ANTON PETERNEL-IGOR 
POLJANSKA VSTAJA IN ŽIVLJENJE PARTIZANSKIH SKUPIN 
V POLJANSKI DOLINI POZIMI 1941/42 
Poljanska vstaja 
Bolj ko se odmika od sedanjosti obdobje nacifašistične okupacije in narodno 
osvobodilnega boja in bolj ko postaja to obdobje sestavni del naše polpretekle zgo 
dovine, bolj raste velika vloga in pomen, ki ga je imela — v povezavi z vstajo v 
bohinjskem kotu in zgornjesavski dolini — poljanska vstaja za tedanji in kasnejši 
razvoj narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem. Temeljno izhodišče za ocenjeva 
nje vloge in pomena poljanske vstaje je prav gotovo v množičnem vključevanju 
in sodelovanju prebivalstva, ki se je izkazalo predvsem v velikem odzivu mož in 
fantov na poziv OF za odhod v partizane in za splošno oboroženo vstajo proti oku 
patorju. V tem jedru čedalje bolj prodira in se utrjuje misel, da je poljanska vstaja 
omogočila slavno tridnevno bitko v Dražgošah. Iz vojaško-operativnih in strateških 
vidikov je razumljivo, da vodstvo Cankarjevega bataljona ne bi moglo sprejeti in 
voditi take bitke brez tistih 95 borcev, ki so ob decembrski vstaji iz območja Po 
ljanske doline vstopili v partizane. (Bitke v Dražgošah se je udeležilo skupno 98 
borcev iz Poljanske doline, od teh so trije vstopili v partizane že prej, vsi drugi pa 
ob poljanski vstaji decembra 1941.) 
Ne bomo opisovali, kako se je odvijalo v poletnih in jesenskih mesecih leta 
1941 organizacijsko-politično delo na terenu pri snovanju organizacijske mreže OF 
in v pripravah za splošno oboroženo vstajo proti okupatorju v Poljanski dolini, 
zlasti v območju tedanjih občin Poljane in Javorje, ker smo to že opisali v Loških 
razgledih 18, 1971 in v 12. nadaljevanjih v Glasu leta 1980. Razen tega pa je stanje 
na terenu in delovanje partije in OF v letu 1941 označil tudi Maks Krmelj-Matija 
v Loških razgledih 28, 1981. 
Nekateri še vedno največ zaslug za množični odhod mož in fantov decembra 
1941 v partizane pripisujejo Cankarjevemu bataljonu, češ da je poslal na teren več 
patrulj, ki so potem izvedle po vaseh široko mobilizacijo. Naj ponovno poudarimo, 
da tako preprosto to ni šlo. Trdim, da je tako mnenje zmotno, in da je tako uspela 
mobilizacija predvsem odraz in posledica dolgotrajnega in vztrajnega delovanja 
organizatorjev OF po vaseh. Le na tej podlagi se je stanje na terenu po zaslugi 
organizatorjev OF zboljševalo iz dneva v dan in skladno s tem je naraščala pri 
pravljenost prebivalstva za sodelovanje z OF in v splošni oboroženi vstaji. 
Do naklonjenosti in k simpatijam prebivalstva do OF in partizanščine je vse 
kakor največ pripomoglo delovanje političnih aktivistov na terenu, ki so vzpostav 
ljali organizacijsko mrežo OF. Jeseni 1941 smo uspeli to mrežo razširiti skoraj v 
vsako vas in naselje, kar predvsem velja za območje tedanjih občin Poljane, Ja 
vorje in Oselica. Ta mreža je slonela večinoma na posameznih zaupnikih in sim-
patizerjih OF in partije. Na območju Poljan je bila zelo aktivna tudi mladina, 
zlasti glede pisanja propagandnih gesel po zidovih in trošenja letakov. Na podlagi 
tega je postala OF v jesenskih dneh splošno priljubljena in so ljudje od nje pri 
čakovali dejanj. Tedaj je Osvobodilna fronta s svojim delom že uspela ustvariti med 
ljudmi takšno razpoloženje, da so mnogi samo pričakovali, kdaj jih bo vodstvo 
299 
poklicalo v partizane. Z vztrajnim in široko zasnovanim agitacijsko-propagandnim 
delom med ljudmi smo namreč aktivisti in organizatorji OF in vstaje uspeli zna 
ten del prebivalstva prepričati, da se v danem trenutku odzove mobilizaciji večji 
del za orožje sposobnih mož in fantov. Takšno vzdušje se je še stopnjevalo, ko je 
Cankarjev bataljon izvedel v novembru več uspešnih vojaških in prehranjevalnih 
akcij, še zlasti pa po njegovem velikem vojaškem uspehu v Rovtu v Selški dolini, 
ko je 12. decembra 1941 uničil nemško policijsko patruljo. Iz Rovta se je bataljon 
premaknil v Poljansko dolino, kjer se mu je poleg Samotorške čete (v tej so bili 
razen borcev Nartnikove skupine zbrani še preostali borci rašiške, mengeško-
moravške in tržiško-kranjske čete) priključila tudi Poljanska četa, ustanovljena 
6. decembra 1941. Komandir te čete je bil Rudi Robnik, Siškarjev iz Žabje vasi, 
komisar pa Maks Krmelj, Krivar iz Hotovlje, ki je bil obenem tudi sekretar KPS 
tedanjega rajona Škofja Loka. 
Naj poudarimo, kot to navaja tudi Maks Krmelj-Matija, da je bil Cankarjev 
bataljon po sklepu gorenjskega političnega in vojaškega vodstva poslan iz Selške 
v Poljansko dolino zaradi tega, ker je vodstvo ocenilo, da je bilo tedaj za splošno 
vstajo danih največ pogojev v Poljanski dolini prav glede široko razširjene orga 
nizacijske mreže OF in pripravljenosti prebivalstva za vstajo, predvsem v območju 
tedanjih občin Poljane in Javorje. Verjetno pa je temu sklepu pripomoglo dejstvo, 
da bi se z vstajo in izgonom okupatorja iz Poljanske doline ustvarila preko Dolo 
mitov boljša zveza Gorenjske z Ljubljano in obratno, pa preko Poljanske in Selške 
doline ter Jelovice z delavskimi in industrijskimi središči na Gorenjskem, zlasti pa 
s Kranjem in Jesenicami. 
Politično in vojaško vodstvo je tiste dni ocenilo, da so dani pogoji za splošno 
vstajo v Poljanski dolini. V nedeljo 21. decembra 1941 popoldne oziroma zvečer so 
odšle iz Cankarjevega bataljona po vaseh patrulje, ki so jih vodili domači aktivisti 
in organizatorji vstaje. Te so z zaupniki in simpatizerji OF oznanjale po vaseh, 
da je prišel čas splošne vstaje in da naj se vsi za orožje sposobni moški vključijo v 
partizanske vrste. Temu pozivu se je v nekaj dneh odzvalo iz območja Poljanske 
doline 275 mož in fantov, 51 pa jih je že prej bilo v hribih; tako je v decembrski 
vstaji bilo v partizanih iz Poljanske doline skupaj 326 ljudi; 261 samo z območja 
tedanjih občin Poljane in Javorje. Z območja sedanje občine Škofja Loka je bilo 
ob splošni vstaji decembra 1941 v partizanih skupaj 366 mož in fantov! iz Škofje 
Loke in okolice 22, iz Selške doline pa 18 (podatek za Škofjo Loko in okolico ter 
za Selško dolino verjetno ni povsem točen, ker ni odgovorov in sporočil od tistih, 
ki smo jim poslali podatke v preverjanje in dopolnitve). Podrobnejša slika o ude 
ležbi v decembrski vstaji po občinah oziroma območjih je razvidna iz razpredelnice: 
Občina in število vasi, odkoder so šli 
v partizane 
Javorje 
Poljane 
Gorenja vas 
Oselica 
Ziri 
Poljanska dolina 
skupaj 
Škofja Loka 
in okolica 
Selška dolina 
Skupaj: 
12 
16 
10 
7 
2 
47 
5 
5 
57 
Odšlo v partizane: 
5.-21. 22. 12 23.-26. sk,.nai 12. 41 1941 12. 41 &KUPaJ 
2 
34 
10 
4 
1 
51 
19 
16 
86 
85 
116 
14 
10 
3 
228 
2 
— 
230 
24 
2 
21 
47 
1 
2 
50 
174 
87 
26 
35 
4 
326 
22 
18 
366 
Cank. bat. 
Od teh v 
da ne 
87 
169 
24 
9 
4 
293 
22 
18 
333 
5 
2 
26 
33 
— 
— 
33 
Dražgoše 
9 
62 
17 
6 
4 
98 
19 
13 
130 
Vrnilo domov 
78 
100 
9 
29 
216 
2 
5 
223 
300 
Pripominjamo, da so bili zgoraj navedeni podatki zbrani ob zadnjem popisu 
udeležencev vstaje decembra 1941 v Poljanski dolini oziroma v občini Skofja Loka. 
Znano je, da je že pred 23 leti Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani 
organiziral in s pomočjo Zveze borcev NOV izvedel popis članov partizanskih enot 
iz leta 1941. S tem popisom je bilo iz območja občine Skofja Loka zajetih 290 mož; 
od tega 258 iz Poljanske doline. Te podatke je navedel že Milan Zakelj v Loških 
razgledih 8, 1961. 
Organizatorjem poljanske vstaje je bilo znano, da je tedaj iz Poljanske doline 
odšlo med partizane skupno nad 300 moških, zato je iz tega sledil zaključek, da v 
tem popisu niso bili zajeti vsi udeleženci poljanske vstaje. To dejstvo je terjalo 
ponoven popis udeležencev vstaje. Pobudo je dal Maks Krmelj-Matija s tem, da 
naj bi ponoven popis zajel vse moške, ki so se odzvali pozivu OF za odhod k par 
tizanom, in bil hkrati podlaga za vse nadaljnje zbiranje in dopolnjevanje ter ob 
delavo podatkov in dogodkov ob poljanski vstaji in v prvih mesecih po njej. 
Da bi novi popis dejansko zajel vse udeležence vstaje, je bilo treba najprej ugo 
toviti in sestaviti seznam tistih, ki so bili zajeti že s prvim popisom, potem pa na tej 
podlagi dognati in ugotoviti, kateri udeleženci vstaje prvič niso bili zajeti. Razen 
tega pa je bilo z novim popisom treba dobiti še nekatere druge podatke. Seznami 
so bili izdelani za posamezne vasi in občine in tako postali podlaga za ponoven 
popis in dopolnilno vpisovanje tistih udeležencev vstaje, ki ob prvem popisu niso 
bili zajeti, hkrati pa tudi podlaga za preverjanje, ali so se vsi ob prvem popisu 
v seznam že zajeti moški tedaj resnično odzvali pozivu OF in odšli v partizane. 
Pri ponovnem popisu je sodelovalo 22 bivših borcev in aktivistov NOB. Popis 
je bil v glavnem izveden v drugem polletju 1980, deloma tudi še v letu 1981. Neka 
teri popisovalci niso zajeli vseh že mrtvih udeležencev vstaje in deloma tudi ne 
tistih, ki so kasneje prešli v sovražnikove vojaške formacije (domobrance, gestapo 
itd.). Naknadno so bile po poizvedbah pri svojcih ali znancih izpolnjene popisnice 
tudi za take udeležence. 
Ze pri sestavljanju seznama udeležencev poljanske vstaje na podlagi popisnic 
iz prvega popisa iz arhiva Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani se 
je ugotovilo, da je pretežni del popisnic izpolnjenih zelo pomanjkljivo. V znatnem 
delu te ne vsebujejo odgovorov na nekatera najvažnejša vprašanja. Po drugi strani 
pa tudi podatki, ki so v polah navedeni, v mnogih primerih niso točni, zlasti ne po 
datki o datumu vstopa v partizane. Tako se je med drugim iz zbranih podatkov vi 
delo, da naj bi se bilo že po nekaj dneh vrnilo domov — do konca decembra 1941 
tudi sedem udeležencev bitke v Dražgošah, ki so bili sicer že zajeti v seznam teh 
borcev v knjigi Ivana Jana »Dražgoška bitka«, Ljubljana 1971. Pri preverjanju teh 
podatkov se je ugotovilo, da se je le eden od navedenih sedmih vrnil domov 6. ja 
nuarja 1942. Pri ponovnem popisu in preverjanju podatkov se je ugotovilo tudi, da 
je v tej knjigi v seznam udeležencev bitke v Dražgošah zajetih šest borcev Can 
karjevega bataljona, ki se te bitke dejansko niso udeležili. 
Nadalje se je s popisom ugotovilo, da je v kartoteko članov partizanskih enot 
v letu 1941 pri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani zajetih devet 
oseb, ki niso udeleženci poljanske vstaje in leta 1941 niso vstopili med partizane. 
Po drugi strani pa se je z novim popisom odkrilo 68 novih udeležencev poljanske 
vstaje, ki ob prvem niso bili zajeti. Od teh se je 53 udeležencev vstaje vključilo v 
sestav enot Cankarjevega bataljona; 15 pa je takih, ki so se odzvali pozivu OF 
za vstop med partizane in so prišli na določena zbirna mesta, vendar pa se potem 
zaradi nemških zased in velikih policijskih sil, ki so obkolile in napadle položaje 
Cankarjevega bataljona, niso uspeli prebiti do bataljona in so se potem vrnili do 
mov. Takih udeležencev vstaje, ki niso prišli v sestav Cankarjevega bataljona, je 
ugotovljenih skupno 33, od teh jih je bilo v okviru sovodenjske partizanske skupine 
19 že zajetih ob prvem popisu. Nadalje je bilo pri sedanjem popisu odkritih 15 ude-
301 
ležencev poljanske vstaje, ki so bili udeleženci bitke v Dražgošah, pa doslej v seznam 
le-teh niso bili zajeti. 
Iz podatkov, ki so navedeni v razpredelnici, vidimo tudi, da se je z območja 
občin Poljane, Javorje in Oselica razmeroma veliko število prostovoljcev — udele 
žencev poljanske vstaje, kmalu vrnilo na svoje domove. Vendar pa je kljub temu 
velikemu osipu sodelovalo v dražgoški bitki z območja sedanje občine Škofja Loka 
skupno 130 udeležencev decembrske vstaje, od tega 98 iz Poljanske doline, 19 iz 
Škofje Loke in okolice ter 13 iz Selške doline. Iz zbranih podatkov pa je ugotovlje 
no, da je v bitki v Dražgošah sodelovalo okrog 220 borcev Cankarjevega bataljona. 
Torej je bilo le okrog 90 udeležencev te bitke iz drugih krajev Gorenjske oziroma 
Slovenije. 
Pri popisu je bilo ugotovljeno tudi, da je po bitki v Dražgošah oziroma po 
vrnitvi Bernardove čete v Poljansko dolino odšlo samovoljno domov nad 20 udele 
žencev te bitke, nadaljnjih 11 je bilo iz bataljona odpuščenih domov ali v druga 
zavetišča na zdravljenje, nad 30 pa jih je odšlo prezimovat deloma domov ali pa k 
znancem in sorodnikom, deloma pa preko meje v Dolomite potem, ko sta bili razpu-
ščeni skupini Vinka Oblaka in Pavleta Peternela, medtem ko je bila skupina Rudi 
ja Robnika napadena in razbita dne 22. januarja 1942 v Vinharjih. Dva udeleženca 
dražgoške bitke pa sta se takoj po bitki prijavila oziroma predala Nemcem. Od 
tistih, ki so odšli domov ali pa preko meje v Dolomite in Ljubljano, se jih dvajset 
ni nikdar več vrnilo v partizanske vrste, osem jih je kasneje odšlo celo k domo 
brancem. Nad 22 udeležencev dražgoške bitke pa so kasneje zajeli Nemci in jih 
poslali v zapore in taborišča. Od teh so jih pet ustrelili v zaporih, trije pa so umrli 
v taboriščih, otali pa so bili iz taborišč spuščeni domov, razen treh, ki so se vrnili 
šele po osvoboditvi. 
