Stev. 18.
V Ljubljani, dne 20. septembra.
1887.
Priroda spi, zakaj li spanje Ne leže meni na oči? Zakaj bedeč si snujem sanje, Srcé pa želje si budi?
Pač čudne želje! Ko počasi Potuje luna čez nebó, Želja mi v prsih se oglasi : Nad zemljo potovati ž njó !
Do krajev si želim, kjer večno Je znana srečna le pomlad, Do krajev, kjer zajedno srečno Uživa cvetje se in sad.
Vzdih.
A želja tudi tja potuje, Kjer o življenji ni sledu, Kjer večen, grozen mir kraljuje V objetji mrtvega ledu.
Srcé mi vzdihne : » Čez višave S teboj bi, luna, potoval ; Skrivnosti in moči narave, Usodo bi sveta spoznal!8
A lune žarek zatrepeče, In v tiho noč zašepeta: »Kaj hoče želja ti, človeče, Kaj hrepenenje ti srcä?*
»Na vekov veke luč mi gleda Zemljanov bednih tožni rod ; Kar gledam, groza je in beda, In smrt in toga je povsod!* —
Ugasnil žarek je, a meni Bridko je vzdihnilo srcé: »Trpini smo na svet rojeni, Do groba spremlja nas gorje!*
»Očetje bili so trpini, Kdo našim bedam konec znä?* A kdo li čul ta vzdih je v tmini, In kdo mi nanj odgovor da ? !
Mirko.
Toga.
^adàr pod večer solnce zlato Pošilja zadnji svoj nam svit, Zlati se drevje v njem košato In kos prepeva v grmu skrit.
Tedaj sprehajam se v samoti Zamišljen v broj minulih dni ; Prebridko čustvo se me loti In v prsih me srcé boli.
Na razvaline svoje sreče Samoten sedem, nem, solzän In tešim srce krvaveče, Prepolno mnogih, bridkih ran.
Tedaj prihaja krasna deva, Upira lépe v mé oči, Sočutna v njih solzica seva, Ki liki biser se blesti.
In glej ! v prijateljstvo iskreno Podaja róko mi drobno, Poljublja strastno in ognjeno Me v čelo toźno in temno.
Potem nasproti vshodu z belo Devica kaže mi rokó, In zopet glej ! čez lice velo Vesele solze mi tekó.
Oj, tam, oj, tam na lepem vshodu, Kjer mesec vstaja mi svetal, Oj, tam so bratje mi po rodu, Za koje kri bi gorko dal.
Oj, tam, oj, tam je domovina, Po koji vzdiha mi srcé ; Tolažba tam mu je jedina, Ko tožne misli ga more!
Zamejski.
35
SLOVAN.
Štev. 18.
Hanija.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.   Prevel M. Vrnilež.
VIII.
/a rana nekatere dni pozneje je posijalo nekoliko L^m  zlatih žarkov skozi srce, izrezano v oknu, in me prebudilo iz spanja. Na to je nekdo potrkal na okno in v rožnem stvoru ni se pokazalo lice Zorke Mic-kiewiczowske, ki je na sličen način budila Tadeja, niti moje Hanije,  temveč brkati obraz Wacha, logarja, in osoren glas zakliče: »Gospodič I« »Kaj pa je?«
»Volkovi gonijo za volčico v Pohorovih goščah. Dobro bi bilo, ako bi jih šli vabit« »Takoj !«
Oblečem se. Vzamem puško, lovski nož in grem. Wach je stal ves moker od jutranje rose z dolgo zarjavelo jednocevko na plečih, s kojo pa vender ni nikoli zgrešil. Bilo je zelo rano: solnce še ni bilo izšlo, niti ljudje niso šli še na delo, niti ne živina na pašo. Le nebó se je modrikalo na vzhodu, rdelo in žarilo, a na zahodu je bilo temno. Starcu se je mudilo.
»Klatiti se Vam dvé mrcini. Idiva do dupelj.«
Zajaševa in jezdiva. Takoj za skednjem prasne zajec iz ovsa in preskočivši cesto plane na loko, puščajoč teman sled na srebrne rose površini. Starec reče:
»Kar čez cesto! Naj ga pasja usoda!«
Na to dodä:
»Pozno je že. Kmalu bo zemlja senco prijemala.«
To je značilo, da bo solnce kmalu izšlo, ker pri blesku zore telo ne dela sence na tleh.
»Ali je pri senci slabo ?« vprašam.
»Ako je velika, kolikor toliko, ako je majhna, posel je slab.«
V nelovskem jeziku znači to znova: čim pozneje, tem slabeje, ker je znano, da je senca tem manjša, čim bliže je póludne.
»Odkod začneva?« vprašam ga.
»Od dupelj, pa v samih Pohorovih goščah.«
Pohorova gošča je bila del gozda, zelo zarasten, kjer so se nahajale dupljine, to so jame pod koreninami starih dreves, koje je podrl vihar.
»Wach, mislite, da bodo na vabljenje prišli?«
»Začel bom tuliti kakor volčiča, morebiti bo kakov volk prišel ven.«
»Morda ga pa ne bo.«
«E, bo prišel.«
Prišedši do Wachove kolibe sva ustavila konja in ja izročila hlapcu, samä pa sva hodila peš. Po polurni hoji, ko je začelo izhajati solnce, séla sva v dupljino.
Okoli naju je bila goščava, neprehodna zaradi malega grmovja: le tu pa tam so rasla velika drevesa. Dupljina je bila tako globoka, da sva se z glavama malone popolnoma skrila.
» Sedaj se opriva s pleči drug na drugega ! « za-mrmra Wach. "
Séla sva s pleči skupaj, tako, da sta iznad površine tal molili le kapi in puškini cevi
»Poslušajte!« reče Wach. »Zdaj zatulim.«
Vteknil je dva prsta v usta in modulujoč ž njima zategnen glas, zavijal je Wach kakor volčiča, kadar vabi volkove.
»Poslušajte!«
In pritrdil sem uho na zemljo. Jaz nisem  ničesar slišal, Wach pa je vzdignil obraz od zemlje in zašepetal:
»Zavija, pa daleč. Kake pol milje.«
Potem je čakal kako četrtinko ure in znova zavil, pre-biraje s prsti v ustih. Žalostni, zlovestni glas se razleže po gošči in leti daleč daleč po mokri zemlji, odbijajoč se od smreke do smreke.
Wach znova prisloni uho na zemljo.
»Vije — ni dalje nego poldrugo vrsto!«
Sedaj sem i jaz čul nekako jeko previjanja, še zelo daleč, jedva slišno, ki se je pa dalo razločevati od šumenja listja.
»Odkod dohaja?« vprašam ga.
»Od Vaše strani.«
Wach zavije tretji pot : zavijanje je odgovarjalo že blizu. Stisnil sem puško v roki močneje, oba sva zadr-I žavala sapo v prsih. Bila je neobična tihota, le veter je stresal z lešče rosine kaplje, ki so padale šumoreč po listji. Z daleka, z druge strani se je čulo tokovanje divjega petelina.
Naglo, kakih tristo korakov od tod hréstne nekaj v gošči, pritlikavi borovci se živo zamajó in izmed temnih igel se pomoli siva trikotna glava z zaoženimi ušesi in z rdečimi očmi. Streliti nisem mogel, bilo je še predaleč, čakal sem strpljivo, dasi z utripajočim srcem. Naposled se pokaže cela zver iz borovja in skoči z nekoliko nevelikimi skoki proti dupljini, vohajoč oprezno na vse strani. Na stoinpetdeset korakov se volk zdrzne in nastavi ušesa, kakor bi kàj čutil. Vedel sem, da ne pride bliže in sem potegnil petelina.
Pok se pomeša z bolnim zaskovičenjem volkovim. Skočim iz dupljine, Wach za menoj, pa volka že ni bilo na mestu. Wach, ki natančno ogleda mesto, kjer je bila rosa otepèna na čistini, reče :
»Krvavi !«
In res so bili po travi sledovi krvi.
»Ni zgrešilo, akoprem daleč! Ni zgrešilo; krvavi, o, krvavi, treba je iti za njim.«
In šla sva za njim. Tu pa tam sva naletela v potlačeni travi na večje sledove krvi ; poznati je bilo, da ranjeni volk sedaj in sedaj počiva. Plazila sva se tako dobro uro po goščah in grapah, potem še drugo; solnce je stalo že visoko; stvorila sva prav dolgo pot in nisva nič drugega našla nego sledove, ki so pa naposled popolnoma izginili. Sla sva na kraj lesa: sled je šel kake dve vrsti po polji v mèri proti ribniku, kjer je čisto izginil v blatu, porastenem s trst jem in tatariko. Dalje ni bilo mogoče iti brez psa.
Štev. 18.
SLOVAN.
275
»Volk bo tam ostal, našel ga bom že jutri U reče Wach in vrnila sva se domov.
Prestal sem misliti tudi o volku in o Wachu in o nekoliko ponesrečenem lovu. Vrnil sem se v obično kolo trpljenja svojega. Ko sva se približala lesu, skoči mi zajec skoro izpod nog, jaz pa, namesto da bi strehi nanj, zdrznil sem se kakor prebujen iz zamišljenja.
»A, gospodU vikne skoro nejevoljno Wach, »na rodnega brata bi strelu, ako bi mi prišel tako pred puško.«
Jaz sem se le nasmehnil in stopal molče dalje. Idoč po gozdni poti, takozvani Tetini poti, vodeči na cesto v Chorzele, opazim na mokrih tleh sveže sledove podkovanih konjskih kopit.
»Wach, ne veste li, čega vi bi utegnili biti ti sledovi?« vprašam.
»Meni se zdi, da je gospodič iz Chorzel tod jahal na dvor,« odgovori Wach.
»Torej pojdem tudi jaz tja«, rečem. »Zdravstvujte, Wach!«
Wach začne nesmelo me prositi, naj stopim v njegovo kolibo, ki ni bila daleč strani, da se nekoliko okrepčam. Vedel sem, da ga zelo užalim, ako mu od-rečem, in vender sem mu odrekel z obećanjem, da pridem jutri za rana. Nisem hotel, da bi Selim in Hanija ostala dolgo sama, brez mene. Za teh pet dni, od zadnjega i pohoda v Ustrzvcah bil je Selim vsak dan pri nas. Vzajemna simpatija te dvojice je rasla naglo pred mojimi očmi ! Pa sem i pazil na oba kakor na svoje oko in \ sedaj se je prvi pot pripetilo, da sta mogla biti dlje sama. »No,« mislil sem si, »danes si odkrijeta ljubezen,« in čutil sem, kako bledim, liki ljudje, ki gubé poslednjo nädejo.
Bal sem se tega, kakor kake nesreče, kakor neiz-begljive usode smrti, o koji se vé, da mora priti, ali koji se človek brani, dokler se da.
Vrnivši se domov sem srečal na dvorišči duhovnika Ludovika, z vrečico na glavi, v kojo je bila všita mrežica za obraz. Duhovnik Ludovik se je bil namreč namenil v čebeljnak.
>Ali je Selim tu, duhovnik Ludovik?« vprašam.
»Da: poldrugo uro bo že, odkar je prijezdil.«
Srce se mi je nemirno streslo.
»In kje ga dobim?«
Sel je na ribnik s Hanijo in Evunijo.«
Naglo odidem na vrt na breg ribnika, kjer so stali čolni. Jednega večjih čolnov ni: pogledam na ribnik, na prvi pogled nisem mogel ničesa opaziti. Domislim se, da je moral Selim kreniti na desno, k jelšam, ker je tu zakrivalo čoln trstje, rastoče po obrežji. Zagrabim veslo, skočim v čolnič za samca in se spustim tiho na ribnik, držeč se trstja. Veslal sem vedno ob trstji, da sem lahko videl, da pa mene ni bilo možno videti.
Za kratka jih ugledam. Na širi, s trstjem ne porastem gladini je stal čoln mirno : vèsla so obešena. Na jednem konci sedela je, s hrbtom proti Haniji in Selimu, sestrica moja Evunija, na drugem konci onadva. Evunija, nagnena nad vodo, pleskala je veselo z ročicami po nji ih je bila vsa zatopljena v to zabavo ; Selim pa in Hanija, oprta z ramo drug na drugega, zdela sta se mi  zatop-
ljena v razgovor. Najblažji vétrec ni vzburjal prezorne modre globine. Čoln, Hanija in Evunija so se zrcalili v nji, kakor v zrcalu, pokojno in nepremično.
Bila je to morebiti krasna slika, ali pri pogledu nanjo mi je udarila kri v glavo. Razumel sem vse : vzela sta Evunijo s seboj, ker jima dekletce ni moglo delati napótja, niti razumeti ljubavnih očitovanj. Vzela sta jo radi opreznosti.
