Hftlfteljnkl
List za šolo in dom.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo.
List 21.
V Ljubljani, 1. novembra 1879.
Tečaj XIX.
Ktera sredstva naj bodo učitelju v porabo, da vzbudi v učencih ljubezen do čitanja koristnih knjig.
(Govoril učitelj V. Burni k pri okr. učiteljski skupščini v Rudolfovem.)
Glavni namen ljudske šole je, da se učencu na podlagi naukov, ktere si je po večletnem šolskem obiskovanji pridobil, v njegovem dal-njem izobraževanji zdatno pomore. Svoje lastno izobraževanje brez pomoči drugih pa izvira iz čitanja koristnih knjig in iz lastnih praktičnih skušenj. Med tema sredstvoma za svoje lastno izobraževanje je vsakako prvo važnejše in imenitnejše. Ne krenili bi pa na pravo pot, ako bi bila naša pozornost obernena le enemu teh sredstev; kajti s porabo prvega bi postali pedantje, a s porabo drugega, praktični nevedneži. Le pametna poraba obeh teh sredstev nas vsposobi, da dosežemo, bodi si v kterikoli stroki hoče, važne i daleč segajoče vspehe. Dalnje izobraževanje naših, šoli odraslih učencev, se naslanja poglavitno na čitanje dobrih knjig. Mnogo se nahaja odrašenib, ki posebno radi čitajo, a tudi ogromno število je takih, kteri knjige znotraj nikdar ne pogledajo, kteri so komaj čakali, da so obrnili šoli hrbet in bili po njih izreku rešeni „velike muke". Taki dostikrat pozabijo čitati in pisati. Težko je učitelju pri srcu, ako učencu ponuja kako knjigo iz šolske knjigarne, a mu ta mrzlo odgovori, da nima časa čitati. Zgodi se tudi večkrat, da marsikteri prinese knjigo, ktero si je izposodil, umazano in raztrgano nazaj, a čital je nij. Toda, ako take nevesele slučaje natančneje premišljamo, našli bodemo, da morebiti taki, ki ne kaže nikakoršnega veselja do čitanja, nij sam kriv te antipatije do knjig. Takih vzrokov se najde lehko mnogo. Morebiti je dotični učitelj, komur je bil učenec večino časa izročen v vzgojo, sam
zakrivil, da učenec nima nikakoršne ljubezni do čitanja, ker nij nikdar rabil sredstev, s kterimi se vzbuja ta nagon do koristnih knjig. V tem oziru nij še učitelj zadostil svoji imenitni nalogi, ako svoje učence navadi gladko čitati, ampak sveta dolžnost mu je tudi, da vcepi v srcih mu v poduk izročenih ljubezen do čitanja, da bode učenec v prostih urah z veseljem in zaželjenjem segel po knjigi, in tako, ko mu bode pozneje učiteljeva podpora popolnoma odtegnena, lahko svoje izobraževanje nadaljeval.
Prvo in najimenitnejše sredstvo, s kterim se učencem knjige priljubijo, je spretnost v gladkem, lepoglasnem čitanji. Kdor se bojuje s zlogovanjem, takemu je čitanje velika muka, in knjiga naj bode še tako zanimivega zadržaja, mu ne bo nikdar dopadla. Taki je knjigi velik sovražnik. Prečital bode morebiti eno stran, a potem mu bode dolgo zadosti. Le komur čitanje gladko teče, komur je na prvi pogled misel vsacega stavka jasna, takemu se bode knjiga kmalu prikupila. V prvi vrsti med vsemi drugimi predmeti mora biti v ljudski šoli čitanje in sploh jezikov nauk, in ako se ima tudi gojiti na stroške drugih predmetov. Zraven dobrega čitanja se morajo učenci tudi seznaniti z izrazi pismenega jezika, da jim bode knjiga, ktera jim v roke pride, lahko umevna.
Ljubezen do čitanja naj se začne vzbujati že v malih učencih s pripovedovanjem povest in basnij v vezani in nevezani besedi. Povesti naj bodo zanimive, naj obsegajo dobre in slabe lastnosti človeške in naj bodo primerne učenčevemu razumu in starosti. Za male učence naj se zbero povesti kratkega, lehko umevnega, a za večje obširnejega zadržaja. Pripoveduje naj se ognjevito, resno in zanimivo. Krepka, glasna beseda učiteljeva in njegovo bistro oko očara učence, da imajo le za učitelja oko in srce. Učenci radi poslušajo povesti in prosijo mnogokrat učitelja, naj jih zopet zveseli s kako povestijo. Iz tega pa sledi hrepenjenje po novostih in komaj znajo nekoliko čitati, že iščejo po svoji knjižici povest, s kterimi se kratkočasijo.
Ko so se učenci navadili že precej dobro čitati, nastopi čas, v kterem se ima z vsemi mogočimi sredstvi zarad čitanja na učence vplivati. Tu je treba s pozornostjo zbrati berilno gradivo, ktero se bode prvič učencu dalo v roke. Zaradi tega se je ozirati na njegovo starost, njegovo individualnost in razvitek njegovega uma. Mlajšim učencem naj se odločijo povesti kratkega, bolj veselega zadržaja, a večjim, kteri so že več prečitali, povesti, ki morebiti obsegajo celo knjigo. Jako napačno bi pa bilo, ako bi se učencu knjiga ponudila, ktera njegovemu razumu nij primerna in nezanimiva, n. pr. prestrogo znanstvenega zadržaja. Tudi knjige, zadevajoče kmetijstvo, naj se učencem, še šolo obiskajočim, nikdar ne ponudijo. S takim početjem bi se ljubezen do čitanja nikakor ne pospeševala, ampak še celo mogoče je, da se učencu to veselje, kterega
f
je morebiti popred mnogo imel, popolnoma vzame, da postane potem knjigi sovražen. Utis, kterega je napravila v prvič kaka reč na nas, je mnogokrat tako mogočen in dolgotrajen, da ga pozneje važni protiutisi ne morejo izpodriniti. Naj stalnejši in naj krepkejši utisi v mladostnem duhu so sigurno povesti, ktere niso nravnosti nasprotne, timveč takih lastnostij, s kterimi se v mladini nravni čuti blažijo. Učiteljeva skrb naj bode, da le učenca za čitanje pridobi; po podučnih znanstvenih knjigah bo učenec po dokončanih šolskih letih sam segel, ko mu bodo to potrebe njegovega stanu velevale.
Tudi vrednost in potrebo čitanja naj učitelj pri vsaki priložnosti posebno povzdigne. Dostikrat so spisi v šolskem berilu važno sredstvo, s kterimi se lahko dokaže imenitnost čitanja dobrih knjig, ker blažijo srce, bistrijo um, pospešujejo omiko in prinašajo človeku dobiček. Učitelj naj učencem predoči veljavnost izobraženih, omikanih ljudi, ktere vse spoštuje ter išče pri njih dobrega sveta. Preveri naj jih s zgledi, da nevednež nima nikakoršne veljave, in se večkrat kesa, da si nij izbistril bolje svoj um, ko ga morebiti lastna škoda prepriča o potrebi izobraženosti.
