o a H s Ph s FRANQUEO PAGADO Naš naslov: o £ TARIFA REDUCIRA AVALOS 250 - BUENOS AIRES o n j e g o v o burka s lož i vije nje y. Kakor zadnja je tudi ta naša dvojna stra'n posvečena predvsem slovenski izseljeniški mladini, ki nujno želimo, da bi ali je že mrtev, niti trije zdravniki ne, jih je Sojka takoj poklicala h S’oržkovi .^tiiški postelji, tako na koncu je fant že h Ko se je končno le prebudil, mu je po-pdila Sojka močnih zdravil, ki bi ga hipo-a spravili na noge. 2 J Nespametni Storžek ni maral zdravil. ker so bila po njegovem pregrenka. Tako dolgo ne, dokler niso prišli štirje dolgouhi zajci z resnično mrtvaško krsto na ramah, v kateri so hoteli odnesti Storžka, po katerem so računali, da mora biti vsak trenutek. Ko je Storžek videl, kakšna skrajna sila mu preti, je duškoma izpil zdravilo in na mestu ozdravel. 24 Spet sta ga zvabila Lisica in Maček, na Polje čud sejat cekine. Prijetno kramljaje so prišli v mesto Trapalov, kjer so bile ulice polne žalostnih golih psov in ogoljufanih drugih živali, ki so skrivaj svarile Storžka, pa se bedak za njihova svarila ni prav nič zmenil. V svojo lastno pogubo je samo Lisici vse verjel. 22 Celo Sojki je hotel Storžek lagati zaradi zlatnikov. Ko se je trikrat zlagal prav debelo, se mu je nos tako nenavadno podaljšal, da se ni mogel ubogi Storžek nikamor več obrniti. Čeprav bi ne zaslužil usmiljenja, je Sojka vendar tlesnila z rokami, na kar je priletelo nebroj čudnih majhnih ptičev, ki so pokljuvali njegov dolgi nos spet na pravo mero. 2^ Na poti očku nasproti je srečal Storžek dvoje svojih starih znancev Lisico in Mačko. Lisica se je naredila prav veselo, objela je Storžka in ga prisrčno poljubila. Maček je bil kruljav na eno nogo. Manjkala mu je taca. Storžek bi se bil lahko spomnil, da je v boju z razbojniki odrgizel enemu izmed obeh roko, ki je bila prav podobna mačji taci, ko jo je pljunil iz ust. Ampak Storžek je bil lesenjak in ni znal misliti tako daleč. Ko so bili cekini vsejani, se je moral Storžek umakniti za trenutek, da poženejo in zraste iz njih drevesce polno samih suhih in zvenečih zla tov. Papagaj na veji ga je zadnji svaril, naj bo vendar pameten, in ko ni svarjenje pomagalo, se je začel iz njega norčevati, kako poceni da je na prodaj. Koncem koncev je moral tudi Storžek uvideti, da je ofernažen, ogoljufan in okraden. 20 Ko je Storžek videl, da je ogoljufan, je stekel v mesto, poiskal sodnika Šiin* pansa Goriloviča in mu je razjasnil vso zadevo. Sodba: štiri mesece ječe za Storžka. PIERRE L’ERMITE: DEKLICA Z ODP RTIMI OČII “Koliko dobrega! Koliko zla! v vsem tem...” je šepetala Rolanda in sklenila roke... “Ali prihajate mnogokrat les na premišljevanja, gospod Maude?” “Kar mene osebno tiče, bolj ljubim Montmartre spodaj; tam je bolj veselo!... Poglejte, gospodična, tam-le je Opera... malo na dne-sno... Opera, kjer bi mi prav za prav morali zdaj sedeti ter se diviti Gounodovi glasbi, namesto da si tu nakopljemo še kak nahod...” Roger Maude je kazal s svojo palčico smer. “In tam-le je Sacre-Coeurf’ je dejala Rolanda, ki se je obrnila ter strmela v ogromno belo cerkev, ki stoji med nebom in Parizom. “Da, toda zaprta je.. “Ali pogostoma hodite v to cerkev f’ “Jaz?” Roger Maude stopica po hodniku in se sme-tri leta nisem bil tu gori?” “Kaj bo, če Vam izpovem da že najmanj hi j a... Nato se vrne k dekletu: “Pa vendar