Slovenska knjižnica.
I   Zbirka romanoy, povestij, dram itd., izvirnih slovenskih,   in iz   'nizih literatur na slovenski jezi., preloženih.
Izdaje
J.   Jurčič. »amp«-
Trot ji zvc/.ck:
TUGOMER
Tragodija v 5. dejanjih.   Spisal Josip Jurčič.
V Ljubljani,
Tiskala „Narodna tiskarna". — Založil J. Jurčič.
1876.
Slovenska knjižnica.
Zbirka romanov, povestij,  dram i. t. d.,  izvirnih
slovenskih,   in  iz   drugih literatur na slovenski
jezik preloženih.
Izilaje
J.   Jup^ič,
Tretji zvezek:
T"cro-o^r"RTB-
Tragedija v 5 dejanjih. Spisal J. Jurčič.
Y LJUBLJANI
Natisnila „Narodna tiakamu". — Založil J.. Jurčič. 1876 *

Tugomer.
Tragred-ija -v  S ca.ejan.5il1..
Spisal
}J. Jurčič.
¦:¦*>:
O s obe:
včlmoži in vojevodi Slovenov.
Tiigomer.
Zorislava, njegova žena. '
(irozdana, njegova svekrva.
Stara Vrza, njegova babica.
Rastko, njegov sinek.
Bojan, njegov prijatelj.
Mestislav,
Batog,
Volkan,
Lastiin,
Hotebor.
Kajaznik,
Istekloseni.
Isteklosmovič.
Spitignev,
Zovolj, kršeansk misijonar mej Sloveni.
(iripo, nemSk naseljenec mej Sloveni.
(ieron, frankovsko-nemški knez polabske krajine.
Hildebert, biskup iz Moguncije.
Radulf, Geronov doglavnik.
Dva starca,  Branibörci,  včlmoži, narod, vojaki.
Dejanje se vrši v slovenskem mestu Braniboru, pred mestom in  v  Geronovem ostrogu;  za bojev polabskih
Slovenov s frankovskimi Nemci, leta 940 po Kristu.
Prvo dejanje.
Prvi prizor.
Ulice v mestu Braniboru. PVä   StStrCä,   polne mehove na ramah noseča preko odra.
Prvi starec. Da z Nemci bode, misliš, boj gotov 'i
Drugi starec. Takisto govore. Podobno je. — Uže jesen so bila znamenja, Ki so kazala nekaj taccga. >                                        Prvi starec.
Žerjavi zgodaj so na jug leteli.
Drugi starec. Da, in vse črno gävranov je bilo.
Prvi starec. Bog Svärog bil je trikrat razobesil Krvavi plašč na nebesu po noči.
Ü
Drugi starec. A da, vse to nam znači rat in boj. Prav kakor sivi volk se tiho z gore Priplazi v selški dvor mej krotko čredo, In kolje tam po zverskej volčjej čudi, Tako udarja ljuti nemški sosed V slovensko zemljo.
Prvi starec.
Da, Periin pomozi! Nekdaj naš rod nij znal sosedov takih Zli Bes naj vanje pade in Morana! Ka ne dade miru! Kaj meniš ti? Zakaj so taki? Kaj si slišal ti?
Drugi starec. Kaj vprašaš 'i Dete vsako odgovarja: Oni hote Slovena ukrotiti Da bil bi jim pokoren, služen človek, Brez pravde in svobode. D an j hote! Slovenec naj bi Franku lov lovil, In njemu streljal tura, kuno, bobra; Dajal dcsetek vsega, kar pridela Slovensko ralo z Dažbožjo obrambo.
Prvi starec. I jaz sem čul takisto. Nego čudno! Uže so čestokrat z razbito glavo
7
Od nas se vračali, a nijso trudni, Ne prestano. Ljubo jim klanje je Ter vesele krvi se in požarov.
Dragi starec. Vrnili so se, — govoriš. Takö je! A vprašaj ti proročne ptice, brate, Da-li se vrnejo od slej tako še Pobiti iz slovenske domovine?
Prvi starec. Kako li ne? Še mnogo ostrih mečev In teških kijev imamo v deželi.
Drugi starec. Nu, meč in kij bi bil i ščit i kopje, Orožja vsega več od nekedaj, A silnih mož nij, kakoršni so bili. — Kakova je mladina? vprašam te.
ßujän (pride, a ostane zadaj).
Prvi starec. Da, to je istina, mladina naša Nij taka, kakor je nekdanja bila, Junaštva starega zdaj nij mej njo.
Drugi starec. A niti nij uže moči nekdanje, Voditeljev ne, kakor bil je Cedrag,
8
Ki je kaljeno strelo z loka pihnil V deveto zemljo, Nemcu velikanu Kar z malim mahom zdrobil rušo glavo. Glej, takih vojevod zdaj nemarno.
Prvi starec. Znaš, kdo je bil mej mlajšimi še tak, Ves ostroumen, bister vojarini'
Drngi starec. Nijeden ne, veruj mi.
Prvi starec.
Tugomer!
Drugi starec. Hoj Tugomer! Hvalili so ga vsi, Tajiti se ne da. A kde je zdaj ? Ujetega imajo ljuti Nemci, Eobuje, ako je ostal še živ, Veljaven bil je svet njegov in moder A nij ga vže mej nami ter ga nij.
Prvi starec. Morana, o Morana!
Drugi starec. In Perün pomözi!
9
Drugi prizor.
Prejšnja.   Bojan.
Bojan.
Hoj starca, kaj se jadita s tožbami, Katerih treba nij. Če sta slaba In otrpnila vidva v starosti, Nij ostarelo z vama vred i drugo. — Domov! In navdušujta rajša detco S pripovedjo o slavnih naših dedih Za boj in rat.  — Jadikovaje tu, Samo sedanj esti slabost kažoč, Kakor jo vidi vajino oko, Od starosti užč oslabljeno, Ne bodeta koristila očini. Prvi starec. Kaj deje?
Drugi starec. Pojdi! On je prav govoril. Ne pristoji, da jadikujeva In toživa. Resnično je tako.
Bojan. Čuj, starec, Tugomerovo ime Imela prej sta v mislih. Pri nas je! Ušel je Nemcem iz ujetništva
10
In te dni vrnil se. Ne vesta li?
Od kod sta, ka je vama to neznano?
Prvi starec.
Ušel?
Drugi starec. Da li je možno ?
Prvi starec.
Tugomer ? Bojan. Gotovo je, če jaz pripovedujem.
Drugi starec. Perunu hvala, to je dobra vest. Denes sva stoprav sem prišla z gore, Ničesa nijso nam povedali, Neznana še novica je v gorah.
Bojan. Zato povsod jo vidva razglasita.
(Starca otitleta.)
Tretji prizor.
Lastun, Batog, Kajaznik in Bojan.
Lastiin.
Evo Bojana, ve gotovo on
11
Na tanko nam povedati to stvar. Kako je Tugomeru, je-li res?
Bojan. Da! Nemci nemajo ga vže, tu je, Ušel jim je.
Kajaznik. Ob pravem času res, Ker bojevnika vsacega nam treba. Če se obistini od meje vest, Da nas napasti se pripravljajo.
Lastirh. Kako li vendar se je to vršilo? Ušel! In Nemcem! Nikdo nij še slišal Kaj tacega. Gorje mu bilo je, Kdor v boji jim do zdaj je pal v pesti. Ujetnik bil je suženj. Daleč v južno Pokrajino so take pošiljali Robotat sebi, da nijso nikdar Slovenske zemlje ni Perüna videli Do bele smrti, ki jih je rešila.
Bojan. Tem večje to junaštvo, mislim jaz, Če je dovršil Tugomer, kar nij Nobeden našib mogel še pred njim.
12
Lastiiu. Ne le pred njim, še zdaj. Ne pozabite, Da ono leto, ko je Tugomer Na meji bil prijet in odveden, Nij bil on sam, negö junaških mož Najmänje še dvanajsterica dobra, Ki so predaleč šli na razglede, In so od Nemcev bili zgrabljeni.   — No, ali je kateri jim ušel ? Sam Tugomer, nijeden drugi ne ! Kako li to je on stvoriti mogel?
Bojan. Z zvijačo nekako, z modrostjo svojo, Prevaral je sovražnike najprvo, Da nijso strogo vže pazili nanj, Potem poguma je imel in sreče, Uskočil, zbežal in utekel je.
Kajaznik. In kaj pripoveduje? Ali res, Da se močno pripravljajo na vojno, Rekše na nas? Kaj deje Tugomer?
Bojan. Dakako se pripravljajo na nas, In bode trebalo, da tudi mi
13
Sloveni brže bolje vkrenemo, Kako je misliti o našej brambi.
Batog. Kaj treba še ukrepanja o tem? Orožje vsak nabrusi, meč in ščit, Oščep in težek mlat pripravi si, Na noge ti in tvoja zadruga: To je najboljši vkrep, in hitro gotov.
Lastiin.
Ej, dobro, ali mej možmi je vselej Dogovor in posvet potreben bil, Da jedne misli se je narod držal, Kadar je šel za domovino v boj.  — In ker je Tugomer sam moder mož, Iz rodovine hrabrih vöjevod, Junaških, vselej srečnih bojcvalcev, Vojarjev naših, bodimo veseli, Da nam ga strašni je Periin poslal Sedaj, kadar nam sili meč v roke, Da Nemcev bi se obranili moški, Svobodo domovini otmemo, Ali poginemo. — Sirote smo, Ker smrt in hude borbe zadnjih let
14
Junakov nam so mnogo pograbile, Posebno prvih mož.
Kajaznik. Tako je res. Bojan. Komu bi ratno vodstvo izročili, Da Tugomera nemarno? Kajaznik.
Komu, da! Batog. Na Tugomera jaz ne mislim reči Nijedne stvari. Ali mislim vendar, Da take nuje nij mej nami še, Da bi brez njega nikogar ne bilo.
Bojan. Hoj, imenuj nam, koliko li znaš Slovenskih Tugomerov. Štej, prijatelj!
Batog. Da imenujem samo jednega.
Kajaznik. A kdo je ?
Batog. Mestislav!
15
Lastii ii.
Cesti je vreden.
Batog. Podoben Tugomeru v dobrem vsem, Samo izkušenejši je od njega.
Bojan. Da, v svojeglavnosti!
Batog.
I v hrabosti!
Bojan. Oba uže sem videl, Tugomera, Mestfslava, stoječa v bojnej vrsti, A kak razloček!
Batog. Da, razloček tak, Da nij Mestfslav bil nikdar ujet, I ne bi se nikdar ujeti dal, A prej posekati.
Bojan. Jezika pazi! Poln ran, na tleh, krvav je bil ujet, Ne v begu Tugomer, ne žabi tega!
Batog. Ti videl nijsi tega niti jaz.
IG
Bojan.
Kako'/ Sumniš li?
Lastili).
Mir mej vama bodi! Čermi razburjata junaka se, Kaj res ne moreta Slovena dva Brez mejusöbnega prepira biti, ue drug ne prikimuje druzemu? Ti svobodno Mestislava spoštuješ, Jaz Tugomera bolj, oba sta naša, Slovena vrla, kaj je treba tu Razpora njiju radi? —  Govori dalje, Bojan, kaj Tugomer o Nemcih sodi.
Bojan. On kaže, da so silni, silnejši, Negö je nam ugodno.  Vendar misli, Da srečno se jih hčemo obraniti, Z modrostjo in premislekom še prej Negö če bez premisleka udarimo; Ker Nemci se zelo boje Slovenov, In le za to navaljajo na nas. — Tako je Tugomeru izpovedal Knez Geron sam, zaščitnik nemške meje, Ki je od kralja svojega poslan
17
V polabsko pokrajino vojevät S slovenskimi rodovi.
Batog.
Bes veruj! Lastiin. Kako li ne?
Batog. Boje se Nemci nas? Če veper se boji podlasice, Ki nič ne more nahuditi mu, Onda je res kar deje. — Zemljo našo, Svobodo nam bote uničiti Pri nas, da gospodarji bi nam bili.
Bojan.
Gotovo Tugomeru stvar je znana Mej Nemci bolje, nego tebi, meni, Ker sam dve leti je mej njimi bil.
Lastün.
Poslušati ga treba je, gotovo.
Bojan.
Hoj, evo, vže k nam ide baš on sam.
Batog. In Mestislav je ž njim?
2
18
Lastün.
In Gripo tudi.
Batog. Tist Nemec Gripo? Kaj se sili ta Mej našo družbo!
Lastun.
Nemšk naseljenec, To je; a poslovenjen je užc, On z nami vred je bojeval se z Nemci, Pošten možak, in naš.
Batog.
Imejte ga!
Bojan. Ni moj prijatelj se ne more zvati, A on je Tugomeru beg pospešil. Brez Gripa Tugomera ne bi bilo Pri nas sedaj, ko nam ga najbolj treba.
Četrti prizor.
Tugomer.  Mestislav.  Gripo.  Prejšnji.
Mestislav. Kakor sem rekel, Nemcu ne verjamem. Jaz ne! Če nam obeta denes kaj,
Ki
Uže pojütranjem taköj Slovenu Požre besedo. Pomni, kar sem rekel. Povzdajajmo se mi na svojo moč, V ničesa druzega ne upajmo.
Tugomer. A, not Bojana  tu s tovariši Premilimi. Lastun in Batog! Zdravi!
Lastim. Mi tebe smo dolžni pozdraviti; Perün ti je pomogel, slava ti!
Kajaznik. In mene vžc ne znaš?
Tugomer.
O, Kajaznik, Premenil si se nekaj v kratkem času
Kajaznik. Postaral, treba reči. Ti si čil, Ne zna se tebi nič ujetstvo nemško.
Lastun. Gotovo slabo se ti je godilo?
Tugomer. Nij bilo tako zlo, kakor se zdi. Doma so Nemci drugi, nego v boji, Prebivati se da za nujo ž njimi.
20
V zaporu so me stražili pazljivo, Stopinjo vsako, ki sem jo prestopil, A v druzem nijso bili kruti z manoj, Ponižujočih del mi ne dajali, Postregli z jelom in pijačo dobro, Govorili z menoj o raznej stväri; Le svobode in mile domovine Z rodbino svojo nijsem tam imel.
Gripo. Gotovo je takö.
BatOg  (na stran).
Uskok, ti molči!
Mestislav. In čujte čuda, vrli velmožje! Iz vsega tega sodi Tugomer, Da dobro bi sedaj učinili, Če nekako se Nemcem pokorimo, In vsemu boju se umikamo.
Tugomer. Ne! Tega nijsem trdil. Prav umej I Jaz samo svetujem pazljivosti, Premisleka, modrosti več. Kaj moč, Ki imamo jo v mislih, v roci ne! Na turov lov ne hodiš golorok,
2 i
Nego si oster strel pripraviš prej, In zanko staviš zajcu brzih nog. Tako i mi sedaj učinimo. Možje, če bodete me poslušali, Izognemo se vojne, pridobivši Moči do sita, da osnujemo Bodočo svobodo narodu.
Kajaznik.
Čujmo! Koristno bilo res bi nam takisto.
Lastiin. Jaz sem gotovo prvi s toboj. — Kri, Boj, strah in besi vsi, — to nij veselje! Samo če svobodo ohranimo, Potem je meni mir najljubša stvar.
Kajaznik. Tako je; z lepim se pomirimo, <3e je še moči.
Tugomer. Nij takö težko. A tu ne moremo določiti, Kako je treba, da takoj začnemo. Kesniti se ne smemo; čas beži, In Nemci nas ne smejo prehiteti.
Takoj te dni da nam se snide zbor Ter da se tamkaj tanje vse ukrene.
Mestislav. Večino naših moreš pridobiti, Sloveni so meliki ljudje, to znam, Kot lipov les: boga in besa režeš Od tega lesa. A ne štej ti mene Mej tiste, ki bi rad jih pregovoril.  — Dokler se Mestislavu jezik giblje, Odsvetovati hče rojakom svojim, Na drug način dogovore voditi S sovražnikom rodti, nego s krvjo, Močjo, in krepko moževsko desnico.
Tugomer.
I veper obstreljen, kadar se vrže
V  oboroženo množno lovsko četo, Divja tako, kot ti; pogum ima,
A dirja v svojo smrt. Tako bi mi, Če nepripravljeni se sprimemo S protivnikom, ki je dve leti mislil, Samo o tem, kako bi nas nadvladal. A kaj ste vi Sloveni storili
V  tem času? Ali ste se pripravljali?
O mnogo ne nad nič. Vsak za-se hodi
23
Za plugom, pazi ul, skrbi za sebe, Za ženo peče se in detco čuva; A meč, ki ima braniti domovje, Pozabi v eiji pogubljivej, dokler Sovražnika uže pred pragom nij. Mi potrebujemo odloga, časa, Da se utrdimo na končni boj, Ki nam bi svobodo po vsem prinesel; Za to je treba zvitosti, modrosti. A ne detinskega prenagljenja. — Kdor se za ta namen uda na videz, Ta se v resnici nij udal, ta je Podoben njemu, ki za dom umcrje, Na krvnem pobojišči, zmagonosen.
Mestislav. Jaz ljubim in sovražim — vse na ravnost. Res možno, da kako me preučiš; A stoprav potlej, kadar se preverim, Sedaj ne vidim možnosti nobene Miru z ljudmi, kakor so naši Xemci.
Tugoiner. I jaz dosežem to, Perün me čuje! Samo sedaj miruj, ostavi meni Snovanje, in jedinosti ne moti.
24
Uveriti se bodeš mogel skoraj, Ka je j edino pravi pot bil moj. Potem se tvoj začne. S toboj potem Potegnemo mi vsi, jaz bodem prvi Za meč, kadar nastopi meču čas.
Kajaznik. Takisto je, le mir in bojev ne.
Mestislav. Zatö vi delajte po svojej misli. A mene siliti ne morete, Da bi pomagal proti svojej vesti. Jaz s tujci samo jeden znam dogovor, Na imer otcev naših bojni govor. Ko bode tega zopet trebalo — In meni se dozdeva brzo, brzo — Tačas vi zveste, kde je Mestislav.
Batog. In Batoga najdö pri tebi vselej.
Mestislav. Prijatelj vedno mi je Batog bil.
Lästun. A govorite! Meni nij vse jasno. Na tanko treba, da razgrebemo.
as
Tngomer.
Obširno tu ne moremo dognati Stvari, katero je premisliti Dolžnost in volja moja, kakor vaša. Jaz sem uže začel pripravljati Dogovor. Predno sklieemo svoj shod, Veljakov glavnih naših zadrug vseh, Nam bode znano Geronovo, mnenje. Sedaj, prijatelji, na dvorec Vas vabim vse, tam lažji je razgovor.
Bojan. Kes, ljudstva se je tu uže nabralo, Ki rado čuje več, negö je treba.
Tngomer. Ti z nami Mestislav?
Mpstislav.
Ne; vračam se. Kripo. Zakaj ne?  Morda te preverimo.
Mestislav. če Tugomeru to nij možno bilo, Ne znam, kako bi Gripo me uveril?
Batog. Kojakom svojim, Nemcem naj gre Gripo Preverjenje dopovedavat tako:
26
Da potlej prcstanö krivični biti. Čemu svoj dober svet Slovenom siliš?
Tngomer. Stoj! Vsak Sloven mej nami bodi pošten Za našo stvar, kakor je Gripo ta, Potem oteti smo. Povej Batogu, Prijatelj Mestislav, to.
Mesti slav (isatogu). Idiva!
(Odidejo: .Mestislav in Batog na levo, a drugi na desno stran.)
Peti prizor.
Množica Braniborcev. Totem menih Zovolj.
Prvi Braniborec. Ali si videl kneza Tugomera?
Drugi Braniborec.
Kaj li so tu govorili mej söboj'?
Tretji Braniborec.
Veliko past nastavljajo zdaj Nemcem, Ki kakor miši ujemö  se vanjo, Kadar v deželo zopet navale.
27
Drugi Brani borec.
Izpazil jih je zviti Tugomer,
Ko dolgo je pri njih sedel zaplenjen.
Takisto nekako je bil njih gole.
Prvi Branibmvc. Evo, nij to li bogovražji Zovolj?
Tretji liraniborec. Da! Cujmo, kaj  pove o svojem bogu.
ZoVOlj  (zu-so).
Naroda tu je zbranega obilo. Odšli voditelji, ki ugibljd Najbrž o vojni! O ti tvrdokorno, Ti zaslepljeno ljudstvo, ki se mučiš, Prelivaš kri, umiraš, — a zakaj? Za duše svoje izveličanje? O ne! Za jezik svoj, slovenski jezik! O kaj vam bode rod in domovina, Slovenska svoboda, in drugo nič, Za kar vi vpijete, če svoje duše Ne otmete v naročaj svete cerkve! Tu so ljudje. — Prst božji je o meni Nevrednem slugi Kristusove cerkve Vsesvete, da glasim besedo božjo, Ncbesom otmem morda jedno dušo. —
28
Razsvetli, o gospod, moj slabi um, Moj jezik ti, presveti Bonifacij, In sveti Kilijan in sveti Gal!
