prejeli smo pismo
O Kunstlerjevi kovačiji
Po Zakonu o tisku ste dolžni objaviti naš odgovor na članek ZAKAJ TAKO »Kovačija ali Centralno tehnična knjižnica« novinarke Janje Domitrovič, objavljenem v glasilu AŠA KOMUNA št. 9/10 - 28. junij 1988 na strani 1 Zahtevamo objavo našega odgovora v celoti, zaradi netočnih trditev v tem članku.
Res, zakaj tako?
Zakaj se postavlja dilema »Kunstlerjeva domačija ali Centralna tehnična knjižnica«, zakaj bi roorala nekomu nastati škoda? Zakaj ne razmišljate drugače: »Kunstler-jeva kovačija in CTK«.
Kunstlerjeva kovačija stoji že sto let. Redno je delova-la do leta 1958. Ni se torej »pojavila« kar naenkrat. Zazidalni načrt, po katerem naj bi se na zemljiščih Kunst-lerjeve kovačije in sosednjih objektov gradila nova Cen-tralna tehnična knjižnica (CTK) je bil na občini Vič-Kudnik sprcjet leta 1965. V času sprejemanja tega zazi-dalnega načrta, prizadetih lastnikov ni nihče obvestil ali pa spraševal za mnenje. Zato za zazidalni načrt sploh nismo vedeli. V letu 1981 je občina le podaljšala veljav-nost tega starega zazidalnega načrta.
V postopkih sprejemanja in podaljševanja tega zazidal-nega načrta za CTK ni nihče preverjal kakšni so objekti, ki jih ta zazidalni načrt uničuje. Nikoli ni bil opravljen strokovni ogled objektov in ovrednotena njihova spome-niška vrednost, čeprav je to nujen predpogoj za izdelavo zazidalnega načrta, posebej tam, kjer se obravnavajo deli starega mestnega ambienta. Nečrt je bil izdelan po nače-lu, ki je veljalo v povojnih letih: vse kar je staro se mora porušiti, da se zgradi novo. V svetu, kot tudi pri nas, smo kmalu spoznali kakšno nepopravljivo škodo povzroča tak način načrtovanja našim mestom, krajini in zgodovini. Zato so se strokovnjaki odločili za drugačno načelo: novogradnje pb premišljenem upoštevanju in spoštova-nju starega. Žal se v občini Vič-Rudnik še niso zavedli nepopravljivosti svojih starih rušilnih načel.
V   nasprotju z vsem dogajanjem okrog zazidalnega načrta, smo lastnikj Kunstlerjeve kovačije prejeli uradno potrdilo Univerze, da se naša posest ne bo več uporabila niti za gradnjo univerzitetnih objektov, niti za gradnjo knjižnice. To potrdilo smo prejeli zato, ker so nam brez
vsakega obvestila in nadomestila pred tem že odvzeli 1200 m2 zemljišča pripadajočega Kunsllerjevi kovačiji - za gradnjo FAGG, ki je na tem zemljišču že zgrajena.
Da namerava občina Vič-Rudnik razlastiti in porušiti našo kovačijo in vse sosednje objekte smo bili seznanjeni z uradnimi dopisi v prvi polovici leta 1987.
Ker gre za skupino objektov nekdanje, zelo pomemb-ne, vozarske (furmanske) postaje ob vstopu v mesto s tržaške strani, smo o nameri občine Vič-Rudnik obvstili strokovno javnost. Zato so strokovnjaki iz uglednih repu-bliških ustanov, po ogledu teh stavb in zemljišč poslali svoja mnenja. O pomenu Kunstlerjeve kovačije in sosed-njih stavb in proti rušitvi le-teh govore vsa poslana stro-kovna mnenja. Prejeli so jih tudi organi občine Vič-Rudnik.
Prav gotovo je zanimivo, da razpolaga občina Vič-Rudnik še z drugimi za gradnjo CTK ugodnejšimi nezazi-danimi zemljišči, ki so v celoti njena izključna last, pa vseeno vztraja na tej lokaciji. Pa tudi na tej lokaciji ni nujno, da se rušijo stare zanimive zgradbe. ker je med njimi še vedno dovolj prostora da se lahko zgradi CTK. Ni nujno torej, da komurkoli nastane škoda. Gre za pripravljenost ali nepripravljenost tistih, ki odlo4ajo, da poiščejo primerne rešitve.
Razumljivo je, da se lastniki borimo za našo kovačijo.
