MLADIKA
IZHAJA VSAK MESEC RAZEN JULIJA-AVGUSTA
1971 leto II štev. 2
VSEBINA:
Marij Maver: Ob Finžgarjev! stoletnici' - spomin na pisateljev obisk v
Zgoniku....................23
Zubek - Brecelj: Pomlad Adele Ostroluške ... 23 Prof. Krašovic in dr. Pertl: Pogovori z mladilno .	.	26
Josip Kreuvois: Tilne in Nande na 'aperacijii ....	28
M'alks Šah: Pred noviimi šolSMmli spremembami .	28
Slovenski poldnevnik . . 30
Mlada beseda................31
Peterica: Za sodobne žene
in dekleta.................33
S popotno toirbo: Mlačan-ka - Iz mldjega življenjepisa in J. Marchet - Šdo-
ra Maestral................34
Martin Jevnikar: Sodobna zamejska literatura . . 36
Vrbolvl muz.................38
Čuk na obelisku .... 40
£•
Revijo izdaja uredniški odbor: Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergiji Pahor, Boris Pangerc, Jože Peterlin (glavni urednik) , Zora Tavčar, Maks Šah, Drago Štoka.
Uredništvo v Gorici: SKAD
Zunanja oprema LOJZE PERKO
Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno.
Uredništvo in uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 768189 - Pod uredništvo v Gorici: SKAD
čekovni račun 11 /7019
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 29477
OD VSEH STRANI
Že dolgo nismo dobili toliko pisem od naših bravcev kot prav za to številko, predvsem zaradi novega letnika. Lepo se zahvaljujemo vsem. Tako čutimo vsaj nek odmev in slišimo kako tehtno pripombo, kritiko in pohvalo.
Navedemo nekaj glasov zato, da bi s tem vzpodbudili še druge naše bravce, da nam bi pisali.
Pisma g. Jožka Šavlija iz Slovenije so vedno zanimiva in polna nasvetov. Zadnje ima tudi več konkretnih nasvetov, ki jih bomo skušali realizirati v kolikor bo mogoče. Reviji daje tisto važnost, ki bi se je morali zavedati vsi, pravi namreč, da »postaja za oblikovanje današnje slovenske misli in čuta nepogrešljiva«. Zato ima več konkretnih nasvetov, kako bi dobila revija več naročnikov, da bi tako naklado lahko zvišali.
J. Š. omenja tudi, kako bi se morala revija približati čutu Goričanov, goriški ljudje pa bi morali nekoliko bolj iskati v njej prostora za pisanje.
Mladika bi morala v večjem številu tudi v Slovenijo, saj bi na ta način matična domovina bolj spoznavala problematiko Slovencev v Italiji, kar gotovo tudi želijo vsi, ki se čutijo zares Slovence.
O Čuku na obelisku pravi, da »je zelo imeniten in da bo gotovo zapolnil praznino v satirični tradiciji Primorske. Imenitno bi bilo, aa bi kdaj sedel na goriško Kalvarijo-, ljubljanski nebotičnik, koprske jambore, ali kam v Maribor. Toda, da bi se duhovi preveč ne razvneli... bi Čuk moral v dopisu najbolj občutljivim pojasniti smisel svojega reklamiranja in bi gotovo na ta način še pridobil sodelavce <•
Potem še pravi, da si je verjetno našla Mladika pot že na vse celine, kjer živijo Slovenci. Stopiti bi morala zato z izrazito domovinske kulturne poti tudi na pot vseslovenskega povezovanja...«
Za vse nasvete smo g. Šavliju hvaležni in smo skušali nekatere že vnesti v to številko. Lepo se zahvaljujemo in Vas vabimo, da se še kaj oglasite.
IZ AVSTRALIJE
»Ne veste, kaj zame pomeni, da dobim Mladiko! Prinese mi košček doma, saj biva naša družina tu že več kot dvajset let. Vsega se spomnim, vseh vasi, o katerih kaj berem, nasmejem se Josipu Kravosu in njegovim opisom naših nebogljenih ljudi, ki jih Kravos tako hudomušno opazuje. Po vseh številnih gledaliških in koncertnih dvoranah hodim v duhu in sem vsaj tako med vami. Naj še dalje diha iz revije moj dom, zmeraj vam bom za ta pozdrav hvaležna. Lepo pozdravljeni!
B. Vadnjal
IZ RIMA
Ste zvedeli, kaj ne, da imamo Slovenik? Ko sem bil na slovesnosti blagoslovitve, sem prav želel, da bi bil med nami tudi urednik Mladike, da bi lahko opisal to našo čudovito hišo sredi večnega mesta in prisrčno slovesnost. Tako smo Slovenci dobili tudi v Rimu svoj dom, saj bodo lahko tu izpopolnjevali svoje strokovno znanje mladi duhovniki in se pripravljali na svoj težki poklic, ki vedno več zahteva od njih. Tu pa bodo lahko bivali tudi Slovenci, ki bodo prihajali v Rim, ko bo hiša popolnoma urejena. Ob blagoslovitvi sta bila pri nas slovenska škofa, gospod metropolit dr. Pogačnik in mariborski škof dr. Držečnik. Zbrali pa smo se tudi rimski Slovenci Zadovoljen sem bil, ko sem videl, kako srečen je bil naš neutrudni msgr. Jezernik, ki je motor vsega dela in brez katerega bi seveda Slo-venika ne bilo. Vsi, ki ste za to našo skupno hišo darovali in ste jo
Dalje na 3. strani platnic
Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 (2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji35 Ndin, v Ameriki stane 5,5 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte.
OB FINŽGARJEV! STOLETNICI
SPOMIN NA PISATELJEV OBISK V ZGONIKU
Letos februarja se spominjamo stoletnice rojstva duhovnika in pisatelja Frana Šaleškega Finžgarja. Ob tem jubileju so pisateljevo rojstno hišo v Doslovičah na Gorenjskem preuredili v muzej. Mohorjeva družba iz Celovca je za pisateljevo stoletnico izdala knjigo njegovih pisem, ki jih je zbral in uredil prof. Martin Jevnikar. V nekaterih letošnjih koledarjih smo se temu velikemu možu oddolžili s spominskimi članki. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je priredila posebno spominsko razstavo Finžgarjevih del. O drugih prireditvah in proslavah v njegov spomin žal nismo slišali. Morda jih ne bo veliko, morda bo šla ta lepa obletnica mimo nas nekoliko neopazno v bojazni, da bi šli v zgodovino kot narod literatov. In tako bomo zamudili še eno priložnost...
Ko smo pred kratkim pripravljali za tržaški radio oddajo izpod farnega zvona v Zgoniku in srno pri žuipnifcu Antonu Prinčiču poizvedovali o ítem in onem iz preteklosti 'zgoniške župnije, srno mimogrede tudi izvedeli za dogodek, ki' bi bil sam na sebi nepomemben in bi naše pozornosti ne zbudil, ko bi vanj ne bil vpleten slovenski pisatelj duhovnik Fran Šaleški Finžgar. Stvar nas v začetku ni zanimala, ker smo menili, da gre za kako zamenjavo ali nesporazum. Toda 'ko je župnik Prinčič omenil Sedejevo pismo, ki Finžgarja izrecno omenja, nas je Stvar začela zanimati.
Neko soboto smo se v popoldanskih urah 'drugič oglasili v Zgoniku. Dan je bil pust in mrk, nad kraško gmajno se jie bočilo še bolj sivo in mrko nebo. Nekaj težkega je vso to žalostno in golo pokrajino pritiskalo k tlom, da bi se človek vprašal, odkod pesniku hudomušnost, s katero je Koludrovico, Ita 'zaselek, ki stoji lučaj od Zgonika proti jugoslovanski meji, spravil v slovensko literaturo. Mogoče smo se danes že tako odtujili tej naši' zemlji, da ne znamo dojemati več njenih svetlih strani, njenega humorja. Ali ni mar bil tod doma tudi znameniti Pepo s Koludrovice?
Župnika Prinčiča smo našli v zakristiji. Ko smo mu razložili, po kaj smo prišli, nas je povabil v župnišče. Začel nam je pripovedovati vse 'od kraja z vestnostjo izobraženca, ki mu noben pen v pripovedi ne uide, z vestnostjo, katere se je m'oigdl priučiti samo olb neusahljivih vrelcih klasike.
Leta 1922, v letu, ko se je fašizem v Italiji povzpel na oblast — je pripovedoval župnik Prinčič — je prišel v Zgonik za župnika Peter Dam. Butkovič, vsestransko razgledan duhovnik, pesnik, prevajalec iz nordijskih jezikov, ugankar, kipar in vaški prosvetni delavec, sodelavec raznih takratnih revij in časopisov. Pri njem v župnišču so se v posebni sobi zbirali Ščbk, Terčelj' in drugi duhovniki in laiki, ki jim je bila pri srcu usoda našega življa v tistih hudih časih. In tako je Butkovič leta 1925 prosil goričkega nadškofa Sedeja za dovoljenje, da bi smel priti v Zgonik za posebno tridnevni-co kot pripravo -na veliko noč duhovnik Fran S. Finžgar iz Ljubljane. Ob tej priliki naj bi Finžgar tudi blagoslovil lesena kipa svetih apostolov Petra in Pavla, ki so ju po naročilu in navodilih samega Butkoviča 'izdelali v Ortisei v Val Gardeni za desni stranski oltar zgoniške cerkve. Pismene prošnje, ki jo je Butkovič naslovil na nadškofa — pravi župnik Prinčič — da ni mogel nikjer izslediti. Da pa hrani nadškofovo pišimo, datirano v Gorici, 5. marca 1925, ki je zanimivo tudi zato, ker je pisano v slovenščini.
Pogled na Zgonik
PISATELJEVA ZAKORENINJENOST V DOMAČIJO
Finžgar je bil trdno zakoreninjen v dom, v bližnjo okolico in vso slovensko zemljo. !z te zakoreninjenosti je zrasla njegova ljubezen do domače hiše in širne domovine, iz te zagledanosti v domači svet vse nje-njegovo delo in umetnost. Domača kajža, ki si je z deiom in poštenjem opomogla do ugleda primerne blaginje, mu je bila v vsem življenju zgled zdravega gospodarstva. Iz tega je izhajalo tudi njegovo trezno gledanje na življenje: samo delo in poštenje vodi iz siromaštva k blaginji, ki je človekova naravna pravica...
...Iz te njegove zakoreninjenosti v domačijo, v preprosto domačo lepoto, v izročilo brezniškega okoliša z najimenitnejšimi ljudmi naše kulturne preteklosti, sta izhajala tudi njegov ponos in zavest slovenskega rodu. »Ta zavest,« pravi urednik njegovih spisov France Koblar, »se je v času narodnega prebujenja pognala z mladostnim navdušenjem v delo za narodno ohranitev in ga v poznejših zgodovinskih pokretih postavljala v prve vrste narodnih branilcev. Tudi njegovemu umetniškemu delu je dala močne idejnopolitične nagibe. Pri tem delu je zajemal iz bogate tradicije domačega kraja in iz zgodovinskega izročila tedanjih slovenskih duhovnikov. Narodni nagibi so odločali tudi pri njegovi odločitvi za življenjski poklic. Čeprav ni bil politik, vendar nobeno narodno in kulturno dogajanje ni šlo mimo njega...«
(Koledar Mohorjeve družbe, Celje 1970)
Pismo goriškego nadškofa:
v c-Mta
Si. 7?J/S5.
Cr. w ' “*-**
mo h
v S&*
f.:jn»oeBä fc tieosvt povrnit s jsre J}, i.u.,
Bivat:» ot .«¿jr*»* r.ii clOTBR... liJopijJcrJJ-cJa «V. ¡-lir« (n resi«.- te ffjjM»« m p*«*!.»
.	¡wtr«»es »pevwtea Boiiws-t, in o*S»#t
. »IWOfBV ti«>XV.*3.0ritBV «»rtR tinw.


Faksimile pisma
V Gorici, dne 5. marca 1925
KNEZOŠKOFIJSKI ORDINARIAT V GORICI
Tako torej napoveduje Finžgarjev obisk v Zgoniku pismo goriškega nadškofa Sedeja. Žuipnik Prinčič nam je zagotovil, da je do tega tridnevnega obiska tudi v resnici prišlo, zato nas je šie zanimalo, ali je v zgoniški župniji spomin na ta dogodek v daljnem letu 1925 še živ. Sedli smo torej v avto in se po župnikovem nasvetu odpeljali v Salež. Obiskali srno najprej gospo GIZBLO (ali ZETO) BUDIN, vdovo PEGAN, ki stanuje v hiši na št. 6. Bila je sobota popoldne in po tržaškem radiu je pravkar končala oddaja »Pod svobodnim soncem«, ki jo pripravljajo slovenski študentje iz Trsta. Gospa Gizela je opravljala nekaj ženskega ročnega dela in poslušala radio.
»Veste, gospa, da je bil Finžgar, pisatelj, ki je napisal »Pod svobodnim soncem«, nekoč tudi v Zgoniku!« pravimo.
»Seveda vem.«
»Pa ste ga takrat videli? Se ga spominjate?«
»Ja, mi smo bili ponosni, da je gospod Butkovič pripeljal kakšnega »velikega« v našo župnijo. Takrat sem bila še mlada, imela sem kakih petnajst let in sem komaj končala šolo.«
»Se spominjate morda, kakšen je bil Finžgar? Ste ga videli?«
»Mi otroci smo stali ob strani, saj razumete, spominjam pa se, da je bil lep, visok, govoril je lepo enakomerno... ne glasno ne tiho... Bil je resen gospod...«
»Finžgar je takrat blagoslovil kipa svetih apostolov Petra in Pavla. Imel je tudi govor. Se spominjate, kaj je govoril?«
»Ja, govoril je o apostolih in tu in tam je povedal kaj o narodu, tako kot je znal on pač... Nekateri smo ga gledali, drugi pa poslušali...«
št. 791/25.
Odgovor na dopis št. 34 z dne 5 marca 1925.
Zadeva:
Velikonočna spoved 'in blagoslovitev kipov št. prilog:
Prečastitemu župnijskemu uradu v
ZGONIKU
Gospa se spominja, kako so v tistem času brali Mladiko, Cuka na palci, Ženski svet. Vprašamo jo, ali pozina še koga, ki bi nam znal kaj povedati o Finžgarjevem obisku. Napoti nas k gospe VODOPIVEC vdovi REBULA. Tudi ona se Finžgarja spominja. Pravi, da je te dni videla v nekem časopisu njegovo sliko in da ga je takoj spoznala.
»Imel je pripravo na spoved,« pravi.
»Pa kakšen je bil?«
»Bil je visok, prijazen, rad je govoril z ljudmi. Mogoče je bil takrat tudi Terčelj v Zgoniku. Vem, da je prihajal k Butkoviču. Pa tudi Šček...«
Izjemoma se dovolili, da smej« letois vemniikii v zgonitški župniji za» dosfciti veilikoMoični dolžnosti počen-ši z dnem 13. t.m., ko se prične tni-dnavnlica kolt priprava na slovesno blagoslovljeni e novih kipov ssv. ap. Petra din Pavla. — Za to- priložnost se podeli preč. g. Francu S. FINŽGARJU potrebna 'Spovedna soidnoist iln o bi a.s v. za pridigovanje itn slovesno' blaigoislioVitev novih kipov.
Tudi gospa Rebula se žal ne spominja podrobnosti. Časa je medtem preteklo že dosti. Vmes je bila dolga fašistična doba. Prišli so hudi časi, ki iso marsikateri! lep vtis ali spomin potisnili v ozadje. Župnik Butkovič je leta 1930 zapustil Zgonik. Morda je v njegovi kroniki, polni duhovitosti in ironije, zapisanega marsikaj, kar bi .bilo vredno otati pozabi. A kje so zdaj. ti njegovi 'spisi, če jih je res pisal? Bo kdo začel kdaj raziskavati tudi te drobne strani naše zgodovine? Ali ne bi bilo vredno osvetliti delo, ki so ga naši duhovniki opravljali v župniščih, potem ko je bila slovenska beseda izgnana celo iz cerkva? O tem bi se morda izplačalo še kaj zapisati. A naj bo za tokrat dovolj. Hoteli smo obuditi le skromen spomin na pisatelja Finžgarja ob njegovi stoletnici.
f Frančišek Borgia - nadškof
Marij Maver
Prevedel MARIJAN BRECELJ
Obrnila se ¡e od zrcala, mi hudomušno pomežiknila in pojoče rekla:
»Zato, ker bi si lahko kdo mislil, da se poljščine ne učim iz ljubezni do poljskega slovstva, ampak zaradi njega. To mi pa še na misel ne pride. Tolikšnega zanimanja ni vreden noben moški. Lalalala!«
Adelkin čisti gostolevek se je razlegal po sobici kakor vesel ptičji spev — meni pa je 'bilo ob tem petju težko, Sama nisem vedela zakaj.
Zakaj je Adelka taka? Doklej bo njeno srce zame zaprta knjiga?
Ko sva se drugi dan srečali s Šturom, ga je pozdravila s hudomušnim vprašanjem:
»Kdaj bomo začeli s prvo lekcijo poljščine, gospod učitelj?«
VII.
tur je rad zahajaj v graščino. Očitno so ga pritegovali pogovori z gospodom cerkvenim inšpektorjem in z Adelkinim očetom. Čas, ki ga je prebil v graščini, je torej delil med »stare« in nas mlade. Velikokrat pa smo bili vsi skupaj. Sedeli smo skupaj v jedilnici ali v salonu zunaj v vrtni senčnici, starejši so se pogovarjali s Šturom, medve z Adelko pa sva poslušali.