Viri 
Kartoteka za člane partizanskih enot leta 1941 pri Inštitutu za zgodovino de 
lavskega gibanja v Ljubljani. — Maks Krmelj-Matija: Lažje bi gledal smrt kot to 
strašilo, Loški razgledi 28, 1981. — Anton Peternel-Igor: Spomini na leto 1941 in na 
poljansko vstajo, Loški razgledi 18, 1971. — Ivan Jan-Srečko: Seznam padlih can-
karjevcev v decembrskih, dražgoških in kasnejših bojih in seznam še živečih ude 
ležencev bitke v Dražgošah. — Spomini avtorja in njegovo arhivsko gradivo. — 
Seznam udeležencev poljanske vstaje in bitke v Dražgošah. Seznam je bil naprav 
ljen na podlagi vprašalnikov za udeležence poljanske vstaje decembra 1941 ob po 
novnem popisu v letih 1980 in 1981. 
Popis so izvedli naslednji aktivisti in borci NOB: Lado Jamar, Franc Tavčar, 
Jože Goličič-Lister, Pavle Kos, vsi iz Poljan nad Skofjo Loko; Amalija Stanonik, 
Vinharje; Maks Mrak, Dolenje Brdo; Pavla Grlevc, Predmost; Pavla Benedik, Jaz 
bine; Janez Peternel in Justinka Peternel, Javorje; Janez Možina, Dolenčiče; Jakob 
Krajnik, Zapreval; Franc Galičič-Taras, Skofja Loka; Tone Peternel-Klemen, Ko-
privnik pri Sovodnju; Janko Fern in Stanko Fortuna-Simon, Kranj; Slavko Mezek 
in Slavko Sorli, Koper; Franc Cadež-Brko. Ignacij Dolenc-Nande, Janez Kokalj-
Vitko in Francka Galičič-Urška, vsi iz Ljubljane. 
Vsem navedenim popisovalcem se zahvaljujem za trud, požrtvovalnost in 
prizadevno delo, ki so ga opravili z izpolnjevanjem vprašalnih pol in pisanjem spo 
minov za nekatere udeležence vstaje. 
Življenje in usoda partizanskih skupin v Poljanski dolini 
pozimi 1941/42 
Po bojih v Dražgošah, v katerih je sodelovalo tudi 98 borcev iz Poljanske doline, 
se je Cankarjev bataljon po tragediji na Mošenjski planini, kjer je padlo 13 tova 
rišev, dne 14. januarja 1942 na Kališniku na Jelovici razdelil na več skupin. Iz glav-
302 
nine bataljona so bile odbrane Jeseniška, Storžiška in Rašiška skupina, ki naj bi 
odšle vsaka na svoje območje. Dejansko pa je iz sestava bataljona odšla tistega dne 
preko Jelovice proti Pokljuki le dokaj številna Jeseniška četa, ki sta jo vodila ko 
mandir Franc Benedičič in vodnik Franc Biček. Skupina je imela namen priti na 
Lipanco, kjer sta bila s Prešernovo četo komandir Boris 2van in komisar Stane 
Bokal. Ker je dne 18. januarja 1942 pri Mrzlem studencu na Pokljuki naletela na 
nemško zasedo, se je umaknila in tako ni dosegla Lipance ter združitve s Prešer 
novo četo. (To četo so naslednjega dne napadli Nemci in v večurnem spopadu so 
padli 4 borci, med njimi komisar Stane Bokal.) Jeseniška četa se je zatem razdelila 
na tri desetfne; Jeseniški del čete je odšel naprej proti Mežakli in Jesenicam in 
potem pod Stol, Gorjanski del je ostal na Pokljuki, tretja desetina, ki je štela 13 
mož, pa se je pod vodstvom Franca Bička odločila, da se vrne v Selško dolino. 
Po večdnevnem napornem pohodu je Biček pripeljal to skupino na Smarjetno goro 
pri Kranju. Od tod so iz njegove skupine odšli okrog 10. februarja 1942 v Kokrško 
četo Lojze Hrovat iz Begunj, Franc Šiška-Črto iz Kranja, Ivan Zupanec-Brico prav 
tako iz Kranja, Slavko Svegelj, emigrant iz Primorske, ki je živel v Tržiču, ter 
Karel Kravcar iz Križ pri Tržiču. V Kokrško četo jih je poslal komandant Jože 
Gregorčič. Ostale borce, med katerimi sta bila tudi Tone in Jože Dežman iz Lesc, 
verjetno pa tudi Maks Grilc iz Ribnega pri Bledu, pa je Franc Biček odpeljal v 
Selško dolino, kjer se je potem v Ojstrem Vrhu pridružil skupini Toneta Nartnika-
Črnivca. 
Kako je potovala s Kališnika glavnina bataljona preko Zabrekev, Mohorja, Pla 
nice in Križne gore k Zalubnikarju v Breznico in potem naprej proti Poljanski do 
lini, je v svojem prispevku »Moji spomini na dr. Borisa Kocjančiča in dogodki, ki 
so naju povezovali« že opisal Svetko Kobal. Zato bom temu dodal le nekatere do 
polnitve, še zlasti o pohodih in manevriranju glavnine bataljona v januarju 1942 in 
o usodi posameznih partizanskih skupin, na katere se je bataljon dne 21. januarja 
1942 razdelil na Črnem kalu pod Blegošem, in kako so zimo prebile te skupine. 
O tem pohodu je Franc Subic-Gošar, po domače Narigarjev iz Bukovega Vrha, 
pripovedoval: »Iz Zabrekev se je bataljon odpravil preko Selške v Poljansko do 
lino, toda ne v polni sestavi, ker je nekaj skupin odšlo v druge smeri. Četa, ki ji je 
poveljeval Jaka Bernard, v kateri sem bil in ki je štela okrog 80 borcev, je šla preko 
Tomaža in Breznice proti Poljanski dolini. Jaz sem bil še vedno v vodu Lojzeta 
Pečnika. Po nekaj dneh je naša četa prišla na Gabrško goro. Mislim, da je to bilo 
v nedeljo 18. januarja 1942. Bil sem v skupini, ki se je nastanila pri Spodnjem 
Rovtarju v Gabrški Gori, Migut (Martin Pohleven iz Kremenika) pa pri Zgornjem 
Rovtarju. Naslednji dan sem bil dodeljen v patruljo, ki jo je vodil Rafael Buh iz 
Poljan in je imela nalogo prijeti Jernačevega Jožeta, ki je šel na županstvo v Javor 
je prijavit, da so v Gabrški Gori partizani. Po daljšem zasledovanju smo ga dobili 
pri Pešarju v Gabrški Gori za pečjo. Odvedli smo ga s seboj. Četa se je potem še 
isti večer zbrala in odšla po vojaški cesti proti Javorjam in od tam skozi Dolenčiče 
in Zakobiljek v Malenski Vrh. Naslednjo noč pa smo, kakšno uro preden se je zda 
nilo, odšli preko Gorenjih Raven in Hleviš proti Zetini. Komaj smo se v Zetini 
razmestili po hišah, pa smo se morali lačni, premraženi in izmučeni iz Zetine umak 
niti na Črni kal pod Blegošem, ker so nas zasledovali Nemci. Tu je poveljstvo skle 
nilo, da se četa razdeli na več manjših skupin, ki naj se vsaka posebej napoti na 
odrejeno območje ter poišče zatočišče za prezimovanje, a ko bo boljše vreme, naj 
se skupine zopet zberejo v četo. Tedaj sem bil dodeljen v skupino, ki ji je pove 
ljeval Pavle Peternel, po domače Brdarjev iz Vinharjev.« 
Tone Demšar-Aleš, po domače Ferjanov iz Delnic, pa se tega pohoda spominja 
in o njem pripoveduje takole: »Ko je bataljon s Kališnika preko Dražgoš, Mohorja 
in spodnjega dela Selške doline prišel v Tomaževo k Zalubnikarju, so nas tam raz 
delili na tri čete, in sicer Poljansko, Selško in Loško. Dodeljen sem bil v Selško 
četo, ki ji je poveljeval tovariš Vajs (Matija Udvanc). Zaradi visokega snega, veli-
303 
kega mraza in neprestanega nemškega zasledovanja je bilo namreč gibanje celega 
bataljona skupaj silno težavno in preveč vidno. Zaradi te izredno težke situacije 
je vodstvo tedaj pri Zalubnikarju objavilo, da tisti, ki imajo možnost najti varno 
zatočišče, lahko gredo na svoje domove in tako prebijejo zimo, na spomlad pa se 
naj zopet vrnejo v svoje edinice. Kljub vsem težavam in močnim ozeblinam na no 
gah sem se ne glede na to možnost odločil, da ostanem pri četi, ker sem se tako 
počutil bolj varnega. Od Zalubnikarja je naša skupina odšla po vojaški cesti proti 
Martinj Vrhu in nato v Malenski Vrh in od tod na Jelovico pod Blegošem. Ker so 
nas zasledovale močne nemške policijske sile, smo se potem mimo Heinriharjeve 
žage in preko Blegoša prebili v Farji Potok. Ta pot je bila silno naporna, kar se 
vidi iz tega, da smo za pot od Heinriharjeve žage, ki je nekje nad Volaško prapo 
oziroma Leskovico v Blegošu, do Farjega Potoka, kar je razmeroma kratka razdalja, 
potrebovali cel dan. Sli smo v celem po snegu, ki ga je bilo ponekod več kot-dva 
metra. Zato smo se na čelu kolone morali neprestano menjavati, ko smo delali gaz, 
po kateri smo se prebijali preko Blegoša proti Farjemu Potoku.« 
V Selški četi sta bila tudi Marko Čadež-Pero, po domače Tonetov iz Delnic, in 
Julij Nardoni-Sever, po domače Kovačev iz Podobena. Marko Cadež navaja, da je 
četa šla z Jelovice preko Dražgoš. Mohorja, Planice, Rantovš, Ojstrega Vrha, Ma-
lenskega Vrha, Zetine in Blegoša v Farji Potok. Od tam sta s Tonetom Demšarjem 
iz Delnic odšla proti domu. To jima je dovolil komandir čete tovariš Vajs, ker sta 
bila hudo ozebla v noge, da so bile močno zatekle in se je iz njih cedilo. Bila sta 
tudi povsem izčrpana, da nista bila več sposobna za dolge in naporne pohode. 
Julij Nardoni pa se spominja, da je bil tedaj zaradi izdajstva ustreljen na 
Črnem kalu Jernačev Jože iz Gabrške Gore. S pohoda proti Farjemu Potoku se 
dobro spominja počitka na Heinriharjevi žagi. V sobi za Žagarja je bila precej ve 
lika kmečka peč, ki so jo po prihodu tako močno zakurili, da se je skozi razpoke na 
peči prebijal plamen. Njemu in še nekaterim se je pri gretju na peči ožgala obleka. 
Ko se je skupina ogrela in malo odpočila, je odšla proti Muravam, to je proti pre 
valu, nad katerim sedaj stoji planinska koča, in od tam v Farji Potok. Kmalu po 
prihodu v Farji Potok so dobili obvestilo, da se bližajo Nemci. Zato so se takoj 
umaknili proti Martinj Vrhu in potem naprej proti Rovtu in Ojstremu Vrhu, kjer 
so se jim pridružili Franc Biček in brata Tonček in Jože Dežman. 
Tudi Stane Kersnik-Jelovčan, doma z Blejske Dobrave, se spominja, da je te 
daj Selška četa šla preko Rantovš na vojaško cesto in potem naprej preko Predoi 
v Malenski Vrh, kamor je privedel svojo četo tudi Jaka Bernard. Ta pohod je bil 
v noči z 19. na 20. januar 1942. Ker so patrulje, ki so bile naslednji večer poslane 
na obhod v okoliške vasi, ugotovile, da se z več strani bližajo Nemci, je bataljon 
naslednje jutro odšel iz Malenskega Vrha proti 2etini, nato pa se je umaknil na 
Črni kal. Od tod je po razdelitvi bataljona na manjše skupine odšla Selška četa, 
v kateri je bil Stane Kersnik, namestnik komandirja, preko Jelovice v smeri proti 
Leskovici do Heinriharjeve žage, kjer je prenočila. Naslednji dan pa se je prebila 
v Farji Potok. Pri Selški četi sta bila tedaj tudi komandant Jože Gregorčič-Gorenjc 
in komisar Ivan Bertoncelj-Johan. 
Drago Vraničar-Fedja, prvoborec iz Škofje Loke, pa se spominja, da je bil Can 
karjev bataljon razdeljen na čete in manjše skupine že na Kališniku na Jelovici. 
Poleg nekaj drugih so bile tedaj formirane tudi Selška, Škofjeloška in Poljanska 
četa — to navaja tudi Alojz Kokalj iz Hotovlje. Vse te enote, razen dela Selške čete, 
ki je ostal pri štabu bataljona v območju Mohorja in Bukovščice. so po dolgih in 
napornih pohodih prišle v Breznico. Od tam sta potem Škofjeloška in Poljanska četa 
pod vodstvom Jake Bernarda odšli najprej na Gabrško goro, potem pa v Malenski 
Vrh in od tam skupno z drugimi na Črni kal, kjer so se posamezne čete in skupine 
ponovno razšle. Škofjeloško četo je Jaka Bernard odpeljal s Črnega kala po vojaški 
cesti nazaj v Breznico, kjer je bila približno teden dni, potem pa je odšla h kmetu 
Jamniku pri Sv. Barbari. Tu je bila potem vse do nemškega napada 11. marca 1942. 
304 
Iz teh pričevanj izhaja, da se je tedaj v Malenskem Vrhu glavnina bataljona 
zopet zbrala. V Malenskem Vrhu so se partizani nastanili na domačiji Janeza Pin-
tarja, po domače pri Jakaponu. Tu so domači pobili kravo, da so se partizani lahko 
po dolgem času do sitega najedli in nekoliko odpočili. Iz Malenskega Vrha so parti 
zani odšli 21. januarja 1942 okrog šestih zjutraj; šli so preko Hleviš, to je preval 
med Goro (Malenskim vrhom) in Mladim vrhom, proti Zetini, kjer so se potem 
ustavili. Ker pa so jih zasledovali Nemci, so se iz Zetine hitro umaknili na Črni kal 
pod Blegošem. Alojz Kokalj iz Hotovlje se spominja, da se je skupina, v kateri je 
bil, ustavila pri Andrejonu v Gorenji Zetini, kjer so jim takoj pričeli pripravljati 
hrano, ki pa je niso dočakali, ker so se Zetini približevale nemške kolone. Janko 
Fern iz Bukovega Vrha se spominja, da so partizani ob umiku na Črni kal imeli nad 
Zetino dobre položaje, vendar pa se je poveljstvo odločilo, da zaradi mraza, utru 
jenosti in zaradi velike nemške premoči, katerih kolone so se hitro približevale 
Zetini, ne kaže sprejeti borbe. Spominja se tudi, da so se potem, ko so prišli na 
Črni kal, pred mrazom zatekli v barako, ki je tam ostala od bivše jugoslovanske voj 
ske. Baraka je bila precej velika in prostorna, vendar pa zelo mrzla. V tej baraki 
so jih potem obvestili, da se je poveljstvo odločilo, da se zaradi lažjega in manj 
opaznega premikanja bataljon razdeli na več manjših skupin, ki naj odidejo vsaka 
na odrejeno območje. Vsi so se s tem strinjali. Poljanska četa je bila tedaj razde 
ljena na tri skupine. Fern je bil dodeljen v skupino Pavleta Peternela iz Vinharjev. 
Spominja se tudi, da so imeli v nahrbtnikih še nekaj hrane, ki so jo potem razdelili 
tako, da je vsak dobil za krožnik stopljenega loja ter malo moke in soli. 