(Spleza na višek iu jame itropovedati.)
Poslušaj, narod, hlapca božjega, Ki govori veliko ti izvestje O bogu jednem in jedino pravem, Ki je ustvaril zemljo in nebo In zvezde, luno, solnce in človeka! Le on, jedrni bog je svetu luč, Resnica in življenje; on vlada vsemu, Od vzhoda do zahoda vsem narodom, Po smrti bode sodil vsem ljudem. Neverce pogubi v temoto večno, Vanj verujoče poveliča v raj, Kder vlada sama radost in veselje. Jedinec božji po imenu Krist Od boga je prišel na svet oznanjat Ljubezni in miru in bratoljubja, Kdor v njega veruje, po smrti bode Zveličan v svetem raji večno živel. A kdor ostane pri bogovih starih, Pri vaših besih, ki so le od lesa Izrezani, a nemajo življenja,
29
Ta je na večne čase pogubljen! Po smrti pride tja, kder je tema. Tema brezkončna, večni stok in jok. Bogovi vaši, Stribog in Perün, Vaš Dažbog, ter boginje Vesna in Morana, Svarog, drugi vsi jednaki, Katerim koljete obete, žrtve, Ti nijsi božji, nemajo moči. Segniti imajo, kot lipov les, Od njega jih Sloven je sam si zrezal.
Prvi Braniborec. Bogove kolne!
Drugi Braniborec. Udri ga po glavi!
Tretji braniborec. Ne! Molči, molči! Poslušajmo dalje!
Več jih. Da! Mi ga hočemo poslušati.
Drugi Braniborec. Kako bogove naše zasmehuje? Ne! Bes ga vzemi! Naj takoj umolkne!
Prvi Braniborec. Od kod je rodom? Tuje govori.
.m
Tretji Braniborec.
Sloven je, Stodoran, iz zadruge Božuričev. — Govori, Zovolj, dalje ! Čuj, kaj so Nemci ga naučili!
Zovolj. Gorje vam, o ljudje, če trdovratni Ostanete v neveri in poganstvu, Gorje vam, če zapirate oči Resnici, ki vam bog jo oznanjuje.
Prvi Braniborec. Golčanje čudno to se mi dozdeva
Drugi Braniborec. Mi nehčemo imeti nemške vere.
Zovolj. Krščansko vero propovedam jaz, Ne nemške. Ko je Kristus, božji sin, Po zemlji hodil, nosil blagovest Nauka svojega, kako je rekel Učencem svojim? Pojdite, učite Narode vse ljubiti se mej soboj.
Prvi Braniborec.  • Zato bi dobro storil, če greš k Nemcem In jim poveš, da njihov bog veli Ljubiti druge narode!
31
Jeden iz množice.
Zapodi k Nemcem ga!
Drngi Braniborec. Slepit nas je prišel!
Jeden iz množice.
Ubij ga!
Drugi iz množice.
Ubijmo ga!
(Primö Zovolja.  Drugi Braniborec ga brani.   Hrup.)
Šesti prizor.
Prejšnji.  Gripo in Bojan.
Bojan. Kak hrup je zopet tukaj V Stoj, da vidimo!
Gripo. Za šalo le koljö se Braniborci. Ljudem veselja tega ne motiva!
Bojan. Meniha, svečenika tvojega, Imajo v pesti.
Gripo. Otmi ga, prijatejj!
32
Bojan.
Pustite moža! Ti Brvist, minij ! In ti Lokot, pomozi! Sram vas bodi, Junakov cela jata vas je tu, A se oprimete vsi jednega Človeka, tacega, kakor je ta!
Prvi Braniborec. On psoval je bogove.
Tretji Braniborec.
Klel je nas. Zovolj. Nikdar, ljudje!
(iripo.
Ti molči.
Bojan.
Proč od tod! Čemu poslušate, kar govori Tak človek, ki je top in slaboumen? Domov!
(Množica se razide.)
Zdravstvuj mi, Gripo. A povej Tu svečeniku svojemu, naj drugič Bolj pazi, kadar pride v Branibor, O vašej veri zdaj tu nij opravka
33
A ne hudüj se, Gripo. Bil sem malo ne Pozabil,  da se tudi h Kristu glasiš.
(Otide.)
Sedmi prizor.
Gripo. Zovorj.
Gl'ipO (na Btran).
Počakaj, skoraj te pozaba mine!
(Zovolju.)
Kak vrag li tebe nosi v Branibor, Sem v mesto, kder ne moreš nič stvoriti, A vtegneš mnogo kvare narediti. Zakaj ne izkušaš po hribih v selili, Ljudi izpreobračati, kder nij Opasno? V mestih nij uspeha nam.
Zovolj. Opasnosti se bati nij pristojno, Če bog me vrednega stvori trpeti, Trpim, hvaležna bode moja duša.
Gripo. To so besede same; jaz te vprašam, Kaj biskup Hildebert, tvoj poglavar, Poreče, ko začuje, da navlašč Postavljaš tja se, kder ti nij koristi?
3
34
V Mognnškem samostanu nijso, menim, Učili vas predrzne smelosti, Odgöjili so te skrbjo veliko, Pogana slekli ti slovenskega, Da delaš in se trudiš mej rojaki Za našo vero, da koristiš stvari, Ker si Sloven in mej domačimi, Ter ne mogo ti oponösiti, Da tujec govoriš jim jezik tuj. A kdo je kriv, da je dozdaj še malo Storjenega, da naša občina Kristjanska nij še toli močna stranka, Da bi se lehko o vremenu pravem Na našo nemško stran postavila?
Zovolj. Jaz ne, jaz delam, kolikor je možno. Krivi ste vi, ki iščete blaga, Gospodstva svetnega dostiči z vero, Za to me narod nehče slušati, Ker siimni, da nij vera sama, Kar mu ponujamo ....
Gripo.
Ne znamo prav, Tako bi rajši rekel, hlapec božji, Kadar o svojem delu govoriš.
35
Zovolj. Da, laže oponašati nevspehe In slabo delo drugim, nego sam Kaj boljšega storiti. Da izkusi! Ti imaš velik dvor, na dvoru četo Orožnih hlapcev, ti trguješ vedno Po vsej deželi ino znaš ljudi, Bolj nego jaz, ki sem se tu rodil, Izkusi! Videl bodeš, koliko Laže je Krista zatajevati In bratiti se s knezi nekrščani, No vero cepiti poganom tvrdim.
Gripo.
O ratobornega meniha!  Stoj! In malo takih besedij govori. Ti mojega vedenja soditi Ne moreš in ne znaš, a znaj le to: Če bodeš kdaj episkop mej Sloveni, Gotovo bode to bolj moje delo, Vspeh mojega vedenja, nego tvoja Meniška, blagovestniška zasluga.
Zovolj.
Vse naj po volji božjej se zvrši.
36
Gripo. I tvoja stölica episkopska Tu v Braniboru novo založena Nalašč Zovölju?
Zovolj. Jaz ne mislim sebi.
Gripo. Vse znam, da ti je vera, cerkev prva, A niti sebe nijsi zabil.
Osmi prizor.
Izba v vojnem ostrogu frankovskega pokrajinskega kneza Gerona,-
Geron. Radulf.
Geron. Preräd bi znal, po kaj je sem prišel.
Radulf. Kedö li?
Geron. No, o kom sva bal poprej Govorila? O biškupu Mogunškem, O Hildebertu.
37
Radulf.
Ali nij povedal Česa tu išče? V vojsko pop ne hodi Za šalo. Cesta iz Moguncije Do srednje Labe k nam nij hiter skok. Mej potjo so soteske, in ob gozdih Žive ljudje, kateri ne skrbc Za blagoslov njegovega telesa.
lieron.
Osobo svojo je oščitil dobro, Sto junih jezdecev ima v družino. Od kralja je prišel; za to tem bolj Želim pozvedeti, česa tu išče.
Radulf.
Kralj Ota biskupa pošilja k nam? Zakaj vojnika ne? To nij po moje. Slabo je tam, kder mečem svečenik Ukaze daje. To uči izkušnja.
(ieron.
Poslan nalašč od kralja, ali prišel Sam rad je sem v naš ostrog, nikakor Nij gost mi dragomil ponosni svetec.
38
Radulf.
Če rečeš, brzo mu pokažemo
Tist pot nazaj, katerim je prijezdil,
Nazaj ali naprej do morja v sever.
fieron. Ne, molči! Paziti se treba je! Ta biskup se je kralju pridobnkal, Omilil mu nad vsacega dvorjana, Beseda tega črnega lisjaka Pri kralji več velja od vsake druge. Za to se treba je na videz vesti Prijazno mu, kazati poštovanje.
Radulf. Težko vojniku je hrbet kriviti.
(ieron. A treba je, če hoče, da ga drugi Krive i njemu. — Nekdo gre, poglej l
Radnlf. Nu, biskup je! Otidem jaz.
Ueron. Počakaj!
39
Deveti prizor.
Biskup Hildebert.  Prejšnja.
Hildebert.
Prijetno je pri vas, moj knez, zares Izvrstno spi se tu v ostrogu tvojem, Ne zna se, da smo baš na sredi vojske, Tik divje meje ljutiških Slovenov.
(Zagleda Eadulfa.)
Da nijsi sam? Kedö je ta gospod? Prišel sem jaz, da bi s toboj govoril.
Geron. Prijatelj moj je; Radulf po imenu, Cešeen je v vojski mojej in pri kralji. Moj prvi je vojnik v polabskih četah, Dostojen mi namestnik v vojvodstvu. Skrivnosti njemu nijsem še imel Do denes, milostivi moj episkop.
Uildeltert
Vse dobro. To še mnogo mi je ljubše; Če je tako, naj tudi tvoj tovariš Kraljevo željo euje. Vseh se tiče. A to umeje se, da vama najbolj Velja zapoved kraljeva, rečena Iz mojih ust. Zapoved kraljeva ....
40
Heron. Zapoved kraljeva je sveta vsem, I meni, kakor zadnjemu vojščaku.
llildebert. Zvestoba tvoja mu je bila znana Uže tedaj, kadar ti je izročal Po smrti Sigfridovej krajino Ogromne težnosti, ob Labi tod, Da z nemškim mečem slavo nemškemu Imenu širiš in gospodstvo naše Raztegneš v kraje in narode tuje, Kder treba z ostrim mečem ino siloj Vladärskoj trebiti pogansko zlo, Uničevati vse nevernike. Na primer tukaj: divji rod slovenski Do zadnje korenine izruvati, če skoraj ne upogne tilnika. Poprimši pravo vero Kristovo. Samo tako dospejemo na svetu, Da uresniči se prevzvišeno Slovo gospodovo, ki nam je rekel, Da bode čredi vsej le jeden hlev In jeden sam pastir. Osobi dve A duh jednoten: rimski papež dušne,
41
In nemški kralj posvetne vlade ščit, Kristjanom slabim strah, poganom groza. To znači meč, ki tidga je izročil Naš kralj, premilostivi blagi Ota.
Geron. Da! Ali morda kara mene kralj, Iz tvojih ust, da nijsem vsega stvoril, Kar možno mi je bilo dovršiti?
Radnlf. Potem lisičja duša je pri kralji Oklevetala nas z lažjo potvorno, Potuha predla se za našim hrbtom!
Geroh. Mirüj, ostävi mi, da v svojej stvari Sam zagovarjam se. Oprosti biskup moj, Vojnik osoren je prijatelj Radulf, Besede baš rečene nij premislil . . .
Hildebert. Zato razžaljen nijsem, vzlasti ne, Ker sta oba me krivo razumela. Namen moj nij, izrekati kraljeve Nevolje vama zarad te krajine; . Samo izreči mi je, da se čudi, Ter da bi zvedel vrlo rad, zakaj
42
O vas ne čujemo napredovanja, Nikacega pripravljanja, ni bojev. Sloveni se množe, krepe ob meji, Ter ne hudüj se mi, če so na dvoru Kraljevem vže dvorjane rekali Šaljivo, to je res, ka se je bati, Da Ljutiei ne ubijö Gerona, Kakor Bodriei so Burkharda kneza Ubili, porazivši vojsko mu. Kralj zna, da ste se v kremljih utrdili, Slovcnom razne danji vzeli vže. Zato se njemu zdi tem čudneje, Kako li je, da ste se omečali, Zakaj ščedite zdaj Slovenov ljutih, Zaničevalcev naše svete vere, Protivnikov imena nemškega, Kakor da bi prijatelji nam bili! Odločno, brzo delo slavni Ota Želi o tebi slišati, a skoraj, Ostro in strogo, brez odlogov vseh, Brez ničevih premislekov. Po nemški! To opominjati sem pooblaščen.
Ueron. Bojazen, da bi jaz napaden bil
Hi
Kot Burkhard, to je prazen strah, verüj I Sloveni ne mogö osvojiti Utrjenih prostorov naše vojske, Premočne so orožju njih. Da nijsmo še osvojili zemlje Slovenske, nij premalo dela krivo, Negö le znanje, kake so stvari, Od blizu videne, ne le želene. Mi znamo, koga imamo pred soboj. Sloveni, ako so napadeni, Umejo braniti se! Ljute borbe, Katere so borili zadnja leta Z menoj in z drugimi voditelji, Odgojili so jim vojnikov dobrih. Zato je treba bistro gledati, Prej nasnovati vse črteže modre, Ki našej vojski pot nadelajo, Priščede žrtev, delo zlajšajo, Tako smo mi učinili, gospod, In kadar se zvrše načrti naši, Sloveni kralju bodo oborjeni, Njih zemlja bode naša, in gospod Episkop morda vtegne razumeti, Da nij mehkosti do Slovenov v nas,

Negö da nas je vodil um in meč, A vsak ob svojem času.
Hildebert.
Modro slövo! A vprašajo, zakaj si Tugomeru, Tako opasnemu protivniku, Tako gotovo hrabremu vojniku In vojvodi nevernikov slovenskih Život poklonil, ali slabo stražil, Da je ušel mej svoje, in nam bode Brez dvojbe delal še zabrege mnoge, Katerih izogniti se je bilo Lehkö le z jednim činom a junaškim, Rekše: krstiti ga, al' glavo vzeti.
Geron. O begu Tugomerovem sem kralju Po vernem slu poročil vse na tanko, In tvoje govorjenje mi le kaže, Da si poprej od kralja sem odšel, Negö je moje pismo tja dospelo.
Hildebert. Ti znaš, moj hrabri knez, da meni kralj Skrivnosti nema, nego sluša vselej Moj svčt v državnih poslih, v vseh stvareh.
45
Dovoli, da te prosim razbistnla, Kako nad tem je' Tugomerom bilo, Zanimlje me, ker mnogo se je culo.
Geron. To je povedano z besedo kratko: Jaz sam sem Tugomeru priliko Uiti dal, da sam nij znal o tem. Lokavo smo ga pripravljali tu, Nazorov krivih poln je šel od tod. Koristil nam še -bode ter namere Podpiral naše, nevedoč kedaj. Jaz sem o tem poslušal moder svet Izvrstnega moža, ki je naseljen Vže mnogo let v sredini mej Sloveni, Ter znä tam narod in ljudi slovenske, Kateri upajo mu, kakor svojcu; Ime je znano, Gripo zove se.
Ilildebert. Znam to ime. A kaj li misli Gripo?
Geron. Kakor z zagvozdo klada se razžene, Tako mi s Tugomerom poderemo Najprej jedinost mej Sloveni. Dovolj
46
Uže bi bilo to. Morda še več Nanese sreča, upanje imam.
Ilildebert. Bog zna. Poroka nemaš, da te nij Prevaril on, na čegar varanje Opiraš ti se. Rekel bi, kako Če sta oba se z Gripom premotila, če Tugomer ni slöva nij  verjel?
Geron. Slovenski človek veruje prerad, Posebno, kar mu tujec pripoveda. Jaz znam jih in izkušnje imam svoje.
Hildebert Želim ti sreče. Cerkev in država Zahvalni bosta ti o dobrem vspehu. In ker si kralja pisal vže obširno, Kako osnoval si o Tugomeru, Zato izpraševati dalje nehčem.  — Povej mi še, kako se vladajo Oznanjevalci naše vere svete?
Geron. Ta trud je ves zaman. Nij govoriti O vspehih. Nič učenje ne pomaga. Sloven črti i nas i našo vero,
47
Oboje združeno se mu dozdeva Sovraštva vredno in zelo opasno Jeziku in imenu svojemu.
Hildebert. Zatorej meč naj vero oznanjuje, Naj pokori ta rod, ki trdovratno Ustavlja božjej znanej se resnici. Mogotna roka nas, ki vnuki smo Svetnika kralja in cesarja Karla Velicega, ki krstil je po sili S krvjo rodove vse okrog in krog, Ki ljuti njega znati nijso Meli, Tajili Krista našega gospoda! Uničiti! Čim prej tem bolje! Slovena treba nij na zemlji božjej Jezištvo iztrebite vse povsod, Če bode jeden hlev, pastir le jeden, To treba nij jezikov ni rodov, In Karla slavnega nasledniki Cesarji nemški, ščitniki cerkveni Naj vladajo povsod. Za to skrbite!
(«eron. Verujte, volje imamo dovolj.
48
Hildebert.
Moj blagoslov vam! — Jaz ostanem tukaj Pri vas še nekaj časa. Govoriti Utegnemo še več o teh stvareh. Sedaj dovolite, da malo pogledam Mej vašimi vojaki in da se Uverim o pobožnosti mej njimi.
(Geroa in Hildebert odhajata.) Badttlf  (za njuna,   sam).
Dozdeva se mi, ako se ne varam: Iz ust gospodnjih nij govoril Krist, Niti njegova cerkev. — Kaj me peče!
(Otide.)
Drugo dejanje.
Prvi prizor.
Izba pri Tugoinem.
Stara Vrza in dete Kastko.
Rastko. Uže to vse iz ust znam, babica! Sedaj povest pripoveduj mi drugo.
Vrza. Kaj znaš, moj ljubček?
Rastko.
Ostrozobov lov Do konca vem, kako je Cimislav Ubit bil v bridkem boji ....
Vrza.
S kom je bil?
Rastko. A z Nemci. —
4
50
Vrza.
Kdo še izmej naših knezov?
Hastko. Dabiža.
Vrza,
Ne ta! Ne ta! Gostimisel . . .
Rastko. In Cestibor.
Vrza.
Hu! dečko, dečko moj, Kaj izgovarjaš ti ime prokleto Vezpdred svetih! Čuj me, izdajalec Ta bil je Cestibor in Nemcem služil, Tem vragom pogubljivim, s kterimi Bojeval bodeš se, kadar dorasteš, Ker zli ljudje so ti na širnej zemlji. Kakor zven' iz lesa temnega Prihajajo nam v čisto žitno polje, Ter kot izöki njive pustoše, More ugödnike Perünove In sive starce kruto koljejo, Ubijajo sinove čvrste naše Ter mater trgajo od deteta. In s takimi se brati Cestibor!
51
To vidi, čuje ves slovenski narod, Razljdti nanj se kruto. Čestibora Ugrabe, z mečem mu odsečejo Glavo, in črna kri po travi Zelenej teče; mati zemlja neliče Požreti izdajalčeve krvi, Ni travnik zlačni a ni orna njiva, In duša vrvetä po drevji v lesu Temotnem, z veje te do one veje, Ne more duša priti v raj -zeleni, Ker nesežgano i nepokop;ino Ležalo čestiborovo telo je, In živeža mu nijso deli v grob, A ni mogile mu nasuli, trizne Stvorili, niti jedli slavne strave, Ni klicali Moräne v pomagänje. — Vir, sova, kragulj, drugi divji ptiči Progaujali so Cestiboru dušo Po lesu samoraščem dolgo, dolgo, Dokler je besi nijso ugrabili. — Poslušaš Eastko? kde si, dečko moj?
Rastko. Hoj, evo me!
4*
Vrza.
Čuj, kadar vrh dorasteš, Ter meč dobodeš bistri, mlat v roke, In gospodaril bodeš v dvorci svojem, Te vzemi turov sedem, ulovljenih V lesovji, ženi jih v zeleno travo, Zakolji jih za žrtvo Velesu, Morani, Triglavu in vsem bogovom.. Iz turov kri poteče po zelenih Tleh, zmeša s črno zemljo se, — a ti Položi roko vrhu žrtvenišča Ter maščevanja prosi od bogov.
Rastko. Za strijca Vologlava in Vedrina.
Vrza. Za moja sina, ka ubili Nemci so.