Dobro se spominjam enega takih pogovorov v vrtu. Pred njim sva imeli z L’udevitom uro poljščine in blagorodna gospa, gospodinja, ga je potem povabila na malico. Majico so servirali v senčnici. Služabnik je nalival 'kavo in mleko, kar si je pač kdo želel, v krhke skodelice iz sevrskega porcelana. Štur si je želel Je črne kave, AdeJka in jaz pa sva pili mrzlo mleko. Ko je Štur stegnil reko, da bi vzel maslen hlebček na mizi, sem odkrila, da ima krasne roke z dolgimi prsti, kakršne imajo glasbeniki. Ne vem, kaj mi je tedaj šinilo v glavo, toda ko sem gledala njegovo lepo oblikovano belo roko, me je v trenutku prešinila nezmagljiva želja, da 'bi se je dotaknila in jo nežno pobožala. Bila je to zgolj
taka trenutna skušnjava, nora misel, ki je človek ne sme priznati — toda danes, po letih, to nedolžno skušnjavo lahko razkrijem, ker je zapustila v meni globoko sled. Tedaj sem se namreč prvič zavedela, da gledam Štura z drugačnimi očmi kakor druge moške. Vem, vem, povedala sem vam že, da sem ga občudovala kot plemenitega človeka in velikega domoljuba, to pa ni bilo vse. Tedaj v senčnici sem začutila do njega neko povsem neznano, toplo človeško čustvo. Začenjala sem ga imeti rada. Ne tako, kakor ima rada žena moža, dekle fanta — temveč tako, kakor sem imela rada očeta. Dušo bi bila dala zanj.
V takem duševnem razpoloženju, ko sem plavala kakor v sanjah, sem zaslišala vprašanje cerkvenega inšpektorja:
»Kaj pa dela gospod župnik Hudban?«
Šturu pa je to bilo dovolj: na široko se je raz-govarjaJ o svojem prijatelju. Omenil je, kakšne težave je Hurban imel z izdajanjem almanaha Nitra in kako raznovrstne odmeve je izzval na Slovaškem drugi letnik tega almanaha, pisanega po slovaško. Sicer pa je Hurban vnet prosvetni delavec: ustanavlja društva treznosti im vadi z mladino gledališke predstave... O vsem tem je Štur govoril z velikim priznanjem. Potem pa je razočarano pripomnil, da se je Hurban pred kratkim oženil. Izrazil pa je to s takim glasom, kakor da razkriva nekaj, kar ne dela časti Hudbamovemu imenu. Kakor da je zagrešil nekakšno neplemenito dejanje.
Gospod inšpektor Ostroluški je to opazil.
»Zdi se, kakor da Hudbanove poroke ne odobravate, gospod urednik. Ali se je mogoče oženil z osebo, ki ga je nevredna ali ki ne ustreza njegovemu položaju ?«
»Bognedaj!« je naglo ugovarjal Štur. »Nasprotno, vzel je dekle iz zelo ddbre družine. Hčer Samuela Jurkoviča, organista v Sabotištu, slovito lepotico. Tudi Janko Francisa je mislil nanjo, In to zelo resno.«
»Potemtakem je torej vse v najlepšem redu!« je vzkliknil gospod inšpektor. »Saj je celo v Svetem pismu pisano: Ni dobro človeku samemu biti...«
Dobra volja blagorodnega gospoda pa ni prešla na Štura. A opaz-ka Adelkine matere je delovala povsem nasprotno, kakor pa je blagorodna gospa pričakovala. Rekla je namreč:
»Stara devica je 'bitje, s katerim ljudje sočustvujejo, ker si svoje usode 'ni zakrivita sama. Starega fanta pa nihče ne pomiluje, ker si je svoje usode kriv sam.«
Gospa Ostroluš'ka gotovo ni hotela prizadeti Štura. Štur je bil tedaj na zunaj še lepo mlad, čeprav je imel že enaintrideset let. Toda po veljavnih družbenih nazorih bi ga bili 'morali že šteti za starega fanta. Blagorodna gospa se je preveč vestno ravnala po načelih lepega vedenja, da bi 'bila hote prizadela gosta z nevljudno pripombo.
Najbrž se je osti svoje pripombe zavedela šelo potem, 'ko se je že oglasil Štur kalkor v obrambo:
»Posvetna ljubezen vleče duha, ki se je povzpel k visokim ciljem, nazaj k tlom. Zemeljske skrbi omadežujejo službo vzvišenim idejam, in svoboden človek, ves poln hrepenenj po dobrem in lepem, postane ozkosrčen filister, uklenjen v najbolj malenkostne skrbi za ženo in otroke.«
Z Adelko sva se spogledali, da bi si tako izmenjali nazore o Šturovih presenetljivih besedah. Presenečenje pa so pomenile samo za Adelko in za starše Ostroluške, ne zame. Jaz sem za Šturove predsodke o ženskah in predvsem o ženitvi vedela že od očeta.
»človek bi si o vas, gospod urednik, ne mislil, da ste tak sovražnik žensk,« je rekla šaljivo in očitajoče gospa inšpektorjeva Ostroluška. »Imeli smo vas za oboževalca lepote, če pa jo zavočate v njenem najiepšem utelešenju...«
Šturov obraz se je spet razvnel od razburjenja. Neprijetno ga je prizadelo, da tu govore tako malo resno, celo šaljivo o rečeh, ki so bile njemu svete.
»Dovolite, blagorodna gospa, da natančneje izrazim misel, iki ste jo nakazali. O sovražnem odnosu do ženskega spola ni mogoče govoriti. Nisem sovražnik žensk. Mislim, da je ženska moškemu genij, dobri duh, navdihovavka, ki ga spodbuja k premagovanju največjih ovir, k nadzemeljskemu junaštvu. Sem pa proti posvetni ljubezni, katera se izteka v prozaični zakon in ubija potem v možu vse, kar je vzvišenega in velikega. Zato tudi Hur-banu ne morem odpustiti njegove poroke.«
Gospod inšpektor Ostroluški, Iki je puhal iz pipe, segajoče s cevjo do koten, je po teh besedah vzel pipo iz ust in se pomirjajoče zasmejal. Obrnil se je k Adelkinemu očetu in, dušeč se od smeha, dejal:
»No, bratec, ati sva jih dobila po nosu! In ve-dve tudi!« Zadnje besede so veljale njegovi ženi in Adefkini materi. »Ali se ti zdi, Eržioka, da je najina zakonska zveza ubila vse vzvišeno in veliko?«
Gospa inšpektorjeva je naredita ogorčen obraz:
»Pravzaprav bi me žene morale zaradi takih besed biti užatjene in jezne na vas, gospod urednik!«
Njena svakinja, Adetkina mati, ni niti poskušala skriti slabe volje.
Štur je videl, da je pogovor nevarno skrenil in da bi se utegnil končati z neželeno razglašenostjo.
Zato se je podvizal pristaviti:
»Oprostite, blagorodni gospe in blagorodna gospoda, toda tu gre za usoden nesporazum. Menil sem, da je iz vsega našega pogovora jasno, kaj mislim: moške, ki so svoje življenje posvetiti boju za boljšo prihodnost naroda. Ne priporočam jim, da bi se dali zvezati z zakonskimi vezmi, o njih menim, da bi jih zakon odtegnil od boja, ki je poln odrekanja in žrtvovanja. Neumno bi bilo zahtevati od vseh moških, da se ne bi oženiti, saj bi to vedlo do nemogočih posledic, do konca človeškega rodu.«
Nevarnost je bita odstranjena. Ko je gospoda sedaj videla, da Štur ne posplošuje, temveč govori le zase in za svoje pristaše, so gledali nanj kot na idealističnega fantasta, katerega nazore ni moči jemati docela resno.
»Le počakajte, da srečate pravo, kalkor jo je srečal Hurban, pa boste drugače peli!« se je smejal gospod inšpektor, drugi pci so mu vneto pritrjevali. Le Adelkci in jaz sva motčali, ker se ni spodobilo, da bi se mlada dekleta udeleževala takega kočljivega pogovora.
Štur pa ni popustit. »Nikoli ne izdam svojih idealov! Blagor mojega naroda mi je več kot vse osebne ugodnosti in koristi. Pripravljen sem prestati zato tudi največje žrtve.«
Ko bi bil tako govorit kdo drug, na primer baron Rothschutz, bi bile njegove besede zvenele neprepričljivo. Iz njihove vzdignjen osti bi bilo čutiti ponarejenost. Pri Šturu pa je vsaka beseda, ki jo je izgovorit, prihajala iz globine njegove duše, nobena ni zvenela votlo, sleherna je pela ko zlatnik vržen na marmornato mizno ploščo.
Nisem vedeta, kaj si Adetka misli o Šturu, ko je poslušala njegove izpade proti zakonski zvezi in zakletve, da se bo odločno bojeval in žrtvoval za narod.
Najin pogovor je bil tisti večer drugačen 'kakor po navadi. Namesto da bi Adetka odkrito povedala svoje mišljenje o 'tem, o čemer smo v sončnici govorili, je stopila k oknu in ga odprta v temno noč, v kateri je bilo slišati le šumenje bližnje Bošačanke. Zdelo se je, kakor da niti ne ve za mojo prisotnost.
»Lahko noč, Adelka!« sem rekla potiho in hotela oditi v svojo sobico, da ne bi motila prijateljice v njenih mislih.
Zdrznila se je 'kalkor iz sna.
»Ne, ne, nikar še ne 'hodi, Evička! Rada bi se še s teboj malo pogovarjala,«
Zaprla je okno in sedla na mehki taburet pred toaletno mizico v kotu sobe — toda obrnjena s hrbtom k zrcalu — in vprašala:
»Povej mi, Evka, ali je govorit ta človek danes resno? Jaz tega ne morem verjeti. Tetka ima prav: ko bi srečal žensko, ki bi napravita nanj globok vtis, v katero bi se resnično zaljubil, bi bilo takoj konec vseh sklepov in vseh prelepih moških čednosti, s katerimi se hoče delati zanimivega. Videti je, da ni še bit resnično zaljubljen!«
To je rekla tako, kakor da je na Štura jezna.
In še preden sem utegnila odgovoriti, je dodala:
»Lahko je govoriti o odpovedi človeku, !ki še ni bil v skušnjavi. Privoščila ibi mu, da se zaljubi. Ampak čisto zares, globoko! Da bi vedel, kaj so ljubezenske ¡bolečine!«
Spet sem začutila v njenem glasu trsti odtenek jeze — ali mogoče užaljenega samoljubtja?
Čutila sem za potrebno, da popravim Adetkino napačno mišek
»Štur ve, kaj je velika 'ljubezen. Pred nekaj leti se je tako zaljubil v Marijo Pospišilovo v Hradcu K ral o ve m.«
V Adelki je novica o Šturovi ljubezni zbudila veliko zanimanje. Potegnila je taburet 'bliže k naslanjaču, v katerem sem sedela, in me vsa vznemirjena prosila, naj ¡ji o tem pripovedujem.
»Prav rada bi to storila, Adelka, vendar vem o tem tako malo! Najlepša v tej ljubezenski zgodbi je Šturovo pesem, ki 'jo je poslal Mariji Pospišilovi ob slovesu.«
»Si jo brala?«
»Seveda, in ob 'branju sem jokala, tako me je prevzela.«
»Rada bi jo prebrala tudi jaz,« je rekla Adelka živo in zardela v lica. »Toda kje bi jo dobila? Jo znaš mogoče na pamet? Jaz sem se vedno na parne! naučila pesmi, ki so mi bile všeč.«
»Tudi jaz sem se je hotela naučiti na pamet. Nekaj časa sem jo tudi znata, potem pa sem jo skoro vso pozabila. Spominjam se samo prve kitice...«
»Škoda! Pa bi ne mogla kje pesem dobiti?«
»Doma jo imamo. Izšla je v prvem letniku almanaha Nitra. Gospod župnik Hlavač bo almanah prav gotovo imel...«
»Ali ne bi jutri šla in poprosila zanj? Toda storiti moraš to naskrivaj, da ne bo Štur za to zvedel.«
»Ne 'boj se, Adelka, almanah si bom izposodila zase. Sicer pa bi ne 'bilo nič narobe, če bi tudi Štur izvedel, da je zate. Saj so tam še druge pesmi in povesti drugih pisateljev. Vesel bi bil. ko bi zvedel, da bi rada brala knjige, pisane po naše...«
»Ne, ne, Evka, nič mu ne pravi! Utegnil bi vprašati, kako mi je bila všeč njegova pesem, in zdi se mi, da bi mi bilo mučno o tem govoriti. Sicer pa bomo videli, ko jo preberem... Radovedna sem, ali je vsaj približno tako ganljiva kot na primer ljubezen Žanete Bonisove do Oblica.«
Še nikoli nisem slišala o Žanefi Bonisovi, pa tudi 'kdo je Orlič, nisem vedela.
»Ti še nisi slišala za Orliča? L'Aigle — Napoleonov sin! Vnuk cesarja Franca! Njegov uradni naslov je bit vojvoda reichstadtski. V tridesetih letih je bil v Bratislavi. V Bratislavi imamo sorodnike, Mo-teschitzkove. Teta Moteschitzkova ga je videla v neki palači na domačem plesu. Vedno nam je pripovedovala o njem s solzami v očeh, zakaj Orlič je že mrtev. Menda v življenju še ni videla tako lepega moškega, kakor je 'bil vojvoda reichstadtski. Vse bratislavske plemkinje so norele za njim. Vabili so ga v najodličnejše družine, izkazovali mu največjo pozornost. Orlič pa je ostajal hladen. Bil je navajen ženskega občudovanja. Čim očitneje so mu kazali, koliko jim je do njega, toliko 'bolj je bil nedostopen in udržan. Tedaj pa se je na plesu pri
gospe Komdromyčki seznanil z Žaneto Bonisovo, ki je slovela kot najlepše dekle v vsej deželi. Žaneta je bila vnukinja podžupana sabolške stolice Samuela Bonisa. Ali me poslušaš, Evka?«
Ob njenih besedah sem zadrževala dih, zato si je Adelka najbrž mislila, da sem se ob njenem pripovedovanju zgubila v spanje.
»Poslušam, Adelka, kar pripoveduj, prosim, dalje!«
»Znam si ustvariti o tem tako živo predstavo, Evka, kakor da sem bila tam: starosvetska hiša z velikimi sobanami, ki jih razsvetljujejo lestenci s številnimi svečami, okrašenimi kamini, v katerih prasketajo cela goreča polena. O pustu je in leden veter kopiči na ulicah visoke zamete. V sobanah je polno visokih gostov, vsa bratislavska smetana. Središče družbe je Žaneta Bonisova, oblečena v novo toaleto z Dunaja z razkošno briljantno ogrlico in dragoceno, ročno poslikano pahljačo, s katero se pahlja, hkrati pa nekako odganja nadležne častiv-ce, ki tekmujejo v drobnih pozornostih, da bi si pridobili njeno naklonjenost. Med njimi pa ni nikogar, ki bi vznemiril njeno srce. Predobro poznam take fičfiriče. Zato se znam tudi vživeti v Žanetina čustva ob pogledu na zapoznelega gosta, Napoleonovega sina Orliča. Predstavljaj si ga v svetlomodrem fraku ¡¡n sivih hlačah z nekaj odlikovanji na prsih, kako se bliža, spremljan od pogledov vseh prisotnih. Vtem zagleda Žaneto. Njuna pogleda se srečata... Potem pa gre vse naglo svojo pot. Vse je 'kakor lep, toda kratek sen. Vojvoda pleše z Žaneto in ji šepeče, kako ga je urekla njena lepota... Žaneta odbija poklone s šalo, pri tem pa je nadvse srečna... Sama sedita v kotu salona, njun pogovor, sprva vsakdanji, postaja vedno bolj zaupen. Na koncu vojvoda razkrije Žaneti ljubezen In se hoče z njo dogovoriti za sestanek. Vtem pa se zgodi nekaj nepričakovanega, dramatičnega. Revni plemkinji Bonisovi vojvodova ponudba ni zmešala glave. Zelo dobro je doumela njen pravi pomen. In odgovorila je tako, kakor ji je narekovala njena čast: »V Franciji si markize štejejo v srečo, če lahko postanejo kraljeve ljubice. Pri nas ni tako. Pri nas pošiljamo snubce k materi, pa naj bo to župnijski notar ali cesar.« Razumljivo se Napoleonov sin, vnuk avstrijskega cesarja, ni mogel poročiti z revno madžarsko plemkinjo — ¡¡n tako se je to kratko poznanstvo končalo z ločitvijo. Toda Žaneta ni pozabila vojvode — ljubila ga je. Ni se omožila. Ohranila mu je zvestobo do smrti. Ko je umrl in so ga pokopali v kripti kapucinske cerkve na Dunaju, mu je poslala na krsto šopek rdečih vrtnic. In odtistih-mat leži vsako leto ob obletnici vojvodove smrti na njegovi krsti šopek rdečih vrtnic z Ogrskega...«
Adelki je ob zadnjih besedah zadrhtel glas. Obmolknila je in me pogledala, ali je tudi mene tako ganila zgodba Žanetine nesrečne ljubezni.
Da, tudi jaz sem imela vlažne oči. Take ganljive zgodbe smo tedaj imeli zelo radi in radi smo jokati ob tujih bolečinah in nesrečah.
