64
O brušenji in likanji.
Dovršena dela morajo imeti lepo, gladko lice, predno zapuste mojstrovo delarnico. Ves trud mizarjev bi bil zastonj, ko bi svojo novo omaro hotel poslati razkavo in neoglajeno med svet; kamnosek mora trdi kamen lepo zbrusiti in zlikati, predno sme reči, da je delo dovršeno. Kovač in ključar, sploh vsak izdelovalec kovinskih tvarin mora skrbno paziti na gladko površje predmetov, ako hoče z vspehom spečavati proizvode svojih rok. Za ne-številne druge obrti je gladenje in hrušenje jednako važnega pomena, kakor za naštete — zato upamo vstreči svojim bralcem, ako jim v naslednjih vrsticah podamo opis glavnih tvarin, ki rabijo obrtniku v brušenje in gladenje, ter razložimo njihovo uporabo.
Razkavo površje odstranimo lahko na dva načina in sicer 1.) s tem, da vse povišbe na hrapavi površini odbrusimo do dna globin in jamic, ali pa 2.) s tem, da zalijemo in izpolnemo vse jamice tako visoko, kakor se dvigajo povišbe. Rezultat je v obeh slučajih gladko in ravno površje.
Gladko lice torej dobimo, ako dotični predmet 1.) brusimo, 2.) ako mu povišbe potlačimo s trdimi telesi, z jeklom ali kamnom (gladilno jeklo, Polier-stahl, gladilni kamen, Polierstein), ali pa 3.) ako mu jamice in luknjice napolnimo s posebnimi t v a r i -nami, katerim pravimo lošči ali po lit ure.
Za brušenje in likanje rabimo sredstva, izvirajoče iz vseh treh oddelkov prirode, iz rudninstva, rastlinstva in živalstva.
A. Rudninske brusilne tvarine. Med temi je pač najbolj poznat p 1 o v e c ali v o 11 i č, po nemško Bims-stein, ali kakor mu naši obrtniki popačeno pravijo „pinzeljštajn". Plovec je vulkanskega izvira. Dobiva se v obližji nekdanjih in sedanjih ognjenih gor, na Lipar-skih otocih, ob reki Reni, na Izlandiji, Tenerifi itd. Votlič je mehurčasta, luknjičeva in gobasta tvarina, jako krhka in razkava. Barva mu je svetlo-siva, malokdaj modrikasta, zelenkasta ali rudečkasto-rujava. Kemija nas uči, da sestoji z večine od kremenjače (kieselsaure) in glinice (Thonerde).    Na  prodaj pride v velikih kosih  in   kepah
ali pa kot fin, a še vedno razločno razkavi prah. Kedar brusimo ž njim ravne ploskve, prežagamo vodičevo kepo s kako staro žago, potem pa novi ploskvi drgnemo drugo ob drugo, da se obe zbrusite in zravnate. S takimi kosi brusimo les ali pa kovine, če niso pretrde. Les namakajo pri brušenji z lanenim oljem ali pa z lojem, časih tudi s prašičevo mastjo. Loj vzamemo takrat, ako hočemo zabraniti, da ne postane les bolj temen, na pr. pri belih lesovih in pri mahagoniji. Nekateri mizarji rabijo zmes od lanenega olja in terpentina, v novejšem času tudi tekoč parafin, ki se po brušenji da lepo obrisati s ploskve in je izvrstna podlaga za politiranje s šelakom. Z vodo brusimo samo pri belih lesovih, ki se ne smejo svoje barve prav nič spremeniti. A vodo vzamemo samo v skrajnih slučajih, kajti zraočen les se rad zveži; ko je suh, se dvignejo nekatera vlakenca kvišku in gladkost zgine v kratkem. Zato je laneno olje, posebno pa laneni firnež, dokaj boljše sredstvo za mazanje. Firnež se v par dneh posuši, olje pa ostane tekoče in čestokrat prodere pozneje skozi polituro — kdo ne pozna onih motnih lis na politirani opravi, ki se tako rade pokažejo, ko smo komaj prinesli opravo iz prodajalnice domov? Vzrok jim je olje, katerega ni mizar odpravil iz lesa, ko ga je nehal brusiti. Izurjeni mizarji si napravijo firnež za brušenje na nastopne načine: a) 16 delov prav starega lanenega olja treba kuhati 1—2 uri z ednim delom stolčene svinčene gladkine (Bleiglatte), potem nekaj dni čakati, da se dobro sestoji, odliti in primešati polovico terpentina; b) pol kilograma olja in par žlic sušilnega olja (sikativ) ter toliko terpentina, da je vsa zmes dovolj tekoča. Sikativ potemni firnež in seveda tudi les, katerega smo s to namako napojili.
