Zbornik za umetnostno zgodovino Archives d’histoire de l’art Art History Journal Izhaja od / Publié depuis / Published Since 1921 Nova vrsta / Nouvelle série / New Series LIX Ljubljana 2023 ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO N.S. LIX/2023 Izdalo in založilo / Published by SLOVENSKO UMETNOSTNOZGODOVINSKO DRUŠTVO, LJUBLJANA C/O FILOZOFSKA FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO, AŠKERČEVA 2 SI – 1101 LJUBLJANA, SLOVENIJA Uredniški odbor / Editorial Board KATRA MEKE, glavna in odgovorna urednica / Editor in Chief KATARINA ŠMID, urednica tekoče številke / Editor of the Current Volume NEŽA ČEBRON LIPOVEC, NATAŠA IVANOVIĆ, MATEJ KLEMENČIČ, FRANCI LAZARINI, HELENA SERAŽIN, KATARINA ŠMID, SAMO ŠTEFANAC Mednarodni svetovalni odbor / International Advisory Board LINDA BOREAN, FRANCESCO CAGLIOTI, NINA KUDIŠ, VLADIMIR MARKOVIĆ, INGEBORG SCHEMPER SPARHOLZ, CARL BRANDON STREHLKE Tehnična urednica / Production Editor SARA TURK Lektoriranje / Language Editing KATJA KRIŽNIK JERAJ (SLOVENŠČINA), JOSH ROCCHIO (ANGLEŠČINA), ANA VIDRIH GREGORIČ (ITALIJANŠČINA) Oblikovanje in postavitev / Design and Typesetting STUDIOBOTAS Tisk / Printing TISKARNA KNJIGOVEZNICA RADOVLJICA Naklada / Number of Copies Printed 300 IZVODOV Indeksirano v / Indexed by BHA, FRANCIS, SCOPUS © SLOVENSKO UMETNOSTNOZGODOVINSKO DRUŠTVO, 2023 ZA AVTORSKE PRAVICE REPRODUKCIJ ODGOVARJAJO AVTORJI OBJAVLJENIH PRISPEVKOV. ISSN 0351-224X ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO JE DEL PROGRAMA SLOVENSKEGA UMETNOSTNOZGODOVINSKEGA DRUŠTVA, KI GA SOFINANCIRA MINISTRSTVO ZA KULTURO REPUBLIKE SLOVENIJE. IZHAJA OB FINANČNI PODPORI JAVNE AGENCIJE ZA RAZISKOVALNO DEJAVNOST REPUBLIKE SLOVENIJE. Kazalo / Contents RAZPRAVE IN ČLANKI / ESSAYS AND ARTICLES tomislav vignjević Od spomina na ustoličenje koroških vojvod do »kraljestva Sklavanije«. O nekaterih grbih slovenskih dežel v umetninah, povezanih z Maksimilijanom I. From the Commemoration of the Carinthian Dukes’ Enthronement to the „Kingdom of Sclavania“. On Some Coats of Arms from the Slovene Lands in Artworks Related to Maximilian I matevž remškar Grafične predloge v delavnici Mojstra Trbojske Marije Graphic Sources in the Workshop of the Master of the Trboje Madonna ivana tomas , predrag marković New Insights about the Gothic Chapel of St Jacob (Virgin Mary) on Očura Nov razmislek o gotski (Marijini) kapeli sv. Jakoba na Očuri tim mavrič Poskus opredelitve arhitekturnega razvoja palače Barbabianca v Kopru An Attempt to Define the Architectural Development of the Barbabianca Palace in Koper stanko kokole Herodotove zgodbe in zagonetno »Venerino slavje« Franca Kavčiča The Histories of Herodotus and the Enigmatic “Feast of Venus” by Franc Kavčič (Francesco/Franz Caucig) 9 25 47 79 103 miha valant Four “Sensationsbilder” in Ljubljana Štiri “Sensationsbilder” v Ljubljani mateja breščak Nagrobnik Janu Legu kiparja Svetoslava Peruzzija v Pragi The Headstone for Jan Lego‘s Grave in Prague by Sculptor Svetoslav Peruzzi brigita jenko Pripravljalna slika za spomenik Nazariu Sauru v Kopru. Neznano delo Uga Flumianija Dipinto preparatorio per il monumento a Nazario Sauro a Capodistria. Opera sconosciuta di Ugo Flumiani franci lazarini Načrt Eda Mihevca za prenovo Ljubljanskega gradu Edo Mihevc’s Plan for the Renovation of Ljubljana Castle 119 145 163 191 191 ZUZ – LIX – 2023 Enega vodilnih slovenskih modernističnih arhitektov, Eda Mihevca (1911–1985), poznamo predvsem po njegovih v duhu internacionalnega sloga zasnovanih stavbah v Ljubljani ter urbanističnem in arhitekturnem delovanju na slovenski Obali, kjer je razvil svojevrsten, iz regionalizma izhajajoč arhitekturni izraz. 1 Ob množici realiziranih in načrtovanih objektov pa je danes skoraj popolno- ma pozabljen njegov načrt za prenovo Ljubljanskega gradu, ki ga je izdelal leta 1967. 2 Brez dodatne razlage je naveden v seznamu arhitektovih del v magistr- ski nalogi Jasne Kralj Pavlovec, 3 kratke omembe pa je bil deležen tudi v knjigi Darinke Kladnik o Ljubljanskem gradu, 4 njegova natančnejša analiza pa še ni bil narejena. Pričujoči prispevek je v prvi vrsti namenjen predstavitvi nereali- ziranega načrta, pri čemer je poudarek zlasti na njegovih funkcionalnih vidikih in predvidenih posegih v historično stavbno tkivo, v zaključnem delu pa bo iz- postavljenih nekaj možnosti za nadaljnje raziskovanje in interpretacijo obrav- navanih projektov. Ljubljanski grad se virih prvič omenja leta 1144, svojo današnjo podobo pa je večinoma dobil v 16. stoletju. Stavbo sestavlja več traktov, razporejenih okoli dvorišča v obliki nepravilnega peterokotnika, vertikalno pa jo poudarja pet stol- 1 Temelja literatura o Edu Mihevcu: Jasna Kralj Pavlovec , Edo Mihevc 1911–1985. Urbanist, ar- hitekt in oblikovalec, Ljubljana 1999 (magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, tipkopis); Tomaž Bud - kovič – Janez Koželj , Edo Mihevc. Vodnik po arhitekturi, Ljubljana 2011; Fedja Košir , Edo Mihevc. 1911–1985. Ob stoletnici arhitektovega rojstva, Ljubljana 2011; Janez Kresal , Edo Mihevc. Izbrana dela, Ljubljana 2016. 2 Objava in razlaga načrta: Edo Mihevc , Programski in idejni osnutek adaptacije ljubljanskega gradu, Ljubljanski grad. Ureditvene naloge na ljubljanskem gradu, Ljubljana 1968 (tipkopis), s. p. 3 Kralj Pavlovec 1999, cit. n. 1, p. 178. 4 Darinka Kladnik , Ljubljanski grad, Ljubljana 2002, p. 125. Načrt Eda Mihevca za prenovo Ljubljanskega gradu franci lazarini 192 FRANCI LAZARINI pov različnih tlorisov. 5 S selitvijo deželnega glavarja v mesto sredi 17. stoletja je grad izgubil svojo upravno, rezidenčno in reprezentančno funkcijo in se je od te- daj uporabljal za manj primerne namene. V prvi polovici 19. stoletja je bila v njem kaznilnica, nato nekaj časa vojašnica, zadnja desetletja 19. stoletja pa znova zapor. Z izjemo izgradnje stolpa za mestnega opazovalca požarov na jugozahodni strani (Benedikt Müller, 1847–1848), ki je od začetka 20. stoletja razgledni stolp, so bili vsi ostali gradbeni posegi vezani na zaporniško funkcijo stavbe. Med najbolj radikalne so sodile zazidava srednjeveškega glavnega vhoda v peterokotnem stolpu na juž- ni strani, do katerega je vodil dvižni most, izdelava novega vhoda v obliki estetsko neučinkovitega preboja med jugovzhodnim traktom in vzhodnim stolpom, zasu- tje obrambnega jarka ter izgradnja t. i. kaznilniškega trakta na grajskem dvorišču. Slednji je bil postavljen pravokotno na jugovzhodni trakt in je dvorišče razdelil na dva neenakomerna dela. 6 Prve pobude za revitalizacijo gradu segajo v čas po velikonočnem potresu 1895, še zlasti pa po izgradnji nove sodne palače z zapori (1898–1902) v mestnem sredi- šču. Leta 1905 je stavbo od države odkupila Mestna občina Ljubljana, ki je v njej nameravala urediti muzej, vendar pa je projekt zaradi pomanjkanja financ in pred- časnega zaključka mandata župana Ivana Hribarja (1851–1941, župan 1896–1910) zastal. Zaradi stanovanjske stiske so v stavbi uredili socialna stanovanja, kar je stavbni substanci in podobi gradu še dodatno škodovalo. 