»Jutri boš pripovedovala ti, Evka!« je odločila Adelka. »O Šturovi ljubezni. Ne pozabi poskrbeti za tisto pesem. Zdaj pa lahko noč!«
Prihodnjič naprej
POGOVORI Z MLADINO
Prof. Miša Rrašovic-Peitlova im primarij dr. Emam Pertil 'sta na Tržaškem tako 'dolbra znanca, da ju ni trdba poisebej predstavljati. Predavala islta že po različnih kraljih na Tržaškem in samo ob pljunem zadnjem obisku pri nas, ki ¡je traj-ail en cel Itedein, ju je poslušalo in se je z njima raizgovarjalo okoli tisoč mladih lljudli. Poznamo ju tuidi po knjigi Naše življenje. Kot strokovnj-alka, ki se ukvarjata s problemi spolne vzgolje, uživata pri naši mladini iin pri njenih Starših poseben ugled. Zato smo ju naprosili, da bi predvsem o 'svojem zadnjem obilsku pri nas povedala :svo!je vtise. Na našo prošnjo sta se' prijazno odzvala in odgovorila. Tak je najprej njun splošni vtis, ki sta ga odnesla s Tržaškega:
Prof. Miša Krašovic-Pertlova:
Ker menim, da je bila želja, ki so jo izrazili pri vas prav tako starši in še posebej mladina, da si namreč še želijo podobnih predavanj, iskrena, sklepam, da ne dobijo odgovorov o problematiki na spolnem področju na vsa svoja vprašanja v še tako obilni področni literaturi. In prav zato si verjetno še želijo nadrobnejših pojasnil, in sicer osebnih v sproščenem razgovoru.
Prim. dr. Eman Perij:
Bil sem zares presenečen nad velikim zanimanjem, ki ga je pokazala vaša mladina za vprašanja o problematiki telesnega in duševnega razvoja človeka, kakor še zlasti glede vprašanj v zvezi s spolno poučitvi-jo in spolno vzgojo. Že kmalu nisem kje doživel tako iskrenega, razgibanega in pronicavega dialoga, kakor se je razvijal večer za večerom med vašo mladino in menoj v Trstu in na Tržaškem.
Ker dobro poznata mladino v Sloveniji in tudi pri nas, bi nas zanimalo, ali sta opazila kakšno razliko med našo tržaško miladilno iln med vašo? V čem je razlika, če je?
Prof. Miša Krašovic-Pertlova:
Ob tem vprašanju ne bi primerjala samo «naše« z «vašo« mladino, temveč tudi odrasle poslušalce.
Pri nas je učencem osemletke že v sedmem razredu (tj. mladini 13., 14. let) iz «Nauka o človeku« dobro znano delovanje endokrinega sistema. Na to znanje mnogo laže navežemo razlago nadrobnejše spolne poučitve (biologijo, anatomijo in fiziologijo spolovil oziroma spolnih žlez). Pri vas za omenjeno starost učencev razlaga endokrinega sistema ni vključena v pouk prirodopisa. Nekaj vaših učiteljev je omenilo, da kupujejo knjigo «Nauk o človeku« pri nas v Sloveniji, da jo lahko uporabljajo pri spolni poučitvi lastnih otrok.
Poleg te ugotovitve bi omenila še to-, vaša mladina 12., 13., 14. let mi je postavljala številna vprašanja glede spolnosti, in to zlasti deklice, ki poprej dozorevajo. Ta vprašanja niso bila le številna, temveč skoraj takšna, kot bi jih mogel zastavljati odrasel, zrel
človek, ki se sam bori s to problematiko. Zato smem znova ponoviti zahtevo, da sta pravilna in pravočasna spolna poučitev in spolna vzgoja nujno potrebni. Nikakor pa se ne strinjam s trditvijo posameznih prosve-tarjev, da začnemo pri nas v Sloveniji z njima prezgodaj in v prevelikem obsegu. V zamejstvu, tudi pri vas, je seksualne plaže še več. Ta pa mladino predvsem erotizira, vzgajati je pa ne more!
Menim tudi, da lahko pripisujete v vaših krajih tako razgibanost in zanimanje za spolna vprašanja zlasti pri ženski mladini tudi podnebju, ki vpliva na njen hitrejši telesni razvoj.
Če primerjava vaše odraslo poslušalstvo z našim, je bilo pri vašem postavljeno manj vprašanj. Morda je temu vzrok tradicionalna zadržanost spričo nenavadne tematike, o kateri do nedavna ni bilo odkritih razgovorov. Nekoliko pa morda motita tudi slovensko strokovno izrazoslovje in slovensko izražanje nasploh?!
Nikakor pa niso starši sprejeli predavanja odklonilno, saj je sledilo po predavanjih povsod vprašanje: «Kdaj zopet pridete, še bi radi poslušali, še kaj izvedeli?!«
Prim. dr. Eman Perth
Z odgovorom svoje žene se popolnoma strinjam.
V čem je aktualnost problematike, o kateri tako požrtvovalno predavata?
Prof. Miša Krašovic-Pertlova:
Najina želja je predvsem ta, da opozoriva na nevarnost pomanjkljive spolne vzgoje, ki vodi toliko mladine v nesrečo, da jo je marsikdaj težko ali sploh nemogoče še popraviti.
Prim. dr. Eman Perth
Predvsem v tem, da še niti dom niti šola otrokom ne posredujeta najnujnejšega znanja o telesnem in duševnem razvoju mladega človeka, nadalje da se spolna poučitev in spolna vzgoja zanemarjata že nekako od
7.	življenjskega leta dalje, skoraj katastrofalno pa je glede tega v drugem življenjskem desetletju, ki je sploh najbolj občutljivo razdobje v našem življenju. Spolno zorenje in vse, kar je lahko z njim povezano, poteka po golem naključju, srečnem ali nesrečnem. Zato tudi ne izostanejo posledice, npr. pri dekletih, (dekleta se hitreje razvijajo!) ki zabredejo že od 13. življenjskega leta dalje v spolno izživljanje, ne da bi kakorkoli že bile razgledane v najosnovnejših vprašanjih spolnosti. V tem obdobju že starši navadno s svojo vzgojo zatajijo, ker jim spolno vzgojna problematika drugega življenjskega desetletja večinoma sploh ni znana, niso niti kolikor toliko izvedeni, da bi s pridom posredovali svojim otrokom najosnovnejše vsa] iz splošne vzgoje. Z druge strani pa nenehno grozi nevarnost skrivnih in zlohotnih sovzgojiteljev, ki še ono bore malo, kolikor so ga otroci bili kdaj deležni, sproti pomendrajo.
SLQI/EilSCIWñ S\SA ITALIJANSKI RADIOTELEVIZIJI
Kot smo napovedali v prejšnji številki, je 13. februarja nastopil v televizijski oddaji deželne politične tribune tudi poslanec dr. Drago Štoka. Odgovarjal je na dve vprašanji o gospodarskem razvoju v naši deželi in se pri tem zavzemal predvsem za odpravo vojaških služnosti, in za postavitev industrijskih objektov v Beneški Sloveniji. Njegova dvakratna intervencija je seveda precej razburila desničarja Morellija, ker je Štoka svoje misli obakrat povzel tudi v slovenščini. Bilo je tokrat prvič, da smo Slovenci v Italiji mogli spregovoriti v svojem jeziku na italijanski televiziji. Tako je to že drugi uspeh, ki ga je dr. Štoka v razmeroma kratkem času dosegel v imenu demokratičnih Slovencev, ki jih zastopa v deželnem svetu. Saj ni dolgo, kar je stopil v veljavo njegov zakon, s katerim smo Slovenci prenehali biti samo »skupina s posebnimi interesi« in smo po vsej pravici postali končno Slovenci.
Kot Strokovnjaka bii morda mogla ob tako pekoči problematiki maši miadiiinii fcalj svetovati?
Prof. Miša Krašovic-Pertlova:
Mladina naj pravočasno spozna nevarnosti, ki so posledica nepravilne oziroma pomanjkljive spolne po-učitve in spolne vzgoje, iz primernih, razumljivo pisanih knjig ter iz predavanj strokovnjakov, da si bo lahko ustvarila podobo o pravem in pravilnem življenju.
Prim. dr. Eman Perth
Vsekakor jo je treba navajati tudi k smotrni sa-movzgoji in pravočasnemu osamosvajanju. Zato ji moramo svetovati, da se čimprej seznani z vsemi nevarnostmi, ki jo lahko celo ogrožajo, če ne bi bila pravočasno in pravilno poučena o spolnem zorenju in velikih izpremembah, ki se dogajajo v njej ravno v tem obdobju.
Zato nudimo mladini čim več tovrstnih predavanj in dovolj zares dobre literature s področja spolne po-učitve in spolne vzgoje!
Kaj ibfii pa svetovali staršem, vzgojiteljem iin duhovnikom ter sploh vsem, ki! imajo stik z mladino?
Prof. Miša Krašovic-Pertlova:
Vsi naravni (starši) in poklicni (vsi drugi1 vzgojitelji naj bi se pripravili na spolno vzgojo naše mladine! Temelj gradi družina, v kateri vladajo pravilni medsebojni odnosi. Zato je potrebna družinska vzgoja, t.j. priprava zakoncev na vzgojo njihovih otrok. Domači vzgoji naj se priključi načrtno in smotrno vzgajanje v šoli tja do spolne zrelosti (okrog 18. življenjskega leta). Le tako smemo upati, da bo dobila mladina pravilne smernice za srečno življenje.
Prim. dr. Eman Perth
Če se ne motim, velja kot nekakšno vodilo, da bi naj znal učitelj vsaj 10-krat več kakor njegov učenec. Zato je lahko odgovor na to vprašanje zelo kratek: starši, vzgojitelji, duhovniki in sploh vsi, ki imajo stih z mladino, morajo biti polni znanja, pa tudi izkušenj o celotni problematiki splošne vzgoje, posebej pa še spolne poučitve in spolne vzgoje predvsem v
prvih dveh desetletjih našega življenja, vsekakor pa vsaj do končanega spolnega zorenja. Vsi vzgojitelji (naravni — starši in poklicni) naj sproti študirajo problematiko, hi se poraja v zvezi s telesnim in duševnim razvojem otroka, kajti ničesar ne bi smeli spregledati, ničesar opuščati — važen je njihov dober zgled! — ali celo zanemarjati, kar bi moglo ogrožati srečo naših otrok, naše mladine.
»USTVARITE Si LEPO IN DOBRO DRUŽINO PO BOŽJI BESEDI!«
S tem vabilom vabijo slovenski duhovniki na Tržaškem naše zaročence na predavanje in razgovor, ki bo v marcu.
SPORED 4. marca 1971 oib 20.30
»Kdo je pravzaprav Bog?« ali »Kaj nam Bog lahko pove o zakonu?«: kratek uvold — DUHOVNIK 2. »Kdo je pravzaprav človek?« Človek v celoti, telo in duh, ženska in moški, izraža ljubezen v svetu:
govori ZDRAVNIK, dr. Milan Starc 11. marca ob 20.30
1.	Človek potrebuje človeka, Odrešenika Kristusa in Cerkev - skupnost odrešenih ljudi: kratek uvod — DUHOVNIK
2.	Človek, kot ženska in moški, deluje v skupnosti ljubezni, v zakonu:
govori ZDRAVNIK, dr. Milan Starc 18. marca ob 20.30
1.	Človekovo dostojanstvo: kratek uvoid — DUHOVNIK
2.	Zakonska skupnost:
govori PSIHOLOG dr. Danilo Sedmak 15. marca ob 20.30
Družina - skupnost ljubezni v božji zamisli: govori DUHOVNIK
Po vsakem predavanju bo RAZGOVOR.
Sodeluj tudi Ti!
Tečaj bo v prostorih Slovenske prosvete v Trstu, ulica Donizetti 3-1. desno.
PRED NOVIMI
ŠOLSKIMI
SPREMEMBAMI
JOSIP KRAVOS
Šolski zakon štev. 1859 z dne 31. decembra 1962 je prinesel v šolski sistem srednjih šol prve stopnje globoke spremembe in ustanovil enotno in obvezno srednjo šolo z novimi vzgojnimi in didaktičnimi načeli. Po tej reformi je bila obljubljena kot logično nadaljevanje tudi reforma višjih srednjih šol. Številne študijske komisije, okrogle mize, seminarji pa so vse do danes le predlagale, dijaštvo je stopilo v stavke, zasedlo šole in merodajni dejavniki so se končno le zganili in predložili še vedno le prehodni zakonski osnutek, katerega je poslanska zbornica že sprejela. Osnutek je sedaj v senatu in obstaja u-panje, da bo vsaj v mesecu marcu zagledal beli dan in zaživel. Novi prehodni zakon se vsaj delno in v bistvenih zadevah loteva reforme višjih srednjih šol.
V čem bodo te reforme?
ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA
Vse šole, nižje in višje srednje šole, tudi osnovne, razen univerze, bodo začele šolsko leto s 15. septembrom in ga zaključile z 10. junijem. Maturanti pa bodo zaključili z rednim poukom že 10. maja in bodo nato obiskovali posebne te čaje za pripravo na zaključni zrelostni izpit, katerega bodo kandi. dati polagali le v poletnem roku.
BREZ POPRAVNIH IZPITOV
Šolsko leto bo odslej razde1 jeno na dve štirimesečji. Prehodni zakon predvideva tudi večjo prožnost in svobodo v delovnih načrtih »v okviru obstoječih programov«. Večje presenečenje, ki ga bodo eni sprejeli z navdušenjem, drugi morda potrti, je odprava vseh popravnih izpitov. Učenec izdela ob koncu šolskega leta, ali pa dokončno pade. Novost pa so pomožni dopolnilni tečaji za višje srednje šole, ki naj nadomestijo popravne izpite. Ti tečaji se bodo začeli v drugi polovici šolskega leta, v popoldanskih urah, od srede meseca februarja pa do konca šolskega leta. Ob zaključku dopolnilnih tečajev bodo
TINE IN NANDO NA OPERACIJI
Pred nekaj leti v pozni pomladi se je Tine nenadoma počutil slabo, 'krčilo m trgalo ga ¡e v desni nogi ter ga venomer sililo na bruhanje. Žena je telefonirala hišnemu zdravniku, ki je po pregledu ugotovil nevarno vnetje slepiča ter hladnokrvno izrekel: »Ja, tokrat boš moral takoj v bolnišnico.« Pridrvel je rešilni avto in Tine se je čez nekaj minut znašel v nadstropju kirurškega oddelka splošne 'bolnišnice. Položili so ga v posteljo velike sobe na desni strani 'širokega hodnika. Kmalu za tem mu je bolničarka obesila tablico z napisom Krt Valentino. Sobana je imela okna proti Piazza Ospedale tako, da se je razgled širil proti zapadni strani središča mesta, odkoder se je delno videlo vrvež in tudi slišalo iz oddaljenih zvočnikov na avtomobilih volilno propagando,'ki je bila takrat v razmahu.
Tam se je Tine vročično in nekoliko preplašen najprej ogledal po posteljah z bolniki, od katerih je polovica že prestala operacijo, druga pa je še čakala nanjo; med temi pa so 'bili tudi taki, ki so šele pričakovali izid pregledov. Eden izmed teh še »nedoločenih« je ležal na desni poleg Tineta. Nervozno in sunkovito je sedal in včasih tudi vstajal, se držal za trebuh in razburjeno stopaj po sobani. Nad njegovo posteljo je bilo na tablici napisano: Marcovich Ferdinando, krivulje temperature so se največkrat ustavljale na 38 stopinj. Zaradi njegovega nemira in prisrčne duhovitosti so ga vsi imeli radi, klicali pa so ga kar Nando. In vedno ko je kaj pripovedoval, je poudaril ponosno: »Noi operai del porto« aI'i pa »noi lavoratori«. Tine, ki je bil bolnik iz predmestja in prvič v življenju v bolnišnici, je v začetku vse le mirno opazoval in najprej razbiral nad posteljami priimke in imena. Prvi mu je padel v oči Ota Stanislao, potem Fossati Pasquale, kmalu pa je spoznal prejšnji večer operiranega Možino Dušana, ki ga je poznal že od prej, zdaj je tiho tožil; na tablici pa so mu napisali Musina Spiridione. Tedaj se je Tine opogumil, vstal in se približal Spiridionu. Ogovoril ga je lepo po domače: »Dušan, vidiš 'kje se morava srečati, ti za ernjo, jaz za slepiča; ti si na boljšem, ker si najhujše že opravil.« Dušan mu je z rahlo omotičnim glasom odgovorih »Danes je še slabo, ker je prvi dan; rezali so me in šivali odzunaj in odznotraj; s slepičem pravijo, je veliko manj dela.« Tine mu je nekoliko pobito potožik »Ja, ko bi bilo to od zunaj kot bradavica, ali je vse odznotraj.« in že je prihitela bolničarka Elena s klistirjem v roki in kar od daleč zaklicala:. »Siar Krt, pronto per le'i«. Po tem opravku mu je Nando mirno izrekel: »Beato ti, ehe te ga fato el primo passo cussi presto.« Kmalu potem, ko se je večerilo, je prijazna Elena spremljala Tineta v operacijsko sobo ter ga opogumljala: »Coragio, sior Krt, sta operazion xe come la sponta de una vespa.« Bojazljivo se je Tine oziral z operacijske mize na mcd.irane zdravnike in ljudi, ki so se vrteli okoli zdravnikov. Potem so mu nataknili, masko in je moral šteti, dokler se ni kot po stopničkah izgubil v nezavest.