Takemu početju sledil bode gotovo dober uspeh pri večini učencev. Naše ljudstvo bode skrbelo tudi za duševno hrano in omika bode slednjič odstranila tudi ograjo, ktera ji je zadrževala pot do uborne koče. Tu bode dobila prijazen sprejem in stalno stanovanje. Iz tega se bode pa tudi uvidel sad nove šole, in nadjati se bodemo smeli, da „iz dobre šole prirastejo boljši časi".
France Jeriša Detomil.
Kar je bil 1.1848 iskreno pričel, nadaljeval je enako goreče 1. 1849. O tem spričuje dopis v Sloveniji 1. 2: „Slovesna beseda sloven. družtva v novim stanov a lišu v Ljubljani", kjer omenivši Bleiweisovega ljubega pozdrava, Dežmanovega ponosnega izgovora „Slava Slavjanant" (gl. Slovenija 1849 1. 1) vmes že odmeva: „Slava Slav-jankam! jez pri ti priči ponosno izustim. Prav tako, slavne domorodke, drage posestrime! V narodne zbore, k narodnim veselicam zahajajte, kjer se slavjanska pijača iz čistiga narodniga vira pije, kjer iskrice svete ljubezni k svojimu narodu vnete serca prešinvajo. Pod slavjansko lipo, drage vertnarice, tam si naberite žlahtnih sadik, in z materno skerblji-vostjo vcepite slavjanske cepe v mlade serčica svojih prihodnih nadepol-nih sinkov in hčerk. Biti slovenske ker vi bodi ne samo Slovencu, ampak tudi Slovenki ponos! Zdaj še le morem radostniga serca izreči, de so se slovenske Vile zbudile in zopet oživele, ko jih tudi njihne sestrice priznajo. Zdaj še le bo narodno kolo popolno postalo, ko ste tudi ve vanj stopile. Le krepko naprej, drage sestrice!
21*
ta svitla zorica nam jasni dan obeta, v megleni delji se veličanski hram Slave bliši. Sveti ogenj rodoljubnih sere mora temno meglo predreti, in ako Bog da in sreča junaška, dospeli ga bomo!" — In opisavši besedo in sprelepo petje na koncu pravi: „Tako smo začeli in končali pervi dan noviga leta. Prijazne zvezdice so nam domu gredočim na jasnim nebu blisketale, in vsak si je pač v sercu mislil: Glejte znaminja slav-janske prihodnosti, kako se nam prijazno nasprot smehljajo! Zdaj je orjaške grive stresel češki oroslan, mogočne perutnice razprosterl slav-janski orel od Savskih bregov do Tatranskih gora, jugoslavjanska zvezda se je vzdignila in svit svoj razsiplje čez poljane sveta! To leto ne bo več rodilo Kosovih polj in Belih gora. Razširila se bo veličanska lipa proti severu in jugu, proti izhodu in zapadu, in pod njenimi mogočnimi vejami bo ovčar in junak, cveteči mladenč in stari sivček na sveto trojico Slavjansko ozirajoč se s prepolnim sercam prepeval:
Enako navdušeni so drugi dopisi njegovi v Sloveniji in v Ljubljanskem Časniku 1. 1850/51 — eni še iz Ljubljane, eni že z Dunaja. Tako so (1. 1 — 3) znamenite: „Pripovedke slovenskiga naroda", po raznih krajih nabral F. Jeriša. — Kot Detomil pa je pisaril v Vedeža, kjer se 1. 1849 nahajajo pesnice njegove: „Nada ali up"; „Barkica" (O pervim godu Vedeža); „Deklici z venčikam"; pa basen „Žabe" po Ciglerju, nekoliko z ilirskimi oblikami. — L. 1850 prilika „Nova oblačila"; basen „Solnce in megla" v pesmi po poljskem Niem-ceviča; pripovedke „Slavček; Tutki-Jedim; Rajska ptica"; popisi „Suslik; Arabci; Južnoruske stepe". — Poslednje popisvanje je bilo tedaj že v dr. Bleiweisovem Berilu za I. gimn. razred, kjer so iz Vedeža ponatisnjene Jerišatove stvari, na pr. Mali kamnar; Žabe; Slavček, in dokaj mila „Zvezdica", pesen sorodna z Ledinskega „Angel in dete". — V Berilu II.: Nova oblačila; „Stepni požari v južnej Rusii" (str. 44 — 50). — V Berilu III.: „Narava — občna gostio-nica" (str. 1 — 9) po Šubertu; „Nebeški ovčar" po Herderju; „Veliki petek v Rimu" po Staudenmajerju (str. 121—129). — V BeriluIV.: „Božja modrost v natvori" (str. 42 — 51) po sv. Avguštinu; „Pogled na Prago" (121—126) po VI. Zapu, iz češke čitanke, in naslednja „narodna Litvanska" (str. 68. 69.):
„Hej, Slavjani, naša reč slavjanska živo klije, Dozorila bo, že veličanski sad nasprot nam sije!"
Lipova harfa.
Mlada pevka o potoku Belih rožic je iskala, Omahnila, vanj je pala. Val je unesel jo do morja; Morje pa jo valovito Verglo je na breg zeleni, —
Tam so ribči jo zagrebli. Al na grobu vzraatla lipa, Vzrastla lipa je košata,
In iz lesa mlade lipe
Bratec harfico zrezljal je, Harfo krasno, miloglasno.
r
„Oj kak nežno, oj kak milo Lipova mi harfa poje t"
To je mila hčerka moja. Kako jasno si na ušesa Čujem glasek njen doneti! Kako milo nje dušico Čutim veti v serce svoje!'"
„„Da to lipova je harfa?"" Vzklikne mamica jokaje,
„Oj to sestrica zgubljena,
Najbolj zaslovelo pa je mladega pesnika našega ime po „Hebrejskih melodijah", kterih je (I.— XXIII.) po angleškem L. Byrona (r. 1788, u. 1824) poslovenil v Novicah 1. 1852 1. 63 — 99 s tem-le predgovorom v opombi: „Te melodije, al da je po našem imenujem, te viže je visoki pesnienik za glasbo složil; torej naj nikdo ne išče v njih doveršenih pesniških obrazin, ker bode le čertice našel. Vsaka viža za se je cvetlica, ta mila vijola, ali tiha spominčica, ona ponosna solnč-nica ali bleskosijajna potonka, — le ako vse vkup povežeš, dobiš krasen venec. One so čutljeji i posamni vzdihi nesrečnega naroda — čiste kaplje, v kterih se odraža zdaj bleda zarja milejih časov, zdaj radostiva nada onkrajnoga žitja; tu sveti serd v oholem svojivci, ondi Božja pravičnost ali Božje Veličanstvo — iz celoga venca pa veje strah Božji, vdanost v Njegovo voljo — živa ljubezen do Njega: do zgubljene domovine. Toliko v porazumljenje. Kar prevod utiče, sim se kolikor mogoče izvirnoga merila deržal; le ondi, kjer bi bil čudovitni kratkoti angleškoga jezika marsikako lepoto v dar prinesti moral, sim merilo nekoliko razrahljal in raztegnul, kar, mislim, čitatelja ne bode preveč motilo". Tako prevoditelj. —
Melodije so z naslednjimi naslovi: „Ona. Davidova harfa. Onkraj groba. Divja gazela. Jokajte o njih. Ob Jordani. Jephtova hči. Na grobi. Moj duh je mračen. Nje smehljej. Dodelal si. Savlova pesem pred zadnjo bitvo. Savi. Vse je prazno! pravi pridigar. Življenje duha. Vid Belšacarja. Luni. Očitovavcu. Mariamna. Na dan, ko je Tit Jeruzalem sosul. Ujeti pevec. Pobitva Sennacheriba. Iz Joba". V zgled bodi:
VI.
