List izhsč« dvakrat na mesec. Posamezna št. 75 p Naročnina mesečno 150 D. ' Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma ne ^prejemajo. Poštnina plačana v gotovini. Uredništvo in upravništvo v Št. Peterski vojašnici. Glasilo izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS. Is narodne Me spomliinjamo se še dosedajj, da bi se v narodni skupščini kateri izmed poslancev zavzel za invalidsko vprašanje. Naše moledovanje in pritiski pa so zadnji čas vendar dovedli do lega, da seje v skupščinskem zasedanju koncem preteklega meseca spomnilo par poslancev tudi vojnih žrtev in njihovega skrajno slabega položaja ter so nekoliko javno očrtali današnje stanje vojnih žrtev. Pri svojih govorih pa so stavili upite na ministra za socijalno politiko ter zahtevali odgovore. Prvi izmed poslancev, ki je pričel razpravljati v skupščini o našem vprašanju, je bil g. Stanojevič, invalid, ki je vprašal ministra, Tjakaj se predelava naš zakonski načrt invalidskega udruženja? Na to vprašanje mu je g. minister takoj odgovoril, da je bil načrt invalidskega zakona itak izdelan še med prejšnjo vlado in invalidskimi zastopniki. Naknadno pa je bilo treba sestaviti komisijo, da načrt pregleda in ga spopolni, nato tpa zopet predloži invalidskemu združenju na vpogled. Udruženje je bilo zaprošeno, da stavi svoje predloga, kar je tudi že storilo. (Mi smo stali vedno na stališču našega lanskega septemberskega načrta, izdelanega v Ljubljani. Opomba ured.) — Vlada ima danes mišljenje invalidskega udruženja o načrtu, katero hoče tudi izkoristiti pri razpravah v ministrskem komiteju in narodni skupščini. Poslanec Stanojevič je vzel odgovor na znanje s pripombo, da je bilo dosedaj z uredbami ugodeno le onim, katerim ni bilo potre-ha, a pravi invalidi niso dobili svojega. Mi od naše strani moramo pripomniti, da minister gotovo ne ve, kaj se je odigravalo, ko smo se borili s prejšnjo vlado za naš načrt zakona. Načrt je bil izdelan sporazumno z udruženjem, toda predelavah ga je pričela že poprejšnja vlada. Osnova na kateri se sedaj dela ni več naš sporazum. Živahna kritika o našem vprašanju se je vnela v skupščini tudi tedaj, ko se je glasovalo za budgetske dvanajstine. Tudi tedaj se je oglasil poslanec Stanojevič, ki je ostro kritiziral delo ministrstva za speiialno politiko, katerega dolžnost je bila že zdavnaj sprejeti enoten in stalen invalidski zakon. Ljudje, ki vso dali vse za državo, morajo danes prositi in beračiti po ulici, kar je sramota za vse državljane. Kar se naredi za vojne žrtve, se naredi samo provizorično ter imamo invalide, ki še danes nimajo rešitve v pokojninah. Med invalide pa se je uvrstilo tudi ljudi, ki niso in jim absolutno ne gre pravica. Država dolguje danes invalidom ne vem iz kakega vzroka polovico neizplačanih pokojnin. Za invalide ni denarja, kako pa se najde za age in bege, katerim se odkup]]a zemlja, ki sploh rti bila nikdar njihova. Oglasil se je v skupščini tudi slovenski poslanec g. Kremžar. Protestiral je tudi, ker še danes nimamo stalnega invalidskega zakona niti se še ni predložil načrt skupščini. Pač pa, je rekel, so se vnesle v budgetske dvanajstine odredbe na škodo invalidov, katere so celo protiustavne. Govoril je tudi o delu v naših organizacijah ter naglašal da nam gotove osebe teptajo še to zakonsko pravo. — Med tem je omenil afero z g. dr. Goršičem ter