1994-
vl^ KRONIKA  èM^
-3/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Igor Grdina
JOSIP IPAVIC MED GLASBO, LITERATURO IN MEDICINO
Če je življenjsko in umetniško pot dr. Josipa
Ipavca iz znane slovenske zdravniško-glasbe-
niške "dinastije" mogoče imeti za tragedijo zme-
šnjav, je njeno raziskovanje zagotovo vredno
imena znanstvene kriminalke. A bolj ko človek
išče razlog za to, manj more kaj razumeti: prej ali
slej obtiči pri nekoliko skrivnostni, vendar pre-
tresljivo silni misli Prokopija iz Caesareje, ki je
"pod Justinijanovim žezlom", v tretji knjigi svoje
Vojne z Goti, zapisal, da Slovani ne verjamejo v
usodo - ker so pač barbari... Veliki poznoantični
pisec na tem mestu žal ni dodal toliko in toliko
let pozneje nujnega pojasnila za v božanskih
rečeh neizkušene ljudi modemih časov, ki bi ga
mogli povzeti v misel, da tam, kjer ni usode, vla-
da slepo prekletstvo. Ampak to bo tako ali tako
brž postalo očitno.
Zgodba dr. Josipa Ipavca (1873-1921) je v
svojem bistvu zgodba Mannovega Adriana Le-
verkühna, le da ni bilo prijatelja, ki bi jo popisal
zvesto, kakor se je godila v vsej tragični izjem-
nosti sredi drugih zgodb o dobrem in zlem na
zemlji. Prekletstvo je isto v romanu in v povesti,
ki jo piše življenje: razlikujejo se zgolj sce-
narične podrobnosti, kajti dejanskost je vendarle
inventivnejša in imaginativnejša od resničnosti
literarne fikcije... Navsezadnje si je glasbo Adri-
ana Leverkühna, genialnega nemškega skladate-
lja revolucionarnih umetnostnih nazorov, mogo-
če zgolj predstavljati, ni pa je mogoče slišati,
medtem ko je Ipavčeva visokoromantična muzika
docela realna, ne le fikcionalna oz. celo fiktivna.
Graški Nemci so Josipa Ipavca označili za
"slovenskega Mozarta", i kar o njem pove vse in
ničesar: vse o visoki ravni njegove umetnosti, v
kateri so mnogi sodobniki videli najplemenitejšo
glasbo svojega časa, ničesar o njegovi slogovni
usmerjenosti (Josipu se je zdela vsaka nota zna-
menitega salzbiarškega mojstra kakor okrašena
pentlja,^ kar je gotovo hudo romantično stališče).
