Letnik LX, marec 2022 Cena: 3,75 € Zveza za tehnicno kulturo Slovenijewww.zotks.si07 Poštnina placana po pogodbi Iz vsebine: Izstrelitev amaterske rakete v stratosfero | Timotej – prosto leteci model kategorije F1HIzdelava reber v paketu | Sezuvalnik | Pletenje košaric | Vodni mlincek | Miselna reševanka škarjeGledam te v oci | Elektronski odganjalnik komarjev | Vošcene krpe | Slika iz gumbov | Naredimo pinjato Aktivnost in kraj dogajanja Šolsko Regijsko Državnona državni ravnitekmovanje tekmovanje tekmovanje Tekmovanje iz psihologije za SŠ - - 25. 3. 2022 Tekmovanje iz znanja kemije za Preglova priznanja, OŠ - 26. 3. 2022 (15 lokacij) 7. 5. 2022 Racunalniški pokal Logo, vrtec Rogaška Slatina 11. 3. 2022 - 16. 4. 2022 Racunalniško tekmovanje “Z miško v svet”za OŠ NIS, OŠ Jela Janežica Škofja Loka - - 14. 4. 2022 Racunalniško tekmovanje “Z racunalniki skozi okna” za OŠ NIS,OŠ Jela Janežica Škofja Loka - - 14. 4. 2022 Tekmovanje iz znanja biologije za dijake - - 19. 3. 2022 Festival inovativnih tehnologij, Ljubljana - - 12. 3. 2022 Racunalniško programiranje (Informatika) - - 12. 3. 2022 Srecanje mladih raziskovalcev Pomurja - 28. 3. 2022 - Srecanje mladih raziskovalcev Podravja - 25. 3. 2022 - Državno tekmovanje iz znanja kemijeza Preglove plakete, SŠ, Ljubljana 7. 3. 2022 - 7. 5. 2022 Srecanje mladih tehnikov, OŠ NIS, Ljubljana - 14. 4. 2022 6. 5. 2022 Tekmovanje Konstruktorstvo in tehnologija obdelav materialov,Ljubljana - 1. 4. 2022 14. 5. 2022 Državno srecanje mladih raziskovalcev,Murska Sobota - razlicnoza posamezne regije 16. 5. 2022 Državno tekmovanje v modelarstvuza osnovnošolce - 24. 5. 2022 4. 6. 2022 Tekmovanje mladih raziskovalcev Etnološke in kulinaricne znacilnosti Slovenije - - 22. 4. 2022 Podrobnejše podatke o prireditvah ZOTKS najdete na spletni strani:www.zotks.si/tekmovanja Timov objektiv Lagari Hasan Celebi – prvi potnik z raketo Nekaterim družinam je avanturizem v krvi.Kot smo pisali vtej rubriki v lanski decembrski številki Tima,je slavni otomans­ki izumitelj Hezarfen Ahmed Celebi leta 1632 z jadralno napravosvoje izdelave izvedel prvi medcelinski polet, ko je iz evropskegadela Istanbula prekdobrih 3300 m široke bosporske ožine preletelna azijsko stran. A ce gre verjeti Evliji Celebiju,znanemu kronistuin avtorju knjige Sejahatname,je bil Hezarfenov brat Lagari Hasanše pogumnejši,saj naj bi leta 1633 izdelal raketo na trdo gorivo inizvedel prvi polet s cloveško posadko.Kot lahko dandanes vidi-mo na nekaterih spomenikih na cast Lagariju (slika 1),je imelanjegova raketa na vrhu stožcasto konico in kletki podoben valjasttrup, po obodu pa je bilo pritrjenih sedem eksplozivnih polnjenj,ki so vsebovala skupno 45 kg crnega smodnika. Rakete na »trdo gorivo« v 17.stoletju v Evropi niso bileposebna novost.Izdelovali so jih po vzoru Kitajcev,ki so jih žesredi 13.stoletja prvotno uporabljali za ognjemete,pozneje paso »ognjene pušcice« zaceli izkorišcati tudi v vojaških spopadih. Lagari je izstrelitveno plošcad v obliki velikega splavapostavil v bosporski preliv pod sultanovo palaco Topkapi.Njegovprvi javni raketni preskus je privabil množico radovednežev,meddrugim seveda tudi samega sultana Murata IV.,saj je bil nena­vadni dogodekprirejen na cast rojstnega dneva njegove hcerke.Menda mu je Lagari pred vzletom v šali dejal:»Prevzvišeni,zdajgrem pozdravit Jezusa.« Po srecnem spletu okolišcin mu je us-pelo prižgati vse »raketne motorje« in se dvigniti v nebo.O tem,kakšno višino je dosegel ter kako sta bila videti njegov polet inspust,ni podrobnejših porocil,ampaksamo nekaj umetniškihupodobitev (sliki 2 in 3).Strokovnjaki ugibajo,da je dosegelvišino okoli 250 metrov,da je vse skupaj trajalo 20–30 sekundter da naj bi njegovo padanje nekoliko ublažila nekakšna krila.Vsekakor je raketa po prenehanju delovanja trešcila v vodovjeBosporja. Lagari je nepoškodovan priplaval do brega,in ko je spetprišel pred sultana,mu je – zvest svojim prepricanjem – sporocil:»O moj sultan,Jezusvas pozdravlja.« Vladar je bil nad njego-vim poskusom tako navdušen,da mu je izrocil denarno nagra-do in podelil cin oficirja v vojski.(Po nekaterih virih naj bi Lagaripozneje padel med službovanjem na Krimu.) V stoletjih je njegov dosežekpocasi utonil v pozabo.Toda leta2009 sta Adam Savage in Jamie Hyneman,znamenita ustvarjalcatelevizijskega šova MythBusters (Razbijalci mitov),izdelala zelopribližno kopijo njegove rakete.V 17.epizodi z naslovom Crash and Burn smo lahko videli,da je raketa s cloveško lutko na velikopresenecenje vseh uspešno vzletela,a je nekoliko pozneje v zrakueksplodirala.S tem verjetnost Lagarijevega domala pravljicne­ga dosežka izpred nekaj manj kot štirih stoletij ni bila potrjena,vendar tudi ne popolnoma ovržena.Vsekakor pa je omenjenaponovitev poskusa vnovic dokazala,kako zelo nevarni so tovrst­ni podvigi. Janez Mihovec Uvodnik Matej Pavlic Tokratni uvodnik namenjam predstavitvi umet­niških izdelkov zmagovalcev nagradnega fotograf­skega natecaja na temo »Nasmeh«, ki ga je Zveza za tehnicno kulturo Slovenije objavila na zacetku lan­skega decembra, sklenil pa se je 10. februarja letos. Ameriška komicarka, igralka, avtorica, glasbe­nica in vizualna umetnica Phyllis Ada Diller (1917–2012), najbolj znana po svoji ekscentricni scenski osebnosti, samoumevnem humorju, divjih laseh in oblacilih ter pretiranem smehljanju, je ob neki pri­ložnosti izjavila:»Nasmeh je krivulja, ki vse porav­na.« Znanost pravi, da se prvic nasmehnemo, ko smo stari približno tri mesece – torej veliko prej, preden prvic spregovorimo. S socialnega vidika naj bi nam smeh služil zato, da drugi vedo, da se želimo z njimi povezati. Nasmešek je znak, da je nekdo srecen ali da mu jevšec oseba, ki se ji je nasmehnil. Smejoce se osebe veljajo za srecnejše, prejemajo višje ocene pri­vlacnosti, prijaznosti, kompetentnosti in poštenosti. Šele ob izbruhu epidemije covida-19, zaradi kate-re smo skorajda povsod morali zaceti nositi zašcitne maske, ki nam pokrivajo spodnjo polovico obraza, se je pokazalo, kako pušcoben je pravzaprav svet brez nasmehov. Zato se je izbira tematike fotografskega natecaja – namrec skozi objektiv prikazati prizore iz sveta veselja – ponudila kar sama od sebe. Na natecaj so se lahko prijavili ucenci in dijaki. Omejitve števila prijav na šolo ni bilo. Vsak udele­ženec je lahko poslal najmanj štiri in najvec deset svojih crno-belih ali barvnih fotografij. Strokovna žirija, ki je ocenjevala kreativnost in izvirnost avtor­jev, osvetlitev motiva in pravilni cas osvetlitve, mo-rebitno uporabo fotografskih pripomockov in orodij za racunalniško obdelavo fotografij, estetski/likovni moment, ozadje ter pomensko in vizualno zaokrože­nost izdelkov, je zmago prisodila Zali Korošec in Žigi Cviklu. Nagrajencema cestitam ter jima želim dobrouvrstitev tudi na državnem in mednarodnem tek­movanju! Avtorica fotografije: Zala Korošec,ŠC Slovenj Gradec,Gimnazija Mentorica: Kristina Vošner Avtor fotografij: Žiga Cvikl, OŠ Litija Mentor: Miklavž Šef Izstrelitev amaterske rakete v stratosfero Andrej Vrbec Slika 1 Prva amaterska raketa,ki je poletela v vesolje. Slika 2 Najmanjša orbitalna raketaSS-520 Sliki 3 in 4 Prototip druge stopnje; spodnji del rakete premera 100 mms šobo in stabilizatorji Slika 5 Elektronika v konici rakete Sliki 6 in 7 Še zadnje priprave in izstrelitev Slika 8 Instrumentalni del je uspešno pristal s padalom. Sliki 9 in 10 Detajl povezave prve in druge stopnje raketnega motorja premera 150 mm Z izdelavo amaterskih raket se ukvarjam že vec kot poldrugo desetletje. Pred tremi leti sem tehno­logijo izpopolnil do te mere, da sem zacel resno raz­mišljati o izdelavi rakete, ki bi poletela v vesolje – se pravi vsaj 100 kmvisoko. Pri takšnem suborbitalnem poletu se raketa ne utiri v orbito okrog Zemlje, ampak se po poletu s padalom vrne na tla. Prva amaterska raketa je v vesolje poletela leta 2004. Izdelala jo je ekipa Americanov pod vodstvom Kyja Michaelsona. Pri projektu je sodelovalo nekaj deset ljudi (slika 1), projekt pa je bil deležen tudi izdatne financne pod-pore znanega proizvajalca energijskih pijac. Izdelati raketo, ki poleti v vesolje, je torej vsekakor mogoce – in to bom tudi poskusil izvesti v prihodnjih letih. Drugacna zgodba je, ce bi hotel izdelati raketo, ki se utiri v orbito.Za orbitalni polet je namrec poleg dovolj velike višine treba doseci tudi orbitalno hit-rost, ki v nizki Zemljini orbiti dosega približno 7,8 km/s. Za zdaj najmanjša raketa na svetu, ki je v orbi-to utirila satelit,je japonska raketa SS-520 (slika 2). Dolga je skoraj deset metrov in tehta 2600 kg. Že ta podatek da slutiti, da bi bili stroški razvoja in izdela­ve take rakete za amaterja s plitvim žepom previsoki. Nacrtovanje Za zacetek sem se odlocil zgraditi raketo, ki bi do-segla stratosfero, tj. plast ozracja od 15 do 50 km nad Zemljinim površjem. Pri ugotavljanju njene velikosti in teže se je izkazalo, da je dvostopenjska raketa za ta namen primernejša od enostopenjske, saj je lahko precej manjša in lažja. Ima pa to pomanjkljivost, da stopnjevanje precej poveca kompleksnost in s tem možnost, da gre pri poletu kaj narobe. Že na zacetku projekta se mi je pridružil rake-tarski kolega Denis Banovic iz Salzburga, ki se zelo rad ukvarja z elektroniko, zato je prevzel vse v zvezi s tem. Tako sva leta 2018 izdelala in uspešno izstre­lila prototip rakete, ki jo je poganjal raketni motor premera 100 mmin s totalnimimpulzom 20.000 Ns(slike 3–7). To naj bi bila poznejša druga stopnja najine rakete za polet v stratosfero. Vse je delovalo po nacrtu in raketa je dosegla višino 11 km. Med tem poletom sva preskusila telemetrijo oziroma delova­nje elektronskega sistema, ki je prek radijske pove­zave pošiljal podatke o položaju in višini rakete. Va-njo je bil vgrajentudi nov dvostopenjski pristajalni sistem, zasnovan tako, da se v najvišji tocki leta od­pre majhno zaviralno padalo, s katerim raketa precej hitro pada, na višini 1000 metrov pa se odpre vecje glavno padalo, s katerim nato mehko pristane (slika 8). Zaradi tega sistema je prototip rakete pristal pre­cej bližje kraja izstrelitve, kot bi v primeru, ko bi se že na veliki višini odprlo glavno padalo. Naslednji korak je bil izdelava prve dvostopenjske rakete. Druga stopnja je bila konstrukcijsko zelo po­dobna prej opisanemu enostopenjskemu prototipu, dodal pa sem ji še prvo stopnjo, ki jo je poganjal ra­ketni motor s premerom 100 mmin totalnim impul­zom 10.000 Ns. Sistem za stopnjevanje je bil izdelan tako, da je bil na raketni motor prve stopnje pritrjen aluminijast konicni adapter, ki se je natancno prile-gal v šobo raketnega motorja druge stopnje (sliki 9 in 10). Izkazalo se je, da ta sistem res odlicno deluje, saj obe stopnji med letom zelo togo povezuje, hkrati pa je za locitev stopenj potrebna cisto majhna sila. Slika 11 Dvostopenjska raketa na rampi; levo Andrej Vrbec in desno Denis Banovic Slika 12 Izstrelitev dvostopenjskerakete (oktober 2020); vojaški poligon Drawsko Pomorskie ima površino dobrih 300 km2 . Sliki 13 Raketni motor premera 150 mm,ki bo uporabljen kot prva stopnja prihodnje vesoljske rakete. Slika 14 Pred poletom je trebavklopiti elektroniko.Kerje raketa tako velika,jenajbolje uporabiti lestev. Uspešna izstrelitev Raketa je bila izstreljena oktobra 2020 na voja­škem poligonu Drawsko Pomorskie na Poljskem (sli­ki 11 in 12). Motor prve stopnjeje deloval odlicno, prav tako locevanje stopenj in sistem za vžig druge stopnje. Slednji deluje tako, da merilni instrumen-ti v konici rakete zaznajo ugasnitev in locitev prve stopnje, šele nato pa pošljejo elektricni signal za vžig druge stopnje. Elektronika spremlja tudi nagib rake-te in v primeru, ko ta preseže vnaprej nastavljeni kot, prepreci vžig druge stopnje. Žal pa se je pri trikratni hitrosti zvoka in na višini približno 7000 metrov zgodilo nekaj nepredvidenega; hkrati je prišlo tudi do izgube podatkov telemetrije. V zadnjih sekundah sprejeti podatki in racunalniške simulacije so pozne­je pokazali, da je bil za neuspešen polet kriv pojav dinamicne nestabilnosti. Za stabilen let rakete mora biti njeno težišce vedno pred centrom potiska. Toda med poletom rakete se zaradi porabljanja goriva nje-no težišce in pri nadzvocnem letu tudi center potiska spreminjata. To je bila dobra šola in opozorilo, da bo v prihodnje treba temu vprašanju nameniti veliko vec pozornosti. Kmalu po tem dogodku sem zacel razvijati rake-tni motor, ki bo v prihodnosti poganjal prvo stop-njo vesoljske rakete. Dolg je skoraj dva metra in ima premer 150 mm (slika 13). Njegov totalni impulz je 65.000 Ns, gori šest sekund in ob tem proizvede vec kot eno tono potisne sile. Po uspešnem staticnem testu motorja na tleh sem ga vgradil v raketo, da bi preveril njegovo