zahteval, da se isti kaznuje, Slišal o se vzkliki: Žalosten šef .) G. Kremžar |e nadalje povedal kakšno prvenstvo imajo invalidi v državnih službah, ker se jih pri redukciji prve izbaci iz služb. Pripominjal je, da se je tak slučaj zgodil zadnjič v Ljubljani, kjer so bili invalidi brez krivde reducirani. Protestiral jb, da se hočejo jemati udruženju v Sloveniji gotove bonifikacije. Kritiziral je tudi redukcijo Itn lečenje invalidov ter zahteval človekoljubje in pravico. skupščine. Zelo dolgo in stvarno je govoril tudi poslanec g. prof. Agatonovič, Odgojitev dece in mladeži je rekel, da ni samo državna skrb, ampak v prvi vrsti humanitarna dolžnost naroda, društva in domovine. Pri najbolji volji se ni. moglo storiti kaj koristnega in pravilno organizirati to delo o vzgojitvi dece in mladeži. Prvi poskus, ki je nahitro započet ni pravilen, zato ni uspel. Uspel pa bi, ako država angažira humanitarno javnost. Od 90.000 dece nismo preskrbeli 8500 otrok. Od teh pa je 6500 dece po zavodih. Vsega skupaj imamo 2 privatni šoli. Pojmujem težkoče ministrstva, da bi moglo v tem pogledu kaj več storiti; ker v nobeni drugi kulturni državi ni, da bi država sama skrbela za osirotelo deco in zai to vprašanje. Pri nas imamo za to samo državne zavode, privatnih inicijativ, ki bi to vzele nase pa nimamo. Od 90.000 otrok se jih nahaja samo okoli 2000 po privatnih zavodih. Videi sem v državi kakor naša, kjer so imeli milijon dece za preskrbeti, pa so naredili vse, da so privatne inicijative glavni faktor, ki odgajajo deco. Ni samo to, da se vzame otrok in da se mu da hrane, treba ga je za, njegovo življenje primerno vzgojiti. V naših domovih pa imamo veliko število otrok, a iz njih ta deca ne bo prišla moralno zadosti vzgojena. Obrazovane so razne zaščite dece v državi, a to je samo mlin, ki klepeče, moke pa ne bo dal od sebe. Nato pa je prišel na invalidsko vprašanje. — Eno najbolj bolnih vprašanj je rekel, je invalidsko vprašanje. Kasneje bo prilike veliko, da bomo govorili o njem, toda to se ne bo smelo gledati s tako slabega stališča, kakor se danes gleda iz krogov, ki ga ne poznajo. Invalidsko vprašanje bo treba urediti iz mnogo bolj socijalnoga pogleda v življenje na stališču humat-nizma in dolžnosti države napram vojnim žrtvam. Danes to vprašanje še daleč ni urejeno. Poznam to vprašanje tudi v drugih državah, ki so ekonomsko in financijelno jacje in družabno srečnejše, pa to vprašanje še niso mogle popolnoma definitivno rešiti in ga spraviti z dnevnega reda, ker sega pregloboko v interese društva, ter ekonomsko in finančno stanje po-edinca. Gospoda, ono kar je bilo pri nas treba narediti v tem vprašanju tudi še ni storjenega. Nekaj priznam, da je storjenega z ozirom na težkoče, na katere smo v naši državi v tem pogledu naleteli. Pomislim naj samo na to, da imamo v državi sedem raznih pokrajinskih zakonodajatev. Težkoča je iz teh sedem različnih podlag napraviti enotno invalidsko zakonodajstvo. Druga težkoča je bila dognati, koliko imamo v državi invalidov, ker so proglaševali tudi razne neinvalide med invalide samo zato, da bi bili v ozadju in bili demobilizirani. Zlasti v deželah, ki niso bile poprej pod Srbijo, je zelo mnogo takih ljudi, ker so bili pod tujimi vladami ter jim je bilo žal iti nad svoje lastne brate, zato so iskali različnih sredstev in načinov, da so izšli od vojakov