Po doslej zbranih podatkih so bili v posamezne skupine razporejeni borci takole: 
Skupina Vinka Oblaka, po domače Primcovega iz Nove vasi v Zireh 
(pred odhodom med partizane je živel v Gorenji vasi) — 15 mož: 
Jaka F leg o, po rodu iz Istre, živel v Gorenji vasi; Milan Baje, Boštinov 
iz Gorenje vasi; Viktor Osredkar, Lukov iz Gorenje vasi, Albin Mlakar, 
Mlakarjev iz Gorenje vasi; Franc Tavčar, Kosmov iz Poljan; Maks Dolinar, 
Logarjev z Dolgih Njiv; Valentin Hren, Slapovcev iz Zadobja; Peter Demšar, 
Rožancev iz Zadobja; Valentin Peternel, Zalešan iz Zirovskega Vrha; Milan 
Zakelj, Barteljčkov iz Stare vasi v Zireh; Janez Zakelj, Barteljčkov iz Stare 
vasi; Rudolf Pagon, Jakapon iz Nove Oselice; Jernej Jezeršek, Skrbinov iz 
Stare Oselice; Janez Lazar, Homovcev iz Stare Oselice. 
Skupina Rudija Robnika, Siškarjevega iz Žabje vasi — 14 mož: 
Alojz Dolinar, Babčin iz Žabje vasi; Ciril Petrič, Sovančarjev iz Žabje 
vasi; Jože Novak, Lukov iz Dolenjega Brda; Jože Malovrh, Gradešarjev iz 
Kremenika (živel v Srednji vasi); Donat Demšar, Sarovčk iz Hotovlje; Jože 
K r ž i š n i k , Kohar iz Hotovlje; Alojz Kokalj, Kohorjev iz Hotovlje; Miha 
Demšar, Bognarjev iz Predmosta; Jože Rupar, Razpatnišk iz Bukovega Vrha 
(živel v Predmostu); Rafael Buh iz Poljan; Pavle Košir, Platišev iz Bukovega 
Vrha (živel v Poljanah); Pavle Rihtaršič, Jurčkov iz Poljan; Janez Arnolj, 
Robidovcev iz Volče. 
Skupina Pavleta Peternela, Brdarjevega iz Vinharjev — 18 mož: 
Maks C a dež, Brejanov iz Hotovlje; Jože Galičič, Presečnikov iz Hotov 
lje; Viktor Galičič, Presečnikov iz Hotovlje; Jože Kisovec, Bolantačev iz 
Hotovlje, Franc Oman, Mihačev iz Hotovlje; Pavle Platiša, Tonceljnov iz Ho 
tovlje; Jože Platiša, Tonceljnov iz Hotovlje; Maks Praprotnik, Cilindrov 
iz Hotovlje; Pavle Rus, Katern iz Hotovlje; Ive S u b i c, Divjakov iz Hotovlje; 
Ciril K r ž i š n i k , Planiškov iz Kremenika; Martin Pohleven, Migut iz Kre 
menika; Pavle Stanonik, Perkov iz Kremenika, Albin Oblak, Boštjancev iz 
Bukovega Vrha; Franc Oblak, Pibrov iz Bukovega Vrha; Janko Fern, Pod-
skalarsk iz Bukovega Vrha; Franc gubic, Narigarjev iz Bukovega Vrha. 
20 Loški razgledi 305 
S Črnega kala so potem posamezne skupine odšle vsaka proti njej odrejenemu 
območju. 
Vinko Oblak je svojo skupino odpeljal po cesti na Prvo ravan pod Blegošem, 
od koder so se spustili v dolino proti Kopačnici, nato pa so nadaljevali pot proti 
Stari Oselici. Domačini iz Oselice so šli prezimovat na svoje domove, večina drugih 
pa je odšla proti 2irovskemu vrhu, kjer so se potem razšli še tisti, ki so tja prišli. 
Nekateri so prezimili doma, drugi pa pri sorodnikih ali prijateljih, nekateri pa so 
odšli na prezimovanje v Dolomite in v Ljubljano. 
Tone Peternel-Klemen, po domače Vovšar s Koprivnika, se spominja, da se je 
po vrnitvi iz Dražgoš zglasilo pri njem šest tovarišev, med katerimi sta bila Vinko 
Oblak in Milan Baje iz Gorenje vasi. Povedala sta mu, da so v Stari Oselici skrili 
orožje v neki kozolec. Prosila sta ga, naj poskrbi, da to orožje ne bi prišlo v roke 
Nemcem, ker bodo po to orožje sami prišli potem, ko bo sneg malo skopnel. Klemen 
je šel k Pavletu Gantarju, po domače Graparjevemu iz Koprivnika, s katerim je 
kot zaupnikom OF sodeloval pri organiziranju OF in vstaje. S Pavletom sta šla po 
orožje in ga odnesla, in sicer Pavle tri puške, Klemen pa dva puškomitraljeza. To 
orožje je odnesel v že prej pripravljeno skrivališče v gozdu blizu svoje hiše. Vinko 
Oblak je tedaj ostal pri njem v zavetišču okrog 14 dni. Ko pa so začeli Nemci zaradi 
izdaje delati v Oselici preiskave pri družinah v Dražgošah padlega Boštjana Je 
zerska in Franca Guzelja in ker se je bal, da bodo preiskovali tudi pri njem, je 
Klemen Vinka napotil k Bogatajevim v Koprivnik, kjer je ostal ta potem tudi pri 
bližno 14 dni. In res so potem Nemci 9. februarja 1942 prišli aretirat Klemena in 
njegovega brata Jerneja Jezerska. Vse so odpeljali v zapore v Skofjo Loko. Kle 
mena in njegovega brata Jožeta so Nemci po tednu dni spustili domov, ker jima niso 
mogli ničesar dokazati, medtem ko so ženo Boštjana Jezerska z vso družino izselili 
v Nemčijo; Jerneja Jezerska pa poslali v taborišče Mauthausen, od koder se je 
vrnil po osvoboditvi. Nadalje Klemen navaja, da so se nekako v drugi polovici 
marca 1942 začeli v bližini Homovcove domačije v Stari Oselici zbirati borci, ki so 
se januarja razšli in razkropili na vse strani. Iz te skupine so neki večer prišli 
k Pavletu Gantarju po tiste puške, ki jih je skrival od januarja. Partizanom je bil 
za vodiča eden Homovcovih fantov. H Klemenu sta tedaj prišla po puškomitraljeze 
Pavle Peternel iz Vinharjev in Tine Hren iz Zadobja. O tem, da sta ta dva prišla 
k njemu po orožje. Homovcev fant ni vedel. Kmalu zatem so zaradi izdajstva Nemci 
aretirali in odvedli v zapor dva Homovcova fanta. Eden od njiju je pri zaslišanju 
klonil in pri tem Izdal tudi Pavla Gantarja. Zato so Nemci potem aretirali Pavla 
in njegovega brata Ivana. Slednjega so kmalu izpustili, ker je vso odgovornost 
glede orožja prevzel nase Pavle. Zato so Pavla odpeljali v koncentracijsko tabo 
rišče Dachau, od koder so ga kasneje zopet vrnili v Begunje, kjer je bil potem 
ustreljen. Medtem sta bila aretirana še dva druga Homovcova fanta in njun oče. 
Vseh pet Homovcovih so potem v Begunjah ustrelili. Klemena je tedaj rešilo to, 
ker Homovcev fant ni vedel, da je tudi on imel skrito partizansko orožje. 
Skupina, o kateri pričuje Tone Peternel-Klemen, da se je zadrževala na ob 
močju Stare Oselice, je bila Poljanska četa, ki se je začela zbirati nekako sredi 
marca 1942. V četo so se začeli vračati predvsem tisti borci, ki so zimo prebili raz 
kropljeni po raznih zatočiščih in krajih, deloma tudi preko meje. 
Skupini Pavla Peternela in Rudija Robnika sta odšli s Črnega kala v poljanske 
hribe skupaj. O tem pohodu pripoveduje Franc Šubic, Narigarjev iz Bukovega 
Vrha, takole: »S Črnega kala smo odšli skupaj proti Prvi ravni v Blegošu in potem 
navzdol po Jezgurčevi senožeti proti Cabračam, kjer smo se ustavili na kmetiji 
Matije Likarja, p. d. pri Jezgurcu v Cabračah. Tu so nam skuhali krompirjeve 
igance in črno kavo. Nato smo šli mimo čabraške cerkve in kmeta Logarja na 
Gorenje Brdo in potem navzdol čez Dolenje Brdo proti Srednji vasi. Skozi Srednjo 
vas nas je mimo Globočkarja in Tičnika proti Sori vodil Rudi Robnik. Cez Soro 
smo šli po zasilni brvi v smeri proti Pečelinu pod vodstvom Rudija in Babčnega 
306 
Lojza.« (Maks Cadež iz Hotovlje se spominja, da so krenili po zasilni brvi zato, ker 
je bil most v Žabji vasi zastražen, oziroma so predvidevali, da je na njem zaseda. 
Zasilno brv so naredili tako, da so vrgli preko vode dve močnejši bruni, potem 
pa so se s pomočjo palice počasi pomikali po brvi na drugo stran.) »Po prečkanju 
Sore smo od Žabje vasi pot nadaljevali proti Bačnam. Na razpotju malo pred 
Bačnami smo se razšli. Rudi Robnik je s suojo skupino odšel proti Vinharjem, 
Pavle Peternel pa je z našo skupino odšel v Bačne, kjer smo se ustavili pri Pavlovi 
sestri Francki Krmelj, p. d. pri Jesenk, katere moi Maks je padel v Dražgošah. 
Takoj po prihodu v Bačne so našo skupino zapustili in odšli proti domu Franc 
Oblak (ta je bil ranjen v roko in jo je imel v pestovalnici), Martin Pohleven in 
Pavle Stanonik. Nam ostalim pa je Francka skuhala žgance in mleko. Ko smo se 
najedli in malo odpočili, smo odšli mimo Vinharjev proti Kremeniku, kjer smo se 
ustavili na kmetiji Franca Kržišnika, p d. pri Planišku, čigar sin Ciril je bil v tej 
skupini. Ustavili smo se zato, ker se je že danilo in z namenom, da bi se malo 
odpočili ter da bi potem kje v tamkajšnjem območju našli primerno zatočišče za 
prezimovanje. Komaj pa smo polegli v hlevu k počitku, so nas domači obvestili, 
da se bližajo Nemci, ogrnjeni v bele halje. Nemško kolono smo opazili, ko je šla 
od Gobovška navzdol proti Stržinarju. Ko je nemška kolona prišla na prelaz za 
Stržinarjem in se napotila proti Planišku, se je naša skupina v času, ko je hrib 
zakrival Nemcem pogled proti Planiškovi domačiji, takoj umaknila v gost smrekov 
gozd za Planiškom v Brdarskem kuclju. Za nami pa je najmlajši Planiškov sin 
Franc zabrisal sledove. (Ciril je ostal kar doma, ker je bil še zelo mlad in zato manj 
sumljiv.) To mu je bilo olajšano zato, ker se je skupina umikala po gazi, ki je ostala, 
ko so prejšnje dni vozili gnoj na njivo, in to skoraj do gozda, v katerega smo se 
umaknili. V tem gozdu smo v hudem mrazu, okrog 30 stopinj pod ničlo, prebili ves 
tisti dan. Slišali smo vpitje in streljanje ter videli dim, ki se je dvigal oziroma valil 
iz dveh domačij, ki so ju tisti dan požgali Nemci. Pri Muhu v Vinharjih so odkrili 
skupino Rudija Robnika, pri Boštjancu v Bukovem Vrhu pa so dobili v hiši doma 
čega sina Albina, ki je bil z nami v skupini pa je šel domov, da bi se preoblekel in 
se spet vrnil k nam. Nemci so ga ustrelili, domačijo pa izropali in požgali. 
V takšni situaciji naš vodnik oziroma poveljnik Pavle Peternel ni videl izhoda 
in možnosti, da bi vsa skupina skupaj prezimila ter počakala pomladi, ko naj bi se 
vsa četa ponovno zbrala. Zato je Pavle, potem ko se je znočilo, predlagal, prav 
zaprav odredil, da naj orožje in municijo odložimo in začasno skrijemo pod vejevje 
bližnjega grma, ki ga je ukrivil sneg. To smo tudi napravili, odprtino in grm 
pa smo potem še zadelali s snegom. Ko je bilo to opravljeno, nam je Pavle kot 
poveljnik skupine dejal, naj se razidemo in se posamično prebijamo, kakor kdo ve 
in zna, v nujni potrebi pa naj poiščemo zatočišče tudi preko meje v Dolomitih. 
Skupina se je potem hitro razšla, in sicer v glavnem na svoje domove. Naposled 
sva ostala Janko Fern, to je Podskalarjev iz Bukovega Vrha, in jaz sama. Tedaj 
nisem več imel svojega doma, ker so našo domačijo požgali Nemci nekaj dni po 
tistem, ko je Janez streljal doma na nemškega financarja in sva odšla med parti 
zane; pravzaprav je tedaj odšla k partizanom vsa naša družina. (Narigarjevo do 
mačijo so požgali 13. decembra 1941). S Podskalarskim Jankom sva se odločila, da 
greva proti Bukovemu Vrhu in skušava kje dobiti zatočišče, če pa nama to ne bo 
uspelo, sva pa sklenila, da se umakneva čez mejo v Dolomite. Spotoma sva se 
oglasila v nekaterih hišah. Povsod so se naju ustrašili, nama na hitro dali kaj jesti 
ali piti, potem pa so nama več ali manj vljudno povedali, da se naju zaradi nem 
ških represalij ne upajo sprejeti in dati zatočišče. Tako sva potem prišla do Pod-
skalarja, kjer sva prenočila. Janko je ostal doma v zanj napravljenem skrivališču, 
meni pa ni kazalo drugega kot iti naprej. Odločil sem se, da bom odšel preko meje 
do svojega znanca in oddaljenega sorodnika v Buhov mlin na Betajnovi. K njemu 
sta se že pred menoj zatekla oče Tomaž, star 56 let, in sestra Angela, ker na nemški 
strani nista uspela dobiti zatočišča.« 
20" 307 
Znano je, da je Rudi Robnik pripeljal svojo skupino v četrtek 22. januarja 
1942 zjutraj, ko se je že danilo, h kmetu Pavletu Kalanu, po domače k Muhu v 
Vinharje. Čeprav se je ta zavedal, da se s tem ko daje partizanom zatočišče, izpo 
stavlja nevarnosti hudih nemških represalij, je skupino vseeno sprejel pod streho. 
Vendar pa se je z Rudijem dogovoril, naj zunaj ne postavlja straže, da ne bo takoj 
opazno, da so na domačiji partizani. Borci so razen Rudija in Jožeta Kržišnika, ki 
sta šla z gospodarjem v hišo (tako se imenuje na Poljanskem v kmečki hiši prostor 
kjer je dnevna soba), odšli v hlev k počitku. Ker so bili od dolgega in napornega 
pohoda zelo izmučeni in izčrpani, so hitro pospali. Buden je ostal le Rafael Buh 
in to ne, da bi bil določen za stražo, temveč na lastno pobudo, ker se je bal,, da jih 
zaradi morebitnega izdajstva lahko odkrijejo Nemci. In to se je res zgodilo. Izda 
jalec Polde Alič iz Žabje vasi je namreč policijo v Poljanah že ponoči obvestil, da 
so šli partizani skozi Žabjo vas. Zato so nemške kolone takoj odšle v zasledovanje. 