Rastko. Čaj, babica, poprosim ščita, kopja Od otca ....
Vrza. Tugomer, tvoj otec da ti Orožje, ščit in meč in kopje, šlem.
53
Drugi prizor.
Prejšnja. Gripo.
Gripo.
Ta stara vešča, vrag peklenski!
(Hoče se umekniti, a ugleda ga.)
Rastko.
Gripo ! Cuj, babica, ta mož ima orožje!
(Gripn.)
Posodi meč mi, da na Nemce pojdem; Pokaži mi kakov je, da ga vidim!
YrZa (plane po konci, ne videč dobro, glavo pred-se drži).
Kedo prišel je semkaj? Kastko! Rastko! Pobegni, boj se tega!
Kastko.
Gripo je! Jaz bati se ga neličem, babica!
Vrza. Z menoj! Proč!
Rastko. Babica....
Vrza.
Tegii se boj!
(Odvleče dečka na drugo stran iz izbe.)
54
Tretji prizor.
GripO  (sam).
V  tej starki sam peklenski duh sedi, Pol slepa, menim, niti me ne vidi, A vendar čuti vrag, ki ga ima
V  kosteli prastarih, da jaz nijsem mož, Kateri se dozdevam drugim vsem. Kakor ponočna ptica, prorokuje
Ta vešča vselej zlo; ne smem jej priti, Kot pes volka, začuti ona me ! In te jedine starke srd Grozdano Odvrača od ljubezni moje. Beži!
(Otide.)
Četrti prizor.
Zorislava. Groz&ana. .(Vidita še odhajajočega.)
Urozilnna. Ostani tu! Ne kliči ga! Naj ide. Samo da nikdar ne bi vrnil se.
Zorislava. Ne bodi toli mi negostoljubna, Sestrica moja!  Gripo je prišel Govorit s Tugomerom o svojej stvari,
55
Zakaj li bi sc me ga ogibali? Posebno ti ne; on ti blag lice biti.
Grozdaua. Ti hodi svobodno za njim, če hočeš, Pogosti ga, ker ti si gospodinja, A mene k njemu siliti ne mozi!
Zorislava. Kako li to? A vendar veš, da tvoje Oko, Grozdana, tvoje mlado lice Pogosto klice Gripa semkaj k nam Na Tugomerov dvorec ?
Grozdana.
Ne govori Predraga sestra! ti o tem človeku, Bojim se njega in njegovega Pogleda. Vrza, naša babica ....
Zorislava. A molči! Babica je stara, bolna. Sini je svoja tužna izgubila, In to omračilo je njeno dušo, Zatorej nij pravična sodba nje. Prijatelj Tugomera .mojega, Katerega preblago znaš srce, Ta Gripo je; zato nikakor možno,
56
Da bi bil človek te bojazni vreden. Tvoj strah izvira iz deviške duše, Ki zdaj ne zna sladkosti tajne še, Katero žensko srce v moževej Ljubezni more srečno uživati. I v meni trepetalo je srce Ter bala sem se negotovosti Bodočne, ko me sebi venčal je Moj Tugomer. A kaj mi ljubljeni Sedaj je mož, o, to čutila sem Uboga stoprav tačas, ko mi je Nemilo bil iztrgan iz naročja, Ko sama tugovala sem za njim, Ustavljena bridko točila solze Brezupne detetu  njegovemu In svojemu na ljubo mlado lice. Grozdana moja, ko bi ti čutila, Kako sem neizmerno srečna žena, Sedaj, ko mi je vrnen ljubljeni Moj Tugomer, p o vrnen detetu In meni, ne bi se branila nikdar Udati se možu, ki ljubi te.
OrozdiHia. A tega Gripa mi ne silitje! Jaz babici verjamem. To je Nemec
57
Po rodu, veri, meni on ne prija. Nikdar bi ne ljubila ga. In to Povem jaz v lice njemu, če povpraša.
Peti prizor.
Prejšnji. Gripo, semao Eastko.
Zorislava. Sam  gre. — Ne bodi neprijazna mu.
toozdana. Ne hodi proč od mene, Zorislava!
Wl'ifO (pristopi).
Na žarnih licih vama vem, da je Pogovor bil o veletežkej stvari V preljubem društvu tukaj.
Zorislava*
Zadovoljen
Z menoj bi bil, da ti si slišal me. —
Ti iščeš, menim, mojega moža?
(iripo.
Da, s Tugomerom htel bi govoriti,
Iskal uže sem ga po polji zunaj,
In tukaj prej. Da vaju našel sem,
To mi je ljubše. — Kaj Grozdana dela?
_58
Zorislava, Govorili sva baš o tebi.
(Raatko i/. desne izbe pride.)
Rastko.
Mati! O mati! babica je zopet bolna!
Zorislava. Upokojiti mi je babico, Povrnem k vama se kesneje zopet.
(Odide 8 sinkom.)
Šesti  prizor.
Gripo. Groz&ana.
(Mpo. O meni sta govorili? Li res? Tako je baš mi rekla Zorislava. Kaj? Ali dobro bilo, ali slabo?
Grozdana. Povprašaj Zorislave.
Gripo.
Ne Grozdane? Zakaj se braniš ti povedati, Kaj s sestro sta o meni govorili?
59
Grozdana. Za to, ker nijscm govorila jaz Ničesar. Zorislava sama za-se O tebi je besedila, nje vprašaj.
Gripo. Zakaj si mi sovražna, deklica? Zakaj bas ti? Le ti me ne preziraj, Vseh drugih ženskih vraštvo na-se vzamem. Grozdana, jaz te ljubim bolj od vseh V tem domu. Bodi blaga mi, devica! Za ženo Tugomera te poprosim.
Grozdana. Ne prosi mene, ti me ne dobodeš.
Gripo. On vašej zadrugi je starosta: Zgodi se vse, kar koli on ukaže! Ti ženska se upirati ne  moreš. Jaz vem, da niti ne odreče meni, Prijatelju, katerega mu treba, Če vprosim ga, kar više je nad tebe. Cemii zatorej sama ti se vpiraš?
Grozdana. Da!  Tugomer je glava zadrugi, Zapoved njega je nam ženskim zakon,
60
A mili brat on meni vedno bil. In zapovedoval ne bode mi Stvoriti, česar sama rada ne bi.
Gripo.
Zakaj bi mene sama ne hotela?
Grozriana. Zakaj? E —
Gripo. Ali možno, da v telesu Prekrasnem tem nobene iskre nij Ljubezni ženske?
Grozdana.
Nikdar k tebi ne! Ter da poznaš me slednjič in ostaviš Na miru, hočem ti povedati, Zakaj bi tebe nikdar ne ljubila, Če me i zadruga poda ti zamož.
Gripo.
Da čujem!
Grozdana. Ti si nemškega jezika, Tuj človek, ne sin naše rodne zemlje, Ni rodbine slovenske mož,  ne znaš,
61
Ne moreš ljubiti, kar nam je drago, Kar jaz Slovenka ljubim in poštujem, A ne črtiti, kar je nam protivno. — Ne prfjam tebi jaz, ni meni ti! Mej Nemci išči si neveste svoje.
Gripo. Ha! S tega li? Kodu, jezika raznost Uže razburja ženskim srca! Povej mi, ti nedolžna golobica! Kateri tebe modrec je naučil, Da je drugače vstvarjen nemški mož, Drugače Slovenin? — Grozdanka mila! Poslušaj uma svojega, ne Vrže Zblaznele, temne domišljivosti. Ne sodi me, da sem ti neprijatelj! Poglej, kako mi upajo možje: Sam Tugomer mej njimi prvi je, Ki more ti povedati, kako je list Gripo, Nemec rodom in vražen Od tebe, vedno delal in govoril Za tvojo rodbino in jezik tvoj, Nikdar za Nemce, ki so ga rodili, Odkar se je mej vami tu naselil. Čemu se ljuta nanj srdiš, Grozdana?
62
Grozdnim.
I bas zato jaz tebe ne spoštujem.
Od srca govoriti se ne more
Po Gripovo, kadar sladko laskaje
Po godi Tugomeru in Bojanu
Besedovati hoče. Kdor ima
Pošteno srce in ljubiti more,
Prodajati in menjeväti ga
Ne smeje lani nemškemu in letos
Slovenskemu rodovi, a ni danes
Ljubiti rodno svojo mater, jutri
Tujmki vreči se v naročje tuje.
Mej Nemci svojimi ostani Nemec
Pošten in uči jih pravičnosti
Do nas in do sosedov drugili vseh,
A ne da vedno se Slovena delaš,
Kar nijsi. — Jaz ne verujem o tebi
Nikomur nego našej babici
In ona vse odvržnike sovraži,
Posebno tebe v njih. —   O strah me je
Na tvojej strani biti, s tega prošnjo
Pogolni, ki jo hočeš Tugomeru
Izreči; žena ljubeznjiva jaz
Ne bodem nemškemu naseljencu
Nikdar!
(53
(Jl'ipO   (porogljivo).
Ne prenagljiij se, deklica! Se leta utegnö te preučiti In možno je, da kaj se prigodi, Kar spet nakloni mi Slovenko mojo, Drugače govoriti z nemškim Gripom.
(irozdaiia.
Drugače? Rajša starcu se udam Slovenskemu, ki je uže Morani Zapisan,  in se dam za njim zaklati Na trizni, kakor je pri nas nekdaj Obično bilo. Eajša nego tebi!
(Oticle.)
Gripo. In baš to deklico bi rad imel, Za njo bi dal vse druge po Slovenskem, — Če tudi nekaj časa le, — razumno! Kako srdito se je protivila! Resnično, doba zadnja je uže, Veliko svoje delo da zvršim! Sovraštvo mi je prej izrekalo Mladostno dete, zdaj devica ta. Prokleto! Da bi taki bili vsi! Kesniti se ne smem. Ce tak se duh
64
Kazširi, če dobodo časa dovolj,
Potem vse zamujeno. Pazi se!
Zdaj ide semkaj on, ki jaz ga iščem! . . .
Sedmi prizor.
Tugomer.   Bojan.   Gripo.
Tngomer. Evö, Bojane, kdo je tukaj?  Gripo. On sam! — Kako je to? Sicer ta izba Nij prazna po navadi. Gripo.
Tudi prej Nij bila. Tvoja mlada sestra Grozda Pred hipcem me je tu ostavila, Ne baš prijazna.
BoJMl  (sam BOböj).
To me veseli, Da ne prijazna, bes udavi te!
Tngomer. Zatorej li ti mračno čelo je? Nesreča taka skoraj se popravi. — Kaj novega nam neseš? Brez novic Gotovo nij prišel naš vrli Gripo.
65
Imaš li imenita poročila Iz Geronove mejne krajine? Kako je naša stvar? Li upaš ti, Da se uverijo sosedje nemški O našej miroljubnosti? Gripo.
Gotovo! Pri meni kiipec neki je od včeraj, Sorodnik moj izza meje, ki mi Blago skupuje ter donaša glase Iz Nemcev. Znan je z Radulfom, najboljšim. Prijateljem Geronu, s tega ve Vse, kar krajinski knez vrši in misli, Vse, kar tam govore ter snujejo. Na moj ukaz je ta trgovec potni Dozdäj raztrošal glase bas tako, Kakor sva zgovorila se s toboj. Po njem je znano knezu Geronu, Da smo tu dobro vojsko in krepko Izumili, na bran pripravljeni, A da bi tudi malo danj plačali Ter ne branili novej veri pota V deželo, ako Nemci mir zatvrde In Geron vojsko svojo strani vmakne
5-
66
Od naših mej. On zna od Radulfa Iz vestno in gotovo, da je možno Dostiči, kar mi hočemo.
Tugomer. Kako? S kakovimi uveti? Častno li?
Gripo. üvetov baš ne vem. Za to je treba, Da izpregovorite vi sami In Gerona pozovete, da on Stopinjo prvo stopi, pošlje semkaj Biriča svojega, ki vam pove Kakövi so uveti, in potem Veljaki umni z Geronom v dogovor Smotrivo pojdete in vkrenete. To jaz bi menil, — vi vkrenite modro!       «
Tugomer. Vse dobro. A zakaj kupca s soboj Ne vzameš v Branibor, da bi se bili Takoj nekoliko pogodili? Gripo. Jaz menim, da je bolje, če ne pride Sam v Branibor ter ne globoče V deželo, dokler mu je misliti,
67
Da smo krepki in vojsko imamo, ¦O kakoršnjej sem vedno mu govoril.
Tugomer. To je smotrivost tvoja, vrli Gripo, Resnico govoriš. — Povej zatorej Uvete, ki se ti dozdevajo!
Gripo. Da danj platimo in svobodo damo Krščanstvu. Vse je, kakor le na videz, Danji velike iskali ne bodo.
Tiigomer. Krščanstvo svobodo uže ima: Veruj  pri nas Slovenih, kar ti drago, Po svoje misli delaj si in uči; A siliti si vere mi ne damo, Katera naša nij; bogov neznanih Ne damo vrivati si mi od tujca, Če to je protiv željam narodnim, Neskladno z našim srcem in razumom. Svobodo hočemo sami imeti In dajemo jo radi drugim tudi. Zato dogovor z nami nij težak.
Gripo. Ti veš, tako jaz mislim, kakor ti.
5*
68
Tngumcr.
O znam te, vrli naš prijatelj  Gripo t Pošteno vnet o našej domovini Ter delaven o blagej stvari mož, Ki svojo zvati moreš jo sedaj.
Gripo.
Tem bolj me ta beseda veseli Od Tugomera, ker me neki drugi Na sümnji imajo.
Tugoiuer.
Ne pazi nanje; Imel boš zadovoljščino tem večjo Kadar z uspehom dela svojega, Z dokaznim činom končne istine Botvrdiš blago voljo in poštenje V nameri, v dejstvu in značaji moškem-A dalje: kaj še druzega oznanja Sorodnik tvoj iz nemškega ostroga?
Gripo.
Vsa Geronova vojska veruje, Za tvrdno, da ne more se Slovenom» Stvoriti nikdar zlejšega ničesa, Negö če kralja samovladnega
G9
Dade vam, ali vas pregovore, Da ga izberete sami iz sebe. Prepiru mejusobnemu v Slovenih, Domačej nadejö se kramoli, Mej prvimi zadrugami razdoru.
Tugomer. To misle K? Bojane, čuj!
Bojan.
Da, čujem, A zdi se mi, da ta je köv izvrsten, Ki kujejo ga Nemci. Kralja? Nam! Razpör gotov takoj!
Tugomer.
O ne, Bojan! Samo moža je treba pravega, Krepke roke, poštenega srca, Moža, ki bode znal prijeti krmo, Korakati smotrivo pred narodom, Potem lahka je nemška misel, — kralja Nam dati, a iz nas izbran da bode, Slovenstvu na korist in blagoslov, A ne v pogubo ni v razpore krvne, Kakör so Nemci osnovali skrivno.
TO
Bojan.
Mi ostanimo ob svobodi prvej In ob zakonih dednih staroslavnih, Zadruga vsaka vladaj sama sebi: Čemu nam treba kralja? Kdo bi bil?
T ngo mer. Čemu ga treba? Čuj, potem govori. Znaš-li, zakaj vse nemški nas protivnik.. Zmaguje v bitvah, in pobit se vrača Od leta zopet v leto silnejši, Opasnejši po našo domovino, Da si je na številu in na dušah Ter mečih nas večina velikanska? Zakaj? Zato, ker Nemci so jednodušnir Jednotnej volji pokore se radi, Zložiti se uinejo v pravem času, Po jednej misli skupno delati, Poslušati ukazov jedne glave, A ne, kakor mej nami tukaj vidiš, Kder vsak bi rad veleval, nikdo slušalr Na levo prvi priporočal vsem, A drugi jim na desno svetoval, Jedinstva nikdar, trpeljivosti Pri nas nij bilo, te dostižemo,
71
Če tiho Nemcem ugodimo v tem: Pošten domač vladar nam kvaren nij.
Bojan. Če ti se daš izbrati, Tugomer, Pohvalim te, a druzega nikdar. Da li bi hotel ti?
Tngomer.
Dolžnost je moja, In bila bi i tvoja, brat Bojan, Ker vsak svoboden in pošten Sloven Izbrati more se, ne sämo jaz.
Bojan. O, mene se hote ogniti, mislim!
Tngomer. Ugodno in prijetno opravilo Gotovo i ne bode, ukrotiti Razvajene ljudi, posluha strogo Naučiti in zbrati v jedno čredo, Kar samopašno je sedaj bez brzde. Zavideti ne bode treba mi Ce ta pretežki jarem si na šijnjak Jaz naložim. Za narod delati, Moči vse moške dati koristi občej, Skrbi nakladati si domovinske, Dolžnost je sveta vsacemu moževi,
72
A gneva in bridkosti in trpenja Ter dušno bolečine več zadaje, Negö veselija in radosti, Mej narodom, kakor je naš sedanji.
Gripo. Da Tugomera vedno sreča vodi!
Tngoiner. Tedaj kazala bode pot narodu, Dobrotnica nam vsem.  —  Kedaj kupec O tide tvoj ? Jaz hočem govoriti Sam ž njim. Opravi, kar še v mestu imaš, Potem te izpremim.
Gripo. Brzo bodem gotov.
(Sam soboj.)
Prijele ga besede moje trdno!
Osmi prizor.
Tugomer. Bojan. Bojan. Poslušaj z oči v oči, Tugomer! Da vselej žalost srce stiska meni, Kadar poslušam tebe govorečega
'.'.¦¦
Takö odkrito s tem človekom tujim. — Ti upaš mu preveč, vso svojo dušo Kazkrivaš mu, če tudi nij Sloven; Sovražnega rodü je mati ga Rodila, kdo o njem ti bode porok?
Tngomer. Ni ti, Bojan, ne moreš blažji biti, Ni misliti modreje li od drugih Navadnih mož, ki so povsod gotovi Na sumnjo druge devati? Bojan.
Ne mislim O sumnji, ali jaz le, kakor ti, S tem Gripom bi o vsem ne hotel Razpravljati, nekoliko bi mu Zamolčal, verovati mu ne morem. _
Tugomer. A jaz mu verujem, ker znam ga dobro, Uverjl sem se, da je zvest prijatelj Bil vselej mi, na domu ino v boji. S krepko desnico je odbil udarec Namenjen meni od rojaka mu. In ko se iz ujetja svojega Teško mi je posrečilo prodreti,
74
Nikoli ne bi meje bil dospel,
Da Svetovit poslal nij k meni Gripa,
Skrivaje za mejo tržečega,
Ki svoj život v opasnost je postavil,
Ko meni je v pobeg posodil konja
Jedinega ter sam ostal na potu,
Ker so za mänoj drli proganjalci. —
Sovražnik naš ne bil bi tega stvoril!
Bojan. A Nemec je, njegova kri je nemška In dražja njemu, nego li slovenska; Le samoljubje more ga voditi.
Tugomer. To nij beseda prava! — Čemu imate Vsi vedno na jeziku: Nemec! Nemec! Li misliš res, da meju vsemi Nemci Nij nič poštenih mož, ki razumejo, Da se krivica nam godi od njih Sosedov? Jaz sem sam uveril se, Da so. In koliko je več razloga, Da baš ta Nemec Gripo nam pomore, Ker zdaj ta zemlja njega zemlja tudi, Svoboda naša njega je svoboda. Blag mož je Gripo. Njegov bistri um
75
Mej nami maloumnimi je zlat,
Zahvalni mu bodimo, da za nas
Žrtvuje delo, a otrovne sumnje
Za trud pošteni, blago voljo njemu
Ne vračajmo. — Veruj, Bojane dragi!
Da naš trepet in nezaupnost naša
Do vsega, kar pri  nas nij z nami vzrastlo,
Kriva sta mnogo, da ne moremo
Nikdar krepko na višek vzpeti se!
Ti Gripu si protivnik, ker je Nemec.
Nij prav. Takövih mož naj več še pride,
Od njih se bodemo učili mnogo,
V zaporu mojem črnorizec nemški
Ponujal mi je svojo rimsko vero,
In razno kaj še druzega povedal,
Kako so Nemci se od Kfmljanov
Učili, a i zopet ti od Grkov,
Ter vedno je učenec zmagonosen
Bil nad učiteljem. Tako da tudi
Kedäj Slovenom zemelj naših pridi!
Ne sovražimo jih; učimo se!
Bojan. Ti govoriš tako živo do uma, Da sem preverjen; Tugomer, oprosti,
76
Iz srca meni vre na jezik vse, A to naposled verujem, kar ti Izrečeš, to vže veš od mladih nog, Tako bogov mi naših vekožiznih!