stanujete tako blizu!” “Na tej strani seveda... glejte tamle je ulica Charles-Nodier... tik pod nami...” “Zares.. ä tako ste blizu... morda pa preveč blizu...? Morda pa hodite rajši v svojo farno cerkev, kjer je gospod voditelj...” “Najrajši imam gospoda voditelja. Najboljši človek je, kar jih poznam... Dober je kakor kruhek. Torej zato, da bi ga ne razžalostil... da mu morem pomagati, delam seveda tudi še marsikaj, česar bi sam zase nikoli... Igram pač malo komedije...! Toda kaj je življenje drugega nega komedija! Ni ga človeka na svetu, ki bi tako ali tako ne igral malce komedije. ..” Rolanda je pogledala Rogerja, ki je bil začel nekaj razodevati, a se je očividno obotavljal ne vedoč, ali naj nadaljuje, ali ne. “Ne razumem Vas dobro...” je dejala... “Zagotavljam Vam, da meni na primer še nikoli ni prišlo na um, da bi igrala komedijo”. vVi... to ste Vi! Jaz... sem pa jaz ! Ali smem govoriti z Vami povsem odkrito? Sicer pa, zakaj ne ? Če sva prišla že tako daleč... Priznavam namreč, gospodična, da nimam več mnogo vere!...” “Vi niste več verni!”... “Mislim, da ne več... Ne morem Vam niti prav natančno povedati ali kaj in v kaj še verujem. ..” “Kako ste nesrečni”! “Ne.. . gotovo ne tako kakor si Vi mislite... Vero izgubite počasi, tako da še sami ne veste, kdaj...” “Prav tako.. . toda k sreči ob tem človek ne umre... Nasprotno, prav dobro se privadi. Montaigne je dejal, da je dvom udobna blazina za pametno glavo... Po tem takem je moja glava posebno pametna... V naši družbi, ki jo poznate iz “Stare Rakovice”, je že marsikateri izmed starejših dospel tja, kjer sem jaz, in marsikateri mlajših je ma najboljši poti...” “Torej zares igrate ves čas komedijo”. “Komedijo!... Morda sem se pravkar prehudo izrazil. Uonavljam: najbolj nam je vsem pri srcu, da ne užalostimo gospoda voditelja”. “Upam, da je v tem pogledu v Noirmoutie-ru drugače!.. “Tudi mora biti drugače! Toda v Parizu!...” “Ali je mogoče, da sta dve resnici? Ena veljavna tukaj... druga pa tam?.. .” “Kaj pa je prav za prav resnica?...” “Imate-li kak poseben in določen razlog zoper vero?” “Ne, ničesar določenega nimam zoper vero... Moji dvomi so narejeni iz prahu... Zrak, ki ga vdihavam, je prepojen ž njimi... Najdem jih v novinah, ki jih citam... V razgovorih s tovariši strašijo... V pojavu nepregledne množice inteligentnih ljudi, ki ne izpolnjujejo svojih verskih dolžnosti... V montmartreških nočnih zabaviščih... v tihem režanju mojega duha.. . v nelogični zmešnjavi dogodkov...” “Dobro. Toda ves ta prah ne more zakriti groznega vprašanja vsega človeštva. Vprašanje ostane in lačno išče odgovora... Vse te iztegnjene roke... vse te cerkve imajo gotovo svoj pomen... kakor pomeni, da je pomlad prišla, kadar začno ptice graditi svoja gnezda. Kaj pravi gospod voditelj o tem duševnem stanju, ki ga gotovo sluti v Vas?” “Ponavljam Vam: ubogi gospod voditelj nima nobenega pojma o tem... prav nobenega pojma, pravim!” “Res mislite... ?” “O tem ni dvoma.” “Zakaj mu pa vsega tega ne poveste... čeprav bi ga morda bolelo... ?” “Že v naprej vem, kaj mi bo na to odgovoril.” “In kaj morete postaviti njegovemu odgovoru nasproti?” “Ničesar!... Ostala bova vsak pri svojem”. Roger Maude je še vedno stopical sem ter tja. Mahoma se je ustavil ter pogledal Rolandi naravnost v obraz: “Pa vendar. V eno samo stvar verujem in ta moja vera je