Učenec na daleč slovečega in nedvomno sila su-
gestivnega dimajskega veščaka imietnosti tonov
Alexandra Zemlinskega, čigar znanje je vzbudilo
spoštovanje Amolda Schönberga (ki je bil skozi
svoj prvi zakon od leta 1901 tudi svak Zem-
linskega) in očaralo Almo Schindler, muzo štirih
umetnosti (ter "femme fatale" štirih umetnikov,
Gustava Mahlerja, Oskarja Kokoschke, Walterja
Gropiusa in Pranza Werfla), pravzaprav ni mogel
biti drugačen: zgodnjim mojstrovim zvokom
(Ipavic seje pri njem izpopolnjeval v letih 1904
in 1905) se neutajljivo pozna pripadnost konser-
vativnim "brahminskim" ozvezdjem in obzorjem
(trio op. 3, godalni kvartet op. 4, simfonija v d-
molu, simfonija v B-dimi, plesna poema v enem
dejanju Der Triumph der Zeit po Hugu von
Hofmannsthalu oz. balet Das gläseme Herz, ope-
ra Es war eiimial itd.). Josip je ob njem zelo
odkritosrčno občudoval tudi Pietra Mascagnija,^
ki je fasciniral generacijo fin de siècla - tako s
prvinsko močjo svoje melodije kakor z blisko-
vitim vzponom v vrste najpomembnejših sklada-
teljev tiste dobe. Izjemno je cenil še Georgesa
Bizeta in Antonina Dvofàka,^* praktično neizo-
gibnega vzomika vsakega slovanskega glasbe-
nika zahodno od Rusije (ta je tedaj bila še daleč
in o njej so malo vedeli celo v Parizu, ki je bil
kultuma prestolnica "la belle epoque"; ljudje so v
časih pred prvo svetovno vojno za potovanje v
prostrano carstvo namreč potrebovali evropske-
mu stilu življenja okoli leta 1900 komaj pred-
stavljiv dokument, ki se mu reče potni list; vse-
eno pa se je Josip še imel čas navdušiti nad
skladbami Petra I. Čajkovskega, zlasti nad nje-
govo šesto simfonijo).'' Vendar je Ipavčeva glas-
ba prepričala celo ljudi povsem drugačnih stilnih
nazorov: leta 1914 se je za njegovo opero Prin-
1   Slovenec, 22. februar 1921, 2.
^   Povedal sklaxiateljev sin Josip K. G. Ipavic (13. ok-
tober 1994).
^   Povedal J. K. G. Ipavic.
Povedal J. K. G. Ipavic. Josipovo vzorevanjc pri Bizctu
je poudaril tudi A. Schwab.
^ V skladateljevi zapuačini je ohranjena priredba te
simfonije za klavir štiriročno z njegovim podpisom.
Poleg nje sta ohranjena Se izvleček (za klavir štiri-
ročno) odlomkov iz baleta P. I. Čajkovskega Hrestač
ter priredba Sukovc Serenade za godala (prav tako za
klavir štiriročno, obe s Josipovim podpisom). Josip je
klavir igral štiriročno s sestro Karohno Ojoročcno Art-
man; njen soprog Janko Artman je bü v Šentjurju velik
trgovec - naslednik Franca Kartina - in nekaj časa tudi
župan), ki se je tudi sama poskusila v komponiranju in
je büa med obema t.i. svetovnima vojnama v stikih z
Ristom Savinom.
47
1994-
KRONIKA èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
"Šentjurski krokarji" (družba študentov iz Šentjurja, Josip Ipavic stoji kot prvi na levi).
zess ToUkopf oz. Princesa Vrtoglavka nesebično
zavzel sam Leoš Janaček (ki je do umetniškega
zmagoslavja pomagal že Josipovemu stricu Ben-
jaminu: izgleda, daje bil Janaček odločilna avto-
riteta za to, da so opero Teharski plemiči 1895.
leta uprizorili v Brnu*), še prej, ob promociji za
doktorja vsega zdravilstva 15. marca 1904, pa
mu je vizitko s čestitkami poslal Wilhelm Ki-
enzl, ki je slovel kot nekak podeželski Wagner
oz. točneje Wagner za podeželane...
Težišče ustvarjalnega dela Josipa Ipavca je v
glasbi, ki je preko besedila povezana z literaturo.
Nedvomno je razmerje med besedo in tonom poj-
' O tem pričuje pismo dr. Benjamina Ipavca LcoSu
Janàòku z dne 22. januarja 1895, v katerem se lan-
skemu mojstru zahvaljuje za dobro mnenje o Teharskih
plemičih in pojasnjuje svoje delo (vzor v obliki mu je
bil Albert Lortzing; Teharski plemiči so preresni, da bi
bili opereta in imajo preveč glasbe, da bi bili Singspiel
- sodijo v žanr "Spieloper": da skladatelj ni uglasbU
celotnega Funtkovega besedila, bi utegml biti razlog v
tem, daje büo verzov preprosto preveč in bi predstava
trajala predolgo!). Hkrati Ipavec izraža mnenje, da je
češka glasba v slovanskem svetu najimenitnejša. Pismo
je odkril spošt. g. dr. Primož Kuret v Janačkovem
arhivu v Bmu (Inv. č. 9686 A 5385) in mi ljubeznivo
odstopil kopijo, za kar se mu tudi na tem mestu
prisrčno zahvaljujem. Teharski plemiči so v moravski
prestolnici doživeli zelo uspešno premiero 5. oktobra
1895 (tako poroča A. Schwab; to pomeni, da se zgoraj
omenjeno Ipavčevo pismo Janačku nanaša na obdobje,
ko se je bmsko gledališče odločalo, ali bo vzelo v svoj
repertoar Teharske plemiče ali ne), ki se je je udeležil
tudi sam skladatelj.
