratok (predstavniki mladih), je izbrala takole:
Prvo nagrado (televizor) so prisodili skladbi Ironičen pogled. Glasbo je napisal Damijan Tozon, tekst Mirjam Tozon, aranžmaja pa avtor in Jože Privšek. V prvi izvedbi jo je pel Damir Koren, v drugi pa (bolje) Berta Ambrož.
Drugo nagrado je dobila skladba Igorja Brica Listje. Tekst zanjo je napisal Franci Kovačič, aranžmaja Miran Antauer in Jože Privšek, pela pa sta jo Breda Kodela in Metka Stok.
Tretja nagrada je pripadla popevki Tujka skladatelja Djura Penseža. Tekst Je napisal avtor, aranžmaja Srečko Mihelčič in Djuro Pensež, pela pa sta Pero Dimd-trijevič in Bor Gostiša.
Nagrade so bile razdeljene kar pravično, saj so nagrajene popevke res boljše od drugih.
DAMIJAN TOZON -KOMPONIST
ZELO DOBER FESTIVAL
Damijan Tozon
Majhen in droban, kar nekam otroški je bil videti v svojem modrem smokingu.
Vsi so ga objemali in trepljali po ramenih, vsi so mu stiskali roke in mu čestitali.
»Nekoliko sem še zmeden. Ni se mi še usedlo in nisem še prepričan, da je vse res. Lahko se nenadoma zbudim,« mi je dejal, ko se je za trenutek opravičil tistim, ki so mu čestitali.
Potem je povedal, da je študent oddelka za glasbo na pedagoški akademiji ta da ima rosnih enaindvajset let.
»Kakšen se vam je zdel festival? Ni bil dober? Meni se zdi, da je bil boljši kot lanska .Slovenska popevka’,« je dejal.
Nenadoma je čisto preskočil temo pogovora in se nasmejal:
»Za nagrado sem dobil televizor. Ravno prav, doma ga še nimamo. To bodo domači veseli.«
»Videli smo vas med nastopajočimi. Ali stalno igrate v orkestru Septimi?«
»Stalno. Pianist in orglar sem.«
»Koliko skladb ste poslali na natečaj?«
»Eno. To, ki je zmagala,«
»Kako dolgo že komponirate?«
»Sploh ne komponiram. Doslej sem napisal le eno skladbo, jo poslal na razpis, ta zdaj je na festivalu prva. Kar zmeden sem.«
»Kot aranžer pa ste večkrat omenjeni v programu?«
»To peč. Aranžmaje pišem te preoej čaaa. Najprej sem Jih pisal za vokalni kvartet .Vokali’, zdaj pa za orkester .Septimi.'«
»Boste še komponirali?«
»Najbrž bom. Priznam, da me Ja ta nagrada opogumila ta mi vlila več samozavesti, kl ml je je doslej manjkalo.«
»Boste sodelovali še na drugih festivalih?«	%
»Tega še ne vem. Bi pa rad.«
»Vaši načrti za prihodnje?«
»Veliko jih Je ta vri ao v zveri z glasbo. Igral bom s Septimi, študiral bom na akademiji, pisal bom aranžmaje in mislim, da bom tudi komponiral.«
DAMIR KOREN - PEVEC
NAPOLITANEC V LJUBLJANI
»Kadar vadim, se sosedje jeze,« je z nasmehom povedal Damir Koren, ko sva kramljala pred nastopom.
Potem sem ga slišal peti in spraševal sem se, čemu sploh potrebuje mikrofon.
»Ta pa ima glas,« so priznavali drugi ljubljanski pevci, ki so debutanta Korena tokrat prvič slišali.
Sicer pa ni nič čudnega, če ima Damir lep in močan glas ta če se je odločil, da bo poklicni pevec. V družini Korenov to res ni nič nenavadnega, saj je oče Franc Koren zelo znan pevec, v pevske vrste pa vse krepkeje rine tudi Franc Koren mlajši, Damirov brat.
»Na srednji glasbeni šoli študiram solo petje,« je povedal samozavestni štiriin-dvajsetletnik
»Kako dolgo že pojete?«
»Vsak Koren začne peti takoj po rojstvu.«
»In kako dolgo že nastopate?«
»Kakih šest let. Vmes sem bil tudi pri vojakih, a tudi tam sem pel in nastopal.«
»Ste že kdaj nastopili skupaj z očetom in bratom?«
»Javno ne, doma pa včasih kakšno zapojemo skupaj.«
»Kakšne popevke vam najbolj ugajajo?«
»Predvsem moram poudariti, da študiram operno petje in da tudi sam želim, da bi kdaj pel v operi Popevke pojem le zato, da se preživljam. Ce pa jih že moram peti, potem so mi všeč napolitanske ali vsaj v podobnem slogu, takšne, kjer pride močan glas do veljave.«
»Igrate kak instrument?«
»Seveda. Igram violino, klavir, kitaro.«
»Kdo vaš je navdušil za petje? Oče?«
»Oče. On je bil moj prvi učitelj in še zdaj mi marsikaj pove ta me veliko novega nauči.«
»Popevka, ki ste jo peli, je na festivalu zmagala. Menite, da je to tudi vaša zasluga?«
»Takole: pevec, ki nastopi s slabo popevko, ne more veliko pomagati. Pevec, ki nastopi z dobro in slabo poje, lahko veliko škoduje. Presodite.«
Damir Koren
OD 3. *.VSAKO SOBOTO PRI VSEH PRODAJALCIH ČASOPISOV NOVA SLOVENSKA REVIJA ZA RADIO, FILM,
TELEVIZIJO IN BEAT
PANORAMA
UMOR
SKRIVNOSTNA »VILA SMRTI« V CANNESU
Pred nekaj dnevi mo našli v rezidenci sAndalonale«, Id Jo Je bil operetni akla-datelj Francis Lopez dal sezidati v mili-Jarderakl canski četrti Califomie, trupli psftlntostdesetletne vdove Odette SpUlaert tn njene dvainštiridesetletne hčere Jacque-line. Izvedenci ao našli v truplih dvanajst revolverskih krogel.
Razkošno vilo Je skladatelj sezidal po smrti svoje osemindvajsetletne žene Sylvle Lopez, potem pa se js v njej naselila Jacqueline Spillaert. Zanimivo Je, da otroka Jacqueline Spillaert — petnajstletni Gč-rard ln dvanajstletna Patricia — sploh nista ničesar slišala: ne žvenketa okenske šipe, ki jo Je morilec razbil s velikim kamnom, ne strelov.
Policija Je ugotovila, da Je morilec najprej ustrelil Jacquellne Spillaert, zakaj njeno truplo so našli v postelji, medtem ko Je stara Odette ležala pri vratih hčerine spalnice. Bržkone je prihitela, ko je zaslišala strele.
Menijo, da ne gre za roparja, ki naj bi ga ženski zalotili pri delu. Res je sicer, da so vile v tej bogati četrti dostikrat prizorišče roparskih napadov, toda tat prav gotovo ne bi tako hrupno prišel v hišo, četudi bi na primer vedel, da ni v njej nikogar. Razen tega se morilec ni niti dotaknil dragocenosti, ki so bile v hiši.
Policija preiskuje v dveh smereh: meni, da gre 2» umor Iz koristoljubja ali pa lz strasti. Jacqueline Spillaert se Je pred časom ločila od ameriškega inženirja lz Minnesote Hdwarda Boyerja, s katerim je imela tri otroke: poleg že omenjenih dveh še dvajsetletnega Ronalda, U študira v Montpelliera.
Preiskava Je zapletena zaradi vrste nenavadnih okoliščin. Vdova Odette Spillaert, ki sicer živi v drugi razkošni vili v isti četrti, je ravno tistega večera prišla k hčeri in sklenila prenočiti v njeni hiši. Služabniki ne žive v vlil, marveč v mestu, služkinjo, ki pa Je stanovala v vlil — sobo je imela v prvem nadstropju, kjer sta sobi Gčrarda In Patride — Je Jacqueline Spillaert odpustila pred tremi dnevi.
TO SE PRIPETI SAMO .
. V CHICAGU: Zdravniki so končno ugotovili, zakaj gre njihovemu pacientu Johnu Koshiolu na slabše vsakokrat, ko ga obišče žena. V osvežilnih pijačah, ki mu jih je prinašala, so našli precejšnje količine arzena.
M
... NA FLORIDI: Zupan Jones mora izplačati 16.000 vžigalic, ki jih je zaigral pri pokru. Ta čudni dolg neusmiljeno terja partner, ki je župan
z njim igral usodno partijo. Partnerju je ime Patrick Egan in je star osem let.
Senakl ata verjetno biU umorjeni okoli pol trdi zjutraj: tedaj Je telefonist na policijski postaji dobil poziv; toda ko Je dvignil slušalko, Je zaslišal samo obupen krik, nato pa ndč več. Niso mogli ugotoviti, kdo Je klical, prepričani pa so, da je telefonirata Jacquellne Spillaert: ko so Jo našli. Je v. roki krčevito stiskala telefonsko Slušalko.
Jacquellne Spillaert, ki se je bila ločila pred sedmimi leti, Je imela le malo znancev in prijateljev, živela Je bolj sama zase in videti je bilo, da svoje življenje posveča le vzgoji treh otrok. Obiskovala Jo je samo mati.
Kmalu nato Je policija aretirala enaindvajsetletnega študenta J eana-Bemarda Dueza, ki je kakšnih dvajset dni prej pobegnil iz umobolnice, kjer so ga zdravili zaradi duševnih motenj. Aretirali so ga v Saint-Tropezu, ko je skušal ukrasti avtomobil. Prihajal Je iz Nice, prav lahko pa bi prišel tudi iz Cannesa. •
Pravzaprav Je Jean-Bemard Duez sam prišel policiji v roke. V Jutranjiku je prebral poročilo o umoru ln tudi vrstice, da ga policija išče, ker ga ima za osumljenega. Odšel Je v uredništvo tistega časopisa in dejal, da ni morilec in da je tistega dne bil v Mulhousu.
Osumljenega Dueza policija nenehno zaslišuje, fant pa vztrajno taji; Jean-Ber-nard Duez je bil sošolec Gčrarda Spillaer-ta in poznal je vilo, ker je bil nekoč povabljen na praznovanje Gčrardovega rojstnega dne. Je neuravnovešen, strelno orožje ga nenavadno privlači, večkrat Je bil že obsojen zaradi tatvin avtomobilov, kraje bi groženj. Želel si je, da bi postal član gangsterskega podzemlja. Lansko jesen Je hotel izsiljevati Gčrardovo mater. Jacque-line Spillaert se je tedaj sestajala z nekim bogatim canskim arhitektom, ki pa je bil precej mlajši od nje. Jean-Bemard Duez jo Je začel izsiljevati, ženska pa ga je prijavila policiji. Tako Je prišel v zapor, pozneje pa v umobolnico v Nici.
ŽELJE
deli njenega telesa ne: »Spodaj nosim samo bikini in moje prijateljice ravno tako.«
Rjavolasa manekenka je dejala, da se ogreje a golfom, njena kolegica je povedala, da nosi bratove volnene nogavice, toda ne ena ne druga nima velikih skrbi ■ tistim, kar se dogaja s koleni.
Sedemnajstletna Joan Grabal Je komentirala: »Da, profesor pravi, da bomo zbolele, toda videti Je, da smo mu všeč v mini krilih.«
Kaj pa toplo perilo, spodnjice s toplimi hlačnicami? »Ne,« Je rekla Marjorie Brenn, »dosti prijetneje je topel avto, s katerim te prijatelj popelje po mestu ali pa v službo.«
Patricia Fedas je sklenila v imenu vseh: »Saj ne boste spremenili mode samo zato, ker je mraz!« Neki mladenič, ki zadnje leto nenehno strmi v gola dekliška stegna, je zadevo komentiral z moškega stališča: »Res je, da so nore, toda lepo jih je gledati!«
Kaže, da so mini krila sploh razburila ameriški tisk. Ravno tiste dni so se v časopisih pojavile vesti, da mini krilo ogroža lepoto ženskth nog. Strokovnjaki v Fede-ral Housing Administration naj bi ugotovili, da se debelijo noge tistim dekletom, ki nosijo prekratka krila.
Razburjene duhove je pomiril predstavnik omenjene organizacije, ki je povedal, da gre za potegavščino in da debeljenje nog nima nič skupnega s kratkimi krili. Dodal je, da je nekdo prišel do njihovega pisarniškega papirja z natisnjeno »glavo«, si Izmislil nevarnost kratkih kril, napisal poročilo in ga razdelil med uslužbenke: vse v Federal Housing Administration. Nekaj poročil je počasi prišlo v roke novinarjev, ki so zaslutili senzacionalnost, napisali članke in prestrašili dekleta.
Zdaj v Federal Housing Administration iščejo hudomušneža, ki sl je privoščil »strokovno« potegavščino na njihov račun.
DUŠE, POMAGAJTE NAM! ŠTIRILETNI ŠOLARJI
... V LOS ANGELESU: Napovedovalec na radijski postaji John Gil bert je med oddajo in ob prisotnosti policistov vsakih 15 minut popil Šilce viskija. Tako so mogli poslušalci že po dveh urah cukanja na lastna ušesa slišati, kako imenitno se za-pleta jezik ob popivanju.
V sovjetski prestolnici so komsomolski voditelji precej jezni na tiste, ki so se prepustili bednemu misticizmu in se v tako slavnih časih ponižali do nekakšnega malikovanja, do tega, da so na grobovih puščali listke s prošnjami, ki naj bi jih duše pokojnih v prostem času — takole po polnoči, ko se nehajo kegljati z lobanjami in kostmi — izpolnile v splošno dobro.
Čuvaji nemškega pokopališča v Moskvi so že nekaj časa ugotavljali, da ne prihajajo na pokopališče samo v črno oblečene starke, marveč tudi sodobna mladina, največ študentska. Nemško pokopališče je precej veliko, kajti v carskih časih so imeli ruski državljani nemškega rodu precejšnjo vlogo v gospodarskem in kulturnem življenju dežele.
Čuvaji eo opozorilo organe javne varnosti, toda dogajalo se ni nič takšnega, kar bi nasprotovalo zakonom. Na grobovih so našli samo listke z napisanimi prošnjami: »Stori kaj, da me bo Boris ljubil!« Ali: »Izpolni mi up, da si najdem moža, ki me bo rad imel.« Ali: »Veruška me noče pogledati. Vplivaj nanjo.« Seveda so bili na listkih tudi podpisi prosilcev.
Prošnje niso bile samo srčnega znača-ja. Na primer: »Upam, da bom naredil izpit.« Ali: »Stori tako, da bom prišel do diplome.« Itd.
Neki moskovski list je objavil obširen članek o zadevi, poudaijl, da gre za člane Komsomola, ki so se ponižali na mistiko, in odločno zahteval, naj bo tega konec. Clankarja so namreč še najbolj razjezili listki takšne vsebine: »Prosim, daj, da naredim izpit iz dialektičnega materializma.« Ali: »Upam, da bom tokrat imel več sreče na izpitu iz zgodovine partije.«
MINI f
KOLENA NA ZIMSKEM MRAZU
V mrzlih zimskih dneh, ko je živo srebro vsak dan pri minus osemnajstih ali dvajsetih stopinjah Celzija — v znosnejših krajih — so se v uredništvu nekega ameriškega lista dogovorili: povprašali bomo dekleta, ki nosijo mini krila, kako je z njihovimi koleni na mrazu.
»Jaz tečem,« je dejala Kathe Graham.
»Mene ne zebe,« je zatrdila Julie Christian. »Človek mora samo misliti,' da ni tako mrzlo. Sicer pa mojega fanta zanima, kakšna sem videti, ne pa, kaj kaže termometer.«
Madi Heller je izjavila, da njena kolena, sploh ne občutijo mraza, pa tudi dragi
............................................................................—.V-
'v ■
' V Nev« Yorku nameravajo odpreti dve tako' imenovani »mini šoli« za otroke, ki so dopolnili četrto let'' življenja. Pobudo so dali pedagoški delavci," ki poudarjajo, kako pomembno je, da so otroci dobro pripravljeni, ko začno pri šestih ali sedmih letih hoditi v šolo. Pouk v »mini šolah« bodo nadzorovali tako učitelji kot profesorji, starši in študentje, še posebej bodo poudarili vaje za boljšo izgovarjavo, urili pa jih bodo tudi v pozornem poslušanju. Poleg tega bodo vzgojitelji skušali dati malim šolarjem nekaj elementarnega znanja o aritmetiki, glasbi in likovnih umetnosti.
vP5i
• flNl'JL'
ČUVAJI NAJ BODO VOLKOVI
mmaBmammaamBi
Volkove naj bi zaščitili, zakaj iz njih je mogoče narediti idealne čuvaje prihodnosti. Tako namreč trdi William D. Gil-mer iz Kansas Cityja. Pri hiši ima volka posebne vrste, imenovanega po angleško »timber wolf« (baje bi mu po naše rekli gozdni volk); zagotavlja mu popolno varnost. Tatovi, roparji in podobni ljudje se na daleč izogibajo Gilmerjeva hiše, ker se boje volka. William D. Gilmer napoveduje, da bo križanec med volkom in volčjakom še večji, težji, hitrejši in pozornejši od volčjaka ali dobermana, ki sta zdaj najljubša policijska psa. Takšen križanec bo imel občutek za nevarnost volka ter poslušnost volčjaka.
Gilmer si je precej prizadeval, preden je prišel to »timber wolfa«. V Združenih državah te vrste volka skoraj ni, kolikor pa Jih še živi, so strogo zaščiteni. Toda v Kanadi Jih Je toliko, da jih je preveč ln da nimajo nobene vrednosti. Zato je Gilmer pisal nekemu kanadskemu ofioirju, ki živi 350 kilometrov severno od Winni-pega. Oficir mu je z velikim veseljem poslal mladiča.
»Bil je kepa mehke dlake in tehtal je manj kot dve kili,« se spominja William D. Gilmer. Zdaj ima Shanty sedem mesecev in tehta že 43 kilogramov.
Zato pa si je Shanty pridobil velik ugled v soseski. »Ima prirojen nagon ljubezni do otrok. Nekoč sem ga dobil v družbi dveh otrok, ki ju je bil sam pripeljal v svojo ogrado. Eden je jahal na njem, drugi pa ga je vlekel za rep. Shanty se sploh ni upiral.« V razliko od dragih psov, ki jih ima Gilmer pri hiši, Shantyja ni treba učiti hišnega reda in snage. Edina neprijetna lastnost Gilmerjevega Shan-tyja je, da »požre trikrat več kot volčjak.«
SAMA JE NAJBOLJ PRESENEČENA
Chrstianne Lillio, ki dela v brivskem salonu v Saint-Etiennu, je sicer vedela, da jo imajo za ljubko dekle, niti najmanj pa si ni mislila, da bi utegnila biti najlepša v Franciji. Ko so v deželi zbirali prijave za tekmovanje »Miss Francije«, jo je sosed zapisal, ne da bi vedela. Ko je dobila vabilo za tekmovanje, je bila presenečena, vendar je v naglici kupila kopalke in dolgo
obleko ter šla tekmovat. Se bolj je bila presenečena, ko so jo izvolili za najlepšo Francozinjo. Presenečeni, še bolj pa veseli, so bili- njeni starši — ter njenih sedem sestra in sedem bratov. Chrstianne Lillio se boji Pariza, »razen če tam ne srečam Adama« (pevca namreč).
.ROPAR '
USTRAHOVATI JE HOTEL MESTO
Po šestmesečnem naprezanju je policija v Nici prijela šestnajstletnega Jeana-Pierra, ki je nato priznal, da je nadlegoval in ropal mlajše otroke. Čakal jih je pred šolo, jih zvabljal na polje, kjer jih je našeškal, jim pobral, kar so imeli pri sebi, včasih tudi slekel in privezal k drevesu.
Od lanskega poletja do sredi januarja je Jean-Pierre- izvedel najmanj petnajst takšnih podvigov, policajem pa je priznal, da je nameraval ustrahovati mesto: ravno tako, kot je bil videl v filmu, M ga je bila predvajala francoska televizija. (Ta film je omenil tudi mladi ugrabitelj in morilec šolarja Maillarta iz Versaillesa.)
Jean-Pierre je zelo zgodaj izgubil starše in odraščal je pri dedu in babici. Bil je zgleden učenec in pozneje priden vajenec v neki radijski delavnici. Ob branju raznih stripov, gledanju kriminalk, predvsem pa ob omenjenem filmu, ki ga je bila prikazala televizija, je prišel na idejo, da bi nadlegoval otroke.
Želel si je. da si noben otrok ne bi upal iz hiše brez staršev. Tako je vsaj povedal policajem, ki so ga predali psihiatra. Toda dejstvo, da sta tako mladoletni versajski morilec kot Jean-Pierre iz Nice omenila kot spodbudnik tisti film, daje misliti: treba bo več strogosti in uvidevnosti pri izbiranju filmov in literature za mladino.
Nekateri se pri tem sprašujejo, kaj bi še storil Jean-Pierre, če ga policija ne bi ujela.
RASIZEM
NANCY NE POJDE VEČ V MARSEILLE
Ce bo kaj držalo, potem bo to, da Nancy Holloway, znana črnska popevkarica, ne bo več pela v Marseillu. Pred nekaj dnevi je bila žrtev pobesnelih rasistov, ki so jo tako pretepli, da je omedlela.
Pripetilo se je v nekem marsejskem kabaretu, kjer je Nancy nastopala že nekaj časa, ker je imela pogodbo. Zmerom,
kadar poje kakšno zelo popularno pesem, stopi Nancy z odra in se sprehaja med gosti, tega poboža, onega pocuka za lase, tretjemu pa sede v naročje.
Tako je storila tudi tokrat, toda mladenič, kateremu se Je usedla v naročje, Jo je surovo odrinil in Ji izpulil mikrofon iz roke. Nancy se je najprej opravičila, potem pa je z nekaj domislicami skušala razveseliti srboritega fanta. Pohitela je na oder, kjer so jo spremljali glasbeniki. Večina ljudi ji je navdušeno ploskala. Toda mladi rasist je z dvema prijateljema planil na oder. Pevka in glasbeniki so pobegnili v ložo za nastopajoče, toda trije srboriteži, ki sta se jim pridružila še dva podobne narave, so vdrli v ložo, naglo pognali ven saksofonista in bobnarja, nato pa se surovo lotili pevke. Tepli »o jo še potem, ko je že nezavestna ležala na tleh.
Pianist Je skušal telefonirati policiji, toda moral je v bližnjo kavarno, zakaj
lastnik kabareta, v katerem so nastopali,
mu ni dovolil uporabiti svojega telefona.
IZUM,
SMETI SO DRAGOCENE
Kdor še nima svoje hiše, naj nikar ne meče stran smeti. Iz smeti in tako imenovanih mestnih odpadkov bo poslej mogo če zidati hiše: tako so namreč ugotovili v japonski industrijski družbi »Tezuka Košana«, novico pa Je objavil tokijski dopisnik »New York Timesa«. Eden izmed newyorškdh občinskih mož je naglo predlagal, naj bi iz takšnih zidakov zgradili umetni otok ob Južni obali New Jerseya, na katerem naj bi potem uredili tretje newyorško letališče.
