Naše časopisje. Dokazana resnica je, da je časopisje moč, velesila. Vsak stan si prizadeva, da podpira tisto časopisje, ki podpira njega. Tako bi si moral prizadevati tudi naš stan, da podpira svoje časopisje. Napredno naše učiteljstvo si je samo ustanovilo in tudi skoro samo do danes vzdrževalo troje časopisov: »Učiteljskega Tovariša,« »P o p o t n i k a,« b »Z v o n č e k.« Ti listi izhajajo že lepo vrsto let, »Učiteljski tovariš« je sedaj celo najstarejši slovenski list. Vzdrževanje teh listov je stalo mnogo truda, mnogo žrtev. A eno smemo poudarjati: trud in žrtve niso bile zaman! Brez samohvale smemo trditi, da je učiteljstvo mnogo tega, kar ima, pridobilo s pomočjo našega lista. Vedno smo se zavzemali za njegove pravice in koristi. Dokaz temu je jeza, ki jo kuhajo do nas v višjih in visokih krogih. Nismo iskali koristi in nismo zagovarjali teženj posameznikov, temveč vedno nam je bil pred očmi blagor celokupnega učiteljstva. Budili in utrjali smo samozavest in stanovski ponos. Organizovali smo vojsko. Lepo število je tistih, ki so z nami enih misli. A to listu ni dovolj. Nimamo nobenega fonda, da bi z njim pokrivali stroške, ki nam jih povzroča tedensko izdajanje »Učiteljskega Tovariša.« Navezani smo sami nase, zakaj tolikokrat zatrjevana ljubezen do učiteljstva se izpričuje večinoma v besedah. Malo je tistih, ki bi segli v žep in naročili naš list. Ljubezen naŠih prijateljev je v večini platonska, ki nima od nje nihče ničesar, kvečjemu slepci. Svoje liste moramo plačevati sami. Celo v tistih vrstah, ki so nam po stanu najbližje — v vrstah srednješolskega učiteljstva — je tako malo zanimanja za naše delo in naše napore, da je to dejstvo naravnost žalostno. V ravnokar imenovanih krogih prevladuje še danes mržnja do navadnih »Šomaštrov« in do našega stanu, do »šomaštrije.« Tako govore. Dokaze imamo za to. Ako se že c. kr. gospbdje boje našega politiškega glasila, bi jim bila dolžnost, gmotno in s peresom podpirati »Popotnika« in svojim otrokom naročati »Zvonček.« A koliko je takih ?l Malo, malol Odkrito moramo priznati, da ne zija nikjer med srednješolskim in ljudskošolskim učiteljstvom tolika globina nego pri nas. N. pr. na Češkem in Hrvaškem hodita ta dva glavna faktorja, ki dvigata narodno kulturo, roko v roki. Ceški in hrvaški srednješolski učitelj ne kaže svoje akademične izobrazbe s tem, da prezira svojega ljudskošolskega tovariša, ampak svojo oliko in izobrazbo izpričuje s tem, da stoji ob strani ljudskošolskemu tovarišu na službo narodnemu delu. Kdaj se je zgodilo pri nas, da je prišel na zborovanje »Zaveze« srednješolski učitelj, pozdravil zborovalce v imenu svojih tovarišev in ponudil roko v skupno delo ? Pri nas se to še ni pripetilo. V Zagrebu že. Morda je vzrok tej hladni rezerviranosti in deloma tudi neutemeljeni in neopravičljivi oholosti to, ker nima naše srednješolsko učiteijstvo prav nobene organizacije. Vsak živi zase, ker ne poznajo skupnosti. V organizaciji se navzame človek zavednosti in moštva, pride do prepričanja, da ni nobena služba sinekura, nego da je treba povsod večnega boja, večnega dela, večnega napredovanja. Naše življenje je boj, naš smoter nepredek. O tem bi se dalo pisati še mnogo, a ni danes to naš namen. Dovolj je, da smo konštatovali žalostno resnico. Navezani smo sami nase, a tudi pri nas — to bodi povedano glasno! — ni vse tako, kakor bi moralo biti in kakor bi bilo lahko. Če čitamo poročila o zborovanjih raznih učiteljskih društev, dobimo tamkaj skoro stalno točko o brezbrižnosti in nezavednosti nekaterih tovarišev in še boJj tovarišic. (Jovek prihaja do prepričanja, da se taki ljudje sramujejo svojega stanu in družbe svojih stanovskih bratov in sester. Mi namreč ne smatramo za učitelja in učiteljico tistega, ki ima v žepu zrelostno in usposobljenostno izpričevalo, temveč oni je učitelj in učiteljica, ki se kaže kot takega pred vsem svetom in je živa veja na deblu naše organizacije. Ne smatramo za svoje zavedne tovarišice in tovariše tistih, ki se nosijo v modernih krogih in hodijo svoja pota, v zalirbtnem zabavljanju čakajoč, kdaj jim pade zrelo jabolko v roke. Tudi tistih ne štejemo med svojce, ki jim je smoter zabava in veselje, a ki ne store niti toliko, da bi čitali učiteljske liste. če hočemo imeti bodočnost, moramo izrabiti sedanjost z delom, bojem in pogumom. Gospostvo je za lenuhe in kapitaliste, za nas so demokraška načela! 2000 nas je. Ali bi ne imel »Učit. Tov.« laliko najmanj toliko naročnikov? Ali bi me ne bilo v dno duše sram, če me kdo praša, sem li naročnik svojega glasila, pa bi mu moral odgovoriti, da nisem?! Ali bi »Popotnik« v enakem številu lahko ne romal vsak mesec med svet? Ali bi ne pridobil lahko vsakdo »Zvončku« vsaj dveh naročnikov, da bi Štelo njih število tisoče?! Hipoma bi prenehale večne tožbe naših upravnikov, zakaj naša organizacija bi pridobila čvrsto materijalno podlago, in naši listi bi se razvili do popolnosti. To bi bilo učiteljstvu samemu v korist. Tako pa životarimo in z največjimi žrtvami vzdržujemo to, kar sta zasnovala navdušenost in smisel za organizacijo! Žal, da ne bodo čitali teh opravičenih očitkov tisti, ki so jim namenjeni, ker ne čitajo učiteljskili listov. Zato naj poskrbe naši zvesti prijatelji, da bodo zvedeli o tem, kar pišemo danes. Tem zvestim prijateljem velja samo ena prošnja: Agi tuj te! Ako ne, pojdemo nazaj in ne naprej!