54 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 ORIS RAZVOJA DEMOKRATIČNE FRONTE JUZNIH SLOVANOV NA MADŽARSKEM J0ŽEF NEMETH Prva narodnostna organizacija, formirana po osvoboditvi, za katero se ve doslej, je bilo Združenje srbske mladine v Batanji 17. de- cembra leta 1944.1 j^j-^ podlagi sprejetega pra- vilnika, ki ga je izdelal Dragutin Nedučic, so izbrali naslednje vodstvo: za predsednika Dragutina Nedučica, za sekretarja Milutina Dordeviča in za blagajnika Milana Grunčica. V zapisnikih ni bilo zabeleženih nobenih ci- ljev združenja. Zanimiv je del zapisnika, po- svečen dodelitvi, verjetno diplome zahvale, vojnemu komandantu Batanje, kapetanu Rdeče armade Leonidu Andrejevu: »Da bi se naši lepi spomini na našega dobrotnika, ka- petana Andrejeva Leonida, našega mestnega komandanta — simbol naših osvoboditeljev, ohranili v znak hvaležnosti — skupščina.«^ (Tu je tekst prekinjen, ker je ta del zapisnika uničen.) Ta citat potrjuje stališče, da so razen ko- munistov tudi Južni Slovani — antifašisti uživali zaupanje osvoboditeljev. Organizira- nemu delu srbske mladine je sledila ustano- vitev Antifašistične fronte Slovanov na Mad- žarskem. Na podlagi zapiska »prve antifaši- stične konference Slovanov na Madžarskem, ki je bila v Batanji 18. 2. 1945. leta« z za- četkom ob 14. uri, lahko spoznamo vse po- membnejše trenutke in odločitve te, za živ- ljenje vseh južnoslovanskih narodnosti po- membne ustanovne skupščine.^ Na zasedanju je sodelovalo 165 delegatov, med njimi 8 iz Romunije. Mihajlo Pandurovič iz Batanje, ki se je pred nekaj meseci vrnil iz internacije, je predlagal, naj se ustanovi organizacija Slo- vakov, Srbov in vseh ostalih Južnih Slova- nov z imenom Antifašistična fronta Slovanov na Madžarskem in naj se organizirajo mestni in krajevni odbori. Na žalost tukaj ne izve- mo, kako naj bi prišlo do tega, ker je zapisnik od tod naprej uničen. Vendar pa lahko, po nekaterih drugih virih sklepamo, da je te- meljni cilj te fronte ustanovitev narodnostne organizacije političnega značaja v okviru ljudske fronte proti fašizmu in njegovim ostankom. To se lepo vidi v zapisniku Uje- dinjenje srbske omladine (mladinska sekcija AFS), kjer je razvidno, da je Batanjska mla- dina ob podpori AFS iskala od ministrstva začasne vojaške nacionalne vlade dovoljenje za organiziranje slovanske brigade v obnov- ljeni madžarski vojski zaradi sodelovanja v oboroženem boju proti fašistični Nemčiji. Za predsednika konference so izvolili Mihajla Panduroviča, za tajnika Dragutina Nedučica. Konferenca je odobrila članom Ujedinjene srpske omladine, da se prostovoljno vklju- čijo v narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji. Sklenili so, naj bo sedež AFS v Bekeščabi, v organizacijskem pogledu pa to, naj bo pred- sednik Slovak, od podpredsednikov eden Slo- vak, drugi pa Srb, enako tudi pri tajnikih. Mestne (vaške) organizacije pa dajo po dva delegata. Na predlog novega predsednika, Slovaka Jana Sekerka, so sklenili, da bo AFS na Madžarskem izdajal svoj časopis z imenom »Sloboda«, na začetku pisan samo v slovanščini.