Poštnina plačana v gotovini! Izdaja Delavska univerza Domžale. Kolodvorska c. 6, telefon 72 082. — Ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik Karel k 11 •'■. i r — Teh. urednik Franjo Ravnikar. — Izhaja vsakega 20. v mesecu. — Z-iro račun številka 5012-.1-60. — Cena 1 dinar. — Tisk i Tiskarna PTT v Ljubljani (ifit'ltif'ihi, Leto XH. — št. 7 Domžale, 20. julij 1973 GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA OBČINE DOMŽALE 27. JULIJ NAŠ PRAZNIK Občinski prazniki so taki dnevi, ko si približamo tisti del slovenske zgodovine, ki je najneposredneje vezan z delom in življenjem, z revolucijo, uspehi in napredkom občine. Za domžalsko občino je ta dan 27. julij, dan začetka vstaje in štiriletnega boja proti okupatorju. Tedaj se je domžalsko-kamniško področje dvignilo v upor proti najtemnejšim silam, preraslo v vsesplošno ljudsko vstajo in postalo sestavni del narodnoosvobodilnega boja slovenskega in jugoslovanskih narodov. Vsi ti dogodki, vsa naša zgodovina, dobiva letos še poseben odtenek — simbol boja za pravice slovenskega kmeta v času kmečkih puntov, katerih 400-letnico proslavljamo letos širom Slovenije in sosednje republike. Celotnemu gibanju za staro pravdo daje vsebino boj proti krivicam, izkoriščanju delovnih ljudi, neizprosen boj za pravico do življenja in dela na svoji zemlji, boj za obstanek z osnovnimi človekovimi pravicami. Nič ni čudnega, da kmečke punte povezujemo s celotnim bojem slovenskega naroda proti tujim in domačim izkoriščevalcem v času pred in med prvo svetovno vojno, kakor z bojem v času med obema vojnama. Tisoč niti povezuje ta naš zgodovinski boj, ki je dosegel svoj vrh in končno zmago v narodnoosvobodilnem boju v letih 1941—1945. Od tedaj naprej imamo pred seboj eno samo, jasno začrtano pot: doseči čim večje uspehe, da bo naše življenje vsako leto lepše, pri tem pa vlagati vse sile v boj za mir, ki je največja blaginja človeštva. Najti pot lepšemu in boljšemu življenju pa pomeni stalno iskanje, izpopolnjevanje, čiščenje in dopolnjevanje tega, kar v našem delu in življenju ni bilo dobro. To stalno gibanje in iskanje je zgodovinski boj za urejanje in ureditev samoupravne socialistične družbe. Prav sedaj smo pred tem, da si bomo temeljito dopolnili našo osnovno zakonodajo z novo zvezno in republiško ustavo. Osnutka obeh dokumentov pomenita zgodovinski dosežek v našem družbenopolitičnem razvoju. Dolžnost vseh nas je, da se v času javne razprave priključimo tistim, ki bodo odgovorno in tvorno sodelovali in s svojimi predlogi k osnutkom ustave prispevali, da bo nova ustava pomenila popolno zmago delovnega človeka, ki mora postati resničen nosilec oblasti in upravljanja vseh družbenih zadev. Vse svoje ustavne pravice bo delovni človek uresničeval v osnovnih celicah našega življenja: temeljni organizaciji združenega dela, občini, krajevnih in interesnih skupnostih. Tu se stekajo niti vsega našega dela, vseh naših težav in uspehov, tu je mesto delavca samoupravljala. Pravica najširšega neposrednega upravljanja preko delegatskega sistema je velik, zgodovinski premik našega družbeno-politič- nega sistema, v gibanje za pridobitev le-teh pa se moramo v čim večjem številu vključiti. To je danes naša osnovna in neposredna naloga, saj nov ustavni sistem pomeni nadaljevanja revolucionarnih sprememb v naši družbi in boj za miren, lepši jutrišnji dan. Te naloge in iskrene čestitke naj nas spremljajo ob praznovanju letošnjega občinskega praznika. Predsednik občinske konference SZDL Jernej Lenič Ob petstoletnici slovenskega kmečkega uporništva Grad Brdo pri Lukovici (Govor na proslavi 17. junija 1973 v Dragomlju) S kmečkimi upori je slovensko ljudstvo šest stoletij po izgubi svoje svobode in vključitvi v nemško srednjeveško državo, v