t France Balantič
Drugi venec
I
V molitev naj se razboli beseda, ki zanjo trgam se s Teboj, moj Bog! propadlega poberi me v svoj krog, bolest po Tebi me ko rja razjeda.
Besed Te prosim, da srce odtoči odvisno kri za davek Tvoj, o Kralj, za sina, ki je šel za srečo v dalj, ne prosi siva mati bolj pomoči.
Besed! O j, kot ljubezni so objem,
kot trta močnih: do vseh lin se vzpnem,
kjer sopejo po Tebi žejna usta.
Srce zavrglo mir je delopusta in vriska, kakor rezgeta vihar — v pijanost me potaplja ta Tvoj dar!
II
\ pijanost me potaplja ta Tvoj dar, ta ogenj, ki me hoče razde jati, porušil je ponosni grad prevar, nemir ta kruti zdaj se z mano brati.
In z novim vinom mi natakaš vrč, vse težje in močnejše kot mladost je, s pestmi me biješ, tršimi od grč, . kot vse, ki so na zemlji Tvoji gostje.
In na zemljo mi dnevi so začarani, kot s kodri sem ovil zapestja s travo, a vem, da norec sem, ljubimec varani.
Samo nemir Tvoj zvest mi je vsekdar in čas beži, kot Bistrica gre v Savo, med nebom, zemljo sem pojoč ovčar.
III
JMed nebom, zemljo sem pojoč ovčar, ujel v srce sem plodnosti požar in luči vseh studencev v njem mi pol je jo in zlate sončne sulice ga koljejo.
O, naj iz mene vdre življenja moč, pri vri svetloba, belec dirjajoč, da spletam grivo ti z dlanmi razgretimi in pošljem v dalj te s sanjami razpetimi.
Zakril bi rad, da sem spomin na deda, in vse, prav vse razdal, razdelil sebe, vso dušo vsakomur, ki mimo hodi.
Zatajil deda... Milostljiv mu bodi, zdaj vem, kako me divja žalost grebe, ko pušča samega ovac me »čreda.
IV
Ko pušča samega ovac me čreda, in ne bom strigel več njih mehkih run, bojim se že prezebanja in cunj, rumen obraz že zdaj mi kaže beda.
In vendar, kaj je dni prebela volna: snežinke v soncu, na jeziku sol? Sepečeš, da je kratka pot domov in da ne poj de z mano skrinja polna.
Zato popotni vse naj razneso, le milost daj, da grlo se izpoje, še preden Smrt potiša pesmi moje!
Saj zanjo sem zamešeno testo
in čutim jo, ko rast me najbolj pali.
O, kakšni prsti so življenje stkali!
v
O, kakšni prsti so življenje stkali in kaj so mi v to culo zavezali, da z njo potepal bi se v večni čas in Smrti večno rogal se v obraz.
A kadar je nositi jo težko,
pod glavo bi jo dal in vzel slovo
od vseh strani, ki sem se z njimi družil,
da včasih rad bi s Smrtjo se okužil.
Miru bi rad pred gladnim hrepenenjem, čeprav pomlad preraste me z zelenjem, morda se koprnenj znebi mrlič.
Pil bom. Kje so zidanice ključi? Hrepenenje v nezavesti me ne muči, pred njim drhtim kot žrtveni kozlič.
VI
Pred njim drhtim kot žrtveni kozlič, pred hrepenenjem, nožem, ki ubija, vendar rasto zenice kot brstič, Lepote hrepenenje je gostija.
Razpet sem med slastjo življenja, smrti, do blaznosti, Lepota, te bom pil, v prešernem plesu z mano se zavrti, ob tvojih nogah čelo bom razbil!
Ti vredna si, da moja kri te streže, počakaj, kmalu gležnje oškropi ti, ne beži kot v daljave modre ptič!
O jo j, Gospod moj, pal sem v strašne mreže, ni to upor, da nočem Ti služiti, Ti veš, da sem samo ubog hudič!
VII
Ti veš, da sem samo ubog hudič, veš, kakšnih rož si vdihnil krvi blazni, Ti, Bog, ki daš utripati golazni, zardeti češnji, kot da je deklic,
Ti daš, da soncu se razgali grič, zasej se vame in srce izprazni, odreši me sveta, te težke kazni, da bom ostal s Teboj brez vsakih prič!
Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti, Ti, jezero, neskončno hladni vali, šele pri Tebi vse se umiri.
Da boji bi pri Tebi se končali! Tako sem slab, le up se Te drži, Ti Gospodar si duše in živali!
VIII
Ti Gospodar si duše in živali! Ah, duša, v gobavih dlaneh zlatnik, v dlaneh, ki krči skopi jih bolnik, Ti čakaš, da iz njih se zakotali.
Kdaj še so za Gospoda Te priznali! Vendar me mami svobodni Zvodnik, ljubezen, sen o sreči, groze krik, da padam kot pod kamenjem drhali.
Pomagaj z milostjo, položi jarem, brez Tebe ni mi pomoči, Gospod, kako naj sam Zvodniku glavo starem?
Pritisnem usta naj na rob posod,
ki še diše po Tebi, Vinu starem,
s poljubom Tvojim varen sem povsod!
IX
S poljubom Tvojim varen sem povsod, ne šteješ v zlo molitev mi izdavi j enih, za zdravje jok mi daš ko grenek plod, ne vprašaš za račun o dneh zapravljenih.
Lepota! Ti! Poznam te skoz tenčico solza kot sonce skoz žareč oblak, spoznal sem, revež, zlato te pšenico, za glad do zdaj dobil sem ovsenjak.
Ti si nebo in zemlja, jaz pa volil odpadke zvezd in sadja sem lupine, krvav izpraskal sem se iz zablod.
In vendar si za pevca me izvolil.
Ce hočeš, da bom Tvoj in poln vedrine,
pokliči k soncu me na sinji prod!
X
Pokliči k soncu me na sinji prod, da vredno tamkaj proslavim Tvoj god. Zgaral sem se za svatovsko obleko, dlani ko usnje so in ne ko mleko,
za ples pripraven nisem, sem bolj trd, v obraz — če ne bi sanjal — bil bi grd. Me ljubiš? Vsaj za norčka me porabi, da Tvojim vriskal v srečni bom pozabi!
O, kdaj uzrl bom luči Tvojih miz! Morda še ni raztrgan padcev niz, tako globoka duše je kotanja!
Morda hudo bo, da še solz bom stradal, vendar bom s pesmijo srce prebadal, ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja.
XI—XIV
Magistrate
V molitev naj se razboli beseda, pijancu si zaupal ta svoj  dar, med nebom, zemljo sem pojoč ovčar, zapušča me ovac, oblakov čreda.
O, kakšni prsti so življenje stkali, pred njim drhtim kot žrtveni kozlič, Ti veš, da sem samo ubog hudič, Ti Gospodar si duše in živali.
S poljubom težkim snubiš me povsod in kličeš k soncu me na sinji prod, ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja.
Berač bi bil brez svojega vriskanja, samo srce imam od vseh stvari, srce je sadež, ki diši, diši.