delovanje še med letom. Med izstre­litvijo junija 2021 (slika 14) je motor deloval odlicno, kar je bila še ena stopnica bližje koncnemu cilju. Naslednji projekt, ki sem se ga lotil, je bil izde-lava izpopolnjene dvostopenjske rakete iz leta 2020. Pri drugi stopnji sem izboljšal obliko stabilizatorjev (slika 15), da so zagotavljali vecjo stabilnost, hkrati pa sem v konico rakete namestil jeklen balast, ki je še dodatno premaknil težišce rakete višje. Rezultati racunalniških simulacij so kazali, da bo raketa osta-la stabilna tudi pri trikratni hitrosti zvoka, kar naj bi bila najvecja hitrost te rakete. Vse druge komponen­te so bile prakticno identicne kot pri izstrelitvi leta 2020. Ko je novembra 2021 prišel na vrsto prvi testni polet izpopolnjene dvostopenjske rakete, je vse de­lovalo odlicno (sliki 16 in 17). Druga stopnja je sta­bilno letela in dosegla višino 25 km. V konici rakete je bila tudi kamera (slika 18), ki je snemala polet. Na posnetku se lepo vidi ukrivljenost Zemlje (slika 19). Prva stopnja je s padalom varno pristala 2 km od mesta izstrelitve (slika 20). Nacrti za naprej Izdelati nameravam dvostopenjsko raketo, pri kateri bo prvo stopnjo poganjal motor s premerom 150 mm, ki sem ga uspešno preskusil junija 2021, druga stopnja pa bo enaka kot pri zadnjem poletu novembra 2021.Celotna masa rakete bo približno 80 kg, dolga pa bo 4,5 m. Ker bo lahko poletela vec kot 50 km visoko, je zaradi omejene velikosti poli­gona ne bo mogoce izstreliti na Poljskem (tako kot vse moje dosedanje rakete), ampak bo treba oditi na drugo stran sveta. Kaj vec o tem pa v kateri od na­slednjih številk Tima. Slika 15 Priprave na izstrelitev dvostopenjske rakete (november 2021) Slika 16 Še zadnja fotografija pred izstrelitvijo Sliki 17 Izstrelitev Slika 18 V konico rakete so vgrajeniinstrumenti,ki merijovišino,hitrost,pospešek,nagib,temperaturo itn. Slika 19 PosnetekZemljez višine 25 km Slika 20 Prva stopnja dvostopenj­ske rakete je s padalom pristala 2 km stran od mesta izstrelitve. Pred vami je zadnji del navodil za gradnjo vrhun­ske makete polodprtega dvojambornega istrskegaplovila,imenovanega topo,ki ga uvršcamo v neprecen­ljivo domaco ladjedelskodedišcino.Nekateri bralciso se že lotili dela,vsemtistim,ki še omahujete,pabo morda v pomoc in spod­budo ogled dokoncane makete in tudi vseh drugih sorodnih projektov, predstavljenih v Timu,v nastajajoci Galerijimaket tradicionalnih plovil Istre, ki bo ob podpori evropskih sredstev odprta maja letos v Piranu.Tam bodo na vo­ ljo vse informacije o še tako majhnih podrobnostih.Dobrodošli na krovu! Maketa dvojambornega topa (4. del) Slobodan Simic Sime Stik dna z boki pod kotom okoli 45° ni nobena posebnost, saj ga lahko srecamo pri vecini vecjih plovil z ravnim dnom, razen pri batanah. Želeni kot je na maketi najlažje narediti z nastavkom za mode-larski vrtalnik, ki spominja na okroglo rašpo (slika 68). Kdor tega nima, naj si pomaga z ostrim mode-larskim nožem in dletom, vendar moramo v tem pri­meru zelo paziti na smer oziroma potek letnic, da se nam les ne razkolje. Stik dna in bokov se mora lepo prilegati po vsej dolžini (slika 69). Maketo nato obrnemo in delo nadaljujemo na zgornji strani. Najprej namestimo premcni in krmni mankuli, zelo priporocljivo pa je pritrditi tudi okras-no letev, ki poteka vzdolž zunanjega roba nadreber na odprti strani topa (slika 70). Tako nepovezana nadrebra ne bodo štrlela v zrak in maketa bo veliko lepša. Letev naj bo kvadratna in enake debeline kot nadbok. Vrh premca lahko že zdaj ali pa šele nekoliko pozneje obdelamo v znacilno obliko, ki jo imajo vsi topi, ne glede na število jamborov. Namestiti je treba tudi majhno premcno nadpalubno zojo (slika 71 jo kaže med pomerjanjem). Vse njene stranice moramo natancno izrezati. V našem primeru je namenoma izdelana samo do polovice, da se vidi celotna kon­strukcija topa. Ostala nam je še izdelava zadnjega zahtevnejšega kosa makete – palubna obroba (trincarin, žlebnjak, razma ...), ki so jo imela vsa tovrstna plovila. Nareje­na je iz vsaj treh delov. Z osrednjim, ki je najdaljši in poteka razmeroma naravnost (slika 72), ne bi smeli imeti vecjih težav, pri izdelavi preostalih, ki so ukriv­ljene, pa si je priporocljivo pomagati s šablonami iz papirja (slika 73). Ce je paluba debela 4 mm, naj bo ta obroba približno za 1 mm debelejša. Ko je name-šcena, med rebra pritrdimo še vse štiri že pripravljene opore za vilice (forkule), kot je prikazano na nacrtu. Letvice, ki prekrivajo palubo, lahko preprosto pribijemo s po dvema žebljickoma na vsako spono, lahko pa luknje za okoli 2 mm povrtamo in žebljicke zapremo z lesenimi cepki (slika 76), kot so bili pri pravih topih. Zata namen so najprimernejši okrogli zobotrebci. Nekdaj so bile palube izdelane iz širših desk in so se koncevale konicasto. Toda ta ožji del je moral vedno leci na spone, ne pa »obviseti« v zraku med njimi. Zato širina palubnih desk ni bila vedno enaka, saj so prav z njo dosegli potrebno naleganje konic na spone (slika 77). Letvic pri prekrivanju palube ne smemo stiska-ti tesno skupaj, saj se les v vlažnem okolju nekoliko razširi, zato bi se oplata lahko napela in izruvala. Pri pravih plovilih so te špranje (kimente) zaradi po­trebe po vodotesnosti skrbno zadelali s predivom, na maketi pa za ta namen uporabimo mehko bom­bažno vrvico. Za lažje vtiskovanje si iz trdnega lesa izdelamo preprost konicast pripomocek, ki ga kaže slika 78. Pravi topi so imeli ponekod prevrtana boka, da je voda lahko odtekla s palube. Te odprtine so lahko okrogle ali ovalne. Pri njihovem vrtanju si pomaga-mo s kosom tanke plocevine (slika 79), da ne poško­dujemo palubne obrobe. Izdelava krmila, jamborov in jader Izdelava krmila in okovja zanj je bila natancno opisana že pri navodilih za gradnjo maket barkina in batan. Ustrezne mere posameznih delov razberemo iz nacrta. Potrebujemo nekaj 3–4 mm debele žice in5 mm širokega traku 0,5 mm debele plocevine. Ker pri izdelavi okovja ne gre brez spajkanja, naj bo ko­vina pocinkana ali medeninasta; bakrena namrec ni priporocljiva, ker je premehka. Z vseh površin je treba pred spajkanjem odstraniti plast oksida in jih razmastiti. Na sliki 80 sta prikazana krmilo in kr­milna rocica pred namestitvijo, na sliki 81 pa sta že nasajena na okovje na krmi. Vijaki za pritrditev so debeli 1,6–2 mm. Zdaj ko je krmilo na svojem mestu, po svoji za­misli naredimo trden podstavek za model, ki mora biti dovolj visok (slika 82). Oplato trupa po potre-bi popravimo s kitom in dokoncno obrusimo (slika 82), nato pa na vse lesene dele makete nanesemo zašcitni premaz za les (sliki 83 in 84). Prekriti del trupa lahko vsak pobarva po svojem okusu (slika 85). Kako narisati vodno crto, je bilo opisano že pri gradnji maket batan. Palice za jambora in penone je na grobo najlažje obdelati z majhnim rocnim skobeljnikom, ko se že dovolj približamo potrebnim meram, pa vsako letvi-co posebej vpnemo v vrtalnik in dokoncamo z brusil­nim papirjem, s katerim zgladimo vso površino. V spodnji in zgornji penon glavnega jambora vrežemo plitev kanal in vanj vgradimo po dva drob­na »stoperja«: tista v spodnjem penonu držita drsno vrv škote narazen, tista v zgornjem penonu pa tega zadržujeta na pravem mestu (slika 86). Koluta v od­prtinah v jamborih naj se seveda vrtita (slika 87). Tudi izdelava škripcevja in jader je bila že podrobneje opisana pri prejšnjih Timovih maketar­skih projektih, zato je tu nima smisla ponavljati. Pri namešcanju vrvi si pomagamo s sliko 88. Ker prem-cno jadro meri samo tretjino površine glavnega ja­dra, je neprimerno lažje, zato se pogosto dviga brez škripcev, konec gindaca pa se poveže kar spodaj na sam jambor. Ta zaradi tega tudi nima fiksnih pri­pon (sartig). Ob mocnejšem vetru se med vrh jam-bora in mankulo ali eno izmed rink na palubi rocno napne vrv, ki preprecuje, da bi kak reful (nepricako-van, nenaden sunek vetra) zlomil jambor. Podobno se namesto drsne škote na spodnji penon zaveže le vrv, ki ga drži v želenem položaju. Zato penoni prem-cnega jambora nimajo stoperjev. Dejstvo je, da je vsak morski volkvrvi privezoval in namešcal neko­liko po svoje. To velja tudi za jadri, ki sta se name-šcali glede na veter: enkrat sta bili obe na isti strani (slika 89), drugic pa vsako na svoji strani jambo­ra (jadranje z jadri »na metulj«, ko je veter vlekel po krmi). Natezne vrvi (sartige, pripone ...) ali vrvi za dvi­ganje (gindac, troce ...) se koncajo v rinkah ali »uše­sih« na palubi, zato morajo biti ta trdno privijacena v spone (slika 90) in ne samo v palubne deske, saj bi jih že šibkejši veter hitro iztrgal. Pogosto so namesto rink ali ušes naredili kar luknje v nadrebrih. Po nekaj sto urah natancnega in zahtevnega dela je pred nami nagrada v obliki velike in lepe makete dvojambornega topa z vsemi podrobnostmi (sliki 91 in 92), ki je verodostojni prikaz naše bogate ladje­delske dedišcineter seveda cudovit okras. Kdor želi, ga lahko nadgradi še s pajoli, vesli, sidrom in drugo opremo, ki jo obicajno srecamo na tovrstnih ribiških plovilih. Vse to je bilo že dodobra obravnavano med gradnjo maket drugih tradicionalnih plovil Sloven-ske Istre. Timotej – prosto leteci model kategorije F1H (1. del) Aleksander Sekirnik Po daljšem casu bralcem naše revije spet pred­stavljamo preprost prosto leteci model, ki ga lahko izdelajo doma oziroma v okviru modelarskih delav­nic ali tecajev. Njegova velikost ustreza dolocilom Mednarodne letalske organizacije (FAI), ki veljajo za tekmovalno kategorijo F1H. Gre za modele s skupno projicirano površino krila in repa 18 dm2 ter minimal-no maso220 g. Odlocili smo se za preprosto pravo­kotno obliko krila in višinskega repa ter že velikokrat preskušeni aeroprofil Clark Y z ravnim dnom. Takšna izvedba krila zahteva manj šablon za izdelavo reber, zato se gradnje tega modela lahko lotijo tudi zacetni­ki, ki se bodo ob njegovem nastajanju urili v rocnih spretnostih, potrpljenju in natancnosti pri obdelavi gradiv. Ob tem jim bodo v pomoc podrobna navodi-la, številne fotografije in pregledni nacrt. V prvem delu opisujemo gradnjo ogrodja kril ter višinskega in smernega repa, v nadaljevanju pa bodo na vrsti prekrivanje kril s sodobno barvno samolepil-no folijo, izdelava trupa, sestavljanje modela v celoto in priprava na letenje z njim. Kategorija F1H dovolju­je vgradnjo naprave za radijsko vodenje za opravlja­nje nepovratne funkcije, kot je proženje višinskega repa v položaj za prekinitev poleta in pristanek. Za visoki štart modela je dovoljena vrvica, ki pod bre­menom 2 kg ne preseže dolžine 50 m. Pred izdelavo reber kril in višinskega repa je tre­ba pripraviti tri pare šablon iz vitroplasta (ali 2mmdebele letalske vezane plošce):šabloni R A za sku­pino reber R A,šabloni R B za skupino reber R B inšabloni R HR za rebra višinskega repa R HR. Obrisišablon so na nacrtu narisani s crto debeline 0,25 mm;tanjša crta namrec omogoca natancnejšo rocno obdela­vo.Pozor:izdelava šablon in reber »v paketu« je podro­bno opisana v samostojnem clanku na straneh 14–17. Izdelava krila Krilo je izdelano v enem kosu, saj njegova razpe­tina ne presega 1500 mm. Na trup je namešceno z elastikami. Po želji ga je mogoce na sredini prerezati in polovici povezati z okroglima nosilcema premera 4 mm; v tem primeru je treba izdelati tudi dodatna rebra iz trše letalske vezane plošce, da bo tako prede­lano krilo kos dodatnim obremenitvam. Kot je prikazano na nacrtu, ki je vpet na sredini revije, je krilo modela Timotej sestavljeno iz dveh skupin reber – R A in R B. V prvi jih je 28 in v drugi 10. Razlikujejo se v obsegu oplate, kije potrebna na bolj obremenjenih mestih konstrukcije. Vsa rebra so iz 1,5 mm debele balze, kar pomeni, da moramo zanje pripraviti 38 ustrezno velikih listicev furnirja. Nosi­lec krila je sestavljen iz dveh karbonskih palic s pre­rezom 4 Ś 1 mm. Torzijska oplata je izdelana iz 1 mm debele plošce balze. Zadnji rob krila je širok 10 mm in je iz 3 mm debele plošce balze.Stik reber in zadnje letve je okrepljen s trikotniki iz traku 1,5 mm debele balze. Pri njihovem izrezovanju je treba upoštevati potek letnic, kot je na nacrtu prikazano s šrafuro. Nacrt vsebuje dodatne šablone, zaradi svoje ob-like imenovane glavniki, ki mocno poenostavijo ter pohitrijo sestavljanje krila in višinskega repa brez uporabe nacrta. Poskrbijo namrec za pravilen razmik med rebri in pravokotno namestitev reber glede na podlago krila oziroma repa. Glavnike izžagamo iz 3–4 mm debele vezane plošce. Zunanji rob glavni­ka olajšanamestitev reber v obmocju V-loma krila pod kotom 10°. Glavnika krila AA in BB namenoma segata cez sredino krila, ki je oznacena s trikotno za­rezo. Tako pomagata sestavljati krilo prek njegove srednjice in poskrbita za pravilno namešcanje