kateri je bilo popolnoma brezpravno, spet stopilo na zgodovinsko prizorišče kot aktivni oblikovalec svoje usode. »Slovenske kmečke vojne, ki so se začele sredi 15. stoletja, trajale celo 16. stoletje, pa vedno znova sporadično vzplamtevale v 17. in 18. stoletju, pomenijo proces veličastne revolucionarne demokratične borbe slovenskega ljudstva, ki je v temeljih pretreslo fevdalni sistem na slovenskih tleh« (Edvard Kardelj). Dolgotrajni in krvavi kmečki punti na Slovenskem so bili po svoji razsežnosti celo med največjimi v evropskem merilu, kar je poudaril tudi eden od utemeljiteljev znanstvenega socializma Friedrich Engels, eden prvih naših zgodovinarjev Janez Vaj-kard Valvazor pa je veliki punt leta 1515 imenoval celo »svetovno znani kmečki upor«. V svojih uporih so slovenski kmetje izpričali odločno voljo, da hočejo sami odločati o svojem družbeno-političnem razvoju in v njih so pokazali tudi prve znake zavesti o slovenski skupnosti. Zlasti pa je v njih občudovanja vredna borbenost in revolucionarna energija, s katero so poskušali doseči kar največ političnih pravic pri odločanju v slovenskih deželah in čim bolj omajati temelje fevdalnega družbenega reda. Vsaka revolucionarna akcija — in kmečki upor je to prav gotovo bil — je tudi v primeru poraza »vselej dokaz žive sile naroda. Narod, ki molče trpi zatiranje, je obsojen na pogin.« Prav kmečki upori pa so pokazali, da življenjska moč slovenskega ljudstva kljub večsto-letnemu političnemu in socialnemu zatiranju »ni bila strta, in svoj prihod v zgodovino je najavil slovenski narod z veličastno častno revolucionarno akcijo, ki je nista mogla ubiti v glavah in srcih slovenskega ljudstva ne zatiranje ne čas« (E. Kardelj). Kmečki upori so bili kot eden najvišjih naprednih vzponov slovenskega ljudstva in vir revolucionarnih tradicij za vse nadaljnje boje slovenskega naroda za njegove temeljne pravice; prav kmečka pun-tarija je bila torej začetek tistega zgodovinskega razvoja, ki je dosegel svoj vrh v revolucionarnem narodnoosvobodilnem boju. Te dve največji prelomnici v zgodovini slovenskega narodnega prebujenja lahko med seboj primerjamo v nekih pogledih: kmečko uporništvo in narodnoosvobodilni boj sta zajela vse slovensko ozemlje, delno sta si podobna glede množičnega sodelovanja prebivalstva v uporniških oddelkih, saj je npr. že tudi v puntarski vojski leta 1515 aktivno sodelovala več kot desetina Slovencev, že tudi v kmečkih uporih se je s Kmečko zvezo, ki je prevzela nekatere državne in sodne funkcije, začela oblikovati neka »država v državi«, ki jo je nato Osvobodilna fronta slovenskega naroda uveljavila dejansko na vsem narodnostnem ozemlju in ji dala novo revolucionarno vsebino, za obe gibanji je značilna izjemna požrtvovalnost in zavzetost, saj so v njih široke množice slovenskega ljudstva po lastni odločitvi za velike ideale tvegale svoje življenje in premoženje, končno pa je slovensko partizanstvo priznalo »kmečkim pun-tom« pomen tiste svoje korenine, ki sega najdlje v preteklost« (prof. dr. Bogo Grafenauer) tudi s tem, da je dalo trem narodnoosvobodilnim brigadam imena najvidnejših kmečkih uporniških voditeljev Matije (Ambroža) Gubca, Ivana Gradnika in Andreja Laharnarja, borcem pa dajalo kmečke upornike za zgled. Šele narodnoosvobodilni boj je torej dokončno razrešil nekatera vprašanja, ki so bila vzrok kmečkim uporom in uresničil njihove cilje. Od začetka uporniškega gibanja leta 1473 pa do zadnjega velikega revolucionarnega nastopa kmetov v pomladi narodov leta 1848 je bilo poleg petih velikih uporov, ki so zajeli velik del slovenskega ozemlja, še nad 120 lokalnih kmečkih akcij, ki jih je povzročalo povečanje dajatev, davkov, tlake, robotine in nalaganja novih fevdalnih bremen, omejevanje kmečke trgovine, krivično