Ob Jordani.
Ob Jordani Arabski tekajo velblodi, I po Sionskem hribi malikvavec hodi, Na Sinaji čestivec Balov klanja se — I tam — clo tam — o Bog! i strele Tvoje spč?
Kjer Tvoja dlan v kamnito desko je pisala! Kjer ljudstvu Tvoja se je tenja prikazala! Kjer glorja Tvoja v plamodev zasterla se: Tvoja — kogar, da bi ne umeri, nikdo ne uzre!
O daj, da v bliski zor Tvoj k nam se v niz zasveti, Zbij britko sulco zatiravca roki kleti! Kak dolgo še teptal bo Tvojo vlast trinog? Kak dolgo še brez službe hram bo tvoj, o Bog!
XIII. Savi.
„Ti, čigar zarot mertve bdi, Pokliči vun proroka mi!"
„„Iz groba, Samvel, dvigni se! Glej! veščec, kralj pred tabo je!""
Zmaje se zemlja; on vsred stoji oblaka, Luč obledi, pred trugo nja beže. Stekleno smert 'z oči mu stermih zre; Je roka vela, suha žila vsaka. V kosti beloti noge mu bliščč, Sgerbančene, brezkitne, užasnive; Brez sape glasi od ustne negibljive, Ko jamski vetri, votlo mu doné. — Savi vidi, i pade, kakor dob, ki trešne Na mah ga strele plamovdar požrešne.
„Kdo sen mi moj nepokoji? Kdo je, ki mertve tu budi? Si ti, o kralj! — Glej, brez kervi So leti udje, i merzli: T&k' moji so; i taki bdo I tvoji jutri, vred z men6: Pred no bodoči dan bo preč, Tak bodeš ti — tak sin cveteč. Ostani zdrav, za dneva le, P6j prah bo najin smešal se. Tam z rodom ležal bodeš vel, Prodertim od nebrojnih strel; Od boka meč zabola bo Tja roka v serce ti topl6: Brez krone i glave zgibnula Sin, otec, Savla hiša vsa!"
Pedagogičn i pogovori.
(Spisuje J o s. Ciper le.)
(3. del.)
17.
Ni ga gerjega človeka na svetu, nego je nevošljivec. Ko bi pač enkrat napredovalo človeštvo tako, da bi se zamogla izbrisati ta beseda in vse, ktere so ž njo v zvezi iz človeškega govora! — Nevošljivost je strast, ktera škoduje le, — kakor vse strasti — nevošljivcu samemu. Čemu smo nevošljivi komu? Zato, ker ima bodisi duševne ali telesne prednosti, kterih mi nimamo, tudi zato, ker je bogatejši nego mi, tudi zato, ker se mu ni treba vkvarjati s tako težkim delom, nego se moramo mi. Takoj se vprašamo, če vidimo koga srečnejšega od nas: čemu se godi temu bolje, nego meni? Zakaj bi se meni ne moglo goditi tako, kakor njemu? — Na to ne najdemo dostikrat odgovora. Naj sledi tu
odgovor na to, kterega sem omenil že v nekem prejšnein pogovoru: „Vsak je svoje lastne sreče kovač".
Čemu smo nevošljivi komu, ker ima duševne prednosti pred nami? Pomislimo pred vsem, da vsi ljudje nimajo enacih zmožnosti: eden je prejel pet, drugi dva, tretji en sam talent. Glejmo samo, da še tega enega talenta ne zakopljemo. In ako ga zagrebemo, potem še le zavidamo onega, ki jih ima več, in onega, ki še tega enega ni zakopal.
A naše socijalne razmere nam dajo mnogo priložnosti, da smo nevošljivi. Pač je žalostna resnica, da dostikrat najmanj talentirani ljudje dosežejo visoke službe; a taki, ki so s talenti obdarovani v obilni meri, ostanejo le na nižjih stopinjah. Tega ne more nihče ovreči. — Ti so seveda dospeli na te visoke stopinje le po protekciji, s svojim lizanjem in klečeplastvom. In mož, kteremu ne pripušča značaj, da se poniža tako daleč, čegar duh se ne pusti vkloniti, — ta ostane zadej, on nima nikjer besede, in tako se njegov talent sam pokonča. Koliko uničenih talentov pač imajo na vesti že naše socijalne razmere, in dan na dan se kopičijo nove žertve. Pač pravi nemški pregovor:
„Wem Gott das Amt,
Dem gibt er auch den Verstand".
Ali kakor ste slabi rimi tega pregovora (Amt in Verstand), tako slab je njegov pomen. Razum se ne pridobi s službo, ampak tega mora človek že imeti, preden jo dobi. — Kako bi se dal posloveniti ta pregovor? Boljši ne sme biti, nego je nemški. V ta namen te pokličem, ljuba muza, na pomoč, pomagaj mi, da ga dostojno prestavim. — Glasi naj se tako-le:
„Komur da Bog kruh, Temu da tudi trebuh".
Rimi ste slabi, pomen tudi ni prav dober. A kdo bo kaj boljšega pisal, kakor resnico! S kruhom si ne pridobi človek nikdar več duševnih zmožnosti, ali zato mu vzraste trebuh, velik trebuh, debel trebuh.
Po omiki se dele nevošljivci na dva dela: v omikane in neomikane. Omikan zna skrivati svojo nevošljivost. On je kolikor mogoče prijazen z onim, komur je nevošljiv. Ali v žepu derži vedno pest. Kako rad bi te vdaril ž njo! Ali to ne gre tako. Pregrešil bi se zoper dostojnost. In vse bi mu očitalo, da je neolikan nevošljivec. — Kaj mu je storiti? Gre in zakoplje svojo nevošljivost globoko v svoje persi, serdi se na skrivnem. Serd ali jeza škoduje človeku, — pravijo. V jezi ne ve človek kaj dela, — tako tudi pravijo, — ako mu jeza prikipi do verha, se izlije na vse, kar je v njegovem obližji. Nič ni varnega pred njim, niti ljudje, niti živina, niti kamenje, niti les. Imamo dokaj izgledov, da je marsikdo izlil svojo jezo na deske, ter jih pretepal in preklinjal. — Ali huda je tudi ona jeza, ktere ne pustiš prikipeti do verha, ktero tako
rekoč vedno požiraš. Ona ti razjeda tvoje persi, dokler jih ne uniči. Imamo izgledov, da so mogli nevošljivci z zdravjem drago plačati svojo nevošljivost.
Neomikan nevošljivec je pa ves drugačen. On ne skriva pred nikomur svoje nevošljivosti. Vsakemu pove v obraz in tudi tebi, da ti je nevošljiv, kajti ti nisi po njegovih mislih vreden tega, kar si dosegel, in priseže ti, da se bo maščeval. — Svet ga imenuje, kakor sem omenil, neomikanega nevošljivca. Ali boljši je nego omikani. Kajti veš določno, s kom imaš opraviti; veš, da se ga imaš bati, lehko se ga ogneš. — Ali zoper omikanega nevošljivca nimaš sredstva. In piči te naposled, kakor gad.