reber. Dve rebri z bucikami pritrdimo pod pravim ko-tom glede na sprednji rob oziroma glavni nosilec krila. Pri tem moramo sprednji rob reber nasloniti ob raven rob pomožnega elementa, ki je lahko na pri­mer aluminijasta cev s kvadratnim prerezom 20 Ś 20 mm. Pravokotnost preverimo z manjšim kovinskim kotnikom. Rebra pred lepljenjemkarbonskega nosil-ca obtežimo z železnimi profili, da jih pritisnejo ob delovno plošco (slika 1). Nasliki 2 se lepo vidi, kako so rebra namešce­na na pravilnih razdaljah in pravokotno na podlago ter zalepljena na karbonske nosilce. Z majhnim ko­vinskim kotnikom sproti preverjamo pravokotnost reber in karbonskega nosilca. Rebra skupine R B je treba pred lepljenjem na nosilec krila podložiti z 1 mm debelimi kosi balze, ki ustrezajo debeline oplate krila. Enako velja za rebri srednjega dela krila (centroplana); (slika 3). Kar­bonski nosilec prilepimo na rebra s srednje tekocim sekundnim lepilom. Vse sticne ploskve karbonskih nosilcev moramo prej obvezno obdelati z brusilnim papirjem zrnavosti 120, da odstranimo necistoce, ki bi preprecile kakovosten stik elementov. Med namešcanjem oplate moramo krilo obteži-ti z razlicno velikimi železnimi profili in ga stisniti ob delovno plošco, da se ne bi zvilo. V zadnjem delu slike 4 je mogoce videti, da je zunanja obtežitev na­mešcena nekoliko pod kotom, da oplato stisne ob sprednji rob aeroprofila. Pred lepljenjem zakljucka krila preverimo dolži-no in višino elementa okrepitve V-loma. Po potrebi ga obrusimo oziroma izdelamo novega. Zakljucek krila podložimo s primernim predmetom, ki bo za­gotovil zahtevani kot 20°. Pri tem mora biti od delov­ne površine oddaljen okrog 96 mm, kar preverimo z ravnilom (slika 5). Okrepitev V-loma z modelarski-mi sponami stisnemo ob nosilec krila in oplato, za­kljucek krila pa stisnemo ob osrednji del krila. Z ob-težitvijo ga pritisnemo ob podložni kos, da se med sušenjem lepila ne bi premaknil. Zadnji in sprednji rob zakljucka krila ter osrednjega dela morata biti poravnana. Uporabimo cim vec obtežb, da prepreci-mo zvitje krila. Previsoko okrepitev V-loma krilaobrusimo, da je poravnana z oplatama na obeh straneh V-loma krila (slika 6). Krilu je treba dodati samo še nekaj okrepi­tev in dokoncati oplate v obmocju pregiba (slika 7). Izdelava višinskega repa Višinski rep sestavlja 12 reber (RHR) iz 1,5 mm debele balze, ki jih povezujeta oplata iz 1 mm debele balze in karbonski nosilec s prerezom 3 Ś 1 mm. Zad­nja letev je iz traku balze s prerezom 2 Ś 8 mm. Nasliki 8, ki prikazuje višinski rep, so dobro vi-dni trikotne okrepitve spojev reber z zadnjo letvijo in vstavki za vpetje žic, namenjenih elastikam, ki bodo rep potegnile v položaj za prekinitev leta in pristaja­nje. Vstavki iz kosov 6 mm debele balze so obrušeni skladno z obliko profilov repa. Zakljucki profila so obrušeni v obliko polkrožnega prereza. Na nacrtu je narisana množica stojin nosilca kri-la in repa iz 1,5 mm debele balze. Glavna naloga teh elementov je zapreti oplato krila v cvrsto škatlo, ki onemogoca zvijanje krila pod vplivom torzijskih sil in momentov zaradi aerodinamicnih sil. Brez stojin bi bilo krilo šibko in bi se zlahka zvilo oziroma izo­blicilo. Pri izdelavi stojin si lahko ucinkovito poma­gamo s preprosto šablono, ki je prikazana na sliki 9. Iz 1000 mm dolgega kosa 1,5 mmdebele balze izre­žemo 44 mm širok trak, ki ga nato s šablono nare­žemo na trakove širine 12+ mm. Pri tem rdeci buciki skrbita za pravilno širino stojin, rumene pa kotniku preprecujejo premik med rezanjem z ostrim mode-larskim nožem. Trak balze med rezanjem stisnemo ob spodnji naslon kotnika. Letnice v lesu morajo ob-vezno potekati navpicno glede na vgradnjo v krilo. Stojine lepimo s sekundnim lepilom. Ker smo jih namenoma odrezali nekoliko širše (slika 10), jih moramo zdaj z brusilnim papirjem zrnavosti 120 previdno obrusiti na višino oplate krila. Brusilno plošco moramo vleci pravokotno na nosilec krila, saj bi z brušenjem postrani lahko zadeli ob kakšno rebro in ga poškodovali. Izdelava smernega repa Smerni rep je narejen iz dveh plošc balze debe-line 1,5 mm, ki sta odrezani podkotom 45° tako, da se smeri njunih letnic križata pod kotom 90°. Taka konstrukcija preprecuje zvijanje in povecuje trdnost zlepljenega repa. Zadnji del repa služi kot krmilo smeri. Tudi za smerni rep je smiselno izdelati posebno šablono, ki jo na plošco balze položimo pod kotom 45° (slika 11). Obcrtamo jo s svincnikom in izrežemo z ostrim modelarskim nožem, ki ga vodimo ob ko­vinskem ravnilu. Za izris druge plasti repa šablono preprosto zasukamo za 90° in tako zadostimo prej omenjeni zahtevi. Obe plasti na zašciteni ravni pod-lagi zlepimo z belim lepilom za les. Izdelava reber v paketu Aleksander Sekirnik Krila in repne površine klasicnograjenih letal­skih modelov sestavlja veliko število reber, letev in kosov furnirja. Ker so rebra oblikovana na podlagi podatkov izbranega aeroprofila, morajo biti izdelana cim bolj natancno. To je prvi pogoj, da bo model letel skladno s pricakovanji konstruktorja. Izdelava reber lahko graditelju modela – glede na njegove izkušnje in opremo delavnice – pomeni velik izziv. Narediti jih je mogoce rocno ali pa s pomocjo racunalniško vodenih strojev za rezkanje, laserski razrez ali 3D-tisk. Žal našteti sodobni postopki za­radi drage opreme in storitve same vecini modelar­jev niso dostopni. Kot bomo spoznali v nadaljevanju tega clanka, pa uporaba drage tehnologije za ta na-men pravzaprav niti ni potrebna. Modelarji namrec rebra tradicionalno izdelujejo rocno, in sicer »v pa-ketu«. Gre za dokaj preprost in hiter, vendar zelo na­tancen postopek, ki pa zahteva nekaj vaje in rocnih spretnosti. Izvedljiv je z osnovnimi orodji za obde­lavo gradiv, zato je zelo primeren tudi za zacetnike in mlade modelarske navdušence. Priporocamo, da ga ucitelji tehnicne vzgoje predstavijo in uporabijo v okviru modelarskih delavnic. Kratek opis postopka Rebra v paketu je mogoce pripraviti za krila ali repne površine pravokotne in trapezne tlorisne obli­ke. Pogoj je, da so robovi ravni. Postopek se nekoliko razlikuje, ce gre za izdelavo reberkrila ali repa pravo­kotne (A) oziroma trapezne oblike (B). V drugem pri­meru je izdelava zaradi geometrije nekoliko zahtev­nejša. Zadnje rebro tako oblikovanega krila oziroma repa je praviloma krajše in tanjše od prvega. Paket bo zato po vseh ploskvah obdelan pod razlicnimi koti, kar se bo odražalo na vsakem rebru. Stvari dodatno poslabšata veliko zoženje tlorisne oblike in majhno število vgrajenih reber. V konico obrušeni repi profi­lov, izdelanih v paketu, bodo morda zahtevali spre­membo velikosti zadnje letve krila oziroma repa. Pri izdelavi reber krila oziroma repa pravokotne oblike tlorisa (A) potrebujemo dve šabloni. Ce paket zaradi velikega števila reber presega debelino 40 –50 mm, ga je priporocljivo razdeliti na dve enoti. Število listicev furnirja je lahko enako ali vecje potrebnemu številu reber. Presežek izdelanih reber bomo imeli za rezervo, ce se nam pozneje katero po nesreci polomi. Pri izdelavi reber krila oziroma repa trapezne ob-like tlorisa je priporocljivo izdelati dva para šablon, in sicer za vsako polovico krila oziroma repa (levo, desno) posebej. Število listov furnirja – prihodnjih reber – mora ustrezati številu vgrajenih reber, sicer izdelana rebra ne bodo ustrezala nacrtovani obliki. Šabloni naj bosta, ce je to seveda mogoce in izvedlji­vo, na paket pritrjeni glede na ustrezno obliko krila oziroma repa. Paziti moramo na vzdolžni in precni zamik. Ce je le mogoce, naj bo vsaj utor glavnega no-silca krila pravokoten na obe šabloni. Med obdelavo trapeznega paketa reber je zara­di zahtev geometrije treba pod kotom obrusiti tudi ploskve oboda šablon, sicer bosta furnirja reber tik ob šablonah krajša in tanjša od pricakovane oblike. Ne gledena obliko tlorisa (A ali B) je treba paket natakniti na vsaj dve centrirni žici. Žice ucvrstijo pa-ket in preprecujejo premik listicev furnirja, obenem pa so uporabne tudi kot naslon na celjusti primeža. Izvrtine za vstavljanje žic ne smejo oslabiti trdno­sti izdelanih reber iz uporabljenega furnirja. Njihovo namestitev je treba nacrtovati premišljeno. Pravilo-ma morajo središca teh izvrtin sovpadati s skeletno krivuljo aeroprofila. Izkušnje kažejo, da je za centrir­ne žice zelo primerna 1,5–2 mm debela varilna žica, ki je trdna ter obenem dovolj mehka za krivljenje in brušenje enega konca v konico. Postopek oblikovanja paketa reber poteka v vec fazah. Prva je groba obdelava, pri kateri odstranimo presežek materiala, ki je na sliki 1 oznacen s crno barvo. Zaradi oblike listicev furnirja nastane velik presežek materiala nad nosnim in repnim delom profila šablon. Najprimernejši pripomocki za grobo obdelavo so modelarski skobeljnik, daljši in oster modelarskim nož, rezilo tapetniškega noža, rašpa in brusilni papirzrnavosti 60–80(slika 1). Da ne bi prišlo do poškodb šablone, je treba to fazo prekiniti na razdalji 1–2 mm od njenih robov. Grobi obdelavi paketa sledi fina obdelava, ki mora biti izvedena z veliko mero pozornosti in na­tancnosti ter ob nenehnem preverjanju oblike pake­ta. Na tej stopnji izdelave reber se namrec z dešcico, ovito z brusilnim papirjem zrnavosti vsaj 120, pov­sem približamo robovom šablon. Brušenje mora po­tekati vzporednoz njimi, doklerlistici furnirja niso povsem poravnani s šablonami. Priprava šablon Šablone morajo biti iz cim tršega materiala, da jih med postopkom mehanske obdelave paketa ne bi prehitro poškodovali ali preoblikovali, saj njihova oblika potem ne bi vec ustrezala izbranemu aeropro­filu. Izbiramo lahko med 1,5 mm debelo aluminijasto plocevino oziroma epoksidno plošco, vitroplastom ali letalsko vezano plošco (aviošper) debeline 2 mm. Zelo uporaben je tudi 1,5 mm debel pertinaks, ki se v elektroniki uporablja za izdelavo tiskanih vezij (sli­ka 2). Vse naštete materiale je mogoce žagati z mo-delarsko rezljaco, v katero vpnemo fino ozobljen list za kovine. Ce ga obcasno natremo s košckom mila, bo žaganje potekalo hitreje in bolj gladko. Nacrt šablon z lepilom za papir v stiku nalepimo na izbrani material. Ker lepilo nekoliko zmehca pa-pir, moramo paziti, da se nam nacrt ne zvije ali kako drugace izoblici, zato je zaradi lažje kontrole pripo­rocljivo vzdolžno prek njega narisati tanko ravno crto. List žage moramo voditi približno 0,5 mm zu­naj obrisa šablone, za fino obdelavo tocno do crte pa uporabimo fine pile za kovino oziroma brusilni papir zrnavosti 120 ali vec. Na oznacenih mestih izvrtamo luknje premera 2,0 mm za centrirne žice. Šablone po koncani obdelavi oznacimo s pisa­lom. Brušenju izpostavljene robove šablon je pri­porocljivo obarvati z mehkim svincnikom ali flo­mastrom. Ce bo barva med mehansko obdelavo paketa izginila, bo to znak, da smo šli z brušenjem predalec in da smo preoblikovali oziroma poškodo­vali šablone – cesar pa si seveda nikakor ne želimo. Priprava paketa listicev furnirja Glede na potrebno število reber in njihovo veli­kost pripravimo toliko trakov balze, da bomo iz njih lahko narezali dovolj listicev furnirja – vsakega za eno rebro modela. Trakovi naj bodo približno 4 mm širši od šablone na najširšem delu, narežemo pa jih na kose, ki morajo biti prav tako približno 4 mm dalj­ši od najdaljše šablone. Trakove balze je najlažje na­rediti s krožno žago, lahko pa jih izrežemo z ostrim modelarskim nožem, ki ga vodimo ob daljšem ko­vinskem ravnilu. Za rezanje trakov balze na listice je smiselno iz 3–4 mm debele vezane plošce narediti posebne šablone v oblikipravokotnikov (slika 3 na sredini levo). Biti morajo ustrezno vecje od pravih šablon in v njih naj bodo izvrtane luknje za centrirne žice. Šablone iz vezane plošce nato zaporedoma postav­ljamo na trakove balze in z mehkim svincnikom oznacimo mesta rezanja. Sprednje robove listicev oznacimo s pušcicami (slika 2).Te nam bodo v po­moc pri zlaganju v pakete, saj luknje za centrirne žice niso razporejene simetricno. Trakove nato po nari­sanih crtah z ostrim modelarskimnožem narežemo na posamezne listice furnirja. Izrezane, preštete in sortirane listice posameznega paketa spnemo z ela­stiko, da jih pred nadaljnjo obdelavo ne bi pomešali med seboj. Preden se lotimogrobe obdelave paketa, mora-mo trakove furnirja prebosti. To naredimo tako, da posebno šablono iz vezane plošce skupaj s posa­meznim listom furnirja s sprednjim robom prisloni-mo ob navpicno ravno površino(na primer jekleni profil na sliki 3), da ju natancno poravnamo. Nato centrirno žico v obliki crke L z ošiljenim delom po­tisnemo skozi izvrtane luknje v posebni šabloni in skozi trak furnirja. Žico med potiskanjem obracamo, da brez loma razmakne letnice balze. Vse prebode­ne trakove istega paketa nato skupaj s »pravima« šablonama na obeh straneh tesno drugega za dru­gim nataknemo na centrirne žice, ki naj segajo 15–20 mm iz paketa. Ukrivljena držala žic, ki naj bodo dol­ga 20–30 mm, zavihamo tako, da nam ne bodo v na­poto med obdelavo (slika 3 desno zgoraj). Obdelava paketa Paket listicev furnirja s šablonama na obeh stra­neh vpnemo v celjusti primeža (slika 4). Z njihovim stiskanjem ne smemo pretiravati, sicer bo paket pod centrirnimi žicami prevec stisnjen, listici nad njimi pa se bodo razprli, zaradi cesar bi bila rebra na sre­dini paketa v takem primeru drugacne oblike (nižja) kot tista ob šablonah. Premalo stisnjen paket pa se bo premikal in izpadal iz celjusti, kar je med obdelo­vanjem paketa zelo motece. Meddelom moramo pa-ziti tudi na to, da se listici furnirja ne bi premaknili v vzdolžni smeri. Ker so listici furnirja zaradi hitrejše in prepro­stejše priprave paketa pravokotne oblike, moramo na sprednjem in zadnjem delu paketa med grobo ob-delavo s prej naštetim orodjem odstraniti kar precej odvecnega materiala. Pri tem je treba paziti na potek letnic lesa, kot je s pušcicama oznaceno na sliki 5. Grobi obdelavi sledi brušenje z brusilnim papir­jem zrnavosti 120 (slika 6), ovitim okoli ravne dešci­ce. To moramo vleci enakomerno prek obeh robov šablone, da ne nastane »trebuh«, kakršnega kaže slika 7. Paket obcasno vzamemo iz primeža, na nje­govo zgornjo oziroma spodnjo ploskev prislonimo ravnilo in vse skupaj podržimo proti viru svetlobe. Tako bomo najlažje opazili tudi najmanjša odsto­panja od želene oblike ploskev paketa. Postopek ponavljamo, dokler ne zaslišimoznacilnega zvoka, ki ga proizvaja material, iz katerega sta šabloni. Ko smo zadovoljni z obliko zgornje in spodnje ploskve, odbrusimo še odvecni material na sprednjem in zad­njem robu paketa. Ker pri opisanem postopku nasta­ne precej lesenih odpadkov in prahu, že med delom poskrbite za njihovo sprotno odstranjevanje. Na koncu z majhno plošcato pilo za kovino od­stranimo material na mestu utora nosilca krila (sli­ka 8). S košckom letve nosilca krila preverimo njeno natancno prileganje izdelanemu utoru in ga po po­trebi popravimo. Po navadi so spodnji robovi utora premalo obdelani in vsebujejo prevelik radij. Obdelava paketa je uspešno koncana takrat, ko so vsi robovi ravni in vzporedni (slika 9). Takrat ga razstavimo (slika 10) in rebra razvrstimo po skupi­nah, da med njihovim vgrajevanjem v krilo oziroma rep modela preprecimo zmešnjavo. Izdelava reber v paketu spodbuja natancnost in potrpežljivost. Obenem dokazuje, da je letalski mo­del mogoce izdelati dokaj preprosto – z uporabo kla­sicnih metod obdelave gradiv ter z obicajnimi orodji in doma izdelanimi pripomocki. Za izdelavo enega paketa izkušen modelar potrebuje približno pol ure, v okviru krožka pa ga je mogoce narediti v dveh šol­skih urah. • Življenjepisi z najpomembnejšimi podatki • Številne slike • Kvizi • Slovarcek Maketa hišice na Drini (2. del) Predrag Hluchy V prejšnji številki Tima je bila predstavljena iz­delava strehe in sten makete prave hišice, ki stoji na skali sredi reke Drine – natancneje na mejni crti med Srbijo ter Bosno in Hercegovino, tokrat pa nadalju­jemo z opisom izdelave ograj, drsnih vrat, elektricne napeljave, stopnic in kajakov. Ograja na podestu Najprej sem izdelal ograjo na podestu (sliki 6 in 7), ki je bil dograjen predzadnji razlicici hišice. (Kot je bilo že omenjeno, je zdajšnja že sedma, saj so vse prejšnje klavrno koncale v valovih podivjane reke.) Za stebricke sem izbral 12 mm dolge smrekove let-vice s prerezom 0,7 Ś 0,7 mm, seveda pa je mogoce uporabiti tudi kako drugo gradivo, na primer sti­renske palicice ali balzo ustrezne debeline, in iz nje narezati letvice. Stebricke sem 1 mm pod vrhom prevrtal s svedrom premera 0,4 mm, spodaj pa sem jih v dolžini 2 mm nekoliko ošilil (slika 13), da sem jih lažje vstavil v luknjice, izvrtane v podest. Še prej sem skozi luknjice napeljal ribiško kevlarsko vrvico debeline 0,3 mm(slika 14). Pozneje sem v sprednje vogale podesta in ostrešja dodal kljukice iz 0,3 mm debele žice ter iz kevlarske vrvice naredil jeklenice, ki bodo držale in varovale podest (slika 15). En ko­nec zanke sem namerno pustil daljši, da bom takrat, ko bo hišica na svojem mestu, lažje zategnil vrvico, odstrigel njen presežek in zanko zavaroval s kapljico sekundnega lepila. Okovje drsnih vrat Hišica je zaprta z dvokrilnimi drsnimi vrati, ki po kolescih tecejo po vodoravnem žlebu nad vrati, na spodnji strani pa so uležajena z drsnikom v kanalu v tleh. Zanosilce kolesc sem odrezal štiri 2 Ś 0,5 mm velike plošcice stirena in jih nekoliko prirezal ter na­nje nalepil 4 mm dolge stirenske palicice s prerezom 0,8 Ś 0,3 mm. Na osi kolesc sem nalepil šestkotnike s stranico 0,7 mm, izrezane iz 0,3 mm debele sti­renske plošce (sliki 16 in 17). Okovje sem izdelal tako, da sem od aluminijas­tega pladnja za enkratno uporabo s škarjami odrezal 1 mm širok trak in vanj na eni strani izrezal podol­govato luknjo, ki se lahko povezne cez okovje na dru-gem krilu vrat ter zaklene z obešanko (slika 18). Del okovja na drugem krilu je izdelan iz 1 Ś 1 mm velike­ga in 0,3 mm debelega stirena, v katerega sem izvr­tal dve luknjici s premerom 0,3 mm in vanju vstavil v obliko crke U ukrivljen košcek bakrene žice. Njuna konca sem na spodnji strani izvlekel samo toliko, da je zgoraj ostala ravno prav velika zanka. Stik sem spodaj utrdil s sekundnim lepilom, presežek žick pa sem odšcipnil. Na sliki 19 se vidi postavitev vodil in okovja. Kolesa sem nekoliko prirezal zato, da je vide-ti, kot bi bila v žlebu. Pri delu z bakreno žico je dobro poznati nasled­nji trik. Pred krivljenjem oziroma oblikovanjem jo nad virom toplote (na primer vžigalnikom ali sveco) toliko segrejemo, da zažari, nato pa jo pustimo, da se sama ohladi. Zaradi tega postopka, ki se imenuje popušcanje (napetosti) v gradivu, je žica veliko volj­nejša za obdelavo. Elektricna napeljava Kot je bilo omenjeno v 1. delu clanka, se hiši-ca zdaj oskrbuje z elektricno energijo iz panelov na strehi in akumulatorja. Panele sem izdelal tako, da sem 30 Ś 15 mm velik kos prosojne plastike pobar-val s crno barvo. Ko se je ta posušila, sem vanjo z iglo vrezal vzporedne crte s presledkom 1 mm. Ceznje sem nato z zracnim copicem nanesel plast srebrne barve, kije zalilazareze, tako da je z druge strani mo­goce videti srebrne crte med crnimi polji. Na koncu sem zunanjo stran zašcitil z maskirnim trakom in z zracnim copicem ponazoril še aluminijasti okvir pa-nelov (slika 20). Elektricna napeljava v notranjosti objekta, ki jo sestavljajo vodniki, škatla z varovalkami, vticnice in podaljšek, je izvedena kar na steni. Kable sem izdelal iz sinteticnega sukanca, ki sem ga pomocil v razred-ceno mizarsko lepilo in posušil. S tem, ko je postal trši, ga je lažje napeljati po steni. Vsi drugi elementi so izdelani iz stirena – seveda v merilu 1 : 87 (slika 21). Ograje Pri zgodnejših izvedbah hišice sredi Drine so iz vode na vrh skale vodile izklesane stopnice, pozneje pa so ob njih postavili betonske. Da bi bila hoja po njih – zlasti takrat, ko jih zaradi višjega vodostaja prekrije plast spolzkega mulja – varnejša, so jih opre­mili z ograjo iz železnih cevi. Ceprav so pobarvane s sivo zašcitno barvo, se jih ponekod, predvsem na varjenih delih, že loteva rja. Za izdelavo kovinske ograje na maketi sem upo­rabil bakreno žico premera 0,3 mm, ki sem jo najprej poravnal tako, da sem jo s pomocjo kladice z nalep­ljenim finim smirkovim papirjem povaljal po ravni površini, nato pa sem jo še pregrel z vžigalnikom. Na papir sem narisal obliko ograje in na risbo z lepilnim trakom pritrdil košcke žice. Ti morajo biti nekoliko daljši od višine ograje (slika 22), da jih bo mogoce zapiciti v podlago, pa tudi barvati jih je lažje, saj s prijemalko lahko primemo del, ki ne bo viden. Po­samezne košcke žice povežemo sspajkalnikom (sli-Skupna dolžina ograje med tremi stebricki je 30 mm, ka 23), glede na zahtevani naklon terena po potrebi del, ki na vrhu sega cez stebricek, je dolg 4 mm in ne­nekoliko popravimo obliko celotne ograje in njeno koliko zavit, dolžina stebrickov pa je 20 mm; od tega površino razmastimo, da se je bo barva bolje prijela. je 8 mm zapicenih v podlago (sliki 24 in 35). Na maketi je še ena ograja, ki pa je lesena in na­ menjena zašciti spodnjega dela med betonskima nosilcema, kjer je stranišce. Izdelal sem jo iz smre­kovih letvic: prerez navpicnih nosilcev je 2 Ś 2 mm in vodoravnih letev 2 Ś 0,5 mm (slika 25). Enako velja tudi za vrata v ograji, ki so obešena na betonski pod-porni zid (slika 26), ceprav bi bilo tecaje v naravi za­radi varnosti verjetno bolje pritrditi na koncu ograje. Tudi pri izdelavi te ograje sem uporabil enak trik kot prej in sem vodoravne letve pritrdil na risbo, nanje pa sem nato nalepil navpicne podporne stebre. Ti mora­jo biti zaradi vgraditve v betonsko plošco dolgi skup-no 20 mm (od tega 8 mm za vgradnjo), med njimi je 10 mm presledka, letve pa so namešcene tako, da je med zgornjimi robovi 5 mm presledka. Na drugi stra­ni je odprtina med podpornima zidovoma prav tako zavarovana z dvema vodoravnima letvami, pritrjeni-ma na stebricka, ki sta privita na zidova (slika 26). Dvižne stopnice Dostop na teraso hišice s skale omogocajo dvižne stopnice, ki se v dvignjenem položaju uporablja­jo tudi kot zapora vhoda. Dvigajo in spušcajo se s pomocjo rocnega vitla, pritrjenega na nosilni tram poda. Za dvigovanje uporabljajo 6 mm jeklenico, ki je prek nosilnega kolesa, pritrjenega na ostrešju, po­vezan s stopnicami. Izdelave teh stopnic na maketi sem se lotil tako, da sem njihovi stranici najprej narisal na papir. Cez risbo sem nalepil prozoren lepilni trak, da se lepilo ne bi prijelo papirja. Iz 0,3 mm debele plošce stirena sem izrezal približno 0,7 mm široke trakove in jih z lepilnim trakom pritrdil na crte, nato pa sem nanje s sekundnim lepilom zalepil še precne letvice (sli­ka 27). Štiri 6 Ś 4 mmvelike stopnice sem izrezal iz 0,6 mm debele balze in jih zalepil med stranici. Po-barval sem jih z razredceno akrilno barvo starega lesa, ogrodje pa s crno akrilno barvo. Stopnice sem na plošcad pritrdil tako, da sem na nosilne tramove dodal ravno take letvice, v katere sem izvrtal 0,7 mm velike luknjice, ter stopnice po­vezal s stirensko palicico debeline 0,7 mm (slika 28). Sliki 29 in 30 kažeta vitel, narejen po fotografiji, in nosilno kolo na strešnem tramu. Oboje je izdelano iz stirenskih palicic, kolo pa sem izstružil v mini vrtalniku s pomocjo modelar­skega nožka. Kajak Ker je dostop do hišice mogoc le po vodi – razen ob redkih priložnosti, ko se vodostaj toliko zniža, da se da reko prebresti –, so v uporabi razlicni colni. Oskrbnik hišice uporablja kajak, ki je pospravljen na jeklenih nosilcih, z zunanje strani pritrjenih na pod-porni zid. Med iskanjem na spletu sem ugotovil, da so takšni kajaki obicajno dolgi okrog 4,5 m in široki 80 cm, zato sem za izdelavo 87-krat manjšega kajaka izbral balzo debeline 1 in 4 mm (slika 31). Na sredinitanjšega kosa sem izrezal odprtino s premerom 8 mm,v debelejšega pa sem s pomocjo okroglega rezkalne­ga nastavka izdolbel prostor za veslaca (slika 32). Pri lepljenju obeh kosov v celoto sem pazil, da je bila odprtina v tanjšem delu cim bolj na sredini. Ko se je lepilo posušilo, sem najprej z modelarskim nožkom obrezal grobo obliko kajaka, nato pa sem jo dokonc­no oblikoval z brusilnim papirjem zrnavosti od 210 do 600 (slika 33). Na koncu sem kajak zašcitil z nitro­lakom, po sušenju še nekoliko obrusil in nato po­barval z akrilno barvo. Skupaj z veslom, ki je izdela-no iz aluminijaste plocevine in medeninaste cevke, sem ga pritrdil na nosilce (slika 34) na opornem zidu. V naslednjem nadaljevanju bo poleg notranje opre-me innekaterih drugih detajlov opisana tudi izdelava še enega ribiškega colna, znacilnega za tiste kraje. Maketa ozkotirne železnice (7. del) Vojko Travner Lopa za orodje V kamnolomu, ki na naši maketi pomeni središce dogajanja, je poleg ozkotirne železnice, medetažnih stopnic, lesenih stebrov za premostitev zracne cevi, skal, kamenja in velike kolicine peska tudi manjši objekt – lopa za orodje (slika 57). Pod nadstreškom z lesenimi stenami in betonskim okvirjem stoji kom­presor za stisnjeni zrak, ki ga udarno kladivo potre­buje za razbijanje skal. V zaprtem delu je shranjeno še drugo orodje, delavci pa tam lahko tudi malicajo (slika 58). Za izdelavo lope bomo potrebovali: • plošco balze 1000 Ś 100 Ś 2 mm, • balzovo ali smrekovo letvico 2 Ś 2 ali 3 Ś 3 mm, • približno 5 cm dolg kos jeklene žice premera 0,5 mm, • lesena nabodala za ražnjice, • približno 20 cm dolg kos tanke bakrene žice s crno PVC-izolacijo, • belo, crno, rjavo in zeleno akrilno barvo, • kovinsko ravnilo, • svincnik, • modelarski