moval tako, da bi se tudi nanj mogel nanašati
sledeči pasus iz Maimovega Doktorja Faustusa:
"Glasba in jezik, tako je trdil, spadata skupaj, v
bistvu sta eno, jezik je glasba in glasba je jezik.
Kadar sta ločena, se eden sklicuje na drugega,
uporablja sredstva drugega in se zmeraj pred-
stavlja kot nadomestilo drugega."^ Seveda pa je
Josip takšno zvezo lahko pojmoval le v okvirih
glasbene visoke romantike, ne na način kolum-
bovskega Adriana Leverkühna, v čigar razu-
mevanjih je velik del misli Amolda Schönberga,
ali na način spet čisto drugače usmerjenega veli-
kega moravskega samohodca Leoša Janačka. Po-
vsem instrumentalna dela so pri Josipu razme-
roma redka; tu je mogoče omeniti aranžma Dvo-
rakove Legende št. 7 (za veliki orkester; partitura
v NUK), danes izgubljene priredbe uverture stri-
čeve opere Teharski plemiči (ni jasno, za kakšno
zasedbo), Gounodove Walpurgine noči iz opere
Faust (za veliki orkester) ter intermezzov iz Mas-
cagnijeve Cavallerie rusticane in Bizetove
Carmen (oboje za godalni orkester in klavir),''
med originalnimi skladbami pa Triglavsko
koračnico (v verziji za godalni orkester in klavir;
ohranjena je varianta samo za klavir, ki je bila
*   Th. Mann, Doktor Faustus I, Ljubljana 1986, 230.
' Te priredbe je mogoče pojasniti na dva načina: bodisi
kot študijska dela iz instrumentacije bodisi - in to je
verjetneje - kot izraz potreb glasbenikov v manj šib
salonskih sestavih, ki so bili v Josipovem času običajni
ne le v večjih mestih, temveč tudi v mestecih in trgih.
48
1994-
yMi KRONIKA èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
natisnjena v Novih akordih), še dve sedaj neznani
koračnici za veliki orkester, Menuet (za enako
zasedbo, rokopis v NUK) in orkestrsko varianto
neke quadrille (morda ne gre za izvimo delo;
Josip bi lahko priredil - denimo - klavirsko čet-
vorko svojega očeta, ki je izšla v Novih akordih).
Izmed drugih partitur je treba navesti nekaj
klavirskih (Scherzo, Triglavska koračnica. Molto
moderato,^ Andante religioso. Allegretto scher-
zando, Menuet, Hirtengesang, Übers Jahr, mein
Schatz..., Dorfinusikanten - Charakterstück,
prvotni naslov skladbe je bil In der Dorfkirche)
in komornih (Andante v f-molu za čelo s kla-
virsko spremljavo, Menuet za violino in klavir,
"Moderato za gosli in glasovir", Nachtbilder -
predigra za violino in klavir iz leta 1889, Kleines
Präludium fur eine Violine mit Harmonium-
begleitung z dne 10. oktobra 1891) skladb, od
odrske glasbe pa klavirsko in orkestralno verzijo
prvega slovenskega baleta Možiček' (klavirska
varianta je pri Schwentnerju zagledala luč sveta
1901. leta v slovenski in nemški izdaji; slednja je
bila naslovljena kot Hampelmännchen, prvotno
pa Musik zum Pierrots Geburtstag).