Dopisnik lz Tokia piše, da je Japonska družba obljubila prodajo strojev za izdelavo zidakov iz mestnih odpadkov. Se več, sklenjenih Je že kakšnih dvajset pogodb z mesti v ZDA, v Latinski Ameriki in Kanadi. Prvič pa bodo praktično prikazali uporabnost novih zidakov v Kofuju pri Tokiu.
Japonska družba »Tezuka Košana« je
že znana po izumu stroja za stiskanje neuporabnih avtomobilov:	razvalino	vam
stroj tako spretno stisne v kooko, da jo lahko kar vržete v topilnico. Postopek za izdelovanje zidakov iz odpadkov je podoben: odpadke stisnejo, nato pa jih prevlečejo z asfaltom ali cementom. Uporabljati jih bo mogoče v različnih sektorjih grad-
PRAVDA
BOJ ZA STARI GRAD
Na čedalje višjih instancah razpravljajo o pritožbah dvainpetdesetletnega Cesa-ra Buglie iz Filattiere. Mož je direktor, razen tega pa lastnik filattierskega gradu iz trinajstega stoletja. Zahteval je, naj zemljišče okoli gradu obdajo z obzidjem, tako da na njem ne bi gradili novih pošlo pij. Grad je pač zgodovinski spomenik in nove betonske zgradbe v bližini bi vse skazile.
V Pisi so njegovo zahtevo zavrnili, Bu-glia pa naravnost na ministrstvo. Zahteva namreč, naj bi prva nova hiša stala od gradu dlje kot dvesto metrov. Tako bi bile naravne lepote z gradom vred zares zaščitene.
Filattaera je kraj s tisoč prebivalci, ki ima svojo zgodovino, svojo tradicijo in svoje narečje. Tam so ostanki bizantinske kulture in dve predromanski cerkvi. Srednjeveški trg, katerega prebivalstvo se je v petnajstem stoletju hrabro uprlo vojski milanskih Visoontijev, je še danes podoben majhnemu fevdalnemu mestu. Ponos vsega trga pa Je seveda stari grad iz trinajstega stoletja.
GOLJUF
»NAŠEL« JE HITLERJEV ZAKLAD
Se zmerom dobro deluje potegavščina s »Hitlerjevim zakladom, samimi zlatimi palicami«. Veliko ljudi še dandanes verjame, da je Hitlerjev zaklad nekje skrit, in pripravljeni so pomagati priložnostnim iskalcem. Zakaj vsakdo upa, da bo dobil nekaj drobtinic z bogatinove mize, na primer nekaj ali samo eno zlato palico. Zadnji premetenec, ki je takole goljufal lahko-verneže, je štiriinpetdesetletni Otto Lange, »nekdanji višji esesovski oficir«. Seveda ni bil esesovski oficir.
Lange je nekako zaslovel po področju Berchtesgadna, kjer se je ukvarjal z raziskavami in sondiranjem, kot je sam govoril, zakaj prepričan je bil, da bo Hitlerjev zaklad našel v kratkem času. Njegov hotelski račun se je večal in večal, dosegel
ZAGONETNE ŽENE
USODNI PISMI
Dan, ko Je prišla Luisa Sardelice v zagato, je zapisan v policijskih arhivih. Bil je to 5. aprU 1799. In zgodilo se je v Neaplju, ki Je bil tedaj prestolnica Neapeljskega kraljestva, to kraljestvo pa je obsegalo južno Italijo s Sicilijo vred, kolikor se prav tedaj ni hudo majalo, ker je bila oklicana republika.
Luisa je tistega dne imela pri sebi prejšnjega IjuDimca, novega pa je pričakovala. To pa ne bi bilo tako usodno, če ta dva ljubimca ne bi bila smrtna sovražnika in v tistih časih topovskega grmenja politična sovražnika. Naj ju predstavimo: Gerardo Bacoher, sin ponapolitanjenega švicarskega trgovca, z nabreklo mošnjo družinskega bogastva — na drugi strani pa kazenski sodnik Ferdinando Ferri, pristen Napolitanec, zrasel v revščini, vendar z obetom bleščeče prihodnosti.
Ko je francoska revolucija pometla s kraljevino v Neaplju, je zagrizeni monarhist Baccher s kraljem zbežal na Sicilijo, sodni pisar Ferri pa je napredoval za kazenskega sodnika in stresel svoj gnev na vse, kar Je bilo v zvezi z monarhijo,
razen na rablja, s katerim je uspešno sodeloval. Bacoher je s krvavečim srcem zapustil svojo Luiso. Ferri se je zaljubil vanjo. Luisa pa je ljubila ljubezen in ker je ljubezen učinkovitejša z bližine, v samih spominih pa hitro izgubi moč, je sklenila, da bo odsotnega Bacdherja pozabila, samotne večere pa delila s Ferrijem. In prav zdaj, ko so bili večeri že tako sladki, se spomni ta Bacoher in se preoblečen v kmeta vrne v Neapelj!
Luisa je strašansko prestrašena prežala, kdaj bo krepka roka potrkala na vrata in se bo pojavil njen kazenski sodnik, toda preoblečeni Baccher ni kazal znamenj, da bi vstal z raztrgane preproge — pri Samfelicejih je bilo skoraj vse »trgano in zdelano — kamor se je bil spustil na kolena, da bi ji dokazal, kako zelo jo obožuje. Ugajal ji je, ker je bil drzen in ker sl je upal v zastraženo mesto, vendar pa tudi Ferri ni bil od muh. Medtem je bila spoznala, da se z njim ni šaliti in taki moški so jo od nekdaj privlačevali.
»Oditi moraš, Gerardo!« je rekla slednjič. »In to takoj!«
Vstal je, stopil za njen naslanjač in Jo poljubil na vrat: »Seveda bom odšel, če tako zahtevaš. V mestu pa bom ostal, dokler se kralj ne vrne.«
»Blazen si!« je v grozi zašepetala. »V tvoji hiši živijo drugi ljudje. In vsakdo v mestu ve, da si monarhist. Nikjer se ne ameš pokazati«
»S prijatelji sem se skril pri našem vrtnarju. Saj ne bo dolgo. Admiral Nelson bo s svojo floto podprl kralja. Brž ko bo zaplul v zaliv, bo vojska napadla.«
Luisa ga od same živčnosti ni več slišala, »Prosim, pojdi, pojdi,« je moledova la. »Ce te kdo najde tukaj, sva oba izgubljena.«
Segel je v žep in potegnil iz njega dve preganjeni pismi. »Lahko se zgodi, da bo na dan maščevanja teklo mnogo krvi v Neaplju, in lahko se zgodi, da bodo vdrli v tvojo hišo ljudje, ki te ne poznajo. Za ta primer imaš tukajle pismi, eno zase in eno za koga, ki tl je blizu. Kralj Ju je podpisal in če Ju bosta pokazala, se tebi in tistemu drugemu ne bo nič hudega zgodilo.«
Luisa je napeto prisluškovala korakom na cesti. »Prosim te, pojdi,« je jecljala.
Potisnil ji je pismi v roko. Na pol nora od strahu si ju je potisnila v steznik. Zaljubljeni monarhist ji je divje poljubil roke, potem pa odhitel iz sobe. Luisa Je slišala, kako je tekel po stopnicah, zaloputnil težka vrata, nakar so njegovt koraki izginili v noč. Kolikšna sreča, da se je Ferri zakasnil!
»Si imela obisk?« Je vprašal Ferri, ko Je slednjič prišel s škatlo bonbonov ta po-
mladanskim šopkom. »Videti si razburjena, ko da imaš za sabo naporen obisk.« Potem ji je tudi on divje poljubil roke in pri tem pozabil počakati na odgovor.
Ferri je bil vitek, žilav možak s črnimi očmi in črnimi lasmi, gibek in neznansko željan nežnosti. Tako je bilo umljivo, da ga je šumenje v Luisinih nedrih samo neprijetno motilo in je papir nejevoljno vrgel na tla, ko je s poljubi dospel do dekolteja. Sele zjutraj, ob slovesu, je Luisa pobrala listini s tal in dala eno od njiju zaspanemu ljubimcu: »Zate je. Ko bo Nelsonova flota zaplula v na še pristanišče, bo kraljeva vojska napadla mesto. Lahko se zgodi, da boš naletel na vojake, ki te poznajo in vedo, da si revolucionar. Ustrelili te bodo. Tega pa ne bi rada in zato jim pokaži tole pismo«
Ferri je prebral pismo. Prebledel je in vprašal: »Od kod imaš to?«
Ni mu hotela povedati. Zatorej Je poskušal z zvijačo: »Nočem vedeti, kdo ti je to dal, čeprav mi ni vseeno,« Je rekel, »toda gre za nekaj drugega. Ce bo kraljeva vojska napadla, bo teklo mnogo krvi, to pa bi rad preprečil. Ce bi le dobil »tik z moškim, ki mu kralj tako zelo zaupa, da mu podpisuje taka pisma . . Glej, ljudje smo na tej ali oni strani. Odgovornost za krvaprelibje pa je velika in če bi takoj ukrepal...«
Udaril Je na pravo struno. Ko je odšel od Luise, Je vedel, da ji Je pismi dal Gerardo Baccher in da se skriva v vrtnarjevi hišici. Revolucionar Ferri ni šel naravnost v vrtnarjevo hišico, marveč se je
prej oglasil na policijski prefekturi. Z okrepitvijo je potem pohitel v predmestje, kjer je bila ta hišica in v njej preoblečeni monarhist.
Luisa Sanfelice je bila hči španskega plemiča Don Pedra de Molina, ki je prišel s Karlom IV. iz Španije v Neapelj, in Camille Salinero, tudi Španke. Družina je prebivala v velik: palači, vendar nikdar ni prav vedela, kako bi pokrila zdrsana mesta v preprogah.
Ko je bilo Luisl 16 let, je srečala nekega bogatega in dekorativnega mladeniča Andrea Sanfeliceja iz hiše knezov Lau-rianov in se z njim poročila. Nekaj let je bila srečna v praznikih brez konca in kraja, med plesi in teatrom, ljubeznijo in maškaradami. Luisa je bila za vse to rojena in veselilo jo je, da jo mož pri tem zvesto podpira. Rodila mu je dve hčeri ln dečka in moža je veselilo, da ga ona podpira. V praznovanju ljubetani dolgo nj-sta opazila, da so izdatki nenehno naraščali, da se Je služinčad redčila, sobe praznile, noben posojevalec pa Jima ni hotel posoditi denarja. V dvanajstem letu njunega zakona je kralj Ferdinand ugotovil, da delata Sanfeliceja sramoto njegovi prestolnici. In ker so takratni kralji smeli gledati človeku v shrambo in omaro, je kralj sklenil, da morata »rečna zakonca v samostan, vendar pa ne sirup a j in ne preblizu. Hišo so Jima prodali, nekaj dolgov poplačali, otrok* pa tudi porazdelili po samostanih.
Luisa in njen mož pa sita bila rojena za ljubezen in rajanje. Tega pa v samostanih ni bilo. Sanfelic* Je ljubil in lju-
bil v prazno, dokler ni bila njegova ljubezen močnejša od vseh pomislekov. Nekega dne je zbežal, hitel na krilih ljubezni k Luisi, jo ugrabil tn sredi vreščečih nun odnesel v noč, da bi bil vsaj nekaj ur sam z njo sredi vinogradov. Zjutraj so Ju spet ujeli. Kralj je to zvedel in je bil hud. Ukazal je, naj Sanfeliceja še strožje priprejo in kaznujejo z molitvami, Luisa pa je čez čas smela zapustiti samostan in se naseliti v prizidku očetove hiše. Tu je nekaj let živela med sposojenim pohištvom ln v sposojenih oblekah. S sposojenim nakitom je kdaj pa kdaj šla celo v kraljevo palačo na kak sprejem. In na enem takih sprejemov Je spoznala Gerrarda Bac-ohefja.
Ni ga ljubila samo zaradi denarja. Za denar ni imela smisla, bil je zgolj prijeten dodatek. Ljubila je prijetnega, nežnega in zabavnega moškega, ker od samih spominov na Sanfeliceja pač ni mogla shajati.
To je bil čas, ko sta Neaplju dajala ton dva nenavadna para: kraljica Marija Karolina in premier Acton sta bila prvi par, angleški pomorski junak admiral Nelson in lady Hamilton, soproga angleškega poslanika, pa drugi. Moža obeh soprog sta igrala povsem nepomembni vlogi. Kralj Ferdinand je bil nenavaden samo zaradi svojega nepopisno velikega nosu, sir Willia.m Hamilton pa zaradi svojega ne-napopisno taktnega vedenja, s katerim je sproti prezrl vsako ženino afero, Mnogo so plesali tisti čas, peli tn slavili/medtem ko je v daljnem Parizu revolucija ustvarjala nov svet in nove ljudi.
£33
24.1. 1968
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE IN MALE KRONIKE
VELIKE
PANORAMA A
1.200 mark (skoraj 400.000 starih dinarjev) ln direktor hotela je Langeju sporočil, da so Hitlerjeve zlate palice res lepa stvar, da pa osebno bolj ceni marke Zvezne republike Nemčije. Otto Lange je potem naglo Izginil, ne da bi poravnal račun. Najprej je bil namenjen v Poadižje, kjer naj bi bil po njegovem esesovski zaklad. Toda v Poadižju je bilo po njegovem mnenju nekaj preveč karabinjerjev, tako da so je odpravil v Dachau. Menil je, da je tam še zmerom dosti simpatizerjev Hitlerjevega režima ali vsaj neonacistov. Toda ni mu šlo. Kupil je vilo, ne da bi jo plačal, in lastnik se ni prepiral z njim, marveč Je kratko in tnalo odšel na policijo. Herr Lange je zdaj spremenil prebivališče. Stanuje v mtlnchenskem zaporu.
PILULA
MADAME NAJ BI NE BILA TAKO BREZ SKRBI
Decembra lani je francoska skupščina sprejela zakon o dovoljeni prodaji tablet proti spočetju. Nekaj dni pred tistim, ko je zakon začel veljati, so sodelavci Francoskega instituta za preučevanje javnega mnenja anketirali o' tej zadevi — moške. Ugotovitve so zanimive.
Tako na primer bi večina (61 odstotkov anketiranih) moških rada videla, naj bi ženske kupovale tablete proti spočetju samo z dovoljenjem svojega moža. Samo tisti moški, ki sodijo v tako imenovane vodilne kadre na najvišji stopnji, so bili proti nadzorstvu, češ naj imajo ženske (in njihove žene seveda tudi) popolno svobodo pri nakupovanju pilul. Višja ko Je družbena raven, bolj demokratični in popustljivi so možje. Najstrožji so možje z majhno izobrazbo in zaslužki, ki se imajo še za družinskega poglavarja po starem in hočejo svojo oblast uveljaviti tudi na tem novem področju.
Moške so tudi vprašali, ali se strinjajo s predlogom, naj bi starostno mejo pri dekletih, M lahko kupujejo piiule proti spočetju brez dovoljenja staršev, premaknili s sedanjih enaindvajset na osemnajst let: seveda to velja samo za dekleta. 37 odstotkov anketirancev je bilo za, 50 odstotkov proti: tudi tokrat se je strogost ujemala z družbenim položajem.
Naposled se je 74 odstotkov anketirancev izreklo za to, da bi pilule lahko kupo-
NUDIMO
VAM
NOV
IZDELEK
Regina
BUHI
KVAS
NADOMEŠČA SVEM-UP9RABEN JE 6 MESECEV
Holinshti
i. j i; b i. j a x \
vale tudi samske mladoletnice brez dovoljenja staršev. Proti jih je bilo le 15 odstotkov.
DUHOVI
KDO PUŠČA ČEVLJE V WC?
Wilmslow v angleški grofiji Cheshire ima svojo prikazen, svojega duha, bolje rečeno »žensko-fantoma«. Skrivnost traja že nekaj mesecev: nekdo pušča čevlje v javnem ženskem stranišču. Policija kljub preiskavi in »zasedi« — seveda v spodobni oddaljenosti — ni odkrila ničesar. 2enska, ki skrbi za stranišče, namreč vsakih deset ali petnajst dni najde v eni izmed kabin par ženskih čevljev.
Zmerom gre za par popolnoma novih čevljev, ki so zmerom iste številke, istega modela, iste znamke in cene (okoli 20.000 starih dinarjev so vredni). Nemogoče si je misliti, da bi kakšna ženska pozabila čevlje, saj bi se pozneje gotovo vrnila ponje. Bržkone tudi za tatico ne gre, saj ne bi puščala čevljev v stranišču, ne da bi prišla ponje.
Kratko in malo gre za prikazen, ki je meščanom že v čast, saj po navadi straši samo v starih gradovih. Zdaj pa, pri Jupitri, že kar v stranišču ...
POSTELJE
»KING SIZE«, »OUEEN SIZE« IN »KING EXTRA«
Američani so višji iz roda v rod. Tako so se tovarnarji pohištva znašli pred novo zahtevo: izdelovati morajo daljše postelje. Seveda reklama zahteva, da morajo imeti nove postelje tudi ugledne nazive. Nove postelje za dolge Američane se imenujejo »King size«. »Queen size« in »King extra«. Združenje izdelovalcev pohištva v ZDA je postreglo s podatkom, da so.lani prodali štirikrat več dolgih postelj ' kot pred desetimi leti.
Elaine Bomheutter, predsednica ene največjih newyorških tovarn pohištva, je povedala, da »pari, ki se pripravljajo na poroko, danes kupujejo samo postelje JCing size’ in ,Queen Size’«. Tega ne počno samo iz želje po udobju, marveč tudi zaradi ugleda. Kmalu v ZDA ne bo mogoče najti spalnice s posteljami, ki jih imajo danes za običajne. Sicer pa številke upravičujejo ta pojav: dvajset odstotkov moških prebivalcev ZDA doseže danes vsaj 1,82 centimetra višine. Pred sedmimi leti se je to zgodilo le štirim odstotkom Američanov.
LEPOTA
ARITMETIČNO IN PODUHOVLJENO
Zahod se moti kot po‘navadi: prav nič resno ni prirejati lepotnih tekmovanj, na katerih presojajo dekleta samo po videzu oziroma po anatomskih merah. Na zahodnih lepotnih tekmovanjih gre predvsem za centimetre: za obseg prsi, pasu in bokov in kvečjemu še'za dolžino nog. Gre skratka za aritmetiko.
Tako zatrjuje sodelavka sovjetskega sindikalnega glasila »Trud« Iriana Jermo-lajeva. Po njenem mnenju je za izbiro »Miss« pomembneje ugotoviti, kakšne osebne vrline imajo tekmovalke: nadarjenost, inteligenca, spretnost. Gre torej za poduhovljene »Miss«. Iriana Jermolajeva pravi, da so samo v lanskem letu sovjetska dekleta pobrala sedem prvih nagrad na mednarodnih tekmovanjih in se vrnila V domovino kot »Miss Amazonk«, »Miss poduhovljenosti« ali »Miss stevardes«.
SONCE JIH JE OSLEPILO
Šest študentov iz apieriške Pennsylva-nie je lanske pomladi oslepelo, ker so strmeli v sonce, potem ko so vzeli mamilo LSD. Zdravstvena služba je za to zvedela šele novembra, potem je zadevo prevzela zvezna policija in pred nekaj dnevi je novica o tragediji prišla v javnost. V sporočilu je zapisano, da so študentje oslepeli zato, ker so jim sončni žarki uničili mrežnice.
študentje tretjega letnika so zdaj v zavodu za slepe. Zvezni funkcionarji so izjavili, da so prvič slišali, da bi mamilo LSD povzročalo slepoto. Nekaj podobnega se je sicer zgodilo maja lani v Kaliforniji: štirje študentje niso mogli brati brez naočnikov, ker so tudi bili uživali mamilo in potem gledali v sonce.
Omenjenih šest študentov iz Pennsyl-vamie je že pred nesrečo vsaj enkrat uživalo LSD. Tistega usodnega dne so spet vzeli mamilo in odšli so v jutranjih urah na trato v bližini univerze. Omamljeni so polegli v travo in v transu se niso zavedali, da imajo odprte oči in da vanje sijejo sončni žarki. Zavedeli so se prepozno: nič več niso videli. Našli so jih kolegi, ki so postali zaskrbljeni, ko jih tako dolgo ni bilo.
»Prava tragedija,« Je dejal Norman Yoder, ki vodi zavode za slepe v Pennsyl-vanii. »Neverjetno je, da si mladina takole uničuje življenje. Starši pa se sprašujejo, kako je mogoče, da se dogajajo takšne stvari!«
MORILEC
»BORMANN ŽIVI V BRAZILIJI« SLED VODI V KOLONIJO »VVAIDNER 555«
Maja 1945 je med zadnjimi boji za Berlin izginil Reichsleiter Martin Bormann, šef nacističnega kabineta in najvplivnejši za Hitlerjem. Leta 1946 ga je zavezhiško vojaško sodišče v Niirnbergu v odsotnosti obsodilo na smrt, kasneje pa ga je neko nemško sodišče proglasilo za mrtvega. 2e od vsega začetka so hili nekateri prepričani, da je Bormann pobegnil v tujino. Leta 1960 je Bormannova tašča Hildegard Buoh izjavila, da je njen zet »leta 1949 še živel«. 'Pred kratkim pa je britanski novinar Anthony Terry, dopisnik »Sunday Timesa« v Bonnu, našel nekdanjega esesovca, ki trdi, da je Bormannu pomagal pobegniti iz obkoljenega Berlina in mu je služil kot telesni stražar.
2e 22 let svet- poizveduje za Martinom Bormannom, najbližjim zaupnikom Adolfa Hitlerja, in se sprašuje, ali še živi. Po toliko letih pa se je nenadoma pojavil Nemec, ki je pripravljen povedati resnico o njem.
Nemec Erich Karl Wiedwald trdi, da ve, kako je Bormann ušel iz Berlina, kje se je po begu skrival, kje je dobil denar in koliko ga ima. Wiedwald navaja budi podatke o Bormanriovem sedanjem skrivališču in poleg tega še podrobnosti o drugih treh pobeglih vojnih zločincih.
Ali Wiedwald govori resnico?
Vprašanje je, ali Wiedwald govori resnico. Lagal bi lahko iz več razlogov, vendar nobeden izmed njih ni verjeten. Za podatke ni zahteva! nikakršnega plačila. Da bi hotel postati slaven, tudi ni verjetno', saj mu je bilo vseeno, ali je njegovo ime v poročilu omenjeno ali ne. Mogoče bi bilo, da dela za zahodnonemško vlado, ki bi hotela tako prisiliti Brazilijo, da bi ji izročila Bormanna, vendar proti tej domnevi govori način, kako je novinar izvedel za zgodbo. Končno bi Wiedwald lahko delal tudi za Bormanna samega in bi svet poskušal prepričati o tem, .da je Bormann sedaj nenevaren, star mož, vendar bi bilo tako početje preveč tvegano.
Preostane le še možnost, da Wiedwald govori resnico. Za to ima tehtne osebne razloge. Star je 41 let in ima raka v grlu.
V Bonnu bi bil rad odprl majhno trafiko in bil je prepričan, da si je pri Bormannu zaslužil majhno začetno podporo. Dobil je ni in zaradi tega je nekoliko zagrenjen.
Preveriti je bilo mogoče le del Wiedwal-dove zgodbe. Neraziskanega je ostalo še mnogo. Simon Wiesenthal, ki na Dunaju vodi dokumentacijski center »Zveze 2idov, ki jih je preganjal nacistični režim«, od Wiedwalda ni mnogo izvedel, ko se je pred kratkim z njim sestal. Wiesenthal je namreč Zid, Wiedwald pa Zidom noče zaupati nobenih podatkov.