neomajna!...” “No torej... ? Pa v kaj?” “V ljubezen... in v Vas!” Dekle je na to bruhnilo v nabrušen smeh. “Kolika ironija!... Vi torej verujete v slamnato bilko in zatajujete njenega božjega Stvar nika!” Rolanda je pokazala na ogromno mesto, na vse kar je doli v nižini trpelo, upalo in molilo: “... in vse to naj bi bila najbolj bedasta zmo-tnjava?... V tem mestu živijo prečudovite duše, ki se iz dneva v dan izpopolnjujejo in dovr-šujejo.” “. . .Mar mislite, da se tako pripravljajo radi praznega, niče.. . radi jame na pokopališču!... Pojdite vendar!... V tem hipu, ko se midva tu pogovarjava, jih je nešteto zatopljenih v češče-nje. .. Nešteto jih je, ki trpijo in sprejemajo svoje trpljenje. .. Nešteto jih je, ki udani pričakujejo bližnjo smrt, v neomajni veri v vstajenje. .. In ves ta duhovni polet naj na koncu z zlomljenimi krili pade v črno jamo? Oh ne!... stokrat... in tisočkrat ne. To vendar ni mogoče”., Roger Maude'je kar zijal pred tem dekletom z dežele, ki si upa prerekati se ž njim, izkušenim Parižanom'. Nenadoma se mu zahoče pri-tirati stvar do viška: “Zakaj naj bi ne bil omogoče ?... Vse je mogoče.” “Ne... to pač nikoli!” “Zakaj pa ne?” “Ker je povsodi v prirodi red. Natančno je določeno, katero sekundo... kateri tisoči del sekunde se bosta križali poti te in one zvezde... Poglejte, tam gori na levi je veliki voz... Že v naprej natančno vem, na katerem mestu neba ga najdem ob vsakem letnem času... Vem, ob kateri uri in do katere višine bo plima narasla na damski obali... Vem, kdaj začno cvetiti mimože... Vem, kdaj si morske ptice delajo svoja gnezda... Vem, kdaj prenehajo peti... Vem, kdaj letijo veliki galebi... Povsod, povsod je določen red... Ves nered pa, vsa prevara, vsa zmešnjava in vsa buda-lost, naj bi bila ohranjena baš za moralni svet, ki im neprimerno večjo potrebo po pravičnosti in soglasju nego fizični...? Hudobneži naj torej nikoli ne dobe zasluženega plačila?” “...Pojdite vendar, gospod Maude... ponavljam Vam, da to ni mogoče! Tam gori je nekdo, ki nas vidi... nekdo, ki nam sledi pri vsakem koraku... ki ve za vsak las na naši glavi... nekdo, ki nas ljubi... nekdo, ki vanj verujem z vsakim svojim dihom!...” Rolanda je dvignila roko, kakor da hoče potrditi tisto Bitje... kakor da ga hoče svečano pozvati za pričo. Bila je lepa, vsa lepa v modrini noči... vsa trepetajoča od kipeče vere pred majhnim meščanskim dvomljivcem... In njena kretnja je izražala njeno misel: “Vidim T ve Tvojih delih... v žuželkah... v zvezdah, s svojimi bornimi telesnimi očmi; toda še vse razločneje. Te vidim s svojimi duhovnimi očmi, razsvetljenimi po sveti veri... . . .In čutim Te!... .. .In tipam Te s svojimi prsti v živi nevidnosti, ki nas obdaja... In Te ljubom iz vsega svojega srca. . . v edinstvu venov, v edinstvu z vsem. človeštvom in neštetimi dušami, ki Te pričakujejo... ki hrepenijo po Tebi in ki vedo, da se ne varajo...” Rolanda se je ozrla v mladeniča in vzkliknila: “Kako Vas pomilujem, da ne verujete!... In kako Vas še bolj pomilujem, da radi tega ne trpite!” Navzlic vsemu je bil Roger zmeden in v rahli ginjenosti — ah... saj vemo natančno, odkod je izvirala — je menil: “Pridite mi torej na pomoč... Pomozite mi spet do vere!...” “Vam naj pomagam?”... “Če ste prava kristjanka, je Vaša dolžnost, da mi daste roko in me peljete, ko sem vendar oslepel. Ali ni nemara Vaša dolžnost, da me popeljete k Njemu, ki Ga vidite in ki Ga jaz —-odkrito povem — ne vidim več...” “Moja dolžnost?”