Toda celo tu bi težko govorili o ti. absolutni
glasbi: balet navsezadnje "pripoveduje" neko
zgodbo, plesna muzika in koračnice pa tudi ne
* To skladbo zasledimo navedeno v seznamu del Josipa
Ipavca, ki so prišla v ljubljansko NUK 8. oktobra 1964
kot darilo skladateljevega sinu Josipa K. G. Ipavca,
vendar je s spošt. g. dr. Borutom Lopamikom,
sedanjim vodjem glasbene zbirke naše osrednje knjiž-
nice, v njej žal nisva našla. Enako velja tudi za skladbo
Allegretto scherzando in za samospev Podoknica (ori-
ginal seznama hrani J. K. G. Ipavic v Šentjurju, kopija
pri meni).
' Sestav orkestra je salonski (francoski orkester): godala
(1., 2. violine, viole, čelo, kontrabas), tolkala, klavir in
harmonij; takšna "improvizirana" zasedba je v lepem
soglasju z improviziranim značajem zgodbe, ki se
odvija na odru (commedia dell'arte). Zanimivo pa v
takšnem izboru snovi slovenska kritika ni videla niče-
sar pozitivnega (še duhovitosti ne!). Toda to gre pri-
pisati njeni podeželski zaplankanosti, zakaj Josip je bil
z naslonitvijo na tradicijo teatro dell'arte v svojem času
še kako aktualen. Tako je npr. 17. januarja 1901 v šes-
tih najuglednejših italijanskih opernih gledahščih (Ge-
nova - Teatro Carlo Felice, Muano - Scala, Rim -
Teatro Costanzi, Torino - Teatro Regio, Benetke - Te-
atro la Fenice, Verona - Teatro Filarmonico) istočasno
doživela premiero Mascagnijeva opera Le Maschere na
niicov tekst, ki se opira na izročuo commedie dell'arte
(premiera v neapeljskem San Carlu je bila zaradi
indisponiranosti tenorja prestavljena na 19. januar).
Teatro dell'arte ima važno vlogo še v Glumačih
Ruggiera Leoncavalla, v njem pa je navdih dobil tudi
"italijanski Nemec" Ferruccio Busoni (opera Harlekin).
skrivajo svojih povezav z zunajglasbenimi smisli
in pomeni ter imajo povsem jasno vlogo v struk-
turah vsakdanjega življenja. Značilno priredbe
tujih del pri Josipu Ipavcu v veliki večini pri-
padajo svetu opere, se pravi z literarno zgodbo
kar najočitneje povezani glasbi.
Navezanost na besedno sporočilo najbolj ne-
posredne vrste izraža osrednji del Ipavčevega
opusa, tj. zbori, samospevi in opera Princesa
Vrtoglavka. Med njegovimi kompozicijami ima-
jo čisto vokalna dela razmeroma majhen delež: tu
je mogoče navesti le moške zbore Slavček (z
datumom: 6. avgust 1889), Jutro in Lipi, zna-
meniti četverospev Imel sem ljubi dve iz leta
1902, Traungschor (za mešani zbor), triglasni
ženski zbor Im Volkston in Staro slovensko bo-
žično pesem. Spremljavo klavirja predvidevata
mešani zbor Winterstimmung oz. Zimska (na
Seidlov tekst) ter triglasni ženski zbor Aufbruch,
medtem ko moške in ženske glasove v Himni
spremljajo orgle. Speva Ave Maria (za tenor solo
in zbor) in Urica (za sopranski solo in ženski
zbor, priredba odlomka iz opere Princesa Vrto-
glavka) zahtevata poleg vokala še obsežnejši
instrumentalni izvajalski aparat: prvi godala od
violine do kontrabasa in flavto, drugi francoski
orkester (za to zasedbo, vendar brez flavte, je
Josip napisal že orkestralno verzijo Možička).