»Zgodilo se je!« mislil sem si; »zgodilo se je!« zašumi trsje.
»Zgodilo se je!« zapljuska val, udarjajoč ob moj čoln in pred očmi se mi sterni; izpreleti me mraz in vročina; čutil sem, da mi bledost krije lice! »Izgubil si ; Hanijo, izgubil I« klicali so nekako vi glasovi nad mano in v meni. In dalje sem čul, kakor bi ti glasovi klicali : »Jezus, Marija!« in po tem še govorili : »prikradi se bliže in še več boš videl!« Začujem in začnem se s čolnom tiho primikati, kakor mačka. Tudi iz te daljine nisem mogel čuti razgovora, le videl sem bolje : sedela sta drug poleg drugega, na jedni klopi, ne držeč se za róke. Selim je bil obrnen k Haniji. Dozdevalo se mi je časih, da poklekuje pred njo, pa to se mi je le dozdevalo. Bil je obrnen k nji in je prose pogledoval nanjo: ona ni zrla vänj, kakor bi se nemirno ozirala na vse strani, in potem je povzdignila oči k nebu. Videl sem, da je bila zmedena; videl sem, da je je nečesa prosil, videl tudi, kako je sklenil roci pred njo, kako je ona polahko, po-lahko odkrenila glavo in proti njemu obrnila oči; kako \ se je začela k njemu nagibati; kako se je zdrhtnila in omahnila celo na čolnov rob, ali on jo je prijel za roke, bojé se menda, da bi ne padla v vodo. Videl sem, da ji ni izpustil rók in potem nisem videl ničesar več. Oblak mi je pokril oči. Izpustil sem veslo iz rók in padel na dno čolna. »Pomozi, pomózi, moj Bog!« vsklikal sem v duši, »tu ubijajo človeka!« Čutil sem, da mi zastaja sapa. O, kako sem jo ljubil in kako bil nesrečen! Leže na dnu čolna in trgajoč od besnosti obleko na sebi, čutil sem takoj brezsilnost te besnosti. Tako je. Bil sem slab, slab, kakor velikan z zvezanimi rokami. Pa kaj sem mogel stvoriti ? Mogel sem ubiti Selima, sebe ; mogel sem zagnati svoj čoln ob njih čoln in oba potopiti v valovih, ali nisem mogel iztrgati Haniji iz srca ljubezni do Selima in ga vzeti izključljivo le zase, nerazdeljivo !
Oh, ta čut slabotnega gnjeva, to osvedočenje : ni sveta 1 v tem hipu je bil mučnejši od vsega drugega. Od vselej sem se sramoval plakati, celò pred seboj samim. Čim silneje mi je bolest gnala solze v oči, tem silneje jih je zadrževal ponos. Ta pot pa je predrla brezsilna besnost pokajoče prsi : vpričo te samote, vpričo tega čolna z zaljubljeno dvojico, odbijajočo se v bistri vodi, vpričo pokojnega neba in trstja, tožno šumečega mi nad glavo, vpričo tišine, nesreče in nezgode sem zaihtel na glas z vsem potokom solz in leže vznak, z rokami nad glavo sklopljenimi, ječal sem od prevelike, neizrecne žalosti.
Naposled sem oslabel.    Obvladala me je nekaka otrplost.   Čutila so mi prestala delovati, zazeblo me je na konceh nog in rok.   Bilo mi je slabo bolj in bolj. Mislil sem z ostanki svojih misli, da se bliža že smrt ; in večni počitek, mrzel kakor led.   Zdelo se mi je, da
35*
276
SLOVAN.
Štev. 18.
me ta mrka grobna vladarica že jemlje v svojo last, pozdravljal sem jo že s pokojnim, osteklelim očesom. »Skončalo se je I« mislil sem si, in kakor da mi je padla velika teža s srca.
A nič se ni skončalo. Kako dolgo sem tako ležal v čolnu, odgovora si sam ne vém. Na nebeškem oboku nad mano so se drevili sedaj lehki in težki oblaki, sedaj zopet leteli žrjavi pa čajke.^ Solnce je bilo izšlo že visoko na nebu in je žarno palilo. Vtihnil je veter, prestalo je trstje šumeti in je bilo mirno. Prebudil sem se kakor iz spanja in se začel ozirati okoli. Čolna s Hanijo in Selimom že ni bilo. Tišina, · mir in dremež, vladajoč po vsi prirodi, delali so čudno nasprotje s stanom sa-njave otrplosti, iz koje sem se pred hipom prebudil. Okoli in okoli je bilo vse mirno, smehljajoče. Temno safirovi vòdni kònjci so sedeli na čolnovem robu ali pa na ploskih listih povodnih rastlin, drobne sive ptičke, čivkajoč veselo, letale so po trstji; tu pa tam se je čulo, kako zuji bučela, zablodivša nad vodo ; časih so se vzvale s perunike divje race, domače race pa so vodile svoje mlade na vodno gladino. Kraljevstva in ljudovlade ptičje so odgrinjale očesu mojemu zasłono svojega vsakdanjega življenja, ali jaz se nisem zmenil za nič. Sanjavost moja še ni bila prešla. Dan je bil soparen: čutil sem neznosne bolečine v glavi, radi tega sem se nagnil s čolna, zajemal s prgiščem vodo in jo srkal v sesušena usta. To mi je nekoliko povrnilo moči. Prijemši veslo sem veslal med trstjem domov, ker je bilo že pozno in ker so gotovo povpraševali po meni.
Medpotoma sem izkušal umiriti se. »Ako sta si Selim in Hanija priznala, da se ljubita, tem bolje, da se je zgodilo,« mislil sem si. »Vsaj so se končali prekleti dnevi negotovosti. Nesreča je snela korélek in stoji pred mano z odkritim obrazom. Poznam jo in moram se boriti ž njo. Ta beseda, ta misel vplivala je sedaj näme z nekim bolestnim čarom. Gotovosti še nisem imel in ukrenil sem, da bom oprezno izprašal Evunijo, vsaj toliko, kolikor je možno.«
Prišel sem domov na obed. Selima hladno pozdravim in sedem molče k mizi.   Oča me pogleda in reče:
»Kaj ti je, ali si bolan?«
»Ne, zdrav sem, le utrujen. Vstal sem ob treh zjutraj.«
"»Čemu ?«
»Z Wachom sva šla na volkove. Obstrélil sem volka. Pozneje sem légel in sedaj me nekoliko glava boli.«
»Poglej se vender v ogledalo, kakšen si.« Hanija je za čas prestala jesti in me pozorno motrila.
»Morda   je včerajšnji pohod v  Ustrzycah  tako vplival na Vas, gospod Henrik?« reče naposled. Pogledal sem ji v oči in jo ostro vprašal : »Kako to razumevaš?«
Hanija se zmede in začne nekaj neskladnega motati. Selim ji priskoči na pomoč.
»No, to je zelo naravno. Kdor ljubi, slab je videti.«
Začel sem pogledavati sedaj Hanijo, sedaj Selima in sem odgovoril zlagoma, zmagälno, poudarjaje vsak zlog :
»Ne vidim, da sta slaba: nI ti, nI Hanija 1«
Rdečica šine obema na lice. Nastopijo trenutki silno mučnega molčanja. Jaz sam nisem védel, ali morda nisem segel predaleč ; sreča, da oča ni vsega slišal, kar se je govorilo, duhovnik Ludovik pa je to zmatral kakor zabavljanje mladih ljudi.
»A to je osa z želom!« vsklikne, ponjuhavši tobaka. »Dobro vaju je dal. Vidita, čemu ga dražita?«
Moj Bog, kako me je malo tešila ta moja zmaga in kako rad bi se ji bil odrekel, da mi je Selim neškodljiv !
Po obedu, grede po salonu, ozrem se v zrcalo. Bil sem kakor mrlič. Pod očmi mi je posinjelo, lica upala. Zdelo se mi je, da sem se zelo izpremenil; pa sedaj mi je bilo že vse jednako.
Šel sem Evunije iskat. Obe sestrici, ki sta prej obedovali kakor mi, bili sta na vrtu, kjer je bila narejena gimnastika za otroke. Evunija je sedela nebrižno ι na lesenem stolci, obešenem na štirih vrveh na preč-niku gugalnice. Sedeč je govorila sama s seboj, potre-sajoč sedaj pa sedaj s pletenicami zlate svoje glavice in mahajoč z nožicama. Uzrši me se mi nasmehne in iztegne drobne ročice. Primem jo za roko in grem v ozadje drevoreda.
Tam sedem na klop, posadim Evunijo pred sé in vprašam :
»Evunija, kaj si danes delala ves dan?« »Šla sem na spacel z možem in s Hanijo!« odgovori, hvaleč se, dekletce.
Selima je nazivala Evunija ,svojega moža.'
»Ali si bila pridna?«
»Pridna.«
«Ha, pridni otroci vedno poslušajo, kaj stari govore in gledajo, da se čemu nauče. Ali si si zapomnila, kaj je Selim govoril s Hanijo?«
»Pozabila sem.«
»Ej, morebiti se pa vender še kàj spominjaš?« »Pozabila sem.«
»Nič nisi pridna! Precej se spomni, če ne, te pa ne bom rad imel.«
Deklica si je začela s prstičem méti okó in z drugim, nasolzenem, pogledovala me je izpod čela in nahmu-rivši se, kakor na jok, s podkvico na ustih, odgovorila je že s tresočim glasom, ker so jo silile solze:
»Pozabila sem.«
Kaj mi je mogla sirotica povedati? Zdel sem se res sam sebi neumen in takoj sem se zasramoval, da z dvolikim jezikom govorim s tem nedolžnim angeljcem: I da jo kàj drugega vprašujem in kàj drugega zvedeti želim. Razven tega je bila Evunija milka vsega dòma in moja, zato je nisem hotel dlje mučiti. Poljubim jo torej na ustni, pobožam in izpustim. Deklice je teklo naravnost na gugalnico, jaz pa sem obsedel tako moder, kakor prej, le z uverilom v duši, da sta si Selim in Hanija ljubezen že priznala.
Na večer istega dné mi reče Selim:
»Ne pridem teden dni: odidem.«
»Kam?« vprašam ga ravnodušno.
»Oča pravi, da moram pohoditi strijca v Šumni: tam moram ostati teden dni.«
Štev. 18.
SLOVAN.
Pogledam Hanijo. Ta vest ne napravi nikakovega vtiska na njenem lici. Videlo se je, da je Selim že prej ž njo govoril o tem.
Ona se celò nasmehne in vzdignivši oči nekako od strani, pogleda Selima nekoliko lokavo, nekoliko pre-širno, na to pa reče:
»Greste li zelo radi tja?«
»Kakor sivka na verigo !« odgovori naglo ; a spomni se še za časa in videč, da gospä d' Yves, ki ni trpela ni najmanjše trivijalnosti, kaže nejevoljo, dodä :
»Oprostite izraz. Jaz strijca ljubim, ali vedite, gospä . . . meni je tu . . . blizu . . . Vas, gospä d'Yves, lepše 1«
In govoreč pošlje romantičen pogled gospé d' Yves, kar je vse spravilo v smeh, niti gospé d'Yves ne iz-vzemši, ki je bila Selimu osobito naklonjena, dasi je bila malone razžaljena. Prijela ga je na lahko za uho in rekla z dobrosrčnim smehom:
»Mladi človeček, lehko bi bila mati tvoja!«
Selim ji poljubi roko in poravnano je bilo, jaz pa sem si mislil: »Kaka razlika med menoj in Selimom! Ako bi bila Hanija meni tako naklonjena, jaz bi le sanjaril in gledal v nebó. Kaj bi mi bilo do šale, ali on se smeje, šali in je vesel, kakor bi se nič ne bilo dogodilo.«
Kadar mu je bila sreča najmilejša, bil je vselej vesel.
Pri odhodu samem reče mi: »Veš, nekaj ti povem: pojdi z menoj 1« »Ne grem. To mi niti na misel ne prihaja.« Ta hladni glas odgovora Selima nekoliko zadene. »Nekako čuden si sedaj,« reče.   »Od nekega časa te ne poznam, pa . . .« »Dovrši.«
»Zaljubljencem se vse odpušča.« »Izvzemši, ako   nam zastajajo pot!«  odgovorim važno.