Ko je tedaj Rafel sedel v hlevu na stelji in čistil puško, so se odprla vrata in noter 
je stopil nemški policist. Spogledala sta se, nakar se je Nemec zadenjski umaknil 
in zaprl vrata za seboj. Rafel je tedaj hitro zbudil speče soborce in takoj so se 
odločili, da sprejmejo borbo in se skušajo prebiti skozi edina hlevska vrata v spodaj 
ležeči gozd. Tedaj so napadli tudi Nemci. Borci v hlevu so napad odbili ter se 
začeli prebijati skozi nemške klešče tako, da so vrgli bombo in z vso močjo s pu-
škomitraljezom in puškami nažigali skozi vrata proti položajem Nemcev. Pri pre 
boju so padli Alojz Dolinar, Ciril Petrič, Jože Novak in Donat Demšar; Pavle Košir 
pa je bil težko ranjen in je kasneje izkrvavel, medtem ko se je Rudi Robnik v 
brezupnem položaju ustrelil sam, ujet pa je bil Jože Kržišnik. 
Gospodinja Muhove domačije Pavla Kalan pa je o teh dogodkih povedala: 
»Dobro se spominjam tistega mrzlega zimskega jutra. Ko smo zaradi dnevnih opra 
vil že vstali in se je začelo daniti, je prišla k nam skupina 14 partizanov, ki jih je 
vodil Šiškarjev Rudi iz Žabje vasi. Z možem sta se dogovorila, da se bodo parti 
zani umaknili v hlev, da se bodo odpočili in ogreli. Rudi in Kohar iz Hotovlje (Jože 
Kržišnik) sta šla z možem v hišo. Rudi je moža zaprosil, naj prinese čeulje, ki jih 
je bil pustil pri nas. Mož je šel ponje v hlev, jaz pa sem šla, da bi zakurila v peči. 
Ker čevljev ni našel, se je mož vrnil v hišo. Čevlje sem namreč spravila jaz in sem 
vedela, kje so, zato sem odšla ponje. Oni trije pa so ostali v hiši. Ko sem se s čevlji 
vračala, sem videla, da pod kozolcem iz poljanske strani prihajajo Nemci, druga 
kolona pa se je tedaj bližala proti naši hiši iz Vinharjev navzdol, tretja pa je pri 
hajala od Kremenika. Tako so domačijo obkoljevali iz treh strani. Ko sem torej 
Nemce zagledala, sem hitro stekla v hišo in povedala, da se bližajo Nemci. Medtem 
so jih opazili tudi oni. Tedaj sta Rudi in Kohar stekla v vežo, da bi ušla iz hiše 
pri zadnjih vratih, pa je bilo že prepozno, zato sta skočila v shrambo in se ulegla 
pod mizo. Zatem so prišli v hišo Nemci in začeti naju spraševati o partizanih. Sku 
šala sva vse utajiti in odgovorila, da o njih nič ne veva in da se pri nas niso zgla-
sili. Tedaj so Nemci začeli preiskovati po hiši in pri tem odkrili v shrambi Rudija 
in Koharja. Ko je Rudi videl, da ni izhoda, se je ustrelil sam. Vedel je, da je raz 
pisana velika nagrada tistemu, ki bi ga ujel ali ustrelil. Koharja so Nemci zgrabili 
in ga takoj vklenili. Kljub temu pa so možu veleli, naj prinese vrv, s katero so 
potem ujetnika zvezali. Kohar je prišel z Rudijem in možem v hišo zato, da bi dobil 
tiste čevlje, ki so bili shranjeni pri nas. Bil je namreč zelo ozebel v noge in je zato 
potreboval dobre in večje čevlje. V tem so Nemci odkrili partizane tudi v hlevu. 
Začel se je boj. Borci so iz hleva streljali skozi vrata, Babčin hojz iz Žabje vasi pa 
je stopil na betonsko korito za napajanje živine in začel skozi okno z mitraljezom 
tolči po Nemcih ter pozival druge, naj se pod kritjem njegovih strelov prebijejo 
skozi vrste napadajočih Nemcev. Pri preboju je potem padel, razen njega so pri 
preboju iz hleva padli še štirje, med njimi tudi Platišev Pavle, ki je bil težko ranjen 
in je potem izkrvavel, ostalih sedem pa se je uspelo prebiti v gozd pod hlevom. 
308 
Ko so Nemci prišli v hišo, so možu in meni takoj zagrozili, da bodo vse nas 
postrelili, če bo kdo izmed njih padel. Med bojem so zgnali v hišo vso družino: 
mene, moža, moževo mater Nežo, hčerki Mileno in Elo, deklo Milko Mezek in uje 
tega Jožeta Kržišnika, ter nas potem odgnali iz hiše. Pred hišo so nas postavili 
v vrsto in nam z naperjenimi puškami grozili, da nas bodo postrelili. Tako so nas 
za streljanje postrojili trikrat. Najprej pred hišo, potem pod lipo in končno pri 
sadni sušilnici. Vselej so nas postavili v vrsto tako, da je bil na čelu mož, zraven 
njega jaz, nato mati, potem dekla in starejša hčerka Milena; medtem ko sem mlajšo 
hčerko Elo imela ves čas v naročju. Potem pa so začeli požigati. Najprej so zažgali 
hlev, potem pa še hišo. Ob gorečem hlevu se je vžgal tudi velik kozolec dvojnik 
in tako je zgorela vsa domačija, skupaj z njo so zgoreli tudi nekateri padli partizani. 
Preden so začeli požigati, so izropali domačijo in odgnali živino iz hleva. Nam pa 
niso dovolili, da bi se vsaj toplo oblekli in vzeli najnujnejše. Nato so nas postavili 
v vrsto za odhod in vsakemu dodelili svojega stražarja. Mati Neža je ob izgonu 
iz hiše v naglici nataknila samo solne (nizke čevlje), ki so se ji potem ob hoji po 
slabi gazi v globokem snegu sneli in ostali v snegu, pa ji stražar ni pustil, da bi jih 
ponovno obula, temveč so jo boso v hudem mrazu (28 stopinj pod ničlo) gnali na 
prej proti Poljanam. Iz Poljan so potem vso našo družino razen dekle Jageršnikove 
Milke iz Srednje vasi, ki so jo spustili domov, odpeljali s kamijonom v Gorenjo 
vas. Z nami je bil na kamijonu tudi ujetnik Jože Kržišnik. Iz Gorenje vasi so nas 
potem peljali drugi dan v Šentvid pri Ljubljani, nato pa po šestih tednih v Rajhen-
burg (sedaj Brestanica), od koder so nas odpeljali v izgnansko taborišče Straubing 
na Bavarskem. Tam je mati Neža umrla, ostali pa smo se po osvoboditvi vrnili do 
mov. Po vrnitvi sva z možem na zidovih, ki so ostali od pogorišča, takoj pričela 
2 obnouo hiše in hleva. S skromno pomočjo Obnovitvene zadruge sva ti stavbi 
s hudim garanjem spravila pod streho in usposobila za uporabo, vendar pa poslopij 
v celoti nisva uspela obnoviti vse do danes.« 
Ti dogodki so hudo pretresli vso tamkajšnjo okolico in prebivalstvo prestrašili, 
niso ga pa mogli zlomiti. Znaten del prebivalstva se je iz strahu pred represalijami 
sicer pasiviziral, vendar pa so mnogi med njimi še naprej ostali simpatizerji OF 
in partizanov ter nudili pomoč s hrano in z drugimi potrebščinami. 
Dogodkov tega dne se spominjata tudi Ivanka Galičič (Presečnikova) in Pavla 
Gerlevc (Bolantačeva), obe iz Hotovlje. Ivanka se spominja, da so tisto jutro med 
peto in šesto uro prišli do Presečnika Nemci in takoj začeli tolči po vratih, da naj 
jim odpro. V hiši na peči je tedaj ležal Ivankin brat Francelj, ki je tudi bil borec 
Cankarjevega bataljona (ta ni bil v Dražgošah, ker je v tistem času opravljal neke 
druge naloge). Ko je zaslišal Nemce, je Francelj hitro skočil v hlev, ki je s hišo pod 
isto streho, kjer se je skril v jasli. Ko so potem Presečnikovi odprli Nemcem, ki so 
razbijali po vratih, so ti vprašali za najkrajšo pot do Muhovih. Presečnikova do 
mačija leži namreč v globeli pod Muhom. Ko so dobili pojasnilo, da od tod vodi 
proti Muhu le ena pot, so odšli naprej. Kmalu po tistem so zaslišali streljanje. 
Zvečer tistega dne se je pri Presečniku zglasilo več borcev, ki jih je vodil Rafael 
Buh, imen drugih se več ne spominja. Ko so jim postregli s kruhom in žganjem, 
so odšli v bližnjo prazno Pečelarjevo bajto. Koliko časa so bili v bajti in kam so 
potem odšli, Ivanki ni znano. Spomni pa se, da sta drugo noč prišla domov brata 
Jože in Viktor. Z njima je bil tudi Mihačev Francelj. Domači trije in Mihačev so 
potem zimo prebili doma. Kasneje se jim je pridružil že Brdarski Pavle. 
Znano je, da sta se Rafel iz Poljan in Robidovcev Janez iz Volče kmalu po 
dogodkih pri Muhu pridružila Škofjeloški četi. Janez je padel 11. marca 1942 pri 
Jamniku pri Sv. Barbari, ko so Nemci napadli Škofjeloško četo. Rafel je tedaj, 
priseben kot je bil, takoj v začetku nemškega napada s krampom odstranil močno 
železno mrežo iz okna na zadnji strani hiše, skozi odprtino pa so se potem partizani 
prebili iz hiše, ki so jo Nemci obkoljevali. 
309 
Pavla Gerlevc pa je pripovedovala: »Ko smo v Poljanah zvedeli, da se parti 
zani vračajo iz Dražgoš v domače kraje, sem tisto usodno jutro ob pogledu na ledene 
rože na oknih sama pri sebi dejala, hvala Bogu, da je sedaj po tolikih naporih in 
prezebanju brat (Jože Kisovec) lahko kje v zavetju na toplem, pri tem pa nisem 
mislila, da medtem že leži v mrzlem snegu s prestreljeno glavo pod Perkom v 
Kremeniku. Brat Jože in Boitjancev Albin iz Kremenika sta bila v skupini Brdar-
skega Pavleta. Ko je ta skupina tisto jutro prišla k Planišku v Kremenik in se tam 
ustavila, sta Jože in Albin odšla na kratek obisk k domačim. Albin je šel domov, 
da bi se preoblekel in tudi topleje oblekel. Jože pa je šel h Kosmačarju v Bukov 
Vrh, kjer je bila doma njegova žena Micka, ki je tedaj živela doma s sinčkom 
Dragom. Na nesrečo pa so tisti dan po tamkajšnjih hribih križarile nemške smu 
čarske skupine, ki so skušale odkriti, kje se zadržujejo oziroma kam so se zatekli 
partizani, ki so ponoči šli skozi Žabjo vas. Ena teh skupin se je prismučala mimo 
Kosmačarja in tam dobila v hiši brata Jožeta. Zvezali so ga z žico in odpeljali s 
seboj proti Kremeniku. Spotoma so se ustavili pri Boštjancu v Bukovem Vrhu in 
dobili v hiši domačega sina Albina. Hišo so zažgali, Albina pa ustrelili in vrgli 
v ogenj, nakar so se z materjo Jerico in hčerko Ivano, ki so ju aretirali, napotili 
proti Poljanam. S seboj so zvezanega gnali tudi mojega brata Jožeta, katerega je 
nemški policist, ki ga je vodil, pod Perkovo hišo v Kremeniku ustrelil v glavo in 
ga pustil v snegu. Ko sem to zvedela, sem vpričo Nemcev na glas jokala po Polja 
nah. Po nekaj dneh smo dobiti dovoljenje, da Jožeta lahko pokopljemo na pokopa 
lišču v Poljanah. Ko smo ga polagali v grob, se je približala Boštjancova Marjanca, 
ki je prinesla v rjuho zavite zogljenele ostanke brata Albina. Te ostanke smo potem 
položili v grob k Jožetu in ju skupaj pokopali.« 
V takšni situaciji so se razšle vse tri skupine. Po doslej znanih podatkih so 
odšli na prezimovanje v Dolomite razen Narigarjevih iz Bukovega Vrha še: Alojz 
Kokalj, Jože in Pavle Platiša, Maks Praprotnik in Pavle Rus, vsi iz Hotovlje; Miha 
Demšar iz Predmosta; Peter Demšar in Valentin Hren iz Zadobja ter Martin 
Pohleven iz Kremenika. Iz Selške skupine pa je nekako ob koncu februarja odšel 
v Dolomite Vinko Jelovčan iz Malenskega Vrha. Čez zimo pa so odšli v Ljub 
ljano Pavle Inglič (ta je potem odšel v Novo mesto) in Viktor Osredkar iz Gorenje 
vasi; Jože Malovrh iz Srednje vasi; Franc Tavčar iz Poljan ter Maks Cadež in Ive 
Šubic iz Hotovlje. Milan Baje iz Gorenje vasi pa je odšel v Vipavsko dolino, tja, 
kjer je bil rojen. Tam se je pridružil partizanom in kasneje padel kot komandant 
bataljona. 
Četrto skupino, to je Selško četo, je vodil komandir Matija Udvanc-Vajs. Ta je 
bila med vsemi najbolj številna. S to skupino sta se prebijala tudi komandant in 
komisar Cankarjevega bataljona ter Kamniška skupina, ki jo je sicer vodil Matija 
Blejc-Plamen. Kamniško skupino, ki je štela 12 mož, je iz Selške čete v začetku 
februarja odpeljal Matija Blejc na kamniško območje. 
Iz vsega že doslej povedanega je Selška četa odšla s Črnega kala v smeri 
proti Heinriharjevi žagi v Blegošu nad Leskovico. od koder je potem preko Blegoša 
nadaljevala pot proti Farjemu Potoku. Ko se je skupina spustila semkaj in prišla 
do prvih hiš, je tam že bila nemška policijska zaseda. Ker pa so bili v zasedi 
Luksemburžani, se je zaseda pritajila in prihajajočih partizanov ni napadla.- Sku 
pina se je nič hudega sluteč razšla po hišah. Ko je skupina ugotovila, da so v bli 
žini Nemci, je po kratkem počitku odšla naprej proti Martinj Vrhu, od tam pa čez 
Ojstri vrh do vasi Golica. 
Teh pohodov in manevriranja Selške čete se spominja tudi Vinko Jelovčan-
Sokol, Kovnikarjev iz Malenskega Vrha: »Ko smo prišli lačni in zmučeni od na 
pornega pohoda v Farji Potok, so nas razmestili po hišah. Dodeljen sem bil v zadnjo 
hišo ob stezi proti Črnemu kalu. V neki hiši so za nas pripravljali hrano. Se preden 
je bila hrana skuhana, smo že bili obveščeni, da se približujejo Nemci. Tedaj se je 
310 
govorilo, da smo bili izdani. Hitro smo se umaknili iz vasi in odšli proti Martinj 
Vrhu, kjer smo se vsi premrli in lačni ustavili pri neki kmetiji. Tu smo jedli iz 
svinjskega kotla, in sicer tako, da smo drug za drugim šli mimo kotla in jemali iz 
njega; tako tudi dvakrat ali trikrat. Na prošnjo oziroma zahtevo, da bi nekaj časa 
ostali na tej kmetiji, da bi se malo opomogli od prestanih naporov in hudega mraza, 
je gospodar to odločno odklonil. Dejal je, če boste vi ostali, se bom jaz umaknil 
s svojo družino, ker bodo Nemci, če to zvedo, tako vse požgali in uničili, nas pa 
odgnali v taborišče. Zato smo odšli naprej in končno prispeli v Golico, kjer smo 
ostali več dni. Tedaj nas je bilo še okrog 35. Iz Golice smo potem spet odšli proti 
Poljanski dolini; odšlo nas je le še okrog 12. Ustavili smo se v Martinj Vrhu, kjer 
pa nas kmetje iz strahu pred Nemci niso upali sprejeti pod streho. Skupina se je 
nato nastanila v prazni oglarski kolibi nekje pod M!adi?n vrhom ali Koprivnikom. 