* Odgovorni urednik lista je po- stal Ljubomir Lastity. Že to, da je konferenca bila v Batanji, ima samo po sebi neki simboličen pomen, zato ker je Batanja prvo osvobojeno mesto na Madžarskem, tukaj pa se je začel boj za novo življenje na novih osnovah.. Zgodovin- skim zahtevam in duhu časa je ustrezala težnja, da se uresniči po možnosti čim šir- ša enotnost zaradi uspešnejšega skupnega AFS vseh Slovanov na Madžarskem. Toda pristop do realizacije čim širše enotnosti je istočasno bil precej ozek, kot da bi razen Slovakov in Srbov drugih Slovanov na Mad- žarskem ne bilo, tako da se niso niti v na- čelu dotaknili vprašanja, kakšno bo centralno vodstvo, ko bodo vsi Slovani združeni v skup- ni fronti, katere temelji so bili položeni 18. 2. 1945. Po končani konferenci so se takoj začele organizirati mestne in krajevne orga- nizacije AFS. Tako lahko že 4. 8. 1945 bere- mo v Slobodi, da ima AFS v Batanji okoli 1200 članov, od katerih je 450 moških in 300 žensk, 300 članov mladinske organizacije in 140 pionirjev, kot tudi, da se število čla- nov tudi drugod (npr. v Aljmašu, v Gornjem Šentivanu) uspešno dviga. Ker je fronta zra- sla iz ljudskega gibanja, je imela na narod- nostno mešanem ozemlju velik vpliv na se- stavo pokrajinskega vodstva. Tukaj so bili v večini hrvaški, srbski in slovenski komuni- sti, ki so se najbolj složno borili, skupaj z naprednimi madžarskimi množicami za ena- kopravnost narodnosti in se tudi med prvi- mi potegovali za zvezo s komunisti.^ Še istega leta, 3. decembra, je prišlo do prve konference Južnoslovanske sekcije AFS v Mohaču. Na dnevnem redu so bila na prvem mestu organizacijska vprašanja. Na osnovi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 55 demokratičnega centralizma so uredili ver- tikalno organizacijo, ki ima krajevno, žup- nijsko in državno vodstvo.* Nadalje so skle- nili, naj se v enotni fronti izoblikuje posebna Južnoslovanska sekcija. To je bila prva taka konferenca, kjer so skupaj nastopili Srbi in Hrvati. Slovenci v Mohaču niso imeli delega- tov. Po prvi državni konferenci se povsod uve- ljavlja boj za narodnostne pravice. K temu je veliko pripomogla Fronta, oziroma njeno vodstvo s tem, da so organizirali velika zbo- rovanja ter odposlali poslance predsedniku predsedstva, k ministru za šolstvo, in k vodi- teljem koalicijskih partij. Ugotovili so, da se lahko v boju za narodnostno enakopravnost naslanjajo edino na pomoč Komunistične partije. Južnoslovanska sekcija Fronte je imela I. kongres v Baji 19. 5. 1946. Tukaj so bili za- stopniki vseh treh narodnostnih sekcij, tako Hrvati kot Srbi in Slovenci. Na kongresu so Slovence zastopali Jožef Bedič, Ferenc Kon- količ in Miroslav Terplan. Generalni sekreta- riat južnoslovanske sekcije je že prej izdal svojo okrožnico, kjer je določil število dele- gatov tako, da je morala vsaka mestna in krajevna organizacija poslati po tri delegate, in sicer tako, da je bil med njimi moški, ena ženska in en mladinec. Če pa ima mestna organizacija več kot 50 članov, mora na vsa- kih novih petdeset članov poslati še enega poslanca.^ Kongres se je začel ob osmih zju- traj. Prva točka dnevnega reda je bil politični referat An tuna Roba, ki je v uvodu referata rekel: »Treba je, da pravilno ocenimo, kaj je za nas koristno in pozitivno v boju za našo enakopravnost in svobodo.