Ko se je Tine zbudil iz tega omotičnega sna, je počasi prihajal k sebi. In ko mu je prijazna bolničarka pomagala, da je iz žličke srebal čaj, je oslabelemu Tinetu kar samo padlo iz ust: »Che bela sponta dela vespa, a siora Elena,« je zbadljivo ter maio nejevoljno dejal: »Ma katera mati vas je zibala?« Bolničarka se je prijazno nasmehnila ter po domače naglas dejala: »Mene nej nubena zibala, zatu kr moja mati nej jemejla cejt, kr je bla za zguatero na štaciun.« Tine je bil naenkrat vesel in je rekel: »O boga Jelica! Potem pa ne zame-
rte.« Ta drobni pogovor je spravi'! v dobro voljo vse, ki so ga razumeli. Že drugi dan je Tine sedel na robu postelje in odgovarjal na jutranjo molitev sestre prednice, ko se je ta pojavila na vratih sobane. Ker pa je bil Tine edini v sobani s to dobro voljo do molitve in še njemu v italijanščini ni tekla, se mu je sestra približala in mu na tiho svetovala, da lahko moli v materinščini. To je Tineta ohrabrilo, da je začel glasno motiti po slovensko, da se je 'komaj siišalo sestrino namigovanje: »Piu piano, più piano.« Od strani pa se je še posmehljivo zadiral Nando prav na glas: »Verra qua, che gavemo scoverto el nonzolo de Bolunc e ste zerti che de ora in poi ne and ara a tubi ben.«
Kako uro pozneje je prizvončkljal ministrant in za njim bolniški duhovnik s sv, popotnico in je obhajal starega Glinderja. Medtem ko so drugi mirno ležali, sta Tine in Ncindo stala ob strani svojih postelj. Ko je duhovnik opravil obred sv. obhajila in med zvončkljanjem nadaljeval svojo dušno-pastirsko nalogo, se je nenadoma Nando pomaknil pred duhovnika in ga zaustavil rekoč: »La scusi štor reverendo, cossa fé ore straordinarie oggi?« (To je rekel zato, ker je duhovnik navadno 'kasneje prihajal med botnike). Reverendo se 'je lahno sklonil in vljudno odgovoril v lepi italijanščini: »Ne gospod, jaz samo opravljam med vami svoje versko poslanstvo in dolžnost za duševno tolažbo in zveličanje, da vam v potrebi podelim sv. zakramente.« Nando je bil osupel ob duhovnikovih spravljivih 'besedah in je še vprašal: »Sior reverendo, mi son dacordo su tuto questo, ma se la me fa una garanzia serita su earla bol ata de aver una bona riuscita saria ancora meio.« Dušni pastir je spet potrpežljivo odgovoril: Za vsakega človeka je njegova vest največje jamstvo, in reverendo se je spet rahlo priklonil 'in mirno odšel. Nando je sedel na rob svoje postelje, uprl komolce ob kolena, sklonil glavo in si z dlanmi pokril obraz ter tiho premišljeval. Čez neka) časa si je pomel obraz, spustil roke, stresel glavo in se zravnal; obrnil se je k Tinetu ter mu umirjeno rekel: »Te ga senti che parolone?« In po 'kratkem premolku je rezko zaključil: »Ma questo xe un de quel preti, che čredi ancora in Dio.« Tine je pogledal svojega sobolnika v oči in mu začel pripovedovati, da so po njegovih izkušnjah duhovniki že po svojih notranjih nagnjenjih določeni za ta vzvišeni poklic. Pravil mu je še, kako je 'bilo v njegovi dvojezični fari pri krstnem obredu njegove druge hčerke Dunje, 'ko so v družbi botrov z duhovnikom naglas molili vero, da je bilo to za vse lepo doživetje. In da je nazadnje župnik od navdušenja vprašal navzoče, kaj bi še hoteli. Tine ie zaključil: »Jaz sem v imenu vseh zaprosil za blagoslov, da bi učakali vsi prisotni Dunjino polnoletnost.« Takrat je Nando vneto vzkliknil: »E dopo se ga averd!« Tine je pritrdil z odločnim »altro che«.
Tisti teden volilne propagande je ostala sobana več ali manj zasedena z istimi bolniki, 'ki so čakali na operacijo ali pa s tistimi, ki jih bodo poslali po težjem okrevanju domov. Zato so se bolniki po celotedenski volilni zvočni in časopisni reklami, ki je ob zaključku prav tiste dni prišla do vrhunca, tudi politično spoznali in si dajali od časa do časa pritajenega duška ob zvočnih pozivih na vozilih. Tako sta se na primer Nando in Renato, 'ko so se culi klici »lavoratori«, zadovoljno nasmehnila, medtem ko je stari Glinder na tiho požvižgaval avstrijsko himno. Ob obhodnlci s pozivom Slovencem sta se pa Dušan in Tine spogledala in srečno pomežiknila. Ko pa je tridesetletni Eltore Stramorto, ki je zadnji prišel v sobano, slišal gesla v svoj prid, je stoje vzel iz žepa vžigalnik, ga odločno vkresnit ter ga za dalj časa držal v dvignjeni pesti. Le Ota Stanislavo je ostal ravnodušen, 'ker ni bilo slišati pozivov, ki bi njemu ugajali. Pa ga je nato izpeljal drzni in odkritosrčni Nando. Tiho se mu je približal z rahlim vprašanjem: »E ti no te pendi de nisuna parte?« Ota se je v zadregi pričel čohati po svoji svetlolasi glavi i'n rekel: »A, ma mi son trie-stin.« Tedaj se je Nando vžgal in začel 'kcir po hrvaško: »Pa što ti je to Triestin, nacija lil partija? To ti ne znači ništa bogami!« To je Ota spravilo v veliko zadrego, da se je počasi umaknil iz sobane
(Dalje na str. 38)
učenci, ki ne bodo pokazali zadovoljivega uspeha, padli. Nastane pa takoj praktično vprašanje: bo to mogoče izvesti že v letošnjem šolskem letu?
Četrti člen zakonskega osnutka je predlagal, naj se študij na učiteljiščih in na licejih za umetnost dvigne od sedanjih štirih na pet let. Levica se je z vso silo uprla temu predlogu. Zato ostane pri sta. rem in absolventi učiteljišča bodo še naprej lahko prišli za eno leto po krajši poti do diplome.
Za zrelostne izpite je določeno, da se vrše tudi v letošnjem letu po vzorcu zadnjih let.
Če bo ta zakon izglasoval senat še v mesecu marcu, ga bodo začeli izvajati že v tem šolskem letu. Je pa tudi zakon le zasilno mašilo v vidiku splošne reforme. Upajmo, da ta novi zakon ne bo prinesel jutri novih razočaranj in kritik.
OSNOVNA ŠOLA NA SLOVENSKEM 1869-1969
Ob stoletnici osemletne šolske obveznosti n,a Slovenskem je Slovenski šolski muzej v Ljubljani izdali zbornik Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Zbornik so u-redffi dr. VI. Schmidt, dr. V. Melik in Fr. Otanek. Sodelavcev pa je cela vrsta 'itn so vsi z veliko prizadevnostjo obdelali poverjena jim poglavja. Posebej je za niaiše razmere zanimiva razprava Draga Pahorja: Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu 'slovenskega ozemlja, Ta razprava je Izšla tudi v ločenem odtisu. Celoten zbornik nam nazorno prikazuje razvojno pot slovenskega šolstva zadnjih sto let.
ZAČETEK OSNOVNEGA ŠOLSTVA V TRŽAŠKI OKOLICI
Drago in Samo Pahor sta posvetila krajšo razpravo sitodevet-deisetletnici škedemjsfce šole in ugotovila, da ustanovno leto skedenj-Ske šole ni leto 1827 temveč leto 1780. Ta šola je bila prva šola v tržaški okolici. Izsledke za to popravo sta prireditelja nalšla v tržaškem arhivu. Študija je izšla v ponatisu Iz Primorskega 'dnevnika.
MAKS ŠAH
SLOVENSK! POLDNEVNIK
CELOVEC - MARIBOR - LJUBLJANA - TRST - BUENOS AIRES
DRAGA 1971
Vse, 'ki žive na slovenskem poldnevniku, že zdaj vabimo na študijske dni v Drago. Kot smo določili, se bodo pričeli prvo soboto septembra, torej 4. V ponedeljek, 15. februarja je imelo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu širši sestanek, na katerega je povabilo širši krog tržaških in goriških izobražencev, pa tudi iz Slovenije se jih je več odzvalo vabilu. Glavni razgovor Drage 1971 naj bi potekal o vprašanju sedanjega položaja Slovenije, in to osvetljenega iz vseh zornih kotov. Podrobno izdelan program bo odbor objavil, kdkor hitro bo imel tudi odgovore in pristanek predavateljev.
Prosimo tedaj, da bi slovenski izobraženci v Sloveniji, v zamejstvu in zdomstvu, v ¡kolikor jim je to mogoče, rezervirali čas za letošnjo Drago. Naj bo tudi v tem letu Draga vseslovensko srečanje in naj se razprave dvigajo na raven vseslovenskega kulturnega parlamenta. Ta želja je bila izražena na prvem pripravljalnem razgovoru; to je bila želja vseh navzočih, ki jim je to srečanje drago.
MEDDOBJE
Prispela je 3. številka slovenske revije Meddobje ki jo izdajajo Slovenci v Buenos Airesu, urejujejo pa: dr. Tine Debeljak (predsednik), France Papež (glavni urednik) in vodje odsekov dr. Srečko Baraga, arh. Marijan Eiletz, dr. Mirko Gogala, dr. Alojzij Kukoviča DJ in Nikolaj Jeločnik. Ta številka je morda bolj od ostalih izraz razpoloženja, včasih stiske, pa spet vere v poslanstvo, ki ga čutijo tamkajšnji Slovenci do svojega naroda. Sodelujejo: France Papež iz Argentine, Vladimir Kos z Japonske s pesmimi. Frank F. Bukvič iz ZDA s prozo Strast, Vinko Brumen iz Argentine je napisal daljšo razpravo pod naslovom Naš izseljeniški tu in sedaj. — Razen tega piše M. Gogala o razvoju revolucionarne misli, glose Fr. Papež: Ludvvig van Beethoven in France Prešeren— genij ritma, genij besede, Tone Gosar pa je napisal namesto osmrtnice svojemu očetu sociologu univ. prof. Gosarju prisrčen spomin pod naslovom Moj oče. Med kritikami je zanimiv prispevek Rajka Ložarja iz ZDA Tri antologije nemške lirike. Med mnenji pa še Brumnov zapis Ali se staramo? Vsa revija je izraz prizadetosti in ljubezni, žal le, da del kulturnih delavcev ne sodeluje več v njej; njena teža bi bila sicer še večja.
ZLATI DOKTORAT DR. VEBRU
Dr. Francu Vebru je podelila graška univerza ob petdesetletnici doktorata zlati doktorat. Znanstvenik ima velike zasluge na filozofskem področju. Nismo brali, da bi ljubljanska univerza, na kateri je dr. Veber dolga leta znanstveno deloval, jubilantu izkazala kako posebno pozornost.
MEDNARODNI USPEH
SLOVENSKI MLADINSKI PEVSKI ZBOR, ki ga vodi Marija Fink-Geržiničeva, je nastopil v okviru I. argentinskega državnega festivala božičnih pesmi, ki se je vršil od 17. do 23. decembra na umetnem otoku Športno mesto Boca jun. v reki La Plata. Zbor je nastopil s skladbami Gallusa, Mozarta in Gerži-niča ter s petimi slovenskimi božičnimi pesmimi. Dobil je tretjo nagrado.
KAREL MAUSER: Na ozarah
Zbirka črtic Na ozarah, ki jo je pred kratkim izdala Slovenska 'kulturna akcija v Buenos Airesu kot prvo knjigo XI. letnika svojih publikacij, je Mau-serjeva 25. knjiga. Črtice je zbral in uredil Janez Sever, knjigo pa je opremil arh. Marijan Eiletz. Menda je to že 73. publikacija založbe SKA.
Pisatelj je knjigi na ovitek pripisal: »Kot slikice, ki sem jih kot otrok slikal na gladko stran suhega lubja, takšne so tele v tej knjigi. Preproste, kdaj otroško naivne, včasih bridke, s trnom v srcu. Pisal sem jih v baraki, nekatere že v času, ko sem na tujih tleh v svojih otrocih gledal svoja otroška leta. V nekaterih je domotožje, v nekaterih obup revolucijskih dni —v vseh pa je dom in spomin in ljubezen do dobrega življenja. — Na ozarah. Prostor, ki je blizu ljudem. Prostor, kjer je človek kljub temu lahko sam in sta zemlja in nebo varuha trav, klasja in miru.«
SLOVENC! V SVETU
P. dr. Silvin Eiletz DJ, ‘ki je lani doktoriral iz mo-droslovja s tezo »Marx in dialektični humanizem«, je razpravo objavil tudi v španščini v reviji CIAS, ki jo izdaja jezuitski Zavod za proučevanje in družbeno dejavnost v Buenos Airesu. Razprava je v argentinskih intelektualnih krogih zbudila veliko pozornost in mnogo razpravljanja, saj slovenski znanstvenik v svoji tezi razkriva docela nova dognanja o Marxovem filozofskem gledanju na človeka in družbo.
PIONIR HMELJARSTVA V ARGENTINI
Slovenec pionir hmeljarstva v Argentini, dr. Leopold Leskovar, ki je bil leta 1941 'kot mlad študent klasične gimnazije v Mariboru kot žrtev nasilnega nacizma pregnan, je končal na florentinski univerzi agronomske študije in šel v široki svet. Ustavil se je v Argentini, kjer je predlagal gojitev hmelja. Njegov načrt je popolnoma uspel. Dr. Leskovar je postal tako pionir argentinskega hmeljarstva. Kot strokovnjak za hmeljsko industrijo je že večkrat prišel v Evropo in obiskal najpomembnejše hmeljske dežele. Tako je obiskal Savinjsko dolino, Bavarsko in Češko, študiral na licu mesta izsledke in jih prenesel v Argentino.
PODOBA STARE
MAME
»Stara mama pišejo,« maha brat z velikim belim pismom.
Na vsako drugo pošto planemo vsi, če je naslovljena na »cenjeno družino« in se pričkamo, kdo jo bo odprl. Branje teh pisem pa, ki prihajajo enkrat na mesec, je postalo pravi hišni obred. Tisti, ki pismo prinese, ga vedno izroči mami. Ta vzame nož in varno prereže zgornji rob ovojnice, Nato potegne ven dva velika, na obeh straneh na drobno popisana lista. Pisava je drobna, vrste so cikcakaste, ker stara mama ne vidijo več dobro. Pismo je napisano v dolenjščini, brez vejic in pik, le tu in tam je kak. samostalnik napisan z veliko začetnico.
Zgodilo se je že, da je pošta prišla, ho mame ni bilo cloma in je prebral pismo kdo drug. A kmalu smo spoznali, da ne bomo kos pisavi, kaj šele, da bi dojeli smisel stavkov. Ko nam ga bere mama gladko in počasi, se šele zavemo, da je pismo polno skrbi, dobrote in ljubezni, vedrine in celo duhovitosti. Najprej je na vrsti njihov dom. Pišejo o pšenici, kako jo je pobila toča, ali o vinskih trtah, ki tako lepo kažejo, o velikem pridelku jabolk in češpelj ali pa o nenadni bolezni pri prašičih, ki skoraj edini predstavljajo večji dohodek pri hiši. Čeprav malo vemo o življenju kmeta, iz teh pisem vendar čutimo trpljenje človeka, ki je pri svojem trdem delu ves odvisen od vremenskih prilik. Obenem pa se zavemo, da je njihov dom kraljestvo v malem. Kmet je na svoji zemlji svoboden človek in ga nihče nima pravice priganjati in mu določati dela Njegov gospodar je zemlja.
S polja preidejo stara mama na hišo in na sinovo družino, s katero žive. Takrat se nam zazdi, da je zadišalo po pravkar pečenem domačem kruhu, in po nageljčkih iz njenega, »gartelca«, po tistih, ki cliše po cimetu. Ko popišejo vse, kar se je doma zgodilo, gredo po vrsti po družinah vseh svojih otrok, ki žive raztreseni tu in tam po Sloveniji. Kakor koklja nas zberejo pod svoje peroti, da se čutimo varni in spet eno med seboj. Končno se ustavijo pri nas v Trstu pri svojem »ljubem sinku Jožetu«. Pogovore se z vsakim posebej, vsakemu znajo povedati kaj ljubega in dobrega.
Šele nekaj let vem, kdo je — stara mama. Ko sem bila še čisto majhna, sem se pogosto ustavljala pred sliko v svetlem okviru. Rekla sem. »Ta, stara mama,« ker so me tako naučili. A sem vendar tiste prijazne modre oči, bele lase in dobrohoten smehljaj pripisovala nekem,u pravljičnemu bitju, mogoče babici iz Rdeče kapice. Ko sem bila malo večja, mi je dalo mnogo misliti to, zakaj pravijo: »Stara mama so pisali, stara mama so rekli.« Kako je to mogoče, če je stara mama samo ena?
Potem so nekoč prišli k nam na dolg obisk. Tisti čas imam v zelo lepem spominu. Nikoli nisem bila kaznovana, ker so vedno zastavili dobro besedo zame, in kadar mi kosilo ni bilo všeč, so mi pripravili ocvrt krompir. Zvečer so nam pripovedovali pravljice in do podrobnosti opisovali vse, kako je pri njih na kmetiji. Ko so odšli, mi je bilo zelo dolgčas.