Nekdo iz vodstva pa se je dogovoril z nekim kmetom, ki je bil naša zveza, da bo 
skrbel za hrano in nam jo prinašal. Isti kmet je potem vsak dan pod noč peljal 
s sanmi gnoj na nji«o, na katerih je imel tudi posodo s hrano, ki jo je postavil na 
dogovorjeno mesto, kamor smo jo šli potem iskat. Z njiue pa je šel s sanmi precej 
daleč naokrog, da smo laže zabrisali sled, ko smo šli po hrano. Sled smo zabrisali 
tako, da smo za seboj vlekli smrekove veje. V kolibi smo kurili samo ponoči, čez 
dan pa smo bedeli in stražarili, da nas ne bi presenetili in napadli Nemci. V tej 
kolibi smo bili kakšen teden dni, potem pa smo šli v Gabrško goro. Tam smo se 
v gozdu nad vasjo Podobeno namestili v listnjak kmeta Antona Stanonika, po do~ 
mače Kovšaka. Od tam sem po nekaj tednih odšel domov in potem v Dolomite na 
prezimovanje.« 
To skupino je najprej vodil Tone Nartnik-Crnivc, po vrnitvi s Pokljuke pa se 
je skupini v Ojstrem vrhu z nekaj borci pridružil tudi Franc Biček-Bruno. Ta je 
bil potem vodnik te skupine oziroma voda Selške čete; Nartnik pa je bil politdelegat. 
Glavnina Selške čete s komandirjem Vasjom pa se je zadrževala v Selški dolini. 
To skupino so potem 27. marca 1942 na Planici nad Crngrobom napadli Nemci. 
V večurnem hudem boju je ob preboju padlo 15 borcev, med njimi član CK KPS 
in Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet tovariš Stane Žagar in komandir 
čete Matija Udvanc-Vajs. 
Julij Nardoni-Sever, po domače Kovačev iz Podobena, navaja, da je skupina, 
ki sta jo vodila Biček in Nartnik, zimo prebila v Kovšakovem listnjaku. Le enkrat 
se je za nekaj dni umaknila drugam in to zaradi tega, ker je tedaj odšel domov 
Vinko Jelovčan. Ta je bil nekega večera proti koncu februarja z Jakom Galičičem-
Volačenom iz Zakobiljeka. poslan v patruljo. Julij je bil tisti večer z več drugimi 
dodeljen patrulji, ki je šla v Delnice. Iz patrulje, ki je šla proti Zakobiljeku, se 
je vrnil Volačen sam in povedal, da je Vinko odšel domov. Tedaj je skupina 
v bojazni, da ne bi Vinko kaj izdal, takoj zapustila listnjak in odšla preko Loma 
in Jazbin pod Lovsko Brdo. Ker se zaradi konspiracije niso hoteli kazati ljudem, 
so skrivaj odšli v Platišev senik. Do senika so prišli po gazi oziroma po tiru sani, 
s katerimi je Platiševa Katre iz Lovskega Brda vozila gnoj na njivo pri seniku. 
Ta čas, ko so bili v seniku, je iz Malenskega Vrha skozi Lovsko Brdo prišla nemška 
patrulja. Ta se je proti Volči napotila po izvoženi gazi, ki je peljala proti seniku, 
torej po gazi, po kateri je Katre vozila gnoj. To namero nemške patrulje je videl 
Anton Pintar, po domače Tominc iz Lovskega Brda. Stopil je za Nemci in jim 
pojasnil, da gaz po kateri nameravajo iti, vodi na njive, kjer se konča in je tako 
patruljo napotil na vaško pot proti Volči. S tem je, ne da bi vedel, da so v seniku 
partizani, preprečil, da jih Nemci niso odkrili. Tudi partizani niso vedeli za nemško 
patruljo, čeprav je bila le nekaj sto metrov oddaljena od senika. Za Nemce so zve 
deli šele zvečer, ko so se zglasili pri Tomincu v Lovskem Brdu (gospodinja kme 
tije je bila teta Julija Nardonija). Brž, ko so potem ugotovili, da Nemci niso prišli 
k listnjaku v Gabrški gori in da o njem ter partizanih niso poizvedovali, se je sku 
pina vrnila. Iz listnjaka je skupina v drugi polovici marca najprej odšla taborit pod 
311 
Mladi vrh, sredi aprila pa na območje Selške doline, kjer se je združila s preosta 
limi borci prvega voda Selške čete. Za komandirja čete je bil tedaj imenovan 
Franc Biček. 
Po zbranih podatkih so bili v februarju 1942 v skupini trinajstih, ki je bila 
tedaj v Kovšakovem listnjaku v Gabrški gori: 
Anton N a r t n i k-Črnivc, Anžonovcev z Dolgih Njiv pri Lučinah, ki ji prej kot 
gradbinski delavec živel v Kranju; Franc Biček-Bruno, doma iz Primorske, ki je 
kot emigrant živel v Kranju; Anton D ež m a n-Tonček, doma iz Lesc; Jože Dež-
man, doma iz Lesc; Maks G r i 1 c-Smrekar, doma iz Ribna pri Bledu; Stane 
Stanovnik, doma iz Horjula, februarja 1942 je bil ustreljen v Martinj Vrhu; 
Jaka Galičič, Volačen v Zakobiljku, doma v Volaki; Silvo Š t i b e 1 j-Dimač, 
Dermotov iz Javorjev; Dominik Stibelj, prav tako Dermotov iz Javorjev; Maks 
K o s-Krištof. Močinkarjev iz Podobena; Julij N a r d o n i-Sever, Kovačev iz Po^ 
dobena; Vinko J e 1 o v č a n-Sokol, Kovnikarjev iz Malenskega Vrha; Jože Krmelj-
Skrbec, doma iz Planine pri Polhovem Gradcu, živel v Stražišču pri Kranju. 
V marcu se je v to skupino vključil tudi Pavle I n g 1 i č-Bar, po domače Barbar-
čev iz Gorenje vasi, ko se je vrnil iz Novega mesta, kamor je odšel po bitki v Dražgo-
šah. V začetku aprila 1942 sta v to skupino prišla tudi brata Rok Cela r-Nande in 
Jože Cela r-Ralc, doma z Brega pri Preddvoru. K partizanom sta odšla z Babne 
gore v Dolomitih, kamor sta se bila umaknila zaradi nevarnosti aretacije. Rok je bil 
predtem oskrbnik Obrtniškega doma na Govejku. 
Naposled naj opišem še, kako sem to zimo prebil jaz in skupina, v kateri sem 
bil. Začnem naj z dogodki 27. decembra 1941, ko so Nemci z vseh strani napadli 
položaje Cankarjevega bataljona. Tedaj je naša skupina zaradi provokacije zapustila 
odrejeni položaj, kasneje, ko se je zadeva razjasnila, pa povratek ni bil več mogoč, 
ker je medtem močna nemška kolona zabila klin med našo skupino in položaji 
bataljona na Kovskem in Bukovem Vrhu. Dogodki so potekali takole: 
V noči s 26. na 27. december 1941 je skupina sedmih ali osmih borcev iz naše 
desetine, ki je spadala v vod, ki sta ga vodila moj pokojni brat Janez kot vodnik in 
Henrik Biček kot politdelegat, dobila nalogo, da gre v zasedo k poti, ki vodi iz Loga 
proti Kovskemu Vrhu. Odšli smo okoli druge ure ponoči. Del skupine je ostal v za 
sedi kmalu pod Kovskim Vrhom na neki vzpetini, medtem ko je patrulja, ki jo je 
vodil brat Janez (v njej smo bili še jaz, Jože Kokalj, Jernejev z Volče, in Tone Cadež. 
Tonetov iz Delnic), šla na Log prav do ceste, da bi ugotovila, ali so kje v bližini 
Nemci. Ker ni bilo nič slišati in ni bilo o njih nobenih znakov, smo se vrnili na 
vzpetino nad Logom, kjer smo ob poti čakali, da se je zdanilo, potem pa smo se vrnili 
k zasedi naše skupine pod Kovskim Vrhom. Okoli enajstih je prišla izmena, nakar 
smo se vrnili k Dolincu na Kovski Vrh k svojemu vodu. Tu mi je brat Jože povedal, 
da je v tej noči zopet odšlo domov nekaj borcev iz območja Javorjev. O tem sem takoj 
obvestil Henrika Bička in komandirja čete Jaka Bernarda. Kmalu zatem je bilo ko 
silo, in ko smo komaj pojedli, je prišla patrulja s sporočilom, da se bližajo Nemci. 
Komandir čete je takoj sklical zbor in naredil razpored obrambnih položajev, ki jih 
morajo zasesti posamezne desetine. Skupina, v kateri sem bil z bratoma Janezom 
in Jožetom, je dobila nalogo, da zasede položaje pod vasjo po obronku neke njive. 
Z bratom Jožetom, ki je bil puškomitraljezec, sva bila na skrajnem desnem krilu 
frontne črte, ki smo jo še imeli v rokah. Ko je brat Jože s svojim pomočnikom še 
iskal najbolj primeren položaj, jaz pa prav tako desno od njega, sva zaslišala z leve 
strani neke klice. Ko sva se ozrla v to smer, sva videla, da se vsa skupina pomika 
nekam v levo v grapo navzdol. Zadnji v koloni pa je nam mahal zi roko, naj gremo 
za njim. Zaradi oddaljenosti nismo razločno slišali, kaj nam vpijejo. Tedaj pa se je 
na hribu pred nami pojavil Maks Krmelj in nam klical, naj se vsi vrnemo. Tedaj 
sva tudi z bratom Jožetom začela vpiti borcem pod nama, naj počakajo. Stekla sva 
za njimi in jih globoko v grapi dohitela in ustavila. Jaz in brata Janez; in Jože smo 
jih skušali prepričati, da se takoj vrnemo na naš obrambni položaj. Nekateri so spo 
četka temu ugovarjali, zlasti Franc Kokalj, Jernejev z Volče, ki je med drugim dejal, 
312 
»da ni prišel zato, da bi zgubil življenje za komunizem«. Pred okupacijo je bil funk 
cionar pri fantovskem odseku Katoliškega prosvetnega društva v Poljanah, zato je 
imel predsodke in strah pred komunizmom. Kakor mi je kasneje povedal Maks 
Krmelj, je Francelj prejšnji dan po prisegi, ki je bila V Dolincovem hlevu na Kov-
skem Vrhu, začel z njim dokaj ostro razpravo o ciljih in namenih OF in partizanske 
borbe. Med drugim je Krmelja vprašal, kaj bo s kraljem in kraljevino, ker se govori 
predvsem o delavski razredni borbi in o komunizmu. Pri tem se je skliceval na go 
vore, ki jih je imel Stane Žagar pred prisego dne 24. decembra 1941 na Koširjevem 
hlevu v Valterskem Vrhu in tisti dan pred prisego v Dolincovem hlevu. S Krmelje-
vimi pojasnili očitno ni bil zadovoljen, zato je še naprej godrnjal in menil, da je cilj 
partizanske borbe izgon okupatorja, ne pa odprava monarhije, kot je videti sedaj. 
V prerekanju v grapi, kaj narediti, smo odkrili tudi, da je prav Jernejev Fran 
celj s provokacijo povzročil, da je skupina zapustila položaj. Bil je na levem krilu 
in je tedaj zavpil: »Fantje, gremo, za menoj!« in s tem povzročil odhod skupine s 
položajev. V skupini smo bili: Jernejevi trije z Volče (Francelj, Jože in Janez Kokalj); 
jaz in brata Janez in Jože Peternel (po domače Remcovi iz Delnic); dalje Janez Kiso-
vec (Degerinov); Anton Cadež (Tonetov) in Bernard Naglic (Šuštarjev) — vsi iz 
Delnic, in Franc Krek (Mihačev) iz Volče. Po daljšem prerekanju so se razen Jerne-
jevega Franceljna vsi ostali odločili, da gremo nazaj na položaj. Toda bilo je pre 
pozno, ker je medtem močna nemška kolona prodrla po grebenu nad nami proti Bu 
kovemu in Kovskemu Vrhu. Ker je vseokrog pokalo in so na položajih nad nami 
bili Nemci, je potem cela skupina krenila po gozdovih proti Visokemu, kjer smo 
zvečer v okrilju noči prečkali Soro čez tedanji visoški most in potem cesto ter se 
prebili v območje Gabrške gore. Na Kolišah, to je križpotju pod vrhom Gabrške gore, 
so se Franc Krek in Jernejevi trije ločili od nas, ki smo bili iz Delnic. Poprej sta 
nam Jernejeva Francelj in Jože izročila svoji puški, medtem ko sta bila Janez Kokalj 
in Franc Krek brez orožja. Oni štirje so odšli proti Volči, mi pa proti Delnicam. 
Pred razhodom smo se dogovorili, da se nobeden ne javi Nemcem. Predlagali smo jim, 
naj počakajo, da dobimo zvezo z bataljonom, nakar gremo nazaj med partizane. Jože 
in Janez Kokalj sta s tem soglašala, Francelj pa je ponovno vrnitev k partizanom 
odločno zavrnil. Ostali, ki smo bili iz Delnic, smo nato odšli domov. Pred razhodom 
smo se dogovorili, da brž, ko dobimo zvezo, gremo ponovno nazaj. Bernard Naglic je 
tedaj vrnil puško, medtem ko sta Degerinov Janez in Tonetov Tone puški zadržala. 
Po vrnitvi domov smo jaz in brata Janez in Jože živeli napol v ilegali. Večinoma 
smo se zadrževali na domačiji Franceta Kržišnika, po domače pri Podprevovcu v 
Delnicah, ki leži 15 minut hoje iz vasi. Tam smo spali v skrivališču med listjem v 
hlevu. 2e drugi dan po naši vrnitvi je naša soseda, po domače Ferjanka, prišla po 
vedat naši mami, naj bo družina oprezna in pripravljena na umik, ker jo Nemci, kot 
je slišala v Poljanah, nameravajo izseliti. To pa zaradi tega, ker so povratniki iz 
območja Javorjev prijavili, da sem organizator OF in vodja gibanja. Povedala je 
tudi, da se je Nemcem prijavilo že precej povratnikov, ki so se iz bataljona vrnili 
domov. Zaradi tega sem odšel v Javorje (kjer sem bil do odhoda k partizanom v 
službi kot hlapec pri trgovki in gostilničarki Mariji Grošelj, po domače pri Marjanci) 
z namenom, da to preprečim in skušam ljudem dopovedati, naj ne nasedajo nemškim 
obljubam, češ da se tistim, ki se bodo od partizanov vrnili in prijavili, ne bo nič 
zgodilo. Obiskal sem okrog deset svojih prejšnjih sodelavcev in jih prepričeval, naj 
gredo nazaj k partizanom, če ne prej, pa vsaj pomladi in naj se ne javijo nemškim 
oblastem. Pri tem nisem imel nobenega uspeha. Nekateri so mi celo zagrozili, da me 
bodo ubili, če bom še naprej zavajal ljudi in jih s propagiranjem OF in partizanstva 
spravljal v nesrečo. Pokojni Jože Rink iz Murav, ki je bil kasneje zavzet pristaš OF 
in so ga domobranci, ko je bežal pred njimi, 23. marca 1945 ustrelili blizu njegove 
domačije, je ob enem takih mojih obiskov v gostilni Marije Grošelj šel celo z nožem 
nad mene. V gostilni je bilo precej ljudi, in če ga drugi ne bi bili zgrabili, bi me bil 
v ihti zares zabodel. Kljub takim dogodkom in zmerjanju pa sem 9 svojimi brati še 
313 
naprej deloval med ljudmi. Pojasnjevali smo jim pomen partizanske borbe in jih 
bodrili, naj ne obupajo in ne klonejo pred nemškim pritiskom. Povratnike pa smo 
prepričevali, naj se ne prijavijo, temveč naj se rajši skrijejo in gredo pozneje, čeprav 
šele pomladi, ponovno med partizane. 