Že osemdeset let Kunstlerjevi rodovi s pridnostjo, odre-
kanjem in skrbjo vzdržujemo objekte in zemljišče naše
kovačije. Ker se zavedamo njenega pomena, se je ohrani-
la v tako dobrem stanju. Zato si tudi z vsemi silami
prizadevamo, da se, taka kot je, ohrani tudi v bodoče.
Milka Badjura, roj. Kunstler
Marij Čotar
Lepi pot 1, Ljubljana
Odgovor na dopis tov. Milke Badjura in Marija Čotarja z dne 24. 7. 1988
V zvezi z dopisom je Komite za družbene dejavnosti kontaktiral z organizacijami in organi, ki so bodisi v dopi-su navedeni ali pa so imeli ustrezne podatke in je dobil na posamezne navedbe iz dopisa naslednje odgovore.
Komite za urejanje prostora je odgovoril na del, ki se nanaša na sprejemanje prostorskih dokumentov tcr varo-vanje starega mestnega ambienta: (ods. 2. 3);
Za območje med Jamovo, Groharjevo, Tržaško cesto in Lepim polom je Mestni svet Ljubljane v skladu s takrat veljavnimi predpisi Zakona o uporabi zemljišč za gradbe-ne namene (Ur. 1. SRS. št. 13/56) in Zakona o urbanistič-nih projeklih (Ur. 1. SRS, šl. 22/58) v letu 1965 sprejel zazidalni načrt za odlokom o potrditvi urbanistične doku-mentacije (Glasnik 7/65).
Ta odlok je bi! v veljavi do leta 1981, ko je Skupščina občine Ljubljana Vič-Rudnik na podlagi Zakona o urba-nističnem planiranju (Ur. 1. SRS. št. 10/67 in 27/72) in opredelitev v Generalnem planu urbanističega razvoja mesta Ljubljane sprejela spremembo in dopolnitev zazi-dalnega načrta za del območja VI 6 - Cenlralna tehnična knjižnica in II. faza gradbenega oddelka FAGG z odlo-kom, objavljenim v Uradnem listu SRS, št. 1/81.
Sprejem zazidalnega načrta ni posamična zadeva, ki bi se reševala po Zakonu o splošnem upravnem postopku, kar pomeni, da bi moral biti v postopku soudeležen vsak občan. ki ga tangira zazidalni načrt.
Odlok o sprejemu zazidalnega načrta je splošni akt, ki se je sprejemal po zakonu o urbanističnih projektih, ki je veljal do leta 1967, od leta 1967 pa po zakonu o urbani-stičnem planiranju. Po teh zakonih je predpisana obveza, da se osnutek zazidalnega načrta javno razgrne. V tem postopku imajo občani in druge zainteresirane organiza-cije in organi pravico, da dajo svoje pripombe in pred-loge.
V tem postopku lastniki kovačije niso podali pripomb oziroma predlogov.
Oba uvodoma navedena odloka sta bila sprejeta na podlagi v času sprejetja veljavnih zakonov. Zadevo je obravnavalo tudi Ustavno sodišče SRS, ki je ugotovilo, da veljavni zazidalni načrt ni v nasprotju z Zakonom.
Zazidalni načrt iz leta 1965 je po programu vseboval nove lokacije Fakultete za arhitekturo in gradbeništvo, medtem ko je spr;memba in dopolnitev zazidalnega na-črta iz leta 198) predvidela le II. fazo Gradbene fakultete laboratoriji, opustila lokacijo oddelka za arhitekturo ter predvidela lokacijo Centralne tehnične knjižnice. Iz na-vedenega sledi, da v sprejeti in veljavni spremembi in dopolnitvi zazidalnega načrta ne gre samo za enostavno podaljšanje zazidanega načrta iz leta 1965, pač pa za bistveno drugačno vsebino.
Glede preverjanja in rušenja obstoječega fonda pa je bilo ugotovljeno, da v letu 1973 s strani Ljubljanskega zavoda za spomeniško varstvo izdelana spomeniška karta s seznamom zavarovanih kulturnih in naravnih spomcni-kov ter območij v občini Ljubljana Vič-Rudnik ni vsebo-vala evidentiranega objekta kovačije niti samega širšega območja. Ker navedena lokacija ni bila razglašena za kulturno tehnični spomcnik ob sprejemanju družbenih planov občine in prostorskih izvedbenih načrlov, niti ni bil predlagan postopek za takšno razglasilev je jasno, da v zazidalnem načrtu in njcgovi spremembi kovačija ni bila tretirana kot zavarovan kulturno tehnični spomenik.