« Pozneje je opi- sal politično stanje na Madžarskem. Ugoto- vil je, da za enakopravnost narodnosti ni do- volj samo boj narodnosti za svoje pravice, marveč mora dobiti tudi pomoč od najna- prednejših madžarskih delavcev in inteli- gence v boju proti ostankom fašizma in reak- cije. V daljnosežnem načrtu je predvideval zvezo s Komunistično partijo in z vsemi na- prednimi silami Fronte. Ugotovil je, da je na- rodnostno vprašanje v družbi odvisno od od- nosov naprednih in nazadnjaških sil. Potem je spregovoril o zahtevah AFS. 1. AFS je edina, ki lahko zastopa vse slo- vanske manjšine. Zato zahtevamo, da madžar- ska vlada organizacijo AFS prizna. 2. Zahtevamo, da naj povsod, kjer v večini živijo Slovani, vlada na državne funkcije imenuje funkcionarje te narodnosti. Temu referatu je sledila diskusija, kjer so sodelovali vsi delegati. Drugega dne, 20. 5., je kongres določil te- meljna pravila organizacije in izdal program. Izbrali so člane za Centralni komite Fronte in predstavnike županijskih organov. Ugoto- vili so, da je cilj AFS: združenje in organizi- ranje vseh Slovanov, ki živijo na Madžar- skem in izbojevanje njihovih pravic. Disku- siji so sledile volitve, ki so morale izvoliti 11-članski Izvršni komite, ki mora imeti stalni sedež v Budimpešti. Odločili so se, da bo namesto predsednika in podpredsednikov izvoljen po en Srb, Hrvat in Slovenec. Prvi program AFS, izdelan na prvem kon- gresu v Baji, je vseboval 15 glavnih točk. Osma točka programa se glasi: »Svoboda manjšine na kulturnem in prosvetnem pod- ročju.« Prvi kongres AFS še ni bil predmet pre- učevanja, lahko pa mirne duše sklenemo, da se je s tem začelo novo obdobje v življenju Srbov, Hrvatov in Slovencev na Madžarskem. Izbrano je bilo vodstvo, v katerem so bile zastopane vse naše narodnosti, vse etnične skupine, s čimer je Fronta postala dejansko organizacija vseh Južnih Slovanov. Kongresno gradivo še ni prišlo v javnost, ko so po radiu že prebrali nasledjjje sporo- čilo: »Minister za kulturo in prosveto je uka- zal organizirati tečaj srbohrvaškega jezika za učitelje srbohrvaških šol v Peči.^ Na tečaj se lahko prijavijo Južni Slovani in Madžari.« Ta poziv je naletel na velik odmev, med slo- vansko mladino, tako da se je tečaj lahko začel 14. junija 1946 pod vodstvom Franca Šebjaniča. S tem se je začelo izobraževanje lastne na- rodnostne inteligence. Ko se je Južnoslovan- ska sekcija AFS formalno odcepila, so se po- kazale potrebe po novem časniku. 20. 10. 1946 se je pojavila prva številka Naših novin, katerih odgovorni urednik je postal generalni sekretar AFS Antun Rob. Ta časnik je veliko pripomogel v kulturno-prosvetnem delovanju naših manjšin in v boju za narodnostne pra- vice. Ze proti koncu leta 1946 lahko beremo odprto pismo AFS, namenjeno predsedniku vlade: »Ker govori naš narod v južnoslovan- skem jeziku, zato zahtevamo, da se naš jezik prizna kot uradni jezik. Povsod, kjer živi naš narod, naj uradi poslujejo v našem ma- terinem jeziku.«* Tcikrat lahko beremo tudi to, da se je število krajevnih organov dvig- nilo na 60 z več kot 10.000 ljudmi. Z Našimi novinami so naši mladi učitelji dobili svojega soborca, kajti v tem časniku so največ objav- ljali mladi učitelji s terena in drugi pripadni- ki naše mlade inteligence. 