Malega gospodarja bogastvo.
Po velikosti kmetijskega posestva se poglavitno loči veliki kmetovavec od malega. Veliki kmetovavec mora več ved i ti, mali pa več delati; če veliki posestnik nima dostojne kmetijske vednosti, bo šel z veliko kmetijo vred čedalje bolj rakovo pot; takega pehari kdor ga le more; če pa mali posestnik sam pridno ne dela, bo mu šla tudi kmetija sčasoma na kant.
Mali kmetovavec je po vseh svojih okoljšinah omejen na neko ožjo pot gospodarstva, čez ktero ne more, če bi tudi hotel, — ne more večjih novih naprav upeljati in jih tudi ne potrebuje; — z dobičkom že obdeluje svojo kmetijo , če le v navadnem gospodarstvu na vsako reč dobro pazi, ničesar v nemar ne puša, vse v lepem redu opravlja in povsod umno ravna. Poglavitna reč je za njega, da ve prevdariti, kako in kdaj se vsako opravilo z naj večjim pridom opravlja, — kako je treba vseh pripomočkov, ki jih pri svoji kmetii ima, se poslužiti, vse moči napeti in se v vsem tako vesti, da berž vidi, kaj bi mu utegnilo dohodke pomnožiti in stroške zmanjšati.
Iz tega pa se vidi, da mali kmetovavec, če mu tudi kmetijske učenosti ni treba, vendar brez umnega go spodarstva nič ne bo opravil; sama pridna roka malo opravi, če je ne vodi um. On mora tudi najmanji dobiček kjer koli loviti, in če vjame vsaki taki dobiček, bo iz malega počasi rastlo veliko. In res je, da si tak umen gospodar, če tudi nima velikega posestva, včasih bolje pripomore kakor veliki posestnik, ki mora skušati to in uno, da zmaga veliko posestvo. Zato vidimo v takih deželah, kjer so se mali kme-tovavci z umom svojim povzdignili čez navadno hlapčon-sko kmetovanje, da so male kmetije zdaj na najvišji stopnji premoženja. Živa priča tega so nam Belgijanci.
Kako pa se zamorejo mali posestniki v tak stan spraviti? Ni naš namen tukaj obširnih bukev pisati; ob kratkem jim hočemo pripomočke razodeti, kterih naj se mali kmetovavec posluži, da bo iz vsega, kar ima, največi dobiček vlekel. Da pa dandanašnji potrebuje vsak kmetovavec obilniših dohodkov, to vsak ve. Z umom, pridnostjo in z pomočjo Božjo se pa da še veliko veliko na bolje spraviti, to je gotovo. Skusili bomo to dokazati, pa tudi pot razodeti kako.
1.
Začeli bomo z živinorejo, zato ker živina je studenec, iz kterega tudi za malega kmetovavca izvira sto in sto dobičkov, ako ve ž njo prav ravnati. „Oko gospodarjevo spita vola" je star pa resničen pregovor. Ce umen gospodar in pridna gospodinja sama pokladata in strežeta živinici svoji, se bo ona bolje počutila , pa tudi več dobička jima donašala kakor tista, kjer ima veliki posestnik cele cede živinčet, ktere gleštajo le najemniki.
Naj imenitniša in za malega kmetovavca večidel tudi naj koristniša živina je krava. Večidel bo pa on naj bolje opravil, ako si kravico poišče iz domačega rodu. Ce ima kravo v dobrih letih in dobro mlekarco, bo tudi tele dobro. Ce nima take dobre krave, naj si na vso moč prizadeva, da jo dobi, in če je ne more dobiti, naj skusi, da od kakega soseda saj teleta od dobre matere dobi. Gleda naj pa
pri tem še tudi na to, da je tele tudi od lepega in za domače pleme pripravnega bika. Gospodinja naj potem pridno glešta to junico in naj svojo čast v to stavi, da lepo živi-nico izredi, če so ji tudi njene sosedinje zato nevošljive. Tako marljivo gleštano junico naj ne žene k biku pred, dokler ni saj poldrugo leto stara. Za klajo je pa zmiraj pridno skerbeti. In ravno v tem imamo marsikaj na sercu, kar je treba, da povemo malim kmetovavcem.