domov. Srbi, Hrvati, Slovenci in Čehi, vsi so delali na to, da jih osvobode ih napravili so veliko invalidov. Ali gospoda, to niso pravi invalidi. To stanj'e je treba, da se sedaj popravi in njihovo število reducira. Mi danes v naši državi nimamo mnogo nad 100.000 invalidov, a od teh se jih lahko precej reducira. G. minister pripravlja revizijo invalidov. Priznam gospoda, da je to pravilno, ker je mnogo takih med njiini, radi katerih pravi invalidi slabo žive. Pri tem pa je treba izvršiti, kar je pričela že prejšnja vlada pripravljati in ima sedanja nalogo izvršiti. To je donošenje novega invalidskega zakona, ki bi sedanja razna zakonodajstva v invalidskem vprašanjh nekako v sredini njihovih raznih zahtev in potreb zadovoljno in v skladu z današnjimi razmerami rešil. Priznam, da ne bo zakona, ki bi rešil vse težkoče naenkrat, ker življenje invalidov med svetom je komplicirano z raznimi vprašanji in strujami in vsako leto večjimi potrebami. To je prirodni zakon, ki dela skrbi večjim kulturnim državam, ki so že naredile veliko več v tem vprašanju kot mi. Gospoda, imeli smo zakontski projekt pred zakonodajnim odborom in skupščino, treba je bilo, da smo pokazali invalidom dobro voljo vršenja dolžnosti napram njim ter dolžnost države in očetnjave. Zakaj nismo delali? Radi političnih razprtij v naši državi. Izjavljam, da nikdar ne želim, da se invalidsko vprašanje nosi v politično borbo. To ni politično vprašanje, to je socijalno vprašanje vseh strank in vseh slojev naroda. Sami invalidi so poslednje dni to dokazali, da ne žele svoje vprašanje vreči v kako stranko, ker ga smatrajo za socijalni problem. Zato obžalujem, da se to vprašanje ni že rešilo, ko je bilo čas. Danes po preteku leta, pa po pozicijah v proračunu sodim, da bomo čakali zopet eno leto. Po vladini deklaraciji stavljen je invalidski zakon med tri četrtine zakonodajstva, ki jih je treba izvršiti. Danes g. minister zahteva kredit za revizijo tožb. Ako mi prav g. minister dementira to, izgleda mi, da nima namena prinesti zakona prej, predno ne revidira invalidskih tožb. Po zakonu se daje pri enaki kvalifikaciji invalidom prvenstvo v državni službi. Ista logika mora veljati pri redukcijah. Invalid se ne more reducirati. Ako bi v Belgiji aii Francoski reducirali invalida, bi nastopil narod proti dotičnem ministru, pri nas pa se to neču-ječe preide, ker ne umemo in ne pojmujemo žrtev, ki so jih invalidi doprinesli. Videč te nedostatke v kreditu pri najbolji volji ne moremo podati miiinistra možnost za te prilike, ko uvidim, da ni onega kar je najpotrebnejše, da zadovolji potrebe, zato ne morem glasovati za kredit. (Ploskanje in odobravanje.) Kot zadnji zagovornik je zelo dobro govoril še poslanec g. Moskovljevič. Začel je: Ko govorim o ministrstvu za socijalno politiko nehote pomislim na invalide in njih vprašanje. Ako se pomisli, da je od celokupne sume za izdatke ministrstva za socijalno politiko štiri petine za invalide, motna to čudno izgledati, kar bom s prstom pokazal. Gotovo se dobro spominjate, kako je bil lani izvršen izreden kongres invalidov, ki je izbral odbor stotine. Dotični invalidi so hodili vsaki dan na skupščinske debate, da bi priti-rali do svojega zakona. Takratna vlada g. Pašiča je dala častno besedo, da bo rešila invalidski zakon v takratnem zasedanju. Tudi drugo zasedanje ni rešilo zakona ker se je