Brž ko so ljudje od povratnikov zvedeli, da je bataljon v Dražgošah, je tja odšlo 
več žensk po svoje može. brate ali sinove. Iz Delnic sta tedaj skrivaj šli v Dražgoše 
Frančiška Alič po moža Jožeta in Marjanca Demšar. Ferjanova, po brata Toneta. 
V Dražgošah sta bili na mitingu s petjem in več govori, kar ju je prevzelo in navdu 
šilo, nakar sta se brez moža oziroma brata vrnili domov.. Ferjanova Marjanca je v 
Dražgošah govorila tudi z Jakom Bernardom, ki jo je povprašal med drugim, kakšne 
so razmere na terenu in kaj delamo jaz in moja brata. Ko mu je povedala o stanju 
na terenu in o našem delu, ji je naročil, naj nam pove, da naj se vrnemo v bataljon. 
Sporočilo zame je napisal na listek in ji naročil, da ga izroči meni. Bernardov listek 
je drugi dan prinesla moji mami njena mama in ji pripovedovala tudi o mitingu in 
ustnem Jakovem naročilu. Listek je potem meni prinesel moj starejši brat France 
k Podprevovcu, kjer sem bil z bratoma Janezom in Jožetom. Z Jožetom sva takoj 
odšla k drugim fantom iz naše skupine ter jih seznanila z Jakovim sporočilom, naj 
se vrnemo v bataljon. Pri tem nisva imela uspeha, ker so jim ponoven odhod k par 
tizanom zabranili njihovi domači; bali so se selitve in represalij nemških oblasti. Zato 
sva se z bratom Jožetom odločila, da za sedaj greva sama, medtem ko bo brat Janez 
skušal v naslednjih dneh še koga pridobiti in potem priti z njimi za nama. Na pot 
sva odšla oborožena, in sicer Jože s puškomitraljezom, jaz pa s puško in nekaj bom 
bami. Mislim, da sva šla na pot v sredo 7. januarja 1942 ali pa naslednji dan. to je 
v četrtek popoldne. Hodila sva po vojaški cesti čez Mlako in Zapreval in nad Rovtom 
naletela na nekega kmeta iz Martinj Vrha, ki nama je dejal, da je šla popoldne preko 
Martinj Vrha precej močna nemška patrulja. Menil je. da pot ni varna. Kljub temu 
sva z Jožetom previdno nadaljevala pot proti Ojstremu Vrhu. kjer sva zvečer pri 
neki hiši poklicala, da so nama odprli, in da sva vprašala za pot proti Cešnjici. Gospo 
dinja je poklicala moža. ki naju je najprej nekaj časa motril, ko pa je videl, da sva 
oborožena in da sva partizana, je nama nadaljevanje poti odsvetoval. Povedal je, da 
se je pred nočjo vrnil iz doline in da je dolina polna Nemcev. Zato sva se obrnila 
in se v velikem snežnem metežu vračala nazaj proti Delnicam, kamor sva pozno po 
noči prišla k Podprevovcu v svoje skrivališče med listjem v hlevu. 
V ponedeljek dne 19. januarja 1942 smo vsi trije, Janez. Jože in jaz spravljali v 
domačem gozdu pod Rovtom v Gabrški gori blizu domačije Ignaca Kozjeka (po do 
mače Ogelčarja iz Delnic) s konjem hlode k poti, da bi jih potem zvozili na domačo 
žago. Zaradi mraza smo šli malicat k Ogelčarju, kjer smo našli skupino partizanov. 
Med njimi sta bila tudi Dominik in Silvo Stibelj, Dermotova iz Javorjev; Ogelčar-
jeva Micka, to je Marija Kos, pa se spominja, da je bil v skupini tudi Julij Nardoni, 
Kovačev iz Podobena. Dermotova dva sta nam povedala, da je komandir Jaka Ber 
nard verjetno pri Jernaču v Rovtu —-zaselku treh hiš. ki spadajo k vasi Gabrška 
Gora. Prenehali smo z delom in takoj odšli na pogovor k Jernaču. Pred Jernačevo 
hišo je bilo več znancev in sodelavcev, med njimi tudi Brdarski Pavle iz Vinharjev 
in mislim tudi Šiškarjev Rudi iz Žabje vasi. Bili so precej redkobesedni. Povedali 
so nam, da je Jaka Bernard v hiši, in nas najavili. Jaka je prišel in nas povabil v 
hišo na pogovor. Borcem, ki so bili v hiši, je dejal, naj se umaknejo. Za mizo je na 
otepu slame ležal komisar Jože Krajc-Zakelj in kadil pipo. V pogovoru, v katerem 
je z vmesnimi vprašanji sodeloval tudi Kraje, smo na Jakova vprašanja pojasnje 
vali potek dogodkov in okoliščin, v katerih se je tedaj naša skupina vrnila domov, 
in mu orisali trenutno stanje na terenu. Povedali smo mu med drugim, da se zlasti 
trudimo prepričati povratnike, da naj se ne javijo Nemcem in da naj se rajši skrijejo 
in naj se, če že ne takoj, pa vsaj pomladi vrnejo k partizanom. Povedali smo mu tudi, 
da se do sedaj še noben povratnik iz Delnic. Podobena in Volče ni šel javit Nemcem. 
Pohvalil je naše delo in dejal, naj še naprej tako delujemo med ljudmi. Jaka je ob 
314 
koncu pogovora vprašal še. kako je v Poljanah in kako bi bilo moč priti do kovača 
Perka, to je Frencina v Poljanah. Dejal je. naj bi naslednji dan eden izmed nas šel 
k njemu v Poljane in mu za pretvezo nesel v popravilo kakšno orodje, hkrati pa 
obračunal z njim. Povedali smo mu, da to ne gre. ker kovač ve, kdo smo in kaj de 
lamo. Povedali smo mu tudi. da živimo napol v ilegali in da nihče izmed nas ni bil 
po odhodu k partizanom več v Poljanah ter da o nas poizveduje poljanska žandar-
merija. Ta je preko županstva poklicala na zagovor starejšega brata Franceta, gospo 
darja na naši kmetiji. Spraševali so ga. če ve. kje smo. če se mu kaj oglašamo itd. 
Nalagal jih je, da za nas nič ne vel in da nas po vsem tem, kar se je zgodilo, nima 
več za svoje brate ter da bo žandarmeriji takoj sporočil, če bo le kaj zvedel o nas 
ali o partizanih. Po teh pojasnilih je Jaka po krajšem premišljevanju dejal, da naj 
bi jaz ali pa brat Jože šel z enim od »starih<: partizanov še isti večer v Poljane zaradi 
likvidacije kovača Perka. Nazadnje pa je dejal, da naj obvestimo še ostale fante iz 
skupine in se zvečer vrnemo med partizane. Meni je še posebej naročil, naj grem v 
Javorje in poizvem, kakšen je položaj, zlasti, če ljudje kaj vedo, da se v Gabrški Gori 
zadržujejo partizani, hkrati pa naj vse, ki so zanesljivi, obvestim in prepričam za 
ponovni odhod k partizanom. S tem je bil pogovor končan in nato smo odšli domov. 
Po vrnitvi domov je šel Jože povedat Janezu Kisovcu, Bernardu Nagliču in To 
netu Cadežu, naj pridejo zvečer k nam. da bomo ponovno odšli v hribe. Z enako 
nalogo je šel Janez k Jerneju na Volčo obvestit Jožeta in Janeza. Sam sem šel v Ja 
vorje, kjer sem obiskal svoje prejšnje sodelavce in zaupnike, med njimi Slavka Bo 
gataja in Srakarjeve štiri ter še nekaj drugih. Vsi so odločno odklonili ponovni od 
hod med partizane in se mi posmehovali. Zglasil sem se tudi v gostilni pri Marjanci, 
kjer sem zvedel, da je šel Jernačev Jože iz Rovta povedat na županstvo, da so prišli 
k njim partizani in da je o tem že obveščena žandarmerija v Poljanah. Zaradi tega 
sem se takoj napotil proti Jernaču. da bi o tem čimprej obvestil Jaka Bernarda. 
Spotoma sem se zglasil pri Podbregarju v Javorjah. da bi njegova sinova Toneta in 
Franceljna Dolinarja obvestil, da naj prideta zvečer k nam v Delnice zaradi odhoda. 
Tone je prišel domov nekaj dni pred bitko v Dražgošah, Francelj pa že pred njim. 
Da sta se vrnila domov in da bi rada govorila z menoj zaradi ponovnega odhoda k 
partizanom, me je obvestila njihova Micka, ki je bila v službi pri Marjanci v Javor 
jah. Z njima in starši sem se hitro dogovoril in nato odšel proti Predolam na vojaško 
cesto in po njej proti Jernaču. Bila je že noč. Bližal sem se Božičevemu griču, ko 
sem nenadoma opazil, da gredo po cesti proti meni postave v belih ogrinjalih. Mislil 
sem, da so Nemci, zato sem hitro skočil s ceste in se poskušal skriti za debelo smre 
ko, vendar so me opazili in vodja, ki je bil na čelu patrulje, je zaklical: »Stoj, kdo 
je?« Po glasu sem spoznal, da je to Jaka Bernard, zato sem mu hitro povedal, kdo 
sem in se mu približal. Povedal sem mu. kaj sem zvedel v Javorjah. Odgovoril mi je, 
da je o tem že obveščen po nekem mojem sorodniku, ki je pod noč šel z njegovim 
dovoljenjem k nam v Delnice na obisk. Medtem ko je bil pri nas, je prišel nekdo iz 
Poljan k nam s sporočilom, da Nemci vedo za partizane v Gabrški Gori in da že celo 
popoldne brnijo telefoni med žandarmerijo v Poljanah in gestapom v Skofji Loki. 
Povedal sem mu tudi, da so fantje, o katerih smo mu poročali v pogovoru pri Jer 
naču, obveščeni in da bodo prišli ta večer k nam zaradi odhoda k partizanom. Vpra 
šal sem ga, kam naj pridemo. Dejal mi je, naj grem k Jernaču in se o tem dogovo 
rim s komisarjem Krajcem. Naročil mi je še, naj pohitim, ker se ostali že zbirajo za 
odhod. Čeprav sem hitel, partizanov ni bilo več pri Jernaču. Vsa družina je jokala in 
ko sem jih vprašal, kam so odšli, je gospodinja začela vpiti nad menoj, da to moram 
sam vedeti in da sem jaz kriv vse te nesreče. Ko sem ji potem skušal dopovedati, 
da je v zmoti, mi je potem med jokom povedala, da so partizani prijeli sina Jožeta 
in ga odvedli s seboj in da ga bodo gotovo ubili, ker ga imajo za izdajalca in da so s 
smrtjo grozili že pred odhodom iz hiše. Od Jernača sem potem odšel k Spodnjemu 
Rovtarju in zvedel, da so partizani odšli od njih pred kakšne pol ure in da so šli 
proti Zgornjemu Rovtarju. Odšel sem tja gor. a je bila hiša že prazna, gospodinja 
315 
Johanca pa je pospravljala slamo in pometala po hiši in veži. Nič ni vedela, kam so 
odšli partizani. Dejala mi je, da so šli proti kozolcu, kam pa so potem zavili, pa ne ve. 
Zato sem šel proti Gabrški gori z upanjem, da bom srečal vsaj kakšno patruljo. 
To pa se ni zgodilo. Vrnil sem se proti Zabrdniku in poklical, naj mi odprejo. Po 
daljšem oklevanju se je oglasila hčerka Marica, ki pa mi ni vedela povedati ničesar. 
Zaradi brezuspešnega iskanja sem se potem odpravil domov, kamor sem prišel okoli 
druge ure ponoči. Brat France, ki me je čakal na peči, me je vprašal, kje sem hodil 
tako dolgo. Povedal mi je, da so zvečer prišli k nam fantje pripravljeni za odhod 
k partizanom. Ker me toliko časa ni bilo, so odšli, brata Janez in Jože ter Degerinov 
Janez pa so šli k Podprevovcu. kjer me čakajo. Hkrati mi je brat povedal, da je 
pod noč prišel k nam na obisk bratranec Jože Kisovec (Bolantačev iz Hotovlje), ki je 
tudi bil v Jakovi četi. Medtem ko je bil pri nas, je prišla k nam Pavla Erznožnik iz 
Poljan (katere mož je bil tudi partizan) povedat, da so Nemci obveščeni o borcih v 
Gabrški Gori, o čemer naj partizane čimprej obvestimo. To je potem opravil kar 
Balantačev Jože, ki je takoj zatem odšel nazaj k Jernaču. Bratu sem pojasnil, kje 
sem hodil in zakaj me toliko časa ni bilo domov, nakar sem tudi sam odšel k Pod 
prevovcu. 
Drugi dan je kmalu po dvanajsti uri prišel k nam v Delnice Francelj Stanonik, 
Mežnarjev z Gabrške Gore. Povedal je, da so bili ponoči pri njih partizani in z njimi 
Jaka Bernard, ki mu je naročil, naj gre nas Remcove obvestit, da zberemo svojo sku 
pino in pridemo k partizanom. Zveza bo pri Jakaponu v Malenskem Vrhu. Takoj po 
tistem je Jože obvestil fante iz naše skupine v Delnicah, Janez pa je šel k Jerneju na 
Volčo, da sta se pripravila za odhod Jernejeva Jože in Janez, sam pa sem šel v Ja 
vorje k Podbregarju. Kmalu zvečer so prišli k nam Degerinov Janez, Tonetov Tone 
in Šuštarjev Bernard ter Podbregarjeva iz Javorjev, vsi opremljeni za odhod k par 
tizanom. Pripravili in očistili smo orožje; dva puškomitraljeza in šest ali sedem pušk. 
Dogovorili smo se, da bomo odšli od nas v Malenski Vrh najkasneje ob štirih zjutraj. 
Zato smo orožje odnesli v hlev in ga prekrili s praprotjo, nahrbtnike z municijo in 
opremo pa smo dali štiri pod klop za »verštatom«, ki je stal v kotu hiše za vrati, dva 
pa na klop za verštatom. Nato pa smo vsi razen Podbregarjevega Franceljna, ki je 
šel ležat na peč, odšli k sosedu, po domače k Iletu, kamor sta nas povabila gospodar 
in gospodinja Jurij in Angela Križnar na poslovilni večer. Prišlo je tudi nekaj deklet 
iz Delnic, Ferjanovi Marijanca in Vera, Degerinova Angela in Mici Dolenc, po do 
mače Povletova (morda je bila še katera, pa se več ne spomnim). Brat Janez nas je 
kmalu zapustil in se šel poslovit od svojega dekleta Jernejeve Francke na Volči, 
s katero je imel nezakonsko hčerko Jano. Ob odhodu je dejal, da se bo z Jernejevima 
Jožetom in Janezom vrnil najkasneje do treh zjutraj, da bomo potem skupno odšli 
k Jakaponu. Ostali smo šli od Ileta okrog polnoči. Tone Cadež je šel domov, Bernard 
Naglic s svojim dekletom Pavletovo Mici na njen dom, jaz in brat Jože ter Degerinov 
Janez pa smo spremili domov Ferjanovi dekleti, Tone Dolinar (Podbregarjev) pa je šel 
k nam na peč, kjer je spal že njegov brat Francelj. Pri Ferjanu smo ležali na peči 
in se po tihem pogovarjali. Naenkrat pa zaslišimo neko hojo in žvenketanje. Po tihem 
smo šli k oknu in opazili, kako gre mimo precejšnja kolona nemške policije in več 
konj s težko obloženimi sanmi. Drugi dan smo zvedeli, da so konje in voznike Nemci 
spotoma mobilizirali na Volči pri Mraku in pri Jakeljnu, ki sta bila trgovca z lesom, 
da so s sanmi peljali zaboje z municijo in težke mitraljeze. Ko je kolona odšla naprej 
in je zunaj vse potihnilo, smo šli mi trije od Ferjanovih in se previdno približali naši 
hiši. Ko smo ugotovili, da ob hiši in pri drugih poslopjih ni nemških straž ali zased, 
smo stopili v hišo. Pri peči je vsa pretresena sedela mama in čakala, da pridemo 
domov. Povedala je, da so pred kakšno uro zaslišali razbijanje po vratih. Bili so 
Nemci, ki so zahtevali, da naj odpro in da naj se gospodar pripravi in gre z njimi za 
vodiča. Notri jih je navrelo polno hišo. K sreči niso nič preiskovali in zato niso opa 
zili nahrbtnikov na klopi in pod klopjo za verštatom. Brat France se je v strahu, da 
ne bi Nemci odkrili nahrbtnikov v hiši in orožja v hlevu, v največji naglici oblekel. 