... “Če je kdo na svetu, da me spravi na pravo pot, potem ste to vi... Nikogar drugega ne poznam, ki bi to zmogel...” “Jaz...?” “Da, Rolanda, vi... In samo vi... ki držite mojo dušo v svojih rokah. Ukazujte, in ubogal bom... Recite eno samo besedo... Vi dobro veste; katero... besedo, za katero sem prosjačil pred mesecem dni na noirmoutierskem pomolu... In vaša vera bo moja vera... vaša cerkev bo moja cerkev... vaš Bog bo moj Bog!...” (Nadaljevanje) IX. FILM. n Pogovor z Japoncem (Nadaljevanje) Ko mi drugi buenosajreščani smrčimo v globokem snu, ko odmevajo po buenosajreškem tlaku zadnji trudni koraki ponočnjakov, med drugo in tretjo jutranjo uro, se že polnijo vse dovozne ceste, ki vodijo iz okolice v Buenos dan! Z bičem in vajeti ali pa z modernim vo-zovci, ki dovažajo zelenjavo v buenosaireške tržnice; saj pogoltne buenosaireški želodec preko dva milj ona kil zelenjave in sadja vsak dan! Z bičem i nvajeti ali pa z modernim volanom v drobčkenih rokah skromno sedi kri-vooki Japonec na svojem vozilu ter spe požrešnim tržnicam nasproti! Ko smo se zbudili je že davno spet na svoji “quinti”, kjer zaliva gx’edice, okopava repo, zelje, korenje, ter čisti špinačo, solato in ohrovt nadležnega plevela. In ko se naše marljive buenosajreške slovenske kuharice vračajo iz tržnic, da pripravijo svoji jari gospodi tečno kosilo, večkrat ni v sanjah ne pomislijo, da so sočno solato, zalivale srage neumornega japonskega quinte-ra.... Trezen, delaven, pošten in skromen je japonski priseljenec v Argentini, da mu ga ni para. Zato pa tudi uspeva vzlic vsej krizi. Kajenja, alkohola, igranja, pretepa, takorekoč ne pozna. Kakor bomo pozneje videli, Japonec v svoji stari domovini nikakor ni tako obilno oblagodarjen s temi čednostmi kot japonski izseljenec v Argentini. Kakor da bi pošiljali Japonci samo cvet svojega naroda v Argentino ! Saj je šele pred tedni šla skozi argentinsko časopisje vest, da se je prvič odkar se Japonci naseljujejo v Argentini, znašel Japonec pred argentinskim kazenskim sodnikom, vsled kradeži ali ne vem več vsled česa. Za japonskega konzula v Argentini je bilo to tako presenečenje, da je zaprosil argentinske oblasti, naj mu zločinca izročijo, da ga s prvo ladjo pošlje nazaj na Japonsko. Argentinske oblasti so se kajpak vrlo čudile občutljivemu japonskemu diplomatu ali niso mogle ugoditi njegovi nenavadni želji. Japoncem, se danes v njih kulturnosti dogaja isto kar sem pred skoro 25 leti opazoval na Češkem: Japonci imajo danes toliko izobražencev, da ne morejo nuditi vsem primernega kruha, prav kakor sem opazoval na Češkem pred pet in dvajsetimi leti. Na Češkem so se že takrat dogajali tisočeri slučaji, da je kmet poslal svojega sina študirat gimnazijo, realko, učiteljišče, trgovsko akademijo i. t. d., po dovršeni maturi pa ga je vzel zopet domov in mu dal v roke vile in plug. Japonci v Argentini so vseskozi pismeni in znanjaželjni ljudje, čemur je najboljši dokaz njihov buenosajreški časopis “Argentin Djijo”, ki izhaja 2 krat tedensko na 6 straneh ter ima preko 4.000 naročnikov in , je pred par meseci obhajal 10 letnico svojega obstoja. Seveda so si morali črke in stavce privesti z Japonskega. Ni se čuditi ako imamo v Argentini tako nljudne japonske natakarje. Saj je