ali tapetniški nož, • brusilni papir fine in srednje zrnavosti, • lepilo za les in • mehak copic. Pri samogradnji lope se lahko držimo mer na sliki 59 ali pa jo oblikujemo po svoje. V izvedbenem primeru je streha velika 65 Ś 40 mm. Nad kompre­sorjem je namešceno manjše podolgovato okno brez zasteklitve, namenjeno odvajanju izpušnih plinov, ki nastajajo med delovanjem dizelskega kompresor­ja (slika 58). Okvir naredimo iz 2–2,5 mm širokih trakov 2 mm debele balze, zlepljenih v zahtevano obliko, navpicni precki pa sta široki 1,5 mm. Strešna kritina je imitacija valovite plocevine, ki jo prilepimo na deske ostrešja (slika 60). Navpicne špranje med deskami ponazorimo z dobro ošiljenim svincnikom, vendar pa ga ne smemo pritiskati premocno, da ne prerežemo mehke balze. Presledki med špranjami naj ne bodo širši od 2 mm, saj je lopa majhna in ob širših deskah bi bilo neskladje ocitno. Kot barvno osnovo za stene uporabimo belo ak­rilno barvo. Za drugi nanos ji dodamo kapljico crne, ker potrebujemo zelo svetlo sivodtenek. Barvo za betonski okvir zmešamo iz bele, ki ji dodamo kaplji-co crne in cisto malo zelene. Preden nam uspe nare­diti ustrezni odtenek, barvo preskušamo na belem papirju. Ko je lopa koncana, jo poskusno postavimo na maketo; dokoncno jo bomo namrec pritrdili šele tak-rat, ko bomo po progi zapeljali vlak. Le tako bo raz­dalja med progo in objektom pravilna oziroma ta ne bo segal v t. i. svetli profil proge. Zaposleni v kamnolomu imajo opravka s skala-mi, kamenjem in peskom. Skale je treba razbiti in za to delo med drugim uporabljajo tudi udarna kladiva na zrak. Ce želimo vse to prikazati na maketi, mora-mo ob kompresorju na zunanjo stran lope pritrditi 4 Ś 4 Ś 2,5 mm veliko prikljucno omarico za zracno cev (sliki 60 in 64). Oblikujemo jo iz balze, izoflora, stirena ipd. – skratka iz gradiva, ki nam je pri roki. Za zracno cev uporabimo tanko bakreno žico s crno izolacijo. Napeljemo jo ob lesenem drogu navzgor, obesimo na kljuko in prek kljuke na drogu na na­sprotni strani proge spustimo na tla, kjer zvita caka na uporabo (slika 64). Tako ne bo ovirala železni­škega prometa. Drogove s kljuko za zracno cev naredimo iz le­senih nabodal za ražnjice. (Na maketo sta pritrjena dva, tretji pa je za rezervo.) Palcke prirežemo na dol­žino 85 mm. Ošiljene konce obdržimo, da bomo dro­gove lahko potisnili v luknje, ki smo jih prej s šilom naredili v tla makete. Tik pod vrhom vsake palicice z 0,5 mm debelimrocnim svedrom izvrtamo luknjico za kljuko, ki jo ukrivimo iz tanke jeklene žice, kot je prikazano v rumenem krožcu na sliki 61. Najprej jo pravokotno zvijemo in šele nato odšcipnemo na pri­merno dolžino. V luknjico na drogu jo zalepimo s se­kundnim lepilom. Drogove pobarvamo z rjavo barvo ter postaramo z bledo sivo barvo in s suhim copicem, s katerim narišemo vzdolžne crte. Na enega od stebrov lahko prislonimo lestev, ki je delavcem v pomoc pri obešanju in snemanju zracne cevi (sliki 60 in 64). Zelo pomembendetajl, ki na maketi ne sme manjkati, je priprava za ustavljanje lokomotiv in va­gonov na koncu tira. V kamnolomu je to lahko samo kup kamenja in peska, kot oznacuje rdec oval na sli­ki 62. Druga možnost pa je, da precnona zgornji del proge s sekundnim lepilom nalepimo primerno ob-delan košcek letvice s prerezom 2 Ś 2 mm, ki pona­zarja tirni prag (slika 63). Maketa bo videti prepricljivejša,ce v kamnolom postavimo nekaj tovarniško pobarvanih figuric ljudi v merilu 1 : 87, kakršne izdelujeta na primer nemški tovarni Preiser in Noch (slika 64). V naslednjem nadaljevanju bo opisano dodajanje posipnega materiala na maketo. Sezuvalnik Matej Pavlic Pred vami je drugi izmed projektov v sklopu nagrad­ nega natecaja Iskra ERO,objavljenega na prvi strani januarske številke Tima. Ce boste predstav­ljeni izdeleknaredili,kakor koli dopolnili oziroma Sezuvalnik – ponekod pri nas mu pravijo tudi zajec ali hlapec – je nadvse prakticen pripomocek, ki pride prav pri vsaki hiši. Omogoca udobno sezuva­nje obuval, in sicer sedé ali stojé, kar znajo zelo ceniti zlasti starejši, ki se težko sklanjajo, saj peto obuva-la samo preprosto zataknemo v izrez in nogo pocasi potegnemo k sebi. Še bolj pa se uporabna vrednost tega izdelka izkaže, ko je na primer po koncanem V današnjih casih, ko imamo na voljo razlicno elektricno orodje, je za marsikoga izziv stare, presku­šene predmete izdelati tako, da niso samo uporabni, ampak tudi lepi na pogled. Tako je nastal izdelek na sliki 1, ki je narejen iz 150 Ś 400 mm velikega odpad­nega kosa trislojne lepljene plošce debeline 20 mm, seveda pa je mogoce uporabiti tudi katero koli drugo vrsto lesa. Obrisa obeh sestavnih delov morate foto­kopirati in obenem povecati za 200 % ter kopijo na­lepiti na tanjši karton, da dobite šablono. Vzporedne žlebove na zgornji strani naredite z elektricno krož-no žago, ki jo nastavite na globino žaganja 3–4 mm, nato pa s premikanjem vzporednega vodila oblikujte poljuben vzorec (slika 2). Sezuvalnik bo seveda »de­loval« tudi brez teh dodatkov. Okroglo odprtino na sredini naredite s kronsko žago premera okoli 60 mm (slika 3), krive crte pa izžagajte z elektricno vbodno žago (slika 4). Žlebo­ve obdelajte z brusilnim papirjem, ki ga ovijte okoli ustrezno debelega kosa vezane plošce (slika 5). Pri brušenju okroglin si pomagajte z debelejšim okrog­lim kosom lesa, ki ga ovijte z brusilnim papirjem (slika 6), na koncu pa zgladite še vse preostale robo­ve in površine (slika 7). Tri stranice opore morajo biti odžagane pod ko-tom približno 10°, ki ga nastavite na skali na elektric­ni krožni žagi (slika 8). Na oznacenih mestih s 3-mi­limetrskim svedrom izvrtajte luknji za 50 mm dolga lesna vijaka (slika 9), s katerima trdno spojite oba dela sezuvalnika. Tega na koncu samo še pobarvajte ozi­roma polakirajte – in že ga lahko zacnete uporabljati. www.ahac.si Elektricna krožna žaga IE-CS1500 Krožna žaga spada med tista orodja, ki jih preprosto mora imeti v svoji delavnici vsak, ki se kolikor toliko ukvarja z obdelavo lesa, saj – od­visno od izbranega žaginega lista – omogoca precno in vzdolžno žaganje vseh vrst lesa, ivernih, lepljenih ter OSB-plošc, iverala itn. Med izdelki blagovne znamke Iskra ERO, ki jo zastopa podjetje Ahac, d. o. o. (www.ahac.si) iz Stopcpri Grobelnem, najdemo dva razlicno mocna modela. Šibkejšega z oznako IE-CS1500 (na sliki desno) in žaginim listom s premerom 185 mmpoganja 1500-vatni elektro-motor, ki v prostem teku doseže 5800 vrt./min. Mocno in robustno orodje je zasnovano tako, da lahko z njim varno in ucinkovito dela tudi manj izkušen uporabnik, zato je zelo primerno za uporabo v šolskih delavnicah. Odliku­je ga možnost nastavitve globine žaganja od 0 do 67 mm (pri žaganju pod pravim kotom) oziroma od 0 do 43 mm pri žaganju pod kotom naj­vec 45°. Tocno nastavitev nagiba žage omogoca pregledna skalaob vi-jaku. Dodatni gumirani rocaj na sprednji strani ohišja, premicni šcitnik žaginega lista z vzmetjo za vracanje v prvotni položaj, lasersko vodilo in razporni klin omogocajo natancno ter predvsem varno vodenje orodja po obdelovancu. Zelo uporabno je tudi vzporedno vodilo, nastavljivo od 0 do približno 180 mm. Odprtinaza odstranjevanje lesnega prahu je na zadnji zgornji strani ohišja in je usmerjena nekoliko nazaj. Orodje tehta 4,3 kg in ima 2 m dolg prikljucni kabel. Pletenje košaric s predšolskimi otroki Ana Gercar Slika 1 Spletena košara V želji,da bi ohranili staro­davno pletarsko tradicijo na Slovenskem,je bil leta2019 v februarski številkiTima objavljen clanekopletenju košar,tokrat papredstavljamo pletenje košaric s predšolskimi otroki (slika 1),zato jeceloten postopek temu primerno poenostavljen. Slika 2 Žaganje dešcic na ustrezno mero Slika 3 Brušenje robov Slika 4 Vrtanje lukenj Slika 5 Brušenje dešcice Kurikulum za vrtce (1999), ki je nacionalni doku­ment ter opredeljuje življenje in delo otrok v vrtcu, vsebuje šest temeljnih podrocij, s katerih vzgojitelji crpajo izhodišca za svoje delo. Pletarstvo lahko po­vežemo s spoznavanjem slovenske kulturne dedišci­ne (družba), s spoznavanjem razlicnih lesov, kot sta vrba in leska (narava), ter s poskušanjem pletenja ko­šarice (umetnost), velik poudarek pa je tudi na pod-rocju razvijanja fine motorike rok (gibanje), otroci morajo pri pletenju smiselno slediti dolocenemu za­poredju (matematika), poimenovati vrsto gradiva, s katerim pletejo, in med sabo opisovati postopek iz­delave (jezik). Priprava osnove za košarice Osnovo za pletenje košaric pripravimo odrasli; pri delu se seveda primerno zašcitimo. Najprej pripravimo dešcice, ki bodo osnova za pletenje preprostih košaric. Njihova velikost je od­visna od velikosti košaric, ki jih bodo pletli otroci. V izvedbenem primeru, prikazanem v tem clanku, dešcice merijo približno 15 Ś 10 cm. Na ustrezno mero jih nažagamo z rocno alielektricno krožno, vbodno oziroma tracno žago (slika 2). Vse površi­ne in robove lahko obrusimo rocno ali z elektricnim brusilnikom (slika 3). V vseh štirih vogalih in po obodu dešcice dobrega pol centimetra od roba oznacimo luknje za palicice – krajnike, med katerimi bodo otroci prepletali vrbove vejice. Razdalja med luknjami naj bo približno 2 cm. Ko izvrtamo vse luknje (slika 4), dešcice še enkrat obrusimo (slika 5). V naravi naberemo enoletne leskove veje, ki so najprimernejše za krajnike. Lubje lahko pustimo ali pa ga z nožem olupimo, da dobimo bele veje. Te nato z vrtnimi škarjami narežemo na dolžino 20 cm, na enem koncu jih ošilimo z nožem in zapicimo v izvr­tane luknje v dešcici. Da bi otrokom olajšali delo, leskove palicice lahko tudi zalepimo (slika 4), cesar pri obicajnem pletenju sicer ne naredimo. Naberemo vejice vrbe žalujke, ki obicajno raste ob potokih in rekah, kjer ima dovolj vode. Iz srednje debelih vejic bodo otroci pletli košarico, tanjše pa bodo uporabili za zakljucke. Postopek pletenja Ko imamo pripravljeno vse potrebno, otrokom pokažemo, kako naj vrbove vejice prepletajo med leskovimi palicicami – krajniki (slika 6). Vejico naj z eno roko pridržijo, z drugo pa jo vlecejo med les­kovimi palicicami, kot bi vozili slalom med vratci. Pri pletenju morajo paziti, da v naslednji vrsti vrbo­vo vejico prepletajo izmenicno; ce so prej pletli na primer z leve v desno smer od palicice, naj v drugi vrsti zacnejo plesti z desne v levo. Ko jim med delom zmanjka vejice, naj vzamejo drugo in z njo zacnejo plesti dve do tri leskove palicice nazaj, da se jim ple­tenje ne razdre. Kratka zgodovina pletarstva na Slovenskem Pletarstvo je zelo stara dejavnost, saj so jo po­znali že v antiki. Zanimivo je, da se z njo niso ukvar­jali obrtniki, ampak je šlo vedno za dodatno dejav­nost podeželskega prebivalstva, saj ni zahtevala veliko orodja, ampak samo nekaj znanja in pletar­ske spretnosti. Razlicne izdelke so iz lokalnih pletiv (slame, licja, vrbovega šibja in vrbovih viter, leske in leskovih viter, smrecja in srobota) sprva izdelo­vali predvsem za domace potrebe, šele pozneje pa so jih ponekod zaceli tudi prodajati na trgu. Na slovenskih tleh lahko o pletarstvu prvic be-remo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, ki je izšla ob koncu 17. stoletja. Najznacilnejši izdelki pletarske obrti tistega casa so bili mreže, protice, saki in vrše ter cebelji koši. Sredi 19. stoletja so v okolici Ljubljane, na Brdu in v kamniškem okra-ju ter v okolici Grosupljega na leto izdelali vec ti­soc cekarjev in peharjev iz slame ter jih prodajali po vsem cesarstvu. Ponekod so zaceli organizirati pletarske tecaje, zaradi cesar se je ta dejavnost pos­topoma razširilatudi v druge kraje, med drugim na Notranjsko, v bohinjsko dolino in seveda v oko­lico Ribnice, od koder so že takrat prihajali najka­kovostnejši izdelki. Vse to je ob koncu 19. stoletja privedlo do usta­novitve pletarskega oddelka na strokovni šoli za lesno industrijo in obrt v Ljubljani. Izuceni pletar­ji so se po navadi zaposlili v pletarskih delavnicah ali pa so postali samostojni mojstri. Po letu 1907 so odprli vec krajevnih pletarskih šol, nadaljevalo se je potujoce poucevanje pletarske stroke, velik po­udarek pa so dajali tudi pridobivanju primernih zemljišc za vrbove nasade in t. i. vrbogojstvu. Na Ljubljanskem barju in še zlasti v Notranjih Goricah so kmalu zrasla obsežna gojišcavrbovih nasadov, šibje pa so celo izvažali. Po vsej Sloveniji so zaceli odpirati obrtne delavnice in zadruge, kjer so za trg izdelovali razlicne košare, cekarje, jerbase in koše, peharje za kruh, pa tudi potovalne kovcke, koša-re za perilo, zibke, otroške vozicke in celo sedežne garniture. Po 2. svetovni vojni je pletarska obrt zaradi spremenjenih gospodarskih razmer zacela peša-ti (slika A). Ukinili so pletarske šole, ob tem pa so ljudje opustili tudi vrbogojstvo. V naslednjih