20 Intervju: ANDREJ GOGALA Pogovarjal se je: Slavko Polak Dr. Andreja Gogalo naravoslovci po- znamo kot izvrstnega entomologa, ki se poklicno ukvarja z dvema velikima skupinama žuželk, in sicer s stenica- mi (Hemiptera: Heteroptera) in divji- mi čebelami (Hymenoptera: Apoidea). Objavil je 35 izvirnih znanstvenih član- kov ter prav toliko kratkih znanstve- nih prispevkov in strokovnih člankov. Zaposlen je v Prirodoslovnem muzeju Slovenije kot višji kustos v kustodiatu za nevretenčarje. Je častni član Sloven- skega entomološkega društva Štefana Michielija in že dolga leta urednik re- vije Acta entomologica slovenica. Andrej, prihajaš iz entomološke, biolo- ške družine. Pa vendar, kakšni so bili tvoji entomološki začetki? Samih začetkov se pravzaprav ne spomi- njam dobro. V entomologijo me je uvedel oče, ki se je ukvarjal s fiziologijo žuželk. Za poskuse je potreboval stenice ali me- tuljčnice (mrežekrilci), in ko jih je šel is- kat, me je vzel s seboj. Talne stenice sva iskala pod Šmarno goro ali ob Savi, po zelene smrdljivke je bilo treba na Primor- sko, po metuljčnice včasih tudi na Krk. Sam sem začel z zbiranjem metuljev, a to je bilo bolj kratkega daha. Nekoč sem od- kril škatlo z ostankom očetove zbirke ste- nic; večina njegove zbirke, ki je bila shra- njena v alkoholu, se žal ni ohranila. Med ohranjenimi suho prepariranimi primerki je bilo nekaj zelo zanimivih vrst, na pri- mer krhlikove sloke stenice, ki jih je prvi opisal Scopoli. Tudi sam sem začel zbirati stenice in na mnogih izletih v naravo mi je oče pri tem z zadovoljstvom pomagal. Prve članke o slovenski favni stenic sva objavila v soavtorstvu. Z očetom Matjažem sta pripravila in objavila pregled favne stenic. Našel in opisal si celo novo vrsto stenice Platycranus boreae. Ali je seznam fav- ne stenic Slovenije bolj ali manj dokon- čen in ali so odkritja novih vrst stenic v Sloveniji še mogoča? Seveda, še vedno se najdejo nove vrste. Nekatere prihajajo z juga zaradi toplejše- ga podnebja, med stenicami pa je v Evro- po zanesenih vedno več vrst, ki se hitro širijo kot invazivne tujerodne vrste. Sam ne lovim več kaj dosti; večino novih vrst najdejo amaterski naravoslovni fotogra- fi in entomologi, ki mi pošljejo slike ali primerke v določitev. Stenico burjevko (Platycranus boreae) sem našel na Lipni- ku na Kraškem robu. Tedaj je veljalo, da so po Sredozemlju raztreseno prisotne različne vrste tega rodu in po primerjavi s sorodno ukrajinsko vrsto sem naše pri- merke opisal kot novo vrsto. Kasneje so ruski entomologi v reviziji rodu mnogo vrst združili v eno samo in tudi naša je postala le sinonim vrste, prvič opisane v Franciji. Vprašanje pa je, kaj bo prinesla prihodnost. Nedvomno so populacije lo- čene vse od konca zadnje poledenitve, ko so gozdovi v Sredozemlju prevladali nad stepskimi habitati in izolirali preostala travišča. Ali so razlike, ki so se od tedaj pojavile med populacijami, dovolj veli- ke, da jih lahko obravnavamo kot ločene vrste, je seveda pogosto le stvar osebne presoje. Doktoriral si iz biologije na Univerzi v Ljubljani. Kaj je bila tvoja raziskovalna tema? Naslov moje doktorske disertacije je bil Divje čebele Slovenije: favnistična, biogeografska in ekološka analiza. Da bi čim bolje spoznal favno čebel Slovenije, sem tedaj med sezono od zgodnje pomla- di do poznega poletja ob ugodnem vreme- nu nekajkrat na teden odšel na različne konce države in pri tem prevozil veliko kilometrov. Kaj te je vodilo, da si opustil področje raziskav stenic in se osredotočil na divje čebele? Spomnim se, da sem že kot otrok nekoč v Bohinju, ko sem si ogledoval neke ra- stlinske ose, dejal, da se bom, če bom kdaj namesto stenic izbral drugo skupi- no žuželk, ukvarjal s preučevanjem os. O tem, da poleg domače medonosne čebele obstaja še množica drugih vrst čebel, ve- činoma samotarsko živečih, se mi tedaj ni niti sanjalo. Ko so starši kupili vikend na Krasu, pa sem med sprehodi odkril