Zgodba torej ni podprta z dokazi. Imamo jo lahko za izmišljeno, ali pa za doslej najpodrobnejše poročilo o Borman-novem povojnem življenju.
V varnem in nepristopnem
zavetišču
Bormann živi v južnem delu Brazilije, točneaje 1 km od reke Parana in 26 km severno od brazilsko-paragvajske meje, v majhni naselbini »Kolonija Waldner 555«. Stražarja, ki bi naznanil prihod morebitnega obiskovalca, naselje sicer nima, vendar je 40 do 60 Nemcev, Poljakov in Ukrajincev za svojega gospodarja pripravljenih tudi moriti.
če so Wiedwaldovl podatki točni, se
j« Bormann umaknil v eno najvarnejših naravnih trdnjav na svetu. Njegovo posestvo je pravokotnik, ki se razteza 64km vzdolž reke in 160 km v notranjost. Z ene strani ga ščiti 16 km široki veletok, z druge pa paragvajska džungla in savana, ki sta tako nevarni da veljata za skoraj neprehodni. Prav gotovo pa ju ne more prehoditi nihče, ne da bi ga opazili domačini, Indijanci, izmed katerih jih Je mnogo na Bormannovem plačilnem seznamu. Pot z vzhoda vodi skozi 14 nemških naselbin, v katerih živijo povečini nekdanji esesovci. Na.ibližie mednarodno letališče je Čampo Grande na severu. Tovor-njaild, ki resda vozijo po ovinkih, potrebujejo tri dni, da zaloge z letališča pripeljejo v kolonijo. Tudi po reki navzgor ne more do Borma.nnovega skrivališča noben vsiljivec. Poleg tega pa so skoraj vsi piloti na reki Parani nemškega rodu.
Wiedwald je večkrat poudaril, da so njegovi zemljenisni nndatki stari deset let. Koloniilo »Waldner 555« je zapustil decembra 1958. Bormanna ie zadnjič videl marca 1965 v Montevideu, njegovega namestnika Schwenta pa poleti 1967 na Nizozemskem.
Bormann potuje samo, kadar ga prisilijo okoliščine. Leta 1947 je živel na nekem 20km! velikem govedorejskem in ov-čereiskem ranču južno od argentinskega mesta San Carlos de Bariloohe. ki je eno izmed najbolj živahnih turističnih področij v Argentini. Na ranču je ostal do leta 1955, ko je bil strmoglavljen Juan Peron. Takrat se je preselil k svojemu staremu tovarišu. nekdanjemu SS-Grappen-fiih-rerju Richardu Glucksu, ki je bil v »boljših časih« pristojen za koncentracijska taborišča in premoženje v njih pomorjenih 2idov. GlUcks je takrat živel — in živi po Wiedv’aldnvem mnenju še danes — na ranču Ob jezeru Ranco v Cilu, kjer ga nihče ne nadlesnpe. Bormann je s peščico izbranih privržencev dve leti ostal pri njem.
Kolonija »Waldner 555« je mnogo varnejša od ranča ob jezom Ranco. Osem koč, ki sestavliaio naselbino, ie Razvrščenih okoli nekaktoe-o kasamiškega dvorišča. Pot od pristainlišča do kolonije vodi mimo s slamo Vr'te stražarnice. Bormannova hiša ie edina trdno zgrajena stavba in leži blizu vzletišča, na katerem sta vedno pripravljeni letali tipa Piper Cub. Poleg hangarja stoji odprt paviljon, ki pokriva nonos kolorSje : ameriško kegljišče. Wiedwnld nima poima. kie ga ie Bormann kuoil. Spominja se le tega, da je čiščenje steze v koloniji veljalo za eno najvažnejših opravil.
MiHioni v Bormannovih rokah
Obstoj in varnost zagotavlja koloniji znatno Bormannovo premoženje. Schwent Je Wiedwaldu nekoč povedal, da ima Bormann 150.000 mark mesečnih dohodkov. Iz govoric, ki so krožile no koloniji, je lahko izluščil tudi to. da znaša Bormannova sriavnica, ki je naložena v evropskih bankah. 50(1 milijonov mark. Ta denar ie pripadal deloma Hitleriu. deloma nacistični stranki, deloma pa SS, in Bormann sl ga ’e prisvojil.
Nekdanji Reichsfiihrer se torej lahko pohvali z mnogo bolišim finančnim položajem kot njevovi kolege, ki se prav tako skrivajo v Južni Ameriki. Josef Men-gele živi, na primer, v garnizonu »Antonio Looez« na severu Paragvaia kot vojaški zdravnik s činom mrtorja. Nekdanji šef Gestaoa Heinrich M>Hler pa ima v predmestju Natala na severovzhodu Brazilije železnino in špecerijo.
Kako je pobegnil?
Tudi Bormannov beg iz Nemčije se razlikuje od bega drugih vojaških zločincev.
2.	in 3. maja, ko so zavezniki uničevali zadnja žarišča odpora nacistov v Berlinu, je bil Erich Karl Wiedwald. 19-letni Schar-fiihrer SS-diviziie Frundsherg v sovjetski vojaški bolnišnici v Kftnigs Wuster-hausnu na jugu Berlina. Wiedwald je s svojimi tovariši branil hotel »Aldon«, ki ie bil le neka j metrov od Hitlerjevega bunkerja. Ko ga je ranil drobec granate, se ie poskušal prebiti proti lugu. vendar je že po nekaj urah omagal. Sovjetski vojaki so ga stlačili v prenapolnjeno sanitetno vozilo in ga odpeljali v Konigs Wusterhausen. Wiedwald\.ie vedel, da bi pri svoiem stricu v berlinskem predmestju Dahlem dobil zavetje, zato je nekemu bolniku predlagal, naj gre z njim. Njegove načrte za beg ie poslušala še peterica . mož. Eden- izmed niih je bil Martin Bormann. drugi pa Rolf Schwent, vendar ju IViedvvald ni spoznal. Schwent je mladega vojaki naggvoril in ga prepričal, da je pot v Dahlem za večjo skupino manj tvegana kot za dva moža.
Dva dneva kasneje jim je uspelo priti do z bršljanom obraščene hiše v Dahlemu, Fontanenstrasse 9. kjer so ostali pet dni.
10.	maja so odrinili proti Mecklenburgu, kjer naj bi se skrili na nekem posestvu, vendar so se morali že v Neuruppinu zaradi sovjetskih vojakov obrniti in se vr-
»NE MENE, DOKTOR!«
Malemu kodru Itaffu so morali obljubiti na kupe sladkarij, da so ga lahko pripeljali
k veterinarju na cepljenje proti steklini. Toda vsega poguma mu je v hipu zmanjkalo, ko je zagledal brizgalko. Skril se je za noge svoje gospodarice Judy Smith iz Sante Barbare v Kaliforniji. Njegove oči so prosile: »Ne mene, doktor!« Toda nič ni pomagalo. Cepili so ga na silo, saj sicer Judy Smith ne bi dobila dovoljenja zanj in bi ga pobral konjač.
niti v Dahlem. Bormann in Schvvent sta se nato odločila, da bosta s tovariši odšla proti severu, kjer je še vztrajal admiral Donitz. Izbrala sta zelo tvegano pot: vzdolž avtomobilske ceste naravnost skozi britanske položaje do Glticksburga na danski meji.
Wiedwald se je kmalu ločil od skupine. Kasneje mu je Schvvent povedal, da je Donitz propadel, še preden so prišli do Glucksburga, Zaradi tega je Bormann zapustil Nemčijo po begunski poti »Organizacije nekdanjih pripadnikov SS« (»Ode--ssa«): skozi Avstrijo, prek Brennerja v Italijo, v neki samostan v Rimu, nato z ribiško ladjo v Španijo in sredi leta 1947 končno v Južno Ameriko. Wiedwald o tem potovanju ne ve ničesar, pozna pa »Odes-sino« pot, saj je sam šel po njej, ko je jeseni leta 1946 s Schvventom prav tako odpotoval v Južno Ameriko. Na tej poti je tudi izvedel, da je bil mož, ki mu je pomagal pobegniti iz Berlina, Martin Bormann.
»Bormann je na smrt bolan«
Po Wiedwaldovih trditvah sta za »primer Bormann« odločujoči dve dejstvi: vojni zločinec je na smrt bolan, in po fotografijah ga ni več mogoče spoznati.
Zaradi ponesrečene plastične operacije leta 1947 v Buenos Airesu je njegov obraz iznakažen do nespoznavnosti, saj Je ostal otekel in marogast. Brazgotina, ki jo je imel v letih vojne na čelu, je sedaj skrita pod progami vnete kože. Bormann vedno nosi širokokrajen klobuk in temna očala, ki mu skupno z običajno obleko — bela srajca, široke jahalne hlače in visoki jahalni škornji — dajeta videz bogatega posestnika. Edina posebnost je rjava barva škornjev. Esesovci so rjave škornje odklanjali kot znak »dekadentnega zgornjega sloja«. Razlog, da jih Bormann kljub temu nosi, je verjetno ta, da ima tudi paragvajski predsednik Stroessner, ki ga nekdanji Reichsfiihrer izredno občuduje, zelo rad rjave škornje. Videti je, da so simpatije obojestranske. V Bor-mannovi spalnici stoji na častnem mestu poleg portretov Hitlerja in Goebbelsa Stroessnerjeva fotografija s posvetilom: »Mojemu prijatelju.«
Zanimivo je Bormannovo prepričanje,
da se mora za bolezen zahvaliti svojemu največjemu junaku, Hitlerju. Bormann je bil vedno strasten kadilec, asketski vegetarijanec Hitler pa je tobak sovražil skoraj tako kot meso'. Bormann se je v Hitlerjevem bunkerju zatekal v pralnioo in tam kadil, v neprestanem strahu, da ga bo fiihrer zalotil. Strah in nikotin iz njegovih močnih cigaret sta skupaj povzročila rakasto obolenje.
Bormann se je po vsej priliki sprijaznil z umiranjem. Pri oigaretah in pijači ne pozna nobene mere. Najraje pije whisky Vat 69, ki Je tudi Stroessnerjeva najljubša pijača. Ne vznemirja ga niti misel na morebitno ugrabitev. Drugi člani kolonije nimajo tako dobrih živcev.
Kljub vsemu pa Bormann sanja o tem, da ga bodo spoznali, v govorih prebivalcem kolonije, podobnih Hitlerjevim govorom, rad govori o tem, da bo na mednarodnem sodišču ali celo pri OZN izposloval splošno oprostitev nacistov.
še leta 1963 je očitno mislil na to, da bi si poiskal pomoč pri mednarodnem Rdečem križu. Posrednika naj bi bila Wi-edwald in neka nemška princesa, imenovana »esesovska Florence Nightingale«. Kaj naj bi Rdeči križ storil, ni jasno. Bormann si je verjetno predstavljal, da bi član te nevtralne organizacije obiskaf kolonijo »Waldner 555« in Jo razglasil za neškodljivo.
Blazna nestvarnost, teh načrtov postane še očitnejša ob Wiedwaldovem opisu življenja v koloniji. Begunci praznujejo Hitlerjev rojstni dan (20. april), dan, ko je prišel na oblast (30. januar) in Borman-nov rojstni dan (17. junij).
Pogovori so, razen kegljanja, edino razvedrilo kolonije. Na večer vedno znova mlatijo isto prazno slamo: zgodbe o dobrih, starih časih in o spletkah na Hitlerjevem »dvoru«.
Kolonija »Waldner 555« je skupnost, ki odmira. Pred dvema letoma so vanjo prvič lahko stopile ženske. Prej je bil Bormann proti, češ da je preveč nevarno. Predlog, da bi iz kolonije naredili arijsko »kobilarno«, je odločno zavrnil, češ da »škoduje spominu Adolfa Hitlerja«.
Kolonija »Waldner 555« obstaja za enega samega moža. Ce bi Bormann umrl ali če bi ga ugrabili Izraelci, ki pa Jih bolj zanima Mengele, ni verjetno, da bi naselbina ob reki Parand živela še dolgo po smrti svojega ustanovitelja.
Revolucija v Neaplju je bila slaba kopija pariške. Dogodki so se odvijali brez udeležbe nižjih stanov, ki se niso jezili ba umsko nezahtevnega kralja — kakor trdijo zdaj nekateri — češ, saj je prodajal ribe na trgu, v zlati loži v gledališču Pa čepe na nočnem stolčku brundal oper-be arije. Revolucijo je prinesel iz Pariza omikani srednji stan, razglasil republiko ib sestavil svojo vlado. Kakorkoli že, eden Pd navdušenih in iskrenih revolucionarjev J® bil tudi Ferri. In ta Ferri je imel v tokah usodni pismi, ki naj bi lastnikoma zagotovili varnost. Ferri je bil bled od Sbeva, to je a,retiral Gerarda Baooherja, bjegovega brata in še tri somišljenike, ki s° spali v vrtnarjevi hišici. Dal jih je od-P®ljati v trdnjavo Sant’Elmo. V velikem Procesu so bili obsojeni na smrt. Toda ®rri ni hotel imeti nikakega opravka s sodbo, procesa se niti udeležil ni. Zato pa ■J® poskrbel, da je vsa dežela zvedela, ka-0 j® Luisa Sanfelice razkrila zaroto. V »Morutore Napolitano« Je izšel izčrpen čla-bek o njeni zaslugi, da Je bila kontrarevolucija v kali zadušena. Izšle so pesmi, bunne, posvečene pryi Junakinji republi-• Vlada ji je podelila naslov »matere domovine«, neki skladatelj je napisal kantato v njeno počastitev, neki duhovnik pa J1 Je zrimal hvalnico in jo v njej imenoval »hči božja«.
Časopisov pa niso z zanimanjem bra-samo v Neaplju, marveč tudi v Pal er-,mu- kjer je prebival kraljevi dvor. In krajca Marija Karolina se je spomnila mlade Sanfelice ln Je bila seveda ogorčena, 6r j* Je ženska jemala naslov »matere
VELIKE IN MALE KRONIKE
domovine«. Pritožila se Je pri kralju, toda kralj se je ravno uči! nove arije na svojem stolčku in je ni utegnil poslušati.
Kaj pa slavna Luisa? Bila je rojena za ljubezen in ni ji bilo vseeno, da bo njen bivši ljubimec pogubljen, in to zaradi tega, ker je njej hotel rešiti življenje. Upala je, da sodba ne bo izvršena, ko je prisluškovala bližajočemu se grmenju topov, toda Baccherja so prej pogubili. Ko je Nelsonov« flota zaplula v Neapelj, so ga ustrelili. Se tisti večer so na Lulsina vrata potrkali kraljevi vojaki in jo odpeljali v trdnjavo Sant’Elmo, nalašč v isto celico, kjer je še prejšnjo noč sedel Gerar-do Baocher.
Sredi septembra 1799 Je Luisa Sanfelice stala pred sodniki, obtožena, da je izdala pet ljudi in Jih spravila na morišče.
Upala je, da bo Femando Ferri prevzel njeno obrambo. Toda zanj je bila že zdavnaj nezanimiva. Ko so kraljevski vojaki vdrli v mesto, jim Je pokazal tisti dokument, ki ga je bil podpisal kralj, in si rešil glavo. Potem je znal prepričljivo zatrjevati, da se je samo delal republikanca. In ker nihče ni dvomil v njegovo sposobnost, mu je kraljevska vlada ponudila vplivno službo v finančnem ministrstvu. Seveda bi bilo nevarno, če bi svoje nove prijatelje že skraja razjezil s tako prijateljico, kot je bila Luisa, »mati domovine«.
Pred sodnim zborom Je stala torej brez njega. Branil jo Je po službeni dolžnosti postaran odvetnik, pa še ta samo zato, ker se mu je smilila. Govoril je to in ono, vendar zaman. Luisa da je zoper svojo
voljo postala »mati domovine« in zdaj je bila spet zoper svojo voljo njena žrtev.
Sodba se je glasila: smrt.
Tri dni po sodbi so Luiso v mraku odvedli v smrtno kapelo trdnjave, - da bi tam po običaju, v navzočnosti dohovnika, prebila svojo poslednjo noč. Naslednje jutro so prišli rabljevi pomočniki in ji speli lase, da ne bi bili napoti sekiri. Nato je vstopil poveljnik jetnišnice in povedal, da je izvršitev kazni preložena, ker je odvetnik dokazal, da mora obsodbo podpisati kralj, če naj bo pravomočna. Kralj pa je zaradi varnosti ostal še v Palermu in za nobeno ceno ni maral v svojo prestolnico, čeprav so ga njegovi mali podložniki baje ljubili/
Torej je jezdec s sodbo odpeketal v Palermo, jezdil kot nor in se vrnil čez štirinajst dni. Konec septembra Je bil spet v Neaplju. Kralj je bil podpisal. In spet so Luiso v mraku odpeljali v smrtno ka-p™?\ap* 80 zjutraj prišli rabljevi pomočniki in ji zvezali lase. Potem Je prišel poveljnik in jo v spremstvu oborožene čete pospremil na morišče. Ko se Je vljudno priklonil, mu Je Luisa šepnila: »Krivi boste, če me boste dah umiriti! Otroka pričakujem.«
Poveljnik se Je prestrašil. Odpustil Je vojake to spremil Luiso nazaj v njeno celico. Spet Je moral rabelj, signor Paradl-so pobasati evoje orodje, ga zaviti v rdeč t neopravljenega dela vrniti domov. Iz Franclje uvožena nova giljotina je namreč v vlažni ldeti trdnjave zar-javela in teko Je smel signor Paradlso spet uporabljati svoj preizkušeni rekvizit.
Novica o zasuku afere Sanfelice se je kakor blisk raznesla po mestu. Ljudje so se začeli zbirati po ulicah, družno so šli pred trdnjavo in še pred sodišče in ogorčeno zahtevali, naj Luiso izpustijo.
VELIKE IN MALE KRONIKE
Luiaa Sanfelice: mati domovine ln hči božja
^Poveljnik trdnjave je poslal po zdravnike in babice. Vsi so ugotovili, da Lui-"e Pričakuje otroka. Toda bali so se J™®3*® jeee ln naposled tudi sami niso hoteli, da bi mlada žena končala na tnalu.
VELIKE IN MALE KRONIKE
Bila je vendar njihova »mati domovine«. In tako so enoglasno potrdili: »Signora Sanfelice ne more biti usmrčena, ker pričakuje otroka.«
Luisin odvetnik je zahteval, naj Jo takoj izpustijo. Sodniki so mu pritrdili, razen enega, ki Je rekel: »Gospod odvetnik, pravilno ste zadnjič ugotovili, da mora kralj podpisati smrtno obsodbo, ker je šele potem pravomočna, torej mora kralj podpisati tudi listino o izpustitvi, če naj bo pravomočna.«
In spet je sopihal sel z listino v Palermo, kjer se je »11 Re Nasone«, kralj nosan, še vedno bal svojih vrlih podložnikov. In kralj je bil pripravljen podpisati pomilostitev, če ne bi bilo žensk, ki sta namesto njega vladali, kraljice in lady Hamilton. Dami sta imeli drugačen predlog: naj spravijo jetnico v Palermo, kjer jo bodo pregledali dvomi zdravniki, šele tedaj bo kralj poučen, ali res pričakuje otroka. Kralj nosan je moral prikimati.
V juliju 1800 so Luiso Sanfelice na kraljevski vojni ladji spravili v Palermo. Kolegij univerzitetnih profesorjev jo Je zelo skrbno preiskal in podpisal, da Luisa ne pričakuje otroka in da ga v zadnjem času tudi ni pričakovala. Ko je to slišal kralj, je moral prikimati in ni podpisal listine.
Se je Luiaa čakala v palermski trdnjavi, ko se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Prestolonaslednikova žena je rodila bodočega prestolonaslednika. Po tradiciji je smela izraziti tri želje. Navadno so sl plemenite porodnice želele gradove, posestev ali draguljev, te pa je imela eno sa-
VELIKic IN
mo, in sicer: »Luisa Sanfelice naj ostane
živa!«
Luisa ni ostala živa. Kraljica bi svoji snahi brez pomislekov podarila gradove, posestva in dragulje za prestolonaslednika, življenja Luise Sanfelice pa ji ni podarila. Ta ženska da je kriva smrti petih kralju vdanih oficirjev. In kot zmeraj se je kralj odločil tako, kat je kraljica želela.
Vojaki so Luiso spremili v pristanišče, kjer je čakala naipjo fregata. Ko je šel sprevod mimo kraljevske palače, so dame in gospodje pasli radovednost na balkonu. Med kraljičinim spremstvom se je ves v zlatih našivkih pršil tudi vitek dvor-/ Jan: Femando Ferri. Delal se je, ko da Jet-nice ne vidi.
»Kdo je to?« Je vprašala Luisa oficirja ob svoji strani.
»Naš novi finančni minister Ferri,« Je odvrnil oficir.
11.	septembra 1800 so se v smrtni kapeli SanfEtma tretjič pojavili rabljevi pomočniki, potem je prišel poveljnik ln odvedel Luiso skozi nepregledno množico ljudi po klancu navzdol na trg, kjer Je bil pripravljen oder. ljudje so jokali, ona pa je vzravnano stopila pred tnalo.
Signor Paradiso je bil sovražnik moderne tehnike in je bil kralju hvaležen, da Je smel delati spet s svojo staro sekiro. Navzlic temu Je bil ob pogledu na lepo, tiho ženo tako vzburjen, da Je moral trikrat zamahniti, preden se Je glava ločila od telesa.
PRIHODNJIČ MR2NJA NESREČNE PIRATKE
24.1.1968
TT
13
SOLEA
SOLEA
TABAKO
SOLEA
[KAKŠNA NEŽNOST!
vil past. Rekel sem mu, da je po mojem mnenju neznani zločinec pustil prstne odtise na posteljnih rezbarijah, vaša ekipa jih je najbrž prezrla pri prvem snemanju. Kot vemo, se noben zločinec ne more upreti skušnjavi, da ne bi zbrisal odtisov. Morton je zbrisal svoje odtise, medtem ko sem ga pustil samega.
— Kar dokažite! — je siknil novinar.
— Dajte, dokažite!
Ledel je stopil k njemu in se z brisačo bliskoma dotaknil njegove dlani. Dlan je hipoma temno pordečela.
— Kaj to dokazuje? — je zagrmel inšpektor.
— Fantje, povejte inšpektorju, kaj ste našli.
Eden od njih je povedal:
— Odtisov seveda ni bilo, toda okrasi na postelji so bili posuti z nevidnim prahom. Vsakdo, ki bi poskušal zbrisati odtise, bi na prstih odnesel nekaj tega prahu. Tisti trenutek, ko se prsti ovlažijo, postanejo živo rdeči. Taiko, kot ste imeli priložnost videti.
Novinar je zaklel, se vrgel na Ledela in ga udaril v obraz. Drugi udarec ni zadel. Ledel ga je pričakal z desnim laktom, z levo pestjo pa sunil v novinarjev želodec. Tretji sunek je Mortona položil na stol.
— Ne pretiravajte, — je zamrmral Har-ley, — mi imamo pametnejše metode za obračunavanje. Rajši. bi slišal, kako se je vse to zgodilo, preden se Morton zave.