7 Prve konkretne načrte za prenovo je v letih 1931–1932 izdelal Jože Plečnik (1872–1957), ki je k zadevi pristopil nadvse velikopotezno. Stavbo je namenil Na- rodnemu muzeju, v pritličju jugovzhodnega trakta pa bi uredili restavracijo. Gra- du je nameraval nadzidati eno nadstropje, obstoječi razgledni stolp nadomestiti z novim, zazidati nekatera obstoječa in odpirati nova okna, višinsko poenotiti in tla- kovati dvorišče, celota pa bi dobila tudi novo arhitekturno členitev. 8 5 Temeljna literatura o Ljubljanskem gradu: Branko Reisp , Ljubljanski grad. Zgodovinski oris, Ma- ribor 1985 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 144); Ivan Stopar , Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1: Gorenjska. 4: Ljubljana, grad in dvorci, Ljubljana 1999 (Grajske stavbe, 9), pp. 69–120; Kladnik 2002, cit. n. 4. 6 Več o posegih 19. stoletja: Franci Lazarini , Od degradacije do revitalizacije. Ljubljanski grad v 19. in 20. stoletju, Umetnostna dediščina plemstva v času njegovega zatona. Transformacije, preno- si, reinterpretacije (ed. Tina Košak), Ljubljana 2023, pp. 525–529. 7 Pregled najpomembnejših revitalizacijskih pobud v 20. stoletju: Lazarini 2023, cit. n. 6, pp. 529–544. 8 Predstavitev Plečnikovega načrta: France Stelè , Grad ljubljanski. Slovenska akropola, Celje 1932. Kasnejše študije o načrtu: Peter Krečič , Jože Plečnik, Ljubljana 1992, pp. 216–217; Damjan Prelovšek , Josef Plečnik (1872–1957). Architectura perennis, Salzburg – Wien 1992, pp. 300–301 (dopolnjena slovenska izdaja: Damjan Prelovšek , Jože Plečnik. Arhitektura večnosti. Teme, meta- 193 ZUZ – LIX – 2023 Kljub podpori občinskega vodstva Plečnikova zamisel, bržkone zaradi svetov- ne gospodarske krize, ni bila uresničena. Je pa Mestna občina Ljubljana leta 1938 vseeno pričela s postopno prenovo gradu za muzejske namene, ki jo je vse do 1963 vodil Plečnikov učenec Boris Kobe (1905–1981), ki je zlasti v prvih letih uresniče- val določene manj radikalne učiteljeve zamisli, kasneje pa se je od njegovih načr- tov oddaljil. Po Plečnikovi zamisli je leta 1941 realiziral nov glavni vhod, s katerim je zapolnil neestetsko vrzel med jugovzhodnim traktom in vzhodnim stolpom, in uredil razgledno teraso na obrambnem zidu na severovzhodni strani gradu, kasneje morfoze, ideje, Ljubljana 2017, pp. 355–356); Nina Bricelj, Plečnikovi uresničeni in neuresničeni na- črti na Grajskem griču, Ljubljana 2015 (diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 26–32; Lazarini 2023, cit. n. 6, pp. 529–534. Na tem mestu omenimo tudi Plečnikov načrt za Ljudsko skup- ščino Ljudske republike Slovenije iz leta 1947, v katerem je predvidel rušenje celotnega gradu in izgra- dnjo nove monumentalne osemkotne stavbe na njegovem mestu. Načrt objavljen v: Zbornik oddelka za arhitekturo na univerzi v Ljubljani 1946–1947 (edd. Marjan Mušič – France Ivanšek), Ljub ljana 1948, pp. 110–111. Kasnejše analize načrta: Prelovšek 1992, cit. n. 8, p. 301; Krečič 1992, cit. n. 8, p. 217; Prelovšek 2017, cit. n. 8, p. 356; Lazarini 2023, cit. n. 6, pp. 534–536. 1. Edo Mihevc, Načrt prenove ljubljanskega gradu, 1967. Ljubljana, dvoriščne fasade, pogled proti jugozahodu 194 FRANCI LAZARINI pa je vzpostavil tudi lunetna okna v pritličju jugovzhodnega trakta. Po prekinitvi v času druge svetovne vojne je v povojnih letih postopoma nadaljeval s prenovo, tokrat za potrebe Muzeja NOB (tudi Muzej Osvobodilne fronte). Med ključna po- vojna posega, načrtovana neodvisno od Plečnika, sodita odstranitev kaznilniške- ga trakta (1945–1948), ki ga je mojster nameraval ohraniti, na mestu katerega naj bi po tedanji Kobetovi zamisli zrastel nov objekt s svečano dvorano, za katerega so celo zgradili temelje, ter vzpostavitev pivnice in restavracije v vzhodnem stolpu (1952–1953). Več zamisli je ostalo samo na papirju, med drugim izgradnja dviga- la oziroma vzpenjače z Mestnega trga (1958). 9 Vrhunec Kobetovih prizadevanj pa predstavlja idejni načrt za celostno revitalizacijo stavbe, izdelan v letih 1960–1962, po katerem bi bil grad adaptiran za muzejske, gostinske in turistične namene, pri čemer bi prišlo tudi do nekaterih obsežnejših posegov v stavbno tkivo. 10 Načrt ni bil realiziran, niti ni bil predmet nadaljnjih razprav. Leta 1964 so se iz gradu izselili zadnji stanovalci, kar je Zavodu za ureditev sta- re Ljubljane omogočilo celovitejši pristop k prenovi in revitalizaciji objekta. Ker se je bil Kobe zaradi bolezni primoran odpovedati nadaljnjemu delu na Ljubljanskem gradu, je zavod osnovni projekt naročil pri Edu Mihevcu, pri čemer je bilo že od začetka sklenjeno, da bo za izdelavo podrobnih načrtov razpisan javni natečaj. 11 Arhitekt je načrt izdelal leta 1967, 12 leto dni kasneje pa je bil objavljen v elaboratu Ljubljanski grad. Ureditvene naloge na ljubljanskem gradu, ki ga je izdal Zavod za ureditev stare Ljubljane. Projekt poleg arhitektove obrazložitve obsega štiri tlori- se, načrt dvorišča, dva izrisa dvoriščnih fasad in prereza, štiri skice (zunanjščina in dvorišče), dodana pa je tudi fotografija makete. V času izdelave projekta je bila grajska stavba večinoma zapuščena, zanemar- jena, ponekod v notranjščini do nerazpoznavnosti prezidana, le njen severovzho- dni in v manjši meri jugovzhodni del sta bila pod Kobetovim vodstvom deležna obnovitvenih posegov, kar je Mihevcu dajalo dokaj proste roke pri snovanju pre- 9 O Kobetovi prenovi: Breda Mihelič , Arhitektura in obnova Stare Ljubljane / Architecture and Restoration of Old Ljubljana, Boris Kobe. Arhitekt in slikar / Architect and Painter (edd. Jurij Kobe – Nina Pirnat-Spahić), Ljubljana 2005, pp. 14–15; Kladnik 2002, cit. n. 4, pp. 107–109; Bricelj 2015, cit. n. 8, p. 41. Cf. Natalija Lapajne – Andraž Keršič , Prenavljamo!!! (ed. Matevž Čelik), Ljubljana 2019, pp. 41–43; Lazarini 2023, cit. n. 6, pp. 536–539. 10 Boris Kobe , Tehnično poročilo k projektu, Problemi Ljubljanskega gradu , Ljubljana 1962 (tip- kopis), pp. 27–30. 11 France Stelè , K problematiki ljubljanskega gradu, Ljubljanski grad. Ureditvene naloge na lju- bljanskem gradu, Ljubljana 1968 (tipkopis), s. p.; Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p.; Kladnik 2002, cit. n. 4, p. 125. 12 Datacija navedena po: Kralj Pavlovec 1999, cit. n. 1, p. 178. 