deset­ letjih so številne pletene izdelke iz naravnih gradiv Slika 6 Zacetek prepletanja vrbove vejice med krajniki Slika A Pletenje koša na Cerkljanskem leta 1954(vir:www.etno-muzej.si) Slika B Znacilni slovenski pletarski izdelki (vir:belokranjski-izdelki.si) Slika 7 Višina pletenja košarice je poljubna. Ko spletejo Predolge paliciceželeno višino košarice, z vrtnimi škarjami 1 cm nad odšcipnemo.robom košarice odšcipnemo predolge leskove palici­ ce (slika 7).Slika 8 Otroci naj s pletenjem košarice zakljucijo tako, Zakljucevanje pletenjada izberejo tanjšo vrbovo vejico in jo prepletejo od spodaj navzgor med štirimi prepletenimi vejicami, ki potekajo vodoravno. Z zakljucevanjem zacnejo tako, da zacetek vrbove vejice nastavijo nekoliko pod kotom in z naslednjim ovojem iste vejice mocno po­vlecejo ter tako poskrbijo, da se vejica ne bi razvezala (slika 8). Opisani postopek prepletanja naj ponav­ljajo po vsem zgornjem delu že spletene košarice. Viri in literatura: Pletarstvo na Slovenskem (www.etno-muzej.si/files/pletarstvo1.pdf)Nesnovna kulturna dedišcina (tinyurl.com/yefp8t7e)Vrbogojstvo (www.loski-muzej.si/novice/vrbogojstvo/)Bahovec, E. idr. (1999): Kurikulum za vrtce; Ljubljana. Vodni mlincek Mojca Pirc Ko med pomladanskim izletom v naravo naleti-mo na plitev potocek, lahko postavimo mlincek, ki ga bo poganjala žuboreca voda. Vse potrebno gradi­vo zanj bomo našli v bližini. Edina težava je primer-no orodje. Izkušene roke odraslega znajo tak mlincek narediti tudi zgolj s kakovostnim žepnim nožem, manj spretni pa naj za ta namen s seboj (poleg noža) vzamejo še majhno (sadjarsko) žago, dleto in kladivo. Med sprehajanjem po gozdu lahko med pod-rastjo, ki prav zdaj zacenja bujno zeleneti, najdemo vse polno razlicno debelih vej. Za mlincek seveda ni primerna katera koli, ampak mora ustrezati poseb­nim zahtevam (slika 1). To še zlasti velja za nosil-ca osi mlincka, za katera potrebujemo dve najmanj 35 cm dolgi in za palec debeli veji poljubne vrste lesa, ki imata na zgornjem koncu obliko crke Y. Na spo­dnjem koncu ju ošilimo, da ju bomo lahko zapicili v tla. Nato poišcemo 4–5 cm debelo vejo iz lesa, ki je mehak, elasticen in cepljiv (na primer smreka, jelša, lipa, javor ipd.). Odžagamo približno 25 cm dolg kos, ki mora biti cimbolj raven, da bomo iz njega lahko naredili lopatici mlincka. Vejo postavimo na trdno podlago ter jo z dletom in kladivom razkoljemo na polovico (slika 2), nato pa od vsakega dela odkolje-mo približno 5 mm debelo dešcico (slika 3). Zdaj potrebujemo samo še okrog 35 cm dolgo in cim bolj ravno vejo za os mlincka. Najprimernejši je les leske, ki je razmeroma mehak in prožen. To je po­membno zato, da bomo lahko v vejo tocno po sredini z dletom in kladivom naredili dve zarezi (slika 4), ki morata biti pravokotni druga na drugo. Skoznju po­tisnemo lopatici mlincka (slika 5). Ko nekaj centimetrov od koncev osi z nožem za­režemo žleb, da bo os sedla v rogovili ter ne bo drsela sem in tja, imamo vse sestavne dele mlincka priprav­ljene za postavitev v vodo (slika 6). Izberemo takšno mesto, da bomo rogovili lahko trdno zapicili v stru-go in popotrebi oprli s kamni, sicer nam ju bo voda takoj prevrnila in odnesla. Razdalja med nosilcema mora seveda ustrezati razdalji med žlebovoma na osi mlincka. Ko to položimo medrogovili, se mora­ta lopatici samonekaj centimetrov potopiti v vodo. Miselna reševanka škarje Domen Z. Novak in Matej Pavlic Objava miselne reševanke v lanskem sep­tembrskem Timu je med bralci ocitno naletela na dober sprejem, saj smo dobili kar nekaj prošenj, naj pripravimo še kakšno. Tako je zdaj pred vami izde­lek, ki je zaradi svoje oblike dobil ime 'škarje', na spletu pa se zaradi velikih zank, ki spominjata na mišja ušesa, zanj uporablja tudi ime mickey (slika 1). Gradivo Za reševanko potrebujete približno 55 cm bakre­ne ali pocinkane žice debeline 1,5–2,5 mm in okrog 35 cm poliamidne pletene vrvice debeline 3 mm ali pocinkane verižice. Orodje in pripomocki Pripravite klešce šcipalke, okrogle konicaste klešce, sveder premera 6 mm, kos palice ali cevi pre­mera 25 mm, plošcato pilo in vžigalnik ali sekundno lepilo. Izdelava Od žice, iz katere nameravate narediti reševanko, najprej odšcipnite 30 cm dolg kos za del v obliki ška­rij, 25 cm pa je boste porabili za tri obrocke. Daljši kos tocno na sredini ukrivite v obliki crke U. Pri tem si pomagajte s konicastimi klešcami (sliki 2 in 3) po navadi nekoliko zašiljeni (slika 8), kar je pri vec­jih premerih žice še bolj ocitno, jih pred krivljenjem v zahtevano obliko obdelajte s plošcato pilo, da bodo popolnoma ravni. Vsak od treh obrockov je narejen iz približno 8 cmdolgega kosa žice, ki ga ukrivite okoli valjastega predmeta s premerom približno 25 mm (slika 6). Oba konca spet obdelajte s pilo, da se bosta tesno sti­kala. (Kdor je uporabil bakreno žico, vse stike lahko še zaspajka, da jih ne bo mogoce razkleniti.) Obrocke lahko naredite tudi tako, da nekoliko daljši kos žice trikrat ovijete okoli cevi s premerom 25 mm (sli­ka 7) in dobljenonavitje s klešcami šcipalkami »raz­kosate« na tri dele (slika 8). Slaba stran te izvedbe, ki je sicer hitrejša in preprostejša od prej opisane, je v tem, da se je nemogoce izogniti odpadku v obliki dveh košckov žice. Dva obrocka vstavite v zanki na obeh koncih ele­menta v obliki škarij, tretjega pa nataknite na vrvico, ki jo zalepite s sekundnim lepilom ali zatalite nad plamenom vžigalnika (slika 9). Reševanka je narejena in že lahko zacnete iska-ti nacin, kako vrvico z obrockom spraviti iz žicne­ga okvirja (slika 10) – seveda brez uporabe sile ali kakršnih koli drugih nedovoljenih posegov. Gledam te v oci Miha Kocar Po navodilih,objavljenih v prejšnji številki Tima,ste lahko izdelali prikazovalnik besedil (telepromp­ter)oziroma napravo,ki ji v televizijskih studiih re­cejo po domace »trotlboben«. V tem clanku pa bosteizvedeli,kako princip delovanja prikazovalnika be-sedil in periskopa združiti v pripomocek,skaterimboste med videopogovori odpravili neprijeten vtis,kot da sogovornika ne gledate v oci,ampakzrete ne­kam mimo njega.Pri gledanju neposredno v kameroje to preprosto izvedljivo,toda v vecini vsakodnevnihdomacih primerov je kamera namešcena nad sliko so-govornika.Ce torej sogovornika gledamo v oci na za­slonu racunalnika, je iz perspektive kamere v resnicivideti,kot da gledamo nekam vstran (slika 1).Našpri­pomocekpa gledano sliko z zaslona s pomocjo ogle-dala preusmeri na steklo,ki jo (tako kot teleprompter)preusmeri naprej v naše oci – in kamera v ozadju vidisamo nas (slika 2). Gradivo • kos navadnega okenskega ali – še bolje – prozornegaakrilnega stekla, • plasticno ogledalo, • valovita lepenka (trgovinska embalaža), • licarski trak, • lepilo za papir, • crna mat barva. Orodje in pripomocki • svincnik,merilni trak, daljše ravnilo in kotnik, • podlaga za rezanje, • modelarski nož • lepilo za lesali pištola za vroce lepljenjez lepilnimi vložki, • copic, • rezalnik za steklo (ali žaga lisicji rep sfinimi zobci). Izdelava Obrise sestavnih delov s pomocjo mer na nacrtuprenesemo na valovito lepenko.Še lažje je nacrt prefo­ tokopirati in obenem povecati za 200 % ter kopijo na­lepiti na valovito lepenko.Ko vse dele izrežemo (slika 3), zavihke zarežemo z nožem in odstranimo dve pla­sti lepenke,preostanekpa zavihamo in zlepimo (slika 4). Nato oba kosa združimo tako,kot kaže slika 5,invse notranje površine pobarvamo s crno mat barvo(slika 6).Ko se barva posuši,na spodnji notranji delohišje zalepimo ogledalo (slika 7)in na notranji robzgornjega dela še steklo (slika 8). Naš pripomocek je narejen in ga lahko natakne-mo na zgornji rob prenosnega racunalnika,kjer jevgrajena kamera.Sliko sogovornika pomanjšamo inpremaknemo tako,da je popolnoma vidna v odsevustekla (slika 9).Ce namesto okenskega ali akrilnegastekla uporabimo takšno, ki je na eni strani kot ogle-dalo,na drugi pa je prosojno (obstaja tudi taka folijaza steklo),bo slika sogovornika še ostrejša. Kako pripravimo tekocino za spajkanje Matej Pavlic Spajkanje je postopek, pri katerem spajamo sku­paj kovinske dele s primerno zlitino – spajko (ci­nom), ki ima precej nižje tališce od spojenih delov. Spajka v tekocem stanju omoci spojene kovinske dele in jih trdnopoveže. (Prav v tem je tudi glavna razlika med varjenjem, kjer dele spajamo z enako ali podobno zlitino, iz katere sta izdelana spojena dela.) Poznamo trdo in mehko spajkanje. Pri prvem uporabljamo spajko s tališcem nad 450 °C, pri dru-gem pa spajko s tališcem pod 450 °C. V elektroniki se najvec uporabljamehko spajkanje, spajka iz zlitine 60–63 % kositra (Sn), 35–38 % svinca (Pb) in okoli 2 % bakra pa se tali pri temperaturi okoli 183 °C. Seveda mora biti temperatura konice spajkalnika ustrezno višja (obicajno od 350 do 400 °C), da stalje­na spajka omoci kovinske dele, kijih želimo spajkati. Pri pravilno opravljenem postopku mora površina spajke ostati gladka in svetleca. Žal pa omocenje ko-vine s spajko preprecuje plast oksida in drugih necis­toc na delih, ki jih želimo spojiti. Tanek sloj oksida lahko odstranimo mehansko, na primer s fino jekle-no volno ali z brusilnim papirjemzelo visoke zrna­vosti, najlažje pa jo ocistimo s kemicnimi cistilnimi sredstvi, ki jih imenujemo fluks. Ta je lahko v obliki paste ali tekocine, njegova glavna naloga pa je, da spremeni površinsko napetost staljene spajke, ki se zato lepše in hitreje razlije ter obenem šciti kovinske površine pred vnovicno oksidacijo. Fluks je lahko vgrajen v sámo spajko v obliki žice, ki ima sredico iz kolofonije ter plašc iz zlitine kositra in svinca, ali pa ga dodamo »od zunaj«. Glede na kolicino in vrsto umazanije lahko uporabimo kolofonijo, stearin, pas-to za spajkanje, solno kislino (HCl) oziroma razlicne vodotopne flukse. Ker nekateri od naštetih fluksov vsebujejo or-ganske kisline in soli, ki niso primerne za spajkanje elektronskih komponent na vezja, se za domaco rabo najvec uporablja naravna snov, imenovana kolofoni­ja. Gre za izsušeno smolo iglavcev, ki vsebuje razlicne smolne kisline. Kristale te smole je mogoce za nekaj drobiža kupiti v vsaki kmetijski zadrugi, saj se upo­rablja za hitro odstranjevanje šcetin pri zakolu živali. Nekaj velikih žlic v moko zdrobljenih kristalov (sli­ka 1) vsujemo v kozarcek s širšim vratom in prelije-mo z izopropilnim alkoholom (slika 2), ki ga proda­jajo v lekarnah. Mešanico pustimo cez noc, nato pa jo precedimo skozi košcek gostega blaga. Tako dobljeno rjavkasto tekocino z vatirano palcko nanesemo na mesto spoja (slika 3) ali z njo premažemo kar vse povezave na tiskanem vezju. Fluks je še posebno ucinkovit, ko moramo pociniti vecje bakrene površine, prikljucke stikal, debelejše pletenice ipd. saj se spajka zelo enakomerno in pred­vsem hitro razlije (slika 4). To je zelo pomembno tudi pri spajkanju elektronskih komponent, ki so ob­cutljive na (pre)visoko temperaturo. Zogleneli ostanki fluksa,kise po koncanem spajkanjunaberejo ob spoju, so krhki in jih lahko odstranimo s konico modelarskega nožaali majhnega izvijaca.Vecjepovršine ocistimo skrpico,namoceno v izopropilni al­kohol,v nekaterih prime- rih pa teh ostankov sploh ni treba odstranjevati,sajpreprecujejo oksidacijopovršin. Elektronski odganjalnik komarjev David Zindovic Pomlad prinaša daljše in toplejše dni,prve rožein tudi številne žuželke.Te so vecinoma koristne zaekosistem in nas po navadi ne motijo – žal pa so mednjimi nadležni komarji,ki nam brencijo okoli ušes innas pikajo.Pred temi srbecimi nevšecnostmi se lahkorazmeroma dobro zavarujemo s kemicnimi snovmi vobliki tekocih odganjalnikov (repelenti) v razpršilu,vendar pa obstaja še bolj sofisticiran pristop, ki izko­rišca dejstvo,da komarje motijo zvoki s frekvencamiokoli 40 kHz. (En Hz (izg.herc)je enota za frekvenco,ki ustreza enemu dogodku na sekundo in je izraže­na v obliki 1/s.) Ker je slišno obmocje ljudi od 2 do 20kHz (oziroma od 2000 do 20.000 Hz),nas delovanjepreproste elektronske napravice (slika 1),ki oddajaza komarje neprijetno frekvenco,zato ne bo prav nicmotilo. Vezje (slika 2),katerega najpomembnejša kom­ponenta je casovnik 555,je prirejena razlicica asta­bilnega multivibratorja.Njegova naloga je osciliranjeoziroma oddajanje frekvence,ki jo lahko spreminjamoz zamenjavo uporov R1 (1,5 kO) in R2 (1 kO) ter kon- Seznam komponent stikalo baterija1 IC1 R1 R2 C1 Q1 D1 piskac1 tripolno stikalo 9V-baterija s prikljuckom NE555 1,5 kO1 kO 10 nF 2N2222 LED-dioda, premer 3 mmpiskac YZ-20T-6.2A1 denzatorja C1 (10 nF),da dobimo frekvenco cim bližje40 kHz.Za vecjo ucinkovitost naprave je dodan tran­zistor Q1,ki ga integrirano vezje 555 odpira in zapira,kar omogoca tokovno ojacanje. Komarjev seveda ne odganja frekvencni generator,ampakplošcati piskac na izhodu vezja,ki mehanskoniha (rezonira) s frekvenco,ki mu je dovajamo.Upo­raba LED-diode ni obvezna,je pa koristna,saj namkaže delovanja naprave.Za napajanje vezja skrbi9V-baterija. Casovnik555,tranzistor,kondenzator in uporaprispajkamo na tiskano vezje velikosti 28 Ś 23 mm(sliki 3 in 4),povezave med njim ter baterijo,stika­lom,piskacem in LED-diodo pa izvedemo z mehkimiizoliranimi žicami (slika 5). Za vse skupaj moramo narediti še primerno ohišje.To je lahko iz 4 mm debele vezane plošce (ali kakegadrugega primernega materiala),privrženci sodob­nejših tehnologij pa bodo morda odlocili za uporabo3D-tiskalnika.