— Kako se je zdaj zgodilo, ste videli. Ce pa začnem od začetka, vas moram spomniti, da sva oba vedela, da je morilec nedvomno tudi glavni v umazanem poslu z nakitom. Kdo naj bi bil to? Nekdo, ki je vsak večer v lokalu, vendar ne vzbuja pozornosti. Imam prav? No, torej. Kot ste že sami rekli, bi vaši fantje izvohali vsakogar, ki se prevečkrat pojavi v lokalu. Toda novinar ni nikomur sumljiv, ker je to njegova služba. Novinar družabne kronike mora zahajati v lokale, če hoče dobiti kakšno kost za svojo rubriko.
— Ze, ampak zakaj prav Morton? Saj ni edini. Zakaj ne kateri od pol ducata drugih?
— Zaradi načina njegovega življenja. Javna skrivnost Je, da njegov list ne plačuje dobro. Da plačuje bolj s slavo kot pa z denarjem. Morton pa je imel rad drage obleke, drage avtomobile. Vozil se je, kot veste, s cadillacom. Razmetaval je denar in živel razkošno. Od kod? Kako? Tako lahko živi samo človek, ki špekulira ali izsiljuje. Pozanimal sem se: špekuliral ni, torej Je preostalo izsiljevanje.
— In zakaj Je ubijal?
— Zato, ker so se stvari nenadoma zasukale. Mana ga ni več ubogala. Zadržala je nakit. Morton ni vedel, da ga je dala v spravilo meni. Sele ko jo je ubil, je sprevidel, da nakita ni tam, kjer bi moral biti. Poklical je Charlesa in mu ukazal, naj preišče moje stanovanje. Tedaj se je zavedel,
da ga Charles drži v rokah. Zato je še njega Ubil. Umor je kot oliva. Ko vzameš eno, pridejo tudi druge na vrsto.
Harley ga je vprašujoče pogledal:
— Zakaj pa je prišel nocoj semkaj?
— To je bila ena od njegovih velikih potez.	Saj	se spomnite, da ga	je nekdo
opisal	kot	obiskovalca pri Mani.	Rekel	je,
da je	Morton trkal na njena	vrata.	Mi
nismo	bili	pozorni. Mislili smo,	da je	pr-
vič prišel tja, ko je zvedel za umor. Naposled je vendar novinar in radovednost sodi k njegovemu poklicu. Prav na to se Je zanašal. V resnici je ubil Mono že prej, preden je trkal na njena vrata. Prvič je pazil, da ga nihče ni videl.
Morton se je počasi zavedel. Harley je ukazal detektivu, naj mu na roko natakne lisice in rekel:
— Na drugi strani ga bomo priklenili z Eastmanovo izjavo.
Ledel sd je obrisal potno čelo in vzdihnil:
— Kje, za vraga, bi človek dobil kaj pijače?
Inšpektor se je ozrl po svojih ljudeh:
— Odpeljite Mortona. Vi, Ledel, pa ste prijazno vabljeni na kozarček. Tudi meni bi se prilegel
— Policaj, ki vabi na pijačo, in to za svoj denar! — se je začudil detektiv. — To je danes že druga najbolj nemoralna reč, kar sem jih slišal.
Konec
SOLEA milo dobite v petih svežih vonjih in nežnih barvah, frotirko zastonj pa prejmete tisti, ki pošljete 20 ovojnic na naslov SOLEA Maribor^
— Ne vem. Keke« j«, da m utegne zakasniti. M Je po Blanobe Clark, ljubioo tistega Obari***. M stmSb*. Noootf da M tanka namene« predati poMctji — Poglede! ja na uro. — Upam, da na bom sa-mudH prve izdaje Oe aa pripre«*)* kaj m-nJm*vega, rad počakam.
— Noooj boste imeH imenitne novice, — fa Ja opogumil inšpektor. — Prijeli emo Havfca Eashmana. Končno bomo lahko Izpopolnili podobo zločina, saj imamo njega In dekle.
V tem trenutku je Ledel s ključem odprt vrata in se ljubko zarežal inšpektorju:
— Počaščen sem, da ste prišli.
— Sami? — Je nestrpno vprašal Har-ley. — Kje pa Je dekle?
— Za noe me Je potegnila. Pred dobro uno Ja kagtalila. Zbala m Je, da se ji bo Zgodilo tisto kot Charlesu.
Lee Morton Je besen poskočil:
— In zdaj bodo vsi novinarji v mestu zvedeli za to! Ledel, obljubili ste mi ekskluzivne novice.
— Krotite jezo, Morton, tudi meni ni prav, da Jo je pobrisala, toda kaj morem. Sicer pa za vas hranim še boljšo novico. Tako rekoč najslastnejši ocvirek. Rekel lem vam, da boste videli morilca in moja častna beseda, da ga boste. — Obrnil se je k inšpektorju: — So fantje posneli odtise?
— Zdaj niso važni odtisi, — je zagodrnjal Harley. — Vi torej obljubljate, da boste novinarju pokazali morilca? če dovolite, vas v imenu postave vprašam, kako nam ga boste izročili? Ali veste, kdo je?
Ledel je imel odgovor 'pri roki:
— Ne skrbite. Sam se bo identificiral.
— Vem, da lahko uganjate šale s poli-oijo, toda povem vam, da jaz nisem razpoložen za šalo, — je rekel Morton. — Ne vem, kaj nameravate, toda ne bi bil rad vmešan v to! — Vzel je klobuk in skušal odriniti Ledela, da bi šel k vratom.
— Dovolj je vašega sprenevedanja, — Je odvrnil detektiv. — Inšpektor, tukaj je vaš morilec!
Harley je debelo pogledal. Buljil je nekaj časa v zasebnega detektiva pa spet v novinarja. Naposled je rekel:
— Mislim, da ste malo nesramni, Ledel. Zakaj bi Morton ubil Mono Vemon?
Ledelov glas ni bdi več prijazen. Rezko je odvrnil:
— Z njim je delala. Imela je nakit, ki naj bi mu ga izročila. Toda, kot vam je znano, ga ni izročila. Tedaj je Morton ubil Charlesa, ker se je moral izdati, ko je zvedel, kaj Vemonova namerava storiti z nakitom. Inšpektor, Morton je »glavni«.
Novinar je pobesnel:
— Inšpektor, al} ml boste spravili tega norca s poti, ali pa ne odgovarjam več za svoja dejanja.
Vtem so se odprla spalnična vrata. Eden od fantov je hotel nekaj povedati, toda Ledel je odmahnil.
— Ledel, ali veste, da morate obtožbo tudi dokazati? — je zdaj vprašal Harley.
— Hudiča bo dokazal! — je zavpil Morton.
Ledel je poklical enega od laboratorijskih tehnikov:
— Prosim, prinesite mi mokro krpo!
Fant je pogledal inšpektorja in ko je
inšpektor pokimal, je prinesel mokro brisačo iz kopalnice in jo izročil Ledelu.
Ledel se je postavil v pozo predavatelja:
— Inšpektor, moral sem pripraviti morilca, da se sam izda. Zato sem mu nasta-
FRANK CANE
— Počakajte me! Prišel bom po vas, — Je rekel Morton.
VII.
Lee Morton Je imel imeniten Cadillac, kot pravi avtomobilski as. Z lahkoto Je vijugal * njim aibozi prometno gnečo Vzhodne strani ta prispel do Marlborough To-wersa natanko dvanajst minut po tistem, ko Je Ledel prisedel k njemu.
Z dvigalom sta se odpeljala do nadstropja, kjer Je bilo stanovanje Mane Ver-non.
Ledel se Je previdno ozrl na vse strani, preden je odklenil vrata s ključem, ki ga je bil vzel iz žepa v telovniku. Vrata so se tiho odprla. Prižgal je žepno svetilko, šel skozi salon in pomignil Mortonu, naj mu sledi v spalnico. Novinar je ubogal, bil je ves nestrpen od pričakovanja, kaj se bo zgodilo. Ledel se je ustavil, posvetil s svetilko na rezbarije ob vzglavju postelje ta jih začel pozorno opazovati.
— Glejte, najbolj naravna stvar na svetu Je, da se je morilec prijel za posteljni krajnik, ko je nad telesom svoje žrtve lovil ravnotežje. Saj se strinjate z menoj?
Morton je nekoliko sekund premišljal, ali je to res najbolj naravna stvar na svetu, nato pa pritrdil:
— Zveni razumno.
— Naš morilec je bil seveda brihten in je vse odtise zbrisal, — je nadaljeval Ledel. — Toda en odstotek verjetnosti Je, da jih je pustil na teh okrasih. Ti bodo zanj usodni.
— Kaj pa policija pravi?
Ledel je vzdihnil:
— Policija še nič ne pravi. Hotel sem posteljo sam pregledati, preden pokličem Harleya. Zdaj sem prepričan, da moja domneva drži. Torej lahko ukrepam. Priča boste razburljivemu dogodku! To bo ocvirek za vašo rubriko! Torej, narediva načrt. Vi ostanite tukaj, jaz pa grem po Blanehe Clerk, spotoma pa bom obvestil še inšpektorja.
— Zakaj pa po Blanehe Clerk?
— Zdi se mi, da je bila prva tukaj ta je našla truplo. Tudi njeni prstni odtisi morajo biti na pohištvu.
— Pa se boste vrnili prej, preden pride inšpektor Harley?
Ledel se je zamislil:
— Ne vem. Morda ne bi škodilo, če bi mu pustil listek z navodilom, kje naj njegovi fantje iz laboratorija začno snemati odtise. Imate nalivno pero?
Novinar mu je dal pero in Ledel je izginil skozi neka vrata, nato pa se vrnil z zloženim listom:
— Bodite tako dobri ta dajte tole Har-leyu, ko bo prišel.
Vzel je klobuk ta se poslovil.
VIII.
Dvajset minut kasneje je Lee Morton odpri vrata inšpektorju Harleyu in policijski ekipi.
— Kje je Ledel? — Je osupnil Harley.
— Pa tako se mu je mudilo, no, lepa reč.
— Je kaj narobe? — je vprašal Morton.
— Foklioal me je, naj grem nemudoma v tole stanovanje in zgrabim morilca. Bojim se, da je to ena od njegovih običajnih šal.
Morton je skomignil z rameni in mu izročil preganjan list:
— Rekel je, naj vam dam tole, če pridete pred njim.
Hariey je pogledal pisanje in namrščil čelo:
— Tukaj piše, naj fantje iz ekipe preiščejo zgornji krajnik postelje in posnamejo odtise. — Izpod čela je pogledal tehnike: — Kaj se to pravi, Ed? Ali niste posneli vseh odtisov? Na postelji?
Detektiv se je popraskal za ušesom in se ozrl po fantih:
— Mislim, da smo. Vendar pa ne bo škodilo, če jih ponovno. Kje naj ponovimo?
Morton se je zasmejal:
— Ledel ima bujno domišljijo! Prepričan je, da se je moral morilec nasloniti z roko na posteljo, ko je stal nad žrtvijo. No, zaradi mene ..
— Poglejmo, kaj je na stvari. Da nam ne bo kdo očital, da nismo vsega storili. Fantje, na delo! — Nato se je Harley obrnil k Mortonu: — Ledela dolgo ne bo?
Kako ugodno za roke, kako blagodejno za telo — prijetna In nežna pena SOLEA mila!
... in nežnost vselej godi!
Vzemite tudi vi v tem milu je
SOLEA milo
nekaj več!
GEOItGES SIMENON
OBOŽEVALEC
GOSPE
MAIGRET
— Itako Je. Pa menda ne boste rekli, da ste jo že odkrili ta našli nakit? Najbrž vam moje besede čudno zvenijo, toda primer Je res nenavaden. Dolžan sem ram pojasnilo. Pravkar se vračam z lokalne polici jake postaje, kjer sem vložil prijavo proti Riti. No, glejte, pravkar sem bil še tam — in ko se vrnem, naletim na vas ta vi pravite ...
Bil Je živčen. Njegova žena, ki se očitno ni hotela umakniti iz sobe, je nezaupljivo motrila inšpektorja.
— Zakaj ste Jo prijavili?
— Zaradi kraje nakita. Dekle Je včeraj Izginila, brez besed ta brez sporočila. Po-
14
TT
24.1. 1908
miših sem, da Je pobegnila z ljubimcem ta sem se z dejstvom sprijaznil. Danes sem nameraval dati v časopis oglas za drugo služkinjo. Sinoči nisva šla iz hiše. Danes zjutraj, ko Je šla moja žena malo na zrak, pa me Je spreletel sum, kaj Če dekle ni... Da, pogledal sem v skrinjico za nakit. Tedaj sem videl, zakaj Je Rita tako iznenada poniknila. Skrinjica je bila prazna.
— Koliko je bdla ura, ko ste odkrili krajo?
— Ura? Okoli devetih. Hitro sem se oblekel ta odhitel na policijsko postajo.
— Medtem pa se Je vaša žena vrnila?
ROMAN IN NOVELA
— Da, medtem ko sem se oblačil. Vendar še zmeraj ne vem, kako da ste tako hitro prišli k nam?
— Naključje, naključje, — Je naivno odgovoril Maigret.
’ — Dvomim. Tako hitro pa tudi pri policiji ne gre. Ali ste vedeli, da je nakit izginil?
Maigretov gib z ramenom ni pomenil niti da niti ne.
— Povejte vsaj, zakaj ste prišli. Ne verjamem, da ima francoska policija navado vpadati v stanovanja, sedati v naslonjače ta...
— In poslušati, kaj ljudje pripovedujejo, — Je Maigret dokončal njegovo misel. — Verjemite, da nisem kriv. Odkar sel prišel, neprestano govorita o kraji nakita, ki me sploh ne zanima. Prišel sem namreč zaradi mnogo resnejšega krimi-nalft.
— Resnejšega? — je vzkliknil* lepe gospa.
— Ne veste, kakšen zločin se je zgodil včeraj v paricu Voege?
Opazoval jo je, ko je premišljala, kaj naj odgovori, saj Ji j* bil rekel, da sta soseda. Slednjič Je sklenila, da ne bo odgovorila z ne ta ee je nasmehnila:
— Saj, saj, nekaj sem slišala o dogodku v paricu. Stare gospe pripovedujejo ...
— Ne vem, kakšno zvezo ima to a... — Je nestrpno vskočil moS.
— ... s vami, — ga Je spet dopolnil Maigret. — Tega tudi sam ne vem, vendar pa sem prepričan, da bom prej ali slej zvedel. Kdaj Je Rita včeraj izginila?
— Malo po peti url, — je odgovoril Boris Krofta. — Kajne, Olga? — se je obrnil k ženi.
— Tako je. Otroka je pripeljala iz parka ob petih, nato je šla v svojo sobo. Odtlej je nisem več videla. Zaskrbelo me Je pa tudi jezna sem bila, ker je ni bilo tako dolgo, pa sem šla k njej. Naposled sploh ni pristavila večerje. Toda njena soba Je bila prazna.
— Ali bi bili tako dobri ta mi pokazali njeno sobo?
— Moj mož vas bo spremil. Oprostite, saj vidite, kako pomanjkljivo sem oblečena.
Maigret se Je hitro znašel v hiši. Bila je skoraj natanko tako grajena kot tista, v kateri je sam stanoval.
V drugem nadstropju so se stopnice zožile. Na podstrešju je bila črna tema. Krofta je odpri tretja vrata na hodniku.
— To so sobe za služinčad ta tukaj Je stanovala. Jaz sem pustil ključ v ključavnici.
— Vaša žena pa je rekla, da je šla ona
pogledat.
— Seveda. Nato sem šel še sam pogledat.
Soba Je bila takšna, kakršne so peč pariške sobe za služinčad. Mrzla, neprijazna, železna postelja, omara ta umivalnik. Samo s okna J* bil čudovit razgled na parit Vosge.
Zraven postelje Je Maigret oparil velik kovček. V omari so bile obleke lepo obešene ta perilo Zloženo.
— Je pobegnila brez oblek in perila? — se Je načudil Maigret.
— Zdi se ml, da ji Je bil bolj pri srcu nakit. Naposled je bil vreden kakih 200 tisoč frankov.
Maigret je potipal zelen klobuček, nato pa vzel še drugega s police, pokrivale* z rumenim trakom:
— Mi lahko poveste, koliko klobukov je imela vaša služkinja?
— Nimam pojma. To bo prej vedela moj* žena.
— Kako dolgo Je bila pri vas?
— šest mesecev.
— Kako ste jo našli?
— Neko posredništvo za zaposlovanje ml jo je priporočilo. Povedati vam moram, da sva bila z ženo zadovoljna z njo. Bila je zelo delavna ta čista.
— Imate še kaj služinčadi?
— Ne. Moja žena se sama ukvarja z otrokoma, zato smo shajali z dekletom. Razen tega pa smo vsako leto po več me-seoev n* Ažurni obali. Tam imamo vrtnarja, njegov* žena pa skrbi z* kuhinjo. To je vse.
Maigret sl Je obrisal znojni obraz. Robec mu Je padel 1* roke ta sklonil as Je, da bi g* pobral.
— Oudno, —• J* zamrmral, ko se je vzravnal. Preden Je nadaljeval, Je premeril Krofta ta nenadoma umolknil.
— Ste hoteli kaj reči? — ga Je vljudno vprašal Krofta.
— Hotel sem vas nekaj vprašati, vendar Je tako tadistoretno, da m vam bo morda zdelo nesramno.
— O, kar vprašajte.
—(Ce že vztrajate. Rad bi vas vprašal, ali ste... hm, dekle je bila zelo lepa, kot slišal. Ali ste z njo imeli kakšne od-
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
nose, ki bi se razlikovali od običajnih odnosov med delodajalcem ta služabnico? Prosim, to je povsem rutinsko vprašanje. Ce nočete, vam ni treba odgovoriti.
Razumljivo, da je Krofta za trenutek pomislil. Vprašanje ga Je bolj vznemirilo, kot Je Maigret pričakoval. Vprašujoče je pogledal inšpektorja, preden je rekel:
— Boste moj odgovor zapisali?
— Vsi razlogi so, da na* v nadaljnji preiskavi ne bo zanimal.
— Tedaj rajši priznam. To, kar st« vprašali, se je res zgodilo.
— V vašem stanovanju?
— Ne. To bi bilo preveč zapleteno. Zena, otroka, saj razumete!
— Gotovo. Sta se sestajala zunaj?
— Nikdar. Včasih sem prišel sem gor ta...
— Popolnoma vas razumem, — se Je nasmehnili Maigret. — In sem nadvse zadovoljen z vašim odgovorom. Vidite, opazil sem, da vam na rokavu suknjiča manjka gumb. Pred nekaj sekundami sem ta gumb našel, tukaj, na podu, zraven postelje...
Pokazal Je gumb. Krofta je osupnil:
— Kdaj ste bili zadnjič v tej sobi? — Je vprašal Maigret.
— Pred tremi ... štirimi dnevi. Dovolite, da se spomnim... da, pred štirimi dnevi.
— In Rita se ni branila? Mislim, ni hneda nič »oper vaše obiske?
— Seveda ne.
— Kako seveda? Je bila eailjubljen* v vas?
— Imel sem tak vtis.
— Niste imeli tekmeca?
— Dragi inšpektor, za to v najinih odnosih sploh ni Slo. C* Je Rita imela ljo-
ROMAN IN NOVELA
John
Wilton
RENATE HOLLAND - MORITZ
Na eni strani morske ožine raj, na drugi pekel. Med rajem ta peklom... NIC, o tem rajši kasneje.
Terry je padel v pesek. Njegove temne izmučene oči so bile uprte na kopno. Zraven njega je stal prijatelj Burt. Njegov brezizrazni obraz ni povedal ničesar. Oba sta bila kaznjenca in sta prestajala kazen na tem otoku. Na drugi strani Je bila celina.
»Samo četrt milje naju loči od svobo-je mrmral Terry. »Ječarji niso preveč pazljivi in z lahkoto bi preplavala zaliv. Tam čez v gozdu stoji Jimova bajta. Dal bi nama konja in rešena bi bila. Jaz bom poskušal. Vse bom dal na kocko. Tu ne zdržim več ...«
Se preden mu je Burt lahko odgovoril. se je pred njima pojavil ječar s puško čez ramo.
»Poberita cape in v Ječo!« se Je zadrl na njiju.
Kaznjenca sta vstala in krenila proti belim barakam, ki so bile edini zidani prostori na otoku.
Na vzhodu in zahodu ter Jugu, povsod neskončno morje. Le proti severu se Je otok skoraj dotikal celine. Vmes je bila sa-
mo ozka morska ožina. Ne drugi »tirani se je videla peščena obala, a v temnih gozdovih — svoboda.
In kljub temu Je samo en kaznjenec nekoč poskušal zbežati čea ožino.
Ko sta Burt in Terry stopila čez prag kaznilnice, sta dva moža odšla po lesenem pomolu prav do vode. V rokah sta nesla veliko košaro polno odpadkov. Na koncu pomola sta jo stresla v morje. Naenkrat se je okoli odpadkov pojavila temna senca. V trenutku je bilo v vodi polno morskih psov, ki so se trgali za skromen grižljaj,
Ječarja sta se vrnila s prazno košaro. Stražarji tega otoka so dobili svoj dnevni obrok. Bili so boljši čuvaji kot vojaki.
Za Terryja je bil prizor nov in obstal Je kot okamenel. Buirt mu je zašepetal: »Saj sem ti pravil, da se na beg ne splača niti misliti.«
Ječar, ki je stal malo dlje s puško v roki, ju je pustil gledati. Za kaznjence Je bila to najboljša šola.
Kljub groznemu prizoru Terry ni nehal misliti na beg. Sedel je na robu svoje postelje in premišljeval.
llllllll|[l!llllllll!li!!!!IIMIIII!lim!llllllll!!l»!l!lll!!!llill!lli!lllllll!lllll|!|li|l!l^
PREŠERNOVA
DRUŽBA
POSTA KITE IN OSTANITE ČLAN
PREŠERNOVE
DRUŽBE
V letu 1968 bo izdala Prešernova družba za svoje člane tele knjige:
REDNA KNJIŽNA ZBIRKA
1. Prešernov koledar za leta 1969
2. Karel Grabeljšek-Gaber Ti drobni otroški koraki
3. Ivan Olbracht: Žalostne oči Hane Karadžičeve
4. Simon Gregorčič: Mojo srčno kri škropite
5—6 Dr Avguštin Lah: Naše sosed-nje države
Redno knjižno zbirko bodo prejeli
člani za članarino 20 N din.
DOPLAČILNI KNJIGI
1. Josip Jurčič: Doktor Zober
2. Dr. Anton Polenec:	Pogovor z	i
živalmi
Doplačilni knjigi sta za člane po 1 5 N din.
IZREpNA KNJIGA
Poezije dr. Franceta Prešerna, dru-	Jj
ga popolna izdaja v priredbi dr. An-	jt
tona Slodnjaka.
Cena knjige je 10 Ndin za bro-	J
širano in 15 N din za vezano
Vsako izmed rednih, doplačilnih knjig - razen koledarja - prejmejo	|
člani lahko vezano in na brezlesnem papirju, če doplačajo po	I
2,5 Ndin.
§
Vsak član prejme ob vpisu srečko za
VELIKO NAGRADNO ŽREBANJE
v katerem bo izžrebanih več kako 1U.OOO DOBITKOV
P
Člane vpisujejo poverjeniki, vse glavne ekspoziture CZP DELO, knjigarne in i uprava.