Izpovedno najintimnejši del skladateljevega
ustvarjanja predstavljajo samospevi. V Josipovi
zapuščini se je ohranil njihov seznam, ki naj bi
bil urejen po kronološkem redu nastanka-1° Na-
števa sledeča dela: Naša zvezda (na Gregorčičevo
besedilo), Im Frühling, V tujini oz. In der Frem-
de (na besedilo gimnazijskega sošolca iz Celja
dr. Frana Vidica - slovenska in nemška verzija),
Abschied im Herbst, Im Sturm (izgubljeno). Ich
will meine Seele tauchen (na Heinejevo besedilo,
ki ga je v svojem znamenitem ciklu Pesnikova
ljubezen uglasbil že R. Schumaim), Am Kreuz-
weg (na Heinejevo besedilo, varianti s klavirsko
spremljavo in s spremljavo oboe, dveh klari-
netov, dveh rogov, timpanov, čela in kontrabasa),
V noči, Ballade, Wandrers Nachtlied (na Goethe-
jevo besedilo), Mailied (na besedilo L. H. Chris-
topha Höltyja), Meine Tote, Die Woivo-
dentochter (na Geiblovo besedilo, izgubljeno).
Lied im Volkston (besedilo princa Schönaich-
Carolatha), Frühlingsnacht (besedilo L. Nie-
bauer), duet Hans imd Grete (na Uhlandovo bese-
dilo), Nach Jahren (na tekst Adolfa Böttgerja),
10
Hrani Josip K. G. Ipavic v Šentjurju, kopija pri meni.
49
1994-
vi^ KRONIKA
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Die Drei (besedilo Nikolaus Lenau), Zwei kleine
Liebeslieder (na Heinejevo besedilo), Die Säge-
mühle (izgubljeno). Pred durmi (besedilo Simona
Jenka), Zingara, Trije vojaki (na tekst Josipa
Freuensfelda), Frühlingslied, Verriet mein blas-
ses Angesicht (besedilo Heinrich Heine), Bist du
wirklich mir so feindlich (na Heinejev tekst),
Wiegenlied (izgubljeno). Am Kirschengarten,
Die Wahlfahrt nach Kevlaar (na Heinejevo bese-
dilo, samo prvi del), Schlehenblüh' und wilde
rose (besedilo: Julius Levy Rodenberg), Früh-
lingsrast (besedilo: Hans Willy Martens; drugi
naslov tega samospeva je Wenn nicht die Liebe
war') in Das Königskind (na Heinejev tekst).
Znane so še tele skladbe: Morgenwanderung (na
besedilo Richarda Hoisla), Ein Lied (na Kolarjev
tekst, ohranjeni verziji s klavirsko spremljavo in
s spremljavo velikega orkestra), Podoknica (ne-
znani slovenski avtor), Romanze (na nemško
besedilo dr. Frana Vidica, ohranjen samo vokahii
part) in še en krajši samospev brez naslova (na
nemško besedilo) ter nekaj fragmentov. Ker je
dr. Anton Schwab poročal, da je Josip uglasbil
46 samospevov,!! je jasno, da so Slovenci v
malo več kot sedemdesetih letih od skladateljeve
smrti uspeli izgubiti okoli četrtine njegovih pes-
mi, posneli pa so jih še manj. Vsekakor gre za
zavidanja vredno učinkovitost v uničevalni strasti
ter za zgledno vztrajnost v zoperstavljanju pa-
metnim in potrebnim rečem oz. dejanjem!
Ipavčeva vokalna lirika izdaja bližino balad-
nim in elegičnim literarnim občutjem - pogosto v
klasično visokoromantičnem tmbadurskem polo-
žaju. Drugačna besedila so v njegovem samo-
spevnem ustvarjanju redka.^^ Zelo značilno je
skladatelj - kakor ugotavlja Edelgard Spaude -
Heinejevo deloma ironično pesem Verriet mein
blasses Angesicht v svoji uglasbitvi zreduciral na
izpoved strašno ponosnega, a najbrž prav zato
tudi neuslišanega zaljubljenca, ki svojo zadevo
pojmuje smrtno resno in je sploh na moč tra-
!' A. Schwab, Ipavci in jaz. Zbori IV, Ljubljema 1928,
Glasbcnoknjiževna priloga, 19.