Visoko ceniti se mora mož, kteremu je neznana nevošljivost, ta hudobna strast.
Nevošljivi so tudi narodi narodom zarad boljše vlade, bogastva in druzih stvari. Na to se je odgovarjalo že mnogokrat. Reklo se je: vsak narod ima tako vlado, kakoršno zasluži. To ni res. Pred Bogom, našim stvarnikom, smo vsi enaki; in čemu bi tudi ne mogli biti pred raznimi vladarji? Tukaj se ne more navesti pregovor: „Kakor si postelješ, tako bodeš ležal". Zakaj ne? Zato, ker si noben narod ne postilja sam, ampak si mora tako, kakor mu veli vlada. Ta pregovor ima le pomen v življenji vsacega posamnega človeka. Le v konštitucijonelnih deržavah si postiljajo narodi sami. Le gledajo naj, da volijo može za poslance, ki so prijatelji naroda, ki ga poznajo natanko, ki vedo njegove potrebe, — ne pa može, ki ga smeše pred celim svetom.
Mi sovražimo nevošljivce, a vendar jih delamo sami. Že v zgodnji mladosti jim vcepljamo to nečednost v njihovo mlado seree. Znano je, da mnogi stariši nektere otroke bolj ljubijo, kakor druge. Tem svojim ljubčekom dajo vse, kar le hočejo, dajo jim boljša jedila, lepšo obleko, prizanašajo jim napake, jih nikdar ali malokedaj kaznujejo, i. t. d. Ali ni to najboljše sredstvo, zbuditi v sercih onih, ki se zanemarjajo sovraštvo in nevošljivost?
Naj navedem nekaj verstic iz Fenelona. On pravi: „Opazujte dobro, kako že v pervi mladosti otroci radi poiščejo one, kteri se jim sladkajo, in se omikajo onim, ki so ostri ž njimi; kaka dobro razumejo, kričati ali molčati, da dobe to, kar žele, koliko zvijače in nevošljivosti imajo že v sebi".
Vsega premisleka je vredno tudi to, kar piše sv. Avguštin. „Videl sem", piše, — „nevošljivega otroka; ni še znal govoriti; a gledal je že na otroka, ki se je dojil iz tistih pers kot on in ž njim vred, z bledim obličjem in z razdraženimi pogledi".
Tem besedam se ne smemo čuditi, tudi se ne smemo jeziti, da so taki otroci na svetu. Poterkajmo se na svoje persi, ter vprašajmo se: ali nismo mi sami taki, in ali ini odgojamo tako svoje otroke, da se ne more vseliti nevošljivost v njihova serca? — Težko bomo potem vergli kamen na koga druzega.
Najpervo je potrebno pri odgoji, da čujemo, da se ne vseli nevošljivost v mlada serca. Vendar ako se je vselila, glejmo, da jo spravimo iz njega. Kako? — Na to nam odgovarja sv. pismo najbolje:
„Ako tepeš svojega otroka s šibo, bodeš rešil njegovo dušo pekla".
Ne mirujte stariši, dokler ne izrujete s korenino te strasti iz otroškega serca. Niti najmanjše trohice je ne sme ostati v njem. Seveda, ako ste mu jo vcepili vi v serce, bi bilo nepriličnejše, ako bi vas položil na klop, ter vas nasekal. A ubogi otroci morajo tolikokrat terpeti za vaše napake, vaše pregrehe. Tudi bi ne dosegel nič, ako bi vas kaznoval: otroku bi ostala vse eno ta nečednost. Glejte tedaj, da jo odpravite vi. Ni ravno treba začeti takoj s tepenjem. Opominjajte ga, podučite ga, kako gerdo je, če je nevošljiv. Če to ne pomaga, zažugajte mu kazen. In če ga še to ne izboljša, potem pa le šibo v roko. Ne pustite rasti ž njim te strasti! Čem večji bode, tembolj nevošljiv bode tudi.
Pred vsem pa vi sami ne bodite nevošljivi, ali vsaj otroku se ne kažite tacih. Ne govorite v njegovi pričujočnosti; kakor se dostikrat zgodi, n. pr.: „Ta ima toliko, in jaz nič; — ta ima večjo srečo, kakor pamet; — ta je dosegel to ali ono le po svojih prijateljih; i. t. d." — Še enkrat ponavljam, da nam naše socijalne razmere dajo mnogo priložnosti, da smo nevošljivi, res je tudi, da bi se zamogla nevošljivost še le takrat odpraviti iz človeškega govora, ako bi se izboljšale te razmere, in ako bi bila odgoja boljša. Ali začnimo vendar nekje. Če tudi druzega ne, bodemo vsaj naše otroke v njihovi nežni mladosti obvarovali strupa nevošljivosti. — Jaz menim, da je to vsega premisleka vredno. Veselilo me bode, ako so padle te moje preproste besede na plodovito zemljo. Pognale bodo, če tudi ne precej, gotovo pozneje, čverste rastline.
__(Dalje prih.)
Dopisi in novice.
— Iz Krškega. (O meščanskih šolah sploh in o Krški meščanski šoli posebno). Pri novih šolskih postavah, katere so s pomočjo ljudskih šol precej hitro večje ljudsko izobraženje doseči hotele, naredila se je zlasti ta pomota, da je takratna vlada zahtevala, da bi se šolstvo v vseh deželah po enem kalupu, po enacih postavah uravnalo. Da to ne bo šlo, razvidili so umni šolniki in praktični državniki že naprej, kajti postave se morajo prigoditi ali uravnati vselej v soglasji s potrebami naroda, dežele in vseh dotičnih me-rodajnih razmer. Ko je leta 1869 ministerstvo (naučni minister je bil takrat menda Hasner) stvaritelj novih šolskih postav deželnim zborom predlagalo osnovo
deželnih šolskih postav, glasil se je §. 5 osnovne postave o vzdrževanji ljudskih šol, da mora vsaki šolski okraj imeti meščansko šolo. Te vladne osnove ni kranjski deželni zbor dolgo časa sprejel, toda radi druzih vzrokov, ne radi tega paragrafa, ki o meščanskih šolah govori. Kajti, ko je bil sklenil še sedaj v mnogih točkah veljavno šolsko postavo od 29. aprila 1873, sprejel je isti §. 5. v svoj za Kranjsko veljaven šolski zakon. Dozdeva se mi, da kranjski deželni poslanci niso imeli pravega pojma takrat o meščanskih šolah (naj mi tega ne zamerijo), ker bi sicer ne bili vsakemu okraju dolžnost naložili, da si zida poslopje za tako šolo, in da vzdržuje tako učilnico. Oni morda niso pomislili, da je samostalna trirazredna meščanska šola nadomestilo za bivše sainostalne nižje realke, katere so po novih šol. postavah odpravili. Niso pomislili, da ako se hoče v glavnem kraju dotičnega šolskega okraja osnovati taka meščanska šola, da je za-njo treba prej druzega važnega temelja, t. j., kjer se hoče trirazredna meščanska šola osnovati, ondi zahteva postava petrazreduo ljudsko šolo, zadostuje pa tudi 4razredna, ali vsaj prav dobro oskrbljena trirazrednica. Meščanske šole so pa tudi take, da so v zvezi z ljudsko šolo; in take imajo v vsem skupaj po osem ali sedem ali vsaj šest razredov. (To poslednje pa je redko kje v Avstriji.)