Selim me je pogledal s bodečim pogledom, kakor blisek, da mi je segel do dna duše. »Kaj govoriš to?«
»Pravim ti, da ne grem, in potem, da se vse ne odpušča. «
Da niso pri tem razgovoru ne bili navzočni vsi, gotovo bi mi bil Selim takoj razložil vso stvar. Jaz pa nisem hotel jasno govoriti, ker nisem imel zanesljivejših dokazov. Sicer sem pa videl, da so poslednje moje besede vznemirile Selima in prestrašile Hanijo. Pomudil se je še nekoliko in odhod odlašal z malo važnimi izgovori. Dobivši priliko, reče mi stiha:
»Zajaši in spremi me; nekaj ti bom povedal.«
»Drugikrat,« odgovorim glasno. »Danes se čutim nekako slabega.«
(Dalje prihodnjič.)
Xjekolko dumi za bl'garskata literatura.
Ot Kitančeva.
(Prenesel bolgarski izvornik v latinico i prevel na slovenski: A. Bezenšek.]
(Dalje.)
ato naj plodovit tèhen pisatel se spomenuva pop Jeremija, za kogoto misljat da je sam pop Bogomil, osnovatel't na eres'ta. Tova se vižda osobenno po in-deksité u raznité narodi, gdéto figurira negovoto ime, kato avtor na mnogo l'žlivi knigi. A ot protivnicité na Bogomilité naj znamenit je Prezvit Kozma, kojto je pisal ošte v vremeto na car Simeona. Ot nego ni są ostanali slova i poučenja »na bezbožnija Bogumili i pro. kljatija babuni.« Toj zaštištava pravoslavieto, no v ne-govata krasnorečiva zaštita ima jedno nješto lošo, če toj je tv'rdé strasten i postojanno pri raznité dokazatel-stva rugai ; taka na pr., kato prikazva za osnovatelja na sektata, kazva: »vosta ierej njèkij imenem pop Bogumil, po istine že Bogu ne mil« i pr. Za saštnost'ta na uče-nieto na b'lgarskite Bogumili učenite čeloveci naj mnogo čerpat ot negovité polemičeski s'činenja.
Literaturata na Bogomilité, do kolkoto tja je iz. vjestna, v literaturno otnošenje stoji pogoré ot pravo, slavnata. Jazik't je po prost i jestestvenen, razkaz't v'rvi leko bez vséko preuveličenje i iskustvenno ukrašenje; a glavnoto je tova, če v téh se privnasja v dosta goljema doza poetićeskij element i plastičnost — nješto, kojeto v naprežnata b'lgarska literatura lipsvaše i po posle v pravoslavnata literatura nèma. Osvén tova trébva kato dostojnstvo na tązi literatura, da se spomene i tuj, če
jh
najplodnejši njihov pisatelj se spominja pop Jere. mija, o kojem se misli, da je sam pop Bogomil, osno-vatelj herezije. To se vidi posebrto iz indeksov pr1 raznih narodih, kjer se nahaja njegovo ime kot avtor mnogih ležnjivih knjig. Od protivnikov Bogomilov je najvažnejši duhovnik (prezbiter) Kozma, koji je pisal še ob času carja Simeona. Od njega so nam ostali govori in nauki za »bezbožnijaBogumili i prokljatija babuni«. On brani pravo-slovje, nego v njegovi zgovorni obrani je ta slaba stran, da je on jako strasten in zmerom grdi pri raznih dokazih; tako n. pr. ko pripoveduje ob osnovnikih sekte, veli : »vosta ierej nékij imenem pop Bogumil, po istiné že Bogu ne mil« itd. O bitnosti učenja bolgarskih Bogomilov dobivajo učenjaki največ snovi iz njegovih polemičnih spisov.
Književnost Bogomilov, v kolikor je poznana, zavzema odličnejše mesto v književnem oziru od pravoslavnega. Jezik je priprostejši in naraven, pripovedovanje teče lahko brez vsakega pretiranja in umetniškega okrašenja; a glavno je to, da se pojavlja v njih v dosti velikem razmerji poetičen element in plastičnost, česar v poprejšnji bolgarski književnosti pomanjkuje, pa ga tudi pozneje v pravoslavni književnosti ni. Razven tega moramo na-pomniti kot dostojnstvo te književnosti tudi to, da je bilo narodno, a pravoslavna književnost s svojim napuh-
278
SLOVAN.
Štev. 18.
tja je bila narodna, a pravoslavnata, s svoj't nadut ton, s svojite vizantijski krasnorečija, ostanala je čužda za b'lgarskij narod, ne je dosegnala do srdceto mu. Tazi je pričinata. gdéto i do dnes ošte se pazjat v živite predanija na narod't raskazi ot bogomilskité basni i povesti i gdéto tèhnoto učenje sobstvenno i do dnes vladéc bezs'znatelno v massata na b'lgarskij narod, na kogoto religioznité legendi są ili jazičeski, ili pak kristijansko-bogomilski. Spomen od bogomilskité predanija naj mnogo se je zapazil v Makedonija. I do dnes ošte bogomilskité molitvi i zaklinanja déjstvuvat v narodu na vsékadé. Tova je slédstvil ot tèhnata literaturna dèjatelnost. Daže tak'v ožestočen protivnik, kak'vto je prezviter Kozma, prinuđen je da priznae, če počti vséki téhen priv'rženec je znael da čete i piše, 1 če ogromno količestvo ot téh sami propovédvali i t'lkuvali evangelieto.
Ne je tuka mjestoto da se izlaga učenjeto na Bogomilité i negovitè dobri ili loši strani ; stiga samo da kažem, če to je nap'lnilo život't na b'lgarskij't narod do negovoto pokorjavanje pod Turcité. Osobenno pak je vladélo prèz X. i XI. viekove. Za tova onija literaturni napravlenija i načini za pisanje, koito se izrabotiha v kraj't na X. viek, vladčjat v b'lgarskata literatura préz célij't je star period.
Daže i predmetité są bili sastité té raspravjali vse za rabote na vérata, a samo Bogomilité se vpuštali v kritika na togavašnij't socialen réd v B'lgarija. Po isto-rijata i zakonovédenjeto préz vsičkoto tova vreme na d'ržaven život trébva da są imali B'lgarite dosta obširna literatura, zaštoto često se spomenuva v drugité pamjet-nici za tézi klonove ot srednovjekovnata literatura. Važni są bili postanovlenijata na pomjestnité i obšti c'rkovni s'bori, koito są se otkrivali v prisatstvieto na carja i patriarha, v koito je prisatstvovalo i gordoto boljerstvo; no za žalost té ne są se vpazili. Ima jedin pamjetnik samo »Sinodik carja Borisa« ot XIII. viek, v kojto se s'drža nješto kato protokol za jedin s'bor d'ržan protiv Bogomilité. A of drugi istoričeski s'činenija ima samo maiki otkąsleci.
Osobenno se je prihvanala i se je prod'lžavala v B'lgarija onaja forma, kojato vladejaše sobstvenno po cela Evropa v onova vreme i kojato naj dobré udovletvorja-vaše ljubopitnata fantazija na blagočestivite hristijani — žitijata i legendité.
Takiva proizvedenija trébva da je imalo ogromno količestvo, zaštoto pri vsičkite istreblenija ot téh są se spazili do dnes naj mnogo. Sašto taj često se sreštat mnogo i dosta hubavo s'staveni slova i poučenija i »pohvalni slova«, to jo panegirici, bilo na svétci, bilo na carjeté.
No i v tova otnošenje je zabeleženo, če b'igarskité pisateli są se starajali da opisat žitijata i da v'zveličat s svoité panegirici preimuštestvenno svoité nacionalni svétci.
Zabeležitelno je, če v starata b'lgarska literatura ne se sreštat stihove napisani. I Vizantijcité, koito są služili za obrazec na b'lgarskite pisateli, ako i rédko no vse se sreštat dosta podobni s'činenija. Ce i B'lgarite są se opitvali v tozi klon ot literaturata, pokazva jedna molitva, kojato je namérena v poslédno vreme i kojato je jedinstvennij't pamjetnik na stihotvorna forma v sta-
njenim izrazom, s svojo bizantijsko zgovornostjo, ostala je tuja bolgarskemu narodu, ni mu segla v srce. To je vzrok, da se hrane še danes v živih poročilih naroda pripovedke o bogomilskih basnih in povestih ter da obstoje njih nauki brez soznanja v množici bolgarskega naroda, čegar religijozne legende so jezične, ali pa krščan-■ sko-bogomilske. Spomin na bogomilske tradicije se je najbolj ohranil v Makedoniji. Še do danes se rabe bogomilske molitve in prisege povsod med narodom. To je posledica njihovega književnega delovanja. Celò tako strašen protivnik, kakor je duhovnik Kozma, mora priznati, da je znal skoro vsak njihov privrženik čitati in pisati ter da je ogromen broj od njih sam propovedoval in tolmačil evangelj.
Tukaj ni prostora za razlaganje naukov bogomilskih in njihovih dobrih ali slabih strani; dosti je, ako rečemo, da.
! so si polnili život bolgarskega naroda do njegovega pod-jarmljenja pod Turke.  A posebno so se širili v X. in
J XI. veku. Za to se rabé óni slovstveni pravci in načini pisanja, koji so se zdelali ob konci X. veka,  ν bolgar-
j ski književnosti v vsi nje stari dobi.
Tudi sami predmeti so bili isti; vse so govorili o verskih rečeh, in samó Bogumili so si dovolili kritikovati tedanji socijalen red v Bolgariji. V zgodovini in v zako-novedstvu morali so imeti Bolgari za vsega tega časa državnega življenja dosti obširno književnost, kajti često se navajajo v drugih spomenikih ti odseki srednovekovne književnosti. Važni so bili zaključki mestnih in občih cerkovnih zborov, koji so se odpirali v navzočnosti carja in patrijarha, kojih se je udeleževalo tudi ponosno boljarstvo, a žal da se ti niso ohranili. Samó jeden spomenik imamo : »Sinodik carja Borisa« iz XIII. vèka, v kojem je zadržano nekaj podobnega zapisniku zbora držanega proti Bogumilom.  A od drugih zgodovinskih spisov imamo
samó malke odlomke.
-
Posebno se je prijela in nadaljevala v Bolgariji óna forma, koja je bila razširjena po vsi Evropi v ónih časih, in koja je najbolj ugajala radovedni fantaziji pobožnih kristijanov — življenja svetnikov in legende.
Takih proizvodov je moralo biti v ogromnem številu, kajti pri vseh uničevanjih se nam je ohranilo takih do danes največ. Isto tako nahajamo često mnogo in dosti lepo sestavljenih govorov, naukov in »pohvalnih slov«, t. j. panegirikov, bilo svetnikom, bilo carjem.
No tudi v tem oziru je važno to, da so se trudili bolgarski pisatelji opisovati življenja posebno svojih narodnih svetnikov ter jih slaviti v svojih panegirikih.
Zabeležiti gre, da v stari bolgarski književnosti ni najti stihov napisanih. Pri Bizantijcih, koji so služili za primer bolgarskim pisateljem, nahaja se, akotudi redko, ipak dosti podobnih spisov. Da so se tudi Bolgari poskušali v tem pravcu književnem, dokazuje jedna molitev, koja se je našla v poslednjem času in koja je jedini spomenik stihotvorne oblike v stari dóbi bol gar-
Štev. ig.
SLOVAN.
279
rij't period na b'lgarskata literatura. Stihoveté są s'sta veni v tazi molitva po azbučen rèd:
»Az slovom sim molju sja Bogu, Bože vseja tvari sozdatelju, Vidimih že i nevidimih« i pr.
Taka se je razvivala b'lgarskata literatura, no sléd pobjedata na pravitelstvennata partija v XI. viek i sledi goljenitè razmirici, koito se bjeha prostrali po b'lgarskata zemja i literaturata, kakto i samoto gospodarstvo uda-riha na otpadanje. Taka stoto literaturata se krepeše s spomen i prèpisvanje na staroto. Samo v načaloto na zloćestij za B'lgarija XIV. viek pojavi se reformator i učitel, kojto vnese nov život v literaturata i kojto pak v'zdigna b'lgarskata literatura na stepen — p'rvenstvu-jušta meždu slavjanskitč narodi. Toj bješe znamenitij po-slèdnij patriarh Trnovskij Jeftimij, kojto ima zločestinata da doživeje i vidi padanjeto na svojeto otečestvo.