in nasilno postopanje posameznih plemičev, v začetku pa tudi posledice turških vpadov, pred katerimi so bili podložniki mnogokrat nezavarovani in izpostavljeni hudim žrtvam ter ropanju. V ta revolucionarni proces so se vključili tudi podložniki domžalskega in kamniškega območja. Na Gorenjskem je kmečko uporništvo doseglo največji razmah v velikem slovenskem kmečkem ni stanovi in sklepali o ukrepih za zajezitev upora. Ker je Kamnik nudil zavetje plemstvu, so se okrog njega zbrali kmečki uporniki z domžalskega in kamniškega območja ter poskušali pridobiti meščane na svojo stran, kar pa jim tudi z grožnjo, da bodo mesto požgali, ni uspelo. V velikem slovenskem uporu so kmetje v kamniškem okraju dosegli največji uspeh z zavzetjem gradov na Brdu Kmetje plačujejo dajatve Poljedelska opravila Grad Čemelo uporu leta 1515, ko je bilo tudi domžalsko območje eno pomembnih puntarskih žarišč. Podložniki so se z znano uporniško pesmijo Le vkup, le vkup uboga gmajna — te besede so bile tudi prve slovenske tiskane besede — dvignili v boj za staro pravdo, zapisano v urbarjih, in za svoje druge zahteve. Plemiči so se zatekli v Kamnik, kjer so se počutili bolj varni kot v svojih obleganih gradovih. V Kamniku so se sredi 1515. leta zbrali tudi kranjski dežel- pri Lukovici in v Rožeku na Morav-škem ter z obleganjem Črnelega, kjer gradu sicer niso uspeli zasesti, uničili pa so pristavo in ribnike ter si razdelili plen. Lastnika gradu Žiga in Andrej Lamberg sta bila namreč med voditelji plemstva v boju zoper kmečke upornike. Prav to obleganje pa je zanimiva posebnost v slovenski puntariji, saj je upornikom pomagal s topom celo dragomeljskl Nadaljevanje na 3. strani ČEŠMJICE BELNEK MORAVSKI GRADOVI IZ 16. STOLETJA Kamnik borke iz Šlandrove brigade Nadaljevanje z 2. strani graščak Franc Glanhofer. Zato so ga po krvavi zadušitvi upora Lambergi tožili za povzročeno škodo. Kljub porazu pa kmečka upornost ni zamrla. Neuspeli upor jim je bil vir izkušenj za še boljšo vojaško organiziranost, za še tesnejšo povezavo v Kmečki zvezi in za razširitev uporniškega programa — kar se je pokazalo v velikem hrvaško-slovenskem kmečkem uporu 1572/73. leta. Tedaj se je razširil pri nas le na območju brdskega gospostva, kjer so uporni kmetje zavzeli grad. Znova pa so se množično vključili v veliki slovenski upor leta 1635, ko so napadli gradove v okolici Kamnika, Mengša, Lukovice ter v Moravski in Tuhinjski dolini. Zgodovinski viri pričajo, da so se tedaj uprli tudi podložniki Tattenbachov na drago-meljskem gospostvu, kjer je ob Pša-ti stal grad in je bil eden najbolj zanimivih in redkih utrjenih grajskih objektov v ravnini na Slovenskem, v listinah pa se prvič omenja že leta 1312. Po zadušitvi tega upora je bilo na domžalskem in kamniškem območju še nekaj uporov krajevnega značaja. Tako so se v sedemdesetih letih 17. stoletja še dvakrat uprli podložniki v okolici Mengša, zadnji kmečki upori pa so bili v letih 1820/30 na Moravškem. Pri iskanju novih virov za zgodovino kmečkih uporov ob letošnjih jubilejih so našli nove bogate podatke, tudi za osvetlitev puntarstva na kamniškem in domžalskem območju, kar nam omogoča njegovo bolj objektivno ovrednotenje in ugotovitev pomena ter razširitve v gorenjskem okviru. Ugotoviti moramo, da so se tudi kmečki podložniki obeh teh območij aktivno in požrtvovalno vključili v velike revolucionarne boje, ki so nov višek dosegli leta 1848. Tedaj so se končno rešili fevdalnih spon, Slovenci smo si v tem revolucionarnem letu tudi končno izoblikovali svoj veliki narodni program — Zedinjeno Slovenijo. Ker smo uvodoma primerjali kmečko uporniško gibanje in revolucionarni narodnoosvobodilni boj, naj ob sklepu poudarimo še ugotovitev, da je prebivalstvo domžalskega in