Ali je bilo kje takrat, ko je postava v javnost stopila, potreba za take vrste šol? V Ljubljani je bilo treba take šole za deklice, dokler ni bilo ženske preparandije, potem pa ne več. Potreba za tako deško šolo se je tudi v Rudolfo vem in v Kranju kazala, ako bi ondi že gimnazij ne bilo. Potreba je tudi bilo v Idriji, kjer pa se ni moglo upljivati zato ne, ker je šola nekako v privatnih rokah. Morebiti je bila in je potreba meščanske šole v Postojni, vendar ne morem trditi, ker mi razmere v tem važnem notranjskem trgu in v njegovi okolici niso dovolj znane.
Dozdeva se mi, da so kranjski deželni poslanci pri snovanji šolske postave pod besedo »meščanska šola« razumevali nekdanje glavne šole ali sedanje 4raz-rednice, kajti takrat je še mnogo okrajev bilo, kateri niti ene 4razrednice imeli niso, n. pr. Krški okraj, litijski, radovljski. Krško mesto je imelo leta 1873 še samo enorazredno deško in privatno dekliško šolo. Izhajalo pa je še precej dobro s temi šolami, kajti to malo mestice šteje le okoli 100 šolskih otrok. Kako pa je to, da imamo zdaj 4razredno občno ljudsko in 3raz-redno (2- in 3razr. sta do sedaj še samo na papirju) meščansko šolo? Tukaj biva že veliko let — kakor znano — zeló bogati, za šolo jako vneti mož, blagorodni gospod Mart. Hočevar. Ker je bogati mož žlahtnega srca slišal od g. g. uradnikov, do katerih ima veliko zaupanje, da postava terja take šole, odločil se je zidati zanjo lepo šolsko poslopje. Vendar take velikanske sgrade, kakoršno imamo, morda še sam nameraval ni. Vendar je zdaj poslopja lepega sam vesel in tudi tisti, kateri vanj prihajajo, učitelji, učenci in drugi, kateri se za šolo zanimajo. Ali eno željo vsi njegujemo. Ker namreč vzdrževanje tukajšnjih učilnic in šolskega poslopja občino, okraj (zlasti) in deželo mnogo stane, želeti je, da bi bile šole dobro obiskovane, zlasti meščanska šola, ki je prvi in največji smoter v tem poslopju. Ljudska šola bode že imela vedno kolikor toliko število otrok, n. pr. v 1. razredu okoli 60, v 2. raz. okoli 50, v 3. raz. okrog 40 in v 4. raz. blizo 30. Meščanska šola pa, ki se je lani s prvim razredom otvorila, imela je kljubu temu, da so se nekateri nesposobni učenci in celó mej letom sprejeli, le 14 dečkov.
Letos bi se bil drugi razred otvoriti moral in je bila za pridobitev še ene učiteljske moči tudi služba že razpisana, pa poznej preklicana, kajti od lanskih 14 učencev jih je osem izostalo. Šli so v gimnazije ali pa v praktično
življenje učit se. Od ostalih 6 meščanskih učencev so bili pa samo 3 za 2. razred sposobni in za te tri se ni izplačalo otvarjati nov razred. Zakaj je tako slabo obiskovanje? Ljudstvo v teh okrajih sicer vidi od zunaj velikansko poslopje, a ne ve, kaj in čemu je meščanska šola. Ima pa tudi tukajšnje dolenjsko ljudstvo premalo pojma in veselja do šol sploh. Je pa vsled velikega davka, vsled lastne duševne zanemarjenosti, potem zavoljo lehkomišljenosti in premale štedljivosti precej ubožno; zato pa ne more mladine v daljne šole pošiljati, zlasti ako se otroku nobene podpore ne daje. Letos bode meščanske šole 1. razred nekoliko boljše obiskovan, imeli bodemo nad 20 učencev. Od Krških otrok je sicer samo eden na novo pristopil, ali prišli so od zunaj, ker se jim podpore dajajo, n. pr. g. Hočevar bode za 4 učence 37 gld. na mesec plačeval, potem pa tudi drugi meščani in uradniki; vseh skupaj bode kacih 10 dečkov na različen način podpiranih.
— Iz Ljubljane. Dragoljubci — kakošni so? (Konec). Za zdaj pa mislimo, da še ni vse zgubljeno, kakor meni g. S. rekoč: »Žalujte, jokajte se, blage, rahločutne duše, da gine iz sveta vse kar je lepega, solze vaše in pobožne želje vaše ne vstavijo človeškega razvoja. Človeštvo se razvija po gotovih i. t. d.
Še se bodo možje našli toliko terdnih ram, da bodo »proti vodi« plavali in vzderžali, kar se jim bo vzderžati dalo. In ravno g. S., ki se mu mora priznavati velik um, bi bolje storil in res kaj koristil, ko bi se ne spuščal z druhaljo vred v deroče valovje, ter ne svetoval z materijalci vred, naj se mladini nikar ne vcepljuje kerščansko mišljenje ali bi vsaj indiferenten ne bil do njega. Velik mož bi bil, ko bi hotel narodom res pravo pot kazati, ne pa še pomagati jim v pogubo. »Očlovečevati« človeško stvar, to nikakor ni le drugo ime za »kerščansko izobraževati božjo podobo«. Mogoče, da se verni in neverni pedagog ravno v tem vjemata, da bi oba rada imela dobre otroke za ta svet; a nezmerno velik razloček je med njima: krščanski pedagog odgojuje z nadna-tornimi sredstvi za večnost, in s tem skor nehote kakor za nameček odgoji tudi za ta svet blagih koristnih udov človeški družbi, med tem ko moderni pedagog odgojuje le začasnost brez nadnatornili pomočkov in se mu trud ne more posrečiti, »ker prazno je delo brez žegna 'z nebes!«
Učenosti in vedi tudi vse preveč pripisuje. Ni se še učenjakom posrečilo in se ne bo »gledati resnici brez zagrinjala v obličje«. Je to križ, ker mora vsak od konca začeti in ima vsak preslabe oči za tak pogled. Koliko pa vemo prav za stalno, no? — V naravoslovji n. pr. je še vse polno tistih terdo zaklenjenih vrat, kterim učeni pravijo natorna moč, »Kraft«, namest bi ponižno djali: »Hoc autem nescio — ne znam dalje«; prav malo je svitlih zanesljivih cest, polno pa tistih temnih hodov, ktere imenujejo »hipoteze«, po kterih mar-sikteri zajde v goščo »naprej ne vem, nazaj ne smem« in bi se mu kmali godilo, kakor tistemu Petru, ki je v bosenjski megli krompir kradel. Enako je v družili vedah; v medicini pravijo homeopati, da to ni nič, kar aleopati terdijo, le ti pa ravno tako onim očitajo in med oboje se vstopi moderni »filozof« ter terdi: Kaj boste s cvetličjem zdravili? »Prodira bolj in bolj in širi se spoznanje, da vsaka rastlina raste sama zase, zato ker more, in to: kjer more in kakor more rasti; druzega namena nima«. Malarji in kiparji se morajo pa tudi mnogokrat sami sramovati svojih izdelkov, sicer bi ne pustili zapisati pred vrata svojih zbirk: »Tu notri naj ne hodi, kdor še ni 15 let star!« čeravno bi bilo bolj odraščenim večkrat še potrebniše oči zavezati, da bi ne gledali nagosti moderne napredovalnosti i. t. d.