Krava mora gospodarju v dobiček biti; dobiček p9 mu donaša s tem, da dobro molze, močne teleta rodi in kadar ni več za pleme, da se še dobro proda; — mleko in teleta so činž, ki ga krava vsako leto gospodarju verze, — meso in loj pa sta kapital. Ce krava ne dobiva dosti kiaje ali če je klaja slaba ali spridena, paša tudi malovredna. bo reva hirala, molzla bo slabo, gnoja od nje bo malo , in še ta bo slab. Zato je treba, da tudi mali posestnik rajtati ume, da ve izrajtati in spoznati, po kteri poti mu zamore živinoreja največji dobiček donašati.
Kako pa naj rajta, mu hočemo tu prav natanko razložiti.    (Dalje sledi.)
List 92.
Malega gospodarja bogastvo.
(Dalje.)
Marsikaj imamo od klaje povedati, ker le tisti gospodar z dobičkom gospodari, ki je ne zametuje, pa ki tudi ni preskop ž njo.
Je pa klaja mnogoverstna. Ene je malo viditi, pa veliko zaleže, to je , ima veliko redivnih stvari v sebi; drage pa je na oči in na vago veliko, pa vendar malo zaleže, malo redi. Natanjčne skušnje, podpisane od učenih mož, so peljale do spoznanja, da zdaj vemo, koliko zaleže vsaka druga klaja ali piča v primeri z mervo ali genom, ktero je po vsem svetu najnavadniša klaja, in pa da vemo, koliko sena potrebuje govedo na dan, da se toliko redi, da je za rabo in gospodarju v prid. Kdor po-klada živini brez te vednosti klajo, je gospodar, da se ga Bog usmili! Ker pa ne more vsak svoji živini le sena po-kladati, in ker ima gospodar tudi marsikaj dragega, kar živina rada je in ji tudi tekne, bi gotovo rad zvedil: v ka-košni primeri (priglihi) je marsikaka druga klaja z inervo ali senom? Povemo mu, da v ti-le: 100 funtov dobrega sena zaleže ali ima toliko redivnega v sebi kakor 200 fantov ječmenove ali pa ovsene slame ali 300 funtov pšenične ali reže ne, ali kakor 400 do 450 funtov zelene (frišne) trave, zelene detelje ali gra-horce, ali kakor 200 funtov krompirja, 275 funt. korenja, 300 funt. pese, 450 funt. repe, 500 funt. zelj-
373
nega perja, 60 funt. otrobov, 50 funt. žitnega drobu, 50 funt. lan enih p res ali potic itd. Ce tedaj gospodar to ve, bo lahko pravo mero zadel, ako hoče namesto sena govedom svojim kakošno drugo klajo pokladati, ali saj en del sena namesto vati ž njo. Ce ima svoji živini, postavimo, 10 funtov sena na dan dati, bo zdaj vedil, da ji mora 20 funtov krompirja dati, ako hoče, da ji krompir toliko zaleže kot seno; če jo pa, postavimo, kermi (filtra) le z reže no slamo, ji je mora 30 funtov dati, da bo toliko zalegla kot 10 funtov sena; nasproti pa ji 5 funtov lanenih p res že toliko zaleže kot 10 funtov sena itd. Vse to si lahko zrajta iz gori povedane primere sena z drugo pičo.
Malokteri kmetovavec pa je v stanu, živino svojo le s samim senom rediti; tedaj si pomaga z eno ali drugo gori imenovanih stvari. Al pri tem je treba, da meša to in uno klajo in da ji ne daje v eno mer le ene; želodec živinski kakor človeški dela razloček med klajo in klajo; ena je lahko prebavljiva, druga manj; ena napolni vamp, pa nima veliko v sebi; drugo zaleže veliko, pa se v vampu malo pozna — povsod pa je treba gledati na to, da se živina nasiti, to je, da si vamp napolne, zakaj tega potrebuje vsaka živina, ker le potem začne želodec dobro in veselo kuhati. Ce namreč po gori rečenem 8 funtov lanenih preš toliko zda kakor 16 funtov sena, ima teh 8 funtov preš vendar premalo baze, da bi napolnile vamp in nasitile živino; tedaj je treba, da namesto samih preš ali namesto polne mere preš gospodar živini toliko sena ali toliko slame poklada, da dobi živina tisto mero klaje, ki je potrebuje, pa tako mešano, da je dosti tečna, da pa tudi napolne vamp ali živino nasiti. Damo pa še drug izgled nasprotne razmere. Postavimo, 16 funtov sena ima to govedo dosti na dan; gospodarji pa hoče namesto sena ovseni ce (ovsene slame) dajati, in ker ve, da je ovsene slame še enkrat toliko potreba, kakor sena, ji bo tedaj določil 32 funtov slame; — al kaj bo iz tega prevelikega kupa? — želodec bo preveč nabasan in ne bo mogel vse te klaje popolnoma prekuhati.