odšlo na volitve. Pozabiti se ne sme, da so invalidi navedli ogromno vsoto, ki jo imajo po zakonu terjati od države. Zato pa povsem čudno izgleda, da mini-strstvo stvarno ne zahteva kreditov za pokritje izrednih izdatkov, ker jih je že lahko pokrilo iz prihrankov. Gospoda, blizu 100.000 Din se dolguje invalidom, a država ne zahteva vsote, da povrne dolg invalidom. Zahteva se samo 852.964 Din v izrednih kreditih. Druga ministrstva so zahtevala ogromne kredite, na katerih upravičenost nismo bili overjeni. Ako hoče ta vlada podaljšati delo, treba ji je doprinesti invalidski zakon. To je državna potreba, katero zahteva socijalno pravo. Istotako pa je treba izvršiti obetano revizijo invalidov. Ne samo v novih krajih iz patriotičnih vzrokov, tudi pri nas boste videli ljudi, ki so dobivali invalidska uverenja in pokojnino brez vsake potrebe. Tudi je dosti žen, ki žive neomožene; ne zahtevajo niti za deco pokojnin, samo jo zahtevajo zase, in ljubimkujejo z onimi, Id so jilm pokojnino pridobili. S tem se vstvarja nemorala in ko narod po vaseh to vidi, se protivi dajanju pomoči. — Vidi tudi materijelno dobro stoječe ljudi, ki dobivajo pomoč, nasprotno pa slabo stoječe, ki nič ne prejemajo. Zato je potrebna revizija, da oni, ki so potrebni, dobijo človečansko pomoč. Tajko so poslanci završili svoje govore. Visekako je to za nas razveseljiv pojav, da se je pričelo o našem vprašanju javno razpravljati v skupščini, kar bo tudi gotovo vzbudilo malo več zanimanja in pozornosti med voditelji in ljudstvom. S tem se bo gotovo pospešilo naše danes tako na mizerni točki stoječe vprašanje, da se bo približalo rešitvi. Minister za socijalno politiko dr. Perič je na predstojteČe besede poslancev odgovoril približno sledeče: Gospoda! Ne bom branil izredni kredit katerega mi ni nihče oporekal. Ali gospodje poslanci so našli priliko, da so razložili legitimni pregled na celo vprašanje socijalne politike. Izjaviti moram, da sem hvaležen gospodu Agatonovieu, ki je danes objektivno razložil celo socijalno politiko, ki pretresa našo državo in se z njegovimi besedami popolnoma strinjam. Kar se tiče invalidskih kreditov bi pa moral izjaviti, da sem poleg budgetskih kreditov dobil tudi špecijelen kredit 10 mil. Din za izplačilo dolžnih pokojnin. Našel sem pot, da za kratko dobo zmanjšam invalidske dolžne podpore poleg onih rednih, ki niso zadostne, ali istočasno delujoč na reviziji invalidov smatram potrebno delati na reviziji podpor. Kavno s tem grem v prilog dolžnih svot. Y kolikor bomo zmanjšali Za svobodo Minulo je štiri leta po koncu svetovne vojne, odkar se je zrušila stara birokratična Avstrija. Na njenih razvalinah so se vzpostavile nove državice svobodnih malih narodov, med njimi tudi naša težko pričakovana domovina SHS. Prvi december leta 1918. je bil veliki dan, dan narodnega vstajenja in odrešenja iz tisočletne sužnosti. Nad belo Ljubljano, prestolico Slovenije so plapolale narodne trobojnice, vršila se je velika manifestacija. Vojni invalidi smo z veseljem pozdravili svobodno domovino, pozdravili jo tembolj, ker smo se zavedali, da smo mi tisti, ki smo dali svoje najdražje domovini na altar. Trla nas je le skrb za našo prihodnjost. Ko se je sestala narodna vlada za Slovenijo, obiskal je takratni pokrajinski namestnik gospod Pogačnik tudi nas vojne žrtve. Govoril nam je v vznesenih besedah, tolažil