56 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 19B5 Odločeno je bilo, da mora vsaka krajevna organizacija, če ga še nima, odrediti za tisk odgovornega tovariša, ki bo kot član krajev- ne uprave imel nalogo popularizirati naš tisk, da bo zbiral vedno nove naročnike. Po- leg tega bo pomembna naloga odgovornega tovariša za tisk zbiranje in organiziranje do- pisnikov za Naše novine vsake vasi. Ni do- volj, da izvemo iz lista, kaj se dogaja v svetu, narod mora vedno preko lista sporočati tudi svoje probleme, česar pa brez širokega izbora dopisnikov ne moremo doseči. Toda v tem času so se pokazali še drugi problemi znotraj AFS, kot npr. pomanjkanje za organizacijo sposobnih kadrov ter finančne težave. Cen- tralni komite AFS je spoznal, da iz enega centra ni mogoče voditi in pomagti vsem na- rodnostim enako. Zato so že v istem letu za- čeli organizirati in ustanavljati Oblastne od- bore. Oblastna konferenca je bila na slo- venskih tleh prvič 2. in 3. februarja 1974 v Monoštru. Na konferenci je bilo izvoljeno novo vodstvo: za predsednika Jožef Bedič, za tajnika Ferenc Tot. To vodstvo je organi- ziralo prvo nabavno-prodajno zadrugo v Po- rabju z imenom Raba, da bi se življenje po- rabskih Slovencev izboljšalo. Letnica 1947 je bila vsekakor prelomnica v življenju Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so uspešno končali seminar v Peči in so bili imenovani za uči- telje v narodnostno mešanih krajih. To so bile državne šole, ki so kazale smer v prihod- nost. 5. oktobra 1947 je prišlo do druge državne konference južnoslovanske sekcije AFS. Iz 72 mest, kjer živijo Južni Slovani, je prišlo 210 delegatov, sodeloval je tudi poslanec iz Jugoslavije, Mirko Cukovič. Uvodni govor je imel generalni sekretar AFS Antun Rob. V svojem referatu je dejal, da ima organizacija že 12.000 članov ter 40 šol v materinem jezi- ku.i" Zatem je prišlo do pomembnega dogod- ka: AFS je spremenila ime v Demokratično zvezo Južnih Slovanov. Za geslo DZJS bi lahko imeli: »Bratstvo in enotnost naših na- rodov za ustvarjanje naših nacionalnih, Kul- turnih in socialnih pravic« Na kongresu je prišlo do izjave, »da je treba razviti bratstvo in enotnost med Madžari in Slovani, ki živijo na Madžarskem, v boju za neodvisnost in svobodo.« Kongres je opozoril tudi na to, da se je treba mobilizirati proti domačim na- sprotnikom, proti vsem tistim, ki nasprotu- jejo narodnostni svobodi. Poudarjeno je bilo, da »zaostalost našega naroda je greh bivših reakcionarnih režimov ter vlad te države, ki so skušali desetletja obdržati v temi ne le naš slovenski, temveč tudi svoj madžarski na- rod, da bi si čimbolj zavarovali tiste privile- gije, ki so jih uživali na škodo vsega delovne- ga naroda. Ravno ti reakcionarni protinarod- ni režimi preteklih let so zlepa in zgrda sku- šali narod oropati njegove lastne kulture, da bi ga lažje pomadžarili. Kdor se ni v vsakem pogledu šolal, je zaostajal, počasi izgubljal svojo narodno zavest, tisti Slovan pa, ki je hotel postati učen, se v stari Madžarski ni mogel učiti v lastnem jeziku. Moral se je učiti v madžarskem jeziku, da je ob koncu šolanja neopazno postal Madžar.