Že pri izboru besedil za zbore je treba poudariti, da je
Josip izhajal predvsem iz svojih občutij in se je mnogo
manj oziral na nadosebne potrebe kakor njegov stric
Benjamin in oče Gustav, ki sta zaslovela v prvi vrsti z
rodoljubnimi spevi, služečimi slovenski narodni pre-
buji. Josip je ustvaril samo dva tovrstna zbora. Lipi in
Imel sem ljubi dve.
Izbor pesiùkov, katerih besedila je skladatelj uglasbU,
se docela sklada z visokoromantično naravo njegove
glasbe: močno prevladujejo postromantiki in roman-
tiki, od starejših je "uporabil" le Goetheja in Höltyja.
gičen.!^* Josip je očitno iskal tekste z določeno
tematiko, ki je bila blizu njegovemu razpo-
loženju, izgleda pa, da mu sama literama vred-
nost znotraj takega "izbora po sorodnosti" ni
veliko pomenila: res je, da ima najraje Heineja,
vendar ga zadovoljuje tudi mazač, kakršen je bil
Julius Levy Rodenberg. V tem je zelo podoben
Johannesu Brahmsu (ki se je nekoč - čisto mimo-
grede bodi povedano - mudil v Senljugui**) - in
kakor pri njem, se umetnostna nepomembnost
teksta tudi v Ipavčevi glasbi ne odraža: med Josi-
pove vrhimske stvaritve sodijo tako samospevi
na Heinejeva besedila (Am Kreuzweg, Das
Königskind, Ich will meine Seele tauchen) kakor
oni na proizvode Rodenbergove, Schönaich-
Carolathove in bogve čigave (po vsej literarni
pravici) anonimne muze še... Kako je to mogoče?
Preprosto: Ipavic je bil predvsem muzik in je kot
umetnik "mislil" v tonih, ne v besedah. Zato mu
je tudi bilo precej vseeno, ali sklada na nemške
ali na slovenske tekste.   Nedvomno bi podpisal
!^*E. Spaude, Dva samospeva J. Ipavca na besedilo
Heinricha Heineja (razprava v nemščini). Slovenski
glasbeni dnevi 1990, Ljubljana 1990, 185 in dalje.
Razlog temu je bilo njegovo poznanstvo z Josipovimi
sestričnand (sestre Campa), ki so sestavljale Prvi
avstrijski damski kvartet (tega je močno hvalil celo
sam dunajski arbiter dobrega glasbenega okusa Eduard
Hanslick). Vest o Brahmsovem obisku v Šentjurju
najdemo v tipkopisni spomenici Pomen Ipavcev in
Šentjurja za slovensko kulturno zgodovino (na podlagi
gradiva Herberta Kartina, ki je bil v jugoslovanski
kraljevini srezki načelnik v Lendavi in Šmarju, jo je
spisal Jože Kartin), ki jo hrani Josip K. G. Ipavic. Na
prvem velikem dunajskem koncertu Josipovih
sestričen, ki so nastopale v obdobju 1880-1890, sta büa
tudi kneginja Metternich in bivši ministrski predsednik
knez Auersperg.