in zagotavljal pomoč. Še se spominjamo njegovih besed, ko je rekel: »Danes smo svobodni iz tisočletne sužnosti, veselimo se, da smo doživeli ta trenutek, ali otožni smo, ko vidimo ogromne žrtve. Veliko družin je zgubilo svoje očete; padli so na bojnih poljanah, Vi pa, ki ste brez rok in nog, težko vam je to, toda dali ste jih za naše pravo. Brez žrtev ni svobode in bi ne bilo Jugoslavije. Zagotavljam vam, da vam bode v vašem življenju javnost vedno na strani, in lahko pričakujete od vlade in države polno pomoč. Neza- PODLISTEK. Iv. Vuk: Moja pot na kongres invalidov. Eno uro pred odhodom, pa nam je rekel natakar z glasom, kakor da nam pripoveduje največjo modrost: »Morske rake imamo.« »Rake,« smo sme spogledali drug drugega. »So dragi?« »Deset dinarjev porcija,« je odgovoril. »Mladi so in na olju praženi.« Da se natanko prepričani, sem vprašal: »So veliki?« »Veliki in majhni. A vsi mladi,« je povdaril. Nekdo izmed tovarišev je vzpodbujal: »O morski raki so dobri. Samo meso jih je.« »To so takšni, kaj ne,« sem pokazal na dlani. Menil sem takozvane morske pajke. Tem tudi nekateri govore, da so raki. »Da, da,« je pritrjeval natakar. »A, če so takšni, pa mi prinesite porcijo,« sem se odločil. Da bi rajše tega ne storil. Zakaj, natakar ni povedal resnice in njih uživanje je povzročilo, da sem jih celo pozabil plačati. Prinesel je namreč na krožniku rake, prave morske rake. to je res, mlade, brez ščipalnie, na olju pražene, ter jih postavil pred me. Priložil je vilice in nož. število invalidov, kar mislim, da bo v dosti veliki meri, toliko več možnosti bo izplačati dolžne pokojnine in da pomanjšamo tudi bud-get za nekoliko desetin milijonov V vsakem letu. Kar se tiče tega, da sem odpravil okrožne zaščite decei pripomnim, da pride to vprašanje še naknadno na dnevni red. Hočem samo izjaviti, da najkategoričneje dementujem, da bi kakega invalida reduciral ali odpustil iz službe v mojem resoru, ali koga drugega v rangu ali kvalifikaciji zadržal. Nato je govoril g. minister o slučajih sedanje redukcije, pri kateri je bilo odpuščenih veliko število načelnikov, inšpektorjev in tajnikov ter so bila njihova mesta zbrisana v bud-getu. Končno pa je izjavil, da ako bo redukcija pogodila kakega invalida, da mu bo žal in bo vporabil vse sile, da najde dotičnemu, ako bo dober in zaslužen, odgovarjajoče mesto drugod. Tako je povedal g. minister o kreditih, revizijah invalidov, redukcijah in bodočem reševanju invalidskega vprašanja. Povedal pa ni, kaj je z našim načrtom zakona, ki je naša vsestransko tako vroča želja, gospodom pa menda trn v peti. Nas jako malo zanimajo redukcije in preganjanja, ampak zboljšanje položaja vojnih žrtev, katerega inoi’e prinesti nov socijalen invalidski zakon. Kdaj pa nas bodo vendar s tem odrešili? in pravico. slišano grdo bi bilo, da vas pustimo sedaj v tem težkem stanju.