marsikateri izmed njih sedel pred maturitetno izpra-ševalno komisiji predno je odšel iz domovine po svetu! Pred tedni sem bil v glavnem provincial- Argent i n s ki filmi PIŠE FRANC DALIBOR •0-«iW-0'«a»0«W'0«H»-0-«H»0'«H»-0'^B»’0'«M'0'«M»-( nem mestu La Plata ter se v poslovnih zadevah spoznal z Japoncem gosp. Kuriki-jem. Študiral je pravo na univezi v Tokio ali kakor za mnoge njegove rojake, tudi zanj ni bilo primernega zaslužka in kruha v domovini in prišel je pred 15 leti v Argentino, ter v neki buenosajreški kavarni začel svojo ka-rijero kot “lavacopas” — pomivač čaš. Danes je lastnik ene najsolidnejših in najlepših kavarn v La Plati, ne takšne kjer bi frfotale nočne veše ter bi noč spreminjali v dan, marveč kavarne, ki je zbirališče laplatskih akademskih krogov, vseučiliških profesorjev in slušateljev. Mladi mož zasluži, da ga akademski sloji podpirajo. Z brezprimerno rezkostjo obvlada angleščino, gracijozno govori francoščino, nemščino klati precej dostojno, s španščino pa se igra tako dovršeno, da bi človek rekel, to je čistokrven “criollo”, ako bi ga ne izdajala njegova fizijognomija. Je že tako, da se narodi, katerih jeziki so posebno težki (in kateri je težji od japonščine ter kitajščine), igraje priučijo tujim jezikom. Izmed beloplemencev imajo gotovo Rusi najtežji jezik. Ko sem pred leti bival v Nemčiji po raznih penzijonatih, kjer skoraj nikjer ni manjkalo ruskih študentov, je Nemcem kar sapo jemalo, ko so videli, kako dovršeno so si ti ruski “barbari” prilastili njihov jezik. Pri sinovih malih narodov tudi lahko opazuješ kako lahktotno si prisvajajo tuje jezike. Slovenci slovimo kot poligloti. Pa tudi pri malih narodih evropskega severa Holandcih, Dancih, Švedih in Norvežanih sem videl, da njih količkaj naobraženi sinovi navadno dovršeno obvladajo angleščino in nemščino, francoščino pa tudi precej dobro. Ali vrnimo se k našemu g. Kuroki-ju. Ta rumenokožec je v Argentini tako napredoval, da pošilja svojo deco študirat na Japonsko ter vsako tretje leto tudi sam poleti v staro domovino na izlet. Žena mu je seveda tudi Japonka. Z belokožo ženo se Japonec nerad poroči, pač pa se Japonke bolokožcev nikakor ne branijo. Dolgo v pozno noč sva kramljala z visoko-naobraženim Japoncem ter. srebala pristni japonski čaj, očvrščen z japonskim riževim žganjem, ki ga je prinesel lansko leto ko se je vrnil iz Japonskega. Kar sem slišal iz ust tega vrlega sina iz carstva vzhajajočega solnea je romalo urno v mojo bilježnico, in iz teh zpiskov je nastal dobršen del pričujočega filma. ** * Govoril mi je japonski kavarnar: “V Evropi in Ameriki se ježijo ljudem lasje pred preplavo japonskih industrijskih izdelkov. Neverjetno nizke cene najrazličnejših izdelkov onemogočajo vsako konkurenco. Kolesarjem na znanje, da prihajajo v Argentino japonska kolesa po 18 pesov ali sto osemdeset dinarjev, vključeno prevozne stroške, ki jim pa argentinska carinarnica natrpa kar 75 pesov carine. Električne svetilke nudimo Japonci po 10 cts. komad, pneumatike za bicikle po 80 cts. komad; japonske žepne ure, pošiljajo po svetu kar na kile, in sicer kila postavljena v Argentino, brez carine, okrog 12 pesov. Ako računamo, da gre 12 žepnih ur na en kg. stane ena ura en peso, deset din., ali malo več kot tucat škatelj žveplenk. V tekstilni industriji smo vrgli iz sedla vse konkurente vkljueivši Angleže. Umetne svile je Japonska proizvajala 1. 1924 za 4, leta 1932 pa že za 54 milijonov funtov šterlingov. Odkod ta čudež? Japonski delavec vam da odgovor, ki pač dela mnogo ceneje kot evropski ali ameriški. Vzlic temu je mezda za japonskega delavca popolnoma zadovoljiva, ako pomislite njegove skromne potrebe in zahteve. Japonsko industrijsko delo se nahaja do treh petink v rokah žensk, ter je večinoma domače delo ali pa delo malih obratov Preiskujmo malo. Japonski delavec, ki je rodbinski oče ter vodi svoje gospodinstvo zasluži mesečno kakih 72 yenov. Japonski yen je vreden po današnjem kurznem stanju natančno 1 argentinski papirnati peso. Začetkom junija 1934 je zahtevala argentinska “Banco de la Naeion” 1.03 pesov z 1 yen. Njegova žena si zasluži s pospravljanjem in čiščenjem sob premožnejših ljudi ali s pranjem 10 yenov mesečno. Za-jutrek, ki sestoji iz neoslajenega čaja, miso-širu, to je fižolova juha ter neizogibnega ra-diča, stane za vso rodbino okrog 40 sen (1 .yen = je 100 sen). Otroci gredo nato v šolo ter vzamejo seboj vrečico kuhanega riža. Japonska šola ima mnogo učnih ur in malo počitnic. Stroške za šolske potrebščine: knjige, zvezke i. t. d. nosi oče ter znašajo za vsakega otroka povprečno 1 yen mesečno. Ob 6 zjutraj je japonski delavec že na svojem delu, in dasi uradni urnik znaša 10 ur na dan, dela skoro vsak japonski delavec 11 ur. Vožnja v vedno prenapolnjenih tramvijah ga stane 10 sen. O poldne se delavec ne vrača na dom, marveč mu tovarniška uprava tekom enournega odmora v svojih kantinah nudi obed za nakupno ceno. Jedilna lista je silno enostavna: neizogibni riž, krompir, radič in čaj; ali pa riž, riba in čaj. Tak tovarniški obed stane japonskega delavca 20 sen. Žena doma o poldne ne kuha,, temmanj ker o poldne tudi otroci ne pridejo iz šole domov,ter zavžije ostanke ter kakšne sladkarije. Slaščice igrajo v japonskem gospodinjstvu važno ulogo, in jih vsaka delavska rodbina potroši na mesec najmanj za 6 yen-ov. Po delu gre vsak japonski delavec v javno kopališče. Pet šenov stane kopelj v topli vodi, 5 šenov masaža kopalniškega uslužbenca. Kopanju se noben japonski delavec ne odreče. Šele zvečer se znajde zopet cela družina pri domačem ognjišču. Večerja obstoji iz riža, kuhane ribe ali pa krompirja, zelja in čebule. Mesa japonski de-Ivec takorekoč ne pozna. Stroški za dnevno prehrano ene delavske rodbine znašajo povprečno poldrugi yen. Radio je pri delavstvu le prav malo razširjen. Dasi so pristojbine nizke, priglasitev 1 yen, mesečna taksa 75 šenov, je doslej na Japonskem samo 1,200.000 radio-slušalcev. (Nadaljevanje) Ob tem pogledu je prevzelo Storžka toliko in nepričakovano veselje, da ni prav nič manjkalo, da bi padel v omedlevico. Hotel se je smejati, hotel jokati, hotel povedati kopo stvari, a je le zmedeno brbral in ječal odsekane besede brez vsake zveze. Končno se mu je posrečilo, da je spravil iz sebe vzklik veselja, razširil roke in se vrgel starčku okoli vratu ter začel vpiti: “Oj, moj očka, moj očka! Končno sem vas le našel! Zdaj pa vas ne zapustim več, nikdar več, nikdar več, nikdar več!” “Kaj vidijo moje stare oči prav?” je odvrnil starček in si pomencal oči. “Tedaj si res ti, moj dragi Storžek?” “Da, da, da, jaz sem, prav jaz, res sem jaz! In vi ste mi že odpustili, kaj ne? Oj, očka moj, kako ste dobri! A jaz, jaz pa... O, če bi pa vedeli, koliko