195 ZUZ – LIX – 2023 nove. Skladno z anketo, ki jo je izvedel Zavod za ureditev stare Ljubljane, so grad namenili muzejski, prireditveni, gostinski, turistični in razgledni funkciji (njegovo okolico pa rekreativni), zahtevana pa je bila tudi ustrezna prezentacija same stavbe, saj so se po izselitvi stanovalcev začele tudi prve temeljitejše stavbnozgodovinske raziskave. 13 Mihevc je funkcije smiselno razporedil po vseh traktih, predvidel pa je tudi novogradnjo na mestu porušenega kaznilniškega trakta, v katerem bi bili predvsem pomožni prostori (kuhinje, dvigala, skladišča, sanitarije, ogrevalne in prezračevalne naprave, trgovina s spominki ipd.) ter pisarne uprave. 14 Kot arhitekt izrecno poudari v obrazložitvi, se lahko novi stavbi tudi odpovedo, če bi pristali na manjši gostinski obrat od načrtovanega. 15 Večina gradu bi bila namenjena za muzejsko dejavnost, pri čemer pa po mne- nju projektanta ne bi smelo priti do selitve enega od obstoječih muzejev iz mesta 13 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. Raziskave je vodila konservatorka Majda Frelih Ribič. 14 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 15 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 2. Edo Mihevc, Načrt prenove ljubljanskega gradu, 1967. Ljubljana, študija rekonstrukcije obrambnega jarka z dvižnim mostom v peterokotni stolp 196 FRANCI LAZARINI na grad (kot sta si zamišljala Plečnik in v začetni fazi Kobe), 16 temveč bi bilo tre- ba vzpostaviti »turistično zanimiv, pester in privlačen muzej«, ki bi prikazoval zgodovino in stavbni razvoj gradu, zgodovino Ljubljane, v duhu časa nastanka pa tudi zgodovino kmečkih uporov in narodnoosvobodilnega boja, predviden pa je bil tudi prostor za občasne razstave in druge muzejske zbirke. 17 Muzeju je name- nil klet jugovzhodnega trakta ter jugovzhodni, južni in jugozahodni del pritličja in prvega nadstropja, v ta sklop pa lahko uvrstimo tudi prezentacijo kapele, vzho- dnega in peterokotnega stolpa ter dvorane v pritličju severozahodnega trakta. 18 Vhod v muzejski del bi bil v pritličju južnega dela nove dvoriščne stavbe, kjer bi bila tudi trgovina s spominki. Južni del gradu bi bil namenjen muzeju, v sever- nem pa je Mihevc predvidel gostinske obrate. Tako bi bila v pritličju severozaho- 16 V načrtu iz let 1960–1962 je Kobe na gradu predvidel Muzej mesta Ljubljane; Kobe 1962, cit. n. 10, p. 29. 17 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 18 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 3. Edo Mihevc, Načrt prenove ljubljanskega gradu, 1967. Ljubljana, študija rekonstrukcije obrambnega jarka z dvižnim mostom v peterokotni stolp 197 ZUZ – LIX – 2023 dnega in severnega trakta urejena gostilna oz. pivnica, ki bi se v poletnem času »razširila« na dvorišče, v prvem nadstropju pa velika restavracija višjega cenov- nega razreda, ki bi obsegala celoten zahodni, severozahodni in severni trakt in bi imela pogled tako na mesto kot na grajsko dvorišče. Nad delom restavracije, v drugem nadstropju zahodnega trakta bi uredili tudi nekaj apartmajev. Vhod v restavracijo in prenočišča bi bil v pritličju zahodnega trakta, kuhinji tako gostilne kot restavracije pa bi bili v severnem delu novozgrajenega dvoriščnega trakta. 19 Z izgradnjo novih gostinskih obratov bi opustili Kobetovo pivnico in restavra- cijo v vzhodnem stolpu, ki bi po novem služil muzejskim namenom. 20 Z name- nom ohranitve razglednih točk arhitekt v nespremenjeni obliki ohranja razgle- dni stolp in teraso. 21 19 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p.. 20 Restavracija v vzhodnem stolpu (sedaj Restavracija Strelec) je sicer znana po bogatem likovnem okrasu, ki ga je poleg Kobeta zasnoval slikar Marij Pregelj. 21 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 4. Edo Mihevc, Načrt prenove ljubljanskega gradu, 1967. Ljubljana, študija grajskega dvorišča, pogled proti jugozahodu 198 FRANCI LAZARINI Posebno pozornost je Mihevc namenil dvorišču, na katerem je bila predvidena prireditvena dejavnost najrazličnejših vrst. S tem namenom je njegov osrednji del temeljito preoblikoval, odločil se je za stopničasto zasnovo, primerno za prireditve. »Malo dvorišče« na vzhodni strani novozgrajenega pomožnega objekta pa bi bilo po novem namenjeno oskrbi gradu in dostopu na razgledno teraso. 22 Ker bi zaradi novogradnje na mestu nekdanjega kaznilniškega trakta glavni vhod ob vzhodnem stolpu, ki ga je po Plečnikovi zamisli uresničil Kobe, izgubil svo- jo funkcijo, Mihevc premišlja tudi o vzpostavitvi novih vhodov v stavbo. »Kobetov« portal bi tako postal pomožni vhod in bi bil le še servisni dostop. Vlogo glavnega vhoda bi ponovno prevzel zazidani srednjeveški v peterokotnem stolpu, preko ka- terega bi se prišlo na notranji (večji) del dvorišča. Z namenom prezentacije avten- tičnega stanja srednjeveškega vhoda je Mihevc predlagal tudi (delno) vzpostavitev obrambnega jarka, zasutega v 19. stoletju, zaradi česar bi do glavnega vhoda tako kot v srednjem in zgodnjem novem veku vodil lesen dvižni most, do pomožnega (Kobetovega) vhoda pa bi prišli preko nasipa. Poleg omenjenih je premišljal tudi o rekonstrukciji vhoda v kleti kazemat na severozahodni strani, ki je bil odkrit nekaj let pred izdelavo projekta. 23 Arhitekt se je zavedal tudi pomembnosti dostopa do grajske stavbe, zato se je za- vzemal za sanacijo in delno izgradnjo cestne povezave mesta z Grajskim gričem, 24 predvsem pa za izgradnjo dvigala, o katerem je, kot smo omenili, razmišljal že Kobe. Zavod za ureditev stare Ljubljane je v sklopu izdelave projekta dal celo izdelati več študij, za vzpenjačo, gondolsko žičnico in dvigalo, a se je to izkazalo za najboljšo rešitev, med drugim zato, ker ne kazi izgleda Grajskega griča in ker omogoča vstop neposredno v grajsko stavbo. 25 Enako kot Kobe si je Mihevc vstopno postajo dviga- la zamislil pri magistratu, dve izstopni postaji pa bi bili v gradu, in sicer na nivoju dvorišča ter ob restavraciji v prvem nadstropju. 26 Mihevčev načrt je prinesel svež veter v načrtovanju prenove in revitalizacije Ljubljanskega gradu. Treba je omeniti, da je nastal v precejšnji meri neodvisno od starejših Plečnikovih in Kobetovih zamisli, pri čemer se nam zdi umestna primer- 22 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 23 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 24 Ljubo Ravnik , Cesta na grad, Ljubljanski grad. Ureditvene naloge na ljubljanskem gradu, Ljub- ljana 1968 (tipkopis), s. p. 25 Dvigalo, Ljubljanski grad. Ureditvene naloge na ljubljanskem gradu, Ljubljana 1968 (tipkopis), s. p. 26 Mihevc 1968, cit. n. 2, s. p. 199 ZUZ – LIX – 2023 java z neuresničenim Kobetovim načrtom iz let 1960–1962, ki je na gradu predvi- deval enake funkcije. Mihevc je popolnoma spremenil namembnost posameznih traktov, saj si je Kobe na primer restavracijo zamišljal v jugovzhodnem delu gra- du (v povezavi z obstoječo v vzhodnem stolpu). 