DOPOLNILO
JOŽE OKRETIČ, upoko-jenec, stanujoč na Zaloški cesti št. S.\ je poslal dopolnilo k članku Spominsko obeležje, objavljenem v letošnji 9. št. Nsk.
Kose je pričela Il.svetovna vojna, sem bil vlakovni od-pravnik v Polju. Takoj sem se vključil v OF. Že I. 1941 sem bil zaprt in zopet izpuščen. L. 1942 sem bil med organiza-torji mladine, ki je istega leta od.šla v hribe. Vseskozi sem bil v tesni povezavi z OF v Ljubljani, in sicer prek Bra-neta Ivanuša, Cirila Groznika in drugih ter večkrat tedensko prejemal material vzabojih in kanglah. Ta zadeva je bila spretno zakamuflirana: nad mateiialom je bil naložen ko-loma/ in nihče niti slutil ni, kaj je pod njim.
Bil sem tudi v tesni pove-zavi s sedaj že pokojnim Pol-detom Mačkom starejšim ter mu pravočasno s svetilko sig-naliziral kdaj je bil prehod čez progo v Polju za partizane varen. Po Mačkovem odhodu v partizane pa sem od drugih dobival navodila za nadaljnje prehode partizanov, ki so pri moji čuvajnici št. 37 presto-pali progo, ko so hodili z Go-renjske proti Dolenjski. To delo sem opravljal sam in po-čutim se užaljenega ter zapo-stavljenega, ker me nihče ni omenjal, čeprav je bila orga-nizacija varnega prehoda po-verjena prav meni. Sam sem
opravljal vse to delo, o čemer so vedele poleg mene in Pol-deta Mačka starejšega tudi njegova žena, moja sedaj že tudi pokojna druga žena in Francka Dimnik. Te tri tova-rišice so bile namreč zadol-žene za to, da so partizane, ki jih je vodila pot čez ta prehod, nahranile in jim tako olajšale nadaljnjo težavno pot. To delo je bilo zame zelo napor-no, saj sem dostikrat ves pre-močen držal vseh osem sig-nalnih žic na svojih ramenih, da so lahko borci, težko obo-roženi z orožjem in municijo, varno prekoračili progo ozi-roma »podhod« pod žicami.
¦ Najomenimšeto, da jebila železniška postaja Polje ob kapitulaciji stare Jugoslavije v kletnih prostorih krepko za-ložena z orožjem, ki ga je od-vrgla bivša jugoslovanska vojska. S sedaj že pokojnim Jožetom Ostrežem pa sva vse to orožje zbrala, ga premazala in postopoma odpremljara v gozdove. Prav tako sem leta 1942 ob neki italijanski raciji v to klet skril preko 40 ljudi (v klet Italijani niso šli), istoča-sno pa telefonično obvestil javno postajo Ljubljano in postajo Zalog, naj zadrže uslužbence, ker je v Polju ra-cija.
Odločen sem bil tudi sam oditi v partizane. Pripravljen na ta odhod pa sem bil po-
novno aretiran in po hudem zaslišanju belogardistov od-peljan v Dachau.
Zaradi vsega tega predla-gam pogovor o vlogi in po-menu tega prehoda s tistimi, ki so to važno delo opravljali in jo častno reševali v korist OF in njenim ciljem. Zgodo-vina tega boja nujno potre-buje kar največ podrobnosti, ki so med živečimi aktivisti in borci še žive.
Tudi po vojni nisem končai z delom. Bil sem predsednik OF Zadobrova-Sneberje, predsednik KS v tem krajev-nem odboru, gospodar TVD Partizan, predsednik RK, član poravnalnega sveta, kot udarnik pa prejel za udarni-ško delo več značk. Za vse to delo sem prejel tudi troje od-likovanj: medaljo za hra-brost, medaljo zaslug za narod z zlato zvezdo in red republike za organizacijo dela.
Čeprav že v 87. letu starosti sem še vedno aktiven tekmo-valec balinarskega kluba in njegov najstarejši član.
Ponosno zrem na svojo dolgo, često zelo naporno in težko prehojeno pot svojega življenja, saj sem z vsemi močmi služil naprednemu gi-banju v svoji lepi slovenski in jugoslovanski zemlji, ki je po tisočletnem jarmu končno le zaživela v svobodi.
JOŽE OKRETIČ