kamniškega območja še bolj častno kot v prvih revolucionarnih akcijah v 16. stoletju, izpolnilo svojo dolžnost v boju zoper okupatorje za politično in socialno svobodo slovenskega naroda, saj se je prav na tem območju začela 27. julija 1941 prava množična vstaja na Slovenskem, ves čas narodnoosvobodilnega boja pa so bila prav nekdanja središča kmečkih uporov tudi pomembna oporišča narodnoosvobodilnega gibanja. Dr. Miro Stiplovšek Spomini Letos bo minilo 30 let, kar sem kot partizanka stala v zboru brigade Slavka Slandra. Bila sem borka Savinjskega bataljona, ko smo se združili v Šlan-drovo brigado. Prehodili smo težko pot do špika, vendar pa je pogled na množico borcev iz vseh koncev Slovenije premagal vso utrujenost. Ponosno smo stali v vrstah, ko nam Je komandant brigade poveljeval: »brigada mirno«. Ob njegovih besedah smo se zavedali, da se razraščamo v pravo vojsko, ki se ne bo dala streti. Ta dan je bil zame tako poln vtisov, da se je po toliko letih marsi- kaj že izgubilo iz spomina. Bilo je mnogo srečanj s soborci, zapeli smo veliko partizanskih pesmi, pa tudi zavrteli smo se. Največje presenečenje in dobro voljo pa je pripravil naš mesar. Kar naenkrat se je pojavil med nami v fraku in s cilindrom na glavi. Jahal pa je namesto konja vola, ki je po končanem de-fileju zaključil v loncu. Slavje je bilo kratkotrajno in spet smo se morali podati borbam nasproti. V Zasavju se je prekaljevala novoustanovljena brigada. Padlo je mnogo prekaljenih barcev, prav tako pa tudi novinci, ki so pred kratkim prišli v brigado. Spominjam se, da sem bila vsa v pričakovanju mame, ki me je obvestila, da me pride obiskat, ker smo bili v bližini doma. Toda zasede in borbe so spet podaljšale mesece, kar se nisva videli. Potem smo prešli Savo in prehodili velik del Dolenjske. Brigada pa je rasla z vsakim dnem, čeprav je bil davek svobodi velik. Nedavno sem spet stala v zboru brigade, ki je iz leta v leto manjša. Bila pa sem 30 let starejša in v spominih smo spet prehodili pot Šlandrove brigade. Nadja TOLMAČI USTAVE SRS IN SFRJ V NAŠI OBČINI Izvršni odbor Občinske konference SZDL Domžale je že 16. 5. 1973 razpravljal o oblikah seznanjanja in tolmačenja ustav našim delovnim ljudem. Izvršni odbor je bil mnenja, da samo informativna sredstva obveščanja občanov z ustavami ne bodo zadostovala resničnemu spoznanju sprememb ustav SRS in SFRJ. Boljša oblika seznanjanja občanov z ustavami so vsekakor pogovori In razgovori z občani na sestankih političnih organizacij, interesnih skupnosti in zborih delovnih ljudi. Poudariti moramo, da je Izvršni odbor SZDL sprejel sklep, da so delovni ljudje na odgovornih delovnih mestih dolžni tolmačiti novi ustavi brez opravičevanja. V koordinacijskem odboru za tolmačenje, spremljanje in obdelavo predlogov sprememb pa so naslednje tovarišlce in tovariši: 1. LENIČ Jernej 2. STOPAR Marjan 3. SKOK Aleksander 4. BOLHAR Marjan 5. KRALJ Janko 6. KLEMENC Albin 7. NARAT Milan 8. PRIMOŽIČ Peter 9. VIDALI Ivan 10. GERBEC Franci 11. SKOK Stane 12. MILIC Ljubo 13. LONČNAR Štefan 14. ZAJC Ivanka 15. PAŠ Ingo 16. DEISINGER Milan 17. DOLENC Anton 18. JERMAN Mirko 19. JERMAN Marica 20. CELESTINA dr. Miran 21. ROJC Lojzka 22. AVBEL) Franc-Lojko 23. DRČAR Milan 24. HREN ing. Janez 25. MODRIJAN Milojka 26. TOMC Emil 27. BERČIČ Srečko 28. LAPAJNE Franc S celotnim političnim aktivom naše občine (odborniki in vodstva vseh družbeno-političnih organizacij) bo koncem meseca avgusta ali v začetku meseca septembra imel razgovor dr. Marjan Brecelj, podpredsednik Zvezne skupščine. Člani koordinacijskega odbora pa bodo potem po razporedu vodili razprave v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih ves mesec september. Po končani razpravi bodo člani koordinacijskega odbora obdelali