Za poduk in kratek oas. Pri večerji. Spisal Leon Štorman. Priletcl jc en ])isan tič, No lepo pcsem je zapel. Ko smo večerjali pri L . . . . u, sedel je v druščini pri mizi postaran mož, ki je tam čez dan streho pokrival. Lahko vam bi ga z imenom povedal, ali ker bi on potem kedaj izvedel, da je v »cajtnge prišel«, tedaj pa bi bil gotovo hudovoljen na mene, zato ga zamolčim, saj večina bralcev bi ga itak ne poznali. Vse eno bodite le lepo tiho, da ne bo mož še vrstice zvedel! Da bi pa sam to bral, zato nimam strahii; prvič zato ne, ker stari ljudje se dosti malo brigajo za časnike, še takih nočejo brati, kateri se jim zastonj pošiljajo, drugič posebej pa že la inož, kakor je sam pri neki priliki rekel, ne vidi brati druzega, kakor češnje in borovnice. Ta človek zel6 rad kaj pripoveduje: in tudi zdaj smo inu pustili prvo besedo, dobro vedoč, da se nam mlajšim ne spodobi vtikati se v govore starik ljudij. Tako-le je začel praviti: Ko sem bil še jaz mlad, nisem nosil brk pod nosom, ainpak seni se tudi, kakor zdaj na slarost bril; ali zobe sem imel zdrave in močne, to pa inoram reči. Vendar glejte! Enkrat me je eden malo bolel in sem zato za zdravilo v usta vzel neko hudirjevo olje in vsi so mi potem iz ust zleteli. Kaj vse se živemu človeku np zgodi! Še nekaj bom povedal. — Zdaj, ko zobij nimam, pa me rado peče in ne ljubim vročih jedil. Pri onem v hribih sem lani pokrival, zvečer pa smo vrelo kašo večerjali. Gospodinja jo je menda iz peči, pa kar na mizo prinesla, taka je bila. Jaz sem pihal in kašo hladil, pa vse ni nič pomagalo. Tudi domače Ijudi je tako peklo. Zdaj gre dekla in prinese vsakemu krožnik, da si je nadeva na-nj in jo je; meni pa ni nič prinesla, kakor da res moram vročo jesti. Ali buzarona, peklo me je že tako, da nič takega. Kaj tedaj naredim? Klobuk vzamem, pa si va-nj kaše nadevam, in dobro je bilo. saj bolje hladno smo jpli, oni s porcelanastih krožnikov, jaz pa iz starega klobuka. Veste, kdor liodi po hišah delat, zna vsake sorte rečij in se mu marsikaj prigodi; ludi meni se je že marsikatera vsekala. Tako spm tudi nekje pokrival in zato tam pri kosilu bil. Najprvo je bilo kislo zelje na vrsti. Domači so ga pridno zajemali, jaz sem pa le gledal: kar ini reče doinača hči: »Kaj vi ne bote jeliV« Jaz pa pravim: »Ne jem zelja«. In snedli so ga brez mene. Zdaj pridejo žganci na mizo, pa tudi teh se ne dotaknem. Na to pride gospodinja v hiSo, in ko vidi, da jaz le kar tako sedim, mi de: »Zakaj pa vi ne jeste?« V tem pa pogleda in vidi, da žlice nimam. Zdaj pa ušk! ušk! pripelja hčeri na vsako stran eno zaušnico, ker je ona žlice dplila, meni pa jo pozabila dati. Potem pa se k meni obrne in mi reče počakati. In res počakam. Na lo mi prinese liter vina in pj hleba in me prosi, naj tega nikjer ne pravim. Jaz pa sem rekel: »To bom povedal, kako se mi je naredilo, pa tega ne, pri kateri hiši.« In tega še zdaj ne povein! To je mož pravil, pa se je tako pametno držal, da smo niu morali verjeti. Nadalnje pripovedovanje pa mu ni bilo kaj posebno. Pravil je n. pr. o starih časih, kako je kaj tedaj bilo na svelu, ko je Se on fantoval. Tedaj je bilo grozno dobro, pili so ga neki bokal po groši, pa so imeli več denarja, kakor sedaj; in da so svoje dni ženske nosile sivopobarvane janke, pa iz domače ali hodne robe in havbe na glavi. Te so bojda bile »le prave«. Ljudje se tedaj niso gosposko nosili, pa so lahko shajali. Sedanji mladi ljudje (tako je tudi pravil) pa si nič ne prihranijo, fanti vse zapravijo, dekleta pa si dragocene obleke kupujejo. Zato pa nimajo stariši še za sol pogostem, kamo-li za druge potrebe! No, pa teh stvarij, kar jih je mož pravil, bilo je veliko. Nismo si jih zapomnili ter bi težko povedal »vse po vrsti, kakor so hiše v Trsti«. Zato odložim pero, m zapišem samo le še besedo, ki nam jo je krivec pred odbodom voščil, in to je: »lahko noč!« Smešnica. Kateket sreča na potu proti šoli učenca, kateri ga pozdravi: »Kuden Dak«. Kateket mn reče: »Gehst du in die Schule?« (Greš-li v šolo?) Učenec odgovori: »Kaj bi radi?« Kateket vpraša še torej enkrat: »Gehst du in die Schule?" Dečko pa se odreže: »Povejte rai po slovenski!" Kateket: »Kaj, mar nisi Neniec, saj si me po nemški pozdravil?« Učenec: »Ne, gospod, samo učitelj so nam zapovedali, da moramo tako pozdravljati, sicer pa ne razumem nič nemški«.