Plovec se kmalo napije firneža, gladilna ploskev se prevleče s skorjo potrjenega firneža in ugladi se tako, da ni več za brušenje. Zato je treba votlič po vsaki rabi skrbno očistiti in ga spravljati v plehnatih, dobro zaprtih posodah.                                             (Dalje sledi.)
Obrtnija.
72
O brušenji in likanji.
(Dalje.)
Prirodni plovec ima čestokrat trda zrna v sebi, ki se pri brušenji prav neljubo oglašajo in nam le prerada obrišejo in izprečrtajo gladko ploskev. Zato je v novejšem času postal umetni plovec jako priljubljeno sredstvo za brušenje in gladenje. Prirodni plovec zmeljejo v iin prah, potem ga v vodi spero in sčistijo, konečno pa s primernim lepilom pomešajo ter stisnejo v štirivoglate, večje ali manjše ploče. Umetni plovec nima nikakih trdih zrn in je povsem zanesljivo brusilo.
A tudi sam plovčev prah rabi čestokrat v brušenje in gladenje. Prah se natrese na platneno cunjo, potem se mu pricikne par kapljic lanenega olja in priprava za brušenje gotova. Da vzamemo ploskvi največje in prvotne hrapavosti, jo pred brušenjem s plovcem obdelujemo s steklenim papirjem; še le ko je nekoliko gladka postala, pride plovec na vrsto.
V vsakem slučaji pa je treba po dovršenem brušenji in gladenji odpraviti skrbno vse olje ali mastne tvarine, ki smo jih rabili. Ploskev obrišemo najprej z žaganjem, potem pa jo skrbno drgnemo s krednim prahom, s triplom ali s prahom od navadne žgane opeke. Dotični prah denemo v platneno culico, ž njo pa vdarimo par-krat po lesu, katerega smo likali. Skozi culico pride najfinejši prah na ploskev. Ta prah zdrgnemo s klobu-čevino, s kako volnato cunjo ali pa z mehkim pivnikom po vsem brušenem objektu. Konečno obrišemo les še s tenkim in finim platnom. Čim pridneje smo odstranjevali maščobo iz ploskve, tem lepša in trpežnejša je  politura.
Konečno omenimo, da se umetni plovec prodaja v različnih tankostih z bolj ali manj finimi drobci.
Srni rek, Schmirgel je tudi rudninska tvarina, ki se za brušenje rabi še bolj pogostoma, nego prej opisani plovec. Bistveno sestoji iz čiste glinice in je jako trda rudnina. Nahaja se posebno na grških otocih Naksos in Ikaria (smirek z Naksosa, levantinski, beneški ali pravi smirek), v Mali Aziji pri Efezu, na Španjskem, na saksonskih Rudnih Gorah, v Vzhodnji Indiji itd. Barve je smirek sivo-modre ali celo modre, kot fini prah pa sivo-rujave. Modri smirek je najboljši, ker je najčistejši. Dobivajo   ga v kepah   do  50   kilogramov težkih.    Kepe
razbijejo,   in   med valjarji   zmeljejo, dobljeni   prah   pre-sejejo in konečno v vodi spero in očistijo.
Mesto pravega smireka prodajajo tudi zmes stol-čenih granatov, kremena in železnega sijajnika ali pa celo železne žlindre. Tak smirek je tedaj ponarejena, malo vredna tvarina.                                   (Dalje sledi.)
Obrtnija.
96
O brušenji in likanji.
(Dalje.)
