Čertice o Tzrejevanji. Spisal J. Lapajne. Izreja je različna. Ako mladino v šoli vzrejamo, je to šolska izreja ali odgoja ali tudi javna izreja. Če pa vzrejamo otroke doma, je to domača izreja. Vsaka teh pa se dalje razdeljuje v duševno in telesno odgojo. Perva, ki zlasti duha goji, deli se v umno ali miselno (jntelektvelno) in nravno izrejo. 14* Umna izreja razvija um, pamet, sponiin, domišlijo, razsodnost, sklepnost i. t. d.; kajti te dušne raoči inienujemo miselne ali umne. Ako pa izrpja skerbi zlasti za izobraženje serca, nravnega čulila in poželenja, imenujemo jo nravno (moralno) odgojo. Po splošnih posamnib stanovnih poklicih in po spolu razločujemo odgojo v deško , dekliško, kmečko , gosposko itd. Splošna naloga vsake šole je, da pospešuje umno in nravno omiko, kajti skerb za telesno odgojo ima bolj domača hiša; šola more o tej reči le napačno telesno izrejo nekako ovirati in jo ravnati na pravo pot; sicer ne more kaj posebnega storiti. Umna izreja ima dvojin namen, da namreč pospešuje oblično (formalno) in snovno (materijalno) omiko. Oblična odgoja budi samo dušne moči; ker pa je za tega volja treba otroku vedno novib obrazov , in podobe so poglavitni del ali snova te odgoje, je lo snovna izrpja. Ta dva nampna se ne morpta posamesno doseči, mnrveč niorcta se le v tesni zvezi spešno izverševati. Nove predočbp, nove podobe in nove nauke, s kterimi olroke soznanjamo, inienujenio imenni nauk. Pot in način, po kterem se pri tena nauku ravnamo, imenujemo učilo (mptodo). Učilo je splošno in posebno. Pervo je navod, kako se sploh pri poduku ravna, drugo pa, kako naj se podučuje v posamesnili naukih. Učilo je dobro ali slabo; to in uno se spozna po tem, kako otroci napredujejo. Najboljše učilo je tisto, kfcro otroku naj razumJjivše predstavlja neznane podobe in obraze in se naj hitreji polastuje otroškega duha. Učilo mora: 1) pri poduku po stopinjah napredovati in ravnati se po posebnem načertu, ki mu pravimo učbeni načert; 2) učilo mora biti namenu primerno, in to je učilo v ožem pnmenu; 3) kar se tiče otroka in učbene tvarine, treba je, da se učitelj po vnanjem ravna še po posebnih vodilih, in to je učiteljevo posebno vedenje pri učencih. Učiteljevo vedenje v šoli je zeld važno, kajti na tem, kako se učitelj v šoli vede, se kaže pot, po kteri učitelj pozneji lože ali teže pride do svojega namena. Kako si učitelj pridobiva Ijubezen in zaupanje pri otrocih ? Ako pričakujemo kje Ijubezni, moremo se je le tedaj zanesljivo nadjati, ako jo sanii kažemo. Le takrat naj si bode učitelj zvest, da ga bodo učpnci radi imeli in mu zaupali, kedar otroci vitlijo, da jih učitelj zares ljubi in po očetovsko za nje skerbi. Učitelj pa naj se varuje, da bi se učencem prilizoval in po vnanjem kazal, da jih ljubi; njegovo Ijubezen mora biti resnična in čista. On naj povsod in vselej kaže, da mu je res na tem ležeče, da otroci v dobrem napredujejo. Učitelj naj bo v vsem pravi oče neskušeni mladini. Odgojnik naj se tako obnaša, da otroci sami spoznajo , da so mu dolžni čast in spoštovanje. V šoli , kakor ludi zunaj šole , pri poduku in molitvi naj bode učitelj učencem naj lepsi zgled, v kterem se strinjajo vse lastnosti, ktere on tirja od učencev. Prijazen, priljuden , Ijubeznjiv in vesel naj bode z mladino, in naj se popolnoma poniža do otroških serc; naj se včasi tudi igra in zabava ž njimi; kajti po tem takem mu bodo radi zaupali in gazvesto Ijubili; vendar naj pa se vedno varuje, da ne prestopi mejp, da ga namreč otroci vedno spoštujejo in iz pravega straba vbogajo. Učitelj naj bode z vsemi učenci enako prijazen in pravičen; on ne sme od svojih otrok koj hudo misliti in nezaupnost do svojih učencev v sercu gojiti. Učitelj naj kaznuje , pa tudi bvali še le potem, ko se na tanko prepriča in tudi pozve vir ali vzrok otroškega djanja. Previdni učitelj drugače graja napake, ki prihajajo iz mladostne Iahkomiselnosti, nevednosti in prenaglenja in drugače grelie, ki izvirajo iz hudobije in spačenosti. Sploh pa naj učiteij ne graja, ne kaznuje pa tudi ne bvali prepogostoma. Pri vsem tem naj bode učitelj varčen, pa gotov. Po tej poti se otroci kmali prepričajo, da jih učitelj res ljubi, ter so mu vdani. Ljubezen pa, ki si jo učitelj pridobuje z enostranskini ravnanjem t. j. s tem, da se vdaja otroškira lerniam, ni prava, in tudi ne sega v otroška serca; marveč otroci zgube spoštovanje do učitelja, in ga vedno manj čislajo. Drugič je pa tudi sredstvo, po kterera učitelj misli svoj namen doseči, pregrešen in nespodoben. Vidi se, da učitelj le takrat na tanko spolnuje svoje dolžnosti, ako so mu nježna otroška serca mlade rastlinice, ktere skerbno varuje in goji', da mu prirastejo krasna drevesa, od kterih pričakuje domovina in deržava, cerkev in družina naj lepšega 8adja. (Konec pri/»0