Iz tega se vidi, da je treba namesto polne mere sena, ki je živina vsaki dan potrebuje, še kaj drugega kla-sti; potem želodec dobro kuha in žene svoj mlin tako, da gre vse životu na dobro. Recimo, da govedo potrebuje na dan 15 funtov sena, — kako bo gospodar naj bolje storil? Gotovo takole, da ji poklada na dan 5 funtov sena, namesto ostalih 10 funtov pa naj ji daje en del sočna te piče (repe, krompirja ali kaj takega), en del pa suhe klaje (slame). Koliko vsake? bo lahko zrajtal iz gori povedane razmere.    (Dalje sledi.)
Malega gospodarja bogastvo.
(Dalje.)
Povedali smo sedaj, koliko se te ali une klaje živini dajati mora, da ji zaleže toliko kakor seno. Treba je sedaj pa tudi, da gospodar ve: koliko sena ji je treba na dan pokladati, da je prav. Vednost in skušnje so nas pravo mero učile.
Vsakemu živinorejcu je znano, da velika in težka živina več živeža potrebuje, kakor mala in lahka. Dalje uči skušnja , da je neka mera klaje živini potrebna, le da se pri ž i v 1 j e n j i ohrani, in ktera le ravno to nadomestuje, kar se po življenji obdela, — pa pri tolikšni meri klaje ni jse vol ne za vprego, ne za pitanje pripraven, krava ne molze pri tolikšni meri ali celo malo. Ta klaja se imenuje tedaj ohranivna klaja; ona ne zda več kakor toliko, da živina živi.
Le če živina čez to mero klaje dobiva, je za rabo, naj je že ta ali za mleko, meso ali za kaj drugega. Ta klaja se imenuje plodna klaja. Ce se govedom, zlasti kravam, na vsaki cent nje žive teže ne daje več kot 2 funta sena ali kake druge namestivne klaje, se bo ohranila v svojem stanu, pa za nobeno večjo rabo ne bo. Le takrat, če jim gospodar daje na vsak cent žive teže naj manj 3 funte sena ali kake druge klaje toliko, da zaleže za 3 funte sena, bo živina za rabo in gospodar na dobičku. Ce ima tedaj gospodar, postavimo, 5 centov težko kravo, ji mora dajati vsak dan naj manj 15 funtov sena ali kake druge klaje toliko da zaleže za 15 funtov sena: postavimo, sena 5 funtov, krompirja 10 funtov, da zaleže 5 funtov sena, slame tudi 10 funtov, da namestuje tudi 5 funtov sena; — v vsem tem bo dobila na dan toliko klaje, da zaleže 15 funtov sena. Ce poleti poklada frišno klajo, bo 60 do 70 funtov detelje, grahorce ali kaj takega zelenega toliko zdalo kot 15 funtov jsena, ker imenovane zeliša, dokler so frišne (presne) imajo v 100 delih svoje teže 75 do 80 delov vodenega.
376
Sedaj naj vzame mali gospodar kredo v roko, pa naj rajta: ali mu tisti funt, ki ga živini vsaki dan daje čes tisto pičlo mero (2 funta), da se le pri življenji ohrani, res kaj dobička verze ali ne? — Če ji vsaki dan 10 funtov sena ali toliko kake druge klaje daje, da zaleže 10 funtov sena, potrebuje za leto 36 centov in pol sena, — če pa ji daje po 15 funtov na dan, pa potrebuje 543/4 centov, tedaj 18y4 centov več.
