Učitelj praša svojega tovarša za svet. Dragi moj soterpinec! Vertoglav človek vse napak vidi; kar je od spodej, deva na vgor, kar je pa zgorej, deva pod noge. — Ker se dan danes na svetu tudi tako godi, pa sklepam, da je svet vertoglav. Ljudje, kteri so že pozabili 10 božjih zapoved, dajejo postave v katoliški cerkvi, in podučujejo cerkvene poglavarje, kako imajo govoriti svojim vernim; trebuhopasni in meseni ljudje oznanujejo zatajevanje samega sebe in se potegujejo za nravnost; ljudje. kigovore resnico in se potegujejo za pravico, so nevarni ljudje, ki dražijo ljudstvo in kale mir in vzajemnost. Tisti, kdor pravi, da je kerščanstvo podlaga vsemu deržavnemu in družinskemu življenju, tedaj tudi otroški izreji, je zatenanjenec, je nevednež, sovražnik omike in napredovanja, on razširja temo po svetu; vendar pa se v sv. pismu kerščanska vera imenuje luč, ki razsvetljuje slehernega človeka, ki v njo veruje. Svet se ponaša s svojo svobodo in učenostjo, vendar pa ni človek nikdar večji suženj, kakor tačas, ki mu gospodarijo strasti in poželjivosti. V omikanem 19. stoletji Izmael uči in gospodari, priprosti Izak ga pa verno posluša in vboga. Vertoglavec se poslednjič zverne na tla; tako se tudi bojim, da bi sedanji svet ne telebil na tla; naj bi si vendar pred iskal stalnega sedeža. Svet je vertoglav, pa tudi otroški svet je vertoglav. Včasih smo svoje učitelje vendar kaj spoštovali, a sedaj pri mladini ne pomaga ne Iepa, ne ojstra beseda. Uči se še nekaj, a kaj pomaga, če pa zavoljo tega ni boljša, temuč večkrat še nerodneja. Kamorkoli le po svetu pogledam, ne vidim drugega, kakor samo vnajnost; vse se dela in godi le na videz, le na oči, le za ta svet, vse le iz sebičnih namenov, malokje pa kaj iz pravega kerščanskega nagiba. Namesto kerščanskega življenja vidim le prazne oblike njegove, namesto kerščanske pobožnosti le njeno krinko, namesto krepostnega življenja po kerščanski veri ie puhle besede: človečnost, vljudnost, olika itd. Ljudje so podobni pobeljenim grobom: zunaj steljejo cvetice, znotraj pa je ostudnost. Modrijan Diogen je pri belem dnevu s svetilnico v rokah po mestnih ulicah človeka iskal. Koliko časa da ga je iskal in če ga je poslednjič najdel, ne vem, a to vem, da bi ga jaz ne najdel, ko bi ga tedne in mesce iskal. Ljudje si niso odkritoserčni; na videz so sicer med sabo prijazni, pa eden drugemu vkljub delajo, in si grene življenje. Iščem človeka pri sobralih, pri učiteljih, a kje ga boin najdel! Nekteri so nevedni, in taki hočejo biti; drugi za vse bolj skerbe, kakor za šolo; tisti pa, ki več znajo, so pa ošabni in se nad svoje brate povzdigujejo, in vse, kar ni od njih in po njih misli, je zaničljivo in zasmehljivo, svet jih nikdar dosti ne čisla in ne hvali. Ni je med učitelji prave složnosti in vzajemne delavnosti, kako hočemo tedaj, da bi bila tnladina dobra in da bi lepo napredovala; vsak za se misli, da ni ga modrejšega pod solnceni od njega. Tudi nad duhovnimi, ki bi imeli biti nam vzor, sem se zoiotil in prevaril. Odsihmal, od kar so nekteri ošabni učitelji zoper duhovne tako in tako govorili, me tudi moj prednik nikdar več prijazno ne pogleda: nobena reč mu ni prav storjena, in pri vsaki priliki mi očita: v\i učitelji ste ošabni, napuh pa gre pred padcem". — Kaj jaz raorem za to, če so nekteri kratkovidni učitelji menda bolj da so svojo učenost (?) pokazali in si po svojih niislib pot do boljših služeb pripravljali, kakor pa iz prcpričanja govorili, da nočejo ved pod cerkvenim nadzorništvom stati, ker niso več maloletni. Jaz se za vse njih govorjenje toliko brigam, kakor za lanski sneg, in niseni nikdar poslušal, kaj je šega, da se po svetu govori; niislim pa, da bi duhovni naj prej pred svoj prag pogledali, in ako bi tii dobili kaj snicti, naj bi skerbno pometali in pometli; potem bi pa tudi mi rajši pred svojim pragom pometali. — Vidiš tedaj, da še človek v svoji domači hiši pri sobratih ne najde človeka, in dase še celo včasi nad svojimi predniki moti; pa kaj čem začeti? Drugega stanii si ne bom iskal, učitelj ostanem, dokler bom živel; vesel sein, da sem prišel k učiteljskemu stanu, ker naukov ne učim z merzlim serceni. Sedajnost me tudi nič ne skerbi, a kaj bo za prihodnost? Še sedaj mi moja težavna služba večkrat preseda, denarja mi tudi vedno več primanjkuje, kakor ostaja za vsakdanje potrebe. Postaral se bom, in kdo bo potem maral za me? Svetovali so mi nekteri, da naj si poiščem družice v življenji, da dva cloveka ložeje prenašata bremena v življenji, kakor pa eden, a vprašal sem jih, kaj mislite, ali bom potem sebi izročeno mladost bolje podučeval, kakor sedaj? Vendar me pa skerbi dolga bolezen in starost, kdo mi bo tačas stregel, kdo zatisnil moje trudne oči, ko se bom enkrat ulegel k smertaemu spanju? Kaj mi je vendar storiti! iz sveta ne morem iti, vendar se bojim, da bi se pri taki vertoglavnosti na svetu tudi meni ne začelo v glavi verteti. Kam bi šel iskat ljndi, ker jih ne najdem med svojimi sobrati in tovarši? Povej, kaj bi li storil tvoj Svetapotrebni.