27 Mihevčeva »prestavitev« restav- racije v zahodni, severozahodni in severni del stavbe je smiselna ob upoštevanju dejstva, da bi imelo dvigalo z Mestnega trga svoj iztek prav na stiku zahodnega in severozahodnega trakta, s čimer bi bil obiskovalcem omogočen neposreden do- stop v restavracijo, hkrati pa bi iz nje imeli razgled na najstarejši in najbolj slikoviti del mestnega središča. Kobe prvo nadstropje zahodnega in severozahodnega trak- ta namenja hotelu, 28 v Mihevčevem načrtu pa je predvideno zgolj manjše število apartmajev v drugem nadstropju; gre torej za bolj butičen, luksuzen tip turizma. Precej razlik je tudi v obravnavi stavbnega tkiva. Mihevc je tukaj bolj zmeren, saj je Kobe predvidel znižanje jugovzhodnega trakta za eno nadstropje (sicer dodano 27 Kobe 1962, cit. n. 10, p. 27, priloga (tloris pritličja in prvega nadstropja). 28 Kobe 1962, cit. n. 10, p. 29, priloga (tloris prvega nadstropja). 5. Edo Mihevc, Načrt prenove ljubljanskega gradu, 1967. Ljubljana, študija grajskega dvorišča, pogled z razglednega stolpa 200 FRANCI LAZARINI v 19. stoletju) ter izgradnjo več razglednih teras v zgornjem nadstropju gradu, 29 čemur se Mihevc odpove in uporabi vso obstoječo stavbno substanco. K temu ga je verjetno vodila težnja po čim bolj smotrni izrabi prostorov, zaradi česar je pred- videl tudi nov objekt na mestu porušenega kaznilniškega trakta, ki se mu je Kobe v načrtu iz začetka šestdesetih let odpovedal. 30 Največ podobnosti med načrtoma je pri dostopih v stavbo, saj Mihevc od Kobeta prevzame tako zamisel in lokacijo dvigala 31 kot tudi vhod v kazematah. 32 Prav tako arhitekta delita zamisel o (del- nem) izkopu nekdanjega obrambnega jarka in vzpostavitvi srednjeveškega vhoda v peterokotnem stolpu z dvižnim mostom, 33 pri čemer pa gre Mihevc še korak dlje in srednjeveškemu vhodu zopet da funkcijo glavnega vhoda, medtem ko Kobe, zara- di opustitve zamisli o novogradnji na mestu kaznilniškega trakta, kot glavni vhod obdrži svoj, leta 1941 vzpostavljeni portal. Do njega bi preko jarka vodil nasip, za- misel, ki jo prevzame tudi Mihevc. 34 Med Mihevčeve zamisli, nastale neodvisno od predhodnih načrtov, tako Plečnikovih kot Kobetovih, pa sodi stopničasta za- snova dvorišča, oba predhodnika sta se odločila za ravno, ki bi jo Plečnik v celoti tlakoval, 35 Kobe pa uredil kot kombinacijo tlaka in travnatih površin. 36 Leta 1968, torej leto dni po dokončanju Mihevčevega projekta, je bil razpisan javni natečaj za izbiro projektanta prenove, na katerem je zmagal arhitekt Edo Rav- nikar ml. (1941). 37 Ta je skupaj s sodelavcema iz projektivnega podjetja Ambient, Majdo Kregar (1941) in Mihom Kerinom (1945), izdelal načrte in vodil prezidavo in revitalizacijo gradu, ki se je pričela 1974, intenzivneje pa poteka od 1988 dalje in še 29 Kobe 1962, cit. n. 10, pp. 28–29, priloga (risbe zunanjščine in dvoriščnih fasad). 30 Kobe 1962, cit. n. 10, priloga (tloris pritličja). 31 Kobe 1962, cit. n. 10, p. 29. Poudariti je treba, da Mihevc prvi nedvoumno govori o dvigalu, Kobe pa uporablja izraz dvigalna naprava, kar nejasno razloži kot »dvigalo – vzpenjača«. 32 Kobe 1962, cit. n. 10, p. 28. 33 Kobe 1962, cit. n. 10, p. 28. 34 Kobe 1962, cit. n. 10, priloga (risbi zunanjščine). 35 Cf. Stelè 1932, cit. n. 8, pp. 4, 11. 36 Kobe 1962, cit. n. 10, p. 29. 37 Na natečaju niso izbirali konkretnega projekta prenove, temveč le najbolj usposobljenega pro - jektanta. Kandidati so morali izdelati načrt prenove peterokotnega stolpa, lahko pa so podali tudi sugestije za arhitekturno rešitev celotne stavbe in ureditev okolice. Usklajenost prenovljenega stolpa s predvideno ureditvijo celote je bila sicer upoštevana pri ocenjevanju prispelih predlogov. Gradivo o natečaju: Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI ZAL LJU 70/2, šk. 376, Skupščina mesta Ljublja - ne, t. e. 443, Zavod za ureditev stare Ljubljane – Ljubljanski grad 1968. Predstavitev natečaja in pri- spelih predlogov: Majda Frelih , Natečaj za usposobljenost projektanta načrtov za Ljubljanski grad, Sinteza, 13–14, 1969, pp. 117–120. 201 ZUZ – LIX – 2023 ni zaključena. 38 Pri tem so se projektanti skoraj popolnoma oddaljili od Mihevčeve zamisli, tako kar se namembnosti posameznih traktov tiče, kot tudi konkretnih ar- hitekturnih rešitev. Tako so gostinskim obratom (restavracija, gostilna, kavarna) na- menjeni južni in jugovzhodni trakt ter vzhodni stolp, zaradi česar je odpadel učinek restavracije s pogledom na staro mestno jedro, muzejske zbirke pa so postavljene v jugozahodni in severozahodni predel stavbe. Precej več kot v Mihevčevem načrtu je bilo »dopolnjevanja« historičnega stavbnega tkiva s sodobnimi dodatki, pri če- mer je brez dvoma najbolj sporen s strani lokalne politike izsiljeni postmodernistič- ni prizidek jugovzhodnega trakta (Edo Ravnikar ml., dokončan 1987), 39 na srečo pa 38 Temeljno delo o prenovi Ljubljanskega gradu in njena kritična analiza: Lena Jevnik , Prenova Ljubljanskega gradu, Ljubljana 1999 (diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 53–84. Za prenovo cf. Kladnik 2002, cit. n. 4, pp. 125–133; Andrej Doblehar , Spomeniškovarsveni pri- stopi obnove gradov na Slovenskem. Celje, Žužemberk, Ljubljana, Ljubljana 2005 (magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 103–117; Igor Sapač , Rekonstrukcijski posegi v historičnih urba- nih naselbinah na Slovenskem, Ljubljana 2008 (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 624–629; Lapajne – Keršič 2019, cit. n. 9, pp. 44–47; Lazarini 2023, cit. n. 6, pp. 541–544. 39 Jevnik 1999, cit. n. 38, pp. 82–84; Kladnik 2002, cit. n. 4, pp. 31, 128–129; Doblehar 2005, cit. n. 38, pp. 112–113. Mestne oblasti so zahtevale vzpostavitev petih poročnih dvoran in čeprav so njihovo število na koncu zmanjšali na dve, je to vseeno terjalo gradnjo prizidka, ki je bil celo zgrajen brez soglasja spomeniškovarstvene službe. 6. Edo Mihevc, Načrt prenove ljubljanskega gradu, 1967. Ljubljana, maketa 202 FRANCI LAZARINI je konservatorska služba preprečila nadomestitev Müllerjevega razglednega stolpa s sodobnim, ki ga je kot kombinacijo stekla in armiranega betona zasnoval Miha Ke- rin. 40 Med obžalovanja vrednimi posegi je tudi ureditev dvorišča (dokončano 1997), kjer smo namesto zanimive stopničaste ureditve dobili kombinacijo ravnih tlako- vanih površin, zelenic, ramp, stopnic, predvsem pa estetsko motečih »jaškov«, na- menjenih prezentaciji stavbnozgodovinskih detajlov. Na tak način je bilo dvorišče po nepotrebnem »razdrobljeno«, osrednja površina pa je dokaj majhna. 