316 
Mama je medtem Nemcem prinesla steklenico žganja, da jih je zamotila. Sla je od 
ust do ust. Petrolejko je pa tako naravnala, da je padala senca na kot, v katerem je 
bil verštat. Ko se je brat oblekel, je takoj odpeljal Nemce proti Javorjam. O tem 
dogodku smo takoj obvestili Toneta Cadeža in Bernarda Naglica. Hitro smo pobrali 
in odnesli nahrbtnike iz hiše in orožje iz hleva ter odšli k Podprevovcu. Z mamo smo 
se dogovorili, da naj nas pride o situaciji obvestit sestra Franca. Vse to se je doga 
jalo v noči iz 20. na 21. januar 1942. 
Kljub vsemu navedenemu pa je bila vsaj za partizane velika sreča, da so Nemci 
vzeli za vodiča mojega brata Franceta. On je namreč vedel, da so partizani v Malen-
skem Vrhu in da so tudi Nemci o tem obveščeni. Zato je nemško policijo vodil proti 
Javorjam in naprej proti razpotju na Hlevišah tako, da so na Hleviše prišli skoraj 
tri ure kasneje, kot so to imeli določeno na maršruti, oziroma v operativnem načrtu. 
Poveljujoči oficir mu je namreč že v naši hiši pokazal na karti, kam jih mora pri 
peljati in do kdaj morajo priti do križpotja na Hlevišah, to je na preval med Goro 
in Mladim vrhom pod Korošcem v Gorenji Zetini. Vse to je bratu raztolmačil Jože 
Znidaršič, ki je kot prejšnji jugoslovanski orožnik ostal po okupaciji kot žandar v 
Poljanah. V spremstvu mitralješke trojke je moral brat France hoditi na čelu kolone 
proti Javorjam. Nemški oficir mu je zabičal, da mora kolono varno privesti na 
določeno mesto in da mora predhodnico opozoriti na mesta, ki so prikladna za par 
tizansko zasedo. Da bi pohod kar najbolj zavlekel, je to zahtevo izkoristil in je vodji 
predhodnice sproti pokazal, kje meni, da bi lahko bila zaseda. Na takšnih mestih je 
moral seve iti naprej in ugotoviti, ali je pot prosta. Pri tem je po vseh štirih ril po 
snegu, za njim pa se je plazila mitralješka trojka. S takšnim ravnanjem je pohod 
kolone tako zavlekel, da so za pot, ki bi jo navkljub snegu prehodili v eni uri, po 
trebovali skoraj štiri ure. Ko je kolona prišla pod cerkev v Javorjah, se je že danilo. 
Tudi naprej proti Hlevišam jih je vodil kar se da počasi. Predvideval je, da se bodo 
partizani, če so pravočasno zvedeli, da gredo proti njim nemške kolone, verjetno 
umikali čez to križpotje. 
Da z raznih strani prihajajo proti Malenskemu Vrhu Nemci, je partizansko po 
veljstvo zvedelo od svojih patrulj že v zgodnjih jutranjih urah. Patrulja, ki jo je 
vodil Rafael Buh, je v Zakobiljku trčila na nemško predhodnico, ki je šla od Zako-
biljka proti Malenskemu Vrhu. Partizanska patrulja se je umaknila nazaj brez izgub, 
ni pa imel na tej poti sreče Jože Trpin iz Srednje vasi, ki se je kot kurir vračal proti 
Malenskemu Vrhu in so ga tisto jutro ujeli Nemci. Na Nemce je naletela tudi patrulja, 
ki je bila iz Malenskega Vrha poslana na Dolenje Brdo in v Srednjo vas. To patruljo 
so proti jutru v hiši pri Luku na Dolenjem Brdu presenetili Nemci, vendar se je 
uspela rešiti iz hiše brez izgub. Ko so se patrulje vrnile, so se partizani hitro umak 
nili iz Malenskega Vrha proti Zetini in to čez križpotje na Hlevišah. Ko je nemška 
kolona, ki ji je bil moj brat France za vodiča, prišla na to križpotje, so takoj ugoto 
vili, da je že pred njimi šla tod mimo večja kolona ljudi. Ko so pot nadaljevali in 
prišli do hiše, kjer živi danes kipar Peter Jovanovič, so zagledali od daleč zadnji del 
partizanske kolone, ki se je vila proti Gorenji Zetini. Moj brat, ki je s tem svojo na 
logo opravil, je tedaj zaprosil oficirja, da ga spusti domov. To mu je dovolil in hitro 
se je podal proti domu. Doma so mu povedali, da smo pri Podprevovcu. Povedal nam 
je, kako so se Nemci razporejali za obkolitev in napad na partizane. Sklenili smo, 
da bomo nemški policiji tedaj, ko bo napadla partizane, udarili v hrbet in tako raz 
bremenili glavnino partizanov, za katere smo menili, da so zavzeli položaje nad Ze-
tino. Brž nato smo odšli: jaz, moja brata Janez in Jože ter Janez Kisovec in Tone 
Cadež, oboroženi z dvema puškomitraljezoma in puškami, čez Predole in Četeno Ra 
van, nato pa pod vasjo Podvrh čez Treskovec pod Mladim vrhom proti Zetini. 
Iz Treskovca smo se oprezno približevali Zetini po grebenih nad njo, ker smo pred 
videvali, da bo tam primeren položaj za napad. Partizanska skupina pa se je pred 
Nemci že umaknila na Črni kal, česar tedaj še nismo vedeli. Nemci niso šli za njimi 
in zato do borbe sploh ni prišlo. Iz položajev, na katerih smo potem čakali nadalj-
317 
njega razpleta, smo videli pod seboj nemške kolone odhajati proti Javorjam in Ma-
lenskemu Vrhu. Zatem smo tudi mi odšli po isti poti nazaj k Podprevovcu v Delnice. 
Tako smo zvezo s partizani izgubili. Nek večer v začetku februarja 1942 pa je 
prišla v Delnice partizanska patrulja, ki jo je vodil Tone Nartnik-Črnivc; v patrulji 
pa so bili še Maks Kos-Krištof iz Podobena in Jakob Galičič-Hrast iz Zakobiljka in 
še dva druga. Maks Kos je patruljo privedel v našo hišo. Tisti večer sem namreč 
malo prej prišel domov in nato šel k Degerinu, kamor me je prišla poklicat sestra 
Franca. S Tonetom Nartnikom sem se poznal že od poletja 1941. ko sem za njegovo 
skupino pod Starim oziroma Mladim vrhom parkrat pripeljal zaboj s hrano v Javor 
je k Marjanci, kamor so potem prišli ponj partizani. Nartnik mi je takoj povedal, da 
je prišel zato, da bi dobil kaj hrane in da bi obenem ugotovil, kakšne so razmere na 
terenu. Sla sva v nekaj hiš in tudi k naši sosedi. Čeprav so bili odločni pristaši OF. 
so nama dali pri vseh hišah razna živila z velikim strahom, da bi to kdo zvedel, 
Prosili so, naj drugič pridem po hrano jaz ali kateri od bratov brez spremstva, da ne 
bi zvedeli Nemci, da pomagajo partizanom. Tisti večer sem Nartnika seznanil tudi s 
preteklimi dogodki in mu povedal, da z bratom Jožetom živiva takorekoč v ilegali. 
Zato sem mu dejal, da bi se njegovi skupini pridružila tudi midva, medtem ko je 
brat Janez pred nekaj dnevi odšel na prezimovanje v Ljubljano. Dejal mi je, da je 
to trenutno zelo težko, ker tudi on in njegova skupina nimajo pravega zatočišča. 
Povedal mi je tudi, da mu je Jaka Bernard naročil, naj se poveže z menoj in bratom 
ter našo skupino potem sprejme v svojo enoto, vendar šele tedaj, ko bo sneg skopnel 
in bo vreme ugodnejše. Z Nartnikom, ki je bil priča, kako so naši sosedje govorili, 
sva se tedaj dogovorila, da bova v prihodnje z bratom sama zbirala hrano za nje 
govo skupino pri zanesljivih ljudeh oziroma družinah v vasi po možnosti pa tudi v 
okoliških vaseh. Po tako zbrano hrano bodo hodile patrulje iz njegove skupine, bodisi 
v hišo brata Franceta ali na druga dogovorjena mesta. Tako so patrulje te skupine 
prišle od začetka februarja do sredine aprila najmanj osem do desetkrat po hrano 
v našo hišo. Nekajkrat pa sva z Jožetom v marcu nesla ponoči hrano in cigarete v 
Dermotov kozolec pod Javorji. Tu sva potem počakala patruljo in obenem tudi do 
govorjeno zvezo. Pri tem naj povem, da je cigarete prinašala sestra Micka, poročena 
Kalan, ki je tedaj živela pri Šinkovcu v Zmincu. Cigarete je dobivala pri Tonetu 
Muleju, hlevarju v gostilni »Pri Otetu«, in v trgovini Ziherl v Škofji Loki. 
Spričo spremenjenih razmer sva z bratom Jožetom od 12. februarja dalje živela 
v strogi ilegali. Zvezo z Nartnikovo oziroma Bičkovo skupino sva vzdrževala od tedaj 
naprej le preko brata Franceta. Dne 11. februarja 1942 je namreč nemška policija s 
prevaro zvabila udeležence poljanske vstaje iz občin Poljane in Javorje v šolo v 
Poljanah, da naj pridejo na apel zaradi važnega obvestila, kot so jih klicali že 
poprej; nekatere enkrat, druge pa že dvakrat, pa so jih vedno spustili domov. Pozive 
so pošiljali preko občinskih uradov v Poljanah in Javorjah. potem ko so najprej 
popisali po vaseh udeležence vstaje za to nalogo od nemških oblasti posebej določeni 
pop;sovalci oziroma uslužbenci občin Poljane in Javorje. Iz pripovedovanja brata 
Franceta, ki so ga zaradi nas klicali na žandarmerijo v Poljanah, mi je znano, da se 
je na prvi poziv zglasilo zelo malo udeležencev vstaje, na drugega že več. Na tretji 
poziv pa so se odzvali tudi skoraj vsi tisti udeleženci vstaje, ki so se do tedaj vrnili 
od partizanov. Nemci so tako uspeli zvabiti v šolo takorekoč vse udeležence vstaje, ki 
so živeli doma. Policija je šolo obkolila, vse moške naložila na avtobuse ter jih od 
peljala deloma v zbirno taborišče v Šentvid, deloma pa v Begunje ter potem naprej 
v koncentracijsko taborišče Innsbruck na Tirolsko. Od naše skupine so tako dobili 
v roke, razen mene, bratov Janeza in Jožeta ter Toneta in Franceljna Dolinarja iz 
Javorjev, vse ostale fante. Skupno so tedaj iz občin Poljane in Javorje odpeljali v 
zapore in taborišča nad 130 moških. 
Po umiku v ilegalo sva z Jožetom dober mesec dni živela v skrivališču pri Ogel-
čarju. Ta domačija stoji na samem, vse naokrog je obdana z gozdovi v območju 
Gabrške gore. V drugi polovici marca sva odšla k Podprevovcu, v aprilu sva bivala 
318 
v šotoru visoko v Gabrški gori sredi gozdov, potem pa sva bila do odhoda v Poljan 
sko četo v zatočišču pri svojih sorodnikih, po domače pri Bolehnkarju v Delnicah. 
Tudi ta hiša stoji na samem precej zunaj vasi. Iz vseh teh bivališč sva pogosto ponoči 
prihajala domov ter k drugim zanesljivim sodelavcem OF, pri katerih sva zbirala 
hrano za Bičkovo skupino. Doma sva se srečavala s tovarišem Nartnikom in drugimi 
partizani, ki so k nam prihajali na zvezo in zlasti po hrano iz tedanje selške skupine. 
Prihajali so Maks Kos in Julij Nardoni iz Podobena. Dominik in Silvo Štibelj iz 
Javorjev, Jakob Galičič iz Zakobiljka, Maks Grilc iz Ribna pri Bledu, Tonček in 
Jože Dežman iz Lesc ter Tone Nartnik; enkrat ali dvakrat pa je bil pri nas tudi 
komandir te skupine tovariš Franc Biček. V aprilu pa sta z drugimi prišla k nam 
tudi Rok Celar in njegov brat Jože. ki sta tedaj prišla k partizanom. Živež je dajal 
brat France, delno pa smo ga zbrali pri partizanskih simpatizerjih v Delnicah, pri 
Povliču v Podobenu ter pri Jelovčanu in pri Rešku v Lomu. 
Tone Nartnik mi je ob srečanjih pri nas doma dvakrat dal brati Slovenski 
poročevalec. Proti koncu marca ali pa v začetku aprila pa mi je izročil tudi nekaj 
zvezkov na pisalni stroj razmnožene zgodovine VKP(b), in sicer IV. poglavje te knji 
ge, kot študijski material za politično izobraževanje. Na enem izmed takih obiskov 
sredi marca je bratu Francetu naročil, naj meni in Jožetu pove, da naj se v kratkem 
pripraviva za odhod k partizanom, prav tako pa tudi Janez, ki je bil tedaj v Ljub 
ljani. Ko sva se kmalu zatem srečala v naši hiši, mi je povedal, da je govoril z 
Maksom Krmeljem, ki mu je naročil, naj tudi Janez čimprej pride k partizanom, 
ker bi ga rad postavil za vodnika voda ali pa celo za komandirja Poljanske čete, 
ki se mora ponovno zbrati in formirati. Ob tem razgovoru sem Nartniku ponovno 
povedal, da sem z Janezom dogovorjen, naj se vrne iz Ljubljane najkasneje do 
sredine marca in da zato pričakujem njegovo skorajšnjo vrnitev. Zato sem mu 
tedaj predlagal, da z Jožetom počakava Janezovega povratka, tako da bi potem 
vsi trije hkrati odšli v enoto. S tem je soglašal. Dogovorila sva se tudi za javko, kjer 
naj bi na določen večer čakali na patruljo, ki bo prišla po nas. V tem pogovoru 
mi je med drugim dejal, da njegova skupina nujno potrebuje nekaj orožja, zlasti 
puškomitraljeza, ter da naj zato grem po oba, ki jih je imela naša skupina. Po 
vedal sem mu, da na mah ni mogoče, ker imam orožje spravljeno zaradi varnosti 
na več krajih, precej vstran od naše domačije. Povedal sem mu, da mu obeh ne mo 
rem izročiti, ker enega potrebujem za brata Jožeta, ki hoče biti mitraljezec. Pri tem 
naj omenim, da sem dva puškomitraljeza kupil že poleti 1941; enega pa tik pred 
odhodom k partizanom. Od teh sem enega že v nedeljo 7. decembra 1941 izročil 
Rudiju Robniku za Poljansko četo, ki je bila tedaj ustanovljena. Z Nartnikom 
sva se potem dogovorila, da mu pripravim in izročim, še drugi puškomitraljez in tri 
puške. 
