274 Iz zgodovine naravoslovja • Jakob Johann von Uexkull — opazovalec in razlagalec življenja
Proteus 75/6 • Februar 2013
Zapeljivci iz južnoameriških deževnih gozdov
Timotej Turk Dermastia
Ura je pet zjutraj in sonce v La Gambi, na tropski raziskovalni postaji Dunajske univerze v Kostariki, še ni vzšlo. Čez manj kot uro pa se bo pokazalo na nebu in kmalu bo vroče. Skupaj z Jako in Katjo se odpravimo na misijo, da posnamemo majhnega ptička, pripadnika družine piper (Pipridae), pri enem od nadvse nenavadnih in osupljivih obredov, ki so jih samci teh ptičev v svoji evoluciji razvili, da bi očarali svoje družice.
Družina piper živi v neotropskem biomu, natančneje v latinskoameriških tropskih gozdovih, in vsebuje približno 60 vrst. Ptiči iz te družine so veliki kakšnih deset centimetrov in so pogosto zelo lepo obarvani. V Kostariki živi šest vrst, mi smo zabeležili dve, oranžnovrato pipro (Manacus aurantia-cus) in rdečeglavo pipro (Pipra mentalis). Na enem od izletov v gozd smo našli in zabeležili bivališče oranžnovrate pipre. Potem ko nam je dr. Huber povedal za nenavadno svatbeno vedenje teh ptičev, se je naša skupina strinjala, da je to odlična tema za projektno nalogo, ki smo jo morali izdelati v okviru našega bivanja na tropski postaji. Nahajališče je bilo na srečo blizu našega tabora. Zato smo se odločili, da krenemo zgodaj zjutraj, še pred zoro, in poskušamo posneti ta svatbeni ples. Predvidevali smo, da so takrat ti ptiči - zaradi kasnejše vročine - najbolj dejavni. Pipre, razen redkih izjem, ne živijo v stalnih parih, zato so »borbe« za samice stalne in potekajo med paritvenim obdobjem vsak dan. Samci se ob določenem delu dneva zbirajo na tradicionalnih mestih, kjer poteka svatbeni ples. Običajno se jim pridružijo tudi samice, vendar le kot opazovalke. In ko rečemo ples, ne pretiravamo, saj so ti ptiči zares
pravi plesalci, glasbeniki, umetniki. In prav zato plesišča ni težko najti, če le veš, kam gledati. Običajno se pojavljajo na gozdnem robu. Samci na tleh počistijo listje in vejice in tako tla popolnoma razgalijo. Okrog tega prostora, ki ima premer do enega metra, so mlada drevesa in grmovje. Na njih lahko samci med predstavo počivajo, veje pa so primerne tudi kot tribune za samice. Na enem takem plesnem mestu smo našteli več kot deset posameznih plesišč in vsako pripada natanko enemu samcu. Začetka predstave ne moreš zgrešiti. Kar naenkrat se ti zdi, da si ujet v navzkrižnem ognju malokalibrskih pušk. Pipre, predvsem tiste iz rodu Manacus, namreč slovijo po svojih sposobnostih proizvajanja zvoka s pomočjo tleskov peruti. Z bliskovitimi, za človeka nevidnimi zamahi s krili in zaradi posebne anatomije peres so ti zvoki zelo glasni in raznoliki, pa tudi vrstno značilni. Pri oranžnovrati pipri spominja na okrepljeni pok zaščitne folije z zračnimi mehurčki. Tako se skoraj vsak prelet plesišča začne in konča z nekakšnih pokom ali tleskom, pogosto pa sledita tudi žvižg in petje. Preleti po plesišču so bliskoviti in navidez nenadzorovani. Tako samci na svojem malem ozemlju