«^^ To se je lepo vide- lo v DZJS, ki je od začetka imela velike te- žave v tem, da ni imela sposobne slovanske inteligence. Organizacija je morala v prvi vrsti najti zmožne ljudi ali pa jih usposobiti za kulturno-prosvetno delo. Na tem področju je Zveza pokazala znatne rezultate ob vsem tem, da so Zvezi delali težave zakrknjeni reakcionarji. Drugi del referata je bil posvečen raznim vidikom kultumoprosvetne dejavnosti. Naj- več govora je bilo okoli razvijanja jezika in jezikovne kulture. Problem predavanja v ma- terinščini je bil pomemben vidik kulurno- prosvetne dejavnosti. Kongres je odločil tudi o knjigotrški dejavnosti, odločili so se, da bodo vsako leto izdajali koledar, in sicer v slovenščini in srbohrvaščini. Nameravali so izdati še kratko zgodovino Južnih Slovanov na Madžarskem. Druga državna konferenca je prvič po osvo- boditvi določila tudi odnos organizacije do narodnega zaklada Hrvatov, Srbov in Slo- vencev na Madžarskem: »Našega narodnega zaklada, pesmi ter pripovedke, ni še nihče si- stematično zbral, popisoval ter prirejal.«'^ Tukaj je naše mlade narodne učitelje spet čakala velika naloga. Tudi na kulturnem,' še bolj pa na prosvetnem področju so morali naši narodni učitelji v prvi vrsti zagotoviti uspeh dela DZJS in sami opraviti velik del tega dela. Toda k temu je moral pomagati sleherni Južni Slovan, ki je čutil v sebi spo- sobnost za to delo. Dobili smo svoje nacio- nalne pravice, imeli smo svoje predstavnike na najvišjih mestih, dobili smo popolno enakopravnost ter svobodo na Madžarskem. Ob vsem tem pa je ostalo na nas samiji kako bomo s trdim delom dvignili raven naše kul- ture in prosvete. Delegati Kongresa so na tem področju največ pripomogli, da se je to delo začelo, in sicer v interesu našega naroda. Na pobudo DZJS je Demokratična mladina Južnih Slovanov imela svoj kongres 30. 11. 1947.Demokratična mladina Južnih Slo- vanov si ni zastavila kakšnih velikih ciljev, ni poznala tako imenovanih generacijskih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 57 problemov, temveč je z ramo ob rami s svoji- mi starši bojevala boj za življenjsko važna vprašanja. Osvojila je odloke in resolucije, ki so bili sprejeti na Kongresu AFS, kasneje DZJS. Tako je za najvažnejši cilj imela po- polno enakopravnost narodnosti, zato je tre- ba, da jim s svojim znanjem pomaga in pod- žiga nacionalno zavest. 20. maja 1948 je bila prva konferenca južno- slovanskih žensk. 12. julija je bil prvi kon- gres Madžarske delavske partije, ki je prej objavila svoj program, kjer je bila ena točka posvečena tudi narodnostim, in sicer: »Partija se zavzema za nacionalno enakoprav. nost, za svobodno razvijanje napredka nacio- nalne kulture, za popolno svobodo v demo- kratski kulturi, za svobodno kontaktiranje z matično državo.«'* Zveza je to v uvodniku Naših novin pozdravila; poudarjeno je bilo, da se prvič v madžarski zgodovini neka par- tija zavzema za enakopravnost narodnosti in tu se najbolj vidi, da je bil od osvoboditve dalje narejen velik korak naprej. Istočasno je v listu MKP (Szabad Nep) pisalo: »DZJS je od osvoboditve do danes na področju nacionalne in kulturne zedinjenosti Južnih Slovanov dosegla ogromne rezultate. Organizacija je lahko za vzgled. Večina Juž- nih Slovanov ne glede na partijsko ali ver- sko pripadnost se je včlanila v Zvezi. DZJS gradi bratstvo in enotnost ter mir med na- rodoma.