predloge sprememb, ki Jih bodo v razpravi dajali delovni ljudje. Vse predloge sprememb bomo objavili v našem Občinskem poročevalcu. Delovne ljudi naše občine pozivamo da sodelujejo v razpravi o naših temeljnih dokumentih. Ustavi sta bili že objavljeni v dnevnih časopisih kot priloga tako, da ima vsak možnost dajati predloge za spremembo. Vodstva družbeno-političnih organizacij pa pozivamo, da za svoje delovne ljudi v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih že predvidijo termine razprav o ustavah In nam sproti javljajo, katere tovariše iz koordinacijskega odbora želijo, da v teh razpravah sodelujejo. Za Občinsko konferenco SZDL Marjan Stopar NA VPRAŠANJA NAŠEGA UREDNIŠTVA ODGOVARJAJO: ALBIN KLEMENC — predsednik Skupščine občine Domžale Vprašanje: Odborniki Občinske skupščine so na sejah mnogokrat razpravljali o razvoju gospodarstva v naši občini in o stabilizaciji. Kako kot predsednik skupščine ocenjujete gibanje gospodarstva in prizadevanja za izvedbo stabilizacijskih ukrepov? Odgovor: Smatram, da se gospodarstvo v naši občini kliub stabilizacijskim ukrecom, ki so sicer bolj ali manj prizat'e'i nekatere delovne organizacije, dobro razvija. Ugotovitve koncem lanskega in v prvih mesecih letošnieaa leta namreč kažejo, da je proiz"odnia v stalnem porastu in da presega stopnio ra>sti v republiškem novprečiu. Skupščina ie redno spremljala dogajanja v proizvodnji in sk"šala v okv'ru rlanih možnosti vplivati na gospodarska gibanja. Vorašanje: Obrtna dejavnost je na območju naše nhč'"e zelo razvita. Sredstva od tO delavnosti v veliki meri vnli-vaio na nibanie občinskega proračuna. Kakšen hn no vaš^m mneniti narlalinii razvoi te Heiavnnsti in če bodo sprejeti kakšni novi ukrepi? O^nnvor: Pol't'ka oziroma odnosi do obrtne deiavnosti, predvsem mislim tu na privatni sektor, se ne bodo spremenili. Občinska skupščina bo na-dalin'i razvoj obrti — predvsem storitvene, ki po številčnosti ni dovolj zastopana — še bolj podpirala. Vendar pa pričakujemo večjega in pozitivnejšega sodelovanja ter razumevanja do davčne politike s strani samih obrtnikov. Za sedanje odnose ne smemo iskati krivce samo pri obstoječih oraan'h, ampak in predvsem pri tistih obrtnikih, ki obsega svojih storitev ne prikazujejo realno. Knnsekvence n'kakor ne bomo izvaiali do tistih, ki so ori oriiavi pošteni, amnak le do tistih, ki lažno prikazuieio dejansko stanje. Vprašanje: Odnosi med občinsko skupščino in krajevnimi skupnostmi so se v zadnjih letih bistveno spremenili in so pozitivni. Vemo, da je nadaljnji razvoj krajevne samouprave pogojen tudi v materialni osnovi. Kako gledate na te probleme in na sodelovanje med skupščino in krajevnimi faktorji? Odgovor: Smatram, da so se odnosi med občinsko skupščino in krajevnimi skupnostmi bistveno popravili. Seveda pa so ti odnosi najbolj občutljivi, kadar gre za finance. Materialne odnose je zelo težko usklajevati, ker gre v tem pogledu za veliko materialno premoč posameznih krajevnih skupnosti. Velikokrat je težko uskladiti interese in odnose, še težje pa je dopovedati nekaterim predstavnikom to, da v delovnih organizacijah ne proizvajajo samo ljudje iz n'ihove kraievne skupnosti, amnak z ohrriočia celotne občine. Z novo ustavo, predvsem pa ohčinskim ^tatMtnm. ho rešeno to vnrašame ;n s tem tudi nanravlien še večji korak v smisl" solidarnostnega raz-voia in reševania ohstoiečih problemov v vseh krajevnih skupnostih. Vnrašanie: Pri izqradnii šolske mreže in varstvenih zavodov smo v naši občini dosegli velike uspehe, kljub temu, da v nlačevanje samoprispevka niso zajeti vsi zaposleni občani, ki delaio v drugih občinah. Kakšni ukrepi bodo sprejeti na tem področju in kako predvidevate rešitev 300 reiencev, ki jih imamo na območju naše občine? Odgovor: Pri