V zvezi z inventarizacijo in valorizacijo obravnavanega območja |e bila sicer izdelana raziskovalna naloga, na tej osnovi pa tudi recenzija te naloge, o kateri so že poročala sredstva javnega obveščanja.
Lokacija Centralne tehnične knjižnice je bila izbrana in sprejeta na osnovi preverbe širšega prostora. Izkazalo se je, da leži v primernem središču gravitacije vseh tehnič-nih visokih šol. Torej ne gre za pripravljenost ali nepri-pravljenost tistih, ki odločajo, da poiščejo primerne reši-tve, temveč za iskanje najoptimalnejših rešitev.
Komite za družbene dejavnosti je pridobil tudi ustrezni dokument, ki dokazuje, da je bila odločba o odškodnini izdana 11. 9. 1963. leta. Izdal jo je oddelek za finance Občine Ljubljana Vič-Rudnik. Odločba je bila izročena tov. Mariji Kunstler. Sredstva v višini 460.400 din so bila nakazana 2. 10. 1963. leta. Za dvig sredstev je tov. Kunstler Marija pooblastila svojo hčerko Čotar Jelko. Fotokopija dokumenta je na razpolago na Komiteju za dmžbene dejavnosti.
Glede trditve, da je Univerza dala uradno potrdjlo, da se posest Kunstlerjevih ne bo več uporabljala niti za gradnjo univerzitetnih objektov, niti za gradnjo knjižnice smo zahtevali odgovor od navedene organizacije. Dne 28. 8. 1988 nas je FAGG pismeno obvestil, da dosedaj ni dal nikakršne izjave, da odstopa od uporabe dodeljenih zemljišč za gradnjo svojih objektov ali knjižnice. Po priloženih dokumentih pa je razvidno, daje že leta 1969 FAGG, zaradi pereče prostorske stiske CTK, ponudil knjižnici, da vriše v načrt nezazidanega prostora za novo fakulteto svoje želje za lokacijo nove knjižnične zgradbe. Pripravljen je bil študijski projekt, ki ga je 23. 4. 1971 obravnavala komisija za zazidalni načrt na navedenem območju, ga sprejela in predložila v obravnavo in spre-jem Občini Ljubljana Vič-Rudnik ter Skupščini mesta Ljubljana. Nadaljno sprejemanje urbanistične dokumen-tacije je opisano v odgovoru Komiteja za urejanje prosto-ra in varstvo okolja.
Na koncu bi še dodali, da je ne glede na navedeno bila izdana 21. 7. 1988 odločba o začasni razglasitvi objekta Kunstlerjeve kovačije za kulturni in zgodovinski spome-nik. Izdal jo je Komitc za družbene dejavnosti in velja za dobo 6 mesecev. Namen odločbe je, da se pridobi čas in temeljito preveri zgodovinska vrednost navedenih ob-jektov.
Dodatno zbrani podatki ter recenzija raziskovalne na-loge Kunstlerjeva kovačija in kolarstvo namreč prinašajo nekatere nove podatke o tem kompleksu, ki se razlikuje-jo od navedb v elaboratu.
KOMITE ZA DRUŽBENE DEJAVNOSTI
Gradnja knjižnice
Tik pred zdajci, ko bi morali po 30-letni borbi za gradnjo knjižnice začeti graditi, so se pojavili posamezni-
ki ali celo ustanove, ki v eni ali drugi obliki in obsegu ugovarjajo začetku gradnje na že vrsto let izbrani mikro lokaciji, to so: Tija Badjura - magister arhitekture, Marij Čotar, Vladimir Kavčič - predsednik Republiške-ga komiteja za kulturo, Tehnični muzej Slovenije, Braco Mušič - magister in podpredsednik Skupščine mesta, Slovenski etnografski muzej, prof. dr. Nace Šumi, Tadej Brate dipl. inž. in samostojni svetovalec za tehnično dediščino Zavoda Slovenije za varstvo naravae in kultur-ne dediščine ler dr. Janez Bogataj in še kdo?
Iz članka dr. Draga Medveda je razvidno, da je magi-ster Tija Badjura verjetno po službeni dolžnosti naprosila vse zgoraj navedene posameznike in ustanove, da ji pomagajo pri reševanju Kunstlerjeve kovačije, kolarstva, gostilne, furmanskih hlevov, kegljišča, dvorišča itd., da jih ne bi podrli ob gradnji Tehnične knjižnice ali sicer, temveč, v celoti ohranili našim potomcem kot izjemno tehnično dediščino.