Razni brusi so tudi rudninskega izvira ter so okrogli in voglati. Okrogli brus je navadni drobnozrnati peščenec (Sandstein), a glede dobrote in rabljivosti vlada med brusi velikanska razlika. Ročni brusi ali oslice izvirajo od raznih rudnin, posebno od glinastih in kremi-kovih skriljavcev. Trdota, barva in ojstrost oslic je torej tudi zelo različna. Nekatere so sive, plavkaste, umazano zelene, rudečkaste, rumenkaste in celo črne. Med mehkimi sortami slovi najbolj takozvana plava medena oslica (blauer Messing-Schleifstein), ki se rabi z vodo, saška oljnata oslica (sachsischer Oelstein), katero namakamo pri brušenji z laškim oljem ali pa z glicerinom in špiritom; dalje turška oljnata oslica ali levantinski kamen (levantinischer Schleifstein) in severnoameriški kanzaški kamen (Kansasstein). Turške oslice so siv-kast dolomit, katerega pronicujejo kremikova zrna, kanzaški ali arkanzaški kamen pa je bel kremik, jako fin in trd in skorej prozoren, ko je z oljem napojen.
Brusi so navadno sive, belkaste, rudečkaste ali pa zelenkaste barve; fini so ali pa debelozrnati, trdi in mehki. Čim večja je trdota in zveza posameznih delov, tem bolji je brus. Mehki in krhki brusi se lahko popravijo, ako jih napojimo z razstopino vodnega stekla (Wasser-glas); taki kameni postanejo zelo trdni in rabljivi.
Med rudninska sredstva za brušenje in gladenje spada nadalje k rešilni kamen (Feuerstein), d r n o v e c (Raseneisenstein), pesek, okujine (Hammerschlag) in steklo. Ostra zrnca teh in druzih rudninskih tvarin zvežejo čestokrat s primernim lepilom v umetne oslice in bruse. Taki so zelo jednakomerni, vztrajni in rabljivi. Ker so jako dobro skupaj spečeni, se smejo tudi hitreje vrteti, ne da bi se bilo bati kake nesreče.
Dalje nasl.)
Obrtnija.
103
na   ne   prehudi  vročini  razbelimo.    Tedaj   je   nastal   iz oksidula železni oksid, katerega smo iskali.
Železni oksid rabimo z oljem ali pa vinskim cvetom na usnjatih pilah ali z usnjem prevlečenih kolesih; pri manjših delih zadostujejo obrabljene kovinske pile, lipov ali vrbov les; časih vzamemo tudi steklene ploče. Rumena med se z železnim oksidom najlepše zgladi. Barve postanejo lepo rumene in ne tako blede, kakor pri uporabi dunajskega vapna. Pri srebru in zlatu vzamemo vselej žganje ali vinski cvet poleg železnega oksida, katerega natresemo po vrbovem lesu, usnji, klobučini, pa kaki ščeti itd.
Kositarjev pepel (Zinnasche) je tudi jako raz -širjen rudninski loščilni prah, ki posebno rabi pri likanji jekla. Natrese se na mehek les ali na usnjat jermen, ter namoči z oljem. Naredimo ga lahko sami po nastopnem receptu: 2 dela kositrove soli (Zinnsalz) stopi v 12 delih destilirane vede in 1 del ščavne kisline (Kleesaure) v 6 delih vode. Ko obe tekočini vreta, se zlijeta skupaj. Tedaj nastane bela obodna na dnu; to je treba odločiti, sprati in posušiti. Ko je suha, jo razbelimo v ploščnati posodi, toliko časa pridno mešaje, da več ne tli.             .                                   (Dalje nasl.)
Obrtnija.
0 brušenji in likanji.
(Dalje.)
Činh fineji je bil brus ali tvarina, s katero smo predmet obdelovali, tem gladkeje mu postane površje. Ako hočemo doseči najvišjo stopinjo bleska, moramo rabiti posebna, navlašč za to prirejena sredstva, ki sestoje iz nezrečeno drobnega prahii. Mineralogija nam podaje nastopne loščilne tvarine v ta namen:
V a p n o. Žgano neugašeno vapno je izvrstno gladilo, ako nima v sebi vode in ogljikove kisline. Najboljša sorta je dunajsko vapno (Wienerkalk), katerega prodajajo po špecerijskih prodajalnicah. Dunajsko vapno se na zraku kmalo napije vode in postane manj rabljivo. Zato ga je treba hraniti v zaprtih škatljah, v steklenicah itd. Ako likamo ž njim rumeno med (Messing), ga napojimo z oljem ali oljnato kislino (Oelsaure), pri likanji železa in jekla pa vzamemo vodo ali pa žganje. Navadno vlijemo olja ali žganja na volneno cunjo, potem nasujemo nekoliko vapna nanjo in s tem drgnemo predmet.