skačejo z vejice na vejico, tleskajo, žvižgajo, pokajo, dokler se jim na plesišču ne pridruži samica, s katero dokončno zaplešejo. To dogajanje nam je celo uspelo posneti, vendar zaradi gostega grmovja in naše želje, da ga ne bi zmotili, posnetki niso zelo nazorni, vendar si jih vseeno lahko ogledate na spodnjem spletnem naslovu. Tisti dan pa nas je čakalo še eno presenečenje. Plesišče oranžnovratih piper je blizu raziskovalne postaje, na gozdni poti, ki vodi iz La Gambe do stare postaje gozdnega ču-
Zapeljivci iz južnoameriških deževnih gozdov • Študentska ekskurzija Kostarika 2012 275
vaja sredi deževnega pragozda. Na takšnih poteh so, še posebej zjutraj, živali zelo dejavne in zato je ta del dneva za opazovanje pragozdnega življenja najprimernejši. Tako se je sredi poti v senci listnega opada skrival skoraj neviden in zelo strupen gad iz družine jamičark, v krošnjah so skakale opice kapucinke, gozd pa se je prebujal ob zvokih ptičjega petja, del katerega so bile tudi pipre. A največje presenečenje nas je čakalo ravno nasproti plesišča piper. V grmovju sem zagledal ptico, ki smo jo pravzaprav iskali. To je rdečeglava pipra, ki je bolj znana kot »moonwalker« ali prevedeno »lunoho-dec«. In prav ta vzdevek je razlog, zakaj smo želeli to pipro videti v živo. Kot vse pipre tudi ta osvaja samice z nenavadnim plesom. Plesni slog lunohodca je še osupljivejši od sloga samca oranžnovrate pipre. Za razliko od svojega hitrega in neelegantnega bratranca je lunohodec pravi Michael Jackson. Po znamenitem plesu razvpitega pevca je ptič dobil tudi ime, saj njegovi gibi spominjajo na breztežnostno drsenje po vejicah grmovja in dreves. Opazili smo ga, ko je letal z veje na vejo in klical samico na podoben način
kot oranžnovrate pipre - s tleskanjem peruti, le da je bil zvok nekoliko drugačen. Tudi let je bil nekoliko nenavaden, saj se je zdelo, kot da bi lebdel v zraku. Tak način leta in tudi dejanski zvok, ki ga pipre proizvajajo z bliskovitim tleskanjem peruti, znanstveniki pripisujejo zgradbi perja in zgradbi kosti. Perje je zgrajeno tako, da se peresa drgnejo druga ob drugo in tako proizvajajo trenje in zvok. Ker ima ta majhen ptič vsaj nekatere kosti polne, mora posledično nositi ogromno breme. Morda je to povezano z nenavadnim letom lunohodca, ki dejansko daje vtis, da so njegove peruti težke. Neverjetno je bilo opazovati tega majhnega črnega ptička z živordečo glavo, ko v delčkih sekunde na vejicah izvaja obrate za 180 stopinj, ne da bi vidno trznil s krili. V resnici te male ptice lahko zamahnejo s krili tudi do stokrat v sekundi in pri tem proizvajajo zvok, podoben poku. A največja predstava se začne šele, ko se samcu pridruži samica. Takrat se šele razkrijeta prava narava tega ptiča kot tudi etimologija njegovega imena. Ko se samica namesti na isti veji, na kateri sedi njen snubec, se ji ta s subtilnimi gibi nog in pe-
276 Iz zgodovine naravoslovja • Jakob Johann von Uexkull — opazovalec in razlagalec življenja
Proteus 75/6 • Februar 2013
Samica pipis. Foto: Timotej Turk Dermastia.