S	CE V VASEM DELOVNEM KOLEKTIVU ALI TERENU NI POVERJENIKA	I
|	PREŠERNOVE DRUŽBE, POSTANITE TO VI.
p Sporočite nam Vašo odločitev, da Vam pošljemo ustrezen material za delo. 1
Prešernova družba Ljubljana, Pražakova ul. 1 p. p. 41/L
1
v VSAK SLOVENSKI DOM KNJIŽNO ZBIRKO PREŠERNOVE DRUŽBE
POMLADANSKI OBČUTKI
Naslednjega dne Je prišel na delo bled in zaspan. Komaj je dočakal uro, ko so se lahko sprehodili po otoku brez nadzorstva. Hodil je po pesku kot panter in opazoval nasprotno obalo. Burt je bil z njim. Prišla sta do majhnega zaliva. Blizu ni bilo nikogar, samo v morju strašni stražarji.
Terry se je nenadoma ustavil in rekel:
»Vem, kako bom pobegnil. Ce si dovolj pameten, boš tudi ti poskusil.«
»Kaj praviš? Kako?« ga je nejeverno vprašal Burt.
»Poglej!«
Terry se je vrgel na morsko travo in se začel pokrivati z lepljivo maso.
»Pomagaj mi! Kaj ne vidiš? Vsaka minuta je dragocena.«
»Jaz ... ne ... ne ...« Burt je bil ne-'odločen.
»Poglej. Po morju plava nešteto otočkov morske trave. Zakaj se človek ne bi mogel skriti v njej?«
»In tako misliš preplavati zaliv?«
»Končno se ti je le posvetilo. Daj, po-magaj me zaviti. Ves moram biti pokrit s travo.«
»Kaj pa morski psi? Vseeno te bodo zavohali.«
»Morda me bodo — potem bo seveda konec. Morda pa me ne bodo! To je najina edina možnost in jaz jo bom izkoristil.«
čez pet minut Je Terry ležal na pesku bot mumija. Od glave do pet je bil ovit v travo, le roke in noge je imel malo svobodnejše, da bi lahko plaval. Bil je dober plavalec in prepričan je bil, da mu bo uspelo
»Se nekaj,« je rekel Terry, »takoj skrij mojo obleko. Najbolje bo, če jo zakoplješ. Ječarji ne smejo ničesar opaziti.«
Burt je molče izpolnil njegovo željo. Pogledal je po morju in v njegovih očeh se je pojavil žarek upanja.
»Terry,« je spregovoril, »ravno sedaj jih hranijo. To bo pse mogoče za nekaj časa zadržalo.«
»Hitro me porini v vodo,« je "zavpil Ter-ry. »Najprej me bo nosil tok, potem bom pa plaval. Moram preplavati! Boš videl! Če bom srečno prišel, lahko čez nekaj časa poskusiš tudi ti. Kajne?«
»Ne Terry, to ni zame,« je odvrnil Burt. »Ne bi zdržal. Nisem tako pogumen kot ti. Te zverine mi vlivajo grozen strah, če že moram umreti, bi raje kako drugače.«
»Lepa tolažba,« se je nasmehnil Terry. »Ostani živ in zdrav, Burt!«
Pet minut kasneje, ko Je ječar prišel na vzpetino nad zalivčkom, je opazil Bur-ta, kako sedi na obali in bulji predse. Ni doumel, kam Burt zija, in je odšel naprej.
Burt je spremljal mumijo morske trave, ki se je le slabo videla- na površini. Bila je že na polovici poti. Počasi je plavala na drugo stran. Še četrtina poti do kopnega. V tem trenutku je presekala morsko gladino; črna senca. Dnevni obrok je bil za morske pse mnogo premajhen in ni mogel potešiti njihovega strašnega apetita.
Psi so zavohali, da se nekaj skriva v travi, ki plava proti obali. Njihov nagon je Burt dobro poznal. Eden od psov je najprej zaplaval malo naprej, potem se je vrnil in začel krožiti okoli otočka. Bilo jih je vedno več.
Burt je sedel na obali in z grozo gledal, kaj se dogaja. Bal se je take smrti. Mislil je na Terryja. Kako se mora sedaj počutiti?	,
Obraz si je zakopal v dlani. Se enkrat je pogledal proti obali. Mumija je bila sedaj čisto pri miru. Psov pa je bilo vedno več Ni bilo dosti upanja. Kmalu bodo zavohali, kaj je v travi...
Burt je nenadoma skočil pokonci, sezul čevlje in zabredel v vodo. Nekaj mora storiti. Zaplaval je za mumijo.
Morje se je bleščalo v soncu. Nenadoma je Burt opazil, da so morski vragi menjali smer Zavohali^ so nekaj novega. Pustili so predmet, zavit v travo. Vsak trenutek so bili bližje njemu.
Burt se je naglo potopil in začel plavati za Terr.vjem. Vedel je, da je prepozno, a čim dlje bo zdržal, toliko Več upanja bo imel Terry Vsaj Terry se mora rešiti. črna gmota se je neusmiljeno bližala. Bila je že čistu blizu ...
Eden od ječarjev je, pritekel k vodi/ a bilo je prepozno. Sel je k upravniku in povedal, da sta Terry in Burt poskušala zbežati in da sta našla smrt...
Mumija je medtem priplavala do obale. Nekaj časa je ostala nepremična, potem pa se je iz lepljive mase izvlekel nag človek in se čez pečino splazil do grmovja. Terryjeve ustnice so kar naprej šepe- ' tale besede zahvale. Se enkrat je pogledal čez ožino na otoček in odtaval skozi gozd proti Jtmijevl kočd.
Potem se je spomnil na Burta. Ali bo imel toliko poguma in ga posnemal?
»Ne, nikoli!« je mrmral Terry. »Burt Je strahopetec!«
»Pomlad je prišla,« Je rekla gospa Her-zlieb in pričakujoče pogledala svojega moža.
»Vem,« je zabrundal on, »vrt bo treba prekopati.«
Ona je vzdihnila. »Seveda, Oskar. Toda poglej malo okrog sebe. Narava se prebuja. Poglej te ljubke zvončke ...«
»Aha, nekaj sem se spomnil,« Jo je prekinil gospod Herzlieb. »Najin sin pa ni niti najmanj ljubek. Njegov učitelj mi je povedal danes zjutraj, da bo imel Klaus — Dieter v vedenju samo dobro, ker je nekemu sošolcu vtaknil gosenico v vrečko s kruhom.«
Gospa Herzlieb pa je bila romantično razpoložena. »Klaus — Dieter je pač pravi fant. Poglej to čudovito rumeno barvo drena. In kostanj se odpira ...« Gospod Herzlieb je obstal na mestu. »Najvažnejšega ti še nisem povedal: Krauseja so pognali iz službe. Spet. je bil enkrat pijan in je moral bruhati sredi konference. Samo pomisli!«
»Groza,« je rekla gospa Herzlieb in se namrdnila.
Stopala sta mimo sveže preorane njive. »Oskar,« je rekla zamišljeno, »se še spomniš? Pred petnajstimi leti?«
»Pred petnajstimi leti?« Ni je razumel. »Pred petnajstimi leti smo odprli premogovnik.«
»Tudi to,« Je pokimala. »Se ne moreš spomniti ničesar drugega? Pred petnajstimi leti, za to njivo?«
Premišljeval je. »Verjetno smo kradli krompir. Ali pa repo.«
»Toda, Oskar,« je rekla in .sramežljivo zardela, »pred petnajstimi leti sl me tukaj prvič — mislim, za španskim bezgom tamle sva...«
Nejasno se Je spomnil. »Cesa si ženske ne zapomnite!« je pohvalno pokimal. »Si že telefonirala vrtnariji, da bomo vsaj letos pravočasno dobili sadike?«
»Oskar,« je rekla gospa Herzlieb odsotno, »stopiva po poti do starega španskega bezga.«
»Prav,« se je vdal. »To Je sioer ovinek, Jaz pa sem hotel slišati športna poročila ob sedmih. Ce pa že mora biti...«
Ko sta stala pod španskim bezgom, so se gospe Herzlieb orosile oči. Njen mož pa Je žvižgal narodno pesem Beli španski bezeg.
»Se še spominjaš, Oskar,« je rekla zasanjano, »nosila sem svoj svetli pomladanski kostim, potem pa je bil čisto umazan od trave ...«
»Mojo sivo obleko je treba odnesti v čistilnico,« se je spomnil on. »že nekajkrat sem ti rekel, da so na njem madeži od likerja. Ti pač pikoli nič ne misliš.«
»Ti sd takrat nosil usnjene kratke hlače,« je premišljevala gospa Herzlieb. »Mimogrede, imel si zelo lepe noge in vsa dekleta v vasi so se ozirala za teboj.«
»Tako?« Počutil se je počaščenega. »Saj tudi ti nisi bila tako slaba. Prav čeden deklič si bila.«
»Bila?«
»No, mami,« Je rekel in ji položil roko okrog bokov, »saj si še vedno najboljša.«
»Prav tak pomladanski večer Je bil kot danes,« je menila. »Nebo je bilo oranžno rdeče in midva sva sedela pod belim španskim bezgom. Kaj ne bi še danes malo ...«
»Pomisli na madeže od trave!« je rekel. »Saj ne služim samo za čistilnioo.«
»Saj lahko sedeva na časopis,« je predlagala ona
Počasi je razgrnil časopis in pri tem dalj časa ogledoval športna poročila. Končno sta sedela.
»Ljubi,« je rekla in naslonila glavo na njegove rame, »zdaj je skoraj tako kot tedaj.«
Potem je začelo deževaiti.
Jean
Dereck
Kot navadno sem po kosilu vzel v roke časnik in pozorno prebral naslov, natisnjen z debelimi črkami: »Velik požar v veleblagovnici, škode za več milijonov zoltov.«
To ni bila nikakršna senzacionalna novica, vendar se je članek končal z nevsakdanjim novinarskim vprašanjem: »Ali je v tem primeru kriva slaba električna napeljava?« je tehtal pisec. »Ce ne bi bili stanovalci bližnjih hiš tako ravnodušni, da so prepozno poklicali gasilsko četo, bi bila škoda mnogo manjša. Brez dvoma: krivci so med nami.«
Članek sem še enkrat prebral in nenadoma sem se čutil krivega. Stanujem v tej ulici, lahko bd bil tistega dne ostal doma, ne pa da sam silil v gledališče — in končno bi bil lahko pozoren na veleblagovnico.
Odložil sem časnik In odšel z doma. Na mesto se je spustila izdajalska tema. V zaprtih trgovinah in uradih, kamor sem lahko stopil, sem pregledal električno napeljavo.
Sprehajal sem se po ulicah in skrbno pazil, da bi kje ne izbruhnil požar. Po polnoči sem se povzpel na streho, od koder sem imel popoln razgled po spečem mestu. Sele nekaj trenutkov pred svitom sem odšel spat in prav takrat se je vnela neka drvarnica
STATISTIKA
Skupaj smo sedeli v železniškem vozu. Tako sem lahko sledil njunemu pogovoru. Očividno sta se bila moja sopotnika čisto po naključju zapletla v pogovor. Oba sta bila videti kot moža, ki se nikakor ne podcenjujeta. Nedvomno sta bila tudi oba globoko prepričana, da sta velika misleca.
Prvi je malo prej bral knjigč, ki mu je ležala na kolenih.
»Pravkar sem prebral nekaj nadvse poučnih statističnih števil,« je pojasnil drugemu modrijanu.
»O, statistična števila!« se je navdušil ogovorjeni. »Sijajna zadeva,' moj dragi. Tudi sam jih nadvse cenim.«
»Na primer, spominjam se,« je nadaljeval prvi, »da je vsaka kapljica vode polna majhnih — majhnih — ta trenutek sem pozabil, kako se jim že pravi — majhnih — ee — delčkov in na vsak kubični centimeter vsebuje — vsebuje — koj bom pogledal —«
»Recimo, milijon,« Je ustrežljivo odvrnil drugi mislec.
»Da, milijon, ali mogoče celo milijardo — vsekakor neznansko mnogo.«
»NI mogoče!« Je zaklical njegov sosed. »Ampak veste, na tem svetu \ so res neverjetne reči. Na primer premog — vzemimo premog —«
»Imenitno,« J« vskočil njegov sobesednik, »vzemimo premog.«
»Ali vam je znano, da vsaka tona premoga, ki jo pokurijo v lokomotivi,« je nadaljeval prvi strokovnjak, »potegne tovorni vlak, ki je dolg — ne vem več točno, KAKO dolg, no, pa recimo, tovorni vlak, toliko in toliko dolg in toliko in toliko težak. In sicer ga povleče v razdaljo, ki je dolga kot — točne daljave se trenutno ne spomnim — popelje ga v razdaljo kot — kot —«
»Od tod do lune?« mu J« prišepetal
drugi-
»Saj, skoro gotovo! Da, od tod do lune. Neverjetno, kajne?«
»Tpda najbolj nenavadna, dragi moj, so vsekakor števila, ki pam razjasnijo razdaljo od zemlje do sonca. Prav zares, dragi moj, granata, ld Jo ustrelimo do sonca —«
»Ki Jo ustrelimo do sonca,« je ponovil njegov poslušalec kot odmev in zraven tako tehtno prikimaval, kot bi bil nekaj takega že neštetokrat videl s svojimi očmi.
»In ki za to pot porabi — porabi —«
»Porabi za vsak kilometer sto frankov?«
je vskočil drugi.
»Ne, ne ne razumete me — temveč z neverjetno hitrostjo, kratko malo neverjetno, vam pravim! Ta granata bi sto milijonov — ne sto milijard — kaj bi vam pravil, noro dolgo bi letela do tja.«
Nisem več prenesel tega pogovora in sem pobegnil v jedilni voz.
SOODGOVORNOST
Ta neprijetni dogodek me je samo utrdil v prepričanju o moji krivdi. Ce bi bil buden do konca, bi se drvarnica gotovo ne bila vnela. Ali je potrebno posebej poudariti, da od tega trenutka nisem več zatisnil očesa? Kot nalašč požarov ni bilo nikjer.
Kmalu zatem me Je zadela nova nesreča. Poslovodja bližnje trgovine je poneveril večjo vsoto denarja, in zato so ga zaprli.
»Za to so krivi tudi kupci, ki so umazanemu trgovcu gledali skozi prste,« sem prebral v jutranjiku.
Slaba vest mi ni dala miru. Pri nepričakovanih srečanjih z miličniki sem nehote zardeval, ulice pa sem prečkal z visoko zavihanim ovratnikom.
Ko sem še nekajkrat bral o različnih utajah in poneverbah, sem zgubil še preostanek miru. Tako ni bilo mogoče več naprej.
Nekega dne sem z vzdihom olajšanja prestopil prag Javnega tožilstva, kjer so me napotili k odgovornemu tovarišu. Naštel sem mu vse požare in poneverbe, za katere sem se čutil krivega.
Na srečo nisem naletel na birokrata.
Sodnik me je pozorno poslušal in se nato poglobil v branje kazenskega zako-
nika. »Sedite, prosim,« je dejal z glasom, ki je izražal razumevanje za moj problem. »Potrudili se bomo in skušali za vas kaj storiti.«
OBIŠČITE OBRATE
HOTELA SLON
Mot*l - Rtstavracija -
Kavarna - Slalčlčarna B»r - Bife,
In se prepričajta o naših prvovrstnih specialitetah ter solidni postrežbi
^ihica poleg mene, ga ne bi nikdar smatral Sic Ca' LJUbim svojo ženo in otroka, er pa mj m Jasn0 zakaj sem se sploh v to pustolovščino.
Ma^° Sta se vračala po stopnicah, si je tvolgret prizanesUivo rekel: »Ce bi bil na Wafm mestu' dragi prijateljček, bi bolje ni ivi V vsem’ kar si trii dozdaj povedal, niti kanca resnice.«
Se Toda na glas ni rekel nobene. Ustavil slovo Pr6d vratarnico, potem ko se je po-Vr„, °d Krofta, vstopil in se usedel k vratarici. Trebila Je fižol.
(jjJ" Sta bila doma? — je vprašala. — Naj-sta hudo slabe volje zaradi kraje.
Ka.ipak, kajpak. Ali ste včeraj okoli sedeh tukaj?
ha~k	sm je sedel na tem stolu,
čr> „	sedite	zdaj	vi.	Pisal	Je	doma-
nalogo.
otrok!^j^?vide'1, loda^ 86 Rlta v™11® z ~~ Kakor zdajle vas vidim.
In ste Jo videli, ko Je čez nekaj mi-sama odšla?
ta 7J° me vprašal že monsieur Krof-novTin °Vorila sem mu. da Rite nisem po-thog videla. On pa Je rekel, da je to ne-tek «	118	setn 46 morala kam za trenu-
Prihai i'1* ali pa da nisem pazila, kdo Prav z	odhaja. Ne vem, morda	ima
videti	2(11 ^ mi, da bi Jo že moral?
vati	veste, da je moja služba opazo-
ter	111	Lindi, ki hodijo ven ali no-
šam »tv,zaradl ključev. In sploh, ob tej uri Vsa iziera'l doma, nikoli ne grem iz hiše. Pota opravim dopoldne.
— Ste kdaj naleteli na gospoda Krofta na	stopnicah iz	drugega	v	tretje	nad-
stropje?
— Ježeš, le kaj bi iskal tam gori? Ah, zdaj vem, kam merite . . . Zanima vas, če se	je sukal okoli male?	Ne	poznate	Rite,
to	se vidi! Zdaj	pravijo,	da	je bila tatica
in	pokvarjenka.	Ampak,	če	se je	res
slinil okoli nje ..
Maigret' si je prižgal pipo in se pošlo
vil.
XXX
— Torej, madame Inšpektorica Maigret? — se je pošalil, ko se je zleknil V naslonjač pri oknu.
— Torej, kar zadeva kosilo, se boš mo ral zadovoljiti z zrezkom in artičokami. Kupila sem že pripravljene. Naposled si lahko misliš, da nisem utegnila kuhati. Kadar ljudje začno šušljati...
— Kaj pa šušljajo? Pripoveduj po vrsti in lepo počasi, kako napreduje tvoja preiskava.	1
— Predvsem Rita ni bila služkinja.
— Kako pa veš?
— Vsi trgovci in branjevci tod okoli so opazili, da se ne spozna na štacuno. To je najboljše potrdilo, da prej ni nikoli nakupovala. Razumeš, prodajalci dajejo služkinjam popust, en sou na vsak frank, da bi vse kupovale pri njih. Zelenjadar tamle na drugi strani ji Je takoj ponudil ta odstotek, da bi Jo pridobil, pa Je kot tele zijala vanj. Kasneje je sama rekla, naj Ji da popust, da bo prihajala samo v njegovo prodajalno Stavim, da Jo Je kdo opo-
zoril, naj se ne razlikuje od drugih služkinj.
— Odlično. Pomeni, da gre za dekle iz dobre družine, ki je igrala služkinjo. Zakaj?
— Mislim, da Je študentka. Nekaj sosed je opazilo, da se rada zadržuje v trgovinah in lokaljh, kamor zahajajo tujci, Italijani, Madžari, Poljaki, prisluškuje, kadar govorijo po domače in se celo nasmiha njihovim šalam. Potemtakem študira Jezike.
— In kaj pravijo o tvojem oboževalcu in parka?
Ljudje so opazili, da Je čudak, več pa ne. Naposled je čudakov v Parizu kot listja in trave. Samo Jaz sem videla več. Ah, da, še nekaj: Gastonova služkinja tudi hodi vsako popoldne v park. Pravi, da Rita ne zna kvačkati, da se samo dela, da zna. Razumeš, samo kvačko je sukala, vzorec pa nikamor ni napredoval.
Maigret se je zadovoljno nasmihal, ko Jo je poslušal. Nekaj se je le naučila, ko ga je toliko let pozorno poslušala.
1T?	nl	'rse' P1-«*1 Rito so Imeli
Kroftovi služkinjo iz svoje domovine, pa so Jo odpustili zaradi neprimernega vedenja. e
— S Kroftom?
— Ne- Krofta, pravijo, Je pretirano za-ljubljem v svojo ženo. Tako je ljubosumen, da sploh nimajo obiskov, kaj ftele prtjateiljeiv.
VS*	, bfsedlien!®. resnično ali tamiš-
ljeno, objektivno ali potvorjeno, mu Je vseeno pomagalo, da je izpopolnil portret Ri-
te in njenega gospodarja. To pa pri preiskavi tudi nekaj pomeni.
—• Ker si zelo vešče opravila nalogo, ki sem ti jo zaupal, — je rekel Maigret in si znova prižgal pipo, —- ti bom namesto nagrade nekaj zaupal: krogla, ki je zadela in ubila neznanca na klopi, je bila izstreljena iz Ritine sobe. Tega mi ne bo težko dokazati z rekonstrukcijo. Sem že preveril. Smer krogle, izstreljene s tega okna, se ujema s položajem trupla in potjo krogle.
— Misliš, da Je ona ...
— Ne vem.
Vstal je in si zavezal kravato. Pomagala mu je obleči suknjič. Pol ure kasneje Je spet sedel v svoji pisarni in si nenehno brisal poten obraz. Bil je najbrž najbolj vroč dan leta. Težka sopara je obeftUa nevihto.
XXX
Minila Je ura in vse trt Maigretove pipe so bile vroče, pepelnik zvrhano poln,
beležnica pa počečkana z znaki. Kar zadeva inšpektorja, je miže na pol ležal v stolu in kot v snu videl vse, o čemer je premišljal.
Ce je bil Krofta vzrok za dekletovo izginotje, tedaj je kraja nakila bržkone prehuda obtožba.	v
Krofta se je obotavljal, preden je priznal, da je bil Ritin ljubimec. To lahko pomeni, da je bil naveličan pustolovščine in da je resnično imel kaj z njo, lahko pa je bila tudi navadna laž, če je opazil, ko je Maigret pobral gumb. Morda se je zbal,. da je vprašanje past.
Preden je Krofta priznal, da je skočil čez plot, je gumb ležal na podu cele štiri dni, soba pa Je bila videti, kakor da je vsak dan skrbno pospravljena
In zakaj Je šla gospa Krofta zjutraj na sprehod? Zakaj ni takoj pritrdila, da je slišala za zločin, če pa Jo je Maigret videl blizu ljudi, ki so se burno pogovarjali o dogodku?
Zakaj je Krofta vprašal vratarico, če je videla oditd Rito? Mar ga je zanimalo zato, ker je izgubil služkinjo ali ljubico? Kaj pa, če se Je želel zavarovati? Morda je slutil, da mu bo polioija zastavila isto vprašanje, pa Je hotel sugestivno vplivati na žensko?
Maigret se je nenadoma dvignil. Gora takih in podobnih vprašanj ga ni samo vznemirjala, zdaj Je čutil, da pritiska nanj kot plaz, ki grozi, da se bo'vsak hip utrgal in ga pokopal pod seboj. Kamorkoli se Je obrnil, povsod so prežala nanj nova vprašanja. Predvsem ga je mučilo: kje je Rita?
Je . pobegnila po umoru ali kraji? Ce pa ni morilka niti tatica, tedaj .-..
Sel je v šefovo pisarno, ne da bi poprej potrkal:
— Mi lahko podpišete blanko nalog za aretacijo? — je vprašal.