Če je g. S. veličastni izgled Zveličarja omenil za A, naj bi ga še za B in C i. t. d. Kako rad se je pogovarjal Gospod o natornih prikaznih in kako vzvišeno! Prav tako, kakor zdaj uči cerkev mlade in stare: »Bog je vse tako vredil, Bog še zdaj vse vlada in preskerbljuje vse stvari: las z glave, vrabec s strehe ne pade brez Njegove vednosti. On živi ptice pod nebom, ki ne sejejo, ne žanejo in ne spravljejo v žitnice; Bog oblači cvetice po polji i. t. d. In stvarem pripisuje še nenavadniše pomene, kakor jih otroci v Dragoljubcih nabranim cvetlicam znajo: »Seme je beseda Božja« — »na kamnitni zemlji so tisti« — »kar ga pade med ternje so tisti« i. t. d. Povedanim dogodbam je tudi večkrat nauk pristavljal n. pr. končavši dogodbo usmiljenega Samarijana pristavi: »Pojdi in tudi ti tako stori!« v priliki o gostih pervi sedež si zbi-rajočih dodene: »Kdor se povikšuje, bo ponižan«; priliki o desetih devicah doda: »Čujte tedaj, ker ne veste ne dneva ne ure« i. t. d.
Simbolike nikar ne pustimo zginjevati; saj je že tako težko mikavno in jasno podučevati. Sicer pa mi besedi »cvetica pomeni to in to« ne umemo tako, da cvetici je ta pomen prirojen, ampak: ad lioc naj nam pomeni to in to. Sploh brez govorjenja v metaforah in drugih podobah ne shajamo. Kdor nam v tej reči oponaša, pravimo mu sitnež, ki nam besede pregrizuje. Vsega ne smemo prekucniti. Čeravno n. pr. vemo, da je solnce na miru in se zemlja suče, vendar pravimo: solnce vzhaja, gre na poldne, zahaja in mislim, da ne bomo tako kmali začeli namesti tega: zemlja se je za toliko in toliko obernila. Če tudi vemo, »da narava sama ob sebi molče slavi mogočno in modro stvar-nikovo roko«, če tudi dobro vemo, da ne dela tega »vedoma in liotoma«, vendar ni treba tudi nam molčati, ampak povejmo to ljudem po človeško, otrokom po otročje, tako, kakor lože umevajo. O le še dalje blažite kerščanski odgojitelji nežna serca s takim in enakim pripovedovanjem »da tiči Boga hvalijo s svojim petjem, da je njih preprosto žvrgolenje neka jutranja ali večerna molitev, da cvetice svoje pisane glavice odpirajo, svojo prijetno dišavo dihajo svojemu Stvarniku v prijeten dar in tako človeka opominjajo, naj enako (toda vedoma in hotoma) izpolnjuje svoje dolžnosti«! O le še vpletajte moralične nauke v svoje povesti! Vse vse naj prešinja katoliški duh! Čerka je mertva, kerščanski duh naj jo poživlja! Če znate vse lepo vverstiti, ne bo dolgočasno mladini. Pa če bi tudi bilo; če bi tudi kdo nauke preskočil, kaj zato? Če bi mladini le to pustili, kar bi rada, i kam pa pridemo? čemu toliko pedagogov? Mladina se mora privaditi, česar še ne zna; se mora odvaditi, kar napak zna; pri tem pa se mora naučiti premagovati samo sebe, da bo hotela to, kar se ji zdi neprijetno in opustila to, kar se ji zdi prijetno. Vsakako tirjamo, da so mladostne knjige ne le kratkočasne, marveč tudi ob enem podučne in moralične! Kdo drugi meni tako, mi pa tako.	Stric.
— Iz seje c. k. dež. šl. sveta za Kranjsko dne 16. oktobra 1879.
Na dnevnem redu je bilo:
Predštev pokojninske blagajniče za kranjske ljudske učitelje za 1. 1880 pošilja se deželnemu odboru z nasvetom, da naj pomankljeju doda iz kranjskega deželnega zavoda.
Pritožba krajnega šolskega sveta zoper razsodbo c. k. okraj. šl. sveta, ki prenareja všolanje nekaterih okrajev, se zavrača.
Zastran vprašanja, ki se je stavilo zarad čuvanja nad šolskim obi-skanjem po zasebnih šolah, poroča se slav. ministerstvu.
Po nasvetu kranjskega deželnega odbora se uravna odškodnina za stanovanje ljudskemu učitelju.
Gimnazijalnemu profesorju se prizna četerta petletna doklada.
Prošnja profesorja za verouk, da se mu prizna druga desetletna doklada, predlaga se c. k. m in is ter s t vu za uk in bogočastje.
Glavnemu učitelju se prizna in odkaže perva petletna doklada.
Na podlagi prošnje neke šolske občine in po mnenji kranjskega deželnega odbora se vpeljuje nemški jezik za obligatni učni predmet na trirazredni ljudski šoli.
Sklepa se o pritožbi zoper nekega nadučitelja na podlagi obravnav, katere je vodil c. k. okrajni šolski svet.
Stalno se umeščata dva nadučitelja.
Šešt učiteljev dobiva Metelkove štipendije, kar se naznani knezoškof. ordinarijatu, da temu priterdi.
Po poročilu c. k. okraj. SI. sveta, kar se tiče umeščenja nekaterih ljudskih učiteljev, ukazuje se, da se dva učitelja po službini stopnji naprej pomakneta, in na mesto nasvetovane prestave dveh učiteljev naj dotični okrajni šolski svet učitelja začasno umesti.
Poklicati se ima za spraševanje v francoskem jeziku pri učiteljskih preskušnjah mesca oktobra strokovnjak v tem jeziku.
Vsled izjave centralnega odbora c. k. kmetijske družbe v Ljubljani sklepa se o razdelitvi subvencije (denarne pripomoči), katero je dovolilo c. k. ministerstvo poljedelstva za pouk v kmetijstvu za 1. 1879, in to se naznanja imenovanemu odboru.
Razrešujejo se pritožbe zoper kazni o šolskih zamudah, potem prošnje za nagrado in denarno pripomoč.
—	Iz Bosne. Vsled ukaza deželne vlade otvorila sta se 1. oktobra t. 1. v Serajevem dva tečaja za pouk v pisanji in branji v deželnem jeziku. V ta tečaj se jemljejo otroci od 7. do 10. leta. Pouk traja 1 leto in je vsaki dan, izvzemši nedelje in praznike, po 2 uri na dan. Učenci mohamedanskih šol so obvezani na ta tečaj. Učenci gerške pravoslavne cerkve in judje imajo obiskovati tudi ta tečaj, ako hočejo pozneje stopiti v realno gimnazijo. Na teh dveh tečajih podučuje učitelj, katerega imenuje deželna vlada, plačuje ga pa dežela.