Tugomer. Prijatelja mladosti sladke sva, Ter znano srce srcu je preveč, Da bi različnosti o malej stvari Prijateljstvo ostudile mej nama, Dokler jedrni naju poleg bratstva Mladinskega in srčnega sočutja Še druga vez, tvrdnejša in krepkejsa, Ki divno nejednakih src rojake, Protivne misli v zložno misel spaja, V prijateljstvo preminja hladne znance, Sovražnike v sobojevnike verne: Ljubezen do nesrečne domovine. — Zdaj idi, brate! ne govori vsega, Kar prej ukrepali smo z Gripom tu, Posebno te ukrepe v srci taji! Mehki bi v tako stvar pozneje bili, Kadar povrnem zopet se domov Od Gerona, iz nemškega ostroga, Kder bodo videli sovražno vojsko.
I1
O tem je treba jih pregovoriti Na zboru, ki ga skličemo takoj.
Deveti prizor.
Javen zbor.    Zadaj in na levo  drevje.'   Mu o go velmož in  starcjšinr
katerih vrste se na videz še na levo za odrom raztezajo. Novi prišleci
z desne in s hriba zadaj.    Spredaj je prostor prazen,  kamor dohajajo
oni, ki mej aoboj govoru.
Lastiin.   Eajaznik.   Batog.   Volkan.   Hotebor.   Isteklosem
in drugi.    Kesneje Bojan,   SpitlgneV,  SOVOlj J  za temi  TugOmer,
Isteklosmovič, Mestislav in h koncu Vrza.
Lastiin.
Možje! Kaj čakamo? Takoj vkrenimo; Naj zve pozneje, kogar tukaj nij: Premišljati, dejal bi, nij potrebe. Ta stvar je bistra. Nemci mir hote Imeti z nami, kakor nam poroča Poslanec njih, samo žele, da nas Kakövili trideset, ki smo na čelu Slovenskim zadrugam in selom rodnim, K njim pride dogovarjat se na mejo, Uvete premišljajo. — Vojne mi Nikoli nijsmo radi vojevali, Udarjali nikdar ne sami radi
78
Na Nemce. Mir vsi hvalimo, Če ga ponujajo sovražniki; Zato premišljati res treba nij. Takoj pogovor mej soböj začnimo !
Kajaznik. In ukrenimo brzo!
Več njih. Res je to!
Volkan. Kaj govorite? Mi smo še sami. Ukrepati se da, a kaj potem? Če drugi vsi ne bodo zadovoljni? Bez Tugomera, ki ga nij še tukaj, Nam o ničemer nij ukrepati?
Batog. Bez Mestislava ne.
Hotebor.
Ni bez Bojana,   , Ki v Braniboru je veljaven mož, I njega treba je počakati.
Lastim. Jaz nijsem rekel, da brez njih zvršimo, No menim, pogovorili bi se, Kako se tebi ali meni zdi,
79
Da bode potlej, kadar Tugomer
Z Mestislavom, Bojanom pride v zbor,
Menj besedij in bržji konec dela.
Kajaznik. A kaj je treba mnogih besedij ? Vsak hvali mir, nikdo ne ratovanja.
Batog. Jaz hvalim vojno!
Lastim.
Ti samo si jeden. Hotebor. Bas ne! če mi o vojni vkrenemo, Pohvalimo vsi vojno z Batogom.
Več jih. Eesnica je tako.
Batog.
Zdaj slišite!
Hotebor. Kaj misli stara glava Isteklosem?
Isteklosem. Uho vže davno mi je oglušelo; Kar ste govorili, na glas povej.
80
Hotebor.
Kaj meniš, kaj je bolje, rat li z Nemci, Li mirno nekako se pokoriti Za zdaj ter Nemcem nesti danj,
0   miru ž njimi pogodivši se?
Istekloseni. Uj! Jaz sem star. Sinov povprašaj mojih, Kakor ti poreko, tako da bode V zadrugi našej. Evo mojih sinov!
Isteklosmovič. Kar Mestislav pohvali, tudi jaz,
1  to polivale z manoj bratje moji; A jaz bolj vojno hvalim, nego mir.
Batog. I Mestislav pohvali boj, to vem.
Isteklosem. Kako je ta moj sin govoril ¦> Gluh sem.
Batog. Govoril ratno je.
Isteklosem. Triglavu hvala, Da so junaci moji sini vsi, Vesel sem takih, brate moj Hotebor! Zato jim rad oddajem razsojenje.
81
Hotobor.
Če mladi rod ne bode ognjevit, Razpaljen ves o borbi očevinskej, Kedo li biti more?
Isteklosem.
Kaj si rekel? — Vol kan. Še štirje zdaj gredo.
Kajaznjk.
Kedö so ti? Hotebor. Bojan!
Kajaznik. A kdo je on človeček vmes? Hotebor. Spitignev grbasti. Poslušaj ga, Kako se bode vsemu protivil, Zabavljal vsem ljudem. Volkan.
Spitignevček ? Ta zlögolk? Žaba razkor&čena! Razčesniti ga hočem na četrti, če bode kreketalo nam v izkazo, Tako Peruna mi in Rujevfta!
Hotehor. Molče miruj! Nekoliko resnice
6
82
Taji se v njega zlobnem govorjenji.
Samo jeziti se ne mozi; smej se,
In bridki žolč njegov ti bode v šalo. —
A najpoprej Bojana pozdravimo!
Bojane vrli, kde si se pomudil?
Ne vidiš solnca, zlatoz&rnega ?
Bojan. Da, nizko je uže. Kakov posvet Stvorili ste? In kde je Tugomer?
Volkan. Do zdaj ga nij še z nami.
Hotebor.
Kde li je? Bojan.
Če z Mestislavom še ne govorita —
Zložiti mogla nijsta se poprej.
Možje, za Tugomerom vsi hodimo!
(Otide na levo mej ljudi.)
Batog. Kaj rekel je?
Volkan. Ne vem. Hotebor.
Počakajmo, A v tem pove nam slavni Spitignev, O čem najbolje ukreniti bode: CO vojni, miru ali o pokorstvu?
H3
Spitignev. Ukrepajte brez uma, kakor znate, Koristi vam ne bode, a ni kvare, Zaman se trudite, o glupoglavci! Jezike drgnete si in opänke Vse po neumnem delu. Kaj bi radi? Da vi razum bi govorili? Vi? Ki se z razumom vedno tepete? Motfko brusi, koso kleplji, orji, Gnoj kidaj, v koši ga oprtiv nosi Ter gledaj v tla in vsem pokoren bodi, Od kodar kak ukaz ti veter dahne! To prfstoji Slovenu, drugo ne; O vojnah, o bogovih, o modrosti In o državah bog postavi Nemca, A ne Slovena mehkonožnega! Mi nič ne moremo, nič ne stvorimo, Zatorej deni križem roci ter ostavi, Da teče, kamor hoče; boljšega, Nego sedanji čas, ne pride nič, Ker vse Slovenstvo je, kot pisan ništrec, Po sredi votel in ob kraji prazen, Ki stare babe z njim otroke dr&že. Da kolikrat uže sem vam povedal: Sloven je nič! To znaj in vse je gladko.
84
Volkan.
Da, gladko, gavran, kakor tvoj hrbet!
Hotebor. Ne brani govoriti Spitignevu. — Ti meniš li, da to je vse zaman?
Spitignev. Zaman! Pomerji vse, kar smrti je Odmenjeno, kakor smo mi, prijatelj! Naš rod ne bode živel mej narodi, Dovolj moči životne v sebi nema, Pohodi in potare sosed ga, Če Nemec ali kdor si koli bodi, Od zdaj sto let nobenega ne bode Slovena vže na svetu, verjemite! Umčrjemo li prej nekoliko, Odrinemo li smrt za malo ped, Prepir je to o kozi jalovej! Še bolje, ako tacega bolnika Svet prej odpravi strani.
Volkan.
Besi vanj!
Hotebor. Postöj, Volkan! — Povej mi, Spitignev, Zakaj ti prvi živ ne zležeš v grob, Zakaj gramade vroče ne podžgeš Pod živim si telesom sam in brzo?
85
Kaj hraniš svoj život, ki je odmenjen Morani'?
Vol kan. Ker za grbo se boji. Spitignev. Vi psujete moža, ki govori Resnico z oči v oči, a resnica Ostane vendar vse, kar sem govoril. Za to, ker Nemci znajo, vi ne znate; Oni so narod, mi smo plaha čreda, Železo so oni, a mi smo vosek.
Bojan  (pristopi).
Kaj vam ta sova tika tu? Spitignev.
Resnico. Bojan. Podvizaj se od nas!  Tu mej možmi Prostora tebi nij, zlorečnik gadni! Sam nič ne dela in še drugim delo Mrazi ter vsacemu veselje krade, Slaboten sam, slabost prisvaja vsemu, Ljubezni očevinske v srci nema, Zato bi rad jo drugim očemeril Z jezikom zlim.
8(3
Yolkan.
Po glavi ga opäli! Bojan. Nij vreden, da bi ga dotikal prst.
Hotebor. Sedaj umolkni!
Bojan. Ali strmoglav Pobegni proč do svojega brloga, Vrvraj v zlovoljstvo tamkaj sam soboj!
Volkan. Če pihnem jaz to sušmado, odnese Stribožji veter na deveto goro.
Spitignev. Otidem.
(Odmakne se na levo.>
Bojan.
Tugomera nij še zdaj. Lastiin. Ki Mestislava. Kde li sta oba? Poišči ju, Bojan, mi čakamo Uže predolgo.
Bojan. Brzo ju dobodem. Pogovorite se, kakor sem rekel. Tvoj glas da bode Tugomeru dan!
87
Lastim.
Jaz sem gotov.
Bojan. Večina z nami li?
Lastim. Ne vem. A če jih Tugomer ogovori, Vsi njemu se dade.
Bojan.
Poiščem ga.
(Otide.) ZoVOlj (se prikaže ua desnej).
Spltignev. O nemški gävran! Bog ti prosti! Takoj propoved svoje vere hoče Pomešati v brezumcev teh pogovor, Da bode spet in spet veselja kaj. — Hoj,  Zovolj, čuješ li! evo ljudij V obilem čislu. Jezik, narod, Boj z Nemci, svoboda, slovenstvo, mir, In drugih takih besedij gomazno Mej njimi je. Če ti si res poslan Od boga, Zovolj, pojdi ter govori, Če znaš, o svetej istini in dalje. Uže sem jaz poskušal, a ne vem, Kar ti nam lažeš. Zatorej izkusi!
88
Zovolj.
To množje li? Mej njimi znam nektere, Ki trdovratni v svojej zmoti so, črte besedo božjo in boga.
Sjutignev. A mnogo jih je tukaj, ki nikdar Nauka tvojega še nijso Culi.
Zovolj.
Bojim se teh.
Spitignev.
Jaz hočem te braniti.
Zovolj. Pomoč od boga bode tudi z manoj.
(Vspne se k viSku.)
Slovenski starejšine,  velmožje!
Hotebor.
O čujte! Nij li blazni Zovolj to?
Lastun.
Ne blazni, Nemcem je prijatelj.
Batog.
Ta? Vulkan. Kaj hoče ?
89
Zovolj.
čujte, jaz vam  oznanjujem Besedo božjo, ki vam razodeva Jedino pravo vero Kristovo, O bogu, ki je vstvaril nebo, zemljo . . .
Volkan. Kaj nam kriči? Kdo govori o veri, Prijatelj? Zdaj o tem besede nij.
Zovolj. Da, ali kaj pomaga vam vaš jezik, Kaj je slovenstvo vam in ljudsko pleme, Poganska narodnost in očevina, Kaj svoboda posvetna, drugo vse, če dušo pogubite svojo? Vera, Jedina prava vera, ta je prva! Ta združi z Nemci vas krepostnimi. Narodi vsi ...
Batog. Ta Nemce hvali nam.
Volkan.
Udari ga!
Batog. Zovolj in Spitignev Od todi!
(Hrup. Spitignev uteče, Zovolj za njim.)
90
Lastim.
Tugomer prišel je. Mir!
(Tugomer, Mestislav in Bojan naBtopijo.)
Tagoiner.
A ti se ni večini ne ukloniš?
Mestislav. O tem jaz ne! To je nesreča! Las t iin.
Kaj?
Tugoiner. Zložila se z Mestislavom še nijsva: On je od samega sovraštva slep.
Mestislav. Ne, slepec si mej nama prvi ti!
Las tun. Razpora treba nij!
Kajaznik.
Kaj hoče to!
Tugoiner. Pustite naju! Zlega nič. Prepir, Grehota stara našega rodu, Mej nami da prestane. Mirna sva. Izkušnje bridke imamo uže, Kako je svete zloge treba nam.
&1
Mestislav.
uklonil bi se v kakšno malo stvar, A v to nikakor!
Tugomer.
Kaj svetujem jaz? Da nas glavarjev trideset otide K dogovoru z Geronom, kakor on In kralj njegov želita radi mira. To nij velika stvar.
Mestislav.
Velika meni. Povedal sem uže, kako jaz mislim, A da molčim o takej stvari zdaj, Kar ti bi rad, ne morem, za Peruna!
Tugomei'. Govori čisto!
liatoft. Poslušajmo! Hotebor.
Molk! Bojan. A potlej Tugomer da govori.
Lastüii. Da, Tugomera tudi treba čuti, Drugače vse stvari on zna in sodi.
92
Bojan (Tugoineru).
Zakaj ne govoriš ti prvi? Tngomer.
Čakaj! Bojan. Ta pokaži nam vse.
Tngomer.
Ne boj se, brate.
Mestislav. O čem ukrenemo ? Jaz hvalim boj! Zberimo vse moči ter zapodimo Sovražnika od svoje meje svete, Kder se nabira. Lepšega mirti Z nobednimi dogovori nij možno Dostiči. Mi ne upajmo ljudem, Ki ne zdrže besede, kadar jim Koristi snesti jo. Pomislite, Kedö so oni, ki vas vabijo? Pred leti od zahoda so pridrli Na naše meje in se usipali Z orožjem v roci v našo lepo zemljo, Slovenov poda vili so brez čisla, Uničili rodov premnogo naših. Požigali, plenili, silovali
!«
Device ter v železji odvajali
Mladeniče ujete in može,
A v nemškej zemlji tlačili jih v sužnje,
V robötnike krvavo trapljene,
In s tega slavno zdaj ime slovensko,
Ime eestitih slavnih naših otcev,
U Nemcev hlapčevsko ime! Sloven —
Ter suženj isto znači jim.
In ti Sloven nesramni, rob in sluga,
Ki nemaš nič krvi, obraza nič,
Ti pojdi Nemcem klanjat se, jaz  ne!
Batog.
Ne pojdemo!
Vsi.
Ne pojdemo!
Isteklosmovič.
Nikdar! Batog. Prodal bi očevino, kdor bi šel.
Lastun. Kaj deješ, Tugomer?
BOJStn (Tugomeru proseč).
Okani se!
94
TogOmer  (Bojanu).
Ti dal bi se prenaglo obrniti? Premišljena je moja stvar in tvrdna.
(Vsem.)
Možje!
Lastun. Da čujemo i Tugomera! Kajaznik. Da, Tugomera!
Vol kan. Kaj poreče on? Tugomer. Eesnico je govoril Mestislav. Uklanjati se nikdar nebčemo Nikomur!
Batog. čujete!
Lastiin.
A poslušajmo!
Tugomer. Jaz bil bi prvi, ki bi ga zaböl, Kdor svetoval bi vam, možje, sramoto, Svobodo našo Nemcem žrtvovati, Upogniti zatilnik v tujo sužnjest. — Pradedi moji vsi so se borili
95
O našej rodnej samovladnosti,
In jaz mej vami nijsem zadnji bil,
Ko bilo je braniti dvorov naših !
Razgaljam prsi! Štcjta mi obrdnke,
Mestislav ti, in ti prijatelj Batog!
Od kod jih imam ? Ne od igre lahke, —
Od mečev nemških, bojev jarobujnih
Na strani väjinej. Kedaj, kedäj,
Jaz vprašam, videl me klonivšega,
Odmikajočega je kdo v bojiščih?
Nikdar ! In ako vragom sem ujet
Prišel v roke, kdo kriv je tega? Jaz li?
Ne! Oni izmej vas, ki ostavili
Na tleh ležeč so me v krvi in ranah,
A umeknili se obilju vragov!
Govori, kdor si Tugomera videl
Bežečega kedäj!
Bojan. Nikdo nij videl!
Vulkan. Da, to je istina!
Lastun.
Resnica vsa.
96
Kajaznik.
Mej nami nij ga, ki bi to tajil.
Tugomer. Za to ne more nikdo verovati, Da kdaj vam Tugomer bi mogel reči: Upognimo se Nemcem, sluge jim Bodimo,  svojo svobodo prodajmo.
Mestislav. Dolžfl te nijsem. Zlega nehčeš nam, A zlo se nehote rodi, veruj, Iz tvojih svetov zdanjih. Bojim.
Čujmo dalje.
Tuguraer. Kaj svetujem? Razum, premislek, räzbor. Kaj svetuješ li ti? Prenagljenost. Ti hočeš, da poslušali samo Sovraštva svojih src do Nemcev bi, A jaz želim, da glavo in premislek Na pomoč skličemo pred silnim  delom. Kar ti bi rad, ne more nam oditi, Do sita in premnogo bojev še Nas čaka, predno svojo očevino Utrdimo in toli očvrstimo,
97
Da sosedov bati se ne bode
Ni drugih vragov svojega rodu. —
A zdaj jaz vprašam vas, možje slovenski,
Nij-li razumno, ako moremo
Ogniti nekaj časa bojev se,
Vbraniti krvolitje pogubljivo.
Vse to z razuma tega in razloga,
Da zberemo si četne voje vse
In silni ter krepki pristopimo
Na ljuto bran z gotovima rokama,
Kakor denes jih nemarno še, bratje?
Lastiin. Kesnico govori!
Hotebor.
Resnico jasno! I jaz vam hvalim Tugomerje slovo.
Kajuznik. Vsi hvalite li Tugomera?
Več jih.
Vsi!  vsi!
Tugomer. Kako li zdaj smo ? Da pregledimo! Odpravili so Nemci semkaj  sla, Ki nam ponuja mir. A res je to,
7
:i~
Od nas iskali bodo, česa — vendar Ne mnozega; a vratno li pošljemo Birfča, rekši, da ne mislimo O miru, to protivnikom opasnim Prištevali nas bodo, rät krvavo Ter plen in boje prineso nam v zemljo. No menite li, da jim odolimo ? Nemožno nij, a mnogo jih mej  vami Nesreče bridko pomni žalostive, Kako sovražnik, pobedivši nas, Opuščal njive, klal, požigal dvore, Jemal s soböj, kar ugrabiti mogel! Možje! veli vam srce li še zdaj, Podjeti strmoglavo to opasnost?
Kajaznik. A ne! tako mi bogov, ne! Bojan.
Zdaj molči!
Tugonier. Naš narod bil nikdar nij ratoljuben, Nij kija nosil, meča ni oščepa, Železnega oklopa a ni šlema, Ni cementih strel in togih lokov, Ni kopij bistrih niti mlatov bojnih,
'.'¦.'
Kot Nemec, da bi pokoril narode,
Negö za nujo le v obrambo svojo;
Zato mi boja nijsmo izuččni,
Kakor bi mogli proti čislom svojim,
Ilazselj enim po žirnih nam vlasteh.
Zato, možje slovenski, bratje dragi!
Držimo se miru prebla/.cga,
Če tudi kupimo ga z malo ceno,
Ker bolje nam, smotrivo izgubiti,
Kar malo je, otimši, kar je mnogo,
Ter ne  v propast bez modre misli vsake
Ustrmoglaviti, kar še imamo:
Gradovi nam cveto, orjemo polje,
Igrive črede se pašo nam v travi,
Ki glasno vam krije besedo: mir!
Doma otroci rodni, žene družne
Miru vas prose nizko na kolenih.
Možje, od bogov kletve se je bati,
Ce, izkušaje milosrdje njih,
V opasnost nepremišljeno zdaj sebe
Postavimo ter svojce, vlast in narodi
Lastim. Kaj hoče se od nas?
7*
100
Bojan.
Poslušaj zdaj!
Tugomor.
Kaj Hoče se od nas? Oj, malo je: Da trideset izbornili mož slovenskih Gre k Nemcem z Geronom miru uglavljat In pogovarjat se o vsem, kar mi Hoteli bi in kar bi litel protivnik. Izskusiti se more in poskušnja Pokaže nam. kdo prav je svetoval, Jaz ali on! On hvali boj, jaz mir.
Kajaznik. Bogovi blaži s Tugomerom modrim'
Vsi. Bogovi blaži vsi!
Kajaznik.
O mira zdaj Vkrenimo!