gnezdišča divjih čebel in opazoval zani- miva dogajanja v njih. Hotel sem vedeti, za katero vrsto gre, zato sem si v Prirodo- slovnem muzeju ogledal zbirko zdravnika Evgena Jaegra in v njej našel tudi vrsto, ki sem jo opazoval. Nato sem na eni sami njivi detelje v Brestovici pri Komnu ujel nekaj raznolikih samotarskih čebel, eno z oranžnordečimi dlakami, drugo z modro- zelenim kovinskim leskom in veliko glavo, tretjo z … Odkril sem veliko raznovrstnost V kočevskih gozdovih z ruskim entomologom dr. Andrejem Popovim, junij 1994. (foto: Matija Gogala) Andrej Gogala za domačo delovno mizo v Lukovici pri Brezovici, 9. november 2017. (foto: Slavko Polak) 21 čebel, ki pritegnejo tudi z estetskega vidi- ka. Začel sem jih določevati, zato pa sem moral najprej zbrati primerno literaturo. Hodil sem po knjižnicah in kopiral članke in knjige, naročal kopije iz tujine … Danes se veliko tega najde na spletu, takrat pa je bilo treba vse dobiti na papirju. Lani si v reviji Prirodoslovnega muzeja Slovenije Scopolija objavil pregled slo- venske favne zlatih os (Chrysididae). Ali pripravljaš podoben pregled še ka- ke družine kožekrilcev? Letos sem obdelal še slovenske ose mra- vljarice (Mutillidae), novih skupin pa se ne bom več loteval, saj za dobro poznava- nje vsake izmed njih potrebuješ veliko ča- sa, izkušenj in literature, da si lahko vsaj za silo gotov v določitvah. Dobro bi bilo obdelati še druge družine čebel, podob- no kot sem taksonomsko in favnistično obdelal znoske (Megachilidae), a v vsaki izmed njih je še kakšen taksonomski pro- blem. Denimo, ali so pomladne in poletne generacije neke vrste čebel, ki se med seboj rahlo razlikujejo, v resnici sorodne vrste ali gre le za dve generaciji iste vrste? Menda je pik os mravljaric rodu Mutilla izjemno boleč. Ali si si pri svojem »na- dlegovanju« divjih čebel in os že pri- služil kak nepozaben pik? Načeloma so piki samotarsko živečih vrst za človeka manj boleči kot piki družbeno živečih os in čebel. Družbeno živeče vrste morajo svoja velika gnezda z zalogami hrane in ličink braniti tudi pred velikimi živalmi, kot so sesalci. Majhna gnezda sa- motarskih vrst nimajo toliko hrane, da bi bila zanimiva za velike živali. Braniti jih morajo le pred drugimi žuželkami, za te pa ni treba toliko strupa. Med lovljenjem čebel z mrežo sem po navadi v mrežo vta- knil tudi glavo, ko sem si jih ogledoval ali sesal v vpihovalnik. Zgodilo se je, da me je kakšna pri tem pičila v nos. A pri tem nisem občutil kakšne posebne bolečine. Mravljarice me nikoli niso pičile; poročila o bolečih pikih mravljaric, se mi zdi, pri- hajajo iz Amerike, od tamkajšnjih vrst. Pri raziskavah divjih čebel se poleg s favnistiko veliko ukvarjaš tudi z ekolo- gijo in sociobiologijo teh žuželk. Kako izgleda praktično delo na terenu? Kar se ekologije tiče, sem preučeval pred- vsem hranilne rastline posameznih vrst. Mnoge samotarske čebele zbirajo le pelod rastlin iz določene družine ali rodu, nekaj celo pelod ene same rastlinske vrste. Na- vade nekaterih vrst še niso bile poznane. Tudi načini gnezdenja in materiali, ki jih uporabljajo pri gradnji gnezd, so različni. Na terenu si moraš zapisovati opažanja, pri tem pa moraš vsaj za silo poznati tudi rastline. Praktično delo pri sociobiologiji pa je bilo moje opazovanje gnezd vitkih čebel grintovčank (Halictus scabiosae), ki imajo zelo zanimive družbene odnose. Samice prezimijo v gnezdu, v katerem so se izlegle v prejšnjem letu, in ga spomladi obnovijo. Sprva so odnosi med njimi ena- kovredni, a ena izmed samic si sčasoma pribori vodilni položaj. Postane funkci- onalna matica, straži gnezdo in odlaga jajčeca v nove celice, ostale pa letajo po hrano. Ko se izležejo prve delavke, mati- ca iz gnezda prežene svoje sestre. Te si morajo zato najti novo domovanje. Moja opazovanja so pokazala, da le redke iz- med njih izkopljejo nov rov v tla. Druge letajo od rova do rova in poskušajo priti vanje. Večinoma jih matice