Ako ji je dal le 36 centov in pol sena na leto, ne bo imel nič dobička od tega, zakaj krava bo hirala in bo slaba, toliko, da bo le živela, pa shujšala bo, da tudi pri obilniši klaji potem dolgo ne bo k moči prišla; tudi tele bo slabo, in morebiti komaj 300 do 400 bokalov vodenega mleka se bo namolzlo. Ako pa ji je dajal 1 funt več na dan, tedaj ji je dal 18y4 centov več na leto, bo imel dobro izrejeno kravo, močno tele in najmanj dvakrat več mleka.
Ravno tako zamore gospodar iz odstavljenega teleta le tedaj močno živino si izrediti, ako mu je celi čas njegove rasti obilno in dobre klaje pokladal.
In koliko še drugega dobička mu dohaja iz ravno imenovanega poboljška! Veliko več gnoja in veliko boljega kakor ga dela medla, slaba živina. Saj sploh moremo reči, da iz enega funta sena ali kake druge klaje, ktera zaleže za 1 funt sena (brez stelje), se 2 funta gnoja pridela, tedaj se iz 36 centov in pol sena ne bo več kot 73 centov slabega gnoja dobilo; če pa ji je dal 543/4 centov, mu bo dala ona 109 centov in pol dobrega gnoja. In ker skušnje uče, da se iz 10 centov gnoja pridela 1 vagan (2 mernika) reži, tedaj si gospodar iz tega, da si je 36 centov in pol gnoja od ene živine več pridelal, tudi pridelk reži za dobre 3 vagana in pol pomnožil.
Naj bi naši gospodinarji dobro pomislili in prevdarili, ker od tega bomo še pozneje govorili, kadar bomo svetovali: po k ter i poti naj si gospodar zboljšuje svojo kmetijo.
(Dalje sledi.)
384
Malega gospodarja bogastvo.
(Dalje.)
Ako pa se je gospodar po tem prepričal velike cene živinskega gnoja, mu bo to nauk, kako je treba z gnojeni umno ravnati, da si pridobi iz njega naj večji dobiček. Skoda, da je tako malo kmetov, kteri v tem prav ravnajo. Hočemo jim tu ob kratkem povedati, kako naj se vedejo, da jim ne uide velik dobiček.
Pervo je, naj kmetovavec, če mu je le mogoče, tudi poleti obderži svojo živino v hlevu in naj je ne goni po epasnikih, na kterih več strada kot vživa, se po poti zdela, zraven pa gnoj celega dneva trosi po svetu.
Drugo je, da si napravi hlev in gnoj niše tako, da mu zlata vredne gnojnice celo nič ne uide, ampak da si vso priderži za polivanje gnojniša ali gnojnega kupa, namesto da se steka po dvorišu in po ulicah in mlakuže dela; zatega voljo je tudi treba, da se gnojniše tako napravi, da ga deževnica ne spira.
Tretje je pa skerb, da gooj na gnojuisu ne zgubi svojih najtečniših delov, to je, da mu jih sapa in sonce ne odnese; zatega voljo je treba, da gnoj vselej, kadar ga iz hleva spravlja, berž in lepo enako po gnojnisu razkida, in večkrat in pogostoma s perstjo ali cestnim blatom pokrije, ali da gipsa čez-nj potrosi ali pa štupe tiste plave soli, ki se plavi vitrijol imeuuje.
Ce bo gospodar tako pazljivo ravnal z gnojnisem , in bo svoji živini v vsem pridno stregel, jo snažil in za snaž-nost vsega hleva skerbel, in če bo zraven tega gospodinja se pridno na to gledala, da se ne bojo nje kravice nemarno molzle, ampak vselej jim vimena do zadnje kapljice spraznile — mu bo živina kmali največje bogastvo.