Nekega dne — še sedaj vem, da je bil eden tistih pustih jesenskih dni, ko megla visi skoraj do tal in zleze v kosti in možgane. Pozvonilo je. »Brzojavka«. »Mamo je zadela kap. Malo upanja.« Tisti dnevi so bili kakor mora. Če je zapel telefon, smo se stresli, če je pozvonilo pri vratih, smo se preplašeni spogledali. Nobeno sporočilo nam ni dalo niti mrvice upanja. Potem pa nenadoma: »Mami se je obrnilo na bolje.« A dolgo, dolgo je trajalo, preden smo lahko zatrdno upali, da bodo stara mama ozdraveli. Ko so se nam nekoč celo sami oglasili po telefonu, nisem mogla več vzdržati. Prosila sem in prosila, da bi naju z bratom pustili
MLADINA
IN
PREŠERNOVE
PROSLAVE
V tem mesecu so se vrstile številne Prešernove proslave po naših šolah in krožkih in društvih. V mnogih društvih po dežli je mladina sodelovala na proslavah, kar je gotovo prav, saj je prav mladina poklicana, da s svojo živahnostjo, iznajdljivostjo in spontanostjo najlepše proslavi svojega pesnika. Tudi na ljudskih in nižjih srednjih šolah so bile proslave.
Žal pa proslavlja že nekaj let zelo pasivno Prešerna mladina naših višjih srednjih šol. Ne vem, kako to, da se je uvedla praksa, da odhajajo dijaki naših najvišjih srednješolskih zavodov ali v Kulturni dom ali v kako drugo dvorano, kjer jim pridejo recitirat Prešernove pesmi poklicni igrava. Še pred tem so hodili igravci po šolah in so na vsaki šoli recitirali, le nekaj besed o pesniku je povedal profesor ali študent. Pustimo ob strani zmogljivost in sposobnost poklicnih igravcev. Gotovo bi moral vsak poklicni igravec najbolje predstaviti pesnika, vemo pa, da je recitacija najtežji umetniški izraz tudi za poklicnega igravca, ki mora pesem povedati tako kot jo je pesnik čutil, in to v vsej Izraznosti melodije, ritma in čustva. Ne sme pa recitator pesmi igrati! Priznajmo, da tega vsak igravec ne zna. Razen tega imajo poklicni igravci svojo specifično nalogo kot igravci našega stalnega gledališča in jih, po mojem mnenju, ne kaže trgati od njihove že tako velike zaposlenosti (kar se pogosto poudarja) na odru samem.
Naše šolske oblasti ali profesorji slovenščine si s tem »najetjem« o-lajšajo delo in prenesejo odgovornost na drugega. Zelo enostavno je sesti v dvorano, poklicni igravec pa naj naredi tisto, kar bi morala šola.
Če pravimo, da je recitacija težka stvar, nočemo s tem reči, da bi dijaki opravili to delo bolje kot poklicni igravec. A res je tudi, da tega nihče ne pričakuje. Študentje bodo proslavili Prešerna po svoje, po svojih zmožnostih, kot ga čutijo. Morda bo tehnično to slabše, toda s pomočjo profesorjev bodo morda dosegli večji učinek kot pa ga kdor koli drug. Študentje se bodo tako vsaj enkrat v letu bolj približali pe-
sniku in to na poseben način, ne samo pri literarno zgodovinskem pouku. Misel na Prešerna bodo čutili ob pripravi proslave in jo bodo potem prenesli še v posamezna društva in krožke na vasi, za kar so gotovo oni poklicani.
Prepričan sem, da to potrebo čutijo tudi dijaki sami in se mi zdi krivično, da so že več let oropani za tako velik dogodek. Čudim se tudi, da niso študentje vnesli med svoje zahteve tudi te, da hočejo na naših šolah oni sami proslaviti Prešerna,
Navadno imamo proslave ob desetih dopoldne in to že od tedaj, ko so sprejeli to zahtevo tedanjih slovenskih šolnikov zavezniške vojaške oblasti. Morda bi kazalo usmeriti naše prizadevanje v to, da bi postal ta dan celodnevni pravnik naših šol saj drugih praznikov iz slovenske zgodovine ali kulture naše šole nimajo. Najlepši praznik pa je tedaj, ko se sami aktivno vključimo v njegovo slovesno praznovanje.
Jože Peterlin
na obisk. Bila sem tako razburjena, da se nisem menila ne za državno mejo, ki sem jo takrat prvič prestopila, niti za Ljubljano, o kateri sem prej sanjala. Imela sem odprte oči, pa sem videla samo dom, o katerem so mi stara mama, govorili, in travnike in vinograde, konja Prama in kužo Pa.zija... Ko je avtobus zavozil po dolini grctdov., sem se oddahnila. Ko je malo naprej avtobus obstal, sva se z bratom kar pognala v hrib. Ko sva prišla do prvega vrha, sem razočarano ugotovila, da se ne vidi prav nikamor in da vodi pot samo navzdol. A že po nekaj korakih/s^e je drevje razmaknilo in na nasprotnem bregu sem zagledaip, sliko, ki sem jo že toliko časa nosila v duši — dom stare mame. Zamaknjeno sem strmela, dokler me iz globeli ni zbudil glas: »Teci, kaj gledaš!« Tekla sem za bratom v globel. Od tu sva se začela spet vzpenjati. Videla nisva ničesar razen trave in dreves ob poti. Nenadoma pa se je čisto blizu oglasil pes. Samo še malo!	' "
Ob kozolcu sva obstala. Bila sva tako blizu, da sva ra,zločila kokoši in purane ob hiši. Pes je tako neusmiljeno besnel, da je priklical na prag radovedno postavo. »Teta!« sva zarjula hkrati. Trenutek za tem je bila pred hišo že vsa stričeva družina. Zagnala sem se po stezi in v strahu vprašala:
»Pa stara mama? Kje so?«
»Notr so, na toplem,« je rekel stric. A mama so medtem že razumeli, da je v hiši nekaj novega. Stopili so v vežo, v obraz prosojni po prestani bolezni, a modre oči v vencu belih las so sipale živo in mlado kakor s tiste davne slike. In objeli so me s tako močjo, kakor takrat, ko so bili še zdravi.
1)	Ansambel »Lojzeta Hledeta in fantov iz Britofa« iz Števerjana pri Gorici (Italija), pod okriljem S.K. P.D. »Franc. B. Sedej« iz Števerjana, razpisuje PRVI ZAMEJSKI FESTIVAL NARODNO ZABAVNE GLASBE, ki bo v Števerjanu med Borovci (v primeru slabega vremena v dvorani) dne 2. maja 1971 z začetkom ob 15,30.
2)	Za festival se lahko prijavijo slovenski narodnozabavni ansambli.
3)	Organizator prevzame stroške za kosilo, večerjo ter prenočišče dne 2. maja.
4)	Komisija, katero bodo sestavljali izvedenci (5 po številu) ter pet članov izbranih iz prisotnega občinstva, bo podelila naslednje nagrade,-
1.	nagrada Lir 70.000
2.	nagrada Lir 40.000
3.	nagrada Lir 20.000
ter pokale, kakor bo določeno.
5)	Prijave se sprejemajo do 31. marca 1971, ki naj se pošljejo na naslov:
»Ansambel Lojzeta Hledeta in fantov iz Britofa« S.K.P.D. »Franc. B. Sedej«
34070 San Floriano del Collio - Gorizia (Italia) ter morajo biti navedeni tile podatki:
1.	Točen naslov ansambla ter naziv.
2.	Ime voditelja oz. odgovornega, njegov rojstni kraj, datum ter sedanje bivališče vsakega člana posebej.
6)	Organizator bo dal na razpolago nastopajočim amplifikacijo (ojačevalce).
7)	Ansambli dopustijo eventualno snemanje Radia Trst - A.
V Števerjanu, dne. 5. fegruarja 19J1.


V Kulturnem domu v ulici Pe-trotnilo ta četrtek ni mladinskega abonmaja, kamor zahajamo vse, pet po številu, čelprav 'sta mledi samo dve. (Se pravi zelo mladi, ker mllalde smo talko ali drugače še vise, aeOlo teta Alja). Raima ura, zlata ura, to je maimreč eldllnii albonma, ki se začne oh človeški uri. Na TržaL škem jie že tako, da je naše gledališče tudi edini kralj, kjer znamo pozabiti svolje nazorske ¡in politične razlike In ise- srečujemo. prav vsi. Drugače pa, salj veste, eni ne prestopijo. praga Donizettijeve ulice, drugi se izognejo ulici Mado^ nina,, e'nli so abonirani na torkove večere v Slovenskem klubu, drugi na ¡sobotna predavanja v ulici Rl-sorba. Tretji ¡se spet udejstvujejo v pevskih zborih ter ožjih športnih in kulturnih društvih. Največ pa jih pošeda doma pred televizijo in ¡se udejstvujejo le meld domačimi štirilmli ¡stenami. Prav zaradi1 'teh zadnljih, ki jih je žal največ, se med sabioi redko vidimo. Tako- tudi me.
Pa smo se le zbrale, vseh pet! Urednik naim je namreč sporočil, maj pošljemo kaj za .naslednjo številko. In 'ker j'e prišlo1 za nas dvoje pisem, naj upoštevamo eventualne želje Jsvojih bralk. No., ¡pisma so bila stroga, zahtevajo manij govorjenja in šal, pač pa več praktičnih nasvetov! Prav, ¡privezale si bomo jezičke 'iin se držale napotkov, v upanju, da prihodnjič pride kako pisemce., ki bo hotelo tudi kaj naše duhovitosti!
Tako smo staknite glave, s čilm iz ¡naših praktičnih izkušenj bi lahko postregle.
Dekletom (seveda velja tudi za fante in za golsipe) pa mlada Lara svetuje:
DOMAČA DIETETIKA
Zajtrk za dekleta s problemi
Če se nočeš zrediti (oz. hočeš shujšati):
Čaj ali mleko skoraj brez sladkorja; ali sadni sokovi; ati sadni frapeljl, napravljeni v električnem mešalcu. Ali Sok ene limone z malo ¡sladkorja; ¡ati ¡sok grenivke z malo Sladkorja. Trdo kuhano jajce in ¡prepečenec pa vsak dan obvezna,
Če si kot trlica in se moraš zrediti:
Bela kava z maslom im medom ali marmelado1, sadje v mešalcu (banane, dateljni, fige). Namesto masla in marmelade 'tudi jajce z gnjatjo, ¡ali ¡slanino..
Če imaš mozolje: čaj z limono, sveže ali kuhano sadijo skoraj brez sladkorja, med, jogurt, prepečenec. Četrt ure pred zajtrkom pa 'iztisni v kozarec mlačne vode slok pol lilmtonie 'in spij.
Za lepo kožo j e važna dobra prebava, ¡tu in tam dodatek vitaminov v ¡obliki kapsul ati tablet — ter redno čiščenji© kože. Nasvet za dobro prebavo: Odcedi razkuhan ječmen iin dodaj tej vodi malo sladkarija ¡in limone: Ali skuhaj suhih sliv 'ter jiih pojej, popij 'tudi vodo, vse to na tešče. In seveda — ne (jej čokolade in ne pij kakava!
Ker je urednik odstopil tokrat samo eno stran, ¡sva Manja lin Vanja ostati pri nasvetih za kuhinjo, upoštevajoč, da sva zadnjikrat obljubili recepte, ki zahtevajo' malo časa in so namenjeni nepričakovanim gostom (ali primerom, ko 'si trudna in moraš nek-alj ponuditi na hitrod
Vanja je zraven ponudila iz hladilnika
kremo v čašah:
nad .ognjem stepaj, da se gosto »peni (zavreti ne sme), 4 del bele-
ga vina, sok ene pomaranče, 10 dkg slddkahjia, malo vanilije in 5 rumenjakov. Še vroče nadeväj v čaše in postavi v hladilnik ali na mrzlo.. Pred serviranjem obloži s stepeno smetano-. Takšna krema je všeč tudi moškim. (Če pa se ti' zdi škoda beljakov in nimaš pri roki smetane, potem stolči preostale beljake v trd sneg, vmešaj vanj na koncu malo sladkorja, potem pa sneg z žlico polagaj v vrelo mleko., .odstavi, pokrllj in pusti nekaj minut, da se kepe. napojijo. Poltem pa jih na cedilu odcedi ter nadevaj na kremo v čašah.)
Manija je nepričakovane goste presenetila v 10’ s temle:
skutina krema s sadjem
Četrt ali pol kilograma (kolikor je pač gostov) sveže skute (ricot-ta) zmešaj ali z 10 dkg »mascar-pone« ¡ali pa kar z nekaj žlicami ■domače posnete- ¡smetane (ali pa v Sežani kupljene kisle smetane), z zavojčkom vanilija, žilico limoninega soka 'in kozarčkom mandarino-vega ¡ali pomarančnega soka. Primešaj drobno narezanega sadja (banalne ali mandarine), poljubno oisiadfcaj ¡s is-lddkarljem, naloži v skledo, ali v čaše. in obloži- s krhllj-i mandarine ali pomaranče.
Ježek iz grenivke (grapefruit)
Za štiri osebe vzemi dva velika grapefruita (pompelma ali grenivki), ju obodi krog in krog z zobotrebci (¡dobijo se 'tudi večbarvni iz plastike), na zobotrebce pa v čimbolj pestrth barvah nabodi na kocke narezanega ementalskega sira, prekajene ¡slanine, vloženih majhnih čebulic, obročke vloženih rdečih paprik ali kislih kumaric, na majhne štirikotnlike narezanih debelejših rezin 'kuhane gnjati ali jezika ¡ali belega mesa. Na vsakem zobotrebcu naj bo v pisanem zaporedju naloženo v ¡nekakšen stolp Vse našteto, tako da Si glo-št vzame vsebino stolpca na rezino- kruha, ki ga ponudi ¡opečenega ¡ali svežega — poleg pijače.
Pogovor o »družinskih slaščicah«, ki malo. stanejo din veliko zaležejo, pa ‘So naše 'dame prenesle na prihodnjo številko.
S POPOTNO TORBO NA NAŠO VAS
PODMLAČANKA
IZ MOJEGA ŽIVLJENJEPISA
(NADALJEVANJE IN KONEC)
Poglejmo ¡nazaj, kaj pa že kaj Mičica! — Nisem imela lepe mladosti, za pestrno sem bila sedmim otrokom. Ko nisem drla več pestrna, sem hodila z materjo na njivo, bila sem mnogo bolj zadovoljna. Počutila sem se že skoraj dekle. V šolo pa sem hodila le dve leti, ker prej ni bilo šole v naši fari, zgradili so jo leta 1898, moje rojstno leto pa je 1888. Naučila sem se branja, pisanja, računstva in krščanski nauk, potem sem začela hoditi v taberh. Prvi ta-berhi so bili, da smo želi praprot. Ob tistem času so nastiljali le s praprotjo. Lon so dajali po pet grošev (pet krajcarjev je dalo en groš). Moški taberhi so bili po kroni. V nekaj letih se je Ion dvignil, tako da so imele ženske po kroni. Moški pa po goldinar na dan. Hrana je bila le doma pridelana: kislo zelje, ješprenj, kaša, krompir. Zjutraj in zvečer je bil pa sck, ječmenov skoraj vsak dan, včasih pšenični. Kruh je gospodar narezal v šnite, ženskam jih je pometal pred vsako eno.
Delo je zmučilo, naj bo žetev ali pletev, pa da je le bilo kaj zaslužka. Poz mi so mladi moški hodili na Koroško na holcarijo, dekleta smo pa klekljale, starejši so smukali vejmlke: to so bile hrastove veje, zvezane v butarice med Velikim in Malim šmarnom, v času, ko ima I¡sije največ hranilne vrednosti. Dandanes obdelujejo pri ncis zemljo le, če imajo lastne otroke pri hiši ali postarne strice in tete, drugo gre vse v mesta. Če se pa čas obrne, bodo ljudje še radi delali zemljo, kdor jo bo imel. Zato, ker nič ne vemo zanaprej, kaj še pride, rajši pride kaj slabega kot dobro.
Doma so me držali strogo, nikamor nisem smela v druščino, razen vsako nedeljo popoldne k nauku. Pri šestnajstih sem bila že kar punca. Enkrat je pa bilo, da sem šla v Rovt plesat, namesto k nauku. Nebeško je 'bilo fletno. Ko se je mračilo, sem se komaj poslovila. En fant je šel z menoj. Rekla sem mu, ne smeš do doma, gotovo bi me natepli. Ubogal me je. Za pust sem pa smela z materjo in očetom v gostilno: od pustne nedelje zvečer pa do ponedeljka zjutraj.
Fantje so mi začeli pisariti in tudi na okno so me ponoči prišli klicat. Pa nisem ne govorila z njimi ne odpisala, imela sem jih za smrkavce, ker so bili le malo starejši od mene. Potem je prihajal Janez, fest fant, bil je že vojaščino odslužil. Lojtro je moral iz Rastovk ¡prinesti, da je prišel do okna, ker je imel oče vse lojtre zaklenjene. S tem fan-
tom sem rada govorila. Rekel je, da bi se poročila in šla v Ameriko. Takrat je bila Amerika kot obljubljena dežela. Mene pa za tja ni imelo, vendar z Janezom bi pa šla kamorkoli. Povedala sem oču, kaj mi Janez pravi. — To si pa izbij iz glave, v Ameriko ne boš šla. Kdor hoče zaslužit, mora delat v rudokopih globoko pod zemljo, kdor pa išče druge službe, je slabše kot pri nas. — Težko sem to ¡povedala Janezu. Jokala sem, tudi on je bil solzan. — Ko bi ne poznal očeta, kak je trda grča... tako pa ne upam nič doseči. Pa ne bom te mogel pozabit. — Čez kaki mesec jih je več odšlo čez veliko lužo, med njimi tudi Boltarčev Janez iz Ostrega vrha, moj prvi fant.