41 Ker so se odrekli izgradnji pomožnega objekta na mestu kaznilniškega trakta, 42 tudi ni prišlo do vzpostavitve novega/starega glavnega vhoda v peterokotnem stolpu, je pa bil ko- nec osemdesetih let v skladu s Kobetovo in Mihevčevo zamislijo rekonstruiran del obrambnega jarka, pri čemer pa do »Kobetovega« vhoda ne vodi nasip, temveč most; zamisel se navezuje na lesen most, ki je bil na tem mestu v prvi polovici 19. stoletja. 43 Zaradi opustitve načrtov o vzpostavitvi glavnega vhoda v peterokotnem stolpu žal tudi ni bil rekonstruiran dvižni most, so pa v spomin nanj v obrambni jarek postavili dva slopa. Prav tako ni bilo zgrajeno dvigalo z Mestnega trga, namesto tega je grad leta 2006 dobil tirno vzpenjačo z vstopno postajo na Krekovem trgu. 44 Čeprav neuresničen, predstavlja Mihevčev načrt dober primer poskusa revi- talizacije precej kompleksnega kulturnega spomenika. Odlikuje ga dobršna mera inovativnosti pa tudi izjemen odnos do starejše arhitekturne dediščine in sposob- nost njene prilagoditve potrebam sodobnega časa, določenim na podlagi temelji- tega razmisleka. Med vprašanja, na katera bodo, upamo, podale odgovore nadalj- nje študije, sodi predvsem raziskava okoliščin, ki so pripeljale do izbora Mihevca za projektanta prenove Ljubljanskega gradu ter predstavitev vseh dejavnikov, ki so vplivali na zasnovo njegovega načrta (zahteve in želje naročnika, pogoji spo- meniškovarstvene službe, finančne omejitve ipd.). Pomembno temo predstavlja Mihevčevo sodelovanje s spomeniško službo, zato je na mestu tudi analiza pro- jektov z vidika sočasnih trendov v konservatorstvu, predvsem glede prilagojene ponovne rabe. Celostne prenove in revitalizacije slovenskih grajskih stavb v desetletjih po dru- gi svetovni vojni so redke, kot primera dobre prakse izpostavimo uspešni preno- 40 Več o prenovi stolpa v osemdesetih letih: Kladnik 2002, cit. n. 4, pp. 34, 68–69, 71. 41 O ureditvi dvorišča: Jevnik 1999, cit. n. 38, pp. 73–75; Doblehar 2005, cit. n. 38, pp. 111. 42 Servisni prostori so pod dvoriščnim tlakom, kar je še dodatno škodovalo enotnemu videzu dvorišča. 43 Cf. Kladnik 2002, cit. n. 4, pp. 29–30; Lazarini 2023, cit. n. 6, p. 527. 44 https://www.ljubljanskigrad.si/sl/nacrtovanje-obiska/vzpenjaca/ (23. 2. 2023). 203 ZUZ – LIX – 2023 vi Gradu Otočec (Marjan Mušič, 1952–1961) 45 in Blejskega gradu (Tone Bitenc, 1952–1961). 46 Mihevčev neuresničeni načrt bi tako kazalo obravnavati v kontek- stu omenjenih obnov, upoštevajoč dejstvo, da so bili vsi trije - Mušič, Bitenc in Mihevc - Plečnikovi učenci, pa bi bila neobhodna tudi primerjava s prenovami gradov slovitega arhitekta, saj bi morda našli stične točke in določeno kontinuite- to s Plečnikovimi predvojnimi obnovitvenimi posegi, katerih vrhunec brez dvoma predstavlja praški grad (1920–1934). 47 Omenjena študija bi pomembno prispevala tudi k raziskavi odnosa slovenskih modernističnih arhitektov do prenove arhitek- turnih spomenikov. Čeprav v Mihevčevem opusu v precejšnji meri prevladujejo novogradnje, pa je tudi na slovenski Obali za turistične in gostinske namene prenovil nekaj historič- nih objektov. Med pomembnejše primere sodijo Klub pomorščakov (sedaj Gostišče Pirat) v Piranu (1958), 48 prenova nekdanjega benediktinskega samostana v Hotel Adria (Konvent) v Ankaranu (1962) 49 in ureditev ribje restavracije v Pretorski palači v Kopru (1963). 50 Iskanje stičnih točk med omenjenimi prenovami in načrtom za Ljubljanski grad bi bilo tako nadvse upravičeno, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da so vse navedene realizacije nastale le nekaj let pred izdelavo ljubljanskega projekta. Pozabljeni Mihevčev načrt naj bo tako izhodišče za nadaljnje raziskave tako zgo- dovine prenove Ljubljanskega gradu, odnosa modernističnih arhitektov (še zlasti tistih izšolanih pri Plečniku) do arhitekturne dediščine, kakor tudi zgodovine slo- venskega konservatorstva. 51 Viri ilustracij: Ljubljanski grad. Ureditvene naloge na ljubljanskem gradu, Ljubljana 1968 (1–6). 45 O gradu Otočec in Mušičevi prenovi: Marjan Mušič, Arhitektura za vse čase. Novo mesto in Do- lenjska, Ljubljana 2002, pp. 77–102. 46 O Bitenčevi prenovi blejskega gradu: Nika Leben , Prenove Blejskega gradu skozi stoletja, Blejski grad. 1000 let prve omembe (ed. Marko Vidic), Bled – Ljubljana 2011, pp. 113–119. 47 Temeljno delo o Plečnikovi prenovi praškega gradu: Josip Plečnik. Architekt Pražského hradu (edd. Zdeněk Lukeš – Damjan Prelovšek –Tomáš Valena), Praha 1996. 48 Budkovič – Koželj 2011, cit. n. 1, pp. 405–406. 49 Budkovič – Koželj 2011, cit. n. 1, pp. 236–239; Kresal 2016, cit. n. 1, pp. 119–121. 50 Budkovič – Koželj 2011, cit. n. 1, pp. 266–267; Kresal 2016, cit. n. 1, pp. 98–99. 51 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) in temeljnega raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (J6-1810), ki ju iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 204 FRANCI LAZARINI Edo Mihevc’s Plan for the Renovation of Ljubljana Castle SUMMARY Ever since the middle of the 17th century, when the Provincial governor moved to the city, the Ljubljana Castle lost its administrative, residential, and representative functions, instead providing services less appropriate to its stature, such as a penitentiary and mili- tary barracks, which significantly damaged its appearance. Although the first attempts for its restoration date back to Ljubljana’s reconstruction after the 1895 earthquake and especially after 1905, when the City of Ljubljana purchased the Castle, these plans were never realised, and the building was used for social housing, causing further damage to its appearance. It was only in the 1930s that the first concrete renovation plans were made by Jože Plečnik (1872–1957), although these, too, went unrealised due to the glob- al economic crisis. A less ambitious renovation project, begun in 1938, was led by Boris Kobe (1905–1981), but a more extensive renovation of the Castle could only begin after 1964, when its last inhabitants moved out. By this time, poor health prevented Kobe from working on the building any longer. Thus, in 1967, at the initiative of the Institute for the Renovation of Old Ljubljana, new plans (for the basic project) were drawn up by Edo Mi- hevc (1911–1985), one of the leading Slovenian, post-World War II, modernist architects. Already at that time, it was decided that a public tender would be held for the develop- ment of detailed plans. Mihevc’s plan, which