Ne moremo zamolčati, da tudi krave se dajo vpre-gati in da ravno malemu gospodarju utegne v gotov dobiček biti, ako s pametjo vprega tudi krave. Ce je namreč njegova kmetija tako majhna, da si ne more par konj ali par volov za svoje poljske dela deržati, si mora, če ima vendar par konjičev ali voiičev, z vožnjo na cesti kaj prislužiti, kar pa je malokrat brez škode za njegovo kmetijstvo, ali pa mora z najeto živino svoje dela na polji opraviti, kar ga spet v škodo nese , ker mu nobeden brez plačila svoje živine ne da, in verh tega pa še mora čakati, da sosed sam svoje poljske dela opravi, preden mu posodi živino; to pa mu hodi pri setvi in žetvi večkrat navskriž. Ce pa ima, postavimo, 3 krave, zraven pa par slabo rejenih kljuset, bi se mu gotovo bolje splačalo, ako bi namesto konj si raji kupil četerto kravo, in bi s temi čveterimi repi, sedaj z dvema, drugikrat pa spet z dvema , opravljal svoje poljske in druge dela. Kolikor si je pri konjih klaje prihranil, bo lahko redil četerto kravo , pa še unim trem bo mogel bolje streči, — potem pa mu krave, če jih v pravi meri vprega, ne bojo veliko manj molzle. In čeravno mu manj molzejo, mu bo rajtenga kazala, da bo vendar še na dobičku, ako vzame v rajtengo to, kar si je prihranil s tem, da ni redil par konj ali volov. Niso pa to prazne besede, le iz kakih bukev vzete, ampak vsakdanje skušnje uče to v zgornji Avstrii, na Marskem in Ogerskem, kjer je dosti malih gospodarjev, kteri ravnajo tako in se ne sramujejo s kravami orati in druge poljske dela opravljati; saj dobra obdelano polje in dobro rejene krave mu niso v sramoto ampak v čast, in živa priča, da pod očmi pridnega gospodarja se zamorejo tudi krave vpregati brez škode za molžo.
Od druge živine imamo manj povedati, nekaj zato, ker je za malega kmeta manj važna, nekaj pa zato, ker spada bolj v skerb gospodinjam, od kterih pa vemo, da ne berejo rade, in ktere to, kar so se manj naučile, uamestu-jejo a nekim prirojenim duhom rednosti in skerbljivosti za svoje živinčeta. Ž malo besedami bomo tedaj se pogovorili od druge živine.
Z lah na ovca je v takih deželah, kjer je kraj ovčji reji ugoden,   zlo imenitna živiua   za   velike posestnike, za
malega kmeta pa ni; za-nj je bolj domača ovca, pa se ta se mu bo le takrat splačala, kadar živi v kaki .soseski. kjer je toliko ovčjih spašnikov, da si vsi sosedje skupaj zamorejo deržati občinskega ovčarja. V takih okoljšinah gre potem posamnemu malemu gospodarju le ta skerb, da tisto malo ovac, ki si jih je obderžal čez zimo, preskerbi z dostojno klajo in soljo, in da čedno derži hlev, ako si zeli močnih in zdravih jagnjet izrediti. Pa tudi pri ovcah mora gospodar na to misliti, da ima dovelj k I a j e. Kakor je pri govedih za 100 funtov žive teže 3 funte sena ali senene vrednosti na dan potreba, ravno toliko se je rajta za ovce; — če tedaj rečemo, da ena ovca vaga 60 do 70 funtov, ji je tedaj 2 funta sena na dan treba ali pa kakošne druge klaje, ktera seno namestuje, ktera pa mora biti suha in da dobro redi, ne pa mehka in slaba, sicer se ne bo odkrižal boleznim, ktere se le prerade utepajo v ovčjo čedo, in zoper ktere sol in grenke koreuine, kakor ene i j ari, kalmež in enake naj več premorejo. Bolje pa je se vselej bolezen od ver ni t i kakor že pričujočo ozdravljati — pa morebiti ne ozdraviti.    (Dalje sledi.)
385
Malega gospodarja bogastvo.