(Datoteke za 3D-tisk so objavljene naspletni strani www.zotks.si/podrocjarevija-tim/novice/7-stevilka-revije-tim.)Ohišje velikosti 78 Ś 32 Ś 21 mmje sestavljeno iz treh delov:osrednje škatlice,držala zapiskac in pokrova za baterijo.V dno škatlice (slika 6) zalepimo tri matice in vanje pritrdimo tiskano vezje.Vespreostali del ohišja zavzema baterija,ki jo prekri­vajo vratca (slika 7).V izvrtini na zgornji strani pritr­dimo stikalo in LED-diodo, piskac pa ima svoje mestoza režami v obliki kroga na sprednji strani ohišja (sli­ka 8). Pri spajkanju piskaca je treba biti zelo previden,saj se zlahka zlomi.Notranji krog pomeni pozitivniprikljucek, zunanji kolobar pa negativnega. Na zgornji strani ohišja je podaljšek,ki omogo-ca,da napravico obesimo na steno ali na primer nanahrbtnik. • TN 1 motorni letalski RV-model basic 4 star • TN 18 lupo, elektromotorni RV-model • TN 2 RV- adrnica lipa • TN 19 P-40 warhawk, RV-polmaketa za zraƒni bo • TN 3 RV adralni model HOT-94 • TN 20 potepuh, RV-model motorne ahte • TN 4 polmaketa letala cessna 180 • TN 21 bambi, šolski adralni RV-model • TN 5 RV-model katamarana KIM I • TN 22 slovenka, RV- adrnica metrskega razreda • TN 6 Timov HLG, adralni RV-model za spušƒan e iz roke •TN 23 e-trainer, trenažni RV-model z elektriƒnim pogonom • TN 7 RV adralni model HOT-95 • TN 24 P-51 B/D mustang, RV-polmaketaza zraƒne bo e • TN 8 Timov HLG-2, adralni RV-model za spušƒan e iz roke • TN 25 messerschmitt Bf-109E, RV polmaketa za zraƒni bo • TN 9 tomy-E, elektromotorni adralni RV-model • TN 26 RV-polmaketa Aeronca L-3 • TN 10 polmaketa lovskega letala polikarpov I-15 bis • TN 27 fokker E III, RV-polmaketa park-Ÿy • TN 11 adralni RV-model gita • TN 28 vektra, RV-model z elektriƒnim pogonom • TN 12 racoon HLG-3 v potisni izvedbi • TN 13 akrobat 40, trenažni motorni RV-model • TN 29 EiŽov stolp, 1 m visoka maketa iz vezane plošƒe • TN 14 maketa vodnega letala utva-66H • TN 30 maketa bagra CAT 262 • TN 15 RV-model tra ekta • TN 31 RV motorni letalski model z elektriƒnim pogonom • TN 16 spit„re, RV polmaketa za zraƒni bo orion • TN 17 trener 40, trenažni motorni RV-model • TN 32 maketa hitre patrul ne lad e SV Ankaran Naro.ila sprejemamo na: ZOT S, reva TIM, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, tel.: 01/25 13 743, faks: 01/25 22 487, e-pošta: reva.tim@zotks.si Vošcene krpe Sandra Jemec Hkrati z zavedanjem, kako s svojim nespametnim ravnanjem na številnih podrocjih škodujemo okolju, postajamo tudi vedno bolj ozavešceni o tem, kaj lah­ko naredimo za njegovo ohranitev. Tako plasticne vrecke in posodice za enkratno uporabo že pocasi izginjajo iz naših gospodinjstev,žal pa za zavijanje živil še vedno vse prepogosto uporabljamo plasticno folijo. Ceprav je zelo prirocna, je tudi zelo neprijazna do okolja. Le malokdo pa ve, da zanjo obstaja odlicno nadomestilo, ki je povsem naravno, varno, poceni in veckrat uporabno. Gre za vošcene krpe, ki jih lahko izdelamo sami, vanje pa je mogoce zaviti sendvic, potico, z njo prekriti posode, lonce in celo pekace (slika 1) ter hkrati poskrbeti za dobrobit okolja. Vo­sek je naravni material, ki odlicno zadržuje vlago, kar pomeni, da bo v vošceno krpo zavito živilo ohranilo enako svežino kot pri uporabi plasticne folije. Gradivo in pripomocki Za izdelavo vošcenih krp potrebujemo (slika 2): • tanko bombažno blago, • naravni cebelji vosek, • peki papir, • strgalnik, • copic, • pekac, • pecico, • leseno desko. Izdelava Bombažno blago narežemo na kose takšne veli­kosti, da bodo najbolj ustrezali našim potrebam. Bla-go naj bo cim tanjše. Pekac prekrijemo s peki papir­jem in nanj položimo odrezani kos blaga. Na blago nastrgamo naravni cebelji vosek in ga enakomerno razporedimo po vsej površini (slika 3). Nato vse sku­paj damo v pecico, ki smo jo prej nastavili na najvec 90 °C (slika 4). Ko se vosek po približno petih minu­tah zacne taliti, pekac vzamemo ven in vosek s copi-cem enakomerno razmažemo po vsej površini krpe (slika 5). Nato jo odložimo na leseno desko oziroma pult, da se ohladi in posuši. S tem je že pripravlje­na za uporabo, tj. za zavijanje hrane (kruh, sendvic, piškoti) oziroma za zatesnitev lonca, posode ali pe­kaca (slika 1). Ko se vošcena krpa scasoma umaže, jo preprosto operemo z vodo (slika 6) in posušimo. Potem jo spet lahko uporabimo. Cebelji vosek Poleg medu je vosek eden izmed osnovnih pridelkov cebel. Proizvajajo ga zato, ker iz njega gradijo satje, v katerem shranjujejo med in cvetni prah. Iz voska izde­lujejo tudi vošcene pokrovce na celicah, napolnjenih z medom, in jih tako zavarujejo pred zunanjimi ne­želenimi vplivi. Cebele gradijo satje tako, da luske iz zadka, kjer imajo štiri pare voskovnih žlez (slika 7), z dlacicami zadnjih nog prenesejok celjustim. Z nji-mi nato gnetejo vosek in gradijo satje. Glede na to, da ena vošcena luska tehta samo 0,0008 g, je potrebnih kar 150.000 cebel, da proizvedejo 1 kg cebeljega voska, za takšno kolicino voska pa morajo zaužiti približno 8,4 kg medu. Vosek je bledo rumene barve in prijetnega vonja, ne topi sev vodi, je pa topen v organskih topilih, kot so eter, bencin in terpentin. Gostota voska je od 0,964 do 0,970 g/cm3, tališce je pri okrog 65 °C, najbolje gnetljiv pa je pri približno 35 °C. Rok trajanja cebeljega voska je skoraj neomejen, saj je sposoben ohraniti vse svoje last-nosti. Sestavljen je iz vec kot 300 posameznih delcev, med katerimi je približno 50 aromaticnih snovi, nekaj mineralov in veliko vitamina A. Zato žvecenje narav­nega cebeljega voska pomaga pri cišcenju nosnega dela žrela, priastmi, senenem nahodu in pri vnetju celnih votlin. V daljni preteklosti so z njim balzamirali trupla pomembnih osebnosti, uporabljali so ga za obkladke in povoje, pozneje paso ga velikanske kolicine porabili za svece oziroma razsvetljavo, saj naravni vosek gori brez saj ter zaradi prisotnosti propolisa celo cisti zrak. Tako je bil cebelji vosek na Slovenskem že v 13. stoletju zapi­san med obveznimi dajatvami. Naravni vosek dandanes uporabljamo v medicini (za izdelavo odtisov in kalupov), v farmaciji in kozme­ticni industriji (za zašcitne premaze, kreme, balzame ipd.) ter svecarstvu, zelo priljubljen pa je tudi v pro-stocasnih dejavnostih, saj je iz njega mogoce izdelovati okrasne svece, okraske, obeske ipd. (slika 8). V hobijskih trgovinah vosek po navadi prodajajo v obliki ustrez-no obdelanih plošc, folij, kosmicev in razlicno velikih kvadrov, namenjenih nadaljnji predelavi in preobliko­vanju, poleg tega pa je tam mogocedobiti tudi kalupe, barvila, razredcila, pecatnike, crtala za tehniko batik ter še marsikaj. Slika iz gumbov Ivanka Kovšca S sliko iz gumbov (slika 1) lahko polepšamo otro­ško sobo, s svojo barvitostjo pa bo popestrila tudi kak drug prostor. Izdelava ni zahtevna, zato je izde­lek primeren za mlajše, ki bodo ob njegovem nasta­janju spoznavali barve in razvijali motoriko, ter tudi za starejše, ki so veseli, ko pride kaj lepega izpod nji­hovih rok. Vse potrebno gradivo (slika 2) prodajajo v trgovinah za hobiste. Gradivo • leseni okvir z mehkim polnilom, • lesene barvne palcke 2 Ś 2 Ś 45–50 mm, • kos kartona velikosti 45 Ś 45 mm, • gumbi razlicnih barv in velikosti, • vrvica iz jute, • majhni cofi. Orodje • svincnik, • pištola za vroce lepljenje, • škarje. Izdelava Najprej je trebaizbrati motiv in ga z mehkim svincnikom narahlo narisati na podlago v okvirju. V našem primeruje to toplozracni balon s košaro za potnike. Naredimo jo tako, da na 45 Ś 45 mm velik kvadrat kartona s pištolo za vroce lepljenje tesno drugo ob drugi nalepimo lesenebarvne palcke (sli­ka 3). Približno na sredini jih dodamo še nekaj pocez, nato pa vse skupaj nalepimo na sredino spodnjega dela podlage (slika 6). Pri lepljenju gumbov v prostor, kjer bo balon, vanj najprej razvrstimo najvecje, sledijo srednje ve­liki in na koncu najmanjši (slika 4), s katerimi cim bolj zapolnimo vso površino. Barve gumbov, njihov razpored – vse to je prepušceno naši domišljiji in raz­položenju. Pri nanašanju lepila moramo paziti, da ga nanesemo ravno prav, sicer bomo z njim zapackali sosednje gumbe in pokvarili videz izdelka. Za povezavo koša z balonom uporabimo vrvico iz jute, ki jo, kot kaže slika 5, nalepimo samo zgoraj in spodaj, na sredini pa ne. Za popestritev motiva lah­ko dodamo še nekaj metuljckov, koš pa okrasimo z majhnimi cofi (sliki 1 in 6). Narejeno sliko iz pisanih gumbov obesimo na jeklen žebljicek. Pogled nanjo nam bo tudi v turob­nih dneh gotovo izboljšal razpoloženje. Naredimo rojstnodnevno pinjato Teja Pezdirc Pinjata (šp. pińata) je posoda oziroma škatla po­ljubne oblike, najveckrat narejena iz kartona ali vec plasti papirja, lepo okrašena ter napolnjena s sladka­rijami, sadjem, igracami, konfeti ipd. Je sestavni del zabav in praznovanj, posebno priljubljena pa je med najmlajšimi. Obicajno je obešena na vrvi pod stro-pom ali kje na prostem (na primer na dovolj visoki veji drevesa). Vsak, ki se želi potegovati za mamljivo vsebino pinjate, dobi priložnost, da jo s prevezanimi ocmi in »oborožen« z dolgo palico poskuša raztrgati. Ce zgreši oziroma njegov udarec ni bil dovolj mocan, je na vrsti naslednji – in tako naprej toliko casa, da komu naposled uspe tako poškodovati ovoj, da se iz njega vsujejo dobrote, ki si jih potem vsi udeleženci razdelijo. Opisani obicaj najpogosteje povezujejo z Mehiko oziroma s starimi verskimi obicaji srednjeameriških staroselcev, po drugi razlagi pa naj bi pinjate prvi poznali Kitajci. Znameniti popotnik Marko Polo je na zacetku 14. stoletja ta obicaj prinesel v Italijo, od koder se je kmalu razširil po Evropi, Španci pa so ga nato prinesli v Mehiko. Tam so pinjate sprva izdelo­vali iz gline in so imele znacilno obliko s sedmimi za­šiljenimi roglji. Pozneje so zaradi cene in prakticnih razlogov zaceli uporabljati blago in pisane trakove papirja, kar se je ohranilo do današnjih dni (slika 1). Ceprav je pinjate razlicnih oblik in velikosti mo­goce kupiti tudi pri nas, se njihove izdelave marsikdo loti sam. Najlažje je na velik napihnjen balon z lepi­lom za tapete drugo cez drugo nalepiti vec plasti ca-sopisnega papirja – gre za znano tehniko kaširanega papirja (fr. papier-mâché) – in na koncu vso površi-no pobarvati oziroma okrasiti z barvnimi trakovi. Še zanimivejše pa so pinjate v obliki priljubljenih juna­kov iz pravljic ali risanih filmov.Po navodilih v tem clanku lahko naredite pinjato v obliki Miniona Stu-arta (slika 2) oziroma namesto njega upodobite kak drug lik.Vecino potrebnega gradiva in orodja imate gotovo že doma (slika 3). Gradivo • trije kosi kartona velikosti približno 60 Ś 40 cm, • štiri velike plasticne premikajoce se oci, • nekaj metrov barvastih vrvic, • približno 40 cm mocnejše vrvi, • bela, rumena, modra in crna akrilna ali tempera barva, • širok licarski (maskirni) trak. Orodje in pripomocki • škarje, • modelarski nož, • navadni svincnik, • debel crn flomaster, • debel in tanek copic. Izdelava Na vecji kos kartona z navadnim svincnikom na­rišemo izbrani lik, ki naj ne vsebuje prevec podrob­nosti, sicer je izrezovanje figure zahtevnejše (sli­ka 4). Grobo obliko izrežemo z ostrimmodelarskim nožem, natancneje pa jo oblikujemo s škarjami. Iz­rezani lik nato prerišemo na drugi vecji karton in ga prav tako izrežemo, da dobimo dva popolnoma ena­ka lika (slika 5). Iz tretjega kosa kartona izrežemo 5–6 trakov širine 6 cm in dolžine 20 cm (slika 6), ki jih zaradi lažjega lepljenja zvijemo, kot kaže slika 7. (Kdor želi debelejšo pinjato, naj izreže ustrezno širše trakove.) V enega izmed njih naredimo dve luknji, da bomo skoznju lahko povlekli mocnejšo vrv, na ka­teri bo visela pinjata (slika 8). V drugem, nekoliko daljšem traku pa naredimo toliko lukenj, kolikor ot­rok bo sodelovalo v igri. Skoznje napeljemo mocne barvaste vrvice in jih trdno zavozlamo (slika 9). Ta razlicica je namenjena mlajšim,ki si do sladkarij v pinjati ne bodo skušali pomagati s palico, ampak z vlecenjem za svojo vrvico. Zdaj pride na vrsto lepljenje stranic. Zacnemo na vrhu, kjer trak z luknjicama prilepimo ob robove izrezane figure, nadaljujemo z lepljenjem stranskih trakov, spodnji del pa za zdaj