neprilik in nezgod se je zbralo nad mojo glavo in kaj vse sem doživel Mislite na oni dan, ubogi očka, ko ste prodali svojo suknjo in mi kupili abecednik, da bi hodil v šolo, in sem šel gledat lutke in lutkar me je hotel dati na ogenj, ko je kuhal praženega mrkača, in mi je dal zato pet zlatih novcev, da bi jih nesel vam, a sem srečal Lisico in Mačka, ki sta me peljala v gostilno Pri rdečem raku, kjer sta žrla ko volka, in sem šel dalje in srečal razbojnike, ki so tekli za mano, jaz naprej, oni zadaj in jaz še naprej, dokler me niso obesili na vejo starega hrasta, kamor je poslala pome Deklica z modrimi lasmi kočijo, in zdravniki, ko so me preiskali, so koj rekli: “Če ni mrtev, je znamenje, da je še vedno živ” in potem sem se zlagal in nos mi je tako zrastel, da nisem mogel z njim skozi vrata, in zato sem šel z Lisico in Volkom, da bi zakopal štiri zlatnike, ker enega sem potrosil v gostilni, in papagaj se mi je smejal in namesto dvatisoč novcev nisem dobil nič več in ko je izvedel sodnik, da sem okraden, me je vtaknil v keho, da je dal tatovom zadoščenje, in od tam, ko sem šel, sem videl lepo češuljo grozdja na polju in sem se ujel v skopec in kmet mi je po pravici nadel pasji ovratnik, ker sem bil za čuvaja pri kurniku, in je spoznal mojo nedolžnost in me je izpustil in kača, ki se ji je kadilo iz repa, se je začela smejati in ji je počila žila na prsih in tako sem se vrnil v hišo lepe Deklice, ki je umrla, in golob me je videl jokajočega in je rekel: “Sem videl tvojega očka, ki je tesal barko, da bi te prišel iskat”, in jaz sem rekel: “O, če bi imel tudi jaz jadrne peroti,” in on mi je GLINICA DENTAL DE PLATA CARLOS PELLEGRINI 311 esq. SARMIENTO Sprejema vsak delavnik od 9—11.30 in od 14—18 Delamo brez bolečin. Iz-diranje zob brez bolečin $ 2.—. Zlate krone 22ka-ratne $ 14.—. Garantirano celotno zobovje. Brezplačna posvetovanja. Samo prvovrstno in garantirano delo. Naročniki dobe 10 o|o popusta, če se izkažejo pri ordinaciji z zadnjo številko našega lista. STORŽEK Po LORENZINI — LOVRENČIČU ekel: “Hočeš iti z mano k očku?” in jaz sem ekel: “Magari, a kdo me ponese?” in on je ekel: “Jaz te ponesem,” in jaz sem mu rekel: :Kako?” in on mi je rekel: “Skobali se mi na hrbet,” in tako sva letela celo noč in potem so mi rekli ribiči, ki so gledali proti morju: “Tam je ubog človek v barki, ki se potaplja,” in jaz sem vas oddaleč spoznal kar hitro, ker mi je povedalo srce, in sem vam mahal, da bi se vrnili na obrežje...” “Tudi jaz sem te spoznal”, ga je prekinil Pe-pek, “in rad bi se bil vrnil na obrežje, a kako to napraviti? Morje je bilo grobo in neki val mi je polomil barko. Tedaj je grozovit Morski volk, ki je bil tam blizu in me je opazil v vodi, nagloma priletel k meni, iztegnil jezik, me celega zgrabil in me požrl ko mali kruhek iz Železnikov”. “In koliko časa ste že zaprti tu notri?” je vprašal Storžek. “Od onega dneva dalje, dve leti bo kmalu; dve leti, Storžek moj, ki se mi zdita dve večnosti !” “In kako ste se preživljali? Kje ste dobili svečo? In vžigalice, da ste jo vžgali, kdo vam jih je dal?” “Vse, vse ti povem. Vedeti moraš, da je ona nevihta, ki je razbila mojo barčico, potopila tudi veliko trgovsko ladjo. Mornarji so se vsi rešili, a ladja se je pogreznila na dno in Morski volk, ki je imel oni dan izvrsten tek, je prvo pogoltnil mene in potem še ladjo. “Kako? Je