Toj bil učen čelovek spored togavašnoto vreme i kato svésen kaluger, zanimaval se s literaturata. Toj videl, če pat't, kojto zahvanala literaturata v negovo vreme, ne bil dob'r, i za tova se zahvanal za težkata rabota da popravi naj naprèd jazik't na bogoslužebnite knigi pone. I naistina, izminali se veče celi 51/2 vieka ot kr'štenjeto, i narodnij't jazik pri svoeto ponatat'šno raz-vitije se otdalečil ot starij't zapisan v knigité, do tolkova, stoto prčpisvačite na svjaštennite knigi, kato ne razbirali njekoi dumi, pravili grubi pogreški i po tązi pričina izli-zala goljema bezsmislica. Jeftimij pri preobrazovanjeto si ne štčl da izbere govorinnij't jazik, zaštoto togava nemalo primer nikadé za tova i zaštoto starij't jazik bil veče osvjaten, ta ako bi da go zamjenu pri bogoslu-ženjeto, podignala bi se strašna opozicija, javili bi se eresi, a v tova vreme B'lgarija i tąj bila razdirana ot tèh. Za tova Jeftimij rešil da prečisti jazik't ot bezmislici i novov'vedenija i da dade tv'rdi pravila- za napréd, kak da se rakovodjat pisatelitè, za da ne pravjat pogreški.
(Dalje prihodnjič.)
ske književnosti. Stihi so sestavljeni v tej molitvi po abecednem (azbučnem) redu :
»Az slovom sim molju sja Bogu, Bože vseja tvari sozdatelju, Vidimih že i nevidimih.« itd. (jaz se molim s tem slovom Bogu, Bog stvarnik vseh stvari, vidnih in nevidnih itd.).
Tako se je razvijala bolgarska književnost; a po zmagi vladine stranke v XI. veku in po velikih nemirih, koji so bili nastali v bolgarski deželi, začela je književnost kakor tudi samo vladarstvo padati. Tako se je književnost krepčala .samo s spominom in s prepisavanjem starega. V početku hudega XIV. veka za Bolgare se je pojavil reformator in učitelj, koji je prinesel novo življenje v književnost in koji je pak povzdignil bolgarsko književnost na stopinjo, ki mu daje prvenstvo med slovanskimi narodi. To je bil znameniti zadnji Trnovski patrijarh Jevtimij, koji je imel nesrečo učakati in videti padanje svoje domovine.
On je bil učen človek za tedanje čase, in kot osve-sten menih pečal se je s književnostjo. Videl je, da pot, po katerem vrvi književnost v njegovih časih, ni dober, in zato se je lotil težkega dela, popraviti najprej vsaj jezik bogoslužnih knjig. In res, minulo je že celih pet in pol vekov od pokristjanjenja, in narodni jezik bil se je toliko odločil od starega, zapisanega v knjigah, da so delali prepisovatelji duhovskih knjig velike pogreške, ker niso razumevali nekaterih besedi, in zarad tega je nastal časih velik nezmisel. Jevtimij pri svojem preobrazovanji ni hotel izbrati jezika, kakor se govori, ker tedaj ni bilo nikjer temu primera, in ker je bil stari jezik že posvečen, ter ako bi ga izpremenil pri bogoslužji, nastala bi strašna opozicija, javile bi se herezije, a v tem času je bila Bolgarija tako razkosana po njih. Zato se je namenil Jevtimij očistiti jezik nezmislic in novo-tarij ter dati stalnih pravil za bodočnost, kako se trebajo ravnati pisatelji, da ne bodo delali pogrešek.
avno, oj, že tu na bregu
Sinjega morja stojim In v daljino valovito
Z okom rosnatim strmim!
Na bregu.
Ladja je od tod odplula, — Davno je od tega že
Ž njo so pluli upi moji, Kdaj se vrnejo, kdo vé?
Oj, saj vém, da jih nevihta, Da razbil jih je vihar,
Da vrnili se ne bodo
Meni več nikdar, nikdar!
Milko Gabrovič.
28θ
SLOVAN.
Stev. 18.
Oltar sv. Girila m Metoda v Ahenu.
Spisal dr. Milkovič.
IV.
Ί I J esti Ljubljana in Kranj sta mnogobrojno  v I J-C- Ahen romajočim Slovencem na svoje troške ^ ustanovili oltar v Marijini cerkvi ahenski; pri
njem naj bi  bil nameščen duhovnik, vešč slovenskemu
jeziku. Zgodovino te ustanove nam poročajo dokumenti, nahajajoči se v mestnem arhivu ljubljanskem. Seveda si ne moremo poleg teh naslikati podpolne podobe zgodovine te ustanove, kajti prvič ti dokumenti niso izvir-
■
Franovo nabrežje v Ljubljani.
Škofja Loka.
ni ki, temveč prepisi poznejše dòbe; med njimi so tudi prepisi dokumentov, kateri si, kakor se zdi, niso pridobili pravne moči; moramo biti torej jako oprezni, katerim dokumentom je smeti pripisovati zgodovinsko
važnost; — drugič zato, ker mnogo nedostaje. Že Valvasor l) nam v velikem svojem delu pripoveduje nekaj o tem, toda nepodpolno in napačno.  Po misli moji so
') Valvasor »Die Ehre des Herzogthums Krainc 1689. ΙΠ., p. 712.
Štev. 18.
SLOVAN.
281
bili Valvasorju še izvirniki in istodobni prepisi na razpolaganje; toda, kakor so učenjaki óne dóbe sploh imeli navado, napravljati si svoje knjižnice in zbirke listin ter jih s seboj voziti, tako je bilo najbrž tudi pri Valvasorji ; da se je pa s tem prevažanjem marsikaj za vselej izgubilo, umeje se samó po sebi. Le nekoliko izvirnikov je še ohranjenih med temi dokumenti; kakor daleč se-zajo ti in kar nam pripovedujejo drugi viri, hočemo porabiti za zgodovino tega oltarja.
Kaj je dalo prvi povod temu, da so ustanovili ta beneficij, ne vemo. Menijo *), da je prvo priliko k ustanovi dala francoska kuga, ki je 1495. 1. prav hudo razsajala po Avstrijskem ; toda naši dokumenti nam tega ne potrjajo, kar bodemo uvideli takoj.
Ljubljanski in kranjski meščanje z drugimi krščani »sclavonischer Nation« a) vred, prosili so stolni kapitelj Marijine cerkve ahenske. da jim dovoli postaviti na svoje troške v Marijini cerkvi oltar in namesté pri njem duhovnika, veščega slovenskemu jeziku.
Stolni kapitelj v to privoli, toda z uvétom, da še prej preskrbe duhovniku vse potrebno za življenje;  ko se je to zgodilo, bil je duhovnik, po imeni Kristijan Elchenrodt,   ki sta ga nasvetovali omenjeni mesti, takoj vsprejet ter po neki listini ahenskega   stolnega   kapi-teljna z 1. 1495. dné 2Ó.junija (v petek) potrjen v službi; omenjeni mesti imejti tudi v bodoče pravico, oddajati službo. To je listina, katero Valvasor in drugi za njim zmatrajo ustanovno listino, toda zelo dvojiti je nam, da po   pravici ;   kajti  vidimo, da so morale pred to listino  biti  še  druge,   med njimi   tudi   pristna   ustanovna  listina obeh  kranjskih mest,  katero je imel  šele  potrditi  omenjeni  dokument (dné 26. junija 1495. 1.) stolnega kapiteljna. Neka druga listina,  ki jo imamo  tu,  nam  razven  dohodkov tega oltarja, ki jih je zapisaval prvi duhovnik Kristijan Elchenrodt, celo izvešča, da je bilo že 1. 1490. vloženih »deset florinov« za ustanovo tega oltarja.   Razvidno je torej, seveda, ako kopije niso napačne,  da se ustanova tega oltarja ne more nikakor spravljati v zvezo s kugo 1. 1495. ter da se óna listina (dné 26. junija 1495. 1.) najbrž ne sme zmatrati ustanovno listino.  V dodatku objavljamo to listino z drugimi pismi vred, ker so za zgodovino  Kranjske vender zanimive,  in  ker do sedaj še niso nikjer podpolno natisnena.
Ustanova se je porodila v neugodni dobi. Takoj v začetku 16. stoletja so nastali viharni časi reformacije. Protestantizem še je kàj hitro širil po Kranjski ter si pridobival najmogočnejše rodovine ; kar je pa še posebno važno za nas:  poluteranili sta se tudi mesti Ljubljana
*) A. Luschin n. o. m. str. 441.
a) Večkrat se kdo spotika nad besedo »sclavonisch« ; toda takrat pač nikdo ni mislil pri tej besedi na sužnost ; marveč so vrivali v latinščini c med i in / le radi blagoglasja.
in Kranj. Jasno je tedaj, zakaj v naših listinah o tem oltarji do 1. 1603. nimamo nobene vesti. Ne vemo niti, kako dolgo je prvi duhovnik živel, niti ne, kdo mu je bil naslednik. Iz te zadrege nas reši Valvasor, imenuje nam še te-le tri:
2. Krištofa Schönberga 1527. 1.
3. Lamberta Rechlingerja 1537. 1.
4. Lamberta Peitlingerja 1584. 1. Da pa nam ni smeti zmatrati Valvasorjevih poročil za resnico, prepričamo se o priliki.
Šele z 1. 1603. smo na trdnejših tleh, ker nam stvar razjasnjujejo dokumenti. Mestni svèt ljubljanski piše stolnemu kapiteljnu ahenskemu, da se je po smrti zadnjega kapelana Lamberta Putlingerja zanemaril beneficij oltarja, ki se imenuje slovenski oltar (»den man den windischen Altar nennt«) zaradi tega, »ker so bili naši predniki, žal, udani luteranizmu« (»dass unsere nechsten Vorfahren leider dem Lutheranismus zugethan gwest«) ter da ga hočejo obnoviti zopet oni in Kranjci (»die von Krainburg«), nasvetujoč Petra Vivarija (Wiwarius) (beneficijata, duhovnika pri tem oltarji). Dné 10. februvarija 1603. L1) izdali sta kranjski mesti predstavno listino za Petra Vivarija, kanonika ahenskega. Poudarja se pa v nji, da »Wiwarius« ni vešč slovenskemu jeziku, ali da (mesti) nimata nobenega takega.
Le malo časa je bil Peter Vivarij beneficijat. Njegov naslednik Janez Schorn je umrl 1613. 1. in beneficij se je moral zopet oddajati. Neki Herman Kinchius ali Kingius (imenoval se je tudi Hensberger), duhovnik pri sv. Petru v Ahenu. prosil je za beneficij, ki se tu prvič imenuje »beneficium ss. Cy-KranJ- ryli et Methodii«. On in nje-
gov brat Janez, knjigar in tiskar v Kolinu, prosila sta opata reinskega samostana na Štirskem, da govori zanj pri mestnem svetu ljubljanskem in kranjskem. Toda ne le opat, ampak tudi kranjski škof Tomaž Chrón se je potezal zanj pri Ljubljancih in Kranjcih dné 25. avgusta 1613. 1. in dné 26. februvarija 1614. L; takisto so se jezuvitje potezali zànj. Rektor jezuvitskega kolegija v Ljubljani je pisal škofu (dné 22. avgusta 1613. 1.): »Resnično se čudim in jako sem vesel, daje bil naš narod nekdaj tako pobožen in darežljiv, da je kazal pobožnost in darežljivost tudi izven dežele svoje.«
Vender podelitev beneficija je zastala, ker se je vnel prepir med Ljubljanci in Kranjci. Nasvetoval je namreč duhovnika mestni svèt ljubljanski sam brez kranjskega. To je Kranjce hudó pogrelo; kajti imeli so pravico nasvetovati duhovnika skupno z Ljubljanci. Pritožili so se vladiki. Naposled sta nasvetovali dné 18. aprila 1. 1614. obé mesti Hermana Kinhija (Kinchius). Še imamo med temi pismi óno zanimivo listino, katero je izdal najprej mestni svèt ljubljanski sam, katero pa
') Valvasor pravi, da 1. 1604.
36
282
SLOVAN.
Štev. 18.
je moral na pritožbo Kranjcev ovreči in postaviti v tekst tudi »Krainburg«.