« Lepe so bile besede in obljube in potrebni smo bili tolažbe. Toda časi se izpreminjajo. Na vlado in v narodno skupščino so prišli ljudje brez čuta in srca, ki vodijo samo strankarsko politiko ter imajo pred očmi le svoje lastne interese, blagostanje naroda in čast države jim je deveta briga. Invalidsko vprašanje se odloča, vse prošnje in intervencije so brezuspešne. Sestavil se je stotinski odbor v Beogradu, katerega naloga je bila, da s svojo prisotnostjo izsili invalidski zakon. Ali tedaj se je razpustila narodna skupščina. Ko je odbor protestiral in dvigal odrevenele ude, prišla je policija ter ga je razgnala. Tako se rešuje pri nas invalidsko vprašanje, to je vprašanje onih, ki so se žrtvovali in umirali za idejo in svobodo. — Gospodom, ki so po naših hrbtih prišli do svoje moči, se ne mudi, oni najbrž menijo, da se invalidsko vprašanje reši takrat, kadar zagrebejo zadnjega v prezgodnji grob. Faktično, da to ne bo dolgo, če pogledamo globlje v razmere, v kojih živimo. V nas ne vidijo več koristi njihovim interesom. — Tako se godi nam. Vojna je rodila štiri žalostne posledice: uboštvo, ponižanje, bogastvo in pohlep, ter pokvarila ljudstvu čast in moralo, da nima več smisla in se ne drži velikih zapovedi »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Med vojno Pogledal sem ga, kakor bi hotel reči: »Kako se to je?« Ali mesto mene je vprašal že drugi. Natakar se je smehljal, in kakor sem se prepričal pozneje, tudi iz radovednosti, in rekel: »Vse ... Kakor riba.« »No, hud ir ja,« sem rekel in ogledoval nož in vilice ter rake. »Ne bom si jih rezal menda, kakor govedino, nego jih bom jedel, kakor se jedo rečni raki. Saj so podobni. A rečne rake vem, kako se jedo.« Med tem so od ostalih miz gledali zvedavo, kaj in kako se bodo jedli raki. Saj nikdo ni vedel tega. Odrinil sem vilice in nož, vzel v roko raka in jel luščiti z repa skorjo. Razdvojil sem rep, odstranil črno nit — črevo — kakor sem razlagal tovarišem in založil meso v usta. Jedel sem še z blaženim obrazom, da bi omamil tudi druge. »Ali se tisto, v prsih, ne je,« je vprašal tovariš. »Tudi, kdor želi. A jaz ljubim samo rep.« »Ali mislim, da se vendar je to-le vse skupaj,« je pripomnil drugi. Zakaj pa je tako lepo praženo v olju in povaljano v drobtinah?« Priznam, da je to dejstvo tudi mene motilo. »Kaj vraga je ta skorja pražena v olju, če pa se ne je,« sem mislil. »Morda se pa vendar le je?!« Da preženem dvom, sem vzel skorjo v usta, da bi žvečil. Majhen košček je zahrustal in se mi je zdel okusen. Ali drugi je bil, kakor bi grizel tisto oblovino, ki visi nad vhodom v gostilne v Ljubljani in pravi, da se tam toči pivo. in po vojni se širi bogastvo gotovih ljudi, banke rastejo kakor gobe po dežju — po mestih in deželi pa koraka množica onemoglih vojnih pohabljencev, vdov in sirot, ki prosijo pomoči. Imamo začasni zakon o pomoči vojnim invalidom, toda ta zakon ne nudi zadostne pomoči v sedanjem času. Po tem zakonu prejema invalid do 50 odstotkov 80 kron pokojnine brez dodatkov, od 50 odstotkov do 70 odstotkov dela-nezmožnosti 60 kron pokojnine, od 70 do 100 odstotkov prejema 90 kron pokojnine. Dodatek 220 kron je pa vsa pomoč najtežjim invalidom. Če prosi danes invalid s 30 do 50 odstotki dela-nezmožnosti v kakem podjetju za delo, se ga enostavno odslovi: Vi ste invalid. Za težje invalide sploh govora ni, ker itak ne morejo nič delati. Člen 4. tega zakona določa sestavo komisije, katere naloga in dolžnost je, da pregleda invalida, ki prihaja pred to komisijo in konstatira za kak poklic bi bil zmožen. Pred vsem bi se moralo tu vpoštevati razne težkoče pri posameznih obrtih in željo dotičnega Invalida, toda komisija gre večkrat preko teh dveh tako važnih točk. Posledica je, da se enemu ali drugemu poslabša njegovo zdravje, da ne more izvrševati nobenega poklica. Druga napaka je, prekratka učna