pustimo še odprt (slika 10). Skozi luknjici na vrhu pinjate napeljemo vrvico (slika 11), ki bo služila za obešanje. Nato na stranske trakove nalepimo drugo izrezano figuro. Skozi odpr­tino na dnu vstavimo dobrote in prilepimo še zadnji trak iz kartona (slika 12). Ne varcujmo prevec z mas-kirnim trakom, sicer bo pinjata prehitro razpadla. Izdelek bo privlacnejši, ce ga pobarvamo z akril­nimi ali tempera barvami. Da bi te cim bolje prekri­le lepilni trak, bosta potrebna vsaj dva nanosa. Ko se barva posuši, na škatlo nalepimo premikajoce se plasticne oci ter z debelim crnim flomastrom pou­darimo ocala, lase, gumbe in druge podrobnosti na figuri. Za pinjato izberemo tak prostor, da bo prosto visela in bo obenem ravno prav visoko od tal, da jo bodo otroci lahko dosegli (slika 2). Kot je bilo že omenjeno, je mogoce izbirati med dvema možnostma: pri prvi lahko slavljenec sam raztrešci pinjato s palico, pri »prijaznejšem« pristo­pu pa vsak otrok na znak tri-dve-ena povlece za svo­jo barvno vrvico (slika 1). Presenecenje sledi … Iz trsja ali tankih vej, ki jih naberemo na spre­hodu v naravi, ob jezerih in rekah, je mogoce brez kakega posebnega orodja in pripomockov ustvariti zanimivo naravno preobleko za plasticno embala­žo. V tako preoblecene odpadneloncke lahko damo pomladne cvetlice (slika 1), primerni pa so tudi za odlaganje pisal, barvic in drugihpisarniških pripo­mockov oziroma za shranitev osebnih stvari in ra­znih spominkov. Ob dnevih, ko se obdarujemo, pa naj bo to rojstni dan, materinski dan ali kak drugpraznik, pride tak izdelek, v katerega dodamo pomladno cvetlico, prav tudi kot izvirno darilo. S trsjem okrašen loncek je zelo prirocen in trajen, ker je vodotesen, zato cvetli­ce v njem ne potrebujejo posebnega podstavka, voda od zalivanja pa ne more odteci ven. Ker je naravna barva trsja zelo nevsiljiva in nevtralna, je tak loncek uporaben vse leto, samo cvetlice v njem menjamo glede na letni cas. Gradivo • poljubno število plasticnih lonckov 850–1000 g (od kisle repe, zelja ipd.), • trsje ali tanke veje, • filc (polst) poljubne barve. Z iskanjem primerne embalaže in trsja (slika 2) gotovo ne bo težav, ves preostali potrebni material (slika 3)pa prodajajo v hobijskihtrgovinah in na od­delkih s pripomocki za ustvarjanje. Orodje in pripomocki • vrtne škarje, • ravnilo, • tanjši crn flomaster, • škarje za blago, • vecnamenske škarje, • casopisni papir ali podloga za ustvarjanje, • srednje debel plošcat copic, • košcek finega brusilnega papirja, • šest šcipalk za perilo, • univerzalno lepilo, • prozoren mat akrilni lak, • pištola za vroce lepljenje z lepilnimi vložki. Izdelava Loncke, ki jih nameravate okrasiti s trsjem, najprej operite in posušite. Izmerite višino posodic pomladnih loncnic ter dobljeno mero z ravnilom in s flomastrom na vec mestih prenesite na plašc loncka (slika 4). Skozi oznacene tocke nato okrog in okrog potegnite ravno crto (slika 5) ter po njej s škarjami odrežite odvecni del loncka (slika 6). Njegov spodnji del postavite na kos izbranega filca, s flomastrom obrišite dno (slika 7) in ga natancno izrežite (sli­ka 8). Preostali filc ovijte okoli loncka (slika 9). Spo­daj ga obrežite nekaj milimetrov stran od roba, zgo-raj pa naj bo daljši za vsaj 2 cm, da ga boste lahko zavihali navznoter. Delovno površino zašcitite s casopisnim papir­jem ali podlago za ustvarjanje. Z univerzalnim le­pilom in plošcatim copicem najprej premažite dno Okraševanja lonckov izodpadne embalaže se lah­ko lotite doma,pri pouku ali v okviru interesnih dejavnosti ter na raznih umetniških in ustvarjalnih delavnicah. loncka (slika 10) in nanj pritisnite izrezani krog iz filca. Lepilo enakomerno nanesite tudi na vso zuna­njo površino loncka, ovijte jo s filcem in ga pogladite, da se bo dobro oprijel podlage (slika 11). Po potre-bi nanesite še vec lepila. Filc, ki sega cez zgornji rob, prav tako namažite z univerzalnim lepilom (slika 12), zavihajte na notranjo stran loncka in stisnite z nekaj šcipalkami (slika 13). Odstranite jih šele, ko je lepilo popolnoma suho. Pripravite pištolo za vroce lepljenje in med nje­nim segrevanjem najprej olupite zgornje plasti trsja ter jih z brusilnim papirjem obdelajte, da bodo pa-lice cim bolj gladke. Nato jih z vrtnarskimi škarjami narežite na enake kose, ki po dolžini ustrezajo višini loncka. Ostre robove spet obrusite (slika 14). Pri lepljenjem trsja na loncek (slika 15) pazite, da se ne dotaknete vroce konice ali raztaljenega lepila, saj se lahko opecete! Nagradna uganka za bistre glave Števila starodavnih Majev Maji so bili druga najstarejša civilizacija predko­lumbovske Amerike.Živeli so na polotoku Jukatan odleta 2300 pr.n.š.do španske kolonizacije v 16.stolet­ju.V nasprotju z nami,ki uporabljamo desetiški mest­ni številski sistem,so oni uporabljali dvajsetiškega.Števila so upodabljali s pikami in crticami,kot kažeslika 1:pika pomeni 1,crtica 5,poznali pa so tudi znakza število nic.Na primer število 9 so zapisali z eno cr-tico in štirimi pikami (5 + 4 = 9),število 13 pa z dvemacrticama in tremi pikami nad njima ((2· 5)+ 3 = 11). ga je napisalo osem pisarjev v 11.ali 12.stoletju in da je prepisvec stoletij starej­šega izvirnega besedila.Po vsej verjetnosti je prišel v Evropo leta 1519,in sicerkot darilo španskemu kralju Karlu I.Kodeksima 37 listov,popisanih na obehstraneh.Ker vsebuje izredno natancno izracunane astronomske tabele (locenoza Venero in Luno),je iz teh zapisov mogoce zelo dobro razbrati majevski nacinpisanja števil. Posebej so opisana predvidevanja vremena za cas setve,podatki odeževnih dobah, poplavah,boleznih itn.Izjemni dokument je okrašen z rdeco,modro in crno barvo rastlinskega izvora;posebno znana je majevsko modra. Med zavezniškim bombardiranjem Dresdna ob koncu 2.svetovne vojne jebil kodeks mocno poškodovan,a so ga pozneje restavrirali,tako da je še vednonajboljši dokaz visoke majevske kulture. A taksistem zapisovanja,ki je preprost in lahko ra­zumljiv,velja samo do števila 19,ki so ga Maji zapisalis tremi crticami in štirimi pikami nad njimi.Od tu na­prej so stvari nekoliko zapletenejše.Ceprav recemo,daje bil njihov sistem dvajsetiški,je imel zaradi vecinskeuporabe pri koledarju in štetju dni posebnost:poten-ca »stotic« ni bila 202 = 400,kot bi pricakovali,ampak18 · 20 = 360.Prav tako naslednje potence niso bile203,204itn.,ampak 18 · 202,18 · 203...Ker je mest­ni zapispotekal od spodaj navzgor,letošnjo letnico2022z majevskimi števili zapišemo takole: Dve piki cisto spodaj pomenita 2;dve crtici inpiko na mestu »desetic« moramo zapisati kot11 · 20, zgornjo crtico pa kot 5 · 18 · 20.Iz tegadobimo 2 + 11 · 20 + 5 ·18 · 20 = 2022. Številski sistem Majev se je ohranil po zaslugi ro­kopisa,imenovanega Dresdenskikodeks (slika 2) – vtem mestu ga namrec hranijo od leta 1739.Gre zanajstarejšega,najcelovitejšega in najbolje ohranjene­ga izmed štirih rokopisov predkolumbovske Amerike,najdenih v Chichen Itzi.Strokovnjaki predvidevajo,da Vaša tokratna naloga je na podlagi prej opisanega sistema majevskoštevi-lo na desni zgoraj zapisati v desetiškem sestavu (kjer ima pet mest). Izmed pravilnih rezultatov,ki jih boste najpozneje do21. marca 2022po navadni ali elektronski pošti poslali v uredništvo (naslova najdete v kolofonu na strani 48),bomo izžrebali tri prejemnike lepih knjižnih nagrad.Pravilni odgovorin rezultati žrebanja bodo objavljeni v aprilski številki Tima. Rešitev nagradne naloge iz februarskega Tima: Obseg Kochove snežinke pri drugi iteraciji, ce stranica enakostranicnega trikot­nika nicte iteracije meri a = 2, je . Izžrebani prejemniki knjižne nagrade za pravilno rešitev so: Vanesa Zajc, Igor Škrbec in Cvetko Simšic. Nagrajencem cestitamo! NAROCITE SE NA REVIJO TIM! TIM je revija za tehniško ustvarjalnost in je edina tovrstna publikacija v Sloveniji. Namenjena je predvsem mladim, pa tudi vsem tistim, ki jih zanimajo naravoslovno-tehnicne in tehnicno-šport­ne teme, letalsko, ladijsko, avtomobilsko ali raketno modelarstvo, male železnice, plasticno ma-ketarstvo, konstruktorstvo, fotografija, elektronika, robotika ipd. Zanimive prispevke z naštetih podrocij dopolnjujejo razlicno zahtevni nacrti ter napotki za izdelavo najrazlicnejših uporabnih izdelkov iz lesa, papirja, plute, kovine, akrilnega stekla, naravnih gradiv itn., velik pomen pa revija namenja tudi koristni izrabi odpadnih gradiv. TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do junija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 3,75 EUR (z vkljucenim DDV), narocniki pa imate 10 % popusta, tako da celoletna narocnina za 10 številk znaša samo 33,75 EURoz. za tujino 50 EUR (z vkljucenim DDV).Revijo prejemate po pošti na svoj naslov, deležni pa ste še nekaterih drugih ugodnosti. Vec infor­macij najdete na spletni strani www.zotks.si/zalozba/revija-tim Narocilnica za revijo TIM je na hrbtni strani tega oglasa. Vsebinsko kazalo • Uvodnik • Izstrelitev amaterske rakete v stratosfero • Dvojamborni topo (4. del) • Timotej – prosto leteci model kategorije F1H (1. del) • Izdelava reber v paketu • Maketa hišice na Drini (2. del) • Maketa ozkotirne železnice (7. del) • Sezuvalnik • Pletenje košaric s predšolskimi otrok • Vodni mlincek • Miselna reševanka škarje • Gledam te v oci • Kako pripravimo tekocino za spajkanje • Elektronski odganjalnik komarjev • Vošcene krpe • Slika iz gumbov • Naredimo rojstnodnevno pinjato • Okrasitev plasticnih lonckov s trsjem • Nagradna uganka za bistre glave Lagari Hasan Celebi – prvi potnik z raketo Za prihodnje številke Tima pripravljamo: • Nojevo velikonocno jajce • Model starodobnega sanitetnega vozila • Smerokazi in stop-lucka za kolo • Rezalnik stekla • Barvni LED-reflektor 1 2 Izdajatelj: Zveza za tehnicno kulturo SlovenijeZaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 28036 telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487spletni naslov: www.zotks.si11 e-pošta: info@zotks.siTRR: SI56 6100 0000 5312 940 (Delavska hranilnica, d. d., Ljubljana) 14 Za izdajatelja: Jožef Školc 18 Glavni in odgovorni urednik revije TIM: Matej PavlicTelefon: (01) 4790 220 22 e-pošta: matej.pavlic@zotks.si, revija.tim@zotks.si 24 Uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Cuden, Mija Kordež, Igor Kuralt, Aleksander Sekirnik, Roman Zupancic 26 Lektoriranje: Irena Androjna Mencinger 28 Racunalniški prelom: Studio Cooden, Miha Cuden, s. p.Tisk: Schwarz print, d. o. o. 30 Naklada: 1600 izvodov 32 Narocnine in oglaševanje:Telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487 35 spletni naslov: www.zotks.si/zalozba/revija-time-pošta: revija.tim@zotks.si 36 Revija TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do junija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 3,75 EUR, narocniki pa imajo 10 % popusta, tako da celoletna narocnina za 10 številk znaša 33,75 EUR oz. za tujino 50 EUR (v vse cene je že 38 40 vkljucen DDV). 41 Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost spada revija med proizvode, za katere se obracunava in placuje davek na dodano 44 vrednost po stopnji 5 %. 47 Izid revije je financno podprla Javna agencija za raziskovalno de­javnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proracuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih poljudnoznanstvenih periodicnih publikacij. Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnicno kulturo Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vkljucno s tis-kanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Uredništvo in avtorji ne prevzemajo odgovornosti za neuspele iz­delke in morebitne poškodbe pri gradnji projektov po objavljenih nacrtih. NAROCAM REVIJO TIMLetna narocnina za 10 številk: 33,75 € *Ce je narocnik mladoletna oseba, mora narocilnico podpisati eden od staršev oziroma njegov zakoniti zastopnik. Narocilo velja do pisnega preklica. Narocnino boste poravnali po prejemu položnice.Citljivo izpolnjeno narocilnico pošljite na naslov Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana. Narocilo lahko opravite tudi po telefonu 01/25-13-743 ali e-pošti (revija.tim@zotks.si).Za morebitne dodatne informacije poklicite na telefonsko številko 01/4790-220. Zveza za tehnicno kulturo Slovenije se obvezuje, da bo podatke iz te narocilnice hranila in varovala v skladus predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, ter tako, da ne bo prišlo do njihovih more-bitnih neupravicenih razkritij nepooblašcenim osebam. Timotej – prosto leteci model kategorije F1H Konstruiral in risal: Aleksander SekirnikMerilo: 1 : 1 Tim 7, marec 2022 | © ZOTKS, 2022 — Fotokopiranje nacrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka. Tim 7, marec 2022 | © ZOTKS, 2022 — Fotokopiranje nacrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka.