R e š i t e v II. vprašanja sa 2. dkrajni učiteljski zlor v Planini dne 20. in 21. septembra 1871. Kakošen naj bode učiteljski zbor v duševnem in telesnem obziru. nV druibi je moi in napredek!11 V Ze narava nam je mogočni perstokaz, da se enako združujc z enakim. Vsa priroda je pri vstvarjenji resnico tega prizadetja vtemeljila in neprenehaje to še vedno dokazuje. Človek, sin prirode, po milosti stvarnikovi postavljen za vladarja sveta, moral je ludi svoj delež onega hrepenjenja po združevanji sprejefi, in vcepljen mu je tudi res ta nagib korenito v njegovo življenje. Nibče ne raore omajati tega čutila, — čutila skupnosti. Zategadel se je človek od nekdaj družil s človekom, sosed s sosedom, družina z družino, naselniki s srenjo, in pozneje narod z narodom. Tukaj je iskati vira moralične moči, po kteri je človeška družba orjaško razcvetla. Le po skupnem sodelovanji so starodavni narodi napredovali duševno in telesno. Skušnje vsakdanjega življenja, pozvedbe, opazke, tudi nezgode samcev, kakor tudi celega naroda nakupičile so se v nezmerne zaklade. Rodoljubni človek razverstil si je velikansko gradivo na več delov, da si je olajšal spregled nabranih vrednosti in dosegel po naravi mu odločeno vladarstvo čez ožji svet. Na kupe zložene pridobitve človeškega uma množile so se od veka do veka, in dau danes nič msnj ti zakladi ne bogate, vsaj sleberni donaša v ta ulnjak pozvedbe svojega nikdar mirujočega uraa. Duševno je tedaj človek že davno bil združen s svojim tovaršem. Moralična vez že davno oklepa enakomisleče glave in enakočuteča serca. Le pred javnostjo niso iraela taka društva telesne veljave, kar je pa moralični moči ravno tako potreba, kakor zdravemu umu zdravega telesa za izveršitev njegovega sklepa in namena. Postala so društva, in da so se postavno vstanovila, dala je nam vlada dne 15. nov. 1867 društveno postavo, ki smo jo vsi z radostjo sprejeli in se je radi poslužujemo deržeči se svojega gesla: ,,V družbi je moč in napredek". ^Kaj je toraj pojem društva in društvenega zborovanja", je z omenjeno besedo nekoliko že pojasnjeno. (Kakošen naj bode društveni zbor, naj poskusim v naslednjem razodeti.) Društvo postavi si namen, in doseči ta namen je naloga vsem družbenikona, ki po svoji individualni moči prevdarjajo vsem enako važen prcdmet, ter skupno presojujejo, vspehe v celoto povežejo in ž njimi poljubno razpolagajo. Tako se naglo doverši, kar bi samec po dolgem trudu še Ie dosegel. Obsežek vspeha inora po večem številu sodelavnih faktorjev tudi veliko veči biti. Važnost združevanja je toraj jako ponienljiva in velika, in ne sme se je prezirati. A ne samo telesna vdeležba že zadostuje pojemu združevanja; treba je, da se društveni namen z vso dušno močjo pospešuje ter k rešitvi napotuje. Tira hitreje se pa to izpeljuje, čim bolj zdrav duh živi med družabniki, čim bolj je reprezentovana duševna zrelost, bistroumnost ali inteligencija med njimi. Združijočih se udov perva dolžnost je, bistriti si svoj um, nabirati si zrele tvarine, ter z oboroženim umom stopiti v boj, da je zmaga sijajna in slavna. In kdor se izobražuje, kuje si najboljše vojno orožje, ktero inu ne bode nikdar odreklo. Na vojnem polji navdušuje pogum in serčnost načelnikova vso četo. Mogočno poteguje seboj neodločneže in jih stori hrabre. Enako učinijo zbori navdušenost za stvar, po družnikih zastopano. Xikdar človeka tako k delavnosti ne nagibuje, kakor če vidi, da se njegovi tovarši poganjajo z vso gorečnostjo in bistrouiiinostjo za društveni poklic. V persih vseh pričujočih razlega se mogočno spodbudajoči glas: ,,Zadosti je dušnega spanja, naprej, naprej naj hili tvoj um"! In kdor tega svarila v seicu ne bode pustil nikdar vtibniti, ta ne bode duševno zaostal, povzdignil se bo in stopil v versto pervih poganjalcev. Ko si društvo na ta način izverstnih moči pridobi, bode tudi društveno delovanje navdajala bistroutnnost ia duševno zrelost. Zbor bode nujni uzor! Če kdaj, tako je treba zdaj, ko mlada rastlina nove šolske ustave čverste korenike poganja in se po svojeni zdravem živelju sme nadejati krepkega debla z najplodonosnejim verhonr, z največo navdušenostjo zastopati na perutih prostosti razvijajočega se šolstva. Vsaka merzlota in malomarnost bi spodkopala in razrušila temelj velikanskemu poslopju, kterega zidati imamo mi čast in sveto nalogo. Izročen nam je voz do sijajne prihodnosti; kdo toraj ne bode s krepko roko, z vnetim sercem prijel za oje, ter poraagal krasni voz po začetem tiru voditi ? Navdušenost je najkrepkejši jez proti surovim napadom sovražnih tnoči, ki se trudijo staro stališče zaspane preteklosti zopet vterditi, ki bi menda še bolj žalostno bilo, nego poprej. Da se toraj onim protivnim žugajočim časom kot skalnata falanga (Vojna versta) zoperstavimo, treba je silno, in čas to od nas tirja, da si učitelji in šolski prijatelji goreče pod roke primejo in se tega oklenejo, kar se je do sedaj z velikimi težavami pridobilo. Xavdušenost naj nas veže toraj na društvo, naj nas žene k zboru, naj nas vodi pri razgovorih, pri sklepih, naj odžene vso omabljivost in plašljivost, kedar gre izpeljavati društvene namere ia vredbe. 19* Jutranja nra, zlata ura! pravi pregovor. Mi pa redemo: zborova ura, zlata ura! Vsaj je vse, kar se pri zboru objavlja, največe vrednosti, ker postane duševna lastnina vseh nazočih. Naj se toraj pri zboru izprazne košarica najbolj preskušenih pozvedeb, najbolj vspešnib sredstev za podučevanje, najkoristniših resnic. Kolikor več tako vrednih doneskov se nakupiči pri taki priliki, toliko veči in bogatejši je delež slehernega društvenika; vsak duševni pridobitek je pa boljše bogastvo, nego minljivo telesno ali materijalno premoženje. In če po svetnetn blagu tako poželjivo roke spenjamo, ali naj bi ne odpirali dragih zakladov človeskemu umu, ki hrepeni vedno po duševni hrani. Vsak trenutek zbora naj deležniku korist prinaša, in on naj skupno pazi, da se mu nobeno zernce ne zgubi; ssborovanju odločeni čas porabil se je kot zlati čas. (Konec prih.)