izgradnji šol smo v resnici doseqli lepe uspehe. To dokazujeio že šole v Blagovici, Josipa Broza Tita na Rojah in Šlandrove brigade v Domžalah. Do jeseni pa bo dograjena šola v Mengšu in v Radomljah skunai s telovadnico. Ne smemo pa pozabiti dveh vrtcev v Domžalah in na Viru. Pri zbiranju sredstev iz samoprispevka pa ugotavljamo, da ie kliuh mnogim opozorilom in obia-vam še dosti občanov, ki so zapo-, sleni predvsem v druqih občinah, ki samonrispevka ne plačuieio. Zaradi tega bomo jeseni naredili individualno kontrolo zaposlenih in uveljavili enake obveznosti vseh do plačevanja izqlasovaneoa samoprispevka za iznradnjo šolske mreže. Na osnovi sklepa zadnie skupščine bomo resno pristopili k reševaniu problema reiencev v naši občini. Tu gre tako za velika materialna vprašanja, ki niso samo šolskega, ampak tudi socialnega značaia. Zaradi teqa bomo z vsemi prizadetimi skupščinami — iz ljubljanskih občin imamo največ rejencev — skušali dokončno urediti to vprašanje in s tem tudi reševati povečane obveznosti na področju šolstva in social-no-zdravstvenih ustanov. Za reševa-nie teh problemov moramo najti skupni jezik, ker smo upravičeni do participacije določenih sredstev iz drugih občin. Vprašanje: Veliko govorimo o gradnji delavskih stanovanj. Kaj je bilo narejenega na tem področju v naši občini in v kaj so usmerjena naša prizadevanja? Odgovor: Pri izgradnji delavskih stanovanj smo sicer v začetnem obdobju. Smatram pa, da smo s povečano prispevno stopnjo 7 % dejansko dosegli materialno osnovo in pogoje za hitro reševanje tega problema. Kot mi je poznano, so že sklenjene prve pogodbe za nakup stanovanj in da bo zadevo še bolj pospešil soli- darnostni sklad skupaj z delovnimi organizacijami. S tem pa bodo v prvi vrsti odpravljeni problemi prav tam, kjer je stanje najbolj težavno in akutno. Vprašanje: Kakšne so vaše želje ob praznovanju letošnjega občinskega praznika? Odgovor: Moja iskrena želja je, da bo sodelovanje med vsemi dejavniki, političnimi in delovnimi organizacijami, krajevnimi skupnostmi in občani še nadalje pristno in tesno povezano. Seveda pa vsa naša prizadevanja slonijo na rasti in krepitvi vsega našega gospodarstva, kajti le tako bodo dani pogoji za hitrejši razvoj negospodarskih dejavnosti in boljše življenjske pogoje vseh občanov naše občine. Vsem skupaj želim veliko sreče in zadovoljstva ob praznovanju našega občinskega praznika — 27. julija! GOBEC VINKO — predsednik Skupščine občine Kamnik Vprašanje: V zadnjih letih zasledimo večje sodelovanje na področju gospodarstva v obeh občinah. Ena izmed takih oblik sodelovanja je tudi gradnja kolektorja. Kako bi na področju gospodarstva še lahko sodelovali? Odgovor: Občini Kamnik in Domžale imata še posebne pogoje za sodelovanje, ki pa jih v celoti ne izkoriščamo tako, kot bi jih bilo možno. Sodelovanje obstaja že vrsto let. Zlasti nas je v zadnjih letih situacija privedla do tesnejšega sodelovanja na gospodarskem področju (ukinitev železnice in reševanje te problematike, skupna gradnja nekaterih infrastrukturnih objektov, kot so: kanalizacija, v zadnjem obdobju se dogovarjamo za gradnjo skupnega vodovoda). Povezujejo nas regionalne ceste. Ker smo v eni sorazmerno zaokroženi regiji, bi lahko na področju planiranja srednjeročnega razvoja obeh občin storili več kot smo. Pri programiranju smo se razhajali predvsem, ker je Kamnik programiral svoj razvoj na povečani industriji in večjem interesu ter vlaganjih v tercialne dejavnosti — trgovino in gostinstvo, v Domžalah pa so bili prisotni pogledi, da je potrebno dati večji poudarek zasebni dejavnosti. Pri gradnji vodovoda se občina Domžale v letu 1972 ni vključila, vendar smo v Kamniku insistirali na tem, da se izdelajo načrti s primernimi dimenzijami cevi za celotno