Potem sem hodila v taberh v Rovt k Hdelu. Ondi so pripravljali za novo stalo. Potrebovali so več možakov. Med njimi je bil tudi fant, ki sem ga večkrat videla pri maši, poznala pa ne. Bil je korenjak po postavi. Večkrat se mi je malo nasmehnil, pa sem prezrla, da bi me ne imel za ¡prismodo. Po večerji so drugi odšli, jaz sem še pometala. Oni fant me je čakal zunaj. Objel me je in rekel: »Punčka, malo počakaj, da se bova malo pogovorila.« Mene pa tako sram, ušla sem v hišo. Drugi dan tega fanta ni bilo. Vprašala sem gospodinjo, kdo da je. »Veš, Mička, to je pa moj brat Matevž iz Podmlake. Ali bi ga ti vzela?« »Takšen z gruntom da bi mene vprašal, to mi še nci misel ne pride!«
Po tem dogodku sem mnogo mislila na Matevža. Neke nedelje zvečer pa pride na okno ‘klicat. Slišala sem takoj, ko je šel po lojtri. Poklical je prav rahlo, potem močneje, prižgal ¡¡e žveplenko in posvetil v sobo. Govoril je pa tako lepo o ljubezni in 'bodočnosti, kot bi bila že jaz Podmlako. Jaz pa nisem mogla spregovoriti niti 'besedice. Srce mi je pa tako močno utripalo, da se ni umirilo pozno v noč. To mora nekaj pomeniti! Zato, ker bi bila rada govorila z njim, pa nisem imela tiste moči. Nesrečno sem se počutila? V dolini sem imela teto, edino, da sem ji kaj zaupala. Njej sem povedala vse.
»To si se prav s pametjo skregala, da nisi nič rekla! On je fest fant pa grunt ima. Redke so bajtarske dekleta, da pridejo na kmetijo. Zdaj ga pa ne bo več!« »Saj mi je dosti hudo. Videti pa ni bil nič hud, tako je lepo pozdravil, ko je odšel!« »Nikar ne upaj preveč, težko se bo še kaj pojavil!«
Nisem več dosti računala na Podmlačana. Bilo je neke nedelje zvečer, jaz sem že spala, pa me
ŠIORA MAEŠTRA!
Jožef Marchet, veliki furlanski duhovnik in profesor je napisal v časniku »Patrie del Friul« pisma Furlanom »Letaris ai furlans«. Furlanska filológica je izdala ta pisma v posebni knjigi. Ta pisma veljajo tudi za beneške Slovence. Izbrali smo pismo namenjeno učiteljicam po Furlaniji, ker je tudi v Beneški Sloveniji takih učiteljic, kakor jih je videl don Marchet.
Oni dan, še prej ko so Vas dali v penzion, so vam perpravili veliku feštu. Mene ni bilo zraven
Okoli vas so se gnetli otroci od pet do sedem let. Pomesti so Vam puhno rož. Zdrdrali so na vašo čast za eno povodenj govoranc, da se vam je moralo kar mešati u glavi. An vi ste opazila, da me ni. »Oh, ta je 'pravi nehvaležnež, grd »ingrato« (tako ste rekli nekomu po italijansko, ker vi govorite nimar samo po italijansko), »in ker je postal dottore, je postal prevzeten, pravi šuperbo. Ma naj bo kar že če, naučila sem ga abecedo, silabo. Z ljubeznijo sem pazita nanj celo življenje, korak za korakom.« Tako ste dejaia.
Gospa ja in gospa ne, odgovarja profesor Marchet. Gospa ja, ker ste me naučila abecedo in gospa ne, iker ni šlo za mojo šuperbijo. Bil je moment, ko smo se poslovili od učitelja Pagjelina in sem mu jaz držal govoranco za slovo. An je bil čisto drug govor od tistih, ki so vam jih držali na vaši fešti.
An zdej sem paršu do tega, da vam lahko razložim, zaki sem ingrato. Vi, šjora učiteljica, ste prišla v našo vas kot Čeča, an so tisi govorili, da ste bila un zviže lepa čeča an ni čudno, da so se okoli vas sukali moroži. An zdej ste postala stara med šolskimi klopmi. 3kuzi vaše roke je šlo tri kvart ¡udi od naše vasi. Use nas poznate, adnega po adnem, vse naše neumnosti so vas skarbele. Vi ste bila nimar potrpežljiva an ste nimar pogruntala, kakuo nas boste naučila.
Ni kaj reči. Ma je tudi res, da ste ubogala use direktive vaših superjorjev, an vam je bilo 'bolj pri srcu, da ste nas naučila nacionalno edukacijo, koki pa da 'bi nas naučila 'kaj pametnega za življenje...
Če smo zgrešili pri mdltipliciranju, pri množenju, ste nam odpustila, ma če smo se zmotili pri štorijah od Romula in Rema ai pa pri Mucji Ševoli ali pa pri tristo caduti par Termopilah, an zraven še tisto o Ba-liii in od taužent Garibaldinov, an smo jih zato fasaii po rokah.
An če nismo pisali besedo Patria s ta velikim P in če nismo peli gladko »11 Piave mormorava« in še
tisto »Fischia il sasso«, cin tudi če naši domači niso bacil i ral i, da bi nas utaknili v mondure od piciga-mortov an bi nas gonili kot kaštrončke na pajacade na picicu, bohnasvari, in če nismo I ožil i v šolsko nalogo, u kompito, 'kako se mora v vojski umreti, in če še nismo dali zraven kaj besed o Guidadoru, an če smo imenovali Austrijo, smo morali ko j zraven napisati kako zmerjanje o Austriji, ste za usako tako štupideco poklicala v šolo našo mamo, da jih je namesto nas slišala. Ar če ste slišala govoriti po Furlansko med zidovi od šole, nas je doletelo, da smo ostali po šoli z bidelom še kake pol ure, potem, ko je že odzvonilo.
Al ste sploh kadaj pomislila al je bila naša mama zadovoljna, da nas učite, kako moramo sovražiti stranijerje in da kapljajo v kri gušt po maščevanju, prepotenci in poželenju, da bi koga zaklali ali pa da bi nam kdo iztrgal čeva zato. da bi dobili zlato medaljo?
Ali Vam je sploh kadaj padlo u maion, da je krščanska dotrina proti takemu patriotardskemu duhu, ki so ga nam leta in leta tukli u glavo. Ali vas ni ankul pekla vi jest, da se s fločami ne postavljajo fondamenti edukaciona.
Učitelj Pagjelin pa nas je učil gladko brati in prav pisati an delati račune brez pogreškov, a nas je tudi salamensko rabrisal, če smo lučali balote u table od Turing kluba ali pa u električne lampe na cesti. Nimar je govoru, da se ja ne dotaknemo blaga od drugih ¡udi. Šiba je pela, če smo lagali, an on sam je dajau ežempio poštenosti brez madežev. An kjer se je puntal, da bi nas akul vozili z M na tarbuhu an s škufo ala sarasin, so ubogega maeštra Pagjelina cabnili iz šole na cesto. Osem let je moral biti za škrivara pri adnem notarju.
Ne vem al je bilo tako počenjanje z maeslrom v armoniji z modernimi pedagoškimi principi. Ma vem, da smo se od njega naučili da bodimo gcilantucmin: in ne marjonete.
Za vsa njegova kreganja in za use škapelote sem iz sarca hvaležen.
No, al zdej veste zaki sem daržou govor mae-šfru Pagjelinu in zaki sem vam pisal to pismo.
Furlani že vedo zaki je bil don Marchet največji Fulan an mi Slovenci tudi, kjer tisto pismo o maeštrah u Furlaniji drži tudi za maeštre u Benečiji.
ar
(Trinkov koledar za leto 1971)
IZ MOJEGA ŽIVLJENJEPISA
pride oče v sobico 'klicat: »Podrrvlačaa je doli, kar vstani. Midva z materjo sva že dala 'besedo, odločilno boš dala ti!« Šla sem dol. Lepi ženin je sedel pri mizi, podal mi je roko. Zdaj smo bili kmalu zgo-vorjeni. V sredo smo šli ženitovanjsko pismo delat. Bila sem vesela in brezskrbna nevesta, stara osem-
najst let. Delala sem načrte, kako se bova vse pogovorila o vsem, tudi o gospodarskih stvareh. Pa moj mož se je izkazal v tem bolj starokopiten: ženska, ki se vtika v gospodarstvo, se je štela vsiljivka, mož, ki jo posluša, pa zanikrn podcopatmk, če ji to pusti.
Nadaljevala bom v drug zvezek, če mi ne prekriža računa smrt.
MARTIN J E V N I K A R
SODOBNA SLOVENSKA ZAMEJSKA LITERATURA
[NADALJEVANJE]
AVSTRALIJA
Avstralija je bila zadnja celina, na katero so se začeto izseljevati Slovenci. Pred 'drugo svetovno vojno jih ni ¡bilo tam nilti sto in niso bito -povezani. Po zadnji vojni so se vseljevahju vrata na štoioko Odprla in leta 1948 se je nalselllo v Avstraliji nekaj slovenskih protikomunističnih beguncev, 'ki so do tedaj živeto po taboriščih v Italiji in Avstriji Za njimi sc* prišli' ljudje, ki so nezakonito pobegnili iz domovine, sledijo pa jim še veidno talko imenovani »ekonomski begunci« im legalni izseljenci. Prevladujejo ekonomski 'Izseljenci. Mnogo ¡¡ih je prišlo tu'di iz Trsta 'ih slovenskih krajev v Itaililjii.
Največ delajo v 'tovarnah, kjer jim oh prihodu ni treba znaJti ¡angleščine, kvalificirani delavci' ih obrtniki pa so se oisamošvdjlli, 'drugi so v privatnih pold-jetjih, vsem pa se goldi razmeroma dobro; večina ima že svoje h.iiše. Število izobražencev je majhno', zato trpi kulturno' žiVOljieUje 'in tudi narodna zavesit.
Vseh Slovencev v Avstraliji je kakih 10.000 ih so takole 'porazdeljeni: Sydney 3.000, Melbourne 3.000, Adelaide 1.000, po raznih 'drugih krajih New South WaBes ¡in države Victoria spet po 1.000, po. vsej ostali Avstraliji pa še kakih 1.000. Neradi' 'se 'organizirajo in se 'držijo Voldila: »Vsak sam zase, Avstralija, za vse.« To istarije podaja tudi prvo poročilo Akcije za dom, ki j» voldi Slovensko društvo v Sydneyu. V uvodnem članku se J. Čujieš, tedanji predsednik Slovenskega društva, spominja prvih čaSioiv naseljevanja: »Tedaj v Avstraliji mi bilo ne Slovenskega društva, ne Slovenskega časopisa ¡in je na 'slovensko prireditev prišlo do 600 ih še več ljudi. Takrat smo' bili' Slovenci zavedni, polni ljubezni do domovine in materinske besede. Sčasoma je ta zavednost splahnela; začeto' smo se utapljati v brezbrižnosti avstralskega sonca. Danes, ko nas je vsaj desetkrat toliko, kolt nas je bilo tiste dni, ko imamo ubtomobile in nam jeziik ¡tujine ne dela težave pri potovanju, se nas na slovenski prireditvi zbere le sto — in to je mnogokrat že velik».« O vzrokih tega neizanimanja pravi: »Glavni je v tem, da smo malomarni, da nam slovenstvo ne prinaša drugega kot izdatke In nepotrebno delo ter da mas je skoro sram, da smo potomci naroda, o katerem avstralski svet nič ne ve.« (Zbornih Svob. Slov. 1967, 399)
Čeprav je slovenskih izselljiehcev malo:, so ¡se mnogi le organlZirato in začeli kulturno delovati.
Kulturno središče Slovencev je SYDNEY (NSW). Tu sta se naselila prva slovenska duhovnika v Avstraliji, p. Klavdij Okorn in p. Beno Korbič, frančiškana iz ZDA, in začela ¡Izdajati Misli, ki še danes povezujejo vse rojake. Dne 22. 'avgulsta 1955 'je prišel v Sydney p. p. Bernard Ambrožič OFM, prevzel Misli in hitro postal osrednja osebnost med slovenskimi ljudmi po prostrani državi. Prt tem mu pomagata p. Valerijan Jenko in dr. Ivan MIkuia. Med 'Slovenske naseljence pa širi p. Bernard ¡tudi revije in knjige iz Argentine, iz ZDA ter knjige Mohorjeve družbe iz Celovca; tako Se tudi avstralski Slovenci povezujejo v številno družin» Slovencev po' 'svetu.
V Syneyu so že 1953 ustanovito Slovensko zvezo, ki je pripravljala kulturne in zabavne prireditve, a je zaspala zaradi notranjih sporov. L. 1958 s» ustanovili Slovensko društvo Sydney (SDS), ki deluje še danes. Kupili so hišo, da bi jo preuredili v slovenski dom, vendar so jo morali zaradi medsebojnih 'spotov prodati. Zddinja leta so ise resneje »¡prijeli 'dela In njihova prva skrb j e Slovenski dom.
Leta 1962 je prišel iz Lemonta v ZDA misijonar p.
Odrlo Hajnšek (ter v kratkem ustanovil moški zbor, orkester, igravsko -družino in tri slovenske šole v predmestjih; zajemaj» kakih 50 otrok (leta 1963), prav tolik» pa dopisna šola slovenskega jezika. Zanje so izdali užbenlk Jožeta Ouješa Prvi koraki.
Največ smisla za organizacijo imajo Slovenci v MELBURNU. Tu 'so 'leta 1955 ustanovili Slovensko društvo, ki ¡je' imelo v začetku okrog 200 članov. Za člane izdaja 'tiskan :ih zelo' dobro- urejevan mesečnik Slovenski Vestnik. 1. maja 1960 je kupiloi hišo za Slovenski dom. V njem ima društvo 'sedež, manjšo dvorano, knjižnico idr.
Druga stavba, ki jo je 16, sept. 1960 dala melbournska nadškofija v popoln» uporabo, 'slovenskemu 'izseljenskemu 'duhovniku p. BaZilliju Valentinu, je Baragov dom. V njem ¡je pisarna izis-etjeniškega duhovnika, knjižnica, čitalnica, isoibe za igranje, pevska soba, velike obedna.ee ih kuhinje, v prvem nadstropju pa spalnice za 35-40 oseb. Dom je namenjen fantom; ti 'so ga prenovili, na 'dvorišču iso zgradili' podzemsko1 dvorano, ki služi tudi za telovadnico, nad dvorano pa bo stala prva slovenska cerkvica v Avstraliji, posvečena sv. Cirilu in Metodu. Na dvorišču je tudi 'turška votlina z oltarjem, ki isluži Slovencem v Melbournu v glavnem za božično' polnočnico; ¡in velikonočne obrede. Baragov dom je hoistel za fiantei, ki prihajaj» v Avstralijo., za nezaposlene 'in okrevajoče, zato opravlja pomembno socialno delo. Leta 1963 je kupil p. Baizihj Valentin ob morju štiri velike parcele,, kjer bodo. uredili Baragovo 'pristavo' (Baraga Camp) za počitnice.
Tretje, najmanjše slovensko središče v Meiburnu, ¡e Slomškov dom. Hišo, skotraj majhen gradič, je 2. julija 1965 kupil p. Bažilij Valentin za slovenske šolske seštre, Ki so imeile pred vojno- materino hišo v Sloven ski Bistrici. Slomškov dom so blagoslovili 3. aprila 1966 iln tega 'dne so ga prevzele tudi sestre. V njem je slovenska Osnovna šola, otroški, vrtec, razni gospodinjski tečaji itd.
Melbournski Slovenci prirejajo kulturne ih zabavne prireditve, v javnosti nastopajo v narodnih nošah, zato ¡ ih someščani poznajo' 'iln 'cenijo.
V	ADELAIDI SO' si pred letom 1960 ustanovili Slovensko društvo, ki prireja kulturne in zabavne prireditve.
V	Zahodni Avstraliji, v PERTHU, je precejšnja slovenska naselbina, ki' .pa ni narodnostno povezana, ampak deluje v »jugoslovanski skupmoistii«.
V	BRISBANE, glavnem mestu države Queensland, je Slovencev nekaj če'z sto, vendar so zelo- delavni. Leta 1955 so ustanovili društvo Planika; prireja mesečne 'družabne večere; Ima knjižnico, in leta 1962 je začelo izdajati lastno glasilo Obzorje. Izhaja štirikrat na leto. Društvo Ima 68 članov (leta 1962), mešani pevski zbor lin zbira denar za Slovenski dom.
V	WOLLONGONGU blizu Sydneyaje kakih 500 Slovencev. Imajo društvo Danica, Ki 'prireja igre, zabave, vabi v goste Bytineyske rojake in tudi samo nastopa na sydneyski'h prireditvah.
Slovensko društvo je tudi v NEWCASTLU blizu Sydneya. Deluje približno tako kakor sorodno društvo v Wollongohgu.
Avstralske Slovence povezuje tisk. Naj starejši, tolst so Misli, mesečnik za versko In kulturno' življenje Slovencev v Avstraliji. Začela sta jih Izdajata' leta 1952 prva Slovenska duhovnika v Avstraliji: p. Klavdij Okorn iln p. Beno Korbič. Prvi dve leti sta jih razmnoževala na roko in 'jih pošiljala vsakomur, za kogar naslov sta zvedela. Ob odhodu sta list prepustila nasledniku p. Rudolfu Pivku, ki je po izgonu iz Kitajske
prišel v Avstralijo. P. Pivko je dosegel, da je bil list tiskam, mi pa uspel, da bi se vzdrževal z naročnino. Prirejal je zabave im dotbiiček jo šel za list. 22. avgusta 1955 je prišel Iz ZDA p. Bernard Ambrožič lin sirupa sita začela uresničevati zamisel: tisoč plačuj očih naročnikov, 8 strani liilsita vsak meseč. Števila tisoč nista dosegla, kljub temu da ise 'je> oismi letnik pojavil v obliki relvij'© In tak je 'še danes. Izhaja reldno vsak mesec na 32 straneh iin ureja ga p. Bernard Ambrožič.