Ampak Josipovi sodobniki za takšen docela osebni in
glasbeni odnos do sveta besede še niso bih zreU ter ga
niso mogh razumeti: skladatelja so obtoževali, da je
hotel sedeti na dveh stolih, se pravi na stolu "nemške"
in "slovenske" glasbe, a z smačilno podalpsko pri-
voščljivostjo tudi dodajali, da naj bi obsedel med obe-
ma. Celo Anton Schwab je nasedel takšnemu mnenju
in zapisal, da bi ta Ipavec v nasprotju z očetom in
stricem mogel veljati za pretežno nemškega sklada-
telja, kar pa je neumnost, saj sta Josipova kompo-
zicijska tehnika in "tehnologija" enaka v delih na
slovenske in nemške tekste. Nemci so bili pametnejši:
Josipu in njegovi glasbi so vselej priznavali slo-
venskost (kakor pričuje nekrolog ing. Shiffirerja v
Slovencu z dne 22. februarja 1921), vendar kljub temu
brez pridržkov uživali v njej. Za to, da je skladatelj
ustvaril svoje najlepše samospeve na nemška besedila,
je pomemben razlog tudi v dejstvu, da je od gim-
nazijskih let v Celju prijateljeval z imenitnim bari-
tonistom Fenyjem Leonom Lulekom (ta je doštudiral
pravo in se v tej stroki celo podoktoril!), ki je pripadal
50
1994-
v#i KRONIKA èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
sledeče besede svojega velikega vzornika Pietra
Mascagnija: "Glasba je govor: če ne govori, ni
glasba."!'^ V družinski tradiciji je Josip veljal za
človeka, ki ni rad komponiral; to je počenjal šele,
ko drugače na noben način ni več šlo,i'' kar
pomeni, da je v ospredju bila visokoromantična
izpoved oz. "glasba srca", ki je po Verdijevem in
Mascagnijevem pojmovanju glasba človeškega
glasu in kot taka v nasprotju z "glasbo misli" oz.
"abstraktno glasbo".^«
Verjetno Ipavčevo navdušenje nad Heinejem
izhaja bolj iz postromantičnih kakor iz novo-
romantičnih občutij - in tega pesnika so občudo-
vali oboji, tako tradicionalisti kakor modernisti
zadnjih desetletij 19. stoletja (seveda iz precej
različnih razlogov). V območju modeme se
dejansko gibljeta le dve njegovi besedili:
Schönaich-Carolathova novoromantična stiliza-
cija z naslovom Lied im Volkston in morebiti
nekoliko bolj klasično romantična anonimova
Zingara (v slovenski literaturi podobno usmer-
jeno, vendar mnogo kakovostnejše pesništvo sre-
čujemo zlasti pri Josipu Murnu); da ju je Josip
uglasbil, gre najbrž pripisati v prvi vrsti nastanku
v času študija pri Zemlinskem in bivanja v
obdonavski prestolnici dvojne monarhije (zdi se,
da kronološki seznam skladateljevih del vendarle
ni docela kronološki!), kjer je moral biti v skladu
z "duhom časa" (še posebej potem, ko je prišel v
stik z znamenito primadono Lucie Weidt, ki je
omenjeni dve pesmi vzela v svoj repertoar).
Vsekakor je mojster Zemlinsky bil mnogo bolj
pozoren na literarno vrednost besedil za svoje
samospeve kakor njegov slovenski učenec (prim,
zlasti dela iz opp. 7, 8, 10, 13, 22 in 27, tj.
vokalno liriko Zemlinskega od leta 1900 naprej;
poprej pa tudi pri njem srečujemo tekste sumljive
literarne vrednosti, v op. 2, nastalem 1894-1896,
celo nam že znanega Juliusa Levyja Roden-
berga!)...
Nekoliko drugačen pa je položaj v Josipovi
operi Prinzess Tollkopf, ki ji bomo posvetili
nadaljevanje pričujočega razpravljanja. Zdi se, da
je skladatelj za svoje največje delo skrajno za-
vestno iskal libreto v skladu z aktualnimi doga-
nemškcmu kulturnemu krogu pri nas. Lulek je
Ipavčeve pesmi z uspehom predstavil v Gradcu, na
Dunaju, v Pragi, Berlinu, Hamburgu, Londonu, Parizu,
Bruslju in v Ameriki (nekaj časa je bil direktor
konservatorija v Cincinnatiju).