(Dalje, i
Mnogo dobička donaša gospodarju , naj je kodar koli, reja p resi če v. Pri vsaki hiši odpada to iu uno, kar tekne prešičem za živež; škoda je tedaj, ako se vse to v prid ne oberne , in ravno zatega voljo rečemo: gospodarji in gospodinje! nikar ne zanemarjujte reje prešičje. Kaj pa je bolje, ali doma si izrediti prasce za rejo ali jih kupiti in kupljene pitati? na to vprašanje, dragi moji, vam ne morem jez odgovoriti, — to morate po svojih okoljšinah presoditi vi sami, ker veste naj bolje, kaj bi vam utegnilo naj bolje kazati. Kdor ima poleti paše za svinje, pozimi pa tudi dostojne piče za-nje, bi mu svetovali domače reje se deržati, ker pri ti ve, kakošno blago si bo izredil. Pri domači reji je pa na to gledati, da si napravi gospodar tako pleme, ki se rado spita z malim, zakaj med plemenom in plemenom je velik razloček. Gotovo znamenje, da se prase dobro spitati (odebeliti) da, je to, da gre pri njem povžita piča bolj v meso in mast kakor pa v kosti, zatega voljo so drobna glava in drobne noge, okrogel život, široke persi (plečnate) in širok herbet in križ večidel gotove znamenja, da se take živinčeta dobro spitati dajo; prasci z ozkim križem kakor grebenom, močnimi kostmi in ozkimi persi niso za pitanje nič prida.
Tudi kuretnina in sploh perutnina zamore kmetom mnogo dobička donašati zlasti v takih krajih, odkodar se lahko v mesta prodaja. V tem bojo železnice marsikte-remu kraju veliko pomagale. Vožnina po železnici ni draga in v malo urah se pride deleč.
Tudi čbeloreje ne smemo pozabiti. Kolikšni kupi medu in voska leže v cvetlicah mnogoterih želiš in dreves, ki jih je mila natora va-nje položila, pridnim čbelicam v hrano (živež)! Ko bi naši kmetici se hotli čbeloreje bolj poprijeti, koliko cukra bi si pridelali z medom, in koliko svečave bi si zamogli kupiti za prodani vosek, ki so mu ga marljive čbelice nabrale! Priložnosti pa se podučiti v čbeloreji, se ne manjka skor nikjer, ker skor povsod je kak umen čbelar, pa tudi dobrih bukev se nam ne manjka, ktere razlagajo umno čbelorejo.
Poslednjič imamo omeniti še neke druge živalice, s ktero si tudi mali kmetic lahko peča, če le hoče; ta živa-lica so s vil ni ali zidni červiči ali sviloprejke. Se ve da kdor hoče živino rediti, si mora poprej klaje osker-beti; taka je tudi s sviloprejkami. Pervo je tudi, da si kmet okoli svoje hiše ali na vertu ali kje drugod kakih murb zasadi, kterih povsod lahko dobi, ker v vsaki naših slovenskih krajev se pečajo kmetijske družbe z izre-jevanjem murbinih dreves, ki jih prodajajo skor po nič. Ce si je zaredil kakih 20 ali 30 murb, mu bojo, kadar zrastejo, dajale dosti perja, da si bo mogel potem sviloprejknih jajčk omisliti, ki mu jih bo tudi kaka kmetijska družba oskerbela, — če si zraven kupi še bukvice, ki prav natanko učijo , kako se svilni červiči rede, bo počasi tudi s to rejo si pridobil marsikteri goldinarček.
Tako bo tu in tam kaj dobička, in vsega skupaj pa še več. Dobrotljivi Bog nam podaja po mili natori toliko pripomočkov, da si zamoremo dohodke pomnožiti, ako bi le hotli po njih seči!    (Dalje sledi.)
List 97.
List 99.
Malega gospodarja bogastvo.
(Dalje.)
Po vsem tem, kar smo dozdaj razlagali, hočemo v pre-vdarek vzeti: kaj naj počne mali posestnik, da bo — po okoljšinah svojega kraja in svojega premoženja — največji dobiček iz svoje zemlje vlekel?
Malemu posestniku njiva največ zaleže; če jo prav umno obdeluje, si zamore več pridelati kakor iz seno-žet in gojzda.
Njegova lastna skušnja in izgledi njegovih sosedov so ga podučili, za ktere pridelke je njegova njiva najbolj pripravna, in k ter i se mu najbolje splačajo. Takih naj bi se najbolj deržal; vendar pa naj bi se ne zanašal zmiraj na eno frugo, če se mu še tako dobro sponaša, zakaj primeriti se utegne, da bo kakošno leto spodletelo in ves njegov pridelk gre potem pod zlo; sicer pa tudi ve, da predolgo zaporedoma ena fruga na ravno tisti njivi ne stori dobro. Zatega voljo si bo prizadeval, na malem svojem zemljišu mnogoterih reči ob enem pridelovati, pa en sad za drugem tako verstiti, da si pridobi vselej toliko časa, da za vsako setev zamore zemljo  prav obdelati.
