Dobri sveti. 1. Više stališče! Ni kmali na svetu tako neslane in perstene reči, kakor so oni naravoslovci in flmodroslovci", kteri človeka tako radi primerjajo z živalijo ali ga po knjigah stavijo celo v eno versto z nemo in neumno živino. Kako mora vendar stresti blagega in istinito olikanega človeka, ako zagleda med opicami, netopirji, medvedi, krastačami in kačami i. t. d. vversteno tudi svojo vzvišeno podobo! Kako usmiljenja vredni so pisači, kteri, popisovaje človeške lastnosti in potrebe, se vidno trudijo, da bi pri popisu izpustili ravno to, kar je perva in najpoglavitniša reč! Povsod tavajo okrog, le ob pravo se nočejo zadeti. Kar je nižega perstenega in minljivega pri človeku prav hlastno popisujejo, pakazati pa in osvetiti to, kar ostane še unkraj groba, kar je večno ter naravnost imenovati n. pr. neumerjočo dušo, kerščanske čednost, večno plačilo in kazen neskončno Pravičnega i. t. d. jih je menda sram. Sram menda tudi imenovati le Boga neskončno dobrotljivega Stvarnika, ker jim vse dela le ndie Natur!" Kako nizko je tako mišlenje! Po eni strani, skor ne morejo prehvaliti človeških del in umetnij, splošnega napredka, po drugi strani pa človeka — podobo Božjo! — tako globoko tlačijo in ponižujejo. Sad pa nekoliko spoznavajo, drevo pa terdovratno taje; nekteri že očitno, nekteri bolj skrito. Kako nizko stališče n. pr. si je pač zbral, kdor hoče pod določnim napisom nčloveške potrebe" popisovati le samo telesne potrebščine, ktere navadno z eno besedo imenujemo skruha; če dušnih pa še v misel ne jemlje! Neobhodno potrebno bi bilo v takem sostavku še razpravljati — na pervem mestu — take-le misli: nWas ist das Bediirfniss der Seele? — Streben ist Leben! — das Reich des ewig Schonen — ali pa dasHerz des Menschen ruht nicht, bis es inGott dieRuhe findeti. t.d." Kajti če se le ena stran in sicer niža stran človeških potreb mladini razklada, bode prišlo Bkruhoborstvo" še bolj v kredit, kakor je že. Ako nauk na tako nizkem stališči ostane, kaj si bode mislila nadepolna mladina ? Kakošne nazore, »ideale" in sklepe si mora delati, ako se ji misel v glavo vtepa, da se vse godi le za ljubi kruhek; in da, ko bi ga že ljudje imeli pripravljenega, bi živeli kakor živali v lenobi in toposti! Učitelji in stariši bi beržkone učili le za nkruh"; pesniki bi pesnikovali le za prodaj; slikarji slikali za denar; politikarji bi politikovali le zato in tako, da bi imeli boljši kruh in večo zložnost; in tako zvani veleumi (ženiji) bi šli znabiti takrat kaj novega iznajdit, ko bi je lakot in sila primorala! Kako nizko! In še hujše posledice bi se dale izpeljati, ko bi bile le telesne potrebščine tako merodajne. Kaj bi bili potem tatovi, goljufi, sleparji i. t. d.! Da se na tem stališči lahko pride do šemastega stavka: Bdass wir im Auesserlichen bequemer leben und mehr sinnliches Vergniigea als das Thier geniessen konnen", to je verjetno, ali kako je po tej poti mogoče priti do »Sittlichkeif, če se tudi postavna polovica ^religios" izpusti, tega ne umemo. Tedaj princip, stališče nam bodi sploh više 1 če se v resnici Vogta in njegovih priveržencev ogibljemo; naj bo zmiraj velik in debel zid med živalimi in človekom, kadar podučujemo! Vse naj se opušča, kar bi imelo o očeh izvedave mladine poniževati vzvišeno čast človeško! Pri živalih n. pr. ne rabiti po tuji šegi lepega imena Bočaa ali »mati", in mnogih druzih nepristojnih izrazov ter sploh ničesar, kar bi utegnilo mladini spodtakljivo biti: človeku naj se da, kar je človeškega, živalim in rastlinam, kar je živalskega in rastlinskega; mnogo pa naj ostane s plaščem svete sramožljivosti zakrita skrivnost — saj ni, da bi vsi vse vedeli — da se tako ohrani blago vzvišeno čutilo! Pade tako lahko, vzviša se tako težko! Ranjeno serce se teže zaceli, kakor ranjena pljuča. — Naj še spregovorim besedico