Železni oksid, rudeče loščilo, Polierrot, angleška rudeča barva, Englischrot, pariška rudeča barva, Pariserrot, Krokus itd. so imena za jako važen rudninski loščilni prah, naj bode uže natorni ali pa umetni produkt. Na-torni železni oksid je znana železna ruda: hematit ali železni sijajnik, tudi ruši železovec imenovan. Rabi sicer za manj lina dela, a prav čestokrat segajo po njem izdelovalci kovinskih predmetov. Za najfineje stvari prirejajo umetni železni oksid. V ta namen treba 17 delov sode raztopiti v 6 S delih vode, potem pa raztopino segreti, da vre. Vreli tekočini nadalje počasi pridenemo 10 delov železnega vitrijola in konečno še pustimo malo časa povreti. Ko se raztopina ohladi, opazimo na dnu posode zelenkasto-belo maso, ki je ogljikovo kisli železni oksidul. Tekočino odlijemo proč, maso dobro speremo in
111
O brušenji in likanji.
(Dalje.)
Rastlinstvo in živalstvo nam tudi podaje nekatera loščila. Poprej so mnogo rabili ribjo kožo, Fischhaut, posebno pri likanji lesnih izdelkov. Ribja koža je hrapava in ojstra koža morskega volka in sorodnih vrst, a ker je precej draga, so jo danes večinoma izpodrinila druga sredstva. Bela ribja kost ali sipa, Blakfisch-bein, os sepiae, je ploščnata jajčasta lupina, ki leži pod hrbtno kožo navadne sipe ali crnice (Tintenfisch). Ta čudna žival spada med mehkužce in živi v vseh evropskih morjih, posebno pa v jadranskem. Po Laškem jo siromaki jedo, a meso je trdo in žilavo. Njena hrbtna kost je bela, luknjičava in lahka, ter rabi v premnogih slučajih za brušenje in likanje, cela in v prah zdrobljena. Tudi jo radi primešavajo med razne zobne praške.
Preslica (Schachtelsam) je uLe staro sredstvo za likanje. Nekatere preslice imajo v svoji koži mnogo kre-mika in vsled tega ojstro površje. Posebno zimska preslica, ki raste ob močvirjih in bregovih tekočih voda, ter h o š (Zinnkraut, Kannenkrat) na ilovnatih ali peščnih tleh rabita strugarjem, mizarjem, piparjem in kovinskim delavcem za gladenje in likanje njihovih izdelkov. Cinasto posodo, kateTe so se posluževali naši stariši in predniki, so tedanje kuharice snažile s hošem; od tod tudi nemško ime.
Oglje (Kohle, Schleifkohle) raznih lesov je tudi zelo razširjeno sredstvo za likanje. Oglje (bezgovo in lipovo) so uže od nekdaj uporabljali za likanje bakra, medi, srebra in druzih kovin. Vsako oglje ni dobro za likanje; le oni kosi so rabljivi, ki so bili v hudi vročini in so popolnoma zogljeneli. Oglje iz navadne peči se torej večinoma ne more v poštev jemati. Poleg črnega bezga in lipe jemlje tudi vrbov les. Dotično deblo po potrebi razžagamo in razkoljemo, na zraku dobro posušimo in konečno zogljenimo tako, da ne more zrak blizu. V ta namen zagrebemo les v ilovnatem loncu v pesek ali pa vsak kos lesa prevlečemo na debelo z ilovico ter zogljenimo v lončarjevi peči. Nekateri zapro les v železno cev, na pr. v kos pečne cevi, katero zadelajo z ilovico na obeh konceh; k^ je cev dovolj časa ležala v ognju, se pokrije s prstjo in ohladi. Vnanja plast gladilnega oglja je navadno nekoliko trša, nego notranja; zato je najbolje, če pred uporabo z nožem ostržemo pretrdo vnanjo skoijo.
Koščeno oglje (Knochenasche, Beinasche, ge-brannte' Knochen, Schafbein) je ostanek, katerega puste živalske kosti, sežgane na odprtem ognji. Ostanek ima obliko prvotne kosti. Treba ga je zdrobiti in zmleti, da dobimo fin, bel prah.
Večinoma vzamejo ovčje kosti ter ž njihovim prahom gladijo zlate izdelke, srebrne tvarine itd.   (Dalje nasl.)
Obrtnija.