«'^ Takoj zatem, 16. junija 1948, je prišla največja prelomnica v življenju DZJS. To je čas, ko je MSZDP (nastala 12.—14. junija po združitvi MKP in SDP) razglasila resolucijo Informbiroja in obsodila politiko Jugoslavije, to je tudi čas krize med jugo- slovanskimi in madžarskimi partijskimi od- nosi. To je dalo tudi pečat narodnostni politi- ki na Madžarskem. Napadi Kominforma so ustvarili novo situacijo, ki je vodstvo DZJS ni pričakovalo. Najbolj aktivni delavci DZJS, člani Centralne uprave, oblastni sekretarji, kot člani MSZMP, so nasprotovali temu, da bi obsodili KPJ, in so hoteli biti nevtralni v tem vprašanju. S temi svojimi stališči so vo- ditelji v Zvezi prišli v konflikt s politiko madžarske vlade in partije, ki je bila ena od podpisnic resolucije. Izhajajoč iz tega dejstva, pozivajoč se na osnovna pravila Zveze ter glede na to, da je generalni sekretar zapustil državo, je ministrstvo za notranje zadeve ukinilo avtonomijo Demokratične zveze Juž- nih Slovanov na Madžarskem ter je postavilo na čelo organizacije vladnega komisarja Ja- nosa Gyuska, ki je to dolžnost opravljal vse do volitev novega Centralnega odbora Zveze. Glavne aktiviste DZJS so na temelju izmi- šljenih obtožb odstranili. Eden izmed najsta- rejših članov Zveze, Jožef Bedič, tako pravi o tem: »Začetek formiranja Zveze v letih 1945—48 je bil težek, in sledilo je še težje obdobje«.'" Toda o tem nerad govori. 1.—2. avgusta je bil tretji kongres DZJS v Budimpešti in Zveza je spet dobila svoje vodstvo. 20. avgusta 1949 je proklamirana ustava Ljudske republike Madžarske. Z usta- vo so zagotovljene narodnostne pravice vseh narodnosti na madžarskem ozemlju. Ustavni člen 61, ki se nanaša na to vpra- šanje, je oblikovan na temelju programske deklaracije, sprejete na kongresu združenja MKP in SDP. V deklaraciji je poudarjeno, da se bo partija madžarskih delavcev borila za popolno enakopravnost narodnosti, za raz- voj njihove kulture in za stike z bratskimi narodi sosednjih držav. Člen 49 to takole določa: »Državljani LR Madžarske so med seboj enaki in uživajo tudi enake pravice. Zakon strogo kaznuje kakršnokoli diskriminacijo državljanov po spolu, religiji ali narodnosti. LRM omogoča na svojem ozemlju možnost pouka v materi- nem jeziku in v vzgajanju nacionalne kul- ture.«" Ustava, ki so jo odobrili leta 1949, je bila spremenjena leta 1972. V tretjem od- stavku 61. člena piše: »LRM zagotavlja vsem narodnostim, ki živijo na njenem ozemlju: enakopravnost, uporabo materinskega jezika, pouk v materinskem jeziku ter ohranitev in negovanje njihove lastne kulture.« XI. kongres MSZMP izraža v glavnem tudi ista načela: »V delu izbranih državnih in družbenih organov in teles sodelujejo kot enakopravni državljani.« Zakoni zagotavljajo državljanom, ki eventualno ne govorijo madžarsko, da se v reševanju svojih poslov poslužujejo materin- ščine in da v danih situacijah zahtevajo urad- nega tolmača. Vse to ne obstaja le na pa- pirju, v paragrafih, temveč tudi v stvarnosti. »Uporaba osnovnih načel leninistične na- rodnostne politike igra pomembno vlogo v krepitvi notranje enotnosti socialističnih družb in predstavlja enega izmed nujnih pogojev za socialistično državo in za pospeši- tev njihovega skupnega napredovanja h ko- munizmu.