131
Skopuh in siromak.
Kdor drnge slabo uči, Sam sebi škodo stori.
Ni davriej, kar mi je neki nemškar prav okroglo pri-g^odba povedal, ki zasluži, de bi se v kamiiitno tablico vcertala, in vsakimu skopuhu na vratni podboj v večni spomin nabila. —
„V tistim kraji, kjer sim teržil" t— je perpovedo-val — „neki siromak prebiva, kterimu je Bo^ ženo in kup otrok, malo pa kruha in denarjev podelil. Letaš, kakor že sploh svet ve, marsikterimu revežu pajki po trebuhu predejo, in ga posilijo iti si živeža iskat. Otroci so mu jokali, žena zdihuje, živeža nič, denarjev nič, živeti se mora, kaj je početi! — Siromak misli in si glavo beli, kam bi se obernil. — Naposled mu v misel pride v svoji veliki jedinosti k nekimu bogatimu skopuha tistima kraja se podati, in ga za preložik prositi. Poprosi ga za mernik zmese, de bi sebe in družino se ktere ure preživil. Skopuh pravi: imašbožjakov? Revež pravi: ^nimam jih zdej ne; ali prosim vas oče! počakite me, de zaslužim, hočem gotovo plačati." Ali bogatin se ne da omajati: ne prošnje ne solze ne ^inejo kamnitni^a serca. „Za denarje je per meni vsiga dovolj — pravi — brez
denarjev pa cempefa ne dobiš."—Siromak se joka, kaj cem vender početi? živ ne morem v jamo, domu ^rem, in čakal bom, de mene in družino lakota podavi. Voher-nik pravi: veš kaj? krast pojdi! — Revež obmolkne in gre klavern domii. Ponoči vstane in gre res, kakor mu je skopuh bil svet dal, krast; pa kam, kaj mislite? — ravno k bog"atinu, in pomuza mu celo slanino z dimnika doli, in znosi na svoj dom. Zjutrej g-ospodinja vstane, In v kuhnjo ^re, perpravljat za družino kosilo; ko se pa kviško ozre, zagleda, de je vse meso z dimnika pobrano. Na ^las zakriči, in skliče vso družino na no^e. Gospodar, ravno zg^or imenovani skopuh , kmalo v°:ane tatii, in ^a neuteg*ama gosposki ovadi. Gosposka pošlje po tata, rn ga vpraša, ali je res ukradel, česar je ob-dolžen, ali ne? Revež nič ne taji, ampak spozna v okomi^leji svoj ^reh: de je v veliki sili, in po svetu tožnika to storil, de mu ni hotel za preslonbo ne enig-a koplevnika mešanig-a žita bres denarjev dati, in de je resnično poštene volje bil, mu berž ko berž dolg plačati. —
In g:lejte, kakošno obsodbo je tukej gosposka slo-rila! — Reveža je ojstro posvarila, de je kradel. Skopuhu pa je terdo prepovedala, de nima od siromaka ne gole kosti nazaj terjati, ampak de mu mora še žita in per-kuhe dati, ker ob g-olim mesu ne more ravno lahko obstati. In perstavi mu še resne besede: Ce nočete re-vežam dobriga storiti, jim tudi pregrešnih svetov ne smete dajati."
Prav je g-osposka obsodila, ker boljši je ta kakor prav ^orka zauha.                                                M.
132