območje Kamnika in Domžal tako, da je v letošnjem letu, ko je bilo položenih že 1 km vodovodnih cevi, na srečo zadosti velikih — prišlo do razgovora predstavnikov obeh občin, da se tudi občina Domžale vključuje v izgradnjo vodovuda. Do danes še nismo perfekturirali sistema financiranja itd., mis'im pa, da bomo to v najkrajšem času izvedli. Rezultat skupnega sodelovanja pri gradnji kolektorja je tudi v tem, da je regija dobila kredit republiškega vodnega sklada. Na gospodarskem področju si verjetno gospodarstveniki premalo izmenjujejo medsebojne izkušnje in poglede pri nadaljnjem razvoju v posameznih občinah. Ustavni amandmaji, ki zahtevajo organizacijo TOZD, bi lahko bili izhodišče za industrijsko povezovanje sorodnih panog. Na žalost nimamo nobene organizacije iz gospodarstva, ki bi se povezovala medsebojno v tej regiji. So pa zlasti v gradbeništvu izjemne možnosti, da obstoječe gradbeno podjetje razširi svojo dejavnost tudi v Domžalah. Nekatera naša podjetja pa preskrbujejo predelovalno industrijo Domžal s surovinami. Vprašanje: Na področju šolstva že dolgo sodelujemo, predvsem je to prišlo do izraza pri delovanju Posebne osnovne šole na Homcu. V zadnjem času pa bo to sodelovanje povezano tudi z ustanavljanjem Centra strokovnega šolstva. Kako bi po vašem mišljenju lahko sodelovali na tem pod-ročiu? Odgovor: Na področju šolstva je sicer sodelovanje precejšnje, zlasti kar zadeva razne kriterije finansiranja delitve dohodka, samoupravljanja, po-vezovania s posebno šolo na Homcu itd. Klinh temu pa menim, da bi temeljni iznhraževalni skunnostl morali infen7ivneie sodelovati pri na-rloliniem načrtnvanln šolstva v te| reniii, zlasti srednle strnkovneqa Šolstva. Mislim da se v cililh sicer uiemamo. v praktičnih pristopih pa so še številni lokalizmi, ki lih bomo morali preiti v interesu racionalnega in vsebinsko kvalitetneqa izobraževalnega procesa. Po naših mne-niih ima Kamnik večje možnosti, da organizira razvoi sredniestrokovne-h-> šolstva splošne smeri, občina Domžale pa za razvoi srednjestro-kovneaa šolstva strokovne smeri: vajeniških in tehničnih šol. Seveda bi ena in druga ustanova v obeh občinah morala razviti šolanje svoje smeri v obeh občinah. Zlasti poudarjam nezadovoljivo možnost izobraževanja občanov na nivoju srednje strokovnih šol, kajti obe občini imata le 3 srednje strokovne šole na ca. 55.000 prebivalcev. Industrijski razvoj, zlasti še v perspektivi, zahteva kadre s srednjo strokovno izobrazbo višjo ali visoko šolsko izobrazbo, ki nam jih v obeh občinah zelo primanjkuje. Skupni dogovor je sedaj v tem, da komisije temeljnih izobraževalnih skupnosti v obeh občinah pripravijo temeljit program razvoja srednje strokovnega šolstva v obeh občinah. Program mora izhajati iz objektivnih Nadaljevanje na 5. strani pogojev glede kadra, sedanjih učno-vzgojnih usmeritev, perspektivnih potreb in zavračati sleherni lokali-zem. Vizijo, ki je bila sicer prisotna že pred leti, bi bilo potrebno počasi v praksi uresničevati tako, da bi se temeljni Izobraževalni skupnosti preko raznih organov intenzivneje povezovali, če ze ne ustanovni eno temeljno izobraževalno skupnost za obe oočini, ali pa poseben organ, ki bi intenzivneje usklajeval problematiko in razvojne tendence izobraževalnih procesov. Na kulturnem področju obstajajo tuai možnosti intenzivnega soae-■ovanja, čeprav se ta kaze samo v delnem sofinanciranju muzejske dejavnosti in pri neposrednem sodelovanju glasbene dejavnosti v obeh občinah. 