doba, ki je določena na 18 mesecev in se da podaljšati le za dva meseca. Ali je možnost naučiti se invalidu-vajencu v tem kratkem roku kaj poštenega? Mislim, da je jasno vsakomur, da ne, posebno mojstri vedo to najbolje, ker se branijo sprejeti invalide v delo in to iz navedenih razlogov. Slučaj je, da se želi kdo osamosvojiti in izvrševati samostojno obrt. Kot tak potrebuje kredita za nabavo orodja itd. Ali vse prošnje za izposlovanje zadostnega kredita leže in leže. Tukaj je zakon, in zakon predvideva 2000 Din posojila. V sedanjih razmerah ta vsota še daleč ne zadošča za nabavo najpotrebnejšega orodja. Da si v tem položaju invalid-obrtnik ne more pomagati, je umevno. Zato mora krpati in delati najslabša dela kot zadnji delavec pri kakem mojstru, seveda tudi z najnižjo plačo, tako da si borno prisluži svoj vsakdanji kruh. So tudi invalidi, ki so napravili kmetijski in gozdarski tečaj z dobrimi uspehi. Vložili so prošnje na državna in zasebna posestva, preteklo pa je dve leti in še danes čakajo sprejema. Za nje ni mesta, čeprav so se vsposobili. Delati morajo klub težkim telesnim poškodbam to, za kar so nesposobni. Še slabše je za one invalide, ki si vsled težicih telesnih poškodb ne morejo dobiti novega poklica. Ti čakajo že po več let na podelitev primernih služb in trafik. No, glede trafik se je sedaj pričelo malo gibati. — Za higijenično stanje invalidov se ne zboljša ničesar, nasprotno razpuščajo se še bolnice, ki so obstojale do sedaj, kakor Rogaška Slatina. Vse bolnike iz dežele in zdravilišča Golnika, ki so tuberkulozni, se pošilja v invalidski dom v Celje, dasiravno tam ni zdravilišče in ne spadajo tja. Z eno besedo, izročeni smo na milost in nemilost v svojo usodo. »Ne,« sem rekel. »Skorja ali kosti se ne jedo. Saj se tudi pri teletini ne, ki so tudi kuhane ali pečene.« »Ne znamo pač jesti,« je vzdihnil nekdo. Jaz sem pa, ko je prišel natakar, hotel stvar kratko rešiti. In sem vprašal: »Tam, odkod smo mi, ni morja in tudi ne morskih rakov. Poznamo pač ščuke in rečne rake in vemo, kako jih jemo. Ali morske rake, kako, pa ne vemo. Prosim razložite nam.« Ali glej, zgodilo se je čudo. Natakar sam ni vedel: »Nekteri,« pravi, »jedo vse, kakor ribo. Vaš kolega je naročil v gostilni (mi smo sedeli na obrežju) in jih'je kar pojedel s kostmi in nogami vred.« »A, to ni merodajno,« smo rekli. »On je od tam. kakor mi, in tudi ne zna. V resnici, kako se jedo, v resnici?« »Kakor kdo hoče. Vprašal sem gostilničarja, pa je odgovoril, »kakor kdo hoče in ljubi.« S teni. seve, smo spoznali, da niti gostilničar ne ve, kako se jedo morski raki in jaz sem imel glavno besedo, ker sem jih jedel vsaj najbolj »estetično« in dostojno. Občudovali smo pa tudi tovariša, Ivi je pojedel vse, z brkami vred. kakor junak Uja Muromec, vole. »Kako so ti dišali raki,« smo ga vprašali, ko je prisedel k nam. »Nič. Dobri so bili.« »Ali niso bili žil ja vi?