ne spustijo v rove, a vsak nov rov ima že na začetku več sostanovalk. Brezdomke torej med novo izkopanimi rovi lahko najdejo svoje me- sto. Opazovanje gnezd je potekalo tako, da sem ležal v bližini in strmel v luknje. To je včasih delovalo hipnotizirajoče, tako da sem težko ostal buden. Poznamo te tudi kot dobrega fotografa žuželk. Veliko si objavljal zlasti v revi- jah Proteus in Kras. Dolgo si vztrajal pri klasičnih diapozitivih. Predvide- vam, da si se vendarle vdal v digitalno usodo. Ali se motim? Kako hraniš dra- gocene posnetke? Seveda, ko v trgovinah nisem več dobil filmov, sem si kupil digitalni fotoaparat. Vendar sem se odločil za takega, ki je lažji; boljši digitalni aparati so zame pretežki, da bi jih nosil v nahrbtniku po terenu. Pri digitalnih fotoaparatih me moti, da pogo- sto povsem zgrešijo osvetlitev z bliskavi- co. Klasični aparat je meril odboj svetlobe s filma, to pa tu ni mogoče. Seveda takoj vidiš rezultat in lahko nastaviš korekci- jo, a medtem je lahko čebela, na primer, že odletela in nimaš dodatne priložnosti. Slike hranim na starem računalniku, ki ni povezan v omrežje, in na zunanjem trdem disku, občasno jih zapečem tudi na CD. Si tudi avtor knjižnih monografij, kot je na primer Kamen, voda, sonce in veter, ter soavtor knjige Spoznajmo soline ter drugih. Nedavno smo v našem biltenu predstavili knjigi Čebele Slovenije in Čmrlji v Sloveniji. Ali lahko pričakuje- mo še kaj podobnega? Težko. V Sloveniji ni nobene založbe, ki bi izdajala izvirna naravoslovna dela, na razpisih za sredstva pa tudi ob odobritvi dobiš vedno manjšo subvencijo. Moral bi izdajati knjige v samozaložbi, a če bi hotel kakšno knjigo prodati, bi moral ustanoviti podjetje. Sicer pa sem že izdal tiste knji- ge, ki sem jih nameraval, drugih nimam v načrtu. Katera je tvoja »naj« živalska vrsta? Taka odločitev je težka, a če že moram, bi se verjetno odločil za čebele grintovčan- ke, katerih zanimivo družbeno življenje sem opazoval. Danes so ogrožene tako kot večina divjih čebel. Takih gnezdišč kot ne- koč ne videvam več, le še posamezne pri- merke. Kras se zarašča, cvetoči travniki izginjajo, z njimi pa tudi večina vrst čebel. Tako botaniki kot zoologi se srečujemo s tujerodnimi in invazivnimi vrstami. Kako je z invazivnimi vrstami pri ste- nicah in kožekrilcih? Med stenicami je pri nas že precej tuje- rodnih vrst, priseljenih iz Amerike ali Azije. Prva je bila platanina čipkarka (Corythucha ciliata), pred leti se je pri- selila storževa listonožka (Leptoglossus occidentalis), najnovejši priseljenec je azijska marmorna stenica (Halyomorpha halys), ki je v Novi Gorici že pogosta. Obe- tamo si lahko precejšnjo škodo v sadjar- stvu; ker te stenice jeseni iščejo zavetja za prezimovanje v hišah, pa so lahko na- Andrej se med proučevanjem divjih čebel le-tem včasih pridruži v svoji mreži. (foto: Matija Gogala) Andrej ob zagovoru doktorske disertacije na lju- bljanski univerzi. Z desne so v komisiji dr. Narcis Mršić, dr. Kazimir Tarman in dr. Paula Durbešić iz Zagreba. 16. maj 1997. (foto: Matija Gogala) Andrej med pregledom ulova v svoji sesalki – vpi- hovalniku. (foto: Matija Gogala) 22 dležne tudi stanovalcem. Nekaj tujero- dnih vrst os grebač je pri nas povzročilo izumrtje sorodnih domorodnih vrst, saj so zasedle njihove ekološke niše. Pred kratkim sem v pregled in določitev do- bil fotografijo, na kateri je azijska čebela smolarka (Megachile sculpturalis), velika vrsta, ki so jo z lesom, v katerem gnezdi, zanesli najprej v Ameriko, nato pa tudi v Marseille v Franciji. Razširila se je že v Italijo, Nemčijo in Avstrijo, očitno pa tu- di v Slovenijo. Fotografirana je bila leta 2016 pri izviru Soče. Kakšno je tvoje delo kustosa v Prirodo- slovnem muzeju Slovenije? Skrbim za zbirke stenic in kožekrilcev, prepariram nove primerke, tudi škržadov, ki jih preučujejo kolegi, napišem kakšno poglavje za kataloge novih razstav, pred leti sem jih nekaj, pretežno