Mestislav. Prenesrečm ta ukrep! Kdo vam je porok, da ne pojdete V gosti krvave, ki iz njih se nikdar Ne vrnete ? Jaz Nemcu malo upam 1 Nastavil zanko, trezvi se pazite; Love vas, kakor miši se love!
101
Tugomer. "Neskrbni töli nijsmo, Mestislave, Prej tal o v nam v zastavo sem pošljo, Po tala dva za vsacega Slovena. Teh pazi ti, ki z nami iti nehčeš. Brez talov ni koraka ne stvorimo. Ne boj se, miši nijsmo, Mestislave.
Mestislav. Sami pazite svojih talov nemških, Sami verujte vi v besedo nemško! Midva z Batogom poj deva v gore, Od sela v selo glase požcneva Možem, da se priprave vsi na bran Očine si. Ne li prijatelj Batog?
Batog. Jaz, kamor ti.
Mestislav.
Kdo še z menoj ?
IsteklosmovK.
I jaz! Volkan. Preveril me je Tugomer; pri njem Ostanem.
102
Mestislav.
Žal ne bodi vam nikdar Stopinj vseh in besed. Zdaj idimo!
(Mestiölav, BatOK in Isteklosmovič otulu.)
Tugoiuer.
To je slabost slovenska, zil običaj,
Da druzemu no upamo ničesar,
Ni sebi. Možje! verujte mi, da Nemci
V resnici nijso taki, kakor misli
Mestislav naš. Sedaj so meni znani
Ter dobro veni, da možno se je z njimi.
Dogovoriti, kakor si želimo.
Kadar i vi seznanite se z njimi,
Od njih se naučite razno čemu.
Zato na ogledi k njim pojdimo!
Mi smo sami si kvaro delali
Uže od nekdaj, ker se z Nemci  mirno-
Pogajati ni razumeti nijsmo
Izkiišali. Jaz vem, da je to možno,
In skoraj imate i vi razumeti.
A idite sedaj z menoj na dvorec,
Dogovorimo pri obedu gostneni,
Kar še običaj je možem.
_103_
Bojan.
Domov!
(Otidfi vsi, sam Isteklost-m oaUue.)
Istekluse.ni. O starost, zlö Moräne pospešnica! Uže pogovorov uc slišim glasnih.
VrZft (pride od druge strani).
Kam li idd možje, o Isteklosem! Not, gavran črni se nad njimi nese, Sinoči klical L)iv je vrhu drevja; To je nesreča! Hiti jim povedat!
(Oba za druzimi.)
Tretje dejanje.
T nemškem ostrogu.   Geronov dom. Soba, ki ima zadaj okno, na obe
BtranI duri v dve drugi sobi; iz leve, kdcr je gostba, Čuje se včasi
hrup.
Prvi prizor.
Kajaznik.   Volkan. Kesucje Lastun.
Kajaznik.
Da pazi, brate, nijso Nemci li Drugačni, boljši, nego smo poprej Sodili mi?
Volkan. Tako mi Radogosta! Ni rodni brat bi nas ne bil tako Pogostil in počastil, kakor ti. Not, Tugomer govoril je resnico: Boje se nas uže sedaj, ne malo.
105
Kajaznik.
Da, in zatö Slovenom prfjajo, Dobrikajo se Nemci medoustno. Uj, vsi prijatelji, prijatelji . . .
Vulkan.
To vince rujno je krepko in dobro!
Kajaznik. Krepko in dobro! Boljše pitje Od vseh medic in olov vseh u nas. Srce se mi je töli razigralo, Kar pijem vino. Se ga pijmo zopet! Nam dati vina Dažbog je dolžan, Če ne, udäjmo temu se bogovi, Ki daje vina tacega sosedu, Bogovi, ki ga Zovolj v ustih nosi.
Vulkan.
Ne; bes v te! Za pijačo in za jelo Ne taji Dažboga Svarogoviča!
Kajaznik. Tajim li ga ? Kako mi govoriš ?
Volkan. Od vina si uže prekolovräten.
lOfi
Lastim   (l>ricl(? ju klicat).
Kod hodita? Na svoje stole brzo ! Kder so vže drugi.   Zdaj začeti doba Poslednja je razgovore o miru, Ker pit in jest Sloveni nijsmo prišli. A čujta! Malo pijta te pijače, Ker opijani, kdor je mnogo pije, Lekužičan je bil uže zadremal. Ne zabita, da vino glavo moti, Tako je rekel včeraj Tugomcr.
Vulkan. Jaz vidim,  da je res.
Kajaznik.
Ho, glavo  inoti!
Vulkan. Lastun,  zakaj nam toliko ponujajo Pijače te?
Last lin. I jaz to vprašam.
(Otidejo.)
107
Drugi prizor.
Tugoner. Eojan mastoi.ita).
l!»j;iii. Oči odpri!
Tuguuier. Ti nave grobne vidiš Tu kdcr jih nij ? Prijateljski in gostno Stregö nam, to je očivfcto vsem.
Slepi ste, če ne vidite pogledov, Ki spogledujejo skrivaj se z njimi.
Tugomor.
To se dozdeva tebi samemu. Nekoliko osönü pazc res, A na-te le, ker po običaji Odložil nijsi meča pri obedu.
Bojan. Da mej sovražniki bi meč odpasal? Jaz nikdar ne! Da niti bi ga ti ne bil A ni Volkan, Hotebor in Lastun.
Tugoiuer. Tu je običaj tak, da se orožje
108
Odlaga pri obedu. Nemec tudi Nijeden svojega orožja nema.
Bojan. Ne ti, ki so okolo nas sedaj, A zunaj imajo vojnikov mnogo; Mi smo sami, zakaj smo bezorožni Prisiljeni tu biti ? Vele čudno ! Poišči meča si, opaši ga!
Tugomer. Bojan boječ?
Bojan. Boječ!  Ne žali me! Ne, Tugomer, ne srdi ti se nd-me! Jaz si ne morem kaj, če me skrbi O tebi mnogo bolj, nego o sebi. Pomisli, kaj ljudem bi našim bilo Doma, če se ne vrnemo vodniki, Če naša vojska bode čreda brez Pastirjev, ako se ne verneš t i!
Tugomer. Ne boj se, mi se vrnemo še danes.
Bojan. Poslušaj, Tugomer, le zdaj poslušaj! Evö, mi tu z Lastunom in Volkanom
109
Vse lehko pogodimo, in Hotebor Smotriv je mož ter drugih je dovolj. A ti natihoma otidi proč, Jaz sem uže pregledal vse okolo, Tod skozi duri ti na jasno prideš, Vse lehko bode, ker ljudij nij tukaj, Ne spazi te nihče; takoj tam zadaj Imamo v sedlih konje. Meja naša Nij daleč. Tam nas čakajo domači. Jaz meč posodim ti. Tako se spaseš Ti konci, ako nam se kaj primeri.
Tugomer. Prijatelj si mi tak, da hočeš me Osmešiti. Veliš li, da zbežim?
Bojan. Jaz hočem le, da živ ostaneš ti, Če Mestislav resnico je govoril, In če smo v pasti tvrdnej kakor miši.. Poglcdaj jim v obraz !
Tugomer.
Pogledam jim!
Bojan. čemu ta Geron nas ustavlja tu? Čemu takoj ne govori, kar misli?
110
Za kaj ste vsi odložili  orožje, Ki so ga spravili?
Tugumer.
Ti svoje imaš.
Roj Ml.
A ti ga nemaš, niti  drugi.
Tugoraer.
Cuj me! Premisli z umno glavo težko stvar, Ki naglo vso bojazen ti razpihne, Da mi Sloveni imamo doma
V  najboljšej svojej straži nemške tale, Za vsacega iz nas po dva v zastavi. Če jednega iz nas zadene krivda, Ubiti lite rojaki naši dva Zastavnika, od G-erona poslana
A nij si misliti, da šestdeset Rojakov svojih Nemec pošlje v zakol,
V  pogubo smrtno za nas trideset! In kakor ne bi izmej nas pogazil Besede, na poštenje izrečene, Noben vojnik, tako o drugih misli!
Ill
Bojan.
Da, imamo domä zastavljene Poslane tale; ali kdo jih straži? Tvoj Gripo,  in kako ga sodim, znaš?
Tugmner. Ko ne bi pošten bil, pri njem je še Po tvojej želji stari Isteklosem S sinovi svojimi. Čemu ta strah?
Bojan.
Jedino to je, kar me še tolaži O talili; Isteklosmoviei naši Sami ničesa Gripu ne verujo.
Tugomer. Kesneje bodemo govorili, Sedaj se vrni v družbo. — Geron ide! Ogovorim ga; naju zdaj ostavi.
(Ilojau otide.)
Tretji prizor.
Geron. Tugomer.
Geron. O! Tugomer? Zakaj te nij za stolom?
112
Tugomer.
Knez, stolovdt mi nijsmo prišli sem! Sloven je gost hvaležen, ali tu Šesli smo na dogovor se ozbiljen; Čas je uže, da posel završimo. Čemu odkladate, ne govoreči?
Geron. Vse hočemo; a zdi se mi spodobno, Dolžnost je tudi, da namestnik Otin, Velmožncga vladarja, kar sem jaz, Dostojno pogosti sosede hrabre, Katere sem povabil v zborovanje, Ki bode težno po oba naroda, Zamude nij.  Veselje nij potrata!
Tugomer. Mi hočemo še denes se vrniti.
Geron. Brez moje volje?
Tugomer.
Kaj ? Kako li deješ ? Da nijsmo li možje svobodni 'i
Geron.
Jeste.
113
Tugomer.
y.&to je volja naša, zakon naš.
(Jeron.
Samo ta volja ?
Tugomer.
Kaj to znači, Geron?
(Jeron.
NiČesa! Idi k stolu jest in pit, Zvršiti hočemo še denes vse, Kar je potrebno, to veruj mi tvrdno, Slovenski sosed!
Tugomer.
Jaz bi rajši videl In čul zvršetek, nego veroval Besedam tvojim.   Brzo zavrsimo!
Geron. Potrpi! Ako jaz, zakaj ti ne bi?
Tngomer. Potrpi?
(Jeron. Da. Pijo li tvoji bratje? O tem pečaj se ti,  — o drugem — mi
(Otiile.)
114
Četrti prizor.
Tugomer (sam).
Uj, kaj li znači govorjenje tako?
In izprememba ta? Bojanov strah?
Perun! o spasi me prestrašne sumnje,
Ki prsi davi mi, srce tesni
Tišči mi dušo, kakor skala gorska,
Prestrašna sumnja o nesreči nekej,
Katere mi oko ne vidi še
Ni roka ne doseza pred soboj. —
Bogovi! Možna li je taka zmota,
Da svet, kateri sem rojakom stvöril,
Pregovorjaje jih na pot do sem,
Da ta moj svet je v temno brezdno vodil.,
Ne v jasen dan, ki sem ga videl jaz?
Perün! oteti narod svoj hoteč,
Zavlekel li sem njega cvet v pogubo?
Vodnike, velmože, glave njegove?
Ne, ne! To možno nij ! To je bojazen,
In moža nedostojna divja misel,
Iz glave da zbeži mi! — A kako li ?
Da, mi Sloveni tale imamo
Od njih doma, v zastavi stražene,
Njih čislo dvojno je nad čislom našim,
115
Vojnikov nemških šestdeset. Dovolj!
Ti bodo jemci nam. Čemii se strašim?
Jaz drugih nezaupnost grajal sem,
A zdaj sem nezaupljiv sam in sümnim !
Komu li moder človek še bi upal,
Da ne junaku hrabremu, ki je
Besedo moško dal v zastavo tvrdo? —
A vendar, kar sem tu opazil včeraj
Okolo sebe, kar še denes vidim,
Ugodno nij, budi mi strah in sumnjo!
O Svarog svitli, solnce jedno še
Daj nam prebiti srečno, jedno še!
Od tod, od tod, in spet vse dobro bode L
(Otide za Bojanom.)
Peti prizor.
Hildelert.  Keaneje Geron.
Hildebert (s™>-Dovolj nam bodi, če poganom tem Poslednje hipe malo osladfmo, Prodno neverske duše izroče Peklenskej neprijazni, zlodeju, Ki ga slepi česte v bogovih svojih.
S*
116
Glave s teles, to je najkrajši pot.
(StreBne se.)
Ne, hlapcu božjemu ne služi meč! Želim uže si konca dnevi temu, Da bilo bi zvršeno, česar treba Na višjo čast bogu in svetej cerkvi.
Geron  (pride nazaj).
Da ti si tukaj, svečenik! in zdaj?
Hildebert. Rad zvedel bi, če skoraj dovršite?
Geron. Ne moremo, ter sploh utegne biti, Da ne stvorimo.
Hildcbert Izpustiti hočeš
Ta dragi plen li, težko ulovljeni?
To bode kralju služba neprijetna.
Geron. O tem nij govora. A šestdeset Vojnikov, nemških talov je v zastavi; Oteti nijso, a poprej ničesar Ne smčjemo vršiti.
117
Hildelert.
Šestdeset Prostäkov nemških dati je svobodno V zameno za voditelje slovenske, Katere bog ti dal je v tvrdo roko, Ujete s toliko težavnostjo.
tieron. I če so Hildebertova družina Prostaki ti? Kaj deješ li? Hildefcert. Poslali da ste moje tja vojnike? Kako li to? Zakaj? Jaz nijsem vedel.
Gcron. Ne bojte se, vsi vam se povrno Gotovo skoraj; rajši vse Slovene Crez mejo vratno pošljem brez dobitka, Prednö jim nemško glavo jedno dam. Zakaj li vaše sem ljudi izbral? Odgovor je legäk. Neznani so Slovenom še, zatorej laže reči Nam bilo je, da so možje boljarje, Iz daljne srede frankovske oblasti. Z besedo lepo, bodi si ležljfva, Polaskati se treba je Slovenu, A on za töboj pojde, kamor hočeš.
118
Hildebert.
Nabrani hlapci so in plačeni Vojnici, ki za tale si jih vzel. A nič zato, če jih nazaj ne bode; Samo družino mi nadomestite! Ne dajte se motiti v slavnem delu, Lokavo osnovanem; svoj črtcž Dovrši, potlej pridi, kar si bodi. Slovenske vojevode z nemškim mečem Udari! Bog ti dal jih je v roko; Tu njega prst z očesom vidim svojim. Pomišljati se dalje treba nij. Zamena dobra in korist je naša, Za šestdeset priprostih nemških glav Dobodemo sovražnikove vse Voditelje do malega. Zamahni!
Geron. Nijcdne glave nemške jaz ne dam, Nijednega vojnika pogubiti Ne dam tako. Domačemu človeku V besedi jaz in veri obstojim, Ker treba, da mi upa moj vojnik. Nij misliti o dnevi le denašnjem! Brez bojnega orožja v zemljo tujo
119
Poslal sem jih ter pövrat jim obetal, To zna ves ostrog, vsak vojnik uže. Kako bi druga vojska mi verjela Videč, da sem jaz Nemce sam poslal, Voditelj nje, v pogubo brez orožja?
Hildebert. A vendar, ako se premisli stvar Ter kak uspeh ta slavni čin obeta, Dolžnost je, gledati samo koristi Državne in blaginje svete cerkve, Ki jo rodi poguba vragov naših. Nevernikom Slovenom puhla bodi Obetana beseda! — Kaj li kralj Poreče, ako izpustiš glavarje, Da bodo zopet vojevali kruto Na čelu čet slovenskih protiv nam? Za tak uspeh nij cene prevelike, Katere bi se bilo strašiti.
(ieron. •O tem se ne plašite, sluga božji! Podjel je delo mož, da ti Sloveni Brez cene v roko nam padö: naš Gripo! Ne zdbimo, da je črtež on sam Osnoval in da tudi pazi talov.
120
Ves dan uže ga čakam, da privede Z lestjo mi ali silo oproščene. Frospeje li mu to, vse bode naše.
Hildebert Evö! ne ide li sem Gripo?
Šesti   prizor.
Gripo. Prejšnja.
Geron.
Kako si Gripo? Dobro li?
Gripo.
Dobro!
Geron. lzbavil li, privM si naše tale?
Gripo. V ostrogu tvojem so do zadnjega.
Geron. Osvobojeni ? Vsi ? Povej mi brzo!
Gripo. Kar sem obetal, vse sem ti dovršil ?
Geron. Za to se nadejati je kraljevej hvali.
151
Hildebert. I sveta cerkev možu vrlemu, Ki je po volji nje koristno delal, Svoj blagoslov nakloni milostiva. A zdaj povej, kako si zvršil to? Odvel li tale si iz srede jim?
(Mpo. T ežko sem stvoril, brez krvi nij bilo t Ne znate koliko potreba let In koliko potrpeljivosti Nam bilo je, samo da smo dobili Zaupnost Tugomerjo preslepljeno! A yrhu vsega jaz brez malega Naposled nijsem zopet mogel priti Do mesta, v kterem tale so držali, Verjel nam nij Bojan, ki Tugomera Prijatelj moder je od nekdaj bil.
(ieron. I tukaj zopet sam ta čuti nekaj, Da nij le na obed pozvan; orožja On sam odpasal nij. Govori dalje!
(iripo. Zato ne meni, nego Isteklosmu V straženje dali vaše tale so. A jaz sem prej uže i to premislil,
122
Ter nijsem varan bil, upaje tvrdno, Da bodeta nepaznost in neskrbnost Slovenska pospešnici v mojem delu. Ni blizu nijsem prve dni k njim stopil, In res, umrla sama je ob sebi Slovenom lehkovernim prejšnja sumnja. A ko sem v noči vstanovljenej vdaril Na straže, pobiti Isteklosmoviči Takoj so bili, in v orožji bistrem Vsi tali hipoma: a hlapci moji
V  družini vašej hrabro so borili, Ter predno drugo ljudstvo je začulo, Kaj se je stalo, mi smo vže utekli
Z otetim talstvom; noč je nam pomogla!
V  predrznem begu po najkrajših potih Privel sem srečno vse črez nemško mejo Do konj od vas poslanih. Evo nas!
Hildebert. To zvršili ste moški res in dobro! In kadar čujem zdaj, da krepko so Držali se vojnici moji, knez, Ne morem hudovati se na tč,    . Ka je družina moja taloväla.
Geron. A k delu zdaj!
123
Gripo. Ti ukazuj! Hildebert. Da, knez, dodelaj brzo, česar treba. Premislek je tu greh, ohräbri se! Pokaži jeklo nemškega moža, Vojaka tvrdega, ki mu neznana Brezumna milost je. Mehkota plašna In ovčje milosrdje k tacemu Sovražniku krščanske naše vere, Imena nemškega, to je slabotnost, Pradedov nemških nedostojna, Geron!
(Jripo. Kakov je svet? Kaj stvorimö Slovenom?
Ilildebert. Pravični bog jih nam je v roko dal, Umrtviti je treba jih. Pogani, Nevcrniki, Sloveni vrhu tega!
Geron. Tu ukazujem Geron jaz jedin! Da jih domov ne izpustimo zdaj, Ko imamo oteto nemško talstvo, Vstane-vil sem; zakaj čemu trudili Premnogo let smo se v privabo zvito
124
Pastirjev teh od črede? — Gripo naš Največ je stvoril, njega svetovanje Dolžnost je slušati, ko vprašamo : Koristneje li bode nam in cerkvi, Ce pomorimo in iztrebimo Slovene, ali jih samo zapremo?
Gripo. Zapor in dobra straža je dovolj, Tako bi sodil jaz, a vi vkrenite. Če jih pobijete, — Bojana meni!
Hildebert. Čemu li polovico dela? Čin dovrši ! Zakaj li stražami nakladati Skrbi si? Da naposled uteko li Ter bode trud obili ves zaman? O kratkem a po krepkem! Smrt je nagla Ter najtvrdnejša mirodejnica.
Uripo. Mi in Sloveni smo v velicem boji, Težavno bode njih deželo vzeti. Če umrtvimo vse voditelje Z maščevalno silo in z brezupom Ljuteje se postave besni v bran, Nego če nadeja jim še ostane,
125
Da povrnö se po končanej vojni. Upör slabimo sebi na korist! Samo zato krvi se branim jaz.
Hildobert. Nič tega ne! Treba je, da zve Sloven Kedo smo Nemci, kaj umejemo, Kaj moremo, ko prilctimo k boju. Osorni bodimo narodu temu! S pogani se o miru ne pogajaj, Prijazni treba nam slovenske nij, Pokorščine jedine le od njih I sveta cerkev hoče i naš kralj. O tvrdoumnem se poganu nikdar Ne nadej mi, da se ti izpreveri; Za to da jih zadene maščevanje In meč, ki ga je blagoslovil bog.
Geron. Od kralja nemam povelenja nič, Ob sebi treba, da ustanovim. A znaš li ti, kako bi stvoril kralj ?