Kmalu po tem razgovoru z Nartnikom je prišel k Podprevovcu, kjer sva bila 
z Jožetom, brat France. Povedal je, da se je prejšnji večer zglasila pri njem patrulja 
s sporočilom, kdaj in kje naj čakamo na zvezo, da bomo šli k partizanom. Ker se 
Janez do tistega večera še ni vrnil, sva šla na javko čakat patruljo, ki naj bi naju 
z Jožetom odvedla k partizanom. Patrulja je res prišla, vendar naju ni hotela vzeti 
s seboj, češ da je bilo dogovorjeno, da bomo vsi trije hkrati odšli v enoto. Pa 
trulji sva pojasnila, da se Janez iz neznanega vzroka ni vrnil iz Ljubljane in da 
bo zanesljivo tudi on prišel za nama v četo. Patrulja tega ni upoštevala, temveč 
je odšla nazaj v taborišče brez naju. (Z Jožetom tedaj še nisva vedela, da so Ita 
lijani Janeza ob prvi množični raciji v Ljubljani prijeli, ga zaprli ter nato odpeljali 
v koncentracijsko taborišče Gonars v Italiji.) 
Da naju patrulja ni hotela vzeti s seboj v enoto, je naju oba zelo prizadelo. 
Imela sva občutek, da nama ne zaupajo. Kljub temu sva bratu Francetu naročila, 
naj se ponovno dogovori za kraj in čas, ko naj bi čakala za odhod v enoto. Na 
določen večer sva z Jožetom res čakala na javki domala vso noč, toda zveze ni bilo 
(kasneje so pojasnili, da zaradi novo zapadlega snega). Ko sva kmalu nato šla na 
319 
isti kraj čakat zvezo, mi je med hojo po hudi strmini spodrsnilo in padel sem v več 
metrov globoko hudourniško korito, pri čemer sem si tako močno izvil desno nogo 
v gležnju, da sem obležal na kraju nesreče. Zvečer me je domov odpeljal z garami 
brat France in poklical soseda Jurija Križnarja, da mi je kot nekakšni vaški rano-
celnik nogo naravnal, jo povezal, da bi se mi bolje pozdravila. Zaradi izvina noge 
sem bil približno 14 dni za hojo povsem nesposoben. Zato je na naslednjo javko šel 
samo Jože, ki ga pa patrulja ni hotela vzeti s seboj, ker nisva bila prisotna oba. 
Zdi se, da niso verjeli, da sem si dejansko tako močno poškodoval nogo, da sem 
nesposoben za hojo; sam Biček me je nekaj večerov prej videl z obvezano nogo 
in bergljo. Bilo je to tisti večer, ko so šli v Dolenčiče na rekvizicijo. Po tistem je 
prišla v Delnice močna nemška patrulja in delala hišne preiskave; tako tudi pri nas. 
Srečo sem imel, da me niso odkrili. Da ne bi izpostavljala domačih nevarnosti, sva 
z Jožetom tedaj odšla taborit visoko v Gabrško goro, v Iletov gozd pod Kopišarjem, 
kjer sva postavila šotor. S seboj sva imela puškomitraljez, puško in nekaj bomb. 
Noga me je še vedno močno bolela in sem hodil z bergljo. Neko dopoldne, bil je to 
prvi ali drugi petek v aprilu, je nama prišel brat France povedat, da je v Poljanah 
veliko nemške policije in da bo gotovo hajka, ker pod pokopališčem postavljajo 
radijsko postajo. Bratu je to povedala Degerinova Angela, ki se je vrnila iz Poljan, 
kamor je vozila mleko v mlekarno. Ker sva z Jožetom vedela, da nekje pod Mladim 
vrhom tabori Bičkova skupina, sva menila, da jih je kdo odkril, izdal njeno tabo 
rišče in da gredo Nemci v akcijo na to območje. Okrog enih popoldne sva videla, 
da so Nemci izstrelili nekaj raket. Domnevala sva, da je to znak enotam na izho 
diščnih položajih za začetek akcije. Namenila sva se povzpeti nad Zajcovo domačijo, 
od koder je lep razgled na celotno območje pod Starim in Mladim vrhom, da bi 
opazovala, kako se akcija odvija in če bodo Nemci uspeli partizane odkriti in na 
pasti. Hodil sem le z veliko težavo z bergljo. Jože mi je moral večkrat pomagati pri 
hoji. Zato sva orožje pustila v šotoru in s seboj vzela le bombe. Dalj časa sva slišala 
neko vpitje in klice pod nama v dolini. Mislila sva, da Tomažic vozi s konjem gnoj 
na njivo pri Stantmanu, ker je gospodar te domačije bil v nemškem vojnem ujet 
ništvu, in da pri vožnji vpije nad konjem, kot je bila njegova navada. Ko sva prišla 
kakih 150 metrov pod najinim šotorom na goličavo, od koder je bil lep razgled proti 
Stantmanu na nasprotni strani dolinice pod nama, sva postala pozorna na ponovno 
vpitje in pri tem zagledala vsak eno kolono Nemcev, ki so šli proti Ogelčarjevi do 
mačiji. Mislila sva, da oba gledava isto. Začela sva šteti, koliko je Nemcev. Sam 
sem jih naštel 12, Jože pa 22.. Zato je trdil, da se motim. Šele tedaj sva ugotovila, 
da jaz štejem tiste, ki gredo od Stantmana proti Ogelčarju, Jože pa tiste, ki so šli 
po grebenu nad Štantmanovo hišo. Stala sva na čistini in ugibala, zakaj gredo Nemci 
v Gabrško Goro. Nekaj metrov pod nama je bil gosto zaraščen mlad smrekov gozd. 
V tistem pa naenkrat zaslišiva izpod te goličave smrečja kakih 20 metrov od naju 
nemško povelje: »Ganze Gruppe links.« Vrgla sva se v smrečje naravnost v neko lužo 
in obležala na miru, da naju ne bi odkrili. Kmalu sva skozi vejevje videla v na 
sprotnem hudo strmem bregu, kako se je vzpenjala navzgor proti Kopišarjevi do 
mačiji skupina, ki je bila pravkar pod nama. Ko sva hotela premenjati najino skri 
vališče in se premakniti iz tiste luže na bolj suh teren, sva zaslišala hojo po obronku 
na drugi strani hudourniškega korita, za katerim sva ležala. Nama za hrbtom, 
komaj 20 metrov stran preko hudourniške grape, je tedaj šla dolga nemška kolona 
v smeri najinega šotora. Slišala sva nemško vpitje, zato sva menila, da so Nemci 
odkrili najin šotor in orožje in so zato verjetno postavili v bližino zasedo. Po dolgem 
času pa je vse potihnilo. Tedaj sva vsa premrla in mokra poiskala v gošči suh 
prostor, kjer sva potem čakala noči. Odločila sva se, da se bova v največji tišini 
približala šotoru in skušala odkriti, ali ni kje v bližini nemška zaseda. Ko sva se 
začela plaziti skozi goščavo proti poti, ki je vodila k šotoru, sva zaslišala pritajeno 
hojo in šepetanje. Mislila sva, da je nemška patrulja, zato sva se pritajila nazaj 
v goščo. Dolgo časa sva napeto poslušala, če bova slišala kakšne glasove ali znake, 
320 
da so kje v bližini Nemci. Bilo je vse tiho. Odločila sva se po dolgem času, da greva 
na ogled v vas in če bo vse mirno, tudi domov. Bila je zelo temna noč, ko sva se po 
poljih in njivah bližala domu. Ker sem težko hodil, je odšel domov samo Jože, jaz 
pa sem ga čakal kakih 100 metrov stran od naše hiše. Kmalu se je vrnil in povedal, 
da je vse varno in da sta bila brat France in svak Lovro (Šinkovcev iz Zminca) zve 
čer v najinem šotoru, ki ga nemška kolona, čeprav je šla skoraj mimo njega, ni 
odkrila. Brat je naju povabil, da greva počivat in prenočit domov v seno na hlevu. 
Odločila sva se, da bova šla nazaj v šotor. V tistem je začelo deževati. Do kože 
premočena sva naposled dospela v najin šotor. Jože je takoj zaspal, medtem ko sem 
jaz zaradi razbolele noge zaspal šele po nekaj urah. Ko sva se zjutraj zbudila, je 
lilo kakor iz škafa. Kmalu zatem zaslišiva lomastenje po gozdu za nama. Zgrabila 
sva orožje, Jože puškomitraljez, jaz pa puško, ter se ulegla vsak k svoji debeli 
smreki in čakala, kdo bo prišel. Zagledala sva brata Franceta in ga poklicala. Vsi 
trije smo potem odšli v šotor. France je nama povedal, da so ponoči, kakšnih 15 
minut po tistem, ko je Jože odšel, prišli Nemci in klicali, da jim je odprl. Postregel 
jih je z žganjem in kruhom. Nemški oficir je vzel karto in jo pregledoval in 
Franceta vprašal, kje je najbližja pot na Gabrško goro. Brat mu je povedal kje, 
nakar je zahteval, da se primerno obleče in gre z njimi za vodiča. France pa je 
vedel, po kateri poti se z Jožetom vračava v svoj šotor, zato je Nemce peljal na 
Gabrško goro po daljši poti, ki vodi mimo Lužarja, da ne bi med potjo naleteli na 
naju. Oficirju pa je dejal, da je ta pot neprimerno boljša od tiste, ki mu jo je po 
kazal Nemec na karti. Okrog štirih zjutraj je Nemce privedel do Zadobnika pri 
Sv. Florjanu. Tu so jim skuhali zajtrk. Oficir je Zadobnika poklical na pogovor in 
ga vpraševal po partizanih, ki da so po prejetih poročilih nekje v Gabrški gori. 
Zadobnik jim je dejal, da mu o tem ni nič znanega in da ne on ne člani njegove 
družine niso videli partizanov ali slišali o tem govoriti ljudi v tamkajšnjem območju. 
Ob sedmih zjutraj je oficir dal bratu Francetu dovoljenje, da se lahko vrne domov. 
Spotoma se je potem zglasil pri nama in povedal pravkar navedeno. Tako sva z 
Jožetom doživela prvo nemško hajko v letu 1942. 
Kmalu po teh dogodkih je prišla k nam patrulja po orožje, za katerega sva se 
dogovorila z Nartnikom. Ko je patrulja, ki jo je vodil Biček, povedala, da je prišla 
po orožje, je France prišel v zatočišče po naju. Na žago, kjer sva pod podom žagarske 
hišice imela skrit puškomitraljez, so potem odšli z nama štirje borci: Tonček in 
Jože Dežman, Rok Celar in Jože Krmelj-Skrbeč. Puškomitraljez je prevzel Jože 
Krmelj, ki je bil zanj že prej določen. Ze nekaj dni prej pa sem Bičkovi skupini 
oddal tri puške, ki sem jih imel skrite v Ogelčarjevem seniku oziroma šupi na trav 
niku pod Javorjami. Ne spominjam pa se več, kateri borci so bili tedaj zraven. 
Spomnim se le, da je bil eden izmed njih pokojni Silvo Stibelj-Dimač iz Javorjev. 
Po tistem večeru, ko sva z Jožetom partizanom izročila puškomitraljez, se potem 
niso pri nas v Delnicah zglasili precej časa. Ponovno se je patrulja oglasila šele 
proti koncu aprila. Brat France se je z njo dogovoril, da naj pride zopet čez nekaj 
dni in da bova tedaj z njo odšla tudi z Jožetom. Patrulje pa ni bilo, in sicer zato, 
ker je tedaj zapadlo precej snega in bi premiki patrulj in celo posameznikov zaradi 
gazi ogrozili varnost borcev v taborišču. Potem pa sta okrog 8. maja prišla k nam 
pokojni Jože Platiša in Jože Galičič iz Poljanske čete. France ju je pripeljal k Bo-
lehnkarju, kjer sva imela tedaj z Jožetom zatočišče v bunkerju na kozolcu. Tedaj 
sva odšla z njima v Poljansko četo. Take dogodke sva doživljala v najini prvi, za 
Jožeta pa tudi zadnji partizanski zimi, ker je potem padel, oziroma se sam ubil z 
bombo v nemški ofenzivi na Blegoš dne 4. avgusta 1942, da ne bi padel živ v roke 
Nemcem. 
21 Loški razgledi 321 
Viri 
Spomini avtorja in njegovo arhivsko gradivo. — Anton Ambrožič-Božo: Med 
Gorjami, Dražgošami in Pokljuko, v knjigi Boj pod Triglavom. — Vinko Repe-Tri-
glavski: Boj med zamrznjenimi prepadi, v knjigi Boj pod Triglavom. — Niko Kavčič: 
Ustanovitev, razvoj in akcije Loške čete v letu 1942, Loški razgledi 2, 1955. — Ivan 
Jan-Srečko: Tudi to so bile Dražgoše, v knjigi Draigoška bitka, izdala Partizanska 
knjiga leta 1971. — Svetko Kobal-Florjan: Moji spomini na dr. Borisa Kocjančiča 
in dogodke, ki so naju povezali, Loški razgledi 26, 1979. — Franc Štefe-Miško: 
Seznam borcev Cankarjevega bataljona, ki so v zimi 1941/1942 prišli v Kokrško in 
Kamniško četo, pismo s seznamom hrani avtor tega prispevka. — Janko Mrovlje-
Marko: Vrnitev iz Dražgoš, Borec št. 4/1982. — Maks Krmelj-Matija; Klenovica. 
Zrnovnica. Klenovica 13, ustni vir. — Franc Subic-Gošar: Poljane, Žabja vas 9, 
pisani in ustni vir. — Tone Demšar-Aleš, Cerknica, Reparje 2, pisani in ustni vir. —. 
Marko Čadež-Pero, Skofja Loka. Partizanska 29, pisani in ustni vir. — Julij Nar-
doni-Sever, Skofja Loka, Ljubljanska 11, pisani in ustni vir. — Valentin Hren-
Kljukec, Poljane, Poljane 40, ustni vir. — Vinko Jelovčan-Sokol, Cerklje pri Kranju, 
Glinje 18, ustni vir. — Alojzij Kokalj-Mojzes, Poljane, Hotovlja 10, ustni vir. — 
Janko Fern, Kranj, Gasilska 6, pisani vir. — Stane Kersnik-Jelovčan, Ljubljana, 
Cigaletova 7, ustni vir. — Drago Vraničar-Fedja, Skofja Loka, Sorska 33, pisani in 
ustni vir. — Tone Peternel-Klemen, Sovodenj, Koprivnik 2, pisani vir. — Maks 
Cadež, Ljubljana, Medenska 9, pisani vir. — Ciril Kržišnik, Poljane, Kremenik 6, 
ustni vir. — Rafael Buh-Ježev, Poljane, pismi z dne 28. 4. in 3. 6. 1953 in ustni vir; 
pismi hrani avtor. — Franc Tavčar, Poljane 34, ustni vir. — Pavla Kalan, Poljane, 
Vinharje, ustni vir. — Katarina Kalan, Poljane, Hotovlja 6, pisani vir. — Ivanka 
Galičič-Spelca, Ljubljana, Jamova 68, ustni vir. — Pavla Gerlevc-Mojca, Poljane, 
Predmost 10, ustni vir. — Miha Demšar, Jesenice, Lipce 89, ustni vir. — Slavko 
Sorli, Koper, Bidovčeva 11, pisani in ustni vir. — Rok Celar-Nande, Medvode, Zbilje 
1 a, pisani in ustni vir. — Janez Kokalj-Vitko, Ljubljana, Kogojeva 1, ustni vir. — 
Tone Dolinar-Fazan, Črniče, Batuje 26, pisani in ustni vir. — Janez Kisovec, Po 
ljane, Delnice 14, ustni vir. — Vera Demšar, Ljubljana, Celovška 123, ustni vir. — 
Marija Kos, Poljane, Delnice 21, ustni vir. — Frančiška Peternel, Poljane, Delnice 4, 
ustni vir. — Angela Križane, Poljane, Delnice 13, ustni vir. — Ana Stanonik, Polja 
ne, Delnice 12, ustni vir. 
322