fotografskih, tudi pripravil kot urednik razstave in ka- taloga. Veliko časa mi vzame tudi urejanje revije Acta entomologica slovenica. Od začetka izhajanja naše entomolo- ške revije Acta entomologica slovenica si njen nepogrešljivi urednik. Ali ti je uredniško delo v zadovoljstvo in kje vidiš največje težave urednikovanja re- vije takega, relativno ozkega področja? Tu te moram popraviti. Prvo številko so pripravili kolegi v Slovenskem entomolo- škem društvu Štefana Michielija. Prav ob izidu prve številke se je podobna revija pripravljala tudi v Prirodoslovnem muze- ju Slovenije; njen urednik naj bi bil Nace Sivec. Imel je že zbrane članke za prvo številko. Po izidu smo se sestali in odločili za združitev obeh prizadevanj, saj izdaja- nje dveh entomoloških revij ne bi imelo smisla. Tako sta izdajatelja revije od dru- ge številke naprej entomološko društvo in muzej, mene pa so določili za uredni- ka. Sprva sem besedila nosil lektorjem, kasneje pa sem tudi to delo prevzel sam. Tako prihranimo nekaj sredstev. Gotovo je dobro, da imamo entomologi domačo revijo, v kateri lahko dokaj hitro pridemo do objave, skrbimo pa tudi za slovensko strokovno izrazoslovje, vsaj v izvlečkih. Bila so obdobja, ko je primanjkovalo član- kov, zdaj jih spet dobimo nekaj več. Leta 2013 si postal častni član Sloven- skega entomološkega društva Štefana Michielija. Z društvom si rastel od otro- štva. Kako vidiš zgodovino, poslanstvo in razvoj entomološkega društva? Društvene prireditve sem začel obiskova- ti z očetom. Takrat so bili duša društva Jan Carnelutti, Božo Drovenik in Peter Tonkli. Srečanja entomologov sosednjih dežel na terenu so vedno popestrili z žarom in nabiranjem žuželk v okolici. V današnjem času, ko smo soočeni z okoljsko krizo, je neizogibno, da zbiranju in preučevanju dodamo tudi varstveno noto. Mnoge žu- želke so ogrožene, prihajajo pa druge, in- vazivne vrste, ki spreminjajo naše okolje. Ali te je zamikalo še kako drugo podro- čje biologije, znanosti ali pa mogoče kaj, kar sploh ni povezano z naravo- slovjem? Seveda, moj problem je, da me zanima preveč stvari. Že kot študent sem se začel zanimati za takrat novo področje raziskav medsebojne odvisnosti psihe, živčevja, hormonov in imunskega sistema. O tem sem pisal v reviji Proteus in nato prispev- ke zbral v knjižici Duševnost in zdravje, Psihonevroendokrinoimunologija. V njej sem predstavil nekaj spoznanj, ki so se v svetu uveljavila šele veliko let kasneje, denimo o vlogi spanja pri obnovi organiz- ma. Razmišljal sem, da bi izobraževanje nadaljeval na medicini, a mi je lahko prof. Kališnik ponudil le mesto laboranta. Spo- znal pa sem tudi, da bi bilo to zame kot dializnega bolnika verjetno prenaporno. Po petih letih statusa brezposelnega (ho- norarno sem sicer prevajal) sem končno dobil mesto mladega raziskovalca v mu- zeju in se posvetil raziskavam za doktor- sko disertacijo. Ko je Marko Aljančič odšel v pokoj, sem v muzeju dobil stalno zapo- slitev. Delo v muzeju je zame ugodno, saj mi po dializi, ki traja do polnoči ali celo dlje, zjutraj ni treba prezgodaj vstajati. Veliko delam doma, kjer imam za delo tudi več prostora kot v muzeju. Poskus zdravljenja lastne skolioze, ukrivljenosti hrbtenice, pa me je privedel v študij na- stanka in napredovanja tega stanja, ki se najpogosteje pojavi pri mladostnikih in je veliko pogostejše pri dekletih. Prav zdaj je v Zdravniškem vestniku izšel moj članek Vloga reber pri nastanku in napredovanju idiopatske skolioze. V prostem času in tu- di med delom rad poslušam glasbo. Imam precejšnjo zbirko plošč klasične, pred- vsem stare glasbe, tradicionalne glasbe iz Azije, Sredozemlja in Afrike ter jazza. Brezhibno preparirane zlate ose v Andrejevi zbirki odražajo njegovo predanost znanosti. (foto: Andrej Gogala) Andrej ob zbirki žuželk, za katero skrbi in jo ureja doma. Lukovica pri Brezovici, 9. november 2017. (foto: Slavko Polak) Zlate ose Slovenije Hymenoptera, Chrysididae