Hildcl)ert. Da, znam. Nij strah me biti za poroka, Ker vem, da bil kralj Ota, naš gospod, Dostojen vedno Karla Velicega Največjega vladarja zümelj nemških,
126
Kateri nikdar nij mušic precejal, V brezumnem pravdoljublji premekak, Kadar velike tebtal je koristi Države nemške ali obče cerkve. Ne čitaš li, kaj stara knjiga piše? Pri Vrdenu pokläl on v dnevi jednem Tisoče štiri petkrat sto je saških Nevernikov ter z mečem žel Slovene Ob Dravi, Savi, do Ilirika, In Longobarde, papežu uporne.  — A cerkev ga zato proklela nij, Mej blaženike rajske ga je dela. Ta Karel, Nemca pravega uzör, Sijajen vzgled je tudi Oti kralju; Zdaj veš i ti, kaj tebi je stvoriti.
Sedmi prizor.
Eadulf (prileti z leve).  Prejšnji. (Zadaj za prizorom je krik, Čuje se vpitje: naše orožje!)
Radulf. Kako li zdaj! Orožja si hote, Ki smo jim vzeli ga.
127
HilllelHTt (vstane plaäen).
Orožje! (ieron.
Kam ste ga deli? Nij li shranjeno?
Radulf. Na kupe zdeto je v stranskej  sohčti, Odnesti mogel nijsem ga skrivaje.
(ieron. Zakleneno?
Radulf. Zaklenil sem. Hildeliert.
Li dobro? (Jeron. Tako mi boga, izvohali prevred so!
Hildebert. Tu stati je opasno, idimo!
,                                         (Otide.)
(ieron. Hoj, Radulf, petdeset junakov Najboljših na orožje zberi. Teci! Stoj! Skozi okno meče poberite, Če morete. Ukazi naglo, naglo! Ne daj jim do orožja! Brzo Radulf! Da ne počaka tvrdo delo nas!
(Kadulf otide.)
12s
A možno je, da ne vedo še vsega. Ti Gripo, idi in tolaži jih, Dokler se mi pripravimo ua boj. Prezgodaj mi je kramola prišla.
(Jripo. Jaz li? Ne smejem se pokazati, Ker mislijo, da jim še tale stražim. Najbolj, ako se umaknemo. Evö, vsa jata se jih sem podi.
iieron. Postoj! Pri durih sva. Opasno nij.
(Gripo ae mu za, hrbet skrije.)
Osmi prizor.
Tugomer, Volkan, Kajaznik in drugi Sloveni.
Volkan. Orožje naše sem !
Vsi. Orožje sem! Kajaznik. Prijatelji, kako je možno to?
Volkan. Kak knez si ti, gostem da meče kradeš!
129
Tugomer. Govori, knez! Besedo nam si moško Zastavil ti, pošteno svojo vero, Ko smo na tvoje mirovno vabilo Sli k tebi. — Kaj zdaj znači to dejanje! Zakaj ne vrne se možem orožje ?
(JerOll  (porogljivo).
Zakaj li, da počakaj, skoraj zveš.
(Obrne se in naglo z Gripom otide.)
Deveti prizor.
Prejšnji brez Gerona in Gripa.   Kesncje Bojan,  HotŠbOr.
Tugomer. Hoj! Gripo, Gripo! Nij li bil to Gripo ?
(Poskuša odpreti duri, skozi katere sta odšla, a zaklenene so.)
Vol kan. Da, Gripo!
Tugomer. O gorje!
(Prime se za glavo.)
Prodani smo! Kajaznik.
Perun gromövni! Kaj nam je začeti ?
9
130
Bojan (priteče 8 Hoteborom).
Možje!
Hotebor.
Orožje zopet smo našli.
Bojan.
Sterimo duri, osvojimo ga! Pomozite, možje! Orožje našel
Volkan.
Kde? Ponje!
(Nekateri z Bojanom vro nazaj v soboto na levej. Krik.)
Tugomer.
Mestislav, o Mestislav! Ti Nemce si poznal, jedini ti! Perün! Ti čul si Mestislavljev govor, In mene slišal si zlosrečnika, A nijsi strele na tvrddsti nebnej Užgal in v prah porazil Tugomera, Laži o Nemcih govorečega! Bogovi! Vi ste znali zmaja Gripa, A nijste mi očfj odprli slepih, Ušes takoj mi nijste oglušili, Ko sem poslušal izdajalske svete, Da sem narodu jaz pogubonoša, Predaje Nemcem jaz jedini kriv!
131
Bojan
(prileti nazjy s TugonlDrovim orožjem v roci;   tudi   drugi prihajajo za njim, oi>uauj6č meče in drugo orožje).
Nä, Tugomer, svoj meč! Volkan.
Branimo se, Kakor volčje priprti ostrozobi! Morana, tvoj do zdaj Volkän še nij!
Bojan.
Orožje, Tugomer!
Tugomer.
Moj meč! Daj sem!
Volkan. Vsem Nemcem prötivo zdaj stopim sam!
Lastnn. A ti nas vedi, Tugomer, na Nemce!
Bojan. Iz te tesnobe ven pod nebo jasno! Probijmo se pod nebo jasno ven! Če nam brez boja ne dade, to bijmo!
Vsi.
Ven, ven!
9*
132
Bojan. Midva naprej, moj Tugomert
Togomer.
In če se ne probijemo na jasno,
Umrimo, kot junaci, v tvrdem boji!
Da verogubni psi ne poreko,
Ka so nas klali, kakor ovco krotko
Mesar pred hlevom kolje. Meč v desnico t
In ako treba je poginiti,
In če Morana smrtonosna seza
Po narodu slovenskem in po nas,
Dostojna mož in slavna bodi smrt!
Do konj izkusimo se proborfti.
Tam da zajaše, kdor se prime sedla,
Ter ako vsi ne moremo se spasti,
Da konci jeden se otme od nas,
Ter v očevini da zvede o veri
In tvrdem slovu nemškem brzo, brzo l
Bojan. Te duri raztešimo!
Vol kan.
Duri strani!
(Mnogo se jih upre v dtiri, katere ae odpri.)
JL33
Tugomer. Tod pridemo na dvor. Po dva in dva!
(Otidö na desno.)
Deseti prizor.
Geron, Eadulf, Gripo z orožnimi vojaki, nastope z druge strani.
Geron. Kako li to? Kde so pogani smrdni? Pomogel jim je bog njih, črni zlodej!
Gripo. Ušli so! Hoj za njimi ? Evo duri!
Geron.
Utrte so!
Radulf. Orožje so dobili!
(Pogleda nazaj v sobo na levo.)
Geron. Kaj?
Railulf. Prostor je odprt in mečev nij.
Geron. A zdaj okolo! V dvor! Tu je pretesno. Iz dvora ven uteči ne mogo.
134
Prestreči moremo na potu jih. Okolo vsi! Zaprite vnenja vrata!
(Na levo z vojaki otide.)
Gripo.
Sedaj Sloven jaz biti ne bi hotel, Še hipec dihanja a potlej smrt.
(Premolk.   Gripo posluša.   Zunaj   za prizorom se čuje vedno kričanje in zvonket z orožjem.)
Uže začeli so poslednji ples. Ta igra nij podobna trfzni vašej. Kako to v slast poslušajo ušesa! Huj, vendar me pretresa neka groza! Brezumje! Kaj me peče drugih delo?
(Hoče skozi desne duri pogledati, a vrne se in zbeži preko odra na levo.)
Zdaj sem pritiskajo.   Tu nij ostanka.
(Zbeži.) Dva   SlOVOlUt  (pribežita skozi desna vrata na oder).
Prvi Sloven. A kam?
Drugi Sloven.
Poskrijva se. O Svetovit!
(Tečeta preko odra v levo sobo. Zu njima nemški vojaki z golimi meči. Tz leve sobe se takoj začuje vpitje pobijanih.)
_135_ Kajaznik
(prlbeži ranjen, pade sredi odra.   Nemak vojak  prileti  za  njim ter nastavi meč vanj).
Ne mori me, ka duša mi uhaja Iz udov ranjenih ob sebi sama! Ničesar nijsem stvoru tebi, Nemec!
(Vojak ga prebode in gre na levo za druzimi.)
(Nekaj hipov je oder prazen; krik od zunaj peša; ko utihne, stopi Geron z vojniki na oder.)
Jednajsti prizor.
Geron. Eadulf. Gripo. Vojniki. Kesneje Hil&ebert.
Geron. Tako se dela naglo! Ali vse Leži? Preštej jih Gripo. Ti jih znaš Po lici in telesu.
GripO (ugleda mrtveca).
Kajaznik!
Radulf (kaže v levo izbo).
I tu še  dva sta.
Gripo (pogleda tja).
A boljärja nijsta; Bojana še pogrešamo.
136
Gerou.
Poišči! Tugomera! Kde je Tngomer?
(Gripo otide.)
Ilildebert (nastopi).
Stvorjeno li? — Bogu v višavi livala! Ta dan je velik dan, dogodek slaven Vršil se nemški je, uspeli od njega Utegne biti večji, nego mi Soditi moremo s človeškim umom, Kako propadli so? Braneči se?
Geron.
Braniti se jim bilo nij kedaj. Mi s kopjem in tetivo smo prijeli Kazbujno zadaj, od strani in v čelo; A mnogo mrtvili je vojnikov mojih.
Radulf. Junaško vojevanje bilo nij! Geron.
Kdo sme poganiti potrebno delo?
Gripo  (prileti).
Ušel je Tugomer! Bojan ušel! Oba!  Samo ta dva!
137
Geron. I bas ta dva! Prokleta roka, ki je tega kriva!
Hiltlebert.
Za njima! Ulovite ja! Na konje! Zaman vsa kri, če ta dva ubežita.
Gripo.
Konjikov meni brzo daj in konj,
Tako mi glave, da ja dobitim,
Ker poti skrivne vem jaz bolje njiju.
Geron.
Ves vojni moj ostrog po konci vzdigni, Po umu svojem prosto ukazuj, Samo ta dva mi živa ali mrtva Povrni spet!  —
Četrto dejanje.
V Braniboru, prostor pred Tugomorovim domom-
Prvi prizor.
Dva starca, (orožna, gresta mimo).
Prvi starec.
Uj, grozodejstvo!
Drugi starec.
Seča iz prevare! Jaz pämctujem osemdeset let, A tega slišal nijsera še nikoli, Ni v pesnih niti v pripovedkah starih, I bogom dedov naših je neznano.
Prvi starec. Kdor koli more gibati z mezincem, Ta lok in strele, meč in kopje zgrabi!
Drugi starec. Voditeljev, voditeljev premalo! Najboljše so može poklali nam.
139
Prvi starec. Kam sreče, da i Tugomera nijso! Samo še njega ima vojska naša, Ker Mestislav je tudi se postaral.
Drugi starec. Bogov mi, sreča res. On ve mladino Razžigati, kakor nikdar nobeden. Ta nas utegnil zdaj bi še oteti In maščevati bratov za uböj.
Prvi starec. Povrnil li nijeden z njim se nij?
Drugi starec. Bojan in on. Ostale so posekli, Na kose, kakor se v mesnici seče, Z jedjo in pitjem pogostivši jih.
Prvi starec. Bogovi sveti, krivdo karajoči! Res možno li je delo to človekom, Držečim na ramah po konci glavo.
Drugi starec. Jaz bi do zdaj ne bil nikdar verjel!
140
Drugi prizor.
Spitignev.   Prejšnja.
Spitignev. Moža, novice slišimo krvave!
Drugi starec. Krvave, grozonosne vsem Slovenom!
Spitignev. In kdo je kriv, da se je to godilo?
Prvi starec. Nesreča naša.
Drugi starec. Od bogov poslana.
Spitignev. Neumni smo, a ne nesrečni, brata! Čemu imamo li, poslušamo Voditelje, ki narod varajo, Ki smelo nas zagrezajo v pogubo, ¦Obetajo koristi, govore Lepo, a prazno ter neumno vse! Ničesar ne stvore, ker ne umejo, Ne čute v sebi volje ni moči. Ti, ti so krivi vse nezgode naše!
141
Kdo ima klanje to na svojcj duši? Kdo Nemcem je pod ostri meč poslal Dve izpod trideset slovenskih glav?
Prvi starec. Da kdo?
Drugi starec.
Sami so šli, pozvani bili, Preveč so upali sovražniku!
Spitignev. Otrokom oznanjiij to pliihko basen, Ne meni, ki imam oči odprti, In gledam z njima, vidim, slišim tudir Zato na tanko znam, kako, zakaj? Z menoj li hčeta iti v zborovanje, Tam krivca razodenem vsemu svetu, Obličim izdajnika po imeni!
Drugi starec. Izdajnika ?
Spitignev. Tak6 velim.
Prvi starec.
Nemožno!
142
f   Sj)itignev. Z menoj hitita v narodno tborišče, Tam zvesta vse, o kom je moja sumnja; Dokaze imam, kakor jasni dan, Ne more obraniti se!
Prvi starec. Gorje!
(OtidiS.)
Tretji prizor.
Bojan. Grozdana. (Prideta iz Tugomerovega dvora.)
Grozdana.
Predragi! prav li je, da govoriva Samo o srci svojem in ljubezni, Misleč o sebi vedno v tej bridkosti, Ki je zadela s töboj, z mänoj vred Slovene vse od Nemcev laževercev? Nij prav, Bojan! a Lada milozarna Oprosti mi, ka reči ti ne morem: Orožje primi, hiti, prvi bodi, Kder starci naši govore o boji, Kder lok zvenči in ratni konj rezgače, Kder sečne rane padajo na Nemca;
143
Zdaj nij dostojno, sladko se ljubiti, Dokler nam späsena še nij očina, A lice nje še nij krvi oprano!  — Tako menila sem poprej na skrivnem, Da bodem govorila drazemu Ob takej priliki, — a zdaj ne morem, Ne morem te pošiljati od sebe! Gorje mi! Kaj poreče babica?
Bojan. Kaj li poreče, Grozda? Grozdana.
Da te ljubim Nad očevino svojo, kar nij prav. Jaz vem, da babica bi rekla to. A ti, Bojan? Ne misliš li i ti Kar babica, a vendar ljubiš mene? Bojan! O, prosim te, povej mi to.
Bojan. Da ta nesreča, ki je nas prijela, Ne bila toli bi krvavo-grozna, Očmi našej in Slovenom vsem, Ter smel bi misliti o sebi samem, Jaz hvaliti utegnil osodo, Ki me v opasnost je postavila, Ter mi tako odprla srce tvoje.
144
Grozdana.
Uboga jaz sramujem se te, dragi! Ka sem razburjena odkrila ti Skrivnosti, v svojem frei dolgo tleče, Jaz prva, deva, o negodnem času.
Bojan. Ne stidi svojega se čuta, devče! Ki me v neblagej sreči je blažil Ki bode me hrabril na vsacem delu, In veselil mi dušo v boji ljutem, Ko grom na Nemce z mečem krvopivnim Razjarjen pošljem za očino sveto!
Grozdana. O, jaz si mjsem mogla kaj, veruj, Ko zopet videla sem tebe zdravega, Na domu zopet iz krvavih Nemcev! Da koliko tedaj sem pretrpela, Ko ste odhajali iz zemlje naše! Čutili svi i jaz i Zorislava Nesrečo, ki je bila še nevidna. Boječa se plakala Zorislava Po Tugomeru, jaz sem jo tešila, A duša mi od straha trepetala Života tvojega.
145
Bojan.
Grozdanka moja!
ftrozdana. Potem priletel je pred vama glas, Da vf ste vsi pokläni iz prevare, Le Tugomer in neki drug njegov Da sta utekla jedva preko meje; A kdo je Tugomerov ta tovariš, Kateremu nij znal nikdo imena, Jaz nijsem mogla vprašati ni htela: Trepetna bala sem se poročila, Da nijsi ti otel se s Tugomerom, Da v Nemcih je krvavi konec vzel Bojan moj ljubljeni!
Bojan. Prišel sem vendar!
Grozdana. Kadär zavpili so, da Tugomer In mož njegov sta zdrava vže doma, Na prag stopiti mogla nijsem ven; Sedeč na stolci v duri sem strmela Z očmi, kedaj, kedaj odpro se duri; Kedo li vmde k meni s Tugomerom? — Bogovi blaži, bil si ti, Bojan!
1»
146
Ne znam, kedäj, ne znam, kako, a vem, Da sem zavpila in planila k tebi, Na tla pred toboj pala.
Bojan.
Jaz prižel Grozdano potlej k srcu, kakor zdaj. Počakaj, devče milo! vse bridkosti, Vse muke, kar si meni pretrpela, Povrnem jaz v naročaji ti bračnem. O, nadejem se časom lepšim skoraj: Pobedonösni pridemo iz boja, Za kri slovensko Nemcem odmestivši, Sovražnike od stare meje dedne Odgnavši priborimo zopet mir! Tedaj i tebe jaz na dom povedem, Ter kakor ptiča v mračno-tihem logu Spletala v vesni bodeva si gnezdo, Živela v društvu srečnem. Grozdana.
O Bojan!
Bojan. Čuj, Tugomer! Denes je narod v zboru, Ter menim, da hote me kam poslati. Predraga, k Zorislavi se povrni In pomni me!
147
Grozdana.
A ti najprvo Očino sveto pomni, dragi moj, 'Ter po očini pomni tudi ¦— mene!
(Otiilc.i
Četrti prizor.
Tugomer. Zorislava. Kastko.
Tugomei'. Ti li, Bojan ? Da malo me počakaš!
Rastko. Kam pojdeš, oče?
Tugomer. V zbor.
Rastko.
Da grem s toböj,
Tugomer. Premlad si zdaj in prešibak še, Kastko, Pri materi ostani.
Rastko. Ne, s toböj! Pri materi nij zbora.
10*
148
Tngomer.
Ne hodi tja! Možje so tam kosmati, starci sivi, Ki izpod čela strmo gledajo, Srditi govore besede jezne; Ti bi se jokal.
Rastko. Ne, pri tebi, oče!
Tugomer.
A kaj bi v zboru delal?
Rastko.
Roko vzdignil,, Kadar bi ti jo vzdignil in Bojan, Da vojno z Nemci grdimi začnimo.
Tngomer.
Od kod nedolžno dete zlatoglavo Uže je zvedelo, kar govori?
Zorislava. Od babice, ki z njim se razgovarja O vojnah, zborih in zakonih naših.  — Povej mi, kam si zdaj uže namenjen? Prezgodaj je. — Tugomer, ti dražje moje t Bojim o tebi se, če prag prestopiš,
149
Bojim se, ako te ne vidim sama; Trepečem, izgubiti večno te! Oh skoraj pridite mi, blagi časi, Da bi doma ostajal ti, ne hodil Po takih smelih potih, kakor zdaj! A paziti se hočeš, Tugomer, Izreči to besedo!
Tugomer.
Mirna bodi, Ter nepotrebnih si strahov ne delaj! Ne vidiš li, da ima Tugomer Posebno svojo srečo od Perüna? Nadvladal sera dozdaj nezgodam vsem, Zatorej upam i bodočnosti. — Ti z materjo se vrni, Rastko moj, In priden bodi, ko vrha dorasteš
V  junaka vrlega, s soboj te vzamem Na rat in zbor.
Zorislava.
Poslušaj, Tugomer! "Ne delajte ničesar, kar bi vas
V  pogubo vrglo zopet in v opasnost. Bojan, i tebe prosim, da smotrivo Nam si pazite drazega života!
150
Bojan. Kar mogli  bodemo.
Tugomer.
Tega dovolj! Otidi, Zorislava! Govoriti Z Bojanom slovo zdaj žeiim na samem.
(Zorislava otitle a siuom v dom.}>
Peti prizor.
Tugomer. Bojan.
Tugomer. Jaz idem k Mestislavu staremu, A ti poišči Batoga takoj. Poprej se treba je dogovoriti, Da zložni krepko stopimo pred narod, Ker obča rat samo nam, v jednem polkir Pošteno zbrana vsa na Nemce vrage, Dobiti more še pobedo slavno. Ti znaš, da z Batogom in Mestislavom    • Povsod si nijsmo ravnohotni bili; A to je treba, da se zdaj popravi. Dokler prokleti tujci nam prete S pogubo in zatörom; bila bi grehotaP Ruvati mej soböj se o prvenstvu
151
In sebi samemu ne odoleti. Preve'riti jaz upam Mestislava, Ti Bätoga izkusi prekloniti.
Bojan. Povem mu vse, kar govoriš mi zdaj; To možu je veglasnemu razumno.
Tugomer. Govori, kar ti srce da na jezik, In s tem ne moreš govoriti krivo ! Težave bode stalo v zboru nas, Razplameniti duše v ogenj živi, V kreposti bojne prebuditi narod Preplašeni, brezupni, vrtoglavi Od groze in strahu krvnikov Nemcev.