10 poudarjam predvsem zato, ker v posameznih občinah nismo niti materialno, niti kadrovsko tako bogati, da bi razvijali vsak zase nekatere dejavnosti, ki so lahko racionalnejše za obe občini (muzej, posamezne kvalitetnejše instrumentalne skupine ali ansambli, enotna politika do razvoja knjižničarstva, športa itd.). Vprašanje: Za razvoj turizma imamo v obeh občinah velike možnosti. V zadnjih letih so sicer bili narejeni precejšnji pozitivni premiki, vendar so možnosti za nadaljnji razvoj še vedno velike. Zanima nas, kaj predvidevate glede na to, da so bili v Tuhinjski dolini odkriti toplotni izviri mineralne vode? Odgovor: Turizem je gospodarska dejavnost, ki predstavlja v obeh občinah dosedaj neznaten prispevek, čeprav imamo objektivne pogoje za to. V Kamniku imamo izdelan razvoj turizma, ki se v praksi počasneje razvija, kot bi bilo potrebno, predvsem zaradi tega, ker je zadnja leta kreditiranje tega področja zmanjšano. Osnova za razvoj turizma so moderne ceste. Te smo v obeh občinah prilično razvili. V srednjeročnem programu 1971—1975 republiške skupnosti za ceste sta zastopani obe cesti: skozi Tuhinjsko in Moravsko dolino. V Kamniku smo v Tuhinju odkrili pomembno hipotermo z 29,5° C temperature. V izdelavi je program razvoja turizma v tem delu, predvsem rekreacijskega in turističnega. Voda ima elemente, ki zdravijo posamezne bolezni ožilja, prebavnega trakta itd. Težko mi je danes povedati bolj natančno uporabo vode. Razmišljam le toliko, da bi rekreacijske in turistične objekte gradili v Tuhinjski dolini, večje nočitvene kapacitete pa v Kamniku (igrišča, sprehajalne steze, steze za jahanje itd.). V Kamniku smo 1973. leta zgradili sodoben hotel s 55 ležišči. V Banki pa je vložen glavni projekt za hotel pod žičnico s 140 ležišči. K turizmu sodi nedvomno tudi razvoj trgovine, s katero v občini Kamnik nismo povsem zadovoljni, čeprav trgovsko podjetje »Kocna« dosega lepe rezultate. Povezava trgovine Kamnika in Domžal bi mo-raia biti boljša. Vsi dejavniki bi morali odkloniti prestiže in zapiranje, ki ga hočejo tudi tu nekateri uveljaviti. Vprašanje: V domžalski občini skušamo v zadnjih letih veliko pomagati pri razvoju kmetijstva, predvsem iz sklada za pospeševanje kmetijstva. Ta sredstva skušamo naložiti v posamezne kmetije na področju Črnega grabna in Moravske doline. Tudi v vaši občini imate mnoge predele, kjer bi bilo mogoče razviti tudi oblike kmečkega turizma. Kaj predvidevate na tem področju? Odgovor: Občina Kamnik ima že dalj časa ustanovljen sklad za kmetijstvo in tudi program razvoja zasebnega sektorja kmetijstva, zasebnega sektorja predvsem zato, ker je dve tretjini občine hribovite in ker v bistvu nimamo delovne organizacije družbenega sektorja, razen pospeševalne službe, ki je skupna za obe občini. Menim, da je največji uspeh, ki smo ga dosegli v kmetijstvu ta, da je z.KS in ZKJ postavila idejno-politič-no platformo do zasebnega kmetijstva, tako da je zasebni kmet dobil zaupanje v svoje lastne sile, v družbo, ker mu omogoča blagovno tržno proizvodnjo, z vključevanjem v kooperantske odnose itd. V Kamniku smo 1969. leta že plačevali obrestno mero iznad 4 % za mehanizacijo in iznad 3 % za objekte, ker smo videli v sedanjem trenutku to kot moralno podporo zasebne kmetijske dejavnosti. Zmanjševali smo dejanske davke od kmetijske dejavnosti, saj so zmanjšani od 1966. leta skoraj za polovico. V občinskem proračunu predstavljajo dohodek samo v višini 60 milijonov starih dinarjev. Seveda pa načrtovana politika zasleduje cilj, da bodo kmetje plačevali večje družbene obveznosti kot danes. To pomeni, da moramo kmeta usposobiti za veliko proizvodnjo, ker bo lažje plačeval večje davke, kot danes minimalne obveznosti. To je v interesu kmeta in v interesu družbe. Samo primer: v letu 1972 je bilo investirano v zasebno kmetijstvo 400 milijonov S-din, od tega ca. 200 milijonov S-din kreditnih sredstev. Danes imamo že preko oU specializiranih kmetij. Uveljavlja se sodobna živinoreja Isodobne pasme, večji stalez živine itd.). V oucini je preko 2