Ne moremo razumeti, da toliko posameznikov in usta-nov ni vedelo, kje in kako bomo gradili novo Tehnično knjižnico, ko se je tekom let v stoterih člankih in skicah obveščalo javnost o napovedani gradnji. Res je, da je družba odlagala gradnjo z lokacije na lokacijo, iz plana v plan in to iz leta v leto, toda kulturna Ljubljana, najmanj pa zgoraj naSteti bi morali pravočasno in po svoji službeni dolžnosti ugovarjati tnakro oz. mikro lokaciji novega objekta.
Prav gotovo so in še bodo projektanti z veseljem delali nove in nove zazidalne načrte, pa tudi nove in nove projekte, ki so šli skozi množico rešet in javnih razgrnitev in obravnav, predno je občina dala zeleno luč za samo gradnjo. Trdim, da je občina izvrSila vse svoje uradne postopke zadovoljivo in da so se le zgoraj našteti ugovor-niki pojavili verjetno prepozno, ali da so celo nekatere povsem odgovorne in zadolžene ustanove zatajile in gradnje niso vzele resno, ker gradnjo leto za letom odlagamo.
Ker je s takšnimi postopki resno ogrožena Tehnična knjižnica, vabim novinarja tov. Draga Medveda, da jav-no sporoči, kdo je v danem primeru kaj zagrešil in kdo naj prevzame sedaj odgovornost za začetek gradnje. Isto-časno pa čutim dolžnost javnosti povedati, da zahteva gradnja tratnvaja po Tržaški cesti takojšnje rušenje gostil-ne, ki jo sedaj dodatno ščitijo zgoraj našteti ugtvorniki. Ob sedaj že večletnem odlaganju vseh negospodarskih objektov pa trdim, da bo nova Tehnična knjižnica visoko gospodarski in kulturni objekt Slovenske identitete, ki se je ne sme več odlagati, saj že vrsto let nismo nič zgradili, pa le še živimo. To pa za nas Slovence ni opravičljivo!
CIRIL STANIČ
Skupine delegatov so obravnavale stanje na področju čmih gradenj v občini Ljubljana Vič-Rudnik, ki postaja vse bolj zaskrbljujoče in problematično z vidika urejanja prostora, komunalne ureditve, poselitvene politike ... Zahteva vseh je bila, da se temu vprašanju tudi v plan-skih aktih republike da ustrezen poudarek. Skupine dele-gatov so dale 20. julija 1988
delegatsko pobudo republiški skupščini o črnih gradnjah
Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84) v VII. poglavju sicer predpi-suje inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona, vendar v praksi ugotavljamo naslednje pomanjkljivosti:
A.  Za inšpekcijske postopke veljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku, kar pomeni striktno spoštovanje vseh rokov, postopkov vročanja in pritožbe-nih rokov. V praksi pa to pomenj, da investitor, v kolikor ne sprejema določb in izkorišča vsa pravna sredstva pritoževanja, zelo pridobi na času, tako da lahko objekt »na črno« zgradi praktično do konca, ko inšpekcijski ukrepi (odstranitev) šele postanejo pravnomoini.
B.  Problematika izvajanj inšpekcijskih ukrepov (od-stranjevanje). Ugotavljamo, da se nezakonito zgrajeni objekti ne odstranjujejo, čeprav so inšpekcijski postopki zaključeni in je odstranitev odrejena. Inšpekcijske službe krivdo za neizvajanje ukrepov pripisujejo dejstvom, da konkretno v Ljubljani ni gradbene ekipe, ki bi bila pripravljena to delo prevzeti.
Predlagamo, da bi zakonodajalec preveril možnost poenostavitve inšpekcijskih postopkov tako, da ne bi bili vezani na ZUP, pač pa naj bi se uporabila možnost, kot je že opredeljena v zakonu o stanovanjskih razmerjih v primerih nasilne vselitve.
Predlagamo tudi, da bi se razmislilo o možnosti, da bi bila urbanistična inšpekcija urejena samo na nivoju repu-blike, čeprav bi bili inšpektorji dislocirani po občinah. S tako ureditvijo bi bil močno zmanjšan vpliv lokalnih faktorjev, pa tudi lažje bi bilo organizirati ekipe za odstranjevanje črnih gradenj.
Menimo tudi, da je potrebno zelo poostriti kaznovalno politiko, ki ne bi smela upoštevati vseh vrst olajševalnih okoliščin pač pa bi morala temeljiti na dcjstvu, da neza-konit poseg povzroči ne samo §kodo urbanizmu, pač pa tudi naravi in končno celotni družbi.
VODJE SKUPIN
Franci Bašar,                           Marjela Sentjurc,
Lea Oražem,                              Jože Zakonjšek