—	Realnega gimnazija v Serajevu pervi razred se ima odpreti dne 3. novembra 1879. »Bosansko-Hercegovačke Novine« prinašajo dotično »naredbo« zemeljske vlade za imenovani deželi, v katerej se označuje zadača novemu uči-lišču, ter se naznanja, da bode ta javni gimnazij imel 4 razrede. Vzderžavala ga bode vlada. Učevni jezik je bosenski in sicer z latinskimi čerkami, Predmeti, v katerih se bode poučevalo, so: a) religija za vse 4 različne vere, b) zemeljski jezik, c) nemški jezik, d) zemljepis in povestnica, e) matematika, f) naravoslovne znanosti, g) prostoročno risanje, h) telovadba, i) turški, arabski in perzijski jezik (neobligatno). Razen teh predmetov učili se bodo dijaci, ako bodo roditelji to zahtevali, počenši s pervim razredom latinščine, in od 3. razreda dalje gerščine in francoščine ter petja. Ravnatelja imenuje na predlog zemeljske vlade ministerstvo, a učitelje zemeljska vlada na trojni predlog ravnateljev. Plača ravnatelju s prikladami je 2100; štirje učitelji, katerim je dokazati, da so avstro-ogerski deržavljani in da so pred komisijo v našem cesarstu napravili izpit za sredne šole, dobivali bodo plače stanovnine in doklade po 1500 gld. Šola se pričenja na serajevskem realnem gimnaziji z dnem 1. oktobra vsakega leta, a končuje v dan 31. julija. Razen petkov, nedelj in praznikov trajajo počitnice vsako leto po dva meseca. Na konci vsakega leta se imajo dijaci podvreči izpitu. Šolnina je določena po 8 gld. na leto. Sinove siromašnih roditeljev, kateri se
posebno odlikujejo se svojim vedenjem in marljivostjo, oprošča na predlog ravnateljev od plačanja šolnine zemeljska vlada.
—	Belgija, mala a zelo obljudena in omikana deržava, šteje med svojimi 5 miljonov stanovalcev odličnih katoličanov, a tudi zagrizenih nasprotnikov vsake pozitivne vere, prostozidarjev. Letos je bilo z večino 1 glasa sprejeta liberalna šolska postava: šola ima biti brezverska (konfessionslos), verouk ni več obstojen del šolskega uka, ima se učiti zvunaj šolskih ur, v verouku morejo tudi poučevati po ukazu deržave svetni učitelji. A to nasilstvo in napad na katoliško prepričanje je izbudilo katolike; začeli so njim na čelu škofje nabirati po vsi deželi darov za versko šolo. Ni še minulo leto, in uže je mnogo učiteljev prestopilo iz deržavnih v verske šole, se ve da z njimi tudi učenci. — Premožni dajejo svoja poslopja za verske šole, ali pa z doneski bogatinov in revežev nova stavljajo. — V okraji Audenart je bilo do 1. oktobra vstanovljenih šol katoliških 28, le v treh občinah ni še verske šole. — V Voumen-u je baron Coninck na lastni trošek postavil versko šolo in 118 učencev je prestopilo vanjo, le 15 jih je ostalo v deržavni šoli. — Imenovana šolska postava je bila sprejeta z 1 večino glasov: in ta glas je oddal neki gospod, ki so ga bolnega pripeljali v volitveno sobo, na smertni postelji je letos javno preklical svoje zmote in prejel sv. zakramente. — V liberalizmu je prijetno živeti, v veri pa se srečno in zveličansko umerje.
Čedalje bolj zapuščajo učitelji deržavno šolo in stopajo v cerkveno, vsaka številka uradnega lista prinaša razpraznjenih služeb. Dosihdob je spraznjenih deržavnih učiteljskih služeb 1805. — Verska (katoliška) šola v Bogerhont n. pr. ima 1330 učencev, v 10 deržavnih šolah se jih poučuje le 46; katoliška šola v Audenardu ima nad 600 učencev, občinska samo 20, verska šola v Enghien ima 473 učencev, občinska 3 dečke in 10 deklic, kat. šola v Zolder (Limburg) ima 210 učencev, občinska 0. V nekaterih krajih so deržavne šole čisto prazne, po nekaterih krajih hodijo v šolo le učiteljevi otroci. — Škof v Liittich-u je uže imenoval dva nadzornika neduhovna za svojo škofijo. Za valonski (francoski) okraj je imenoval profesorja Emond-a, ki je poprej poučeval v pedagogiki na derž. semenišču v Huy, za flemendski okraj pa Robyns-a, ki je bil poprej deržavni šolski nadzornik. Oba sta namreč popustila svoje deržavne službe. Emond je pisal naučnemu ministru tako-le: Učil sem dosihmal svoje učence, da je vera podlaga odgoji. Sedaj pa, ko vera ni nič na učnem programu, bi moral kriti-kovati novo šolsko postavo ali zatajiti svoje poprejšno načelo pri poučevanji. Kot deržavni vradnik pervega ne smem storiti, drugega pa kot profesor ne morem izveršiti, tedaj spolnujem le dolžnosti zvestega deržavljana in ravnam po svoji vesti, ako prosim ostavke. To se pravi, možato govoriti. Enako je odgovoril tudi okrajni nadzornik Robyns naučnemu ministru Vanhumbeek-u, ki gaje nagovarjal, da naj ostane še v službi. Rekel je namreč: Zelo obžalujem, gosp. minister, da se moram zahvaliti za Vašo dobrohotno ponudbo. Kot katolik ne morem prevzeti nove nadzornikove službe, ker mi vest ne pripušča, da bi pomagal izpeljevati postavo, katero je cerkev obsodila in zavergla. Sploh dopada, da je škof taka možaka odbral za nadzornika.
—	Na Francoskem je naučni minister izdelal šolsko postavo, vsled katere hoče odstraniti redove od poučevanja. A zadel je s koso na terd kamen, posebno pa z glasovitim §. 7, ki namerava iztiranje jezuitov. Sedaj se je tudi akademik in prostimiselen Littre, nasprotnik katoličanstvu, oglasil za svobodo pouka in zahteva, jezuitom se ne sme kratiti pravo za poučevanje. Deržava naj je v vednostnih vprašanjih nad strankami, pravica si bode sama po svobodi gaz

naredila. Vpor zoper liberalno šolsko politiko se je zelo razširil, in ni dvomiti, da si ljudovlada, ako hodi po tej poti, sama sebi grob izkoplje.
—	Pruski naučili minister Puttkammer odpravlja versko namešane šole in je v tem svojem ravnanji v nasprotji s svojim prednikom, ki je rad dajal za šolske nadzornike katolikom protestante, a luteranom prostorniš-ljake. Zato ga pa tudi marljivo napadajo pojavnih listih, in pokazalo se bode, ali je v pruski deržavi še kaj vladnega kerščanstva. Sicer ne moremo terditi, da Puttkammer hoče katoličanom vstreči, kajti znano je, da tako zvani kulturni boj katoliško cerkev hudo stiska, ali protestantovsko, kolikor je še verska, uničuje, vendar Bileam (Puttkammer) nehote katolike blagoslavlja.