v čast ljubim otročičem. Kolikor bolj jih bomo ljubili, in kolikor više cenili, toliko zdatniša bo naša odgoja in vse naše prizadevanje pri njih. čeravno je mali otročiček zelo slabotna stvar, da se res mora smiliti rahločutnemu človeku, kadar ga sliši glasno jokati v zibeli ležečega, ali kje na poti čepečega, ko si sirotek sam ne more pomagati in mu drugi ne pridejo dovelj hitro na pomoč; vendar tako hudo še ni, da bi bil slabši, nego živalica ali še bolj milovanja vreden, nego mladiči, ki imajo krempeljce, kopita, rožičke in ostre zobe za brambo. Za orožje jc še čas, naj pred šolo dostane! ¦— Vemo, da se taka misel v mnogih knjigah bere, ali vse jedno je dolgočasna in ravno zavoljo tega še dolgočasniša; kajti memogrede bodi omenjeno, da oni, ki bi hotel ogromni nemški literaturi v kteri stroki koli še kaj zdatnega pridejati, bi si moral drugač ostrejše pero ošpičiti, in kdor bi hotel morju nemškega slovstva še kaj priliti, ne bi smel po kapljici zajemati, sicer bi se očitalo: da lačna vrana sito pita! Poleg tega pa ravno mnoge nemške knjige ljubeznjivost malega otroka tako lepo, tako vzvišeno popisujejo, da se človek kaj na rajsko veselje spominja, na angeljsko čast — in kaj lahko pozabi živalskega brambovstva. čast in hvala nebeškemu Očetu, ki je za tisoče in milijone otročičev že naprej tako ljubeznjivo poskerbel. Kajti med stariši in otroci je pripel neko tako nežno, pa vendar tako terdno vez, ktere niso še le človeške roke spletle in ne še le človeške gmotne potrebščine za njo gradiva nabirale; ktera ni odvisna od časnih sprememb, marveč se nahaja v bogatinovi palači in v siromakovi koči. Ta vez je terdno pripeta na dva deržaja. Na eni strani je dal modri in dobri Stvarnik vsim malim neko nepopisljivo ljubeznjivost, ktera si na pervi pogled pridobi toliko prijateljev, dobrotnikov in podpornikov, toliko postrežljivih rok, da bi mu nikakoršno orožje tako ne pomagalo. 0 že iz jasnih očesic malega otroka nam tako lepo naproti sije — izrecimo brez straha lepo besedo — duša njegova! nKar nedolžno serčice otrokovo napolnuje, gotovo ni druzega, kakor zadnji ostanki tistega miru in veselja, ki sta ga perva človeka tako srečna vživala v raji. Poglej oko otrokovo, če te ne spominja precej po stvarjenji novovstvarjenega Adama; premisli njegovo nagnjenost in zaupljivost do očeta in mater, če ni to istinita podoba one lepe zveze, v kteri sta bila perva človeka s svojim dobrotljivim Stvarnikom?" Zato se tako radi sami spominjamo na svoja perva leta, zato je od nekdaj znamenje blagega srca, če je kdo rad med otroci in kako veličastna je podoba: MJezus med malimi!" Slavni profesor dr. E. Heis, eden naj učenejših zvezdoznancev in matematikarjev (kterega celo kolegi tako čislajo, da je njegova zbirka računskih nalog že 50. natis doživela) je rekel: »Tri strasti imam: otroke, cvetice in zvezde. Lepšega za me ni, kakor je nedolžnega otroka oko, v kterem se nebo odseva; kakor polja oko, cvetlica; kakor neba, oko, zvezda!" Po drugi strani je pa tudi ljubi Bog starišem v serce zasadil ljubezen do otrok. Kdo bi bil v stanu dopovedati, kaj očetova ljubezen, kaj materna stori za otroke! nKdo izmed vas prosi svojega očeta kruha in bo dobil od njega kamen?" je poprašal Zveličar jude, kakor bi bil hotel reči, da kaj tacega se pač nikjer ne zgodi — tudi med judi ne! Potem takem že smemo reči, da je dovelj skerbljeno za otročiče, Q če le zanikernost starišev ni prevelika. Da bi le še mi prav spoznali dragocenost zaklada, ki se odgojiteljskim rokam izroča, in da spoznavši vrednost otročje nedolžnosti in sreče bi si vsi vse prizadjali, da se jim hrani in množi ta rajska sreča! — da bi sleherni prejel dvojno spričalo: zrelosti za časno srečo pa — zrelosti za večno! Na tem vzvišenem stališči naj bi ostali vsi, kteri pišejo in delajo za mladino! x-y-