is nowadays almost completely forgotten and until now was never even analysed, envisaged the Castle’s reconstruction with mu- seum, event, culinary, and tourist activities in mind. The architecturally more intrigu- ing undertakings included the construction of a new ancillary building on the site of the penitentiary wing (demolished after the Second World War), the reconstruction of the then uncovered entrance in the casemates on the north-western side, the restoration of the moat and the medieval main entrance in the pentagonal tower with its reconstructed drawbridge, and the multi-level arrangement of the courtyard to make it a proper event venue. Mihevc was also aware of the necessity to improve the accesses to the building. Like Kobe, he envisaged the construction of an elevator that would lead from Mestni Trg square directly to the castle courtyard, as well as to the restaurant, located on the first floor of the western, north-western, and northern wing. The high-class restaurant would also be known for its remarkable view out over the city’s historical centre. Mihevc’s plan was made relatively independently from the older designs of Plečnik and Kobe. You can see his innovativeness on one hand and his remarkable attitude towards architectural heritage on the other, furthermore his ability to adapt the historical monu- ment to the needs of the modern time. One can only regret that the Ambient Architec- tural Office (Edo Ravnikar Jr., Majda Kregar, Miha Kerin), which made the final plans for the renovation that began in 1974, picked up speed in 1988, and is still ongoing today, did not respect Mihevc’s plan, and came up with new, radical but less aesthetic solutions. 208 DR. MATEJA BREŠČAK Narodna galerija Puharjeva ulica 9 SI-1000 Ljubljana mateja_brescak@ng-slo.si BRIGITA JENKO Tomšičeva 3 SI-6310 Izola brigita.jenko@guest.arnes.si DOC. DR. STANKO KOKOLE Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000, Ljubljana stanko.kokole@ff.uni-lj.si IZR. PROF. DR. FRANCI LAZARINI Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor franci.lazarini@um.si Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana franci.lazarini@zrc-sazu.si RED. PROF. DR. PREDRAG MARKOVIĆ Odsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu Ivana Lučića 3 HR-10000 Zagreb pmarkovi999@gmail.com TIM MAVRIČ, MAG. Oddelek za aplikativno naravoslovje Univerza na Primorskem Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Glagoljaška 8 SI-6000 Koper tim.mavric@famnit.upr.si Avtorji / Authors 209 ZUZ – LIX – 2023 MATEVŽ REMŠKAR Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Ljubljana Tržaška cesta 4 SI-1000 Ljubljana matevz.remskar@zvkds.si matevz.remskar@gmail.com DOC. DR. IVANA TOMAS Odsjek za povijest umjetnosti Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu Ivana Lučića 3 HR-10000 Zagreb itomas@ffzg.hr ASIST. DR. MIHA VALANT Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000, Ljubljana miha.valant@ff.uni-lj.si DR. TOMISLAV VIGNJEVIĆ Znanstveno-raziskovalno središče Koper Garibaldijeva 1 SI-6000 Koper 210 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Mateja BREŠČAK, Nagrobnik Janu Legu kiparja Svetoslava Peruzzija v Pragi Ključne besede: Jan Lego, Svetoslav Peruzzi, nagrobna plastika, Praga, kiparstvo 19. in 20. stoletja na Slovenskem Kipar Svetoslav Peruzzi (1881–1936) je izdelal nagrobnik Janu Legu (1833–1906), začetni- ku češko-slovenske vzajemnosti, ki so ga postavili na praškem pokopališču Olšanské hřbi- tovy. Postavitev nagrobnika lahko datiramo v leto Legove smrti konec leta 1906 oziroma v leto 1907, a takrat še brez portretnega reliefa. Nagrobni spomenik so »z veliko udeležbo slovenskih gostov« javno odkrili 29. junija 1911. Največje zasluge za Legov nagrobnik je imel učitelj, urednik in prevajalec Andrej Gabršček (1864–1938). V kiparskem fondu Na- rodne galerije je hranjen mavčni osnutek nagrobnika s prepoznanim portretnim reliefom Jana Lega. V končno izvedbo se kipar ni odločil vključiti zgornjega dela osnutka s simbo- ličnima figurama, ki predstavljata prijateljstvo in trdno vez slovenskega in češkega naroda. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Mateja BREŠČAK, The Headstone for Jan Lego’s Grave in Prague by Sculptor Svetoslav Peruzzi Keywords: Jan Lego, Svetoslav Peruzzi, tomb sculpture, Prague, 19th and 20th century sculpture in Slovenia Sculptor Svetoslav Peruzzi (1881–1936) completed the bronze decoration for the head- stone of Jan Lego (1833–1906), the pioneer of Czech–Slovene mutuality, which was erect- ed in the Olšanské Hřbitovy cemetery in Prague. It is reasonable to date the setting up of the stele to the year of Lego’s death, late in 1906, or in 1907, but yet without his portrait relief. The headstone was publicly inaugurated on 29 June 1911, “with a large attendance of Slovene guests.” The greatest credit for Lego’s headstone went to the teacher, editor and translator Andrej Gabršček (1864–1938). In the sculpture fund of the National Gal- lery of Slovenia, there is a plaster model of a headstone with an identifiable portrait relief of Jan Lego. The sculptor decided to omit in the final version of the model’s upper part two symbolic figures personifying the friendship and the strong bond between the Slo- vene and the Czech nations. Sinopsisi / Abstracts 211 ZUZ – LIX – 2023 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Brigita JENKO, Pripravljalna slika za spomenik Nazariu Sauru v Kopru. Neznano delo Uga Flumianija Ključne besede: Ugo Flumiani, spomenik Nazariu Sauru, Koper, Pokrajinski muzej Koper, Arduino Berlam, simbolično označevanje prostora Članek želi osvetliti odkrito in v literaturi še neobjavljeno likovno delo tržaškega slikarja Uga Flumianija. Gre za pripravljalno sliko za spomenik koprskemu iredentistu Nazariu Sauru, ki jo hrani Pokrajinski muzej Koper. Na osnovi tega osnutka spomenika niso po- stavili. Drugi namen članka pa je branje te likovne podobe kot mikrozgodovinskega pri- čevanja iz leta 1920, ki osvetljuje petnajstletno genezo in postavitev spomenika leta 1935 v popolnoma novem duhu. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Brigita JENKO, Preparatory Painting for the Monument to Nazario Sauro in Koper. Unknown Work by Ugo Flumiani Keywords: Ugo Flumiani, the monument to Nazario Sauro, Koper, Koper Regional Museum, Arduino Berlam, symbolic marking of space The first and foremost aim of this article is to shed light on a figurative art piece by Tries - tine painter Ugo Flumiani that has hitherto eluded publication in the literature. Housed by the Koper Regional Museum, the piece at issue is a preparatory design for the monu- ment to Nazario Sauro, a Koper irredentist. However, no monument was ever erected on the basis of that draft. A secondary purpose of the article is to present a reading of this figurative art piece as a micro-historical document from 1920, highlighting the monu- ment’s fifteen-year genesis and erection in 1935 in an entirely different spirit. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Stanko KOKOLE, Herodotove zgodbe in zagonetno »Venerino slavje« Franca Kavčiča Ključne besede: Franc Kavčič (Francesco/Franz Caucig), antična književnost, profana ikonografija, »Venerino Slavje«, Herodot, boginja Milita, Gorica/Gorizia, Fondazione Palazzo Coronini Cronberg, Hans Rudolph Füessli Članek obravnava neobičajno vsebino lavirane perorisbe Franca Kavčiča (Francesco/ Franz Caucig [1755–1828]), ki jo hranijo v Gorici (Fondazione Palazzo Coronini Cron- berg, inv. št. 2181) in predstavlja najbolj celovito ohranjeno likovno pričevanje o enem iz- med slikarjevih izgubljenih platen, naslikanih na Dunaju med letoma 1787 in 1791. Hans Rudolph Füessli je leta 1801 prav to sliko nekoliko zavajajoče opisal kot » Tempel und Fest der Venus zu Melita«. Toda več povednih podrobnosti in še berljivi deli zabeležke z gra- fitnim svinčnikom (ki vsebuje formulacijo »di Venere Melitta«) na robu same risbe nam omogočajo, da Kavčičevo dejansko literarno predlogo zanesljivo prepoznamo v Herodo- tovem dokaj podrobnem poročilu o babilonskem čaščenju boginje Milite (Zgodbe 1.199). V Gorici rojenemu slikarju je bilo antično besedilo brez dvoma dostopno v italijanskem prevodu, ki ga je Giulio Cesare Becelli objavil leta 1733. 212 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Stanko KOKOLE, The Histories of Herodotus and the Enigmatic “Feast of Venus” by Franc Kavčič (Francesco/Franz Caucig) Keywords: Franc Kavčič (Francesco/Franz Caucig), Classical literature, secular iconography, “Feast of Venus”, Herodotus, goddess Mylitta, Gorizia, Fondazione Palazzo Coronini Cronberg, Hans Rudolph Füessli The article discusses the elusive subject-matter of a line-and-wash drawing by Franc Kavčič (Francesco/Franz Caucig [b. 1755 – d. 1828]), now held in Gorizia (Fondazione Palazzo Coronini Cronberg, inv. no. 2181), which is the most complete surviving visual record of one of his lost canvas paintings executed in Vienna between 1787 and 1791. In 1801, Hans Rudolph Füessli rather misleadingly described that particular picture as “Tempel und Fest der Venus zu Melita.” Yet, several telltale details, as well as Ksenija Rozman’s groundbreaking publication of the still legible portions of a penciled marginal annotation (containing the phrase “di Venere Melitta”) on the drawing sheet itself, fa- cilitate the precise identification of Kavčič’s literary source in Herodotus’s descriptively evocative account of the Babylonian worship of the goddess Mylitta (Histories 1.199). The Classical text was no doubt accessible to the Gorizia-born painter in Giulio Cesare Be- celli’s Italian translation of 1733. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Franci LAZARINI, Načrt Eda Mihevca za prenovo Ljubljanskega gradu Ključne besede: Edo Mihevc, Ljubljanski grad, arhitektura, spomeniško varstvo, revitalizacija Prispevek obravnava neuresničene načrte arhitekta Eda Mihevca za prenovo Ljubljan- skega gradu, izdelane leta 1967. Projekt, ki do sedaj v strokovni literaturi ni bil analizi- ran, je predvideval prenovo in revitalizacijo gradu za muzejske, prireditvene, gostinske in turistične namene. Mihevčev načrt je nastal v precejšnji meri neodvisno od starejših Plečnikovih in Kobetovih zasnov, odlikuje pa ga precejšnja inovativnost na eni in velik odnos do arhitekturne dediščine na drugi strani, hkrati pa sposobnost prilagoditve po- trebam sodobnega časa. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Franci LAZARINI, Edo Mihevc’s Plan for the Renovation of Ljubljana Castle Keywords: Edo Mihevc, Ljubljana Castle, architecture, monument protection, renovation The article focuses on the unrealized plan for the renovation of Ljubljana Castle, designed in 1967 by one of the leading Slovenian modernist architects Edo Mihevc. The project, which so far has never been analysed, envisaged the Castle’s reconstruction with museum, event, restaurant, and tourist activities in mind. Mihevc’s plan was made relatively inde- pendently from the older designs of Plečnik and Kobe. His innovativeness is made clear on one hand, and his remarkable attitude towards architectural heritage on the other, along with his ability to adapt the historical monument to the needs of the modern time. 213 ZUZ – LIX – 2023 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Tim MAVRIČ, Poskus opredelitve arhitekturnega razvoja palače Barbabianca v Kopru Ključne besede: Koper, Barbabianca, palača, barok Proces postopne »agregativne« rasti plemiških arhitektur se kaže kot pogost pojav v ur- banih središčih beneškega kroga, v Kopru je bil izpričan že pri palači Tiepolo-Gravisi. Podoben proces srečamo tudi pri palači Barbabianca, ki je bila ena izmed stavb v urba- nem arealu, pripadajočem plemiški družini, ki je v Kopru živela med 16. in 18. stoletjem. Primerjava arhivskih virov z obstoječimi grajenimi strukturami kaže na serijo nakupov obstoječih starejših stavb v drugi četrtini 17. stoletja ter baročni gradbeni poseg v tre- tji četrtini stoletja, ki je vse stavbe povezal v enotno strukturo ter hkrati dosegel učinek monumentalnosti ter reducirano obliko tlorisa beneške palače. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Tim MAVRIČ, An Attempt to Define the Architectural Development of the Barbabianca Palace in Koper Keywords: Koper, Barbabianca, Palace, Baroque The process of extending existing aristocratic architectural objects by constructing ways to connect them into a whole was a relatively common practice in Venetian urban centres along the Adriatic, as the example of Tiepolo-Gravisi palace in Koper shows. The Barba- bianca Palace, which belonged to a noble family living in the town between the 16th and the 18th centuries, is a similar case. Archival and architectural research has shown that a series of purchases of pre-existing buildings in the second quarter of the 17th century, followed by a baroque building project in the third quarter. Besides displaying a monu- mental facade and a partial Venetian palace floor plan, the construction work connected all the former buildings into a unified aristocratic dwelling. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Matevž REMŠKAR, Grafične predloge v delavnici Mojstra Trbojske Marije Ključne besede: Mojster Trbojske Marije, Mojster E. S., poznogotsko kiparstvo, rezbarstvo, grafične predloge Prispevek obravnava opus Mojstra Trbojske Marije z vidika uporabe grafičnih predlog. Poleg v literaturi že navedenih, lahko med kiparskimi deli, ki so pripisana temu solidne- mu rezbarju, ne pa tudi ustvarjalnemu umetniku, in grafikami, med katerimi izstopa- jo tiste Mojstra E. S., najdemo še številne podobnosti. Grafične predloge so, kot kažejo obravnavani primeri, torej botrovale shemam in figuralnim tipom v kiparski produkciji delavnice Mojstra Trbojske Marije. 214 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Matevž REMŠKAR, Graphic Sources in the Workshop of the Master of the Trboje Madonna Keywords: Master of the Trboje Madonna, Master E. S., late gothic sculpture, carving, printed templates This paper discusses the work of the Master of the Trboje Madonna and his use of graphic templates. In addition to those already mentioned in the literature, there are many sim- ilarities between the works attributed to this not-very-creative artist and the prints he used, among which the prints of the Master E. S. stand out. Graphic templates, as shown with the discussed examples, were crucial for the schemes and figural types for the pro- duction at the workshop of the Master of the Trboje Madonna. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Ivana TOMAS, Predrag MARKOVIĆ, Nov razmislek o gotski (Marijini) kapeli sv. Jakoba na Očuri Ključne besede: gotika, kapela na Očuri, Hrvaško Zagorje, Ivaniš Korvin, Beatrica Frankapan, Juraj Brandenburg-Ansbach Kapela sv. Jakoba na Očuri (prvotno posvečena Mariji) je eden od bolje ohranjenih got- skih spomenikov v Hrvaškem Zagorju. Namen članka je pokazati, da je bila kapela naj- verjetneje zgrajena kot romarsko zatočišče proti koncu 15. ali v začetku 16. stoletja. Kot možni naročniki gradnje so predlagani trije pomembni velikaši: Ivaniš Korvin, Beatrica Frankapan in Juraj Brandenburg-Ansbach. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Ivana TOMAS, Predrag MARKOVIĆ, New Insights about the Gothic Chapel of St Jacob (Virgin Mary) on Očura Keywords: Gothic, Očura chapel, Croatian Zagorje, John Corvinus, Beatrice Frankapan, George Brandenburg-Ansbach St Jacob’s Chapel (initially dedicated to the Virgin Mary) in Očura is a well-preserved monument of the Gothic period in Croatian Zagorje. This paper aims to demonstrate the unlikelihood of a pilgrimage edifice being constructed at the end of the 15th or in the first decades of the 16th century. Three prominent nobles will be suggested as po- tential patron(s) of the Očura chapel: John Corvinus, Beatrice Frankapan, and George Brandenburg-Ansbach.  215 ZUZ – LIX – 2023 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Miha VALANT, Štiri “Sensationsbilder” v Ljubljani Ključne besede: Sensationsbilder, razstavljanje, Georg Conräder, Gabriel von Max, Nicolaus Lehmann, trg umetnin, umetnost 19. stoletja Članek se osredotoča na razstavno prakso t. i. senzacijskih slik (Sensationsbilder). Šlo je za razstave ene same slike z bodisi izjemno vsebino bodisi znanim avtorjem, ki so poto- vale po različnih krajih po državi ali celo mednarodno. Ta praksa je bila v Avstriji še po- sebej razširjena v drugi polovici 19. stoletja. Razstave senzacijskih slik so v 70. in 80. letih 19. stoletja prišle tudi Ljubljano. Razstavili so dve sliki s tematiko iz zgodovine Habsbur- ške dinastije, ki sta jih izdelala slikarja Georg Conräder in Carl Otto, pa tudi dve religio- zni deli pomembnega münchenskega slikarja Gabriela Maxa. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Miha VALANT, Four “Sensationsbilder” in Ljubljana Keywords: Sensationsbilder, exhibiting, Georg Conräder, Gabriel von Max, Nicolaus Lehmann, art market, 19th century art This article focuses on exhibiting so-called sensational paintings ( Sensationsbilder). These were typically exhibitions of only one artwork with either an exceptional theme and/or famous author that travelled around different cities within one country or internation- ally. This practice was especially common in Austria in the second half of the 19th cen- tury. This kind of exhibition could also be found in Ljubljana in the 1870s and 1880s. Two such paintings were exhibited with themes from the history of the Habsburg dynasty, made by painters Georg Conräder and Carl Otto, along with two religious works from the famous painter Gabriel Max from Munich. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Tomislav VIGNJEVIĆ, Od spomina na ustoličenje koroških vojvod do »kraljestva Sklavanije«. O nekaterih grbih slovenskih dežel v umetninah, povezanih z Maksimilijanom I. Ključne besede: Maksimilijan I., grbi, slovenske dežele, Albrecht Altdorfer, renesansa V članku obravnavam upodobitve grbov slovenskih dežel, ki so nastale za umetnine, po- vezane s cesarjem Maksimilijanom I. Obravnavana so tudi omembe teh grbov v besedi- lih. Tako je tukaj objavljen tudi kratek opis ustoličevanja koroških vojvod. Posebna po- zornost pa je posvečena dvema upodobitvama »kraljestva Sklavanija«, in sicer v grafiki na Slavoloku Maksimilijana I. iz leta 1515, ki je delo Albrechta Altdorferja, in pa v delu tega istega slikarja v sklopu Zmagoslavnega pohoda Maksimilijana I. V dveh teh ume- tninah je z grbi ponazorjena izvirna zamisel o preoblikovanju Cesarstva in oblikovanju novih kraljestev, kot jo je narekoval cesar Maksimilijan I. 216 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Tomislav VIGNJEVIĆ, From the Commemoration of the Carinthian Dukes’ Enthronement to the “Kingdom of Sclavania”. On Some Coats of Arms from the Slovene Lands in Artworks Related to Maximilian I Keywords: Maximilian I, coats of arms, Slovene lands, Albrecht Altdorfer, renaissance In this article, I discuss the depictions of the coats of arms of the Slovene lands that were created for artworks associated with Emperor Maximilian I. Textual references to these coats of arms are also discussed. Thus, a short description of the enthronement of the Dukes of Carinthia is also included. Particular attention is paid to two depictions of the ‘Kingdom of Sclavania’, namely the 1515 engraving on the Arch of Honour by Albrecht Altdorfer and the work by the same painter in the Triumphal Procession of Maximilian I. In these two works of art, the coats of arms illustrate the original idea for the Empire’s transformation and the creation of new kingdoms as envisioned by the Emperor Maxi- milian I. These two works of art were ordered by the Emperor Maximilian I, and the coats of arms were used to represent the new kingdoms.