—	jVajviši opravilni svet (Verwaltungs-Gerichtshof) je obsodil v zadnji instanci občino S u h i d o 1 za napravo nemške šole za faberške otroke nemških delavcev, ki delajo v steklarni tovarni gosp. Stelclna, ker faberška šola, katero vzderžuje g. St„ ne odgovarja vsim potrebam, in 1 miljo na okrog ni nemške šole. Občina je sicer rekla, da tovarniški delavci so tujci v občini, a to ni bilo spoznano za merodajavno, pač pa to, da se mora napraviti šola tam, kjer je več kakor 100 otrok v eni občini. — Občina Šiška blizo Ljubljane tudi terdi, da ni dolžna napravljati šolo tujim otrokom, ki le slučajno v Šiški stanujejo, ali kakor se vidi iz tega primerljeja, šolske oblasti gledajo le na število otrok, a ne na to, od kod da so in čegavi so.
—	Skušnje za učitelje so bile od 20. do 27. preteč, m., h katerim se je, oglasilo 22 učiteljev, in sicer 21 za ljudske šole, 1 pa za meščanske šole, in 16 učiteljic, med temi 12 za izpit v vseh naukih v ljudski šoli, 1 za telovadbo in petje in 3 za izpit v francoskem jeziku. Izmed teh dveh učiteljev ni bilo k skušnji, drugi pa so tako-le skušnjo opravili: spričalo št. I. dobila je 1 učiteljica; št. II. je dobilo 5 učiteljev in 6 učiteljic; št. III. je dobilo 9 učiteljev in 6 učiteljic; št. IV. je dobilo 6 učiteljev in 1 učiteljica.
—	„iVapevi pri sveti maši in blagoslovu". Za mešan čveterospev, zložil p. Angeli k Hribar. Op. 4. Cena 50 nove., po pošti 5 nove. več. V Ljubljani, natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. Komaj je 7 mescev preteklo, kar je bil naš marljivi skladatelj g. p. Ang. Hribar na svitlo dal 16 postnih in velikonočnih napevov (za malo ceno 50 nove.), že je priobčil zopet drugo zbirko cerkvenih napevov, to je: 12 masnih, vse na besede: Pred Bogom pokleknimo, in 8 tantum ergo, katerim so tudi pridejane besede: »Ave, verum Corpus natum ... Pange lingua gloriosi.. . Nobis datus, nobis natus . .. In supremae noete ccense ... Verbum caro panem verum ...« S tem hoče skladatelj vpozoriti cerkvene pevce na to, da se naj napevi tudi pojo ob praznikih in slovesnostih v posvečanje presv. Rešnjega telesa. Na hvalo skladateljevo moramo reči, da si on v pervi versti zaslug nabira, po naravni poti cerkveno petje zboljševati, tako da za razne prilike in cerkvene potrebe podaja tacih muzikalij našim korom, po katerih se pot gladi najbolj Cecilijanskemu petju. Ako smo hvalili postne in velikonočne napeve, dolžni smo tem novim skladbam še več priznanja izrekati, ker kažejo ne samo po zunanji obliki, in prelepi, kaligrafično-pravilni pisavi, nego tudi po harmonični sostavi, da se je gospod skladatelj vseskozi potrudil, vsem zahtevam in normam cerkvene glasbe zadostiti. Zato upamo, da tudi »Cerkveni glasbenik« to pot ne bode imel prilike, kako nerodno povedati o tem izdanji.
—	„Slavček". Zbirka šolskih pesmi, spis. A. Nedved, c. k. učitelj godbe. — To zbirko je si. c. k. ministerstvo za rabo pri pouku poterdilo, ob-

sega pa mnogo različnih pesem za otroke razne starosti. Zbirka je v 3 zvezkih; I. stopinja velja 20, II. 20 in III. 30 kr. Dobiva se pri izdatelju g. Anton Nedved-u (v Ljubljani, v knežnem dvoru — Fiirstenhof). Kdor pošlje imenovano svoto, dobi pesmi po pošti.
—	Slovensko učiteljsko društvo je na svitlo dalo in ima na prodaj: 1) Zemljepisna začetnica, 20 kr. 2) Cesar Franc Jožef L, 20 kr. 3) Po-dučno berilo za mladost, 15 kr. Obseg te knjige je nekaj moralnega zaderžaja, potem pride nekaj iz zemljepisja, iz prirodopisja in naravoslovja. — Knjige se dobivajo pri g. Milicu na starem tergu in tudi pri g. Giontiniju.
—	Personalstand der k. k. Belitirden und Aemter itn Herzogtlmnie Kraili, Herausgegeben und verlegt Franz Gerkman. Tako je ime mehko vezani brošuri, ki obsega vse vradno osobje, tudi šolske oblasti na Kranjskem, za dodatek ima vse protokolirane firme na Kranjskem. Dobiva se na prodaj pri Giontiniju in velja 25 kr.
—	Srenjski odbor mesta Ljubljanskega je dovolil 17. p m. vzporedni razred pri III. razredu na I. mestni šoli. Pomožni učitelj bode imel 40 gl. na mesec. Pride pa k temu še trošek za kurjavo, snaženje, itd.; za šolo je tudi tega potreba, kakor za vojsko — denarja.
—	Prošnja do udov slov. Matice. Ker se ima tiskati »Imenik M a ti čin i h udov« za tekoče leto, pozivajo se vljudno še po tem potu vsi gospodje družbeniki, pri katerih se ali v naslovu ali v stanu nahajajo v prejšnih imenikih kaki pogreški in katerih po svojih poverjenikih še niso popravili, naj to skoro storijo naravnost pri tajništvu, da ne bode pozneje kakega nepotrebnega oponašanja.	Iz pisarnice Matičine.
—	Vincencijevo društvo letos v svojem zavetišči oskrbuje nad 40 dečkov s hrano, obleko in podukom. Ta lepa milodarna naprava zasluži, da se ohrani, vsestranske podpore.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. Na lrazredni šoli v Majhovem, učit. služba, 1. p. 400 gl. in prosto stanovanje. Prošnje do 15. novembra 1.1. pri c. k. okraj. šol. svetu v Rudolfovem.
Na Šlajarskem. (Okraj. 61. svet v Gornji Radgoni.) Na 3razredni šoli v Negovi, učit. služba IV. plač. razreda, poboljška 20 gl. za stanovanje. Na 3-razredni šoli v Šent-Juriji na Ščavnici (St. Georgen a. d. Stainz), nadučit. služba IV. plačil, razreda. Prošnje za oboje služeb do konca novembra t. 1.
Premembe pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. G. Andrej Gerčar, nadučitelj v Šent-Rupertu, v Mokronog; g. Matija Bartel, iz Majhovega, za nadučitelja v Čermošnice in J. Cepuder, iz Š m arije, v Litijo za nadučitelja. Gdč. Ana Podrekar, učiteljica v Vratih (Thorl) na Koroškem, v Teržič, gdč. Kristine Zadnikar v Šent-Jernej, g. Pirnat iz Rake na Prečino. G. Vozlaček, podučitelj na Igu, v Šent-Kocijan pri Turjaku, in g. J. Jeglič iz 3. leta učiteljišča za pomož. učitelja na Ig. G. Matija Hiti iz Poloma k sv. Mihaelu pri Žužembergu.	»Schlztg.«
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. R. Millo.