Bsjan. Govori jim besedo gromonosno!
Tugomer. Jezikov če mi sto dade bogovi, Presflen glas, razlegajoč se širno Po očevini od poljan v lesove, Z gore v dolino do zadruge zadnje: Slovenom v kri ne mogel bi vcuriti Kipečega sovraštva, ki mi vre Na Nemca, divjo zver v človeškem lici!
152
Požara maščevalnega sam6
Nekoliko, Periin! iz mojih žil
Pritoči drugim tudi v lene žile,
Jedinej polovici mož slovenskih —
In slavna trizna bode bratom našim
S krvjo in ognjem, a ne s pitjem mednim
Za njih uboj; —- nikoli strave take
Nij gledalo še Dažbog-solnce jarko,
Po nebu prestopäje nad zemljami.
Bojan. Kaduje se mi duša, Tugomer! Ko slišim tako glagolanje hrabro Iz ustnic tvojih, miroljubnih vedno. O, da si ti poprej tako govoril, Ne poslušaje zmaja nemškega, Ki se je bil slovenski preoblekel — Okäjani, prokleti Gripo vražji! Svaril sem te zaman, o cesto, cesto!
Tugomer. Od tebe je ta govor oster nož Prijatelju v srce. Ti, brate mili! Ki vselej znal si misel mojo vsako, Da konci ti ne oponašaj bridko, Kar me mori po dnevi in po noči;
153
Ne budi mi brezplodnega kosanja, Ki mi razjeda, kakor črv, otröbo, A vendar dejstva dovršenega Z vrhu zemlje izbrisati ne more. O, zdi se mi, kakor bi videl časi Na lici braniborskih dečkov mladih, V obrazu strhlem starcev tresonogih, Da svet je moj, da jaz sem kriv jedini, Ka je poklanih dvajseti in osem; Tedaj gnev prime samega me na-se, Da vsako misel bi proklel, gojeno
0  miru in zlokobnem shodu nemškem. Zakaj v otröv beseda vsaka blaga Uže nij prestvorfla se mi v grlu,
Ko sem govoril slepec jo o Nemcih
1  vas slepil!  — Bojan, to me boli! Jedina kri potokoma in spas Očine drage od sovražnikov Izpere madež ta mi iz spomina.
Bojan   (prime La za roko).
Ne sodi krivo, dragi Tugomer! Jaz nijsem oponašal greha tebi In tega nikdo ti nikdar ne drzne. O, jaz te znam in zna te narod ves.
154
Popraviti je vse, ter od krvi
Ubitih bratov očcvini vzraste
In nam svoboda tvrdnejša od prve,
Nesreča preloži se v blagoslov.
Togomer. O, da bi ti prerokoval resnico! Pokojna vest me v skrivnem srci teši, Svedočiti dolžan je ves mi narod, Da bilo mi do njega je blaginje, A ne do svoje. Ako sam o sebi Kedäj sem koli mislil, bil mi tudi Tedaj le narod prva skrb je vedno. Pomote take, ter njih kazni bridke Uče modrosti nas v bodoča leta. A idi zdaj, Bojan, dovrši dobro.
(Iiojau otide.)
Šesii prizor.
(sani).
I on uže me kara,  da sem stvorll Jaz sam! Kar dragim vidim na obrazih, Kar neprijateljska zavist mi sika Poniglavo na uho, to zdaj slišim
155
Iz mislij drazega prijatelja! I on dolži me: ti si kriv jedini, Da nosi črno rizo toliko Nevest in ljubic, žen, roditeljev, Ter sester solznih, žalostivih bratov. Če mogla je v njegovo dušo mehko Sumnjiva misel vjesti se o meni, To kaj poreče mnogoglava čreda, Ki hrohota vesela se, ko vlije Skrivaj klevetnega otrova v čašo Moževi, ki jej hotel je medu — Nesramna jata,  ki gotova vselej Metati z blatom ga in kamenjem, Kdor svoje vse je za-njo dati želel, Život in trud in zdravje in veselje? A veruje mladina brzosodna In topa starost sumnji vedno rada. No stojte, vi klevetniki nečisti! Jaz gibljem še, ter kite krepke nosim In duh močan, kakor poprej nikoli! Kar trideset junakov jedva more, To morem sam in ravno voljo imam. Če kriv sem res, izdajstvu tujemu Obvisel v mreži, neusmiljen nauk
156^
To meni bodi in narodu vsemu, A tebi kazen sramotljiva, Frank! Sloveni prvič vidimo nad toboj Sovražnikom, da vsako pospešilo Svobodno je, ko borba smrtna teče O narodnem korenu, o gospodstvu. Učil si ti me sam zakonu temu, Ki duša moja se grozi o njem, Iz pekla si prinesel ga na zemljo; Sedaj gorje i tebi, gad plazivi! Zaklal li nam si drobno četo naših, Slovenov diha mnogo še na svetu, Mej njimi diha Tugomer vam strašni!
___________.                            (Otido.)
Sedmi prizor.
Spitignev. Braniborci. Prvi Braniboroc. Baš ta je dom njegov.
Spitignev.
Ti pojdi ponj, In reci mu, da smo prišli poslani Možje premnožno zbranega naroda, Ki Tugomera zove na odgovor.
(Prvi Eraniborec v dvor otide.)
1E7
l>rugi Braniborec. Kaj menite, li pride ali ne? Ukazovati je on vajen bil, Ne pokoriti se.
Tretji Braniborec. Da vidimo! Sjiitignev. Pazite, koli se junak preplaši, Kadar mu vržemo besedo v lice, Priimek Tugomerov v veke vekom, Dokler na nebu sije solnce sveto, Dokler o nas se bode spominjalo Mej živimi narodi vrhu zemlje, Priimek: izdajnik!
Vsi.
Izdajnik! Prvi Braniborec cpricic iz dvom). Doma ga nrj!
Drugi Braniborec.
Ce se je kam zakiil?
Tretji Braniborec. Kako o nas je zvedel?
158
Spitignev.
Daleč nij, Počakajmo ga tukaj malo časa; Osornej sodbi vteči mu ne dajmo!
Tretji Braniboree. On pride sam; čemii li čakati? Ne bodete bez truda o izdajstvu Obličiti ga z oči v oči mogli!
S]>itignev. Čemu li treba nam obličevanja. Kar vidi vsak, kedor brez vida nij? Ti, kakor zdi se, v zboru nij si bil, Kateri se uže začel je davi, Drugače ne bi nam govoril tega, O čemer ves je narod jednodušen.
Drugi Braniboree. Ni mene bilo nij s početka tam; Povedite, kako so govorili?
Sj)itigncv. Poslušaj! Kaže vse, da Tugomer Premišljeno župane je izvabil Na zemljo nemško preko meje naše, Ter jih pogubil tamkaj. Sam bi rad Nam vladal in zato lestivo s Franki
159
Na tihoma se bil je dogovoril.
Da spomnite se, kdo li vedno z Gripom,
Ki šiloma otel od nas je tale,
Prijaznil se in tajno šepetal?
Prijatelja sta bila si največja,
Skrivaj stiskala vedno glavo h glavi,
Lokavi Gripo in naš Tugomer.
Drugi Braniborec.
Da, res je to. Jaz sem ja videl sam.
Spitignev. In znate li, kdo najbolj nagovarjal, Da šlo je v Nemce trideset Slovenov? Kdo? Tugomer, jedini Tugomer! Prevzetne hvalil Nemce, kar je mogel, Slavil jih vedno, da so miroljubni, Samo če mi jim damo roko verno. A kdo jih najbolj je poznal? —  On sam, Ka bil mej njimi je zaplenjen dolgo. In ako li je umno kdo prerekel Bojanu ali njemu kakšno reč, Psoväla sta, zapodila ga sramno.
Tretji Braniborec. To nij samo ob sebi!
160
Drugi Braniborec.
Izdajnik je! Snitigncv. Samo ob sebi! A kako li to, Da bas je Tugomer ušel jedini? (Bojan le Tugomerja senca je, Obtorej ga ni v misel zdaj ne jemljem) Kakö Lastun ne, ni Volkän, ni drugi? Zato, ker s Franki vragi je soglasno Premišljal in iskal, prodati narod. Podmičen je, — porazi ga Perun!
Vsi. Porazi ga Perün!
Spitignev. Izkušal bode, Kako bi se lestivo izgovoril, — Vi znate gladki njega, ostri jezik, Ki nam je tolike nesreče kriv — A mi mu hočemo odgovoriti, Kar izdajnikom kletim je pristojno. Pred narod zbran dolžan je iti z nami, Po starej pravdi sojeno mu biti. Odleti glava mu in kri izteci Po zemlji črnej, ki je ne popije,
161
Ter nesežgan, nepokopan, bez trizne
Na sodnjem brdu v smradu svojem leži,
Vranöve gladne pasi izpod neba!
Smrt nanj!
Vsi.
Smrt nanj! Osmi prizor.
Prejšnji. Zorislava. Kesneje Tugomer in potem Bojan.
Zorislava (pride iz hiže).
Kdo' vpije tu besedo strahovito,
Kaj hočete pred domom Tugomerjim?
Spitignev. Hoj, tvojega moža.
Zorislava. Doma ga nij.
Spitignev. Zato ga čakamo.
Zorislava.
A kaj bi radi?
Drugi Braniborec.
Da pojde na sodišče narodno
Po starem zakonu pradedov naših,
Ker Nemcem je izdal slovensko vlast!
11
162
Zorislava.
Da Tugomer ? Klevetnik, lažeš! lažeš!
Dragi Braniborec. Ne, žena, kar ves narod govori, Resnica je. Tvoj mož je izdajnik, Od Nemcev mito jemlje.
TugOnwr (vrnivši 80, naglo pristopi).
Kdo? Spitignev.
Ti sam! Tngomer. Pes!
Zorislava (oklene se ga).
Umorili bi te radi! Zavpij, če ne, zavpijem jaz. Možje! Nij izdajnik moj Tugomer, možje! Mirujte.
Drugi Braniborec. Kaj mej nami hoče žena,? Odpravil nas je narod zbrani. Idi! Narodu zagovarjaj se!
Bojan (tudi naglo pristopi).
Kaj delate?
163
Zorislaya.
Bojan pomözi!  Umore ga mi!
Bojan. Kogä?
Njtitignev. Mi izdaj nika Tugomera. Na sod ga pred-se kliče narod zbrani.
Bojan   (iztegne meč).
Skovir predrzni! ti li . . . .
TugOllier (i>rime ga).
Molk, Bojan! Če moj prijatelj si, pokojen bodi!
Bojan. Svobodi me, da jezik prenesramni Izrujem mu iz otrovanih ust, Da starem, kakor zmijo, govnoslovca, Ki skrüni Tugomerovo poštenje!
Tngonier. Pokojen bodi, moj prijatelj dragi! Ne vidiš li, da sva brez vse družine? Na sodbo idem, ncheem, da bi rekli Ljudje mi, kadar koli ti: nij smel Postaviti se nam z obrazom vedrim, Strašljiv se je odgovoru odtegnil.
11*
164
Bojan.
Dokl6r še imaš meč, ne padaj v röke, Ljudem, ki Spitignev je njih glavar!
Spitignev. Jaz nijsem sam. Vsi družno smo prišli. Kaj mene laješ?
Prvi Braniborec.
Mi poslani smo. Drugi Braniborec. Ter z nami pojde sam rad ali sfljent
Bojan. On siljenV
Tugomer.
Stoj, Bojan, ne žugni mi! Prebil uže sem mnogo za ta narod, In pretrpeti imam tudi to, Da poplati mi delo trudovfto S klevetjem grenkim. — Bodi mi prijatelj,. Miruj, ne brani mi, otidem zdaj, Ti ženo mojo skrbno v dom izpremi, Ter pridi za menoj, ker bodem te Potreboval.
(Odhaja, ljudstvo za njim.)
165
Bojan. Jaz taköj za toboj pridem.
Zorislava (pade na tla).
"Na pomaganje! Jaz umiram! O,
Moj Tugomer, ne hodi proč od mene!
Peto dejanje.
Pri gozdu i'iod lirmiiljuroin. Po bitvi. Mrači se; kcanoju mesečina.
Prvi prizor.
Slovenski vojiiici,  prvi in drugi Braniborec gredo preko odra; nekateri hodeče ranjence podpirajo.
Prvi Braniborec.
Zakaj li zbiramo se za ozidjem ? Podoba, kakor bi plahi bežali. A vendar nijsmo izgubili bitve.
Drugi Braniburec.
Pri nas sta vojevodoväla Batog In Mestislav, zato smo krepko stali; A v levem krilu, kder je Domostroj Bil povelitelj, pešali so naši, Lastuna in Hotebora želeči.
167
Prvi Braniborec.
Za to li zdaj bežimo v Braiiibor?
Drugi Braniborec. Stopiva brže, drugi so uže Pred nama vsi do malega.
Prvi Brauiborec.
Hitiva! Ko v mraku bi se Nemci zmislili Udariti za nami in goniti: Neumna smrt je kopje ostro v pleči.
Drugi Braniborec.
Krvav je bil ta dan.
Prvi Brauiborec.
A kaj še bode?
Drngi Braniborec. Ne boj se mi. Tako mi Rujevita! Pognati heemo Nemce veličave, Da skokonögi potekö domov.
(Ottdota na deano.)
168
Drugi prizor.
Mestislav od leve, Batog od desne Btr&nl.
Mestislav. Vse dobro li?
Batog.
Vse. V redu se pomiče V ozidje vojska naša; tam jedila Za mnogo časa imamo obilo. Lehkö počakamo, da naši sli Na rat Bodriškc brate razvnemo, Ter družno zapodimo Nemce naglo.
Mestislav. Pokazal je ta dan, kaj vrhu vsega Nesrečja moremo. — O, truden sem! Počivati je treba spet; počakaj Trenotje me; matora kost nij ratna.
Batog. Počij.
Mestislav. Nocoj mrtvih ne moremo Pokopati ni ranjenih pobrati Vseh; jutri hočemo.
169
Batog.
Ne skrbi sam O vsem; čermi smo drugi še na svetu.
Mestislav.
Ti si, da, Batog, ali kde so oni, Ki so skrbeti vedeli, Volkan, Lastun, Hotebor, kde?
Tretji prizor.
Bojan (naglo od desne strani). Prejšnja.
Bojan.
Kde je Tugomer?
Batog. Utegne biti vže doma.
Bojan.
Nij ga!
Mestislav. Poročal nikdo nij, da mrtev je, Mej ranjenci nikder ga nijso našli. Kako li to, da sta ločila se? Ti v boji bil si na njegovej strani.
170
Bojan.
Do polu dne sem bil ter videl čuda, Katerih do sedaj o Tugomeru Junaškem še nikdar. Kot prost vojnik, Če tudi vajen, glava biti vojski, Razsddnivši, odgnavši konja daleč, Mej prvoborce stopil z mečem v roci, Koženi ščit drže z levico pred-se, Kosil je Nemce, kakor travo poljsko, S krvjo obročen po jeklenih prsih, Po ščitu, šlemu, po obličji groznem; A kdor je v boji Nemcev trčil vanj, Zagrmel ga na tla je v krv obilo, Ki v rekah tekla je okolo njega, Gomile mrtvih je plavila dalje, — Nad njimi on, kot smrtni llujevit, In Tres pred njim je lomil ude vragom l A kadar v boji strahonösnem spazi V sovražnej četi Gripa izdajnfka, Tedaj ga zvije srd in maščevanje, Ter kakor lev, ki ležal je v brlogu, A še denes nij gonil ni boril se, Tako i on, pozabvši ves trud, S krepostjo udov čilih prerojeno,
171
Vzdivja naprej", zavpije:  „evo Gripa!" In trčili za njim smo vsa družina, A v stiski jaz tedaj sem ga izgubil, Ves dan ga potlej nijsem najti mogel. Po boji sem iskal ga tu ter tam, Dobil ga nijsem; zdaj se vrnem zopet, Če kde globoko iz mrtvili ga izkopljem.
(Otide.>
Četrti   prizor.
Mestislav, Batog.
Mestislav. Perun ne daj, da bi resnica bilo, Česar se jaz bojim z Bojanom vred.
Batog. O Tugomeru?
Mestislav. Da. To zopet nova Nesreča bode: Tugomcrja smrt Po izgubljenem boji tega dneva.
Batog. Sedaj vojnika vsacega je treba.
172
Mestislav. Najprvo Tugomera, ka denes Vam vsem, ki ste ga drzni obsojali, Okrivljali zle volje in izdajstva, Kar bila je nesreča naša sama In zmota, ako tudi pogubljiva, Pokazal je pred svetom, kaj on more, Ko z mečem stati je na strašnem mestu. Kričavi närod je razumel v boji, Da Tugomer je njega desna roka.
Batog. Slovenom vsem uže je slavno znano, Da Tugomer se danes je boril, Kot divji tur, najhrabrejši mej nami.
Mestislav. A pomniš, da je mene stalo truda Velicega in mnogih besedfj, Ko sem ga branil v zboru narodnem Razburjenim tolpam, ki vanj režale, Vpijoč izdajstvo mu v goreče lice. Denes pokazal Tugomer je blagi, Da razžalitev pozabiti umeje, Kadar očina potrebuje sinov. Na misli bila mu opasnost obča,
173
A ne osoba svoja in ime.
Boril se je i on, ter kakor veste,
Njegov denes je venec prve slave;
Jaz sovraž sem mu bil, a zdaj ga hvalim-
Batog. Ä Tugomer z nesrečnim svojim svetom Slovenom dal je tuge miro polno, Ker on je kriv, da v Nemcih so poklane-Najboljše naše glave. To ve narod, Zato ga je obsojeväl.
Mestislav.
Nij vselej Večine hrupne brzoustna sodba Jedina prava. Boljšim, umnejšim Možem dolžnost ljudem je svetovati. Na priliko, zdaj ti veljavo imaš, Ne meniš li, da bili odoleli Denes bi Nemcem, da je Tugomer Na levej strani povelitelj vojski, Kakor mu pristoji?
Batog.
Vse to je možno r A narod bil je ljuto nanj razkačen.
174
Mestislav.
Sedaj stoje jim dejstva pred očima, Ter mogli razumeti so na novo, Da Tugomerov je Slovenom treba. Te misli ne mozimo pozabiti; Popravimo, kar v vihri smo grešili, On zopet bodi vojevoda nam. Komu koristiti mogö osobe, Katere brez moči so mej narodom? Borimo zdaj se o slovenstvo z Nemci, Svoboda na pogibelji je naša, Lovi nas smrt s krvavim mečem v roci, Vlastem se dednim konec prorokuje: In v takej bedi ne bi pozabili Stvorjene krivde in sovraštva li?
Batog. Kako bi jaz pomogel, sam ne vem. Mestislav.
Uže sem rekel ti, da se potrudi, Prijatelje pregovoriti svoje, Da izročimo Tugomeru zopet Vrhovno vojevodstvo. To stvorfva, Če zložna bodeva si, ti in jaz.
175
Batog.
Nikoli mu prijatelj nijsem bil,
A rad se tvojej pokorim besedi,
če meniš, da nam pridovati more —
Samo, če je še živ? — Otidiva
Domov sedaj, skrbe uže o tebi,
Ter noč je. Blizu je sovražnik Nemec.
Mestislav. Bojan ne vrne se.
Batog. Našel ga nij.
(Otideta na deBno.)
Peti prizor.
VrZä (zblaznela, od levfco; sivi lasje1 jej vise" po licih, s palico preti mesecu, na pol pojoč).
Ha, ha! Periinišče perünasto!
V obet ni poljske miši ne dobodeš.
Hu, hu, hu, hü! Jaz imam sovo v glavi,
Z očima pomežkiije, hü, hu, hü!
In tebi smeje se na glas, Perün !
Triglavu trebušatemu se tudi,
Ka slep ob treh glavah je, kakor krt,
Ne vidi, kdo mu dima v nos pošilja.
176
Perdn! Triglav! Kdo ima v čislu vaju ? Me babe rogarno se vam bogovom. Vidva bogova? Kakšna? Kdo je rekel? Slovene bijeta, a Nemcev ne! Zakaj ue ženeta jih iz očine? Pre! Kdaj se Nemec sraka bal je vaju ? Dejala sem, močerada zakoljimo Ter vama dajmo vsacemu po dva kraka, A nikdo nij poslušal Vrže stare. Na vrhu drevja graketajo kavke In trebe si peruti s kljunom črnim, A vsa slovenska zemlja k višku gleda, Ko jej o volku sivem prorokujo: „Po mraku se priplazi volk, siv volk, Triglava hapne z belimi čeljustmi, Peruna s lirama na zemljo potegne Ter sebe in volčiče pogosti." — Kako zdaj vama hrbet, rebro poka! Kam dela sta, krvnika, sine moje: Vedrina, Vologlava, Tugomera? Div, ti povej!  —  Zakaj i ti molčiš, A kličeš, kadar te nikdö ne prosi? Proklet na veke bodi, Div, Div, Div!