Herman »Kinchius« dolgo ni živel. Mestni župan ahenski je poročil opatu Matiji v Rein, da je Herman »Kinchiusc umrl dné 16. oktobra 1. 1621. Zopet je bil torej oltar brez duhovnika, in zopet se je pričela zanimiva igra s prošnjami za službo, ki ni bila le zelo dobra, ampak tudi znamenita. Prosilec je bil neki Janez Stork, (ali po drugih pismih Janez Strorkhen,) kapelan in nad-duhoven ahenski. Ohranilo se je pismo opata Matije rein-skega, katero je pisal v Nemškem Gradci dné 20. novembra 1. 1621, županu in mestnemu svetu ljubljanskemu in v katerem poslednjemu priporoča Janeza Strorkhena pripravnega za to mesto. Najbrž se je to zgodilo po napiranji ahenskega župana, naznanivšega opatu smrt zadnjega kapelana. Mogočen nasprotnik (protikandidat) temu pa je bil Janez Kerch, vikarij župne cerkve »naše ljube Gospe« v Ahenu. Potezal se je za tega sam cesar Ferdinand II. Cesarjevo pismo s svojeročnim podpisom se je ohranilo ter ima datum: >Na Dunaji 1. 1621. dné 7. decembra.« V njem izraža cesar željo, naj bi mestni svèt priporočil vikarja Janeza Kercha za beneficij ss. Cirila in Metodija v Ahenu. Toda cesarjevo pismo je prepozno dospelo v Ljubljano; kajti že dne 30. novembra 1621. 1. podelili so Ljubljanci beneficij Janezu Storku in kakor pravi neka opazka v teh listinah, »ist solche Prae-sentation am 7. Jan. 1622 im Rath verfasst und der Priester bestellt, auch der Brief auf Pergament geschrieben und mit dem grossen gemeine-Stattinsigl bekräftigt worden.«
Toda že 1. 1625. umrl je kapelan Stork. Zopet se je potézal cesar Ferdinand pri Ljubljancih za nekega Matijo Schorna; cesar je hotel, da temu podelé beneficij pri »altare Slavorum«, kakor pravi v pismu. Spominja se v tem pismu tudi pokojnega Janeza Storkal). Schornu so najbrž obetali beneficij, sicer pa ne vemo prav ničesar o njem, niti tega ne, je li v resnici dobil obetano mu mesto ali ne; kajti, ko so 1. 1642. znova oddajali beneficij, imenoval je ahenski kapitelj Storka poslednjega kapelana; najčudneje pa je, da imamo med listinami svojimi, ki so le koncepti, oziroma prepisi predstavnih listin obeh mest, jedno sarno listino na pergamentu, namreč predstavno listino za Matijo Schorna de datto 1625. dné 18. avgusta. Ostala je v mestnem arhivu ljubljanskem; beneficijat je najbrž ni prejel. Kaj je bilo tega vzrok, njegova smrt ali drugo razmerje, ne verno ; čudno je pa, da se tudi drugemu kandidatu in ljubljencu cesarja Ferdinanda ni po sreči izšlo pri Ljubljancih. Beneficij je bil zopet precej dolgo izpraznen, in sicer zaradi tridesetletne vojske. Šele dné 9. aprila 1642. 1. sta pisala dekan in stolni kapitelj ahenski mestnemu svetu ljubljanskemu, češ, da sta Janezu Sancinu, duhovniku ahenske škofije, podelila beneficij ss. Cirila in Metodija, ki je bil po smrti Janeza Storka izpraznen in ker zànj nista nikogar nasvetovali mesti Ljubljana in Kranj. Ljubljanci, naznanivši to Kranjcem, potrdé Janeza Sancina.
') Valvasor nas pušča tu na cedilu ter nam poroča nezanesljive vesti, na kar smo opozorili že prej. Po njegovem pride 1621. leta Janez Kerchius in potem Janez Storkius, ne vé pa kàj začeti z Matijo Schornom, tako da te listine resnično niso jasne.
Ta je opravljal duhovniško službo pri slovanskem oltarji skoro petnajst let. Umrl je dné 3. novembra 1656. 1. Za službo je kandidoval zdaj Viljem Mann, za katerega se je zopet potezal cesarsk uradnik, dvorski od-pravni registrator doktor Herman pl. Berlinghoff, toda brezvspešno, kakor svoje dni cesar Ferdinand; kajti Ljubljanci niti odgovorili niso Hermanu pl. Berlinghoffu, tako daje ahenski stolni kapitelj »iure devoluto* podelil beneficij nekemu Andreju Bleesu. Ko je poslednji dné 22. aprila 1. 1657. umrl in ko je zopet Herman pl. Berlinghoff nadlegoval mestni svèt ljubljanski, da nasvétuj Viljema Manna, dali so se Ljubljanci in Kranjci pregovoriti, priporočivši dné 16. septembra 1658. 1. Viljema Manna, ki je že drugič prosil za beneficij pri »dunajskem oltarji«.
Radi bi zvedeli kàj o delavnosti teh duhovnikov; toda naše listine se odlikujejo po takšni oficijalni suho-parnosti, da nam poročajo samo o podelitvi beneficija in o smrti kapelanov; le tu in tam toži v svoji prošnji ta ali oni kandidat o revščini svoji; ali tudi to se je godilo bolj po sedanji obči šegi kakor iz resnice. Vender so časih takisto suhoparna poročila, številke in dati zanimivi, ako jih postavimo na svetlo, n. pr. delavnost in trudoljubivost kandidatov o takih prilikah.
Dné 8. marcija 1675. 1. umrè Viljem Mann in takoj drugega dné pošlje Egidij Hermes, vikarij Marijine cerkve ahenske, Ljubljancem prošnjo, naj mu podelé beneficij. Taki ljudje imajo tudi zmerom srečo; že dné 5. aprila 1675. 1. prejme predstavno pismo. Ta kapelan slovenskega oltarja je zadnji, ki ga pozna Valvasor ; ž njim sklepa vrsto teh duhovnikov.
Naši dokumenti nas vodijo pa še dalje. Egidij I Hermes umrè 1. 1689. Kanonik Marijine cerkve ahenske, Konrad Henrik Bomershome, poteza se pri Ljubljancih za Kristijana Rekarja (Reker), toda beneficij so bili že (Ljubljanci) podelili Andreju Krivcu (Krivitz) ; zaradi tega 1 izreče mestni kancelar Leonard Wobeth kanoniku svoje obžalovanje. Toda Andrej Krivec, najbrž rodom kranjski Slovenec, neče iti v Ahen, temveč se odpove službi. Beneficij dobi dné 16. decembra 1689. 1. Herman Werner Delheur (tudi Kirchberit), ki umrè 1726. 1. Ta kapelan ali rektor, kakor so ga imenovali, on je poslednji, o katerem nam poročajo naše listine. Z letom 1726. sklepamo vrsto duhovnikov, nameščevanih pri našem oltarji.
So li pozneje še oddajali beneficij, ne verno, kajti niso ohranjeni vsi dokumenti v mestnem arhivu ljubljanskem; vender je to neverojetno, kajti od drugod verno, da so 1730. 1. odpravili oltar in ustanovo združili z drugim oltarjem.
Vrsta rektorjev tega oltarja je torej ta-le: Kristijan Eichenrode (Elchenrodt) Scherberch imenovan,
iz vladiko vine litiške (Lüttich) 1495. 1. Krištof (Christophor ? *) Schönberg 15 27. 1. Lambert Rechlinger 1537. 1.
Lambert Putlinger*) (Pertlinger? Peitlinger?) 1564. 1. ali 1584. 1.
*) Naši dokumenti imajo druga imena, kakor Quk in Valvasor; imeni poslednjih dveh sta pridéti v oklépicah; drugačni imeni imata pa zato, ker omenjana učenjaka nista uméla brati izvirnikov.
Štev. 18.
SLOVAN.
Peter Vivarius 1603. 1. dné 10. februvarija. Janez Schorn, umrl 1613. 1.
Herman Kinchius pi. Hénsberg (ali iz -Hensberga ?) 1614. 1.
dné 18. aprila, umrl dné 16. oktobra 1621. 1. Janez Stork (Strorkhen) 1622. 1. dné 7. januvarija. umrl
1625. 1.
(Matija Schorn 1625. 1. dné 18. avgusta.)
Janez Sancinus 1642. 1., umrl 1656. 1. dné 3. novembra.
Andrej Blees, ki ga je imenoval kapitelj, umrl 1657. 1.
dné 22. aprila. Viljem Mann 1658. 1. dné 16. septembra, umrl 1675. 1.
dné 8. marcija. Egidij Hermes 1675. 1. dné 5. aprila, umrl 1689. 1. Andrej Krivec (Krivitz) se je odpovedal. Herman Werner Delheur (Werner à Kirchbericht ?) 1689.1.
dné 16. decembra, umrl 1726. 1. Žal, da ne utegnem preiskavati daljne usode te ustanove ; morebiti se ta ali oni slovenskih učenjakov potrudi dalje preiskavati, da pozvé, kako se je godilo, da sta naši slovenski mesti izgubili svoj vpliv pri podelitvi tega beneficija in da nam sploh podstavi podpol-nejšo in lepšo sliko pred oči, kakor je bilo meni mogoče. Dasi se zgodovina oltarja našega završuje z 1. 1730., vender ne velja isto tudi o romanji k Renu. Še so bili pobožni ljudje, ki so romali tja, dasi se je njihovo število krčilo vedno bolj. V prejšnjih stoletjih jih je bilo na stotisoče, v 18. stoletji se je pa skrčilo število na malo stotin; sicer pa, ne da bi rekel, ljudje so omrznili za verske stvari, ampak avstrijska vlada, ki je v prejšnjih časih spesila romanje, spoznala je, da često romanje daje povod pohajkovanju in vsakovrstnim strastem. Romanje 1769. 1. bilo je poslednje v sedemletnem ciklu, kajti že 1772. 1. bili so prepovedani obhodi v inozemstvo in 1773. 1. poostrili so to prepoved za toli, da tudi posamične osebe niso smele hoditi na božjo pot izven dežele. L. 1775. in 1776. 1. ponovili so prepoved za vselej. Od tačas dalje je bilo le prav malo posamičnih drznih romarjev, ki so navzlic prepovedi si upali čez mejo ; pripoveduje nam n. pr. o tem Davorin Trstenjak v »Slovenskem Glasniku« 1. 1864.:
»Ljudstvo se zelo nerado loči od starih tradicij, držeč se trdno starega običaja; vendar se mora opustiti marsikatera stara navada; nazori se spreminjajo, torej se morajo njim primerno prevreči tudi zunanja dejanja; izvestno dandanes nikomur ne prihaja na misel, da bi romal v Ahen, kajti svetišča svoja imamo domä.«
Pri kraji smo s pripovedovanjem svojim. Lep list iz zgodovine slovenskega naroda smo razgrnili pred oči bralčeve, list. ki bo dal slovenskemu narodu večno čast, ne le radi tega, ker pričuje o njegovi pobožnosti, ampak tudi zato, ker je slovenski narod s tem pokazal, da se ne zapira svétu, da ni le vsprejemljiv, ampak tudi požrtvovalen za idejale — to pa je ob jednem tudi poroštvo za boljšo bodočnost naroda slovenskega.
Copia fundationis Altaris Sclavorum in alto monasterio Aquisgrani in ecclesia b. Mariae semper Virginis.
In nomine domini Amen. Anno a nativitate eiusdem domini Millesimo quadringentesimo nonagesimo quinto ;  in-
; dictione decima tercia, die vero Veneris vicesima sexta mensis Junii pontificatus sanctissimi in Christo patris ac domini nostri domini Alexandri divina Providentia papae sexti anno tertio. In mei notaru publici ac testium infrascriptorum ad hoc vocatorum specialiter et rogatorum praesentia personaliter constitutus honestus ac discretus vir dominus Christianus de Eichenrode presbyter I.eodiensis diocesis principalis etiam principaliter pro se ipso vigore quarundam litterarum fundati novi, perpetui beneficii noviter in altari b. Mariae semper virginis sanctorumque Hieronymi, Augustini, Gregorii et Am-brosii doctorum et confessorum in monasterio alto insignis ecclesiae b. Mariae Aquensis eiusdem diocesis situato fundati, Sigillo ad causas eiusdem ecclesiae de rubea cera eiusdem in duplici cauda pergamenea impedente sigillaturum ac signo et nomine meis notaru publici infrascripti, quibus utor per et post creationem notariatus Apostolici subscriptarum et subsignatarum, quarum tenor' de verbo ad verbum hie inferius annotatur et describitur, me Notarium publicum in-frascriptum debita Cum instantia requisivit. Quatenus ipsum dominum Christianum principalem in et ad praetactum bene-ficium novum perpetuum ac illius iuriumque et pertinentium omnium eiusdem realem, corporalem atque et actualem pos-sessionem ponere velim et inducere. — Unde ego ipse No-tarius publicus infra scriptus huiusmodi requisitioni ilico ac-quiescens, praenominatum dominum Christianum principalem in et ad huiusmodi novum perpetuum beneficium ac illius iuriumque et omnium pertinentium praedictorum corporalem, realem et actualem possesionem iuxta ac secundum vim formam et tenorem literarum praetactarum posui atque etiam induxi calicem, librum, missale ac caetera ornamenta ad et super praetactum altare existentia, eidem domino Christiano principali in signum vere et realis possessionis beneficii prae-dicti tradendo et consignando adhibitis in his singulis solem-nitatibus in et etiam de talibus fieri solitis et consuetis. De et super quibus praemissis omnibus et singulis idem dominus Christianus principalis sibi a me notarlo publico infra scripto unum vel plura publicum vel publica fieri peti vit instrumentum si opus fuerit et instrumenta. —
Acta fuerunt haee et adcirca altare praescriptum sub anno domini, indictione, mense, die et pontificatu quibus supra ; praesentibus ibidem honestis et discretis viris dominis Theodorico hospitibus de Helmont et Joanne de Schoenbach praefatae ecclesiae b. Mariae Aquensis capellanis, presbyteris memorate Leodiensis diocesis testibus ad praemissa vocatis specialiter et rogatis. Tenor namque literarum de quibus praefertur, de verbo adverbum talis est:
Universis et singulis praesentes  literas visuris et audi-turis decanus et capitulum b. Mariae Virginis ecclesiae Aquensis Leodiensis diocesis salutem in domino sempiternam. Infra scriptorum agnoscere veritatem fkielium votis per quae divini cultus augmentum intendi prospicitur per nos et exauditionis J gratiam admissis, ea favoribus prosequimur oportunis.   Sane pro parte spectabilium et sagatium virorum dominorum Bur-gimistrorum, Scabinorum, proconsulum, consulum et commu-nitatis   civitatis Laybach   et   oppidi   Crainburg  aliorumque Christi fidelium nationis Sclavonicae1) exhibita petitio contine-j bat, quod ipsi zelo devotionis ducti, cupientes partem  bono-j rum suorum temporalium in aeterna feliciter commutare, pro-posuerunt nostro accedente consensu ac suffragante benepla-! cito fundare et dotare in altari dudum ih honore et sub vo-; cabulo gloriosissimae dei genitricis semper  virginis Mariae j patronae ipsius ecclesiae nostrae ac sanctorum2) Hieronymi, Augustini, Gregorii et Ambrosii doctorum et confessorum in alto monasterio eiusdem  ecclesiae  nostrae dudum ipsorum materialiter expensis eonstructo et consecrato novum et perpetuum beneficium ecclesiasticum presbytero seculari idoneo ac vulgari ideomate ipsius nationis Sclauonicae erudito3) va-cationum illius temporis conferendum, fundare et illud annuo
') Valvasor : Carnioliacae.
