ZAKAJ NAM MANJKA SVEŽE ŽELENJAVE?
Mrzli rastlinjaki in premalo volje
Marec je najmanj zelen mesec in ni čudno, da se nam hudo toži po zelenjavi. Trgovine so z njo revno založene, na trgu pa navijajo cene, da se gospodinjam kar zavrti v glavi, ko jih pogledajo. Včasih stno si v tem mesecu že lahko privoščili endivijo, cvetačo, celo radič. Zdaj je to postal že skoraj privilegij tistih z debelimi denarnicami. Kaj se dogaja na našem zelenem trgu, o tem smo se pogovarjali s Francem Pozarškom, direktorjem tozda Prehrana pri Emoni.
»Sedemdeset odstotkov zelenjave in sadja dobiva Ljubljana iz drugih republik. Pravzaprav pa zgodnje ze-lenjave v Sloveniji skorajda ne more-mo pridelovati. Zato smo odvisni od drugih. Letožnje leto je zares revno, kajti že tretjič zapored je pozeba ko-sila v toplih krajih in uničila več kot polovico zgodnjespomladanskega pridelka.«
Rastlinjake je zaprla nafta
-Kaj je z rastlinjaki, saj jih menda Jugoslavija premore toliko, da bi lah-ko pridelala zase vso zgodnjo zele-njavo?
»Ti so postali predragi in večina, na primer v Makedoniji, jih je letos praz-nih. Zaprla jih je nafta.«
V rastlinjakih so zlahka uspevali paradižnik, blitva, kumare, solata in druge zelenjave že februarja in mar-ca. Na zgodnjo zelenjavo sicer stavijo tudi naše trgovske organizacije, saj večino zelenjave prodajo prav pozimi in zgodaj spomladi, ko so domači vr-tički še pod snegom ali šele v brste-nju. Kljub temu pa je nekaj omenje-ne zelenjave občasno moč dobiti, ker imajo naše delovne organizacije dol-goročne pogodbe s proizvajalci in ne živijo samo od rok do ust.
Tudi malomarnosti ne manjka
- Kvaliteta naše zelenjave je veli-kokrat prej slaba kot dobra. Včasih ti prodajalke potisnejo v mrežo že na-pol gnilo solato ali že povsem ovene-lo cvetačo. Kaj pravite k temu?
»Nekdaj smo imeli težave s prevo-zom, zdaj tega ni več. Tovornjak s svežo zelenjavo naredi nočni skok iz Splita v Ljubljano. S kvaliteto pa so različne težave. Splitski kombinat »Jadro« je na primer eden najbolj solidnih proizvajalcev zelenjave pri nas in od njih kupujemo zares prvo-vrstno zelenjavo. Na slabšem smo s kmetijskimi zadrugami, vezanimi na kooperacijo, saj se dogaja, da kmetje oddajajo blago slabše kakovosti, medtem ko boljše blago prodajajo sa-mi. Naslednja težava je s prodajalka-mi. Morda so preslabo plačane, mor-da niso osveščene, kot bi morale biti, da zplenjave velikokrat ne sortirajo. da jim ni mar za godrnjanje kupcev, da ne morejo dvigniti cene blagu, ki ga je zaradi sortiranja manj,« je razlo-žil direktor Emoninega tozda Prehra-na, ki že vrsto let dela na tem po-dročju.
In ker je zelenjave premalo, smo pač prisiljeni, da kupimo, kar je pač
na voljo. Dokler bo tako, se tudi odnos do kupca ne bo izboljšal. A kaže, da se nam obetajo le nekoliko lepši časi, vsaj v Emoni so o tem prepričani. Stavijo na družbeno pro-izvodnjo zelenjave, ki kane povečati
proizvodnjo za dvajset odstotkov. Zelenjava je pač postala draga in ka-že, da se jo splača pridelovati.
Na njivah hiše, ljudje v tovarnah
- Ali se ljubljanska trgovina ozira tudi za proizvajalci na domačih tleh, denimo na Koprskem in Goriškem? Saj so nekdaj tod cveteli vrtovi!
»Najbolj plodne njive na' Primor-skem smo skorajda povsem pozidali, ljudje so se zaposlili v tovarnah in pisarnah, tako da zdaj ni ne zemlje ne delovne sile, ki bi bila pripravljena ukvarjati se z vrtnarjenjem. Vendar vse le ni tako zaskrbljujoče, nekaj se že premika tudi na tem p^odročju. Skupaj s samoupravno interesno skupnostjo za preskrbo Ljubljane se dogovarjamo s proizvajalci v teh kra-jih.«
Za hrano več sredstev
Seveda je za zdaj še vse ostajalo pri besedah, saj bi za oživitev vrtičkarstva v naših toplih predelih domovine morali primakniti precej denarja. Ko bo povsem zaživel zeleni sklad (tudi ljubljanski), bo z vzposta-vitvijo dohodkovnih odnosov tudi preskrba z zelenjavo boljša. Dokler pa se kmetom bolj splača gojiti vin-sko trto kot peteršilj ali solato, bodo pač gojili prvo. Če bomo hoteli imeti več hrane in tudi bolj kakovostno, bomo morali pač več zanjo žrtvovati, a ne samo na individualni, pač pa tudi na družbeni ravni.
A. Adamič