119
Zelo v navadi so tudi takozvane gladilne pile ali gladilni lesovi, katerim pravimo smirekove pile, srni rekov les, ako pride pri njih v porabo smirek. Gladilne pile so tenke in zlikane železne ali pa jeklene palice, na pr. stare pile žagarice ali pa sestoje iz raznih kovin (Compositionsfeilen). Lesene pile morajo imeti mehek, povsem jednakomerni les (lipa, vrba), v katerega se prah rad in jednakomerno vtisne. Čestokrat prilepimo na tak les še usnje, sukno ali kak drug les, potem še le namažemo z gladilnim prahom. Oblika in veličina gladilnih pil in lesov se ravna po predmetu, katerega likamo. Včasih vzamemo dve pili ob jednem. Predmet pritrdimo v primež in denemo med obe pili, katere na konceh z roko stiskamo k objektu ter gonimo tja in sem. Na stružnici likamo na jednak način cilindrične predmete. Tedaj jih tudi vrtimo med dvema pilama, ki sta polukrožno izrezani, da se objekta bolje oprimeta.
Ker se pa kovinske in lesene gladilne pile ne morejo vpogniti ter prileči poljubnemu profilu predmeta, si pomagamo v tacih slučajih z raznimi ščetmi (krtačami) in mehkimi ploskvami iz papirja in blaga, katere so potresene z gladilnim prahom (s mi rekov papir, smi-rekovo platno,peščeni papir,stekleni papir in stekleno platno, votličev aliplovčev papir, kremikov papir itd.)                             (Dalje nasl.)
Obrtnija.
0 brušenji in likanji.
(Dalje.)
Kedar rabimo v brušenje in likanje v prah zmljete tvarine, treba nekega sredstva — gladilnega orodja —, s katerim pritiskamo prah do predmeta in s katerim ga drgnemo ob predmet. Iz prahii naredimo poprej s pomočjo vode, vinskega cveta ali pa olja redko testo, ter ga pomažemo pO površini gladilnega orodja. To orodje sestoji časih samo od kakega koščeka mehkega usnja, klobučevine, suknja ali platna, katerega s prahom namažemo, potem   pa   ga  z   roko  pritisnemo na predmet ter
v
drgnemo tja in sem. Čestokrat pa stvar napravimo na-robej. Gladilno orodje ostane mirno, a predmet se suče memo njega, na pr. na stružnici.
127
O brušenji in likanji.
(Dalje in konec.)
Kedar brusimo v veliki meri, nam goni posebni stroj kamenito, leseno ali pa kovinsko pločo, ki predmete jako točno in hitro ogladi. Taki brusi imajo včasih do 3 metre v premeru ter se vrte zelo hitro. Brus s premerom 75—150 centimetrov se navadno 600—800krat v v jedni minuti zavrti, če mu je pa premer 100—200 centimetrov, se naj zavrti 100—200krat v jedni minuti. Brusi, s katerimi brusijo šivanke, se vrte tako hitro, da napravi jedna točka njihovega površja v jedni sekundi 30—45 metrov dolgo pot.
V novejšem času opuščajo natorne bruse bolj in bolj ter raj še segajo po umetnih smirekovih pločah (Schmirgelscheiben), ki so dosti vztrajnejše, jednako-mirnejše in pripravnejše za vsakovrstno brušenje. Goni jih stružnica ali pa posebna mašina z veliko hitrostjo. Da se hlade, kaplja nanje voda, a časih brusimo tudi na suhem. Posebnega priporočila vredne so elastične smirekove ploče, ki se vsled toplote, nastale pri brušenji, malo omeče in vsled tega popolnoma prilezejo predmetu. Rabijo v prvi vrsti kovačem, ključarjem, izdelovalcem nožev, kirurgičnih instrumentov in sploh pri kovinskih obrtih. Zmiraj pa je treba pri večjih brusih, naj bodo uže iz te ali one tvarine, paziti, da se ne raz-lete. Veliko nesreč se pripeti leto za letom vsleci tega. Brus se neznansko hitro vrti in ako se razleti, je učinek posameznih kosov strahovit, kajti kakor krogle iz topa prebijejo in uničijo vse, kar zadenejo. Zato predpisujejo postavna določila posebne varnostne naredbe za take bruse — se ve, najboljši sredstvo zoper nesrečo je previdnost in skrbnost delavčeva. Kjerkoli pridejo mašine v poštev, tam se brezbrižnost in lahkomiselnost najhuje maščuje.
Obrtnija.