2) Valvasor: »sanctorum«, naše listine: fautorum.« I *\ Valvasor: tu završuje z »etc.« ter dostavlja samrt datum.
36*
SLOVAN.
Štev: 18.
et perpetuo haereditario cerisu florenorum decem renensium communis pagamenti urbis regalis Aquensis in praesentiarum quatuor et dimidium vel circiter florenos hungaricales valen-tium cum onere unius missae singulis hebdomadis in aliqua competenti feria per illius pro tempore rectorem in dicto altari celebrandae pro hac vice ad laudem et honorem dei omnipotentis et ipsorum fundatorum suorumque successorum animarum salutem et foelicitatem dotare et nilominus illud dante domino magnifice tam in dote quam divino cultu suc-cessu temporis augmentare — proviso1), quod rector bene-ficii huiusmodi pro tempore existens in dieta ecclesia nostra personaliter residere dictoque beneficio debite praeesse et confessionem praedictorum fundatorum ac ipsorum successorum et caeterorum predictae sclauonicae nationis Christi fidelium dietam ecclesiam nostram peregre semper visitantium benevole audire ipsisque eucharistiae et alia necessaria sacramenta tempore necessitatis ministrare tenebitur et erit astrictus; quoelque honestus et discretus vir dominus Christianus de Eichenrode, presbyter dictae Leodiensis diocesis, reetor pro hac prima vice eiusdem beneficü instituetur et per nos more in talibus consueto ad illud reeipietur atque admittetur et investietur, et inantea nominatio ac praesentatio seu prae-sentandi ius rectorem ad praedictum beneficium idoneum, quoties illud vacare contigerit, praedictis dominis : burgima-gistris, scabinis, proconsulibus, Consulibus civitatis et oppidi praedictarum ac illi vel illis quorum interest seu interesse poterit quomodolibet, in futurum perpetuo reservetur. Quare pro parte eorundem dominorum fundatorum nobis fuit humi-liter suplicatum: quatenus huiusmodi fundationem et dota-tionem aliaque praedicta laudare et confirmare praedictumque beneficium in dicto altari sub vocabulo praedictorum patro-norum fundari et dotari modo praemisso permittere atque praenominatum dominum Christianum tamquam habilem et idoneum ad iriderà beneficium obtinendum pro hac prima vice reeipere et admittere ipsumque in et ad illud instituere et insuper nominationem atque etiam praesentationem seu ius praesentandi rectorem ad beneficium praenarratum dein ac totiens quotiens illud vacare contigerit, inantea praefatis dominis burgimagistris, scabinis, proconsulibus et consulibus civitatis et oppidi praedictarum ac illi et illis quorum interest seu interesse poterit quomodolibet in futurum iuxta ordina-tionem seu vicissitudinem ob hoc per eos instituendam per-petuis futuris temporibus reservare vellemus et dignaremur.
Nos igitur decanus et capitulum praefati, qui animarum salutem procurari intensis exoptamus affectibus, praedictum dominum Christianum ideomate praedicto competenter eru-ditum sperantes2) ac alias ad obtinendum beneficium huiusmodi habilem et idoneum praenarratumque annuum censum eidem beneficio appropriatum et pro onere praedicto competenter non tarnen pro sustentatione rectoris beneficü huiusmodi sufficere comperientes, supplicationibus praefatorum fundatorum inclinati laudabile eorum propositum huiusmodi dum-modo tarnen memoratum beneficium pro sustentatione rectoris illius ad quadraginta florenos hungaricales annui et perpetui redditus successu temporis augmentetur ac illi de habitatione competenti provideatur in domino commendantes atque con-sensum pariter et assensum nostros hoc modo praemissis ad-hibentes fundationem et dotationem saepe dicti beneficü una cum assignatione annui census praedictorum decem florenorum renensium eidem sic, ut praefertur, assignatorum sub spe as-signationis praefatae admisimus laudavimus et approbavimus praelibatumque dominum Christianum de Eichenrode ad huiusmodi beneficium cum iuribus et pertineneiis universis suis praesentibus et futuris ac praesentis chori praedictae ecclesiae nostrae capellanis in eadem consuetis 8) dare, eum tarnen et mediante condigna recompensa eaedem ecclesiae nostrae pro praesentiis huiusmodi fienda ac cum debita subiectione et obedientia ad instar Capellae capellanorum Hungarorum ab
---
') Quix je ponatisiien napačno brez zmisla.
'j Quix tukaj nareja presledek in pričenja z besedami: »atque consensum pariter ...»
s) S to besedo završuje Quix.
ohm in ipsa ecclesia nostra fundatae instituimus atque eundem ί in et ad illud, recepto ab eodem domino Christiano debito in ea parte, quod ipse flexis genibus solemniter ac tactis seripturis sacrosancti evangelii in animam suam praestitit, iuramento recepimus et admisimus mandantes ipsum in et ad huiusmodi beneficium ac illius iuriumque et pertinentiarum omnium praedictorum realem, corporalem et actualem possessionem tempore et loco congruis legitime poni et induci. Et nilominus nominationem praesentationem seu ius praesentandi rectorem ad praenarratum beneficium habilem et idoneum praedictoque ideomate eruditum toties quoties illud vacare inantea contigerit praelibatis dominis burgimagistris, scabinis, proconsulibus et consulibus praedictarum civitatis et oppidi ac illi et illis quorum interest et interesse poterit in futurum quomodolibet iuxta praetactam eorum ordinationem seu vicissitudinem perpetuo reservavimus ac tenore praesentium laudamus, appro-bamus, confirmamus, instituimus, recipimus, admittimus et re-servamus statutis, consuetudinibus et iuribus praedictae ecclesiae nostrae semper salvis. — In quorum omnium et singu-lorum fidem et testimonium praemissorum praesentes litteras exinde fieri et per notarium publicum nostrumque communem scribam infra scriptum subscribi et publicari atque sigilli ecclesiae nostrae ad causas iussimus et fecimus appensione communi.
Datum sic et actum in sacristia memoratae ecclesiae nostrae sub anno a nativitate domini Millesimo quadringen-tesimo nonagesimo quinto ; indictione decima tertia, die vero Veneris vicesima sexta mensis iunii, pontificatus sanctissimi in Christo patris ac domini nostri domini Alexandri divina Providentia papae sexti anno tertio, praesentibus ibidem honestis ac discretis viris dominis Theodorico hospitis de Helmont et Joanne de Schoemberch capellanis saepe dictae ecclesiae nostrae, presbyteris Leodiensis diocesis testibus ad praemissa vocatis atque specialiter rogatis. —-
Et ego Wilhelmus Schoenach presbyter Leodiensis diocesis publicus apostolica ac etiam imperiali authoritatibus nec non venerabilis curiae Leodiensis Notarius iuratus — quia petitioni supplicationi, consensui, adhibitioni laudationi, appro-bationi, confirmationi, institutioni, receptioni, admissioni, re-servationi aliisque praemissis omnibus et singularibus dum sic, ut praemittitur, fierent et agerentur, una cum praenominatis testibus praesens interim eaque sic fieri scivi et audivi, id circo praesentes litteras sive publicum et praesens instrumentum, manu alterius fideliter scriptas sive scriptum de mandato venerabilium dominorum decani et capituli praefatorum exinde confeci et in hanc publicam redegi formam signoque et nomine meis quibus utor per et post notariatus creationem apostolici subscripsi et subsignavi sigillo ad causas praedictae ecclesiae corroborandas sive corroborandum in fidem et testimonium omnium et singulorum praemissorum rogatus pariter et requisitus.
Redditus altaris Sclauorum in ecclesia b. Mariae Virg. Aquensis Leodiensis diocesis.
Primo empti sunt i o floreni et datur pro Moreno quinque marcas et octo solidos et isti floreni empti sunt anno domini millesimo quadringentesimo nonagesimo. —
Et datum pro istis redditibus Sechß vnnd Seuenzigh vngerifche gulden an goldt, Neun ducaten, zehen Goldt Gulden an goldt. Zehen peymonts gulden. Et primo die Augusti empti sunt.
Item secundo: Quarto die Martj empti sunt septem floreni Renenses in auro, anno domini millesimo quadringentesimo nonagesimo septimo et dati sunt viginti duo pro uno,
Item tertio: octavo die mensis Julii empti sunt sex floreni renenses in auro anno domini millessimo quingente-simo tertio et dati sunt viginti quinque pro uno.
Item quarto: decimo die mensis Julii empti sunt septem floreni renenses in auro, anno millesimo quingentesimo decimo septimo et dati sunt viginti quinque pro uno.
Štev. 18.
SLOVAN.
285
Et ego Christianus Elchenroidt alias Scher-berch primus capellanus istius altaris, quia ista vidi et audivi et interfui et recepì et manu propria ista scripsi.
Praedictos hos redchtus descripsi de verbo ad verbum ex quadam scedula quae mihi simul cum copia fundationis altaris Sclauorum ad describendum tradita erat. —■
ι
c      ^-~C '    '
■
Narodno blagó v belokranjsko-nàrodnem kroji.
(Nabral Ant. Kupljen.)
:. Vreme.
Ge je na dan sv. Vincencija (dné 22. januvarija) lepo vreme, bo prihodnje leto dobro vino. Če je na dan sv. Pavla spreobrnenja (dné 25. januvarija) lepo vreme, bo tisto leto dosti prosa. Če je na Svečnico (dné 2. februvarija) lepo vreme, bo spomladno vreme grdo; če pa deži in veter piše, bo pomlad lepa. Na Svečnico pride medved iz luknje: ako je vreme oblačno, ostane zunaj, ako pa je jasno, gre še enkrat tako daleč nazaj, kakor je bil poprej, kar je dokaz še velike zime tistega leta. Ako je na dan sv. Matije (dné 24. februvarija) še led, razbije ga sv. Matija, če pa ga ni, ga naredi. Ako je na dan štirideset mučenikov (dné 10. mar-cija) lepo vreme, bo iše slednjih štirideset dni lepo; če pa je ta dan slabo vreme, bo iše slednjih štirideset dni grdo vreme. Ako na Veliki petek dežuje, bo celo leto neokorna in težka zemlja tedaj slabo leto. Če je na dan sv. Marka (dné 25. aprila) lepo, bo prihodnje leto dosti vina. Če je prvega maja lepo vreme, bo prihodnje leto dosti sena. Če je na dan sv. Medarda (dné 8. junija) deževno vreme, bo tudi še slednjih štirideset dni deževalo; če pa je lepo, pa bo iše še štirideset dni lepo vreme. Ako na sv. Jakopa dan (dné 25. julija) grmi, bodo prihodnje leto lešniki in orehi pesivi. Ako je na Vélike maše dan (dné 15. avgusta) lepo vreme, bo isto leto se jara pšenica dobro obnesla, zato jo obilno sej. Ako je na dan sv. Egidija (dné 1. septembra) lepo, bo iše štirideset dni lepo vreme in bo suha jesen. Če je na dan Marijinega rojstva (dné 8. septembra) lepo vreme, bo zimska pšenica dobro obrodila. Kakšo je vreme na dan sv. Lenarta (dné 6. novembra), takso bo do Božiča. Če je na dan sv. Martina (dné II. novembra) solnce lepo izhajalo, bo za tri dni sneg. Ako je na Sveti večer (Bad-nik) jasno vreme, ko gremo k polnočnicam, bodo prihodnje leto polne skrinje žita, če pa je oblačno, pa bodo prazne. Povedal M. Stoinič.