ruti približa v nekakšnem lunarnem drsu, kot da bi bil na ledu. Ta gib dejansko spominja na tisti slavni ples Michaela Jacksona. Na našo žalost mi tega nismo uspeli videti, čeprav je bila samička blizu in sta skupaj letala z veje na vejo. Morda pa je bil samček samo skrivnosten in naši kameri ni hotel zaupati svojih sposobnosti. Vseeno pa nam je na kamero uspelo ujeti nekaj zanimivih prizorov ter gibov, kjer je za trenutek moč zaslediti tudi majhen drs po vejici, čeprav ne tak, kot ga lahko vidite na drugih posnetkih, ki jih toplo priporočam v ogled. Na koncu posnetka pa lahko vidite tudi let, ki ga morda na kakšnih drugih posnetkih, ki prikazujejo samo ples, ne boste našli. Kot že povedano, je na svetu poznanih približno 60 vrst piper in podobnih zgodb je še veliko. Vendar pa je tu še ena, ki jo je treba omeniti. Kijasta pipra (Machaeropterus deliciosus), ki živi v Ekvadorju in Kolumbiji, je morda poleg rdečeglave pipre najbolj zanimiva in osupljiva. To je edina vrsta ptičev, ki ustvarja lep visokofrekvenčen zvok z drgnjenjem delov telesa drug ob drugega. Nekaj podobnega počno le kobilice in murni. Ornitologinja Kim Bostwick je ugotovila, da je sekundarno perje teh ptic oblikovano tako, da je na vsaki peruti specializirano pero s sedmimi rebri, ob katerega neko drugo pero drgne in deluje kot brenkalnik oziroma violinski lok. Ker te ptice lahko zamahnejo s perutmi tudi do 107-krat na sekundo
in ker ob vsako izmed sedmih reber pero udari dvakrat, lahko frekvenca nihajev reb-rastega peresa doseže tudi do 1.500 nihajev na sekundo. Zvok, ki se ob tem sprosti, je tako lahko zelo visok in izdelan. Za tako etološko zanimiv pojav, s katerim samci piper osvajajo svoje družice, se gre gotovo zahvaliti spolnemu izboru in izbirčnosti samic. Dejstvo je, da medtem ko so samci zelo različni, ne samo po barvah, ampak tudi po vedenju, so si samice piper zelo podobne, včasih nerazločljive in dokaj neprivlačne, če nanje gledamo s človeškimi očmi. A kljub vsemu so bile one tiste, ki so izbirale lepši, čistejši, glasnejši zvok; pri piprah, ki smo jih opazovali, pa so bile očitno samice bolj dovzetne za plesalske sposobnosti svojih izvoljencev.
Pipre pa še zdaleč niso edini ptiči, ki te v kostariškem rajskem vrtu lahko očarajo, saj je tu ptic ogromno. Od velikih ar, tukanov, ujed, detlov, žoln, trogonov z izmuzljivim čudovitim kvecalom (Pharomachrus mocinno) na čelu, svetega bitja majevske kulture, do množice kolibrijev in neskončnega nabora ptic pevk, ki dajejo deževnemu gozdu prav poseben pečat. Za njihovo opazovanje je potrebno nekaj iznajdljivosti in potrpežljivost. Zaradi zelo ugodnih razmer za življenje so se bili organizmi primorani prilagoditi na deljenje prostora s številnimi drugimi vrstami in so zato skoraj izključno specialisti,
Zapeljivci iz južnoameriških deževnih gozdov • Študentska ekskurzija Kostarika 2012 277
ki pa v svoji ekološki niši prevladujejo. To je pripeljalo tudi do odličnih kamuflažnih mehanizmov, zato je posamezne vrste težko opaziti in dokumentirati. Enako je s pticami. Veš, da so tam, saj jih slišiš, a včasih moraš svoje oči dati na peclje, da jih opaziš. In prav zato velja, da je potencialno neodkritih vrst v deževnih gozdovih, takoj za globokimi morji, največ. Enostavno sta prehodnost in preglednost teh območji zelo majhni.
Ura je osem zjutraj. Jaka in Katja sta se že vrnila, saj so pipre zapustile svoja plesišča in le še tu in tam se je zaslišal kakšen tlesk. Ostanem sam sredi deževnega pragozda in za trenutek zamižim ter se prepustim zvokom in vonjavam največjega dosežka evolucije živih bitij na tem svetu. V tem trenutku se zavem, kako majhen in nepomemben sem, a vendar sem srečen, da sem lahko del te največje predstave na Zemlji, ki še zdaleč ni končana in v kateri vseh glavnih igralcev sploh še ne poznamo.
Posnetek rdečeglave pipre: http://www.you-tube.com/watch?v=8BLht70ykq8&feature= youtu.be
Ples oranžnovrate pipre: http://www.
youtube.com/watch?v=eR3NbE_
f85U&feature=youtu.be
Odličen prispevek glavne raziskovalke na področju piper dr. Kimberley Bostwick o piprah, njihovih vedenjskih vzorcih. Vključuje tudi posnetek »moonwalka« rde-čeglave pipre. http://www.youtube.com/ watch?v=eI_quJRRGxk&noredirect=1
Timotej Turk Dermastia je študent drugega letnika biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Adrenalin sprošča z deskanjem na valovih, potapljanjem in smučanjem, umirja pa z aikidom in gledališko improvizacijo.