Perva potreba pa je tudi malemu posestniku gnoj. Naj še tako dobro in čisto s plugom in brano obdeluje zemljo in jo trebi plevela , brez gnoja vendar ne bo nič, in toliko manj se bo hvalil s pridelkom na negnojni njivi, če je se-jal žito ali oljnate sadeže.
Vsak gospodar sam dobro ve, da mu najbolje kaže, ako vse, kar mu je za gospodarstvo potreba, sam doma pridela in mu ni treba drugod kupovati; to posebno velja od gnoja. Zatega voljo je pa tudi perva potreba, da dobro ve, kako se zamore zemlji z gnojem to poverniti, kar ji je vzel s tem in unim pridelkom.
Ne bomo se tu spušali v učene razlaganja, kako se zemlja izmolze po mnogoterih sadežih, ki so se na nji naželi, in kako ji gnoj spet zgubljeno moč povrača; vendar mislimo, našim malim posestnikom to tudi brez učenih besed dopovedati.
Pridnemu gospodarstvu bo malokje priložnosti manjkalo, da bi si ne mogel cestnega blata, blata iz grabnov, plevela, pepela in enake soderge nabrati in si iz take mešanice napraviti gnojni kup, na kterega bo tudi to nametal, kar dobi izpod sekretov. Čeravno so taki kupi neizrečeno veliko vredni in so v posebno čast vsakemu kme-tovavcu, in očitno znamenje umnega gospodarja, vendar bi ne mogel izhajati tudi brez živinskega gnoja.
Kako naj se z gnojem v hlevu in na gnojnišu ravna, da mu ga nič v zgubo ne gre , smo že v začetku tega poduka govorili. Povedali smo tudi, koliko klaje naj se živini vsaki dan daje, da ne bo preveč, pa tudi ne premalo itd. Povedati moramo sedaj, da gospodar, ako hoče vediti: koliko gnoja mu bo njegova živina čez leto napravila, ne sme le svoje živine šteti in po številu repov, ki jih ima v hlevu, guojni kup meriti, — to bi bila napačna rajtenga. Ne koliko živine ima gospodar v hlevu, ampak koliko klaje (po vagi) ji je čez leto dal — to mu bo pokazalo pravo rajtengo gnoja. Napačno bi rajtal, ako misli, da več gnoja pridela, če namesto lanskih 5 živinčet jih letos 6 v hlevu ima, če pa ni skerbel za več klaje.    Ako pri še-
sterih živinčetih shaja z ravno toliko klajo kakor pri peterih, ima škodo na dve strani: pervič ima slabejo živino, drugič pa je nje gnoj tudi manj močan.
Če hoče tedaj umen gospodar vsako leto naprej vediti: koliko bo gnoja pridelal, si zamore to lahko prerajtati po kla j i in štel ji, ki jo bo svoji živini čez leto dajal. Vsa klaja, kakor smo že v tem poduku razložili, naj se prevdari in zrajta na seno; — kolikor vaga seno (ali druga klaja na s en en o vrednost prerajtana), dvakrat toliko bo vagal gnoj; h temu naj prišteje gospodar še: koliko stelje bo živini dal (tretji ali saj peti del klaje je prava mera za s tel j o) in tudi nastlano steljo naj šteje dvakrat, — in tako bo zvedil: koliko gnoja bo dobil za svoje polje čez leto, se ve da , če živino v hlevu redi. Izgled bo to še bolje razjasnil; postavimo: da ima gospodar za živino 300 centov sena ali pa druge klaje, ki zaleže za 300 centov sena; iz teh 300 centov klaje bo s primešanimi živinskimi trebušnimi sokovi in scavnico dvakrat toliko gnoja, tedaj ga bo 600 centov, — stelje pa ji misli nastlati peti del klaje, tedaj 60 centov, — tedaj bo stelja dala 2krat 60 centov, to je 120 centov, — v vsem skupaj ledaj bo 720 centov gnoja ali pa 72 voz po 10 centov.
Tako si umen gospodar že naprej za vsako leto lahko
zrajta: koliko bo imel gnoja na svoje zemljiše zvoziti.
(Dalje sledi.)