2. Otroške igre.
»Prašičanje« (na slovenskem Štajerskem »svinčkanje«). Na trati se naredi velika jama, »kotel«, okrog njega pa male jame »masla«, v katere otroci svoje palice »kujadet drže in prašiča t. j. pedalj dolg in prilično debel hlod drva gonjaču t. j. otroku, ki prašiča v kotel goni, izpodbijajo; ko gonjač katerega izpodbijajočih otrok prekani in mu s svojo ku-jado v maslo uide, mora zopet prekanjeni otrok prašiča goniti itd. Ko je prašič v kotlu, končana je igra.
M iskanje. Enemu od otrok se z robcem oči zavežejo ter mora druge loviti in katerega ulovi, tistemu se oči z robcem zavežejo in mora druge otroke loviti itd.
Siče reseče. Več otrok se postavi v red eden za drugim in eden otrok hodi okoli njih in prvemu reče: posodite mi vaše siče reseče, kateri otrok mu na to odgovori: ci, ci. ci itd. Povedala M. Ulašič.
■
3. Copernije (prazne vere).
V zarokih ženih in nevesta ne smeta v malenico, ker potem se jima glava trese. Ako žene mož par volov na somenj in ako. mu kakva stara baba pot prestreže, se mož kar obrne in, jezen na babo, gre nazaj — ker tisti dan bo nesrečen. Semenska koruza (za semen) naj se na Pust pred solnčnim izhodom izruži, da je potem vrane na njivi ne kljujejo. Na mlaj, ščip, sedmak nikar krme ne kosi, zakaj bode od nje živina kozlala. Nesi na Cvetno nedeljo tri enoletne leskove šibe blagoslovit in potem spravi ; kadar greš prvič z živino na pašo in pa vsak veliki praznik s tistimi šibami živino, posebno molzne krave, na pašo gòni, ker potem nimajo coper-nice do njih moči. Ako se na veliko soboto, ko se pri gloriji spet zvonovi oglasijo, človek hitro umije, ostal mu bode obraz zmeraj mlad in čist. Ako na sv. Lucije dan t. j. 13. decembra 14 dni pred Božičem začneš štiri-nogat stolček dejlati in tako dejlaš, da skroz 14 dni vsak dan nekaj narediš in na tisti stolček pri polnočnicah na vhodnih ali velikih vratih sedeš, videl bodeš vse copernice nazaj proti tebi obrnene. Ako na sv. Večer (Badnik) pred prag hlevskih vrat na metlo poklekneš in poslušaš med enajsto in dvanajsto uro po noči, čul bodeš skroz celo leto, kaj se bode živina v hlevu pogovarjala. Ako na Božič, Novoleto ali Trikralje deneš čez noč molek na mizo in potem ga zmeraj pri sebi nosiš, videl bodeš na večer pred sv. Ivanom (dné 23. junija), kako bodo denarji cvetli; ako jih izkopaš, moraš molčati in tiho biti, ker če samo besedico zineš, odmah iz denarja oglje postane.
Povedal Jože Stariha.
4. Napitnica.
Micka pij ! pij !
Pa druz'ga nalij !
Ne pozab' na Jezusa;
Jezus nad nami,
Marija pred nami,
Svet' Jožef na desno je stran.
Le pij! le pij! o Micka ti;
Le pij ! le pij 1 o Micka ti,
Pa tud' Jankotu nalij 1
Povedala Ε. K—nova.
286
SLOVAN.
Štev. 18.
5. Vraže.
Vzami dilo od izkopane mrtvaške trüge, izbij grčo in glej skroz ovo luknjo na sveti večer ob pol noči, ko se polnočnica bere od velikih crkvenih vrat na prednji oltar in videl b,oš vse copernice, ki so v crkvi.
Hudič ima na velikih crkvenih vratih volovsko kožo pribito, na katero vse ljudi napiše, ki niso pobožni, ampak se v crkvi smehljajo. Samó ena žena zavoljo posebne pobožnosti je bila v stanu kaj tacega z lastnimi očmi opazovati, zlasti ko hudič ni imel & koži več prostora v crkvi smehljajoče se ljudi dlje po-pisavati. Radovedna, kam li bode zdaj nepobožne ljudi popisaval opazi, da je kožo z^zobmi nategnil, da iše dlje piše, ali ko se mu spodrsne in on na rit pade, nasmeje se tudi ona in je tedaj tudi na nategneno kožo napisana prišla.
Obi povedal Vinko Kotin.
Malnerič Jožef, posestnik v Brstovci hišt. 9, mi je povedal, kako je prišlo, da se kmeti na štempelj, gospoda pa samo na »gmejn popir« (brez stempelja) tožijo: »Takrat, ko je tlaka odpadla, pozvale so gosposke vse kmete in so jih vprašale : No, kako se hočete tožiti, ali na štempelj ali pa na gmejn popir? Kmetje, ki so bili še neumni, odgovorili so : Na štempelj ! in od tistega časa toži se gospoda na gmejn popir (morebiti se razumevajo strogo uradne razložbe itd. ?) a kmetje morajo se pa na štempelj.« — Po tem takem bi si gospoda vender zopet boljši del izvolila! —
6. Otroške igre.
Več otrok se postavi v krog in eden prične praviti naslednje besede:
a) enkoti, penkoti, cuker, dajme ; abe, fabe, domi me ; eks, peks, perm, puf, tu, gest, truf; ali pa:
b) akole, bakole, cuckov sin, kod si hodil, kje si bil, po vrt' se šetal, kamenčke bral, ritu knedelj kvas ; ali pa:
c) angel, kangel, ferko, či, či, či biči kompanji, sem-baraha, tika, taka, vija, vaja, ven izgaja; ali pa:
d) en, ten, tin, zabaraka, tika, taka, bija, baja, buv; — in otrok, na katerega spade zadnja beseda, mora
W -'·>'.· im i hi » ! 'ί'.ιγ.'
stopiti iz kroga ter gre to jžrebanje dalje, dokler med dvema otrokoma na enega zadnja beseda spade in taj mora pričeti druge loviti in katerega ulovi, mora zopet ta druge loviti itd.
Povedala Matilda Breznikova.
>ra) hodé
Večer pred sv. Miklavžem nastavijo otroci okrož-nike (talere) na okna, odrasli ljudje pa lepo osnažene škornje pod posteljo ali klop, da njim sv. Miklavž ja-beljka, hruške, orehe, lešnike, pecivo iz sladkorja itd. prinese.
Na dan tepeškov (pametiva, 28. decembra) hodé otroci, tepé odrasle ljudi in vele: »reši se, reši ali reš'te se, reš'te se« itd.
Od Božiča do sv. treh Kraljev hodé trije fantje »kra-ljitarji« s popirnato in razsvetljeno zvezdo po večerih od hiše do hiše in pojó:
Mi smo tej tri kraljitarji, Iz treh dežel smo sem prišli, Gašpar, Melhior, Baltazar. Jožef i Marija rajžasta, 'Z Egipta, kjer sta poprej bila, Za volj' straha Herodeža. Herodež je postal srdit, Ker se ima nov kralj rodit', Pustil vse fante pomolit'. Dvanajst tisoč moških otrok, To je bila žalost ino jok, Herodež se je veselil, Pa vender Jezusa ni dobil. Mi na kolena pademo, In Jezusu darujemo, Mira, kadila in zlata. Mi pa s to zvezdo projdemo Gospodarju, gospodinji novo leto voščimo In voščimo vsem skup lahko noč, Mi rajžamo naprej še ovo noč, Pridi nam Jezus na pomoč.
Povedali »Kraljitarji.«
■
■
Naše slike
V treh zadnjih številkah smo prinesli zapored slike po vsem obraženem svetu slavnoznanega češkega gen-rista Franti š ka Zvé i* ine. Te slike — srbska pastirica, istrska prodajalka cvetic in dalmatinski prodajalci perotnine — imajo izvor svoj v narodnem življenji južnih Slovanov in umetnik jih je vedel  narisati  nam  tako
značajno, da bi bila odveč vsaka beseda za njihovo pojasnjevanje. — Františka Zverino, slikarja, imenovati je smeti pravo svojo, od ostalega slikarskega sveta ločeno individuvalnost, zato bodemo čitateljstvo svoje seznanjali še večkrat z njegovimi umotvori.
•
Stev. 18.
SLOVAN.
287
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Slavnost Davorina Trstenjaka.   Kakor smo že
omenili v 15. letošnjem čislu lista svojega, priredilo je »Pisateljsko podporno društvo« povodom sedemdesetletnice rojstva in petdesetletnice književnega delovanja ustanovitelju pisateljskega društva Davorinu Trstenjaku slavnost dné 4. t. m. v Starem Trgu nad Slovenj im Gradcem. — Že v soboto zvečer je bilo ondi iz vseh krajev naše domovine zbranih dokaj čestiteljev slavljenčevih in prisotni pevci so mu pred razsvetljeno in okrašeno župno hišo priredili podoknico, pri kateri so med ostalimi zbori zapeli znano njegovo pesem: »Tam za goro zvezda sveti« ; na vrhu gore sv. Uršule nad Slovenjim Gradcem in na Pohorji pa so plamteči kresovi oznanjali to redko slavnost. — V nedeljo je bila v cerkvi sv. Pankracija nad Starim Trgom slavnostna maša, katera je privabila ogromno množino ljudstva. Po sv. opravilu so se čestitaku poklonile razne deputacije in zastopniki. Ker je pa uljudni slovenjegraški župan »Sokolu« prepovedal sprevod z zastavo skozi mesto, sestavil se je sprevod pred narodno Petričevo hišo ter z godbo in zastavo korakal proti okrašeni župni hiši, kjer so stali mlaji in lep slavolok z napisom: »Slavljencu pisatelju slava! Živel Davorin!« — Poklonilo seje čestitaku najprej šestintrideset belooblečenih starotrških deklic, za temi ga je nagovoril dr. Jos. Vošnjak ter mu v imeni »Pisateljskega društva« izročil krasno, srebrno, bogato pozlačeno kupo z napisom: »Pisateljsko društvo k petdesetletnici dne 4. septembra 1887 Davorinu Trstenjaku, svojemu častnemu članu.« Po govoru gospodične Minke Vošnjakove se je zahvalil vidno gineni slavljenec in končal z besedami: »Ne obupajte! Jaz sem star, jaz ne morem več delati, delajte vi, le delo vodi k cilju. Vsem se zahvaljujem. Naprej zastava Slave!« — Pozdravili so potem čestitaka prof. dr. Hoič v imeni »Matice Hrvatske« ; dr. Tavčar in dr. Stare v imeni »Dramatičnega društva« ; prof. Pleteršnik v imeni »Matice Slovenske« ; v imeni Slovenk iz Ljubljane gospi Tavčarjeva; v imeni Slovenk iz Šentjurja gospä Praun-seisova, gospodične Praunseisove, Irma Kavčičeva; v imeni Slovenk v Žalci gospodični Roblekovi; v imeni Slovenk v Sevnici gospä Verščeva; v imeni čitalnice celjske dr. Jos. Sernec ; v imeni šentjurske občine župan dr. Ipavic, objednem izročujoč diplomo častnega občan-stva; v imeni koroških Slovencev Podobnik iz Velikovca; v imeni »Slovenskega pevskega društva« M. Lešnik; v imeni »Ljubljanskega Sokola«, čegar častni član je če-stitak, Sr. Nolli; v imeni »Savinskega Sokola« J. Lipoid; deputacija akad. društva »Triglav« ; deputacija koroških svečenikov; v imeni slavljenčevih rojakov od sv. Jurija na Ščavnici, Brumen ; v imeni šaleške čitalnice Ivan Vošnjak ; ptujsko učiteljsko društvo ; v imeni duhovne mladeži lavantinske škofije g. Medved ; v imeni okrajnega zastopa slovenjegraškega načelnik Rogina ; »Bralno društvo« v Ribnici na Pohorji ; M. Brenčič, član okrajnega zastopa v Ptuj i, in še več drugih. —
Ob dveh popóludne je bil v Giintherjevi gostilni ban-
Društvo sv. Save v Belemgradu ima 1500 usta-
novnikov in preko 400x3 rednih družabnikov. Ustanovniki plačujejo po 100 dinarov ali po 50 gld. jedenkrat za vselej, redni družabniki po 5 dinarov ali po 2 gld 50 kr. na leto. Društvu namen je povzdiga in gojitev srbske šole in srbske književnosti in dosedanje izborne knjige obe-čajo društvu kakor iz drugih krajev, tako tudi iz Bosne in Hercegovine še obilnejši brój družabnikov.