pogoltnil vso naenkrat?” je vpra šal začudeno Storžek. “Vso naenkrat; samo jambor je izpljunil ki mu je ostal med zobmi ko tirja. V mojo srečo je bila ladja otovorjena s konzerviranim mesom v stanjolskih škatlicah, z bisköti ali prepečencem, z vinom v steklenicah, s suhim grozdjem, s kakaom in kavo, s sladkorjem, z lojenimi svečami in z vžigalicami. Z vso to božjo dobroto sem se mogel prehraniti dve leti, a danes sem že pri koncu; v shrambi nimam ničesar več in sveča, ki jo vidiš prižgano, je zadnja, ki mi je še ostala.. “In potem?”... “Potem, dragi moj, ostaneva oba v temi.” “Tedaj, očka moj”, je rekel Storžek, “ni, da bi še zgubljala čas. Misliti morava na to, da cim prej zbeživa...” “Zbeživa?... Kako?...” “Skozi usta Morskega volka in se vrževa v morje in odplavava...” “Dobro govoriš, dragi Storžek, a jaz ne znam plavati” “Kaj zato!... Na moj 'hrbet se spravite ko jezdec in jaz, ki sem dober plavač, vas prenesem zdravega in nepoškodovanega na obrežje.” “Prazna želja, dragi moj!” je odgovoril Pe-pek, stresel glavo in se žalostno nasmehnil. “Kaj se ti zdi mogoče, da bi imel lutek, ki je komaj meter visok, kakor si ti, toliko moči, da bi me prenesel plavaje do obrežja?” “Poizkusite in videli boste! V vsakem slučaju bova, če je pisano na nebu, da morava umreti, imela veliko tolažbo, ko umreva v objemu drug drugemu.” Nič drugega ni rekel Storžek, le svečo je vzel v roko in gredoč naprej, da bi svetil, je bodril svojega očeta: “Kar za mano, očka, in nič se ne bojte!’’ Tako sta hodila lep kos poti m sta prehor dila ves želodec Morskega volka. Ko pa sta prišla do požiravnika, sta se ustavila, da bi si ogledala izhod in počakala ugodnega trenutka... Vedeti je treba, da je Morski volk, ki je bil zelo star in imel naduho ter srčno hibo, bil primoran spati z odprtimi usti. Ko se je priplazil Storžek na zgornji rob goltanca in je pogledal skozi ogromna, na široko odprta usta, je videl zunaj lep kos zvezdnatega neba in čudovito mesečino. “Zdaj, zdaj je pripraven trenutek,” — je zašepetal, obrnivši se k očku. — “Morski volk spi kakor polh, morje je mirno in svetlo je ko podnevi. Kar za mano, očka, in kmalu bova rešena!. ..” • ■ - ----—- ---------e- —- Splezala sta pošasti iz goltanca in dospevši v ogromna usta, sta začela po prstih hoditi po jeziku, ki je bil tako dolg in širok ko kaka steza med gredami v vrtu. Že sta bila na robu in se pripravljala, da bi se skokoma zagnala v morje in zaplavala, ko je, v najlepšem trenutku, Morski volk kihnil in povzročil tak sunek, da sta Storžek in Pepek odskočila in priletela znova na dno pošastnega želodca. Ob silovitem padcu je sveča ugasnila in oče in sin sta ostala v temi. “In zdaj?...” je vprašal Storžek resno. “Zdaj, otrok moj, sva lepo zgubljena.” “Zakaj zgubljena? Dajte mi roko, očka, in glejte, da se vam ne spodrsne!. ..” “Kam me pelješ?” “Znova morava poizkusiti! Za mano in nič se ne bojte!” Ko je to rekel, je zgrabil Storžek očeta za roko in hodeč po prstih, sta se družno vzpenjala po goltancu morske pošasti in ko sta prehodila jezik, sta se zagnala še čez tri vrste zob. (Nadaljevanje) Klavnica — Prekajevalnica — Tovarna klobas — Zaloga masti TICHY JOSE Trellier 2251-53. U. T. 68 Mataderos 429 Tovarna: Prodajalna: Calle 25 de Mayo 758. U. T. 31 Retiro 4823 Podružnice: Avda. Leandro N. Alem 822 Cabildo 1386 (Belgrano) U. T. 73 - 3570