Preiskava ni napredovala, kakor je šef upal, zato ni ugovarjal. Medtem ko je podpisoval nepopisan list, pa je Maigret telefoniral domov:
— Pravkar sem o nečem premišljevala, — je vznemirjeno in zaskrbljeno omenila madame Maigret. — Pa ne vem, ali naj to povem po telefonu.
— Kar daj.
— Premišljevala sem, če se nisi nemara zmotil v domnevi, kdo je streljal z okna...
— Prav, nadaljuj.
— Lahko, da Je to storil njen delodajalec. Nenadoma me je presunila misel, kaj pa, če je dekle še v hiši?
— Hm.
— Pomisli, kaj pa, če Je kje zaklenjena? Morda mrtva?
-t- Je to vse? — je ironično vprašal Maigret, saj ni hotel priznati, da se je dokopala do istih sklepov kot sam.
— Spet se mi posmehuješ. Ali res na verjameš ...
— Skratka, prepričana at, da bi kazalo
preiskati hišo 17a?
— Vsekakor. Morda Je še živa.
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
Roman
IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
ROMAN IN NOVELA
24.1. 1968
TT
/J
ŽIVAL!
ČLOVEK-GOLA OP
Nekoč so kosmata bitja plezala po drevju, zdaj pa njihovi potomci ždijo po pisarnah tn parlamentih, v avtomobilih, reaktivnih letalih to vesoljskih ladjah ter živijo v zamotanih socialnih skupnostih, se poigravajo z visokimi mislimi, razisku-* jejo, odkrivajo. Izumljajo, razglabljajo ln sanjarijo.
Dosegli so že veliko, to priznava tudi angleški zoolog in raziskovalec življenjskih navad Desmond Morris. Kljub temu pa Morris, M je direktor londonskega inštituta za sodobno umetnost, v tem, tako uspešnem bitju z Imenom homo sapiens še vedno vidi žival, resda čudežno, "vendar polno živalskih nagonov, ki Jih ni mogoče izkoreniniti. Človek je ostal »gola opica«.
Konec prejšnjega leta je »Gola opica« zavzela londonske knjigarne, splezala na vrh lestvice bestsellerjev in se začela spakovati z naslovnih strani ameriške revije »Life«, italijanske »Epoce« in nemške »Quick«.
»Jaz sem zoolog,« Je svoje stališče v knjigi pojasnil Morris, »in gola opica je žival.« Potemtakem naj bi bil kot naravoslovec upravičen dajati izjave o tej živalski vrsti.
Doslej so se raziskovalci življenjskih navad omejevali na opazovanje živali, na primer sivih gosi ali zlatih ostrižev, in so le neradi tvegali izjave o analogiji s človekovimi navadami. Morrisu pa se zdi primerno, da zoološke metode raziskovanja življenjskih navad uporablja tudi pri goli opici.
Morris priznava, da je homo sapiens edinstven primer med 193 danes živečimi vrstami opic, ki jih je Carl von Li-nnč (1707 do 1778) označil za »primate«. Homo sapiens edini ni poraščen, poleg tega pa zna govoriti, ima največje možgane in največje spolne organe med primati. Človek je po Morrisovem mnenju najpametnejša in spolno najbolj aktivna opica
Londonskemu zoologu je popolnoma jasno, kako je do tega prišlo. Clovfekov prednik, ki se je preb 25 ali 35 milijoni let razvil iz plezajočih, poskakujočih praopic, je bil džungelski prebivalec, ki ga je pred približno 15 milijoni let neugodna sprememba podnebja pregnala iz pragozda v stepo, v kateri je mrgolelo nevarnih roparic.
Naši predniki so se hitro začeli prilagajati novemu načinu življenja. Začeli so hoditi zravnano, postali so hitrejši tekači njihovi možgani so se izpopolnili in^ njihove roke so se razvile v krepko opnjemal no orodje, ki je znalo izdelovati in uporabljati umetno orožje. Iz rastlinojedega gospodarja džungle se je razvila mesojeda
»roparska opica«, ki Je ▼ tropih zasledovala plen in se ušla ubijanja.
Ko so bili naši predniki še džungelski prebivalci, so se s svojimi samicami selili iz kraja v kraj. Ko pa so se preselili v stepo, »o samci postali lovoi, samice pa so začele ostajati »doma« In skrbeti za mladiče. Postali so torej zveri z dvojno osebnostjo: roparski primati, ki pa so znali kresati ogenj in so se tako povzpeli na stopnjo kulturne opice, ki je bila že pripravljena na »dramatični napredek, ki jo je v 500.000 < letih pripeljal od prižiganja tabornega ognja do Izstreljevanja vesoljskih ladij«.
Opičji lovec ni bil že od vsega začetka zadovoljivo opremljen za nevarno življenje na stepskih tleh. Ker je bil neprestano na lovu in se je veliko gibal, se je moral varovati pred preveliko vročino, kar je bilo po Morrisovem mnenju odločujoče za spremembo roparske opice v »golo opico«. Prav tako njegove mišice niso bile kos naporom, zato se je nujno morala povečati zmogljivost njegovih možgan. To se je tudi zgodilo: roparska opica se je spremenila v »otroško opico«. Otroška doba golih roparskih opic se je zelo podaljšala, da so se mladiči lahko čimveč naučili od svojih staršev
To je seveda pomenilo, da sta morala opičji samec in samica živeti v tesni, trajni zvezi. Morala sta se zaljubiti drug v drugega in biti drug drugemu zvesta. Ljubezen in zvestoba sta bili po Morrisovem mnenju mogoči le pod enim pogojem: »Spolnost je postala še bolj spolna.«
Medtem ko drugi primati svoj nagon ob ohranitvi vrste sprostijo v sedem do osem sekund trajajočem parjenju, je »nagec« s svojimi občutljivimi rokami in kožo razvil zamotan snubitveni in paritveni obred, ki očitno ni namenjen samo oploditvi.
»Ta biološko utemeljena, v zgodovini globoko ukoreninjena lastnost naše vrste« naj bi — tako razlaga Morris — »predvsem poglobila parjenje v tem smislu, da obema partnerjema prinaša zadovoljstvo« Vendar pa Morris v vseh navadah golih opic še vedno opazi prastaro nasprotje, ki ga ni moč izbrisati: na eni strani kulturna opica, ki je olikana, na drugi pa roparska opica, ki jo pretresajo nagoni.
Monogamnost, začinjena z obilico pri vlačnih spolnih znakov ; golota z delno po raščenostjo, dišave, ustnice, prsi), bi po polnoma ustrezala naravi kulturnih opic toda neukrotljivi nagon roparskih sestra pogosto prevlada.
Tudi v oblačenju lahko zasledimo protislovja: obleka, to je, figovi listi in pred-
pašniki. Je prvotno prikrivala dele telesa, ki jih naši predniki niso hoteli dati na ogled vsakomur. Dandanes pa obleka pogosto samo poudarja spolne draži, na primer stezniki pri damah in podložena ramena pri gospodih.
Opica ostane opica. Civiliziram prebivalec asfaltne džungle dokazuje to tudi s svojim napadalnim ali pomirjevalnim vedenjem, s svojimi grožnjami ali ponižnostjo. šimpanz pokaže močnejšemu tekmecu podložnost tako, da mu ponudi roko. Tudi človek pozna pomirjevalni učinek rokovanja in mu dodaja še znak, ki ga ne pozna nobena žival' nasmeh.
živalski nagoni obvladujejo lastnika hiše, ki na vrata pritrdi ploščico s svojim imenom, avtomobilista, ki v svoje vozilo obesi talisman, uradnika, ki na svojo pisalno mizo postavi družinsko fotografijo. Vsi ravnajo natanko tako kot pes, ki dvigne nogo in pusti za seboj svoj »aromatični« znak: svoja ozemlja označujejo s svojimi osebnimi znaki.
Popolnoma živalsko ravna gola opica tudi takrat, ko grozi, se bori ali napihuje, da bi prestrašila nasprotnika ali ugajala drugemu pripadniku svoje vrste in dosegla zmago brez prelivanja krvi. »Pri višjih življenjskih oblikah so grožnje skoraj popolnoma nadomestile resnični boj. Cim nevarnejše je orožje, tem močnejši morajo biti zapahi, ki ovirajo njegovo uporabo.« To je pravi zakon džungle, ki ga tudi gola opica upošteva — vsaj v, vsakdanjem življenju. Od jeze zardi in začne sunkovito dihati, topota z nogami, grbanči čelo in stiska pesti — seveda v vami razdalji od nasprotnika. Ge pa že udari, tre ščd po mizi ki ni nevarna
Se bolje gola opica obvlada pomirjevalne znake Poveša oči, priklanja se, vrže se na tla in svojemu gospodarju poljubi čevelj. V posebno čisti obliki so taki pomirjevalni gibi izraženi v verskih obredih Gola opica poskuša pomiriti vsemogočno bitje, ki ga je sama iznašla Zoolog Morris ve čemu.
Opičjim tropom v gozdu je vladal en sam tiran, ki pa je moral ob selitvi na stepo svoje mesto odstopiti potrpežljivej-šemu voditelju, katerega načelo je bilo sodelovanje vseh članov tropa. Pri tej zamenjavi vlog, ki je sicer ustvarila ugodna tla za socialni razvoj ljudstva golih opic pa je nastala nekakšna kulturna praznina: »Iz starega, pragozdnega časa je namreč še vedno ostala potreba po vsemogočnem bitju, ki bi svojo vrsto držalo v šahu.« Vrzel so gole opice zamašile tako, da so si izmislile boga
* • ■ 2
LJUBEZENSKE IGRE PRI LJUDEH IN OPICAH: Seks mora postati bolj vabljiv
STRAHOVI
SE
«
V pisarna rosenheimskega odvetnika Sigmunda Adama so se dogajale nenavadne reči: varovalke so pregorele, svetilke ugašale in pokalo je kot ob kratkem
stiku.
Električar Bauer, ki ga je odvetnik poklical na pomoč, je najprej mislil, da ga imajo za norca, saj je bilo treba žarnice samo priviti, pa so spet svetile. Ko pa je stopil z lestve, in so žarnice ponovno brez kakršnega koli razloga ugasnile in se zavrtele za 90°, je bil prepričan, da gre za čarovnijo.
2e spomladi leta 1967 Je imel odvetnik težave s svojim telefonom: zveza je bila pogosto prekinjena sredi pogovora, računi so bili nerazložljivo visoki in ne da bi kdo klical, so zvonili vsi štirje telefonski apa rati hkrati. Podjetje Siemens je več tednov pregledovalo napeljavo, pa ni moglo naj ti nobene napake.
19. oktobra lani, ko se je odvetnik ravno posvetoval z davčnim svetovalcem, je odvetniška pripravnica Annemarie Scha beri opazila, da se števec za medkrajevne pogovore premika, čeprav ni nihče telefo niral. Medkrajevna linija je bila mrtva, števec na krajevni pošti pa je v tistem ča su zabeležil poziv številke 0119, na kateri je mogoče izvedeti točen čas. Tistega dne se je odvetnikov sum, da vsa zadeva ne more biti nekaj običajnega, spremenil v gotovost.
Podobnega mnenja je tudi freiburški profesor dr med in phil Hans Bender predstojnik inštituta za mejna področja psihologije m psihične higiene. Znanstve nik, ki predava na edini nemški katedri za parapsihologijo in ki že desetletja zasleduje vse strahove, ima skoraj pošastna
dogajanja v Rosenheimu za »popolnoma edinstvena«.
Elektrotehniki so hoteli priti rosen-heimskim strahovom do živega z načrtnim zasledovanjem. V odvetnikovo stanovanje so prinesli kable, ampermetre in druge merilne instrumente ter jih priključili na električno napeljavo. V štirih tednih, ki so jih preživeli v odvetnikovem stanovanju in pisarni, niso videli samo razbitih žarnic in slišali samo pokanja. Njihov vodja Paul Brunner je videl tudi, kako se je oljnata slika, ki predstavlja lilije, marjetice in zvončnice, »zelo hitro zavrtela za približno 320°, tako da se je žica, na kateri je visela, navila okoli kavlja«. Slike se ni dotaknil nihče, kajti Brunner je stal samo meter od nje in se pogovarjal z Annemarie Schaberl, ko se je to zgodilo.
Medtem ko so tehniki zamenjavali m pečatili varovalke, so pisarniški uslužbenci začeli zapisovati nenavadne dogodke. Nastali so obsežni seznami, v katerih lah ko, na primer, beremo: svetilka v predsobi niha tako močno, da zadeva ob okvir vrat, iz kopirnega stroja, ld ga Je podjetje »Lumoprint« že dvakrat popravilo, teče ali brizga črnilo
Najbolj grozljivi pa so bili podatki, ki jih je zapisoval električni merilni instrument. Jakost toka se je večkrat povečala kar na 50 amperov (normalna jakost znaša največ 10 A). Sunki toka so se časovno večkrat ujemali z nihanjem slik ali lestencev
Ker so bile varovalke in merilne na prave zapečatene in je bila tako vsaka goljufija izključena, so morali elektrotehniki počasi opustiti svojo domnevo o napaki v električni napeljavi. 21. decembra je
Paul Brunner direkciji rosenheimske elektrarne poslal 26 strani dolgo poročilo, v katerem ugotavlja, da je bila napeljava že od vsega začetka brezhibna in da »fenomenalne pojave verjetno povzročajo tehniki za sedaj še neznane sile«.
Kakšne so te nenavadne sile, bi zelo rad dognal tudi profesor Hans Bender, ki si je 1. decembra prišel ogledat stanovanje, v katerem straši. Benderjeva znanost, parapsihologija, ki proučuje pojave, kot so telepatija, jasnovidnost in psihokineza — premikanje predmetov brez znanega fizikalnega vzroka, je danes še zelo sporna. Zaradi tega je freiburški profesor še posebej vesel »popolnoma edinstvenega« rosenheimskega primera, saj je merilna naprava, ki je zabeležila odklone jakosti toka, končno »podala objektiven dokaz za obstoj spontane psihokineze«
O tem, kako do takega nenavadnega pojava pride, tudi Benderjeva znanost ne ve mnogo povedati. Iz izkušenj je mogoče sklepati le to, da je mladina v puberteti še posebej psihokinetično nadarjena. Tudi v Rosenheimu so luči začele nihati le takrat, kadar je bila v bližini Annemarie Schaberl. Ko je odvetnik svojo pripravnico poslal na dopust, so slike visele naravnost in luči mimo svetile. Annemarie Schaberl sicer ni več v puberteti, vendar jo je po mnenju profesorja Benderja močna notranja napetost napravila za dobrega medija.
Kljub znatni materialni škodi, ki jo je povzročila nenavadna nadarjenost gospodične Schaberl, bo le-ta še naprej obdržala svoje mesto v odvetnikovi pisarni. Sigmund Adam, ki se je precej ukvarjal z okultnimi vedami, namreč ne bi rad izgubil »takega strahu.«
Delo,	ki	ga ni	treba	posebej
Čez	mesec	dni	izide	prva	knjiga
/ >
«
r	\
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE razpisuje prednaročilo
CHARLES DE GAHEEE: VOJNI SPOMINI V TREH KNJIGAH
Posebna draž teh spominov Je v tem, da je
De Gaulle ena od redkih osebnosti v današnjem političnem svetu, ki stoje - prav tako kot v času druge svetovne vojne - na čelu države Spomini že jasno nakazujejo, kaj bo pomenila Francija pod vodstvom De Gaulla po koncu II svetovne vojne
Bralci, ki zasledujejo sodobna dogajanja v svetu, bodo lahko spremljali In vzporejali uresničenje nekaterih De Gaullovih idej, do katerih je avtor prihajal postopoma, tako kot se je vojna približevala svojemu koncu.
Spomini pomembnih osebnosti so zmeraj neke vrste zrcalo, ki odsevajo podobo avtorja, njegov značaj, njegovo pojmovanje sveta, politike, zgodovine itd. To še posebej velja za De Gaullove spomine.
To odlično delo velikega državnika izide v sodelovanju z beograjskim založniškim podjetjem »PROSVETA« in s skupnim uvodnim komentarjem.
Vse tri knjige bodo obsegale okrog 1700 strani, knjige bodo vezane v celo platno.
Format knjig: 14 x 20 cm. Prva knjiga izide konec februarja, ostali dve pa v naslednjih mesecih. Cena za srbskohrvaško in slovensko izdajo je v prednaročilu ista.
I
CENA ZA VSE TRI KNJIGE JE V PREDNAROČILU 240,00 N DIN. Naročniki imajo ugodnost 10-mesečnega obročnega plačevanja po 24,00 Ndin. Po izidu bodo knjige znatno dražje. Opozarjamo, da bo naklada omejena. Pohitite. Prednaročila zbirajo do konca februarja vse knjigarne in zastopniki založbe. Naročila sprejema tudi uprava založbe, zato* izrežite priloženo naročilnico in jo pošljite v pisemski ovojnici na naslov;
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE LJUBLJANA - Mestni trg 26
NAROČILNICA
Nepreklicno naročam:
DE GAULLE, VOJNI SPOMINI l-lll
Vezano v platno, cena 240,00 Ndin.
Naročnino bom plačal v enem znesku ali ▼ 10 obrokih po 24,00 Ndin
Knjige pošljite na naslov: službovanja — stalnega bivališča (Neustrezno prečrtajte.)
-, dne
fi.............
Ji
l
16
TT
24. I. 1968
ZNANOST
TEHNIKA
SPRETNOST
ZNANOST
TEHNIKA
>
A. TULLMANN: LJUBEZENSKO ŽIVLJENJE
INDIJSKA „ZENANA”
Kor J« prt motoamedaocah harem, to )* pri Indijcih senena. T\zdi šemama J* prostor bivališča, ▼ katerem žene odJdčndh kast preživljajo svoje dneve. Ce pride t hišo gost, se ženske sploh ne po-kažejo- Na oasto gre odlična Indijka pokrita, »voj šari si potegne globoko na obraz, da ga moški ne vidijo.
Poligamija je bila v Indiji dovoljena tako mohamedancem kot hindujcem, vendar je dandanes selo redka. Pravzaprav Jo najdemo še samo pri bogatih ali knežjih Indijcih. Gospodarski položaj tudi tokaj ne dovoljuje moškim, da bi se ženim po verskih zakonih. Tako se ženi v taki hiši ni treba boriti za moževo naklonjenost s kako tekmico, vendar pa je njeno življenje vseeno nadvse enolično in okovano s spone tradicije. V indijski zgodovini je seveda dovolj knezov, ki so se razen z državniškim delom odlikovali Se z zemanami. Take razkošne zenane Je mogoče še zdaj občudovati v Številnih Praznih palačah in obiskovalca, ki išče fantastiko, • svojimi marmornatimi dvoranami, čudovitimi okmd in hladnimi ba-
zeni ne razočarajo. Knezi kr radie »o bik v njih resnično obdani ■ množico žensk, namreč s »vojimi ženami in njihovimi Služabnicami.
Indijska zakonodaja Je dopuščala poligamijo samo bogatejšim kastam. Najnižja kasta, šudra na primer, je imela predpisano eno samo ženo — saj šudra si več žena tudi ne bi mogel privoščiti. Kasta trgovcev in kmetov, vaišja, Je smela imeti eno ali dve ženi. Pripadniki bojevniške kaste, v katero so sodiM večinoma tudi maharadže, so smeli imeti po dve ali tri žene. To Je bila kasta kšatrijev, ki Je veljala tudi za plemiško kasto. Naj višji kasti, brahmanski ali duhovniški kasti pa so bile dovoljene štiri žene. V vsaki kasti so sčasoma nastale še podkaste, ki so se spet izolirale in ustvarile svoja pravila, tako da se je število kast pomnožilo. Modema Indija, ki skuša zabrisati delitev po kastah, je tudi poligamijo praktično že prepovedala.
Na dlani je torej, da vse ženske, ki so se gnetle v ogromnih zenanah nekaterih
indijskih knezov, niso bile oficialne soproge, marveč etranske žene in sužnje.
Na otoku Bali, kjer se je hinduizem izjemoma skoraj do danes ohranil, je bilo mnogozakonstvo zelo razširjeno. Vicki Baum je opisala tak »puri«, kot se tamkaj imenuje zemana:
»...Jata belih golobov se je odlepila od zemlje in krožila nad purijem badun-škega kneza. Bernis, najlepša stranska žena, Je pogledala v nebo. Sužnja Muna ji je neumorno česala dolge lase.
gospodarica je najiepša, rodila bo močnega, lepega sina in knez jo bo povišal v prvo ženo,’ je rekla sužnja.
.Pojdi,’ je rekla Bemis, .pusti me samo, ne morem te prenašati.’ Dvanajst mesecev je bila že žena mladega kneza Alija, pa še ni imela otroka. Knez je že dolgo ni obiskal. Bilo je čudno, da niiti ena njegovih dvaindvajsetih žena ni rodila otroka. Na dvoriščih in v stranskih hišah purija je sicer mrgolelo otrok, vsi ti dvorjani, služabniki, sužnji so imeli otroke. Samo hiše, kjer so prebivale knežje žene,
so bile tihe in so pogrešale tapkanja otroških nožič. Bemis je ljubkovala svojo koto, ki je bila lačna. Objela Je ovoje prsi, Id so jo včasih skelele kot od neznane bolečine.
Bemisina hiša je bila ena najilepših. Knez Je svojo najlepšo ženo obdajal z vsem, kar sl je želela, in ji dal mesto, ki ji Je šlo, saj je bila iz plemiške družine. Toda prve žene, ki je morala biti iz njegove kaste, si še ni bil izbral.«
Na Baliju pa žene v purijih niso bile tako od sveta odrezane kot v Indiji. Smele so na ples:
»Pred glavnim vhodom so se zbirale žene,	ki	so prihajale iz svojih	balčjev,
obdane s služabnicami. Bile so čudovito oblečene, v dolgih sarongih, in kot pisani ptiči	so	cvrkotale, se hihitale	in	si kli-
cale, se ljubosumno ali občudujoče gledale in	si	otipavale oblačila. Oči	so	jim sijale.	Da	so se smele pokazati	očem dru-
gih moških, je bila prijetna sprememba v njihovem enoličnem dvornem življenju. Knez se je smehljal svojim ženam, ki so se postavljale v sprevod in jim zaklical pozdrav. Bile so lepe in njegove oči so zadovoljno počivale na njihovi lepoti. .Dišite kot cvetlični vrt’, jam je rekel. Zene so se zahihitale šali svojega gospoda.«
Poligamija je bila razširjena tudi v Vietnamu, na Kitajskem pa je bilo še v začetku tega stoletja kakih 65 odstotkov poligamnih zakonov. Danes, seveda, je na Kitajskem vse drugače, kakor pa je bdio v davnih časih, opisuje Pravdin v svoji knjigi »Dediščina Džingiskana«. V Mongoliji se je namreč uresničila fantastična predstava s pravljico in pretiravanjem,
ki Jo imamo o orientalskem haremu. Ko Pravdin opisuje dvor Kublajkana iz dinastije, ki Jo je bil ustanovil Džingiskan, pravi med drugim:
»Vsaka njegovih štirih glavnih žena ima velik ordu, toda ta ordu ni več šotor, marveč palača. V njej je tristo naj-lepših devic služabnic, z dvorjankami, evnuhi, paži, tako da ima dvor vsake od štirih cesaric kakih deset tisoč ljudi. Kan ima razen tega še mnogo stranskih žena in priležnic, ki mu jih vsake dve leti izbirajo posebni uradniki po provincah. Pripeljejo mu 400 do 500 lepotic na dvor in po natančnih preiskavah izločijo 30 ali 40, ki pridejo . v roke dvomim damam, da jih zlasti ponoči opazujejo, ali nimajo kake skrite telesne napake, ali mirno spijo, ne smrčijo, je njihova sapa čista in kak del telesa nima neprijetnega vonja. Tiste, ki so prestale ta strogi izpit, razdelijo v skupine po pet in vsaka skupina ima tri dni in tri noči sobno službo pri njegovem veličanstvu.«
Pa ne samo cesar, vsi mongolski in kitajski mogočniki, ki so imeli dovolj pod pelcem, so smeli imeti toliko žena, kolikor so jih lahko hranili in oblačili! Bogataši so to priložnost izkoriščali, zato pa je reven Kitajec lahko ostal samski tja v visoko starost, dokler ni Zbral potrebne vsote za nakup žene.