ket za stoindvajset oseb, katerega sta se razven čestitaka tudi udeležila tamošnji okrajni glavar in Okrajni sodnik. Zastopani so bili naslednji kraji: Ljubljana, Šentjurij, Celje, Žalec, Braslovče, Mozirje. Vranjsko, Ljubno, Šoštanj, Konjice, Slov. Bistrica, Velenje, Ptuj, Celovec, Velikovec, Dolič, Arlica, Janži Vrh, Marbeg, Vuzenica, Ponikva, Puščava, sv. Jurij na Ščavnici (poleg slavljen-c?vega brata še pet oseb), in Maribor. Prvi je pri banketu nastopil predsednik slavnostnemu odboru Farsky, rodom Čeh ter v materinščini pozdravil navzočne goste in slav-ljenčeve čestilce. Njegovemu nagovoru se je odzval takoj čestitak in po daljšem govoru napil Njega Veličanstvu, presvetlemu vladarju našemu. Zatem se je dvignil dr. Jos. Sernec iz Celja. Napil je čestitaku bivšemu profesorju svojemu. Slavljenec se je nato zahvalil vsem prisotnim, osobito dr. Hoiću, dru. Tavčarju, prof. Pleterš-niku, dru. Vošnjaku i. dr., po tem pa napil okr. glavarju, okr. sodniku, pevcem in »Sokolu«. — V tem so gostje zbrali na Lobejevem vrtu in pričela se je ljudska veselica. Ko je godba vtihnila nastopil je dr. Ivan Tavčar ter duhovito in ognjevito govoril prilikujoč žalostno nekdanje razmerje naše s sedanjim ob obče priznanih vsklikih vrlinah čestitakovih, o Trstenjaku probuditelju narodne zavesti in marljivem delavci na duševnem polji slovenskem. Poetični govor je vzbudil dolgotrajne, gromovite »živio-klice«. — Po izvrstnem oduševljenem govoru dra. Tavčarja se je vršila ljudska veselica kàj izborno in po pravici je smeti trditi, da še jednake v Slovenjem Gradci ni bilo. Govorili so še dalje že omenjeni Farsky, veli-košolec Regina in posestnik Vivod zahvaljuje se vsem, ki so pripomogli k toli sijajnemu vspehu slavnosti. Na večer se je začelo občinstvo rEfzhajati in po gorah so se zopet zanetili mnogobrojni kresovi. Pričelo se je živahno zabavanje po slovenjegraških gostilnah. Slavnost se je vršila v najlepšem redu.
Slavljencu je prišlo tem povodom dokaj telegramov in dopisov; poleg drugih so mu pismeno čestitali vladika Strossmayer, knezoškof ljubljanski, dr. Misija, in jedno-inosemdesetletni zlatomašnik dr. Muršec. —
D o m o lj u b.
Ljubljanski muzej »Rudolfinum« je iz Prage dobil
jako lepo darilo. Gospä Neureuterjèva, ki je bila med češkimi gòsti, poslala je sedem izredno lepih keramičnih proizvodov, da se razpostavijo v muzeji našem. —
IČonservatorijema c. k. osrednje komisije za umetnost in zgodovinske spomenike sta za naslednjih pet lét potrjena g*. Ivan Franke, profesor v Kranji in g. Josip Leinmüller, nadinženir v Novenf mestu. —
Gosp. prof. M. Pleteršnik je dobil od minister-
stva za urejanje slovensko nemškega slovarja tudi za nastopno šolsko leto jednak dopust, kakor prejšnja leta, da bode namreč poučeval samó po pet ur na teden. Slovensko-nemški slovar dobro napreduje, sedaj se ureja črka V in se porabi v kratkem vse gradivo. —
Ostali slovanski svet.
»Hej, Slovani!« V Chyzni na Slovaškem je 12. t. m. umrl štiriinsedemdesetletni župnik Samo Toma-šek, pesnik himne »Hej, Slovani!« Pred tremi leti so Čehi svečano praznovali petdesetletnico ie pesmi ter pesniku pri tej priliki izročili častno darilo, vsoto 234O goldinarjev. —
288
S L O V AN.
Štev. 18.
KNJIŽEVNOST.   |§§
Zgodovina deèélne civilne bolnice v Ljubljani. Po naročilu deželnega odbora kranjskega sestavil P. pl. Radics. Ljubljana 1887. Založil deželni odbor kranjski. 8°. ,81 str. — To knjigo je po naročilu si. deželnega odbora, kakor kaže naslov, nemški spisal na podlagi listin naš zvé-denec P. pl. Radics v spomin stoletnice tega deželnega humanitarnega zavoda, ki se je praznovala dné 19. junija m. 1. »Spomenica« utegne vzbujati zanimanje ne samó po domovini, temveč tudi po širših krogih, kajti v nji se nam opisuje nje zgodovina in kakor čitamo v uvodu, dokazuje, »kako je dežela kranjska od dóbe prevzetja tega bolniškega zavoda v deželno upravo milosrčno skrbela za potrebne zboljšave, nove naprave in razširjave, da kolikor moči zadoščuje sanitarnim in humanitarnim zahtevam.«   Izšla je ta zgodovina tudi v slovenskem jeziku.
Vestnih šolske družbe sv. Cirila in Metoda. I. Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani 1887. Tisk »Katoliške Tiskarne«. 55 str. — Vsakdo, kdor se zanima za razvoj in prospeh narodnega šolstva našega, pozna in ceni delovanje prve slovenske šolske družbe. Mlada je sicer, ali krepka, toli krepka, da že sedaj v skromnem razmerji našem vestno zvršuje plemeniti smoter, kateri si je postavil ustanovni njen odbor: »spodbijati in nev-tralizovati zlobno delovanje nemškega schulvereina. « Lahko rečemo, da se zanjo zanima ves narod slovenski in baš zategadelj je prav umestno, da je vodstvo izdalo »Vestnik« o njenem dosedanjem delovanji. Tä zelo prijetno in lepo pisana knjižica prinaša na čelu znani članek iz »Slov. Naroda«, ki je dal povod osnovanju šolske družbe, dalje poročilo o I. veliki skupščini v Ljubljani, poročilo o II. veliki skupščini v Trstu in naposled imenik podružnic. Iz tega poročila posnemljemo nastopne podatke, kateri glasno gbvoré, kako se zanima narod za prevažno družbo svojo, kateri pa tudi jasno pričajo o neumornem delovanji družbinega vodstva : Družba sv. Cirila in Metoda šteje doslej 64 podružnic s 4180 družbeniki, katere so nabrale 11.334 gl. 28 kr. Od družbenikov je 25 pokroviteljev, 516 ustanovnikov, 2330 letnikov, 871 podpornikov in jeden častni član (monsignor A. Einspieler). Vodstvo je ustanovilo in vzdržuje ob družbenih troških dve slovenski zabavišči, namreč zabavišče v Celji in zabavišče pri sv. Jakopu v Trstu; dalje je izplačalo ali pa zagotovilo podporo 7 šolam ob jezikovnih mejah ali sicer v krajih, raznarodovanju jako izpostavljenih, in poslalo na Koroško več stotin knjig, primernih šolski mladini. Ker sloni družba na katoliško-narodni podlagi, poklonili so se prvomestnik (prof, J. Zupan), podpredsednik (notar L. S ve tee) in blagajnik (dr. J. Vošnjak) ljubljanskemu milostnemu knezu-vladiki, dalje prvomestnik z odbornikom J. Hribarjem in dotič-nimi načelništvi Nj. ekscelenciji ilirskemu metropolitu in naposled svetlemu vjadiki tržaško-koperskemu. — »Da bi privabilo v družbo tudi bolj priproste ter jo razširilo v vse sloje našega naroda, oskrbelo je vodstvo poljuden spis »Družba sv. Cirila in Metoda — kaj je to?«, ki so ga prvotno objavili skoro vsi naši časniki in se je potem še ponatisnil v več tisoč izvodih.« — Od prve do druge velike skupščine je imelo vodstvo dvanajst sej. —
Vidimo torej, da družba sv. Cirila in Metoda vestno in lepo izpolnjuje nalogo svojo, »Vestnik« pa prav toplo
priporočamo vsakomur, kdor se hoče natančneje poučiti o plodnem delovanji njenem, Bodi to dolžnost vsakemu Slovencu ! —k.
■»Panonnica.*. Spomeniški listi. Svojim prijateljem ostavil Davorin Trstenjak. Založba pisateljeva. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovci. 1887. — To knjižico je spisal slavnoznani naš učenjak Davorin Trstenjak v spomin petdesetletne književne delavnosti svoje. Razprava ima tri predelke, katerih prvi obseza »etnografske razmere v nekdanji Panoniji od pradobe do rimskega gospodstva« in oprt na strokovnjaške studije dokazuje, da so Panoni bili Slovani. Drugemu delu vsebina je spis »Camum ime za pivo pri starih Panonih«, in tretjemu sestavku jedro je razprava »o panonskono-riški boginji Adsalluta.« Knjižica je, kakor vsako delo peresa velečestitega pisatelja našega, mnogostransko zanimiva in poučna in premnogim prijateljem njegovim predrag spomin na to redko slavnost.
Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Krškem za šolsko leto   1886/7 ima  nastopno  vsebino:
I. Najvažnejša postavna določila o šolskem obiskovanji ;
II. šolska kuhinja v Krškem; III. iz šolske kronike; IV. učiteljstvo ; V. kmetijska nadaljevalna šola ; VI. šolske knjige; VII. skupni pregled šolske mladine; VIII. imenik učencev in učenk po abecednem redu; IX. oznanilo. — Učencev je bilo koncem šolskega leta 204. Šola se prične dné 17. oktobra. —k.
POGLED NA SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI.
Flora von Südbosnien und der Herzegovina. Bear-; beitet von Dr. Günther Beck. Separatabdruck aus den Annalen des k. k. naturhistorischen Hofmuseums. Drei Theile. — O tej knjigi —· jedinki svoje meri — pišo soglasno zelo hvalno prve slovanske novine in po besedah nekega strokovnjaka je došlo na svetlo omenjeno dovršeno prirodoznansko delo dvakrat dobro zlasti sedanje dni, ko balkanski poluotok nima kraja, kamor bi bila prihajala poslednja leta obilejša množica tujcev, nego v Bosno in Hercegovino. Prihajali so inostranci proučevat dušni in fizični život tega dela naroda srbskega ; čudom so se čudili vsem vrlinam njegovim ter objavljali vspehe potovanja in opazovanja svojega. Mnogokdo je imel takisto materijelen dobiček, drugi je hotel pokazati svetu učeno glavo, vender s temi pisatelji ni primerjati drja. Becka, ki je s podporo srbske vlade prepotoval te kraje 1885. 1. — Dr. Beck na znanstveni podlagi nepristransko popisuje srbski narod inemu svetu in njemu samemn v pouk in v stroki svoji prinaša mnogo sedaj prvič odkritega gradiva. Cena knjigi je 6 gld. 20 kr.
» Dom i sviet*. Knjigarna Lav. Hartmana (Kugli & Deutsch) v Zagrebu je začetkom septembra začela v hrvaščini izdavati vèlik ilustrovan list; izhajal bode po dvakrat na mesec in vseletna cena mu je 6 gld. Izmed mnogobrojnih in slovečih sotrudnikov navajamo le dr. Račkega, Ivana Tkalčica in Iv. pl. Kukuljeviča. Zaradi tega se je nadejati, da se v kratkem udomači v širnih krogih. —
Dali smo natisniti nekoliko slik slavnega našega učenjaka in pisatelja Davorina Trstenjaka ter jih dajemo po 25 kr., s poštnino vred po 30 kr. Najbolje je, ako se naroči več slik skupaj, da jih potem odpošljemo v posebnem zavitku.
Upravništvo.
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Ceha mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta I gld. 15 kr.; za dijake pa: 3 gld. 60 kr — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kon
grešnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek   »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: dr. Ivan Tavčar.