Misli So verna kronika življenja 'Slovencev v Avstraliji, pritmalšatja pa tudi verske člainke, pestmi, črtice, romane, iltd. Vanje pišejo tamkajšnji izseljenski duhovniki in laJiki;, sodelavci pa so raztreseni pO' vseh celinah.
Poleg Misli je v letih 1954-55 izhajala Kronika, ki naj bi bila njihov civilni protiutež. List so leta 1970 obnovili.
Leta 1958 se je pojavil Žar, im sicer iz drugačnih krogov kakor Kronika. Začel je dobro im tudi med ljudmi je bilo zainlj zainfitmamje, toda iz nepojasnjenih razlogov je kmalu postal nereden, spreminjal je obliko in vsebino. Po nekako dveh letih je prenehal, čeprav je imel zaslombo v nalašč zanj ustanovljeni slovenski tiskovni korporaciji.
Izraziti glasili Slovenskega društva sta Slovenski Vestnik (Melbourne] in Obzorje (Brisbane), o katerih pa sem že govoril.
(Podatke o Slovencih v Avstraliji prinašajo: argentinski Zborniki Svobodne Slovenije za leta 1957, 1963, 1967; Koledar Celovške Mohorjeve družbe za leto 1963 in Koledar Ave Maria, Lennoni, Illinois, ZDA, za leto 1965.)
Leposlovno ustvarjanje pri tako majhnem številu izseljencev ne mOre biti razvito, ker tudi primanjkuje izobražencev. Nekaj izvirnih 'leposlovnih sestavkov tamkajšnjih Slovencev je 'izšlo v Mislih iin drugih listih, prva 'slovenska 'knjiga v Avstraliji pa je izšla leta 1962, in sicer pesniška zbirka Humberto Pri-baca Bronasti tolkač. In to je do 'sedaj edina leposlovna knjiga. Trije več ali manj avstralski slovenski pisatelji in pesniki — ki pa so se naselili po zadnji voljni in še torej razvili že prej — SO; p. Bernard Ambrožič, Neva Rudolfova in Humbert Prfflbac. O Nevi Rudolfovi sem na tem melsltu že govoril (’glej Mladika, XII., Trst 1968, 587; obe njeni knjigi sta ocenila: Josip Tavčar: Literarne vaje, X., Trst 1958-59, 89-90, in Martin Jevnikar, Med-dobje, IV., Buenos Aires 1958, 312-313, 317-318).
p. BERNARD AMBROŽIČ
Rodil se je 1892 v Ddbrovi pri Ljubljani. Osnovno šolo je dovršil v domači vasi, gimnazijo je začel v Ljub-Ijiamii, po vstopu v frančiškanski red 1911 jo je dovršil na Kostanjevici pri Gorici. Bogoslovje je študiral v Kamniku, Ljubljani iin Mariboru, kjer so ga 1915 posvetili v duhovnika. Najprej je bil katehet v Mariboru, od 1919 do 1925 je študiral na ljubljanski univerzi slavistiko in klasično jezikoslovje' ter poučeval na zasebni frančiškanski gimnaziji v Kamniku. V Ljubljani je 1920 ustanovil glasilo orličev, mladcev, gojenk in mladenk Orlič (izhajal je do 1929), mal» še dekliški mesečnik Vigred. V ZDA je odšel 1925 in jih kot misijonar prepotoval po dolgem .in počez, medtem je pisal in urejal verski mesečnik Ave Maria in njegov istoimenski koledar, učil frančiškansko redovno mladino v Lemontu, ustanovili slovensko faro sv. Janeza Vfaneya v Detroitu, ob vseslovenskem katoliškem shodu 1. 1929 Baragovo zvezoi, sedanjo uraldnO' škofijsko ustanovo za Baragovo beatifikacijo. V Lemontu je bil tudi provincialni predstojnik ali komisar slovenskih frančiškanov v ZDA. Pred drugo svetovno vojno' je poživil dušno pastirstvo med Slovenci v Kanadi, med vojno je bil gonilna sile za zbiranje pomoči potrebnim v domovini, po vojni pa za Slovenske protikomunistične begunce kolt soustanovitelj Lige slovenskih katoliških Amerikahcev.
Po 30-leltnem delu med Slovenci v ZDA in Kanadi je leta 1953 odšel v Avstralijo in prevzel dušno pastirstvo med tukajšnjimi Slovenci v Sydneyu in uredništvo mesečnika Misli. Pod psevdonimom Brat Nardžiič je pisal članke in črtice v Orliča in Vigred, v ZDA je
nadaljeval publicistično in pisateljske delo v slovenskih izseljenskih listih, v Avstraliji piše v Misli, v katerih je kolt BraJt Nardžič objavil svoje orlovske spomine, vsako leto pa prispeva po eno črtico v argentinski Zbornik Svobodne Slovenije.
P. Ambrožič je po voljni Izdal pri Celovški Mohorjevi družbi dve leposlovni knjigi. Prva je zgodovinska povest Tonče s Sloma (Celovec 1954), druga Domislice, iškre za materinski dan in izbrane črtice. (Celovec 1955).
Tonče s Sloma je zgodovinska povest o škofu Antonu Martinu Slomšku, in sicer od dijaških let do nove maše. V njej se je zveisto držal zgodovinskih dejstev, spretno pa jih je povezal s svojo domišljijo, »da se povest zdi verjetna in da vse opisuje tako, kot se je takrat moglo zgoditi čeprav se morda ni tako,« kolt pravi sam v Pisateljevi zaključni besedi. Zaveda se, da bo ta alM onii »morda rekel, da povest nekako preveč dolgočasno poteka, da ni v njej riilč posebno napetega in da vse teče tako mirno kot potok v lepem vremenu mimo njiv iin travnikov«. Odgovarja pa, da O' Slomškovih mladih letih »skoraj ne morem povedati veliko razburljivega. Na zunaj je povest rels brez vsake' ua>-petosti, na znotraj pa tuldi brez tega ni, če hočete zraven rabiti tudi svojo domišljijo.«
Povest spada med dobre ljudske knjige, ker je pišia-telj oživil razmere, kraje in oiseibe, ki v njej nastopajo. Slomška, ki je bil že fcoit otrok nenavadno zrel in duhovno globok, ni idealiziral, ampak ga je pustil takega, koit j'e bil: dober, pobožen, nevezan na mater, silno delaven iin zaveden Slovenec. Pred bravcelm Slomšek živi in t'o je morda najVečjl uspeh knjige. Poleg njega pa izstopa kaplan Prašnikar, k:i je fantu pomagal do cilja, ob njem prof. Zupančič In vsi na Sloimu: oče Marko, braltje in Sestre. Mnogo žalostnega je bilo v tistih letih, pisatelj pa je spretno poiskal tudi vesele trenutke, ki1 jiih tudi ni manjkalo'.
Domislice so knjiga 27 črtic, ki jih je pisatelj priobčil v frančiškanskem mesečniku Ave Marija Ih istoimenskem koledarju od 1930 do 1941. V njlih obuja spomine na svoja mlada leta v domovini, ko sl je še kot otrok želel popeč, segajo pa do druge svetovne vojne in nemškega izseljevanja Slovencev v Srbijo. Kaka polovica obravnava slovensko življenje v Ameriki. Jedro je navadno zanimiv človek al Idogodek, ob katerem naslika kos življenja. Pripovedovanje je pogosto šaljivo, ker ima 'avtor velik smisel za humor.
Podobne Bo črtice, ki jih priobčuje v Zbornikih Svob. Slovenije in jih zajemna ite domovine, ZDA in Avstralije. Najrajši opisuje vesele strani življenja in s tem dokazuje, da je spreten humorist.
Daljše delo 'iiz avstralskega življenja je Izidor Ob-robnik in njegova naloga. Povest begunca. (Ave Maria, jianuar 1968 - julij 1969). V njem opisuje Izidorja Obrobnlka Iz Apaške doline, ki j©' študiral, a je moral zapustiti šole in oditi z Nemci za dve leti na rusko bojišče. Vrnil se je duševno načet. Da bi ga župnik dVIgnil, mu je rekel, da mu je Bog namenil posebno nalogo. In da bi prolskall to nalogo, ije pobegnili v Avstrijo, od tod pa v Avstralijo'. Mati je pisatelju sporočila, kako je z Izidorjem, in ga prosila, naj poskrbi zanj. Res ga je našel in spremljal njegovo življenje v Avstraliji: delal je pridno, toda štirikrat so ga morali sprejeti v umobolnico, kjer so ga končno pozdravili, našel pa je tudi svojio nalogo: po sedmih letih bivanja v Avstraliji se je poročili z nezakonsko materjo in postal njenemu sinu pravil oče.
Pisatelj pripoveduje moderno, poslužuje se pisem in poseganja nazaj, tako da je povest sveža in zanimiva, lepo prikazuje fantovo zmedeno notranjost, ob njem pa tudi življenje Slovencev v Avstraliji.
P. Bernard Ambrožič je edini slovenski pisatelj, ki zajema snov iz treh domovin: Iz Slovenije, Amerike in Avstralije. Ni sicer poklicni pisatelj, da pa ima umetniško nadarjenost, ni mogoče dvomiti. To- je dokazal v številnih primerih, ki so napisani z resničnim umetniškim navdihom. Zavedati pa se moramio; da piše za izseljence, ki so v večini preprosti ljudje, zatO' se mora ozirati tudi na njihov okus.
(Kratek življenjepis s sliko glej v Zbornika Svob. Slovenije za leto 1964, str. 105.)
SLOVENSKI PISATELJI V TRSTU
O srečanju na temo »Zamejski pisatelj v zavesti slovenskega pisatelja«, ki ga je pripravila Slovenska prosvetna zveza iz Trsta, sta poročala že dovolj obširno drugi tisk in radio, zato se v tem zapi. su ne bomo spuščali v podrobnosti, ampak bi le na kratko zabeležili nekatera stališča in izjave, ki so jih za okroglo mizo izrazili nekateri kulturniki.
Zanimiv in polemičen je bil u-vodni ponesrečeni nastop Petra Božiča, ki je sicer priznal, da je slovenska kultura ena sama in da ne gre govoriti o zamejski in osrednje - slovenski literaturi. Vendarle pa je bil mnenja, da ima slovenska literatura v Trstu tako narodnoobrambno funkcijo, kot jo je imela v matični deželi pred letom 1918, ko je literatura morala reševati slovensko narodno in socialno zavest. Ideologija je za slovenskega pisatelja v zamejstvu nujna, za pisatelja doma pa je cokla. Gledana s tega vidika, se je Božiču zdela tudi polemika med Pahorjem in Kermaunerjem jalova in brezplodna.
Božiču je dovolj obširno odgovoril tržaški pisatelj Alojz Rebula, ki je zavrnil Božičevo stališče, kajti po njegovem se zamejska literatura ne bori samo za narodno o-hranitev, ampak obravnava občečloveške probleme. Tudi Rebula sam se čuti predvsem človek. Zanj je sprejetje slovenstva enostavno sprejetje usode, zato mu je slovenstvo dano dejstvo, nad katerim se ne žre. Zato ne more razumeti Kermaunerja, hi hoče opravičiti Karla Dežmana.
Po tem Rebulovem posegu se je Božič opravičil, češ da ni mislil tako, kot da je zamejska literatura po vrednosti pred letom 1918. Tudi
glede Pahorja je priznal, da je njegovo pisanje imelo precejšen vpliv na politično dogajanje v Sloveniji.
Oglasili so se nato Hieng, Jevni-kar, Lokar, kateremu se je zdelo, da igra kulturnik v zamejstvu še vedno preveliko (tudi politično) vlogo, in Šeligo. Še enkrat je vstal tudi Rebula in pokazal na navzočega Pavleta Zidarja, ki je s svojo Karantanijo dokazal, kako je lahko pisatelj iz osrednje Slovenije tudi zamejski. Rebula ne more razumeti, kako morejo biti slovenski izobraženci gluhi za. obstoj slovenske stvarnosti, zgodovine, zamejstva. To »civilno« neznanje se mu zdi kvečjemu znak provincialnosti in ne kozmopolitizma.
Potem ko so nekateri pisatelji gostje izjavili, da se čutijo nekako na zatožni klopi, sta Mariborčan France Filipič in Tržačanka Lelja Rehar skušah ublažiti mučen vtis in zadrego. Filipič je pojasnil, kako je on vedno doživljal slovenstvo kot celoto, zato mu je kot Mariborčanu Trst bližji, ker je doživljal podobno zgodovino. Rekarjeva pa je opomnila, da bi morali slovenski pisatelji tudi do tistega malega človeka, ki ga ni v dvorani, potem bi šele mogli spoznati probleme zamejskega človeka.
Vladimir Vremec je doda!1, kako žal tudi tržaški in goriški Slovenci slabo poznamo probleme beneških Slovencev. Tudi oni bi lahko nam očitali...
Pesnik Vinko Beličič pa je na koncu vprašal, kdaj bodo mogli Slovenci v domovini brati njegove knjige in kdaj bodo mogle lete svobodno krožiti v matični domovini.
Toda okrogla miza se je že iztekala, saj je moderator Edvin Švab, meneč, da je ura že pozna, ob 22.25 sklenil debato. Tik pred koncem je še dal besedo pisatelju Cirilu Kosmaču, ki je izjavil:
»Sem na strani Primorcev, ker sem sam Primorec. Ko sem pribežal leta 1931 v Ljubljano, sem trpel zaradi nerazumevanja do mojih problemov, neprijetno mi je bilo, ker me niso upoštevali. Narod doživljam kot enoten organizem. Če mi kdo reže prste na nogi, me bolita tudi glava in srce.«
Tako se je zaključila razprava za okroglo mizo, pri kateri se pravzaprav skoraj ni razpravljalo o zastavljeni temi, kot je pravilno pripomnil prof. Jevnikar. Vendar pa je debata sprožila probleme, na katere žal gostje iz Slovenije niso bili pripravljeni. Morda so za to krivi tudi organizatorji, ki niso poskrbeli vsaj za primem uvodni referat. ki bi točneje opredelil predmet razprave.
Žal je ob tem lepem obisku morda najbolj trpela prav organizacija, kot se je pokazalo že na popoldanskem nastopu za nižješolce. V prenatrpani mali dvorani KD so namreč umetniki brali iz svojih del v trušču in brez mikrofonov, tako da jih nekateri sploh niso slišali. Med branjem so na stojnicah na koncu dvorane nadaljevali s prodajo knjig, kar tudi ni pospeševalo zbranosti... Morda bi bilo dosti bolje, da bi posamezni pisatelji obiskali razne šo'e in se v miru pogovorili z otroki. Taka srečanja s posamezniki bi bila manj pom. pozna, a učinkovitejša.	m
TINE IN NANDO NA OPERACIJI
na hodnik. Duhoviti Nando ¡e izrabil priložnost in ¡e nenadoma pobral na okenski polici obrabljeno kredo ter spretno s kazalcem na tablici izbrisal »ta« na priirriku in povezal O-S z debelo črto tako, da se ¡o jasno čitalo O/Stanislavo.
Nando je z živahno kretnjo odprl roke in v istem hipu tudi potresel z desnim kolenom ter zaključil v tekočem tržaškem narečju: »Meno mal, che dopo tanto savemo come sta 'la fazenda. Due o due fa quatro, uno senza fia, uno fiama el resto per la maggioranza!«
Drugi dan v jutranjih urah je Nando dokončno izvedel, da ga bodo še tisti večer operirali na dvanajsterniku. Kmalu za tem je prišel Reverendo na običajni obhod. Postal je in prijazno pozdravil sredi sobane. Nando se je opogumil in stopil predenj ter mehko zaprosi1!: »Sior reverendo, la me confessi per la comunión anche mi, dei. Chissa, che 'non me fazi ben.«
GLEDALIŠČE
»Kaj bojo rekli ljudje?«
Že precej oalsa ’trajajo vaje za Smoletovo »Adtdgiolno« v našem gledališču. Kolt znalnlo, režira to 'delo prtZmani režiser Mile Korun iz Ljubljane. Veirljetmo bo »Antigona’« najboljša predstava v letošnji sezoni, zato naj se potolažijo tisti, ki 'praviiijO’, 'da je maše poklicno gledališče že vse predolgo odsotno 'in da nli nobenega glasu o nljem. Seveda bi bilo' potrebno, 'da bi delali dve skupini: eba bi imela predstave, druga pa bi pripravljala novo delo. Samo tako bi čutili stalno prisotnost gledališča. Je pa res, da je ansambel majhen in ga je težko deliti, tako mioraljo' pač biti na vršti pri vseh predstavah do malega vsi in isti 'igravci. Ko bo dozorela predstava »Antigone«, bo to, upamo, reis lep dogodek. Žali le, da vodstvo ni izrabilo tega za domače predstave mrtvega čalsa za gostovanja, salj bi morala biti 'te mesece gledališka sezona na višku. Gotovo boldo kasnejše prireditve mnogo slabše obiskane in ne bodo vzbujale več tolikega zanimanja. Bojimo se, da je MIO prav v tem gluhem Odmoru zamujenega mnogo'.
Zadnja premiera je bila Nušiče-va komedija »Kaj bojo' rekli ljudje?« Gledališče is® je odločilo žarijo potem, 'ko 'je dobilo v roke tekst Sergija Verča, ki pa je bil tehnično prezahteven za realizacijo. Tako 'tedaj slovenske novosti v gledališču ne bo. Zunidj rednega programa, je bilo v začetku 'sezone o-miemijeino dramsko besedilo Borisa Pahorja. Upamo da se bo posrečilo 'izvesti vsalj to delo.
