Družbena kronika
Dvojni raport
VČINEK r ef orme je vsaj na enem področju, očiten: nova delovna me-sta se le stežka odpirajo. Človek bi, zlasti kadar je sam prizadet, \pomislil: to je kriza. če pa premisli trezneje, docela spremeni svoje mnenje. O krizi ni niti sence. Nasprotno, ome-jeno povpraševanje po de-lovni sili je znamenje sta-bilizacije.
In vendar so taka zna-menja stabilizacije boleča, zvezana s številnimi nalo-gami in problemi. Tako je tudi v Šiški. Zlasti, če upo-števamo prirastek delovne sile. Mladi Ijudje dorašča-jo iz leta v leto enako in-tenzivno kot pred reformo. Zagotoviti jim je treba de-lo, jih zaposliti, vključiti v koristnost in produktiv-nost. To \ni le njihova pra-vica, temveč tudi dolžnost družbe.
Kaka je torej s temi reč-mi v Šiški? Po podatkih skupsčine povzemamo, da je ta najvišji samoupravni forum v občini dvakrat razpravljal o tej problema-tiki in dd^ pri tem ni gledal na razvoj dogajanj križem rok in priprtimi očmi, pač pa so nasprotno mladim delavcem namenili kar se da veliko pozornost. To, kar pravimo, ni fraza. niti propagandna krilatica, je čista resnica.
Naj navedemo nekaj oti-pljivih dokazov: Na poziv občinske skupščine je za-vod za zaposlovanje v Ljubljani izvedel anketo med učenci osmih razre-dov in med tistimi, ki svo-je šolanje končajo v nižjih razredih. Anketa je zaob-segla 914 učencev, Od teh se je odločilo za zaposlitev 58 učencev iz osmih razre-dov in 70 iz nižjih.
To je nedvomno obsežno število. Toda, ko so vsi ti Ijudje izkoristili pomoč, je bila slika takšnale: od 58 učencev iz osmih razredov se jih je zaposlilo 24 — J7 fantov in 7 deklet, od 70 učencev iz nižjih razredov se jih je zaposlilo samo se-
dem — 5 fantov in 2 de-kleti.
Ko ima človek to prcd očmi, bi pomislil: malo se jih je zaposlilo. To vpra-šanje bi sprožilo drugo, ki bi se glasilo priblizno la-kole: Kje so pa drugi?
To vprašanje so si zasta-vili tudi občinski odborniki v skupščini. Odgovorilt tso jim približno tako: velike-mu številu mladincev in mladink, ki so končali ob-vezno osemletno šolanje v nižjih razredih, >je občinska skupščina omogočila, da nadaljujejo šolanje in ob-vladajo program oziroma dokončajo osmi razred. Takih je bilo približno 180. Poleg tega je skupščina po-slala priporočilo vsem de-lovnim organizacijam in njihovim samoupravnim organom. Uspeh je bil: en sam odgovor. Podobno pri-poročilo so poslali tudi obrtnikom.    Uspeh:    skro-
men. Kaj torej, kdo je kriv, da se ni uresničilo, kar se je nameravalo?
Veliko je takih. Nemara bi kdo dejal, da so v skup-ščini ali v delovnih organi-zacijah. Pa niso. Le-ti so storili kar so mogli. Po-iskali so delovna mesta v proizvodnji, obiskali šol-ske klopi. Kaj potlej? So torej krivi učenci? Nekoli-kanj tudi oni. Toda, vsaj tako mislimo mi, največ so krivi njihovi starši. Do-kaz? Kar poglejmo: V uk je po podatkih komunal-nega zavoda za zaposlova-nje v Ljubljani iz Šiške Želelo stopiti 105 fantov in 70 deklet. Zaradi pomanj-kanja ustreznih učnih mest se je vključilo samo 79 fan-tov in 45 deklet. Fantje so si večinoma želeli postati avtomehaniki, avtoklepar-ji, ključavničarji, deklice pa bi rade postale trgov-ske pomočnice, frizerke in šivilje. Zunaj zaposlitve je torej ostalo več mladine. Zato je zavod za zaposlo-vanje izvedel anketo med obrtniki, s katero so našli 4 mesta za deklice in 47 za fante. Mesta za dekleta so takoj zasedli, za fante pa so še odprta. Na voljo so
namreč taki poklici, ki jih mladina (današnja) nima preveč rada. To so cemcn-tarji, pečarji, kolarji, Hvar-ji in drugi. Torej mesta, ki so tradicionalna in so bila nekoč zelo čislana.
Danes ta dan pa mladina beži od njih. Beg ni pani-čen, je pa karakterističen. Značilen za nazore mladih in njihovih staršev. Mladi bi, kajpada ob podpori svojih staršev, radi čim-prej prišli do dobrih za-služ.kov. Dobro pa se dd zasluiiti, kakor oni misli-jo, samo v konjunkturnih poklicih. Avtomehanik, ta-ko modrujejo, je bližji vi-sokim zasluikom kakor kolar. To je resnica. Toda le del resnice, ki nas sili, da na tem rnestu povcmo še eno resnico: Dolžnost staršev je, da vzgajajo svo-je otroke. Ta dolinost jih ne zavezuje zaradi Ijubez-ni do otrok, temveč tudi zaradi družbenih norm in odnosov. Vzgoja mora biti taksna, da se otroka vzga-ja enakomerno. Ne smemo mu od otroških nog vcep-Ijati samo eno plat vzgoje: zaslužiti. Ta doza mora imeti tudi svoje druibeno opravičilo. Se pravi, visok zaslužek mora biti tudi druibeno upravičen, mate-rialno izmerljiv. To pa je mogoče v slehernem pokli-cu, odvisno od tele.snih in umskih sposobnosti. Zakaj torej starši, ko slišijo z.a druge poklice, odgovarjajo svoje otroke od tega, češ, naj počakajo še kako leto, pa se bodo reči »zmedile«!
Taki starši pozabljajo, da so tudi sami del družbe, njen nerazdelni del, tudi ko gre za zaposlovanje in vzgojo mladih. To pomeni, da ne smejo jiapadati druž-be in je v očeh drugih sli-kati kot nekakšno neznano gmoto, temveč morajo predvsem skupaj z druzho reševati problem za pro-blernom. Primer iz Šiške pa kaže, da ni tako. Potlej naj bodo starsi pošteni, polože naj roko na srce in rečejo svojim otrokom: »Mi smo vas pustili neza-poslene«. To velja zlasti za starše nezaposlenih fantov, ki bi gotovo imeli vsi zapo-slitev, če bi v to privolili starši, ki so jim branili, češ da njihovi otroci ne bo-do »težaki«. Nekolikanj drugačna je reč s starši nezaposlenih 4eklic. Tu je izbira manjša in tudi pro-blem /e težji.
In ob koncu: ali ni ta problem podoben dvojne-mu raportu: prvič sporo-čiš, da je vse v redu, dru-gič pa se pritožiš, da se ti nič ne posreči. Mar to ni nova oblika malomeščan-ščine? Nad tem bi se n.o-rali zamisliti mnogi, pred-vsem pa starši.               K.