(Otide Q4 desno.)
177
Šesti  prizor.
Dva vojnika od leve strani,  potem Zorislava.
Prvi vojnik. Hodiva brže.
Drugi vojnik.
Ognji so vže blizu. Prvi vojnik. Udariti hote po noči nsi-nas.
Drugi vojnik. Ne böj se mi! Ozidje krije grad.
Zorislava  (od desne priteče; hitro).
Ne znata li, kde Tugomer je moj ?
Moža, pokažita mi k njemu pot!
O, nij ubit! O, ne! A kam je izginil?
Prvi vojnik. Hoj, Zorislava!
Drugi vojnik.
Hodi tod po noči? Opasna glavam ženskim hoja nočna.
Prvi vojnik. Sovražniki so blizu, žena, beži.
Zorislava. Povedita, moža, o Tugomeru, Recita jedno slovo, prosim vaju.
178
Prvi vojnik.
Po noči ga ne najdeš, z nama hiti Domov, kder imaš dete. Pazi se!
Drugi vojnik.
Če nehčeš, — siliti ne moreva.
(Otideta.)
Zurislava. O Tugomer, zakaj te nij?
(Hoče oditi na deeno, postoji ter posluša.)
Glasovi! Možje prihajajo! Sovražniki Li blizu so ? — Zdaj umore še mene! O dete sladko! — Kde si, Tugomer! Prikrijem se, da otidö.
(Skrije se v grmovji.)
Sedmi prizor.
ner smrtno ranjen,  naslanjajo se o Bojana počaBnim korakom.
Tugomer.   , Ne morem! Tu položi me, Bojan.
Bojan.
Odnesem te.
179
Tugomer.
Ostavi! Sesti hočem. Oj, malo, malo še moči mi dajte, Bogovi, toliko, da videl bodem Poslednjič dete še in ženo drago, Samo še toliko!
Bojan.
Spet krvaviš. Ponesem te.
Tugomer. Uže ne morem vstati! Potrpi malo, skoraj mi odlegne, A  potlej pojdeva domov, lfojan, In jutri, kadar vzide soince jarko, Posjje v mrtvo lice mi. Bojan.
Izkusi, Oprimem te; ne brani! Tugomer.
Ko zvedo, Da  Tugomer se je prestavil v ranah, Vsi oni, ki ime so in poštenje Oskrunjevali mu,  ti reci jim, Da izdajica Tugomer nij bil,
12*
180
Da izdajnika sem denes posekal Na jasnem jaz v junaškem boji. Bujan.
Gripa ! Tngumr-r. 0 ne spominjaj kletega imena, Tožnika moje lahkovernosti. Izvora vsej nesreči zemlje naše In smrti mojej. — Tega sem iztrebil! Huj, kakšna moč mi je po žilah vrela, Ko tri sem glavo zmiji, odgojenej Na svojih prsih gorkih.
(ZaprS mu sapo.^
Bujau.
Ne govori! Krvi ne päli!
Tugomer. Skoraj bolje bode. Bojan. Zakaj te ne bi nesel? — Daleč sva.
Tugomer. Tema je pred menöj in glava trudna. Bojim, jaz v Branibor ne pridem živ. Poslušaj me! Predrago ženo mojo ...»
181
Osmi prizor.
Prejšnja. Zorislava. Zorislavii
<ki se je uže poproj bližala iz grmovja, priskoči ter pred Tugomerom paile na koleni).
Ta glas ? Moj Tugomer ? — Moj Tugomer! Ti govoriš in živ sediš pred manoj! Spet našla sem te, mož preljübljeni, Ter našla sem s toboj vso srečo svojo!
Tugonier (oklene jej roko okolo vratu).
Oj, Zorislava V Ti li? ¦— Pri bojišči? Kako je to? Kaj delaš tukaj sama? Bojan, uže li mrak na zemljo pada? Povej mi ti, Bojan, tvoj glas umejem. Ce res je, ali sanje v boji smrtnem, Da svojo Zorislavo drago slišim?
Zorislava. O res je, res! Pri tebi sem ter z manoj Domov se vrneš.  — Mahoma, Bojan, Otidimo! — Krvav li, ranjen je! Od tod ! Domov !
T iigo m er.
Umiram.
182
Zoi-islava.
O ne, ne l Tako mi ne govori, Tugomer! Ti ne poslušaj ga, Morana mila! Uže umreti'? Zdaj ne še! Ne zdaj! Komii ostaviš dete, komu ženo, Sama na svetu, vsem neljübljena? Kam pojdcta, kadar ne bode tebe?
Tugomer. Kadar uleže zopet vihra burna, Ki zdaj buči po našej očevini; Kadar zavrnete črez mejo Nemca, Ter krotki mir in radost nad Sloveni liazpnčta zopet krili blagodejni, In od hogöv se nadejem jaz temu: Tedaj, Bojan, ti Zorislavin bratec, Zaščitnik njene bodi nemoči! Z Grozdano blago čaka tebe sreča, Ter v sreči tihej vajine ljubezni I Zorislava bode spominjala Molče ter milo se nekdanjih dnij, Ki nama zorno so mladost sladili.
Zorislava. O, Tugomer, ne trgaj srca v menit
183
Togomer. A Zorislava, dete moje Ilastl<o — O, zadnjič bi ga zdaj še rad poljubil! Jedinca naju Tugomeroviča Gojite dobro ter pazite skrbno! Doraste li vrha, tedaj o meni, O smrti mojej s sinom govorite; Pripovedujte mu junaštva stara Pradedov močnih in pobede mnoge, Ki nam so prej darili jih bogovi, Da vname se ljubezen v srci mladem K jeziku svojemu in zemlji svetej, K narodu slavnemu očine dedne; Da bode Rastko Tugomerovič V mladeničih, kar bistri orel v ptičih, In bojnokopljanik, —• Slovenom čast; Da ga ne splaši otčeva nezgoda, Ni mrzka nezahvalnost čete slepe, Ki tudi meni je ime pošteno Črnila zadnje dni. A moja smrt Vam kaže, da krivično govorili Klevetniki so lehkovercem glupiin. Jaz rad umrem, a zvedeti bi želel, Ce zmote moje svet so izučile,
184
Kakö naprej se je paziti treba,
Kako sovražniku se ustavljati,
Ki je nameril na pogubo našo.
Moj sin, reci mu cesto, Zorislava,
Da bi slovenske mehkosrdnosti
In pregovorljivib besed laskavih
Nikdar, nikdar poslušati ne hotel,
Nikdar obetom verovati tujim!
Tvrd  bodi,   neizprosen,   mož jeklen,
Kadar braniti je cesti in pravde
Narodu in jeziku svojemu!
Ne varaj sam se, varati ne daj se
Sovražnikom..........
(Naglo prestane.)
Bojan.
Udarila ti spet je kri.
Zorislava.
Gorje! Bojan. Da   rano   ti prevežem.
Tiigomer.
Vse zaman! Uže Morana spat me deva. Čutim. Poljubi zadnji krat me, Zorislava!
185
-Oh, tvoje mehko lice je krvavo,
¦Od mene si se ti okrvavila.
Obriši lice, žena moja draga!
Perüna mi, ti nijsi zaslužila,
Da onečisti se obličje tvoje,
Ki vedno mi je v srečo in veselje
Na zemlji bilo; nijsi zaslužila,
Da skrunim jaz telo ti plemenito,
Ustvarjeno v razkoš, v naslajevänje
A ne v bolest, ki te je izpremljäla,
Kar vez je s Tugomerom te družila,
Zahvalo dolžno o ljubezni tvojej
Vseh prejšnjih dnij ter hipov zadnjih  tu
Beseda zadnja moja govori.
ZoVi&laVa. ¦O, Tugoirer, ne zadnja! Zadnja ne!
Tiigomer. Prijatelj ni jedini! ötri sölzo, Ki leze t po lici ogorelem; Ne pristeji junaku solza ženska. Podäj v "azhöd mi, brate, roko verno ; Povej Skvenom naročilo moje, Da kreplo se bore do zadnje kaplje, Ter da rikdar ne udade se Nemcem,
186
Če udade se, to dade se smrti! Podpri me, Zorislava ! Dete moje . . .
(I'morje.)
Kiijan. Mrtev je!
Zorislava. O, moj Tujjomer mrtev!
(Kratek odmor.)
Bojan.
Cuj! Kdo li sem prihaja v inralm nočnem ?
Od tod hitiva! lilizu so uže
Sovražniki.
(Vzdigne jo ter izkutia odvestij
Zorislava. Od njega jaz ne morem!
Bojan. Ponj   pošljemo.
Zorislava. Ne   pojdem!
Bojan.
Pomni detet
(Odvede jo pol oneavestlo.)
187
Deveti prizor.
Vrza. keaneje Geron, Eadulf in nemški vojnici.
Vrza.
Ti! Spitignev! Da on je vas izdal? Moj Tugomer?  —  Ti! — Kaj ti veš? —
Povej! —
(Kratek odmor.)
Preskočila mi pot je mačka črna, Ko bosa tekla sem po resnem trnji. Hem, hem, menila je, da kam zaidem; Vse mačke čarodejke so, to vemo. Molče sem lezla po stezinah: pst! In sapico sem skrbno potezala v se, Da ne vzbudila bi vojnikov spečih In dremajočih osedlänih konj: pst! Ki so po gozdu kupoma ležali. — Vi spite li a Nemec glave seka? — Ko človek v deževji v kot se stisne, Odklepajo  se usta mu po sili, In kadar se dotakne ga Morana, Boke, noge on stegne, da kosti Zaškripajo, — ter na stežaj zazeva. Tako so v me odprto vsi zijali, Iz ust jim plahe duše prhutale,
188
In prestvorjene v hripave gävrane Mrtvaški krokotale: lir«')k, krok, krök! Motiko dajte! Sama jih pokopljem. Huj, mraz me stresa. Kadar zarja poka, .Zazebe po vseh udih v srce živo. Nobeden nij s trepalnico mi žugnil, Oči so obsteklelo jim prežale Tja v luno, v gostosevce. — Ha, ha, hä! Čemu v nebesa? Kdo je tamkaj gori? Moj Tugomer pomoril je bogove: Triglava, Rujevita in Peruna, Zato na zemljo dež krväv je lil, In zdaj po tleh stoji v globokih lužah. To bila tebi krma hi, Periin! Da bi vesel z jezikom se obliznil. Ne bas.  —  Odpira žrelo zemlja žejna, Rudeča krvca v grlo nje grgrä, Crrgrd, grgrä, gr, gr!
(Ugleda Tutfomera.)
Kdo li je ta? Sirokopleč in dolgovezen mož. Sanjala sem — a sanje so laži — Da tudi jaz imela sine take. Ne vem, li jednega? Ne! Dva? Tri? — Tri !
189
A tega je uže desetnajst let, Desetnajst let in pol, če ne i več — In vnuka Tugomera, izakriči.) Tugomer!
(K njemu poklekne ter si njega glavo dene v naročaj.)-
Ne veš li ti, ko bil še dete drobno Ter krivoustno si zajokal v noči, Kako sem te v naročaji stiskala In tekala:  „ti moje solnce zlato, Oj, spančaj, spančaj babici na krilu!" A zdaj si pretežak, težak in mrzel, Krvav po lici, po očeh in ustih. Ljudje so rekli tam, da si ubit.
Geron (/. dražbo). Opascn je po temnem gozdu pot; Ne gremo dalje. Ce prelagataj Izpazil tu je Mestislavlje v6je, Odšli drugam so; vže se zarja beli, Iz bližnjih koč odmeva kuropenje. Vrnimo se! — A kdo li tamkaj giblje?
(Vsi pristope bliže.)
Tako mi Kristusa razpetega! Še včeraj je, vojnikov svojih prvi, Po konci nosil Tugomer to glavo, Budečehko in pogledov mrkih.
190
Završil je korake svoje gromne, Starici tej v naročaji sloneč, Leži brezduh, po zemlji dolgo-stegnen, Junaški knez slovenskega naroda, Ki v boji bridko bode ga pogrešal.
Viti». Da stegnil bi se tudi ti brezduh!
Iiadulf. Samo da bil pogan je in Sloven.
Vrza. Kako si rekel? — Kaj? Pogan? Sloven? A kdo si ti? — Ne veš li, da si bes? In kar smrdi še bolj, da Nemec si? Pes brani se pri nas imena tega, Zalaje in okolje ga razkačen, Kdor koli bi za Nemca ga poklical.
Radulf. Ce nehčeš, baba, da ti vrat zavijem, Umolkni! — Geron pred toboj stoji!
Vrza. Kaj Geron? Kdo je Geron? — Volkodlak! Nij li gostil se z mesom tilov naših?
191
Geron.
Minij! Ta hoče biti njega mati. Iz njenih ust buči gorje brezupno. Dejal si dobro, da je bil Sloven; Zato verjel je, kar je kdo obetal, A kadar bil zapreden v mreži gostej, Ki spletal si jo sam prelehkoveren, Besnel je, kakor zober žarooki, Dokler upehan nij poklecnil penast; A Gripa vendar je na rog nasadil. Ta mož je mej Sloveni bil jedini, Katerega se bati smel je Nemec, Ki rad spoštuje i sovražno hrabrost.
Itadulf. A hvali tudi rad bogä v višavah, Da v prah semlel uporo je največjo, Ki v bran srdito stala svetej veri.
tieron. Ter nemškej nogi na iztoku solnčnem. Uže mi doba se razkriva v duhu, Jaz ne učakam je, a vnuci naši, Da kodar zdaj sedi slovensko pleme, Vzrasto iz golih tal gradovi nemški V krajini novej zemlje braniborske,
192
Zaščitni kremelj rimskemu cesarstvu, Ki meje pretesne do tod pomakne, Glaseč, da nosi mej pogane vero, Katera bode mu izgovor moder, Da z mečem, ognjem, ako nij drugače, Brez milosrdja, brez vesti otročje, Pravico položivši v moč in silo, Razpröstre dolga krila po slovenstvu, Odpahne iz vasij in polj ga tolstih V kočurje ilove, da tam zadalme, Bogove dedov starih pozabivši, Ter sramovati se načne imena Slovenskega, ki zdaj mu je na slavo, In sramovati svojega jezika, Zakonov prvih, pravde otcev hrabrih, Prekvašeno do mozga v kosti z nemstvom, Katero prestol tukaj si utvrdi Bodočej veličini časov poznih.
Radnlf. Kder trčita se Nemec in Sloven, Iztrebiti je s korenom slovenstvo, Da sila nemška kal rodi iz njega. Sloven in Nemec, kakor voda z ognjem, Dotikati ae moreta se mirno.
ii>a
Vrza.
Vi samogoltni, krvogledi Nemci!
Volkovi gorski vi, nikoli siti!
Lokajte krv, ki ste jo pretočili,
Zaklavši talov dvajseti in osem,
ITbivši meni tužnej tri sinove,
Državo porobivši nam slovensko,
Katerej bila kneginja sem jaz.
Če je, da res v nebesih kdo boguje —
Peruna nij, Triglava ne tam gori,
A možno, da kdo drug, močnejši bog —
Ta vam prokolni vlast, telo in dušo!
Če kdo bogüje i po vzduhu sinjem,
Ta vam prokolni žene in otroke!
Če kdo bogüje v črnem dnu zemlje,
Prokolni vam orožje in selišča,
Kakor vse to proklinjam tudi jaz, jaz!
Ter ako vi prerokovati znate,
Učena sem i jaz besedam veščim.
Uhö odprite, v grozi strepetäjte:
Ugrabili ste vse, kar smo imeli,
Ne v pravdnej rati, nego iz prevare,
A bode tisoč let vas drgetanje
Na tleh ukradenih, do zdaj slovenskih,
Od mnogih vnukov naših okrog sebe,
13
194
Ki rastli bodo, kakor v vesni trava, Na jugu, severu in vshodu ravnem Ter gledali črez plot v državo nemško, Dokler ne zagrmi osoda vaša, Slovenski dan. — Gorje tedaj nad vami, Kadar na vas naš rod razjarjen plane! To kakor zdaj u nas neveste, žene Ter matere in starci plačevito Kriče, zaman lomeč z rokama k bogom, Tako vreščali bodete vi Nemci Tedaj, zaman, zaman lomeč z rokama! Nebo ostane tudi vam gluho Ne veke, vekom veke ....
(Mrtva He zgrfizi.)
Radulf.
Čarodej ka! Mrtvä je pala od tegote besne.
Geron. Od žalosti jej v žilah kri zevrela Ter srce nje zdaj v prsih je zalila. A ti, spasitelj naš, na križ razpeti, Odvrni kletvo njenih ust otrovnih!   *
(Zavčsa pade.)
Konce.
Uekatere starejše slovanske ter menj znane "besede v tem delu.
BČS m., — zli ali hudi duh starih Slo veno v.
BiriČ m., — v Btaroalovenskcm: poslanec; Herold.
Bojnokopljanik, Schlachten-lauzenschwinger j srb. beseda.
Dänj f., — Tribut.
DaŽbog" ni-j — Blovanski solnčni
bog. DiV m.» —' tud* neki zli duh, ki
rad nesrečo prorokuje. DostiČi vrb., — doseči. JČmeC m.* — porok. Izok m.» — neka kobilica. Krämola f.  — ataroslov.  hrup,
upor, Bebelliun. Krčmelj m., — starosl. trdnjava;
Burg. Lada   f.(   —   boginja   ljubezni;
slovanska Venera.
Lčst f., — starosl. zvijača; List. MatÖr adj., — star. MitO n., — podkup, plača. Moräna f., — boginja Bmrti. Näv  m., — mrtvec; strah. ObČt m., — žrtva; Opfer. ObrOČiti vrb., — roth färben:
br6Č m., — Fiirberrüthe; Pur-
purriithe. Obninek m., — zarastek rane;
Narbe. OŠČep m., — Speer.
Okäniti se vrb., — pustiti.
Ostaviti vrb., — pustiti. Opäsen adj., — nevaren. Penili   m-i   —   bog   nebeškega
ognja ali bliska. Prelagatäj m., — starosl. ogle-
duh; Spion.
PodiČti vrb., — nam. slabej-šoga podvzeti.
Prijati vrb., — ugoden biti.
Prijazen f., — prijateljstvo; Freundschaft.
PeCi   SC  vrb., — skrbeti.
Rat f-, — vojna ; Krieg.
Rlljevit m., — bogizmej večjih bogov j tudi vojni bog severnih Kloveuov.
Smotriv adj., — pazljiv, previden; vorsichtig.
Šlem m., — Helm.
SohÖta f-j — prostor v shramho kake stvari.
Strava f-, — gostovanje mrtvecu na čast, katera se je cesto godila po t r Iz ni.
Strlbog m.,  —  bog  vetrovom.
SvarOg m., — bog podnebju.
SvctOVft m., — najvišji mej slovanskimi dobrimi bogovi.
Tal m., — der Geissei.
Träpiti vrb., — mučiti.
TriZIia f-, — borba mrtvecu na čast; Kampfspiel. Primeri: strava.
Triglav m., — bog ö tremi glavami severnih Slovenov.
UvČt m., — pogodba; Bedin-. gung.
VeleS tudi V0IOS m., — bog pastirski in goveje sivine.
Veper m., — divji prasec; Eber.
Včsna f-,   —  boginja  spomladi.
VČŠČa f-,—mnogo vedočažena j tudi Čarodejka ali copemica.
Zöber m., — Bisonocha, Buckel-ochs.
s*0*fig**^
č
Dosedaj so izšle v „slovenskej knjižnici" te-le knjige:
I. zvezek: „Doktor Zober", roman, spisal J. Jurčič.  Velja   ....   60 kr. II. zvezek: „Kalifornske povesti",
spisal M, P. Velja.....50   „
III. zvezek:  „Tugomer", tragedija,
spisal J. Jurčič. Velja   ....   60   B Četrti zvezek  „slovenske knjižnice" izide konec aprila in prinese izvirni slovenski roman „Na Žerinjah".
V petem zvezku priobčimo angleški sloveči roman „Župnik Wakefleldski".
Ud vseh rodoljubov, katerim je za pomnoženje toliko potrebnega slovenskega beletrističnega berila, pričakujemo materi-jalne podpore.
Naročnina se pošilja najboljše „na-rodnej tiskarni", in sicer za zdaj 2 gld. na račun (5 kr. tiskana pola). Znanim naročnikom na željo pošiljamo tudi posamezne zvezke proti poštnemu povzetju.
&ssL&š^zz*i