Nušičeva komedija je lepo uspela. Marij Uršič, ki je 'komedijo režirali, 'je pokazali že kar precej 'domiselnosti. Reš da ni dal predstavi srbske tipičnosti — česar menda namenoma ni hotel — a komedija , je tekla v lahkotnem din prijetnem ritmu. Posebej sta ustvarila izvir- j; ni odrski podobi Jožko1 Lukeš iin | Rado Nakrst. Pa tudi drugi' igrav- * ci is'o svoje viloige lepo rešili.
IMekaj zamujenih datumov
Po nasvetu več naših sodelavcev smo 's Kulturnim 'koledarčkom
v zadnji številki zaključili pregled prireditev v lanskem letu. Ker pa nam vzame to naštevanje preveč prostora, je morda bolje, da v naprej tedniki' in dnevnik opravljajo to Informacijo'. Posebej še zato', ker v mesečni reviji ostaja talko naštevanje edino koristno tistemu, ki bo morda 'sestavljal nekoč sliko našega prosvetnega iin kulturnega življenja. Informacijsko gradivo O' tem bomo Skušali dati v kaki drugačni obliki.
Moramo pa omeniti vsaj nekaj prireditev, ki j!i!h pomotoma nismo v zadnjem pregledu omenili. V novem Marijinem domu so imeli 13. decembra predavanje g. Vinka Zaletela s Koroške. Pokazal je zanimive slike z Daljnega vzhoda, ki jlilh je predavatelj sam posnel. V soboto, 19. decembra je predaval na istem kraju dr. Matej Pošto-van. o terni »Satiidiikaitd, štrajki in socialne reforme«. 25. decembra pa so skavti iin skavtinje ter člana pevskega zbora old Novega sv. Antona pod vodstvom Janka Bana in v režiji Stane Kopitar - Ofioije u-prizoriliii spevoigro »Slovenski božič« po narodnem besedilu iin glasbi M'altiij'a Tomca. NaJj omenimo še predstavo komedije »Chairleyeva tetka«, ki so jo skavti v režiji Stane Kopitar - Ofioije' pripravili za pustno nedeljo 'iin je lepo uspela.
Zelo pomembni pevski prireditvi Združenih cerkvenih zborov sta bila v letošnjem božičnem čaisu koncerta v Beneški Sloveniji ¡iin v ljubljanski stollnici — poleg koncerta božičnih pesmi v cerkvi sv. Antona Novega. Naj pomembnost teh prireditev ponovno poudarimo.
Da ne bi prezrti kakih važnih in pomembnih prosvetnih prireditev, Vljudno vabimo naše prijatelje iin bravce, da nam o njih napišejo kratko poročilo.
Prireditve
ob Prešernovem
prazniku
V naših krožkih in društvih je bilo toliko proslav, da bi težko vse našteli. Ene so bile bolj posrečene in izvirne, druge manj. Povsod pa so 'prosvetni delavci pokazali svojO'dobro voljo. Zato naj nam prireditelji ne zamerijo, da ne bomo naštevali tokrat vseh prireditev.
UČBENIK
Prof. Egidij Košuta: Zgodovina filozofije, lil. del. Izdal in založil Vladni komisariat za deželo Furlanijo -Julijsko Benečijo, Trst 1970
Končno smla po 25. letih 'Slovenskega šolstva v Trstu dočakali celotno zgodovino filozofije. Zanjo, kakor za vse ostale učbenike, ki jih uporabljajo naši učerndi in dijaki, se moralmO' zahvaliti veliki, rekel bi celo, izredni požrtvovalnosti naših šolnikov. V tem primeru gre zasluga prof. Košuti, ki je obenem avtor 'drugega dela zgodovine filozofije (avtorja prve knjige 'sta Braijša - Tomažič) kakor tudi učbenikov splošne zgodovine.
Pisati o moderni filozofiji je izredno težko, ne salmo zaradi izredne 'pestrosti modernih smeri, ampak tudi zaradi 'težave v razlagi 'iin 'interpretacij! modernih filozofov. Zalto ni prav nič čudno, da se osebno ne strinjam z razporeditvijo' snovi ali smeri. Tako- se mii zdi o'dveč, da je avtor učbenika polagali 'toliko važnosti na Kohvencio-naliizem iin Kontimgemlifeem ter na njihove filozofe', medtem ko pa je ostale filozofe, ki so imeli veliko važnost in vpliv na bodoče' rodove, kakor tudi na ostale družbene znanosti, le »omenil«. V mislih imam na pr. Heideggerja in Husserla.
Bralec ima vtiis, kakor da bi avtor boltel le registrirati filozofske smeri, in bi se bal vnesti kaj svojega. Molje mnenje pa je, da tudi avtor učbenika 'lahko »vnese« kaj svojega; Ito' pa ise me odraža samo v izbir! 'sinovi ali v izvlečkih filozofskih del, ta osebni plolseb lahko sega dalj, v snov samo, v interpretacijo. S tem postane učbenik bolj živ, bolj privlačen, bolj oseben, bolj otipljiv, bolj življenjski. Sploh mislim, da nalšil avtorji (v mislih imam tudi ostale učbenike, ki jih uporabljamo na naših šolah) vse premalo upoštevajo prinfcip življenjske bližine. To pa se še prej opazi v zgodovini filozofije', kjer je vse preveč ¡abstraktnosti, vse premalo' privlačnosti, tako 'da le s težavo privlačuje mladega človeka. Zgodi ise, da naš dijak lahko napravi tak logičen zaključek: filozofijo se je pač treba učiti, ker je vklju-
cena v predmetnik. Iai vendar 'jie zgodovina filozofije vse nekaj drugega: je zgodovina čtoveSke misli, problemov, kli tarejo človeka od pradavnine do danes in, kar je še važnejše, najbrž 'tudi v bodočnosti.
In prav dimenzijo bodočnosti, ki naj bi bila tudi vključena v učbenik, pogrešamo. Podnaslov dela »Od idealizma do dan-eis«, bi zahteval nekaj več podatkov ali analize današnjih filozofskih smeri v svetu. Prav na koncu knjige sicer zvemo za nekaj 'imen, ki pa oisltanejjb samo imena, kar pa je toliko bolj žalostno, če pomislimo, da bo to slovenska imena.
Najbolj pa pogrešam v tem učbeniku neko ddiprltost za vprašanja, ki naj bi služila dijakom za sintezo pri utrjevanju aM ponavljanju snovi., kakJolr tudi1 za diskusijo o posameznih filozofskih smereh. Konkretno mMim na »Vprašanja in problemi«, ki jih dobimo navadno v razflilonlih učbenikih. Če nočemo 'dijaku prikazati 'snovi kot »zaprte«, že povsem obdelane,, dognane smo vendar prisiljeni, da postavljamo »vprašanju in probleme«, ki nustajiajo ob snovi ali v 'konkretnem primeru, v filozofskem sistemu. Kako naj pa razvijamo di-Skurzlvno mišljenje pri bodočem intelektualcu, kako naj zadostimo njegovemu Iskanju rešitev, resnice, ■njegovemu oblikovanju svetovnega ali življenjskega nazora? Seveda tu trčimo na vlogo predmeta zgodovine fdlozofdljte v šoli. Mislim pa, da je o tem pisec učbenika filozofije brez dvoma razmišljal In imel pred očrni, ko je sestavljal svoje delo!
Ti in pbdobni pomisleki so se mli vzbujali, ko sem prebiral tako dolgo pričakovani II. del Zgodovine filozofije, pri katerem sta sodelovala tudi prof. J. Kos (zgornji pomisleki veljajO' tudi za njegov prispevek dlz slovenske filozofije) in dr. A. Kacin kolt zelo ck> ber prevajalec večine filozofskih beril, ki nam osvetljujejo ital približujejo abstraktne filozofe.
Kljub zgornjim pomislekom čestitam prof. Košuti za njegovo izredno- težko, lin požrtvovalno delo, ki bo brez dvoma v veliko pomoč našim dijakom.
Danilo Sedmak
pa bo napis s transparenta, ki je letos zaključeval sprevod: GREMO V POKO! S BRIDKEM SRCEM. Zadnji alegorični voz pa bo prikazoval velikega SLOVENCA NA BEKI.
SPZ ORGANIZIRA SREČANJE PISATELJEV 1972
Slovenska prosvetna zveza misli prihodnje leto spet povabiti v Trst skupino slovenskih pesnikov in pisateljev. Ker letošnja OKROGLA MIZA v Kulturnem domu ni najbolje u-spela, namerava prirediti namesto nje OGLATO. Zdaj baje v ožjem odboru teče diskusija o številu voglov: eni so menda za štirioglato, drugi pa za peterokrako mizo. Po letošnji temi »zamejstvo v zavesti slovenskega pisatelja« je prihodnje leto na vidiku tema »Pisatelj v pesti slovenskega zamejstva«. Povabljeni pisatelji obeh območij bodo zastopani z naslednjimi deli:
»Majhne so te stvari« (M. Kranjec), »Strah in pogum« (E. Kocbek), »Kranjski komedijanti« (B. Kreft).
Za Tržaško:
»Vigilija vernih duš« (V. Beličič), »Votel je Kras« (A. Rebula), »Prešeren se drži na smeh« (B. Pahor).
NOV TIP POGREBA NA PROSEKU
Proseška godba ima navado pri pogrebih pospremiti pokojnika do cerkvenega praga, čas maše pa prebije v Društveni gostilni. Tam vrli godbeniki spet sežejo po svojih inštrumentih, ko priteče nekdo iz cerkve povedat, da je maša pri kraju, nakar se spet postrojijo pred cerkvena vrata. Da bi se v koncilskem duhu približal ljudstvu, je baje prose-ški župnik Šibenik vložil v Rimu prošnjo, da bi v bodoče mrtveca lahko odložili pred gostilno, nakar bi tudi maševal pod milim nebom.
PREŠEREN NA OPČINAH 1972
Po prodornem uspehu lepljenke, ki jo je ŽIVA GRUDEN pripravila za letošnjo Prešernovo proslavo na Opčinah (Prešeren - Vietnam - Bur-gos), je na vidiku za prihodnje leto še izvirnejša poustvaritev Prešerna. To bo moderna prepesnitev Zdravljice, ki naj še bolj poudari pesnikovo aktualnost. Predzadnja kitica naj bi se na primer glasila: »Žive naj vsi narodi - ki hrepene dočakat dan -da, kjer Napredek hodi - Nixon iz sveta bo pregnan - da rojak - prost bo vsak - ne vrag, Kitajec bo mejak.«
TELEGRAM
Po kritiki, ki jo je U. V. izrekel Živi Gruden na račun njene lepljenke o Prešernu, je baje dobil iz onostranstva telegram. Sam Prešeren naj bi se bil postavil na stran lepljenka-rice. Takole naj bi bil telegrafiral: U-u V-u: »Pusti peti mojo slavčko -kakor sem ji grlo ustvaril.«
NOBELOVA NAGRADA
Slovenski prevod romana A. Sol-ženicina Prvi krog ima baje toliko slovničnih napak, da je švedska akademija sklenila podeliti posebno Nobelovo nagrado prevajalcu.
KONCERT
Na koncertu Tržaškega noneta v Manjinem domu v Rojanu je bila udeležba nad vsa pričakovanja dobra. Kljub pustnim prireditvam in sprevodom, 'ki so se vršili po vsem Tržaškem, je poseben dopisnik Čuka iz Rojana naštel v dvorani preko 70 ljudi in Dragota Štoko.
_____tržaški zvon =________
kupili, ste lahko danes veseli. Pridite pogledat, pridite to ali ono nedeljo, zadnjo v mesecu, ko se bomo zbirali Slovenci v njej pri nedeljski maši. Do takrat pa vsem lep pozdrav!
L P.
IZ MAČKOVELJ
Danijel Novah je nam poslal prav tako mnogo nasvetov, kako bi mogli revijo izboljšati in kakšna bi morala biti, da bi preprostim ljudem v naših vaseh in pa, mladini ugajala in da bi rada segala po njej. Nekatere nasvete smo skušali upoštevati (intervjuje tako v prvi letošnji številki kot tudi v tej, gospodinjski kotiček in podobno). Skušali bomo uresničiti tudi drugo. Žal, imamo samo dvajset strani na razpolago. In v tem trenutku s strahom gledamo v bodočnost, ker po zadnjih stavkah tiskarskih delavcev napovedujejo podražitev tiskarskih stroškov. Mi pa že zdaj ne delamo drugega kot le za tiskarno in še imamo izgubo. Lahko je seveda italijanskim revijam, ki jih vzdržuje velika reklama in velika naklada, za tak krog bravcev kot je naš, pa seveda nastanejo velike težave. Pričakujemo, da bi lahko revijo prodajali vsaj tudi v Sloveniji v Kopru, Ljubljani in drugod, potem bi vsaj lahko naklado zvišali in bi si nekoliko pomagali.
Na vse te težave pa seveda mislite tudi vi, g. Danijel, in nam zato pravilno svetujete, kaj naj naredimo, da bo revija prodrla globlje. Lepa hvala za nasvete in Vas ponovno prosimo, da nam pri tem delu pomagate.
IZ NEPOSREDNE BLIŽINE
Ne pišemo o težavah v tiskarni in o našem delu zato, da bi se komu smilili, ampak samo zato, da bi tisti, ki ste preveč ob strani, spoznali dejansko stanje in nam pomagali. Treba pa je povedati tudi tistim, ki ne morejo verjeti, da, kdo dela zastonj in pričakuje eveniuel-ni honorar za prispevek. Bolje povedati naprej, da tega pri nas ni. In da nihče ne živi od Mladike, ne od njene časti ne od njenih honorarjev.
S»	imi§j€p
V zaporu med obsojenci ma dosmrtno ječo:
»Si ti oženjem?«
»KaJj še. Preveč čemim ¡svobodo.«
☆
Končno 's© je le odločil in vprašal:
»Minka, bi hotela postati moja želnia in malti mlojlilh otrok?«
»Bi,« je rekla ona, »koliko jih pa ilmiaJš?«
★
»Očka, iveš da ti avto no bo več drsel po letu. Sem pribil stopetdeseto žebljev v gume,«
it
Šolska ¡naloga z naslovom Medsebojna pomoč.
Mihec 'je napisal: Pri nas nekaj časa hranimo prašiča, potem pa prašič hrani nas. To je zgled medsebojne pomoči
☆
Jelica posluša sosedo, ki pripoveduj e 'nljenii mami, da 'imajo v vasi, kjer je ona doima, pri neki hiši štiMlilnidvaljlset otrok ‘in da so vši živi in zdravi
Jelka vpraša mamo: »Pa iso vsi enako stari?«
»Ne, kje pa!« pravi mama.
»Škoda. Bilo bi jih ravno za en razred.«
»Imate, prosim, eno vžigalico?« »Ne, oseminštirideset jih imam.«
☆
»Milica, hočeš jajček na oko?« »Ne, na krožnik.«
☆
»O Igor, sli na počitnicah?« »Ja.«
»Je prišla mama s tabo?«
»Ne, je 'oisltalla doma.«
»Kaj pa dela?«
»Ne vem, ker sem tu, ona pa tam.«
it
»Veš, koliko je ura?«
»Vem.«
»Hvala lepa.«
»Ni zakaj!«
it
Dve starejši dami sta se v kinu med predstavo spustili v precej živahen polgoVor. Molskega, ki je sedel za njima, 'je to motilo in je rekel:
»Oprostita, skoraj ¡nič ne slišim.« Pa se je brž ena oglasila:
»Saj tudi ne> želiva, da bi' slišali, To sO' najine privatne zadeve.«
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
a. r. a.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000	VPLAČANIH LIR 300.000.000
TRST- ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TEKOČI RAČUNI - HRANILNE VLOGE KROŽNI ČEKI - VARNOSTNE SKRINJICE NEPREKINJENA BLAGAJNA
MENJALNICA TUJE VALUTE
@ 38-101 - 38-045	Brzojavni naslov: BANKRED
Za Vsak problem ogrevanja se obrnite na podjetje
La
COF BUSTIBILE
(LOVREČIČ ALBIN)
DOMIO 38 - Industrijska cona - TEL. 820-331
Zastopstvo ameriške petrolejske družbe AMOCO za Trst
IMAFTA* G AS O LIO * KEROZEN PREMOG • DRVA itd.
Postrežba hitra v velikih in malih količinah, cene ugodne, olajšave.
Ko se odločite za nakup, telefonirajte nam,
pozanimajte se pri nas!
TVRDKA	'jôe^iâè	Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema zi kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla, ste-
UBTANOVLJENA	LETA 1186	kla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hla-
TRST		dilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kri-
TRG S. GIOVANNI, 1		stala. Lestenci ter vse vrste električ-
TEL. 35-019		nih luči, klasične in moderne oblike.
RIM- Slovenski
„Motel (Bled”
Lastnik Vinko LEVSTIK
ITALIJA
ROMA - Via S Croce in Gerusalemme 40 - Tel. 777-102, 7564783 Blizu železniške postaje - Direktna zveza z avtobusom št. 3 Domača kuhinja - Vse sobe s prhami.
MLADIKO lahko kupite
V	TRSTU:
•	v knjigami Fortunato
•	v Tržaški knjigami
•	v prodajalni časopisov na končni postaji openskega tramvaja
•	pri Parovelu v galeriji Tergesteo
NA OPČINAH:
•	v prodajalni časopisov na končni postaji openskega tramvaja
V	DOLINI:
•	pri šolskih sestrah
V	GORICI:
•	v Katoliški knjigami
Ta številka je bila zaključena 22. februarja.
CENA S O O.- LIR