« »Dobre zobe imam,« je rekel in bogme ni lagal. »Tuintam sem moral nekoliko bolje stisniti s čeljusti, da sem pregrizel kost, a je šlo.c Tako se ne bo reševalo invalidsko vprašanje. Ni je skoro hiše v državi, v kateri ne bi bilo invalidov, vojnih vdov ali sirot. To nam je jamstvo, da stoji ves narod za nami. Žrtvovali smo se za pravice naroda. Zato bomo tudi od naroda dobili svoje življenjsko pravo. F. O. — I. G. Gibanje vojnih žrtev v Avstriji Pred kratkim je sklicala takozvana Centralna zveza deželnih organizacij voj. invalidov in po vojni ostalih v Avstriji, katera ima svoj sedež na Dunaju, Lerchenfelderstrasse št. 1, svojo III. skupščino odposlancev. Skupščina se je vršila v Gradcu v dvorani občinske hiše. V gori navedeni zvezi niso včlanjene samo avstrijske deželne zveze vojnih žrtev, ampak tudi iz južne Nemčije in Bavarske. Vsega skupaj šteje centralna zveza 10 inkorporiranih deželnih zvez. Na skupščino je prišlo 67 delegatov, ki so imeti pooblastila za 199 glasov in so zastopali 180.270 vojnih žrtev. Skupščini so prisostovali tudi zastopniki posameznih političnih strank ter zastopnik ministrstva za socijalno skrb, narodnega zdravja in deželne vlade za Nemško Štajersko. Tudi poprejšnji državni kancler dr. Renner je prišel pozdraviti skupščino. Nahajali so se pri skupščini razni gostje iz Nemčije in Češkoslovaške, ki so jih delegirale bratske organizacije. Poslanih je bilo veliko pozdravnih pisem in depeš od bratskih sorodnih organizacij in različnih oblasti. Pripomnimo, da je tudi ljubljanski izvršni odbor odposlal tozadevno pozdravno pismo na centralno zvezo na Dunaj. Na skupščini v Gradcu so razpravljali delegati avstrijsko-nemških vojnih žrtev o organizaciji zveze, o pravu vojnih žrtev, posebno pa o fondu za vojne poškodovance. Volila se je nova uprava ter je bil za centralnega predsednika ponovno izvoljen tov. Hanns Schnitrmacher, za tajnika pa tov. Rupert Kainradl, oba iz Dunaja. Iz tega vidimo, da se povsod gibljejo vojne žrtve v močnih organizacijah v svrho boja za obstanek. Invalidski izreki. 1. Ugledna je država, katera slovi po svojem bogastvu je še uglednejša, ako slovi tudi po zadovoljstvu svojih prebivalcev. 2. Častno je za narod, kateri slavi padle junake, še častneje je pa, da skrbi tudi za one, ki so še živi. 3. Biti tih in neznaten je lepo, ali pri izvrševanju stanovskh interesov in dolžnosti ne škodi, če se to opusti. 4. Lažje je boriti se z jezikom v ustih v zaledju, kot z orožjem proti sovražniku v vojski. 5. Patriotizem je v srcu, nekateri pa ga Pri tretji mizi je sedel gospod in dama. Tudi on je naročil rake. Sedaj smo tudi mi stegovali vratove, da vidimo, če je on večji mojster od nas. Jaz sem celo še stopil za deblo kostanja, da bi bolj natančno videl. Gospod je vzel nož v desnico, vilice v levico, kakor delajo to ljudje pri govedini in jel luščiti skorjo — kost od repa, kakor sem to delal jaz prej z rokami. >Aha,*, sem djal. «Torej sem le jaz pravilno jedel morske rake. Res, da bolj kanibalski', z rokami, in ne civilizirano, a natančno tako ... stoj... ne natančno. Jaz sem rep razdvojil in odstranil črno nit — črevo, on pa je položil lepo oguljen rep na krožnik svoje dame, ki ga je, zopet z vilicami vzela in pojedla. S črevesom vred, tistim črnim, tankim. Ne. črevesa, ki ni očiščeno, ne jem,« sem pomislil in videl sem, da so tovariši mislili isto. »Bolje je jesti rake na kanibalski način, a brez črevesa, nego >na civilizirani način s črevesom«. Ta »zabava« je odrinila čas tako naglo, da je ladja »Kosovo« zatrobila, češ, hitro, če greste. In to je bil vzrok, kakor sem že omenil, da sem zgrabil svoje stvari in hitel na parobrod. Že daleč od luke, mi je prišlo na misel, da sem pozabil plačati račje repove — kosti in ogrodje sem itak vrnil krčmarju — zn kar me je vso vožnjo pekla vest in n