Se besedo o »velikih družinah« v vzhodni in južni Aziji. To so bile nekake zadruge, v katerih so živele družine skupaj v dobrem in zlem in so štele tudi do sto članov ali več. Nastale so zaradi varstva In gospodarstva, kot »obrambna zveza«.
Ko smo torej ugotovili, da je mmogo-zakonsfcvo doma predvsem pri kulturnih
U
Prizor iz zenane indijskega kneza, okoli 1150
ljudstvih Azije, velja še omeniti, da so bili poskusi uvajanja take oblike zakona znani tudi v Evropi in Ameriki — na koncu srednjega veka je neka verska sekta v nemškem Munstru hotela uvesti poligamijo v krščanstvo, kar se je končalo s krvjo in mečem, v ZDA pa so mormoni v preteklem stoletju hoteli uveljaviti to pravico v »Cerkvi Kristusovi svetih poslednjih dni«, kar se je tudi končalo ■ uradno prepovedjo leta 1890.
PRIHODNJIČ: PROSTITUCIJA
TA NAŠ ZANIMIVI SVET
Največja stolpna ura v Evropi kaže čas na cerkvi sv. Petra v Ziirichu, zgrajeni ▼ 13. stoletju. Številčnica ima ▼ premeni 8,67 metra. Zadnja desetletja žene uro elektrika.
Rekord v dolgoročni funkciji med evropskimi politiki ima prav gotovo švedski ministrski predsednik Tage Er-lander. Na čelu vlade je neprenehoma že od oktobra 1946, torej dobrih 21 let.
V srednjeveških angleških cerkvah je stala okovana skrinja, v kateri ao shranjevali liturgične predmete, pokrov pa Je hkrati služil za preizkušnjo mladih nevest. Ce
kandidatinja za zakon ni mogla z eno roko dvigniti okoli 15 kilogramov težkega pokrova, je to pomenilo, da ni še dovolj močna za opravljanje gospodinjskih del in poroko je bilo treba še za nekaj časa odložiti.
Chevalier de Gallardon, konjušnik francoskega kralja Ludvika Filipa je pozval na dvoboj Eugena de Godechar-Ieea samo zato, ker mu je poslal kuverto, zaprto z lepilom in ne s pečatnim voskom. Prav tedaj so se začeli v Evropi uveljavili modemi pisemski ovitki z lepilom, a sum, da je pošiljatelj zalepil kuverto z jezikom, je navdal imenitnega konjušnika s takim gnusom, da je hotel oprati sramoto v dvoboju.
VSE TO JE ŽE BILO V STAREM VEKU
AVTOMATI NISO NIC
NOVEGA
»Avtomatična svečenica«, zasnovana na zračnem pritisku, ki ju je že v 3. stoletju pred našim štejem skonstruiral Filon iz Bizan oa.
PREPROGE NA STOPNICAH
Živimo v »stoletju avtomatov«. Samodejni stroji vedno boj posegajo v proizvodnjo in pisarniško poslovanje. Računajo, dajejo v drobcu sekunde dragocene statistične podatke, odgovarjajo na različna vprašanja. V popolnoma mehanizirani proizvodnji izdelujejo v nekaj minutah predmete, ki jih je človek nekdaj trudoma ustvarjal dneve in dneve. S tem izpolnjujejo prastari sen, jda bi se človek osvobodil sužnosti enoličnega dela, da bi delali zanj stroji in mu pustili več časa za druge, primernejše naloge.
Da bomo razumeli odnos do dela in strojev, ki naj bi delo olajšali, v antiki, moramo vedeti, da v starih časih niso videli v sužnjih ljudi, ampak brezpravna bitja, ki so morala delati. Bili so le oblika energije za ta ali drugi posel. Ker je bilo te zastonjske delovne sile povsod dovolj, se jim ni zdelo potrebno izmišljevati si stroje, ki bi prevzeli njihovo delo. Cernu bi uporabljali silo pare ali kako drugo energijo, kar bi bilo zapleteno in drago, da bi nadomestili sužnje?
Ni pa dvoma, da so že stari Grki poznali moč pare, vendar je niso izkoriščali. S temi vprašanji se je ukvarjal posebno fizik Heron,	ki je	živel v	Aleksandriji	okoli
leta 100 po našem štetju. Skonstruiral je »parno kroglo«, prvi parni stroj na svetu.
V kotlu, ki ga je na zgornji strani zapirala plošča, je zavrel vodo. Po cevki je para iz kotla prodirala navzgor v votlo kroglo, vrtečo se na osi. Iz te krogle sta štrleli spet dve cevki, katerih konca sta bila zakrivljena v nasprotni smeri. Skozi nju je para uhajala na prosto in krogla se je zaradi protitlaka vedno hitreje vrtela. V bistvu je bil Heronov aparat, imenovan »aelopile«, parna turbina. Prvo moderno	parno	turbino	je šele osemnajst
stoletij za njim zgradil	švedski inženir	de Laval.
Še za druge izume, ki jih danes na splošno uporabljamo, smo dolžni zahvalo Heronu. Tako na primer za »Heronovo kroglo«, pri kateri iztisne zračni pritisk iz steklenice tekočino. Pri vsaki steklenički parfuma, pri medicinski pipeti in še marsikje je uporabljen ta princip. Tudi prvo brizgalno, podobno gasilskim na starih slikah, pri kateri dva	moža	mukoma premikata	dolgo
palico sem in tja, je izumil že Heron.
V svoji knjigi »De automatis« (O avtomatih) opisuje priprave, ki so že tedaj nadomestovale človeško delo.
Vse se v glavnem sučejo okoli svetišč in so verjetno že v tedanjih časih veljale bolj kot zanimivost in ne potreba.
Na stopnicah svetišč so tedaj prodajali vernikom blagoslovljeno vodo. Heron je skonstruiral v ta namen avtomat: novec, ki ga je vernik sicer stisnil v roko prodajalcu, je vrgel v aparat. Zaradi teže padajočega kovanca se je za trenutek odprl ventil in določena količina blagoslovljene vode je pritekla v podstavljeno stekleničko.
Podoben avtomat opisuje že Filon iz Bizanca, grški inženir, ki je napisal v 3. stoletju pred našim štetjem delo »Mehanike syntaxis« v osmih knjigah. Tu je vrgel kupec v nekakšen lijak kovanec, ki je odprl ventil, voda je stekla na žlico, ki se je zaradi teže vedno bolj povešala in tako s prenosom preko žice ne samo zaprla ventil, ampak odprla tudi okence, skozi katero je mehanična roka pomolila košček plovca, ki so ga tedaj uporabljali namesto mila.
Znamenita je tudi Heronova naprava, s katero je hotel olajšati svečenikom delo pri odpiranju in zapiranju tempeljskih vrat in s tem seveda poskrbeti za primeren učinek nri vernikih.
Grški učenjak Straton iz Lampsaka je že leta 275 pred našim štetjem odkril zakon o razširjanju zraka pri segrevanju. Na podlagi te ugotovitve je Heron zasnoval svoj avtomat za odpiranje in zapiranje vrat. Ce so na votlem oltarju prižgali žrtveni ogenj, se je zrak v notranjosti segrel in začel po neprodušni cevi učinkovati na posodo pod oltarjem, do polovice napolnjeno z vodo. Pritisk je pognal vodo spet skozi cev v novo posodo, podobno vedru. Zaradi vse večje teže je vedro na posebnem vzvodu lezlo navzdol in navijalo s tem na valj verigo, povezano s podzemeljskima podbojema vrat. Ta sta se zavrtela in odprla vrata, Iti jih je zapirala natanko izračunana protiutež na vrvi.
Spet zasledimo nekaj podobnega pri Filonu iz Bizanca. Tudi pri njem je bil votli žrtvenik s kratko cevjo povezan s posodo pod zemljo. Ko se je zaradi ognja na oltarju zrak v votlem prostoru segrel, je njegov pritisk iztisnil žrtvovanju namenjeno vino iz posode in ga skozi cevki/ ki sta jih držali v rokah lutki v podobi svečenikov, polil po ognju in ga pogasil. To je veljal kot znak, da so bogovi sprejeli žrtev.
i^lllNIIIIIIIHIIIIII||||l|||||||||||||||||||||ll||j|||||l||||!j||||||||j|||||||tll|[|||j|||lllllll|j|ll|||Ktl|tui|jH|||[|||||H[||H||Hl|||||ll||||j|||lH|||||||||HH|||||i|||l|||IIH|HIIIIIIIIIII   IIIIIIIUIIIIIIIIII Illll  ....................................................................................................................................................................................  IIIIIIIIIIIIIIIIIII1H1I#
ZAUPAJ SE Ml
NAREDI Sl SAM
Preproge — tekači iz buildeja, sisala, velurja afli umetnih vlaken ščitijo stopnice, Jiih lepšajo in blažijo ropat prt hoji. Preden kupite preprogo, izmerit« višino ln širino posamezne stopnice, ob« meri seštejte In pomnožite s številom stopnic. Tako dobimo dolžino tekača, M jd dodamo še kakih 50 centimetrov »za vsak primer«. Dodatnih 50 centimetrov Je namenjenih tudi za zaščito preproge, M Jo od časa do časa potegnemo za kak« 4 centimetre niže, da se bolj enakomerno obrabi.
Preprogo najbolje pritrdimo na stopnice s kovinskimi cevmi, ki so s stopnicami povezane s posebnimi vijaki. Vse potrebno okovje lahko kupimo v trgovinah s kovinsko galanterijo.
Držala za palice pritrdimo na vsako stopnico nekako dva centimetra od navpične stranice stopnice. Tako bo preproga dobro pritrjena. Palice naj na obeh straneh gledajo približno 5 centimetrov čez rob tekača. Da zaščitimo preprogo na robovih, podložimo klobučevinast trak.
Zgornji rob tekača pritrdimo na stopnice z vijaki, spodnji rob pa zavihamo in napravimo nekako »zanko«, skozi katero potem potegnemo spodnjo palico in Jo pritrdimo na stopnico. Tako lahko preprogo tudi po potrebi napenjamo.
Nekoliko bolj zaleteno je polaganje preproge na zavite stopnice. Tu mora tekač imeti na notranji strani stopnic primemo gubo, ki jo zavihamo na notranjo stran ob navpično stranico stopnice, (glej Sliko). Ko vse gube pravilno naravnamo in preproga lepo leži, gube prišijemo z zvito širvanko, nato pa pritrdimo še paMce.
Kdor zdravje ljubi, ne pije veliko. 0 Če pa pije,	I
pije Hermeliko
zelenik
in mnogoter rož po zerrJi
1 Hcrmclik3
c nniinicnitncj
DAMA
TOVARNA RASTLINSKIH SPECIALITET
Hočem biti edina
Lani sem se zaljubila v fanta iz sosednjega kraja. Tisti čas ml je pravil, da me ima rad. Toda kmalu sem izvedela, da ima poleg mene tudi druge. Ko sem izvedela prvič, sem ga mislila pustiti. On pa se mi je samo smejal in rekel, da sem jaz »ta zaresna«, z drugimi se Pa samo šali, kadar me ni zraven in mu Je dolgčas. ^°da potem sem od znancev izvedela še za nekaj drugih, s katerimi se je zabaval. Vsakič, ko mu to oponesem, pa me zavrne enako:	»Ti si
Prva in prva boš ostala.*
Toda meni ni do tega, da M bila prva, ampak hočem biti edina. Zdi s«, da pri mojem fantu, čeprav Je star
že več kot dvajset let, to ne bo mogoče. Svetujte mi, kaj naj storim!
ENA OD MNOGIH
Res Je, da mnogoženstvo ni prijetna reč, tudi ob tolažbi, da si »ta prva«. Res pa Je tudi, da veste vse o »ta drugih« pravzaprav le iz opletanja zlobnih jezikov, ki znajo nepomembne reči take imenitno napihovati.
Najbolje bo, da se na primeren način sami prepričate. Denimo, da se boste za nekaj uric prelevili v vohunko .. Včasih je dovolj le nekaj uric ob koščku ženske spretnosti, pa se na videz nerazvozljive skrivnosti razvozlajo, kot bi trenil. Potem odločajte!
Želim si otroka
Poročena sem že enajsto leto in še vedno nisem zanosila. Na pregledu sva bila že oba z možem. Zdravniki nama zatrjujejo, da sva zdrava in bi najbrž lahko imela otroke. Toda kaj pomenijo vsa zgotovila, ko pa se kljub temu ne uresničijo?
Kaže, da to moža ne bega preveč, sama pa si tako želim otroka. Pomišljala sem že na umetno oploditev, toda mož nikakor ne privoli. Naj se pri šestintridesetih letih ločim zgolj zavoljo tega ln poskušam srečo z drugim moškim? Misel se mi upira, toda prav tako se mi updira pogled v prihodnost brez otroškega smeha v hiši. Včasih že obupujem, a rešitve ne najdem. Kaj menit« vi?
ŽELIM POSTATI MATI
Vprašajte ob priložnosti moža, kaj meni o možnosti, da bi posvojili enega neštetih otrok brez staršev. V centru za ^ooialno delo vaše občine vam bodo vedeli o tem povedati nadrobno in vam tudi prav svetovati. Toda ne odlašajte predolgo! Ob posvojenem otroku bo:te laže čakali na lastnega »za-poznelčka«, kajti zanj še zdaleč ni prepozno. Osebno poznam mnogo žensk, ki so prvič zanosile še pozneje.
•
Ljubljenka
2e ko sem bila majhna deklica, so mi vsi pravili, da sem lepa. V šoli sem bila vodno ljubljenka profesorjev in sošolcev. Zdaj sem stara sedemnajst let in »i želim resnična ljubezni, kot so Jo
doživele že skoraj vse moje prijateljice.
Toda bojim se. Vse preveč fantov gleda za menoj. Kako naj izberem pravega, ko pa ne bom vedela, kaj ga privlači k meni? Ce bo to le moj obraz — mi ni do take ljubezni. Veste vi za recept, po katerem bi spoznala pravega?
VRTNICA 68
Najboljši recept je to pot čakanje. Leta vam bodo morda vzela kanček lepote in prinesla kanček pameti. Ko bo primemo ravnovesje doseženo, vam tudi Helena ne bo več potrebna.
emancipacija
2e nekaj let sem zaposlena v večjem podjetju. Otroci ho-
dijo v šoto in so že napol
odrasli, tako da z mojo službo že nekaj časa ni nobenih problemov več.
Nenadoma pa so se v našem podjetju odločili preiti na deljen delovni čas. Ker je mož še vedno zaposlen po starem, pomeni to, da me praktično nobeno popoldne v tednu ne bo doma.
Zdaj mož vztraja, naj službo pustim ki m rajši posvetim gospodinjstvu, saj »o nam prošti popoldnevi mnogokrat veliko pomenili. Sama sem se medtem navadila svobode, družb« kolegic in kupčka lastnega demairja, kar v modernem izrazoslovju pomeni emancipacijo. Vsemu temu bi »e le s težavo odrekla. Zdaj omahujem med svojo svobodo in moževo željo. Pri čem naj popustim?
ZAPOSLENA ZENA
Pri tistem, kar bo močnejše. To morate odločiti eemi s seboj. Ce sit« se zaposlili le »ato, ker ste potrebovali denar in ne svobodo, pa zdaj denarja ne potrebujete več, prisluhnite še enkrat možu in premislite. Ce pa vam zdaj poklic pomeni osebno zadovoljstvo in vam je življenjska samostojnost potrebna, ostanite v službi.
Že dve proti enemu
Ob pismu okorelega samca se oglašam s prošnjo m nasvet. Sem sama, vdova. Zato mi Je včasih pošteno dolgčas. Pa sem se namenila oddati eno sabo. Mislila sem: Dobila bom poštenega starejšega podnajemnika, pa bova včasih malo poklepetala. Seveda je bilo dosti kandidatov. In nazadnje g« Je
vsak izgovarjal, češ da se boji, da ga bom na vsem lepem spodila — in predlagal, naj s« poročiva. Ker tega namena nimam, seveda nikoli ni bilo nič. Vidite, kakšni špetoulantje so moški: zastonj služkinjo, pokojnino in glavno stanovanje ...
Toda dolgčas mi Je kljub temu. Svetujte mi, kako naj si pomagam.
VIDOVA S PODNAJEMNIKI
Predlog: s svojo predhodnico (TT, št. 3, 17. januarja) ustanovita zasebno podnajemniško podjetje. Ker »ta željni le pomenkov brez že-nitovanjskega računa, začneta lahko oddajati sobe socialno ogroženim študentom. Ti vama bodo radi plačevali manjšo vsoto za sobo, hvaležni vama bodo in kramljali bodo i vama brez zahrbtnih načrtov • svetim zakonom.
ZNANOST
TEHNIKA
SPRETNOST
ZNANOST
HELENA
tEHNIKA
SPRETNOST
14.1.1968
TT
lllli
17
MODA
BON-TON
RAZLIČNI OKRASKI NA MESNI PLOŠČI
Husq varna
SVE2A IN ENAKOMERNA TOPLOTA V VSEM STANOVANJU VGRAJEN TERMOSTAT VGRAJENA OGREVNA PLOŠČA LAHAK V2IG GENERALNI ZASTOPNIK
„UNIVERZAL' BEOGRAD
Informacija in konsignacija
„LIBIS"
Ljubljana, Celovška 258, telefon 51-682
SEJEM IN
REVIJA 1968
NELL DUNNE:
IZPOVEM
Tretja sogovornica pisateljice Neli Dunne je Ema Charlton. Devetindvajset let ji je, ima hčerko in sina. Tudi njuni pogovori o življenju, ljubezni in otrocih so presenetljivo odkritosrčni in nam razkrivajo podobo sodobne mladewAngležinje, kakršno le malo ali nič r.e poznamo. Evo nekaj krajših odlomkov:
EMA: 2ENSKA TE2KO MISLI SIT)J8
EMA
Neli: Predvsem ml zaupajte, zakaj ste se poročili?
Brna: Oh, samo, da bi ustregla mami.
Neli: Ali vam je često očitala in prigovarjala: »Le kdaj se boš že poročila?«
Ema: Ne, nikdar, toda nenehno sem čutila v sebi neko krivdo, da še nisem »pod streho«. To je značilno za družine srednjega razreda.
Neli: Mar se pojmovanja v srednjem razredu razlikujejo od pojmovanj v bogatejših ali siromašnejših družinah, kakor pa je bila vaša?
Ema: Glejte, s Petrom sva hodila celih šest let, preden sva se poročila. Ne morem razumeti, kako je lahko kdo tako pogumen, da se poroči mesec dni po tistem, ko spozna dekle. Ali narobe. Taki ljudje so ali prepolni optimizma ali pa hudo samozavestni.
Otroci
Neli: Mar sl niste želeli otrok?
Ema: Ne, nikdar si nisem želela otrok.
Neli: In zakaj ste potem rodili?
Ema: Razumite, nisem marala otroka. Bila sem potrta, obupana, ko sem spoznala, da sem noseča. Pa kaj sem hotela!
Neli: Mislila sem, da ste hrepeneli po hčerkici?
Ema: Ce bi me kdo vprašal, bi priznala, da si bolj želim hčerkico. Toda v bistvu sem se zgrozila ob sami pomisli, da bom imela otroka, tako hitro in tako zgodaj.
Neli: In vendar ne morete skriti, da Jo ljubite.
Ema: Seveda jo ljubim. Zdaj, ko je tukaj.
Neli: Ce ne bi imeli otrok, kaj pa bi bilo vaše življenje?
Erna: Ne vem. Nima smisla ugibati o nečem, česar ni.
Neli: Ema, glasujete za spolno svobodo?
Spolnost
Ema: To je sila zapleten in čuden pojav. Kar se mene tiče, menim, da ima vsak človek neomejeno pravico na spolno svobodo. Sama zase pa tega ne mo-
rem reči. Zame ta svoboda ne velja, ne bi vedela kaj početi z njo, in tudi družba je ni sprejela, vsaj ne praktično. Ce bi- zdaj šla spat s kakim drugim moškim, bi mi Peter tega nikdar ne odpustil, tudi če bi mi bil tisti moški všeč. Ne, ne bi mi oprostil.
Neli: Vam spolnost mnogo pomeni?
Ema: Ah, bojim se, da mi sploh nič. To me ne bi vznemirjalo, če se ne bi ponavljalo 2alostno je to ...
Neli: Zares?	,
Ema: Da, tako prazno je vse skupaj.
Neli: Jaz pa mislim, da je spolnost imenitna reč.
Ema: Zame ni. Samo bolečine in komplikacije prinaša.
Neli: Zakaj je potem ne ignorirate?
Ema: Jaz bi jo že, z lahkim srcem, ampak Peter bi tedaj mislil, da ga ne ljubim več in da brijem norca iz njega.
Neli: Cutlno, prepričana sem bila, da žene .največkrat mrzijo svoje može zaradi tega, ker jim ne dajejo dovolj ljubezni. So ženske po vašem mnenju različnej-še od moških?
Ema: Vsak moški je drugačen od drugega. Jaz moških sploh ne razumem in moram vam priznati, da jih sploh ne maram.
Neli: Mar menite, da je življenje nekaj tragičnega?
Ema: O, da, vsekakor. Ne bi bilo treba, da je tako, vendar je.
Neli: Prečmo gledate na svet.
Ema: Zdi se mi, da prihajamo na svet samo zato, da plačujemo dolgove prejšnjih generacij. Najbrž zaradi tega, ker smo že od otroških let obsedeni od denarnih skrbi.
Neli: Kaj boste rekli o ljudeh svoji hčeri, ko bo odrasla?
Ema: Slutim, da Ji bom morala povedati, da moških sploh ne maram, kar bo zelo nevarno za njo. Toda slutim tudi, da bom tedaj v takem položaju, da ji drugega ne bom mogla reči.
Neli: Človek sl mara priti na čisto sam s seboj in z drugimi.
Ema: Lepe besede! Toda vprašam vas, kdaj naj to počnem, če sem od jutra do teme na nogah in zvečer, ah .. . ženska težko misli stoje. Mislim, da je za to potreben stol.
PRIHODNJIČ: PAULINA
Z obveznimi povabljenci, govori in razglabljanjem o problemih ali napredku naše modne industrije je bil 12. januarja na Gospodarskem razstavišču svečano odprt 13. tradicionalni sejem »Moda 1968«, katerem sodeluje 197 proizvajalcev iz Jugoslavije in tujine, kar je nekaj več kot prejšnje leto.