« Janos Kadar je to tako formuliral, ko je obiskal Železno županijo: »Svet je zbor na- rodov, v tem zboru vsak poje in govori v svojem jeziku, po možnosti melodijo socializ- ma, narodne neodvisnosti in miru.«'^ Demokratična zveza Južnih Slovanov je leta 1969 izdala tudi svoj statut, ki vsebuje cilje in pravni položaj Zveze.'' 58 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 1. Člen se glasi: DZJS na Madžarskem je samostojna organizacija, ki zastopa narodno- stne ustavne pravice in interese Srbov, Hr- vatov in Slovencev na Madžarskem. 2. člen: Osnovni cilj Zveze je, da s pomočjo organizacijske dejavnosti na političnem in kulturnem področju oziroma z vzgojiteljskim delom spodbuja državljane jugoslovanskih narodnosti za sodelovanje v izgradnji socia- lizma, poleg tega pa jim daje pomoč v upo- rabljanju ter učenju njihovega materinskega jezika ter jim pomaga pri ohranitvi in nego- vanju njihove kulture. 3. člen: Zveza na temelju politike Madžar- ske socialistične delavske partije v okviru Patriotične narodne fronte sodeluje z drugi- mi družbenimi in državnimi organi. 4. člen: Zveza daje svoj tednik in vse svoje druge izdaje na razpolago za realizacijo na- log in ciljev, ki so določeni v statutu. Najvišja organizacija Zveze je Kongres, ki se sestaja vsako leto. Kongres izvoli general- nega sekretarja, predsednika (stalno je v Bu- dimpešti) in tri podpredsednike (iz vsake na- rodnostne skupine enega). Na kongresu je vsaka vaška organizacija zastopana z enim delegatom, ki ga izvoli vaška organizacija, ki se zbere na predlog vaškega aktivista. Nad vaškimi organizacijami so Oblastni in župa- nijski organi. Veliko vlogo imajo aktivisti, ki so v raznih sekcijah, kot sekcija za obve- ščanje, sekcija za literaturo, za šport... Aktivisti dobivajo od Zveze denarno na- grado. Glavni sedež Zveze je v Budimpešti, ulica Szalay 47. Južnih Slovanov je na Madžarskem pri- bližno: 5000 Srbov, 5000 Slovencev, 95.000 Hrvatov, ki jih po jezikovnih sku- pinah delimo dalje na Bunjevce, Sokce, Bošnjace in Račke Hrvate ter zahodne Gra- diščanske Hrvate.^" ; OPOMBE 1. Iz naše prošlosti, Budapest 1979, str. 22—23. — 2. Iz naše prošlosti str. 23. — 3. Iz naše pro- šlosti, prav tam. — 4. Nikola Jančič; Naš Front, Sloboda 4. avg. 1945. — 5. Sloboda 4. 8. 1945, str. 1—6: Osnovna pravila Antifašističkog fron- ta Slovenaca u Madžarskoj, Mohač, Elöre nyam- da. — 7. Okrožnica generalnega sekretarja br. 39/1946. — 8. Iz naše prošlosti str. 54. — 9. Iz naše prošlosti str. 54. — 10. Heferat An tuna Roba, Naše novine 11. okt. 1947. — 11. Referat E. Karagiča, Naše novine 18. okt. 1947. — 12. Referat E. Karagiča, Naše novine 18. okt. 1947. — 13. Resolucija I. Zemaljske konferenci j e De- mokratske omladine Južnih Slavena u Madžar- skoj. Naše novine, 6. dec. 1947. — 14. A Magyar Dolgozok Partjanak programnyilatkozata (12.— 14. jun. 1948). — 15. »Szabad Nep« o radu DSJS. Naše novine, 3. jun. 1948. — 16. Narodni Kalen- dar 1980 str. 190—191. — 17. Ustava Ljudske Re- publike Madžarske, člen 49. — 18. Iz naše pro- šlosti str. 131. — 19. Statut je odobril Garam- völgyi Jozsef (namestnik ministra slovenšč.) — 20. Iz naše prošlosti I. Budapest 1979 str. 129.