Prireiditev je bila torej prepuščena ogledu obiskovalcev ter seveda sklepanju pogodb posameznih razstavljavcev, ki so to ob prijetnem kramljanju, turški kavici ali Šilcu žganja gotovo dovolj dobro opravili.
Tudi sama sem si razstavne prostore, paviljone in izdelke v njih pazljivo ogledala, da bi v današnji številki posredovala ■voje vtise tistim, ki sejma niso obiskali, pa tudi tistim, ki so ga imeli priložnost videti in se bodo lahko mojemu mnenju pridružili ali nasprotovali.
V vseh dvoranah, tudi novo zgrajeni, ni ostalo praznega prostora in marsikatero podjetje svojih artiklov sploh ni moglo razstaviti, kar je dovolj velik dokaz, da je potrebno Gospodarsko razstavišče še razširiti. — O aranžiranju paviljonov imam manj pripomb kot prejšnja leta, čeprav je vmes še dovolj slabih ter neokusno opremljenih. Mislim, da bi se v bodoče veliko sodelujočih lahko zgledovalo po paviljonu tovarne »Pletenina« iz Ljubljane, katerega je bilo veselje videti, seveda ne nazadnje zaradi modelov samih.
Sejem konfekcije, modnih tkanin, pletenin, usnja, izdelkov usnjarsko predelovalne industrije in raznih modnih artiklov, kakor se ta modna prireditev natančno imenuje, v primerjavi s prejšnjimi ni pokazal tako zelo velikega napredka, čeprav je boljši. Preprosto povedano, povprečje je dovolj dobro in za nekaj stopenj višje, toda česa izrednega, nad čemer bi lahko vzdihovali, razen v izjemnih primerih ni bilo opaziti.
Predvsem me je razočarala konfekcija. »Varteks«, »Modna oblačila, »Kroj« — Škofja Loka itd., so popolnoma zatajile in edina bela vrana je BEKO iz Beograda s kolekcijo ženskih, moških ter otroških športnih oblačil najmodernejšega kroja.
Bolje je pri metražnem blagu: »Dekorativna« iz Ljubljane in »Induplajj« — Jarše se še vedno najbolj spoznata na barvne odtenke, »Bača« — Podbrdo, se je postavila z dovolj modnimi kamgami, »Svila« — Maribor s tankimi materiali iz di-olena za lahke poletne ženske obleke, »Te-
kstilindius« s svojimi mehiškimi vzorci, kar velja tudi za »Tekstino« in seveda še MTT — Maribor, s pestrimi poletnimi bla-govi v lepili barvah im vzorcih. O ostalih skoraj nima pomena govoriti.
Med pleteninami kot vedno vladajo tri slovenske tovarne: »Almira«, »Rašica« in »Angora«. Prva z modeli v belo — beige tonih, druga v zlato — rjavih — opečnatih ter tretja v čmo — belih — rdečih. Vsekakor pa se mi zdi, da ima letos prvo besedo »Angora«, ljub priznanju, da so prav vse na tekočem z modnimi novostmi v barvah in krojih. Druge tovarne se na žalost še vedno kopljejo v tonih ter modelih preteklega poletja.
Pri perilu sta izstopali »Beti« iz Metlike in »Lisca«, medtem ko je pri drugih še vedno nekoliko preveč razkošja. Moške srajce so bile nekatere dobre, druge slabe. Z nogavicami, žal le dokolenkami, se je izkazal »Ključ«. V posebno poglavje pa sodi Pletenina iz Ljubljane, s svojimi kopalnimi oblekami čudovitih krojev in zlasti barv, za kar ji je mogoče le čestitati z željo, da bi tako nadaljevala.
Obutev imajo dovolj lepo in modno vsa sodelujoča podjetja, zlasti pa »Peko«, »Li-let« in »Planika«. Tako ženske in moške modeme športne čevlje, kot zanimive ženske sandale ali salonarje za elegantnej-še priložnosti in celo visoke škornje iz najrazličnejšega usnja. »Toko« ima spet glavno besedo pri torbicah in še bolj pasovih, toda ostro konkurenco mu dela »Galant« iz Ljubljane, kar je pravzaprav koristno.
Ce ob koncu spregovorim še o slabih, nelepih dežnikih ter dovolj solidnih gumbih, o razstavljavcih na sejemskem prostoru skoraj ne bi imela več kaj povedati. Morda samo še nekaj besed o »Organsko kemijski industriji« iz Skopja, ki je prva pri nas začela v večjiji količinah proizvajati sintetično vlakno pod nazivom malon. Izdelujejo ga v vseli mogočih barvah in raznih debelinah in je primerno za izdelovanje vseh oblačil, ki so jih izdelovali do sedaj le iz volne. V tem času, ko sinteti-ka vedno bolj uspešno nadomešča pravo volno, smo potemtakem takega artikla prav gotovo zelo veseli.
Prej obljubljenega konca pravzaprav še ni, ker moram nekaj besed napisati tudi o popoldanski in večerni modni reviji, ki sta pod pokroviteljstvom Centra za sodobno oblačenje dober teden dni potekali v Festivalni dvorani.
Gospodinje — da ae Izognete pri pripravi Jedi besedam »nekaj manjka*, dodajte zdravi, pikantni nastrgani PARMEZAN — novi Izdelek ZAGREBACKE MLJEKARE: servirano jed posujte — po želji — z nastrganim parmezanom, ki je pakiran v praktični plastični embalaži.
Kupite ta novi Izdelek v trgovini.
Popoldanska, pod vodstvom mlade kre-atorke Mojce Beseničar, nas je seznanila s konfekcijskimi modeli, katere vam obljubljajo tudi v naših trgovinah.
Kot kapitan ladjo je večerno modno revijo vodila najstarejša, a še vedno mlada Vesna Gaberščik, pri nas že dokaj uveljavljena risarka, s pomočjo mladih ustvarjalk, nekdanjih dijakinj šole za oblikovanje: Petke Čuden, Pike Rus, Mojce Jalen, Zinke Kovač ter Mojce Beseničar.
Pod močnimi reflektorji so se skoraj dve uri sprehajale manekenke v najbolj domiselnih oblačilih za pomlad in poletje 1968. V maksi plaščih ali poletnih oblekah s številnimi raznobarvnimi ogrlicami, hlačnih krilih, pelerinah, mini oblekah k la hippy, širokih turških hlačah iz mehkih pisanih materialov, pokrite s širokokraj-nimi klobuki ali jockeyskimi kapami. Barve so bile živahne, a kljub temu dovolj izbrane za letošnjo sezono. Rjava, umazano oranžna in opečnata, bela, nekaj rumene pa rdeči ter rožnati toni, beige itd. itd. Revija je vsekakor uspela, predvsem zaradi risark samih, ki so s svojimi idejami pogostokrat rešile niti dinarja vreden vzorec. To pa je tudi dokaz, kako se lahko iz povprečnih blagov naredi marsikaj zanimivega.
In sedaj še pohvala za manekenke! šele letos se je zgodilo, da se je naši najbolj priznani manekenki, Zagrebčanki Nuši Ma-rovič, približala tudi večina ljubljanskih, kar je bilo že nujno potrebno, saj je bilo včasih kar težko gledati, ko je za profesionalko stopila na modno brv novinka, ki ni vedela, kam bi pogledala.
ZVONKA MAKUC Foto: J. ŽNIDARŠIČ
Večkrat se znajdemo v zadregi, ko nam v restavraciji aili hotelu servirajo mesno ploščo z različnimi okraski. Ali so ti okraski namenjeni samo za okras ali jih lahko ob narezku tudi pojemo? Pravzaprav jih je nesmiselno zavreči, saj so z vitamini bogata zelenjava. Kaj pa pravi bonton?
Zelenje — šopki peteršilja, kupčki sesekljanega drobnjaka, rozete motovilca in posamezni listi zelene solate ali rdečega. rediča — je v glavnem namenjeno očem. Nasprotno pa nimajo režiji rdečega paradižnika, prameni zelene paprike in rožice rdeče redkvice samo dekorativnih namenov. Prav nič se torej ne bomo pregrešili, če se bomo odločili tudi za kakšen zelen okras, posebno še, če ga imamo radi.
M. P.
JUHE IN . . .
TESTENINE IN ... PRIKUHA IN . . .
RIŽ IN ...
OCVRTA JAJCA IN . . . KUHANO MESO IN . . . PEČENO MESO IN ...
H»m»
NASTRGANI
ta
TT
24.1. 1968
ŽENA IN DOM
	ŽENA IN DOM		ŽENA IN DOM		ŽENA IN DOM	
ŽENA IN DOM
PUSTOLOVŠČINE CISCA KIDA
VSENAS.&O-f MOJ ,DO P06ILI ‘J 50$
STREL-) RoPARvli' \IA\JO .yv^	-
KDilvlAi, NS  (PREHITRO
s*®":
MIC. NAJ VAS NE SKRfel,MOJE, DAME JAZ vAs aoiU fcRANIL i ^
f NE STRELJAJO VEČ 7 VROFAROA STA ODr/^ z DjtA Ki \
KAJ PA ) ^VIDITE %
EHA 'EHA ’J>ANCHO,LAHKOj\ SPL EZAS GOR IN POTEGNEŠ'    ZAVORp i.------------^
DVA MOZA JEZDITA SEA
.Roparja 1
POIZKUSIL'
KAJ
VIDITE
NE MI6LlMVA<o  U&ITI ' ^ V-—1
TU IMATE MOJ DENAR. IN URO ' SAMO NE -a U&ICTE ME ' JP
D06ER DAN/TEŽKE TRENUT-,KE STE. PREilVELI 'ŽELITE MALO VEN NA SVEŽ •jp-jT7l ZRAKV------T />SF
;««» li«a
n-5
NATE,USTRELITE JIH ! JAZ BOM
SLIŠALA 6VA STRELJANJE Ml&LILA ,DA JE KOC NA. V HEVARNO&TI IN PRIOLA / ^
KOČ.IJAŽ.POČA5NE JE/MEN l JE ŽS  v SLA&O /v-------
KONJI DIRJAJO!VSAK ČAšf MOd SE &OMO KAM ZALETEiZ 500
. li 1 r— .
T	~~T	(MI6LIM/0A \J
 1Vnihč£ / yjš
KOČIJAŽEVO TRUPLO* V-T\rii KDO PA NAS PELJE 7 J UL..-^~
1. začetek hitrostne tekme, 6. močna nosilna gred, 10. način plavanja, 15. v liste zvaljan kositer, 17. glavno mesto Z AR, 18. mesto v severni Franciji, pristanišče za pcromet z Anglijo, 20. italijanski pevec popevk (Adriano), 22. maščoba, . 24. vrsta, 25. mera, edinica, 26. otročiček, 28. mesto ob reiki Se-guri v jugovzhodni Španiji, 30. avtomobilsika oznaka Turčije, 31. redkejše moško ime, 32. morska žival, podobna rastlini, 34. glavno mesto departmaja Aisne v severni Franclji, 35. nar ša največja nestrupena kača, 36. soglasnika z začetka abecede, 37. počasen južnoameriški standardni ples, 38. žensko ime, 41. kemični znak za talij, 42. živalske ustnice, 43. rimsika vojaška cesta v severni Italiji na relaciji Rimtni-Bologna-Placenza, po kateri se imenuje pokrajina Emilia, 45. večja lesena kuhinjska posoda, 47. velik grun-tar, vaški kapitalist, 48. moško ime, 49. brenMini glasbeni instrument, 50. manjše motorno kolo, 51. narodno žensko ime, 53. duhovščina, 54. veliko jezero na meji med ZDA in Kanado, 56. očka, 57. infekcija, gnojna okužba, 59. novo »rebro, pak-ton, 62. ribja koščica, 63. avtomobilska oznaka Karlovca, 64. risana zgodba s kratkim besedilom, 66. zimski pojav na drevju, 67. predlog, 68. časovni veznik, 69. priimek dveh slavnih nemških pisateljev (Hein-rich in Thomas), 71. letopis, 73. začetnici slovenskega letalskega podjetja, 74. barva igralnih kart, 75. posvetilo z začetnimi ali končnimi črkami verzov, 78. priprava, stroj, 80. slovito madridsko nogometno moštvo, 81. brezmočen, šibak človek, 83. slovenski smučarski skakalec (Miro), 84. zmes moke, vode in kvasa za pripravo kruha, 85. votla mera za tekočino, 86. slovensko ime za marec, 88. reka in departma v severozahodni Franciji, 89. prekop, preliv, vodni jarek. 90. porcelanska glina, 91. v grški mitologiji trojanski kralj, Hek-
torjev in Parisov oče, 94. do izraelske agresije podpredsednik in maršal 21AR,	95. kemični
znak za molibden, 96. bajka, 97. industrijsko mesto v jugovzhodni Belgiji, 98. predlog, 99. pciklon, darilo, 100. mestni Javni nasad, 102. francoski impresionistični slikar-pejsažist angleškega porekla (Alfred), 104. ime avstralskega tekača Clarka,
105. kemični znak za mangan,
106. drugo ime za kitajsko mesto Šenjang, 108. železniška kompozicija vagonov, 109. ime slovenske slikarke Kobilce, 111. svetovno morje, 113. mesto v severni Siriji, važno trgovsko središče, 115. ■ grški materialistični filozof narave iz Mileta, 117. srednjeveški študent, 119. angleška družba za zavarovanje in klasifikacijo ladij, 121. spremljevalec, oproda, 122. izbrana družfba, 123. angleška dolžinska mera, 124. sredozemska rastlina, stilizirana na stebrih.
NAVPIČNO-
1. parazitski hišni in posteljni mrčes, 2. odrezek, kupon, 3. francoski pisatelj (»Ariana«), 4. tuj« žensko ime, 5. vojvodinski šahovski mojster, 6. kazalni zaimek, 7. glavno mesto naše sosednje države, 8. ime sodobnega armenskega skladatelja Hačaturjana, 9. mesto v severnem Iraku z razvito tekstilno in kožno industrijo, 10. avtomobilska oznaka Koprivnioe, 11. legendami ruski kmečki upornik, (Stenjka), 12. eno od imen ameriškega izumitelja Edisona,
13.	reka in departma v jugovzhodni Franclji, 14. slovensko ime za november, 15. italijanski demokrščanski politik, od februarja 1954 do junija 1955 predsednik vlade (Mario), 16. jezero v severozahodnem delu SZ, 17. i z merjenjem določena višina kake točke, 19. kraljiček, palček. 21. kruti rimski cesgir, 23. travnik, livada, 27. obrat za proizvajanje električne energije, 29. oestno križišče na Vipavskem, 32. mesto v Dalmaciji na desni obaili Krke s staro trdnjavo, 33. velika lepa veža, slavnostna dvorana, 35. suženj
— In kako Je kaj v Evropi?
— Tajnica, kdo je rekel, da ne potrebujem nobene delovne sile več?
— Kadar se pozno ponoči vrnem domov, moja žena samo strese z glavo.
—■ S tvojo seveda!
POMIRITE 6E- , £»ENOK ! NOČEVA DENARJA .KEK.
nisva bandita!/ ■*
BREZ KodlvJAŽA SO
REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE
Vodoravno: 1. maska, 8. šport, 11. Oblast, 17. Sadoul, 18. kanal, 19. Dou-nas, 21. pravnik, 23. pasat, 25. Renato. 26. Rina, 27 moda, 29. Akra, 31. »aval, 32. aba, 33. tenis, 34, dve, 36. Jam, 37 VO, 38. lenta, 39. okrilje, 13■ ki, 44. Ariosto, 46. struna, 47. gosak, 50. Dali, 51. oproda, 52. Bora, 53. ?ylra, 55. golota, 56 kristal, 59. Rila, ™- Malaka, 61. blesk, 62. Ru, 63. ena, *■ zaliv, 65. Krist, 66. TNT, 67. SK, ■ Paket, 69. Korint, 71 krik, 72. to-*>gan, 74. lepota. 75. prača, 76. Aero,
17.
garant, 78. krat, 79. Verne, 81.
Venera, 82. navlaka, 85 el, 88. božjast. >8. seraj, 89. at, 90, Resa, 93. Liz, 94. topak, 95. Bra, 96 ikona, 98. Gide, Jul- Ilok, 102. hram, 103. strina, 105. r!‘«l, 107. štorija, 109. trening, 111. *arda, 113. elegan, 114. Alaska, 115. "*«■, 116. Renan.
na galeji, 37. nemški romantični pesnik, pisatelj in prevajalec (L/udwig), 38. južna rastlina z mesnatimi listi, 40. tovarna barvil in pisarniških potrebščin v Celju, 42. olupki, 44. otok v južnem Jadranu, 45. opoldanski počitek v južnih krajih, 46. žensko ime, 47. polotok v vzhodni Aziji med Japonskim in Rumenim morjem, 49. kraj v Dalmaciji s staro trdnjavo, 50. mogočnik, velikaš, 51. krinka, 52. človek v rani mladosti, 53. avtomobilska oznaka Kranja, 55. števnih, 57. krvoločna zver iz rodu mačk, 58. fotografski posnetek za projekcije, 60. zaničljivo ime za prebivalca največ je celine, 61. kraj pri Kranju, 63. trdnjavica, gradič. 65. ognjeni zubelj, 69. središče Hercegovine, 72. država na Srednjem vzhodu, 74. literarno ali glasbeno delo, 76. eno od imen nemškega pesnika Rilkeja, 77. napaka, pomanjkljivost, 79. nemški predlog, 80. franooski pozitivistični filozof in književnik (Ernest), 82. kemični element, zelo trda in krhka kovina, 84. zbor treh pevcev ali godbenikov, 85. francosko ime za Rokavski preliv, 87. starogrška pokrajina, 88. pariško letališče, 89. v grški mitologiji sin feničanskega kralja Ageno-ra, ustanovitelj in kasneje vladar mesta Teb, 90. že umrli angleški filmski režiser in producent madžarskega porekla (Alexander), 91. celica, oddelek, komora, 92. nasprotnik; kdor oporeka, ugovarja, 93. zlogotvo-ren glas, 95. rdeča poljska cvetica, iz katere pridobivajo opli, 97. ime dveh prelazov na Ve lebitu, 100. pristanišče in kopališče na Krku, 101. ameriški filmski igralec in plesalec (Gene), 103. surovina za pridelovanje piva. 104. indijski fizik, Nobelov nagrajenec za liziko leta 1930, 106. samostojna republika v severozahodni Afriki, 107. ime hrvaške komičarke Eržišnik, 109. ime bosenskega pripovednika Samokovlije, 110. slovensko filmsko podjetje, 112. grški bog vetrov, 114. povrtnina, 116. zemeljska ožina na Malakl. 118. kemični znak za radij, 120. tuja in naša črka.	(SAL)
DVA JEZDECA STA UMIRILA NAŽ>E KONJE !
USTAVILI EMO \EDEN G,KE K VRATOM*
— Komaj mesec dni sva poročena ln že hočeš novo obleko!
I
— Kaže, da sta »e to pot dokončno odločila ločitev!
— Aha, saj res, kako kaj želodčni čir tvojega moža?
— Skoda, da nisi videla moje nove tajnice. Ubogi »tarld Jo postalo slabo ln odšla Je domov.
Brez besed
IS
m ^ šts-*	w
*
— Eden od blagrov zakonskega življenja je tudi ta, da po prepirčkih ženica poskrbi zate.
M" ••
— Rečem ti, nehajva ■ tem ln raje pojejva črve.
— Hitreje se boš moral obračati v kuhinji. Spet je eden od gostov umri od lakote!
Optimistični pesimist
No, prav, pokažite ml zdaj »curriculum vitae«! ■ Tukaj?... Sram me Je!
— Seveda, kot vedno sl »e spet usedel na najboljši
Sedet!
Razvedrilo
RAZVEDRILO
razvedrilo
RAZVEDRILO
RAZVEDRILO
24.1.1968
19
HEO, TROONDR! NROU S/ t SPRRV/L NR \ VRRNO;
KR J PR Tl ?
„.MEJJ TEM SOM V MUSU -PREPIRI/RL NR ONO K "ST/ZRN... J
 * 4SH
imn a /jq na ljubljanskem Gospo-IVI V/ iJ' rt vO darskem *ova4air)čXn 4*
MPMQIfPMII fotografu Petru Koppu se je po-INCIVIJIVCIVIU «rcčil dokaj nenavaden podvig: slikal je potapljača, ko je samici morskega psa pomagal pri porodu. Ko je mladiča izvlekel na dan, je potapljač Se prerezal popkovino. Bržkone je bila samica hvaležna nepričakovanemu »porodničarju«, zakaj vea čas je bila zelo mirna in tudi pozneje se ni lotila čudnega gosta. Samica sodi v tisto vrsto morskih psov, ki rodijo mladiče, medtem ko se pri drugih vrstah mladiči razvijejo v odločenem jajčecu.
K ARMFi/A I T Munchnu se je KAnIMCVAL |ja nI ne konca
že začel in vese-ne kraja. To je spet priložnost, da domačini in gostje pospravijo na tone klobas in kruha ter na cisterne piva. Karnevalska princesa Karin I. in karnevalski princ Peter I. sta pred dnevi obiskala Bayrischer Hotel v Munchnu, kjer so se jima priklonile prikupne Heidi, Sabine, Bibi in Brigitte. Dekleta so bila oblečena v kopalne obleke, okrašene s perjem in hipijevskimi dodatki. Miinchenski karneval je predvsem donosna turistična prireditev.
A MM A fiAFI je novo ime fran-
** I T I ~	COSkega	filtri« in
tudi ona je uspela zaradi oblik in zaradi nesramežljivosti, prvi film, ki se Imenuje »Gospodje iz družine«, si je izbrala vlogo, pri kateri bo potrebovala zelo malo obleke. Igrala bo dekle, ki je zmerom kdo preseneti ravno takrat, ko skrbi za osebno higieno v kopalni kadi. Nerodno ji ravno ni.
razstavišču za nami in Joco Žnidaršič je za slovo naredil fotografijo štirih manekenk v slav-
» «rn iiri ■ c nesreče tega leta lahko štejemo tudi ve-IViCLf VCLIAClikanski požar, ki je pred kratkim izbruhnil v rotterdamskem skladišču letalskega goriva kerozina. Vnelo se je 45.000 ton kerozina in močne gasilske enote so se bojevale z ognjem celih štiriindvajset ur, da so omejile požar. Ce bi intervencija rotterdamskih gasilcev ne bila uspešna, bi nastala prava nacionalna katastrofa. Zelo slab začetek leta, če pomislimo še na katastrofalni potres na Siciliji in vrsto smrtnih nesreč zaradi snežnih viharjev po svetu: tudi tam, kjer že desetletja niso videli snega.
nostnih večernih oblekah. Pravijo, da modni ustvarjalci in industrija pri nas nič ne zaostajajo zd* svetom in da se obenem prilagajajo našim razmeram.
so morda najpomembnejši britanske mikroelektronike v lan-Eno najzapletenejših in naj-
TISKANA VEZJA
dosežek skem letu. dražjih faz pri sestavljanju mikroelektron-skih komponent je zdaj zamenjala metoda varjenja delčkov neposredno v tanke med-vezne vzorce. Vezje je tako majhno, da se zde še mravlje v primerjavi z njim velike.
L. TRENUTNO S/ ZMRZ "PRIZRDEVFI, TOŽRL VRJU, NE MENE J
HE H E.j, NR SUHEM NI N TRMO OKRETEN KOT K VODI, ZLRHKR MU -BOSTR ■POBEGNILE,.