1^ D. Stivender, Mascagni, New York-London 1988, 155.
1'' Povedal L K. G. Ipavic.
^* D. Stivender, n. d., 155.
Janji v literaturi, saj je pozneje, ko sta ga Batka
in Zunkovič prepričala, da se loti njunega Dese-
tega brata, prvo stran njimega teksta - kakor
pričuje Schwab - na vsa usta hvalil kot skrajno
modemo reč.^^ Sedaj ni šlo za osebno, temveč za
umetniško izpoved v veliki in kompleksni glas-
beni formi, ki je v 19. stoletju in v začetku 20.
nedvomno veljala za prestižno. Opera je bila
tedaj v središču ustvarjalske pozomosti: bila je
cilj oz. izziv narodov in posameznikov. Komaj-
kateri muzik si ni želel z njo kronati svojega
dela. Zaradi spektakulamosti je bila tudi
privlačna za občinstvo, ki tedaj še ni imelo na
voljo današnjih cenenih, a tudi malovrednih pri-
prav za potešitev skupinskih fantazijskih priča-
kovanj... Morda seje Ipavic opere lotil tudi zato,
da dokaže svetovljanskost šentjurske veje svoje
družine, saj je stric Benjamin, ki je bil ugleden
graški meščan - celo primarij (v bolnišnici sv.
Ane) -, njegovega očeta (in svojega brata) Gus-
tava včasih nekoliko postavljaško odpravljal kot
"kmečkega komponista", medtem ko naj bi on -
kajpada - bil nekaj čisto drugega^o (pa čeprav je
njegova opera Teharski plemiči bila - milo re-
čeno - precej podeželska in tudi zastarela; avtor
se je, kakor je razlagal Leošu Janačku, zgledoval
pri skladatelju svoje mladosti, pri Albertu
Lortzingu)...
Prvič se ime Josipa Ipavca pojavlja v zvezi z
opero v pismu Frana Govekarja Franu Vidicu z
dne 22. julija 1896. Govekar piše nekdanjemu
Josipovemu sošolcu s celjske gimnazije: "Ali mi
veš povedati ves naslov Vipavca? Goestl ga rabi
za svoj drugi libreto, "^i Tedaj dvaindvajset in pol
let stari skladatelj se je svojim literarnim vrst-
nikom očitno že zdel sposoben komponiranja
opere (je pa to ena redkih, če ne celo edina
informacija o Josipovih letih med gimnazijsko
maturo v Celju 1893 in začetkom študija medi-
cine v Gradcu 1898, ki so zavita v nepredirno
temo skrivnosti). Fran Gosti, pozneje ugledni
slovenski psihiater, ki je tisti čas že imel za sabo
besedilo druge Parmove opere Ksenija (vendar ga
je moral predelati naš edini libretistični veščak
tedanjosti Anton Fimtek, sicer ugleden slovenski
A. Schwab, n. d., 26. Za kakšen projekt je šlo, izvemo
iz pisem dr. Batke dr. Ipavcu, ki se hranijo v glasbeni
zbirki ljubljanske NUK (pisma z dne 6. marca 1911, 4.
aprila 1911, 15. aprila 1911 - sopodpisal major Davo-
rin Zunkovič; prav iz tega pisma izvemo o Snančnih
temeljih "sodelovanja" pri projektu Deseti brat-, 11.
oktobra 1911).
20 Povedal Josip K. G. Ipavic.
2 ^ Pisma Frana Govekarja I, Ljubljana 1978, 20.
51
1994-
vi^ KRONIKA  èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
pesnik, srednješolski profesor in urednik polurad-
ne Laibacher Zeitung, ki je - najbrž ne po naklju-
čju - glasbi namenjala razmeroma veliko pozor-
nost; njegov sin Leo je pozneje odigral pomemb-
no vlogo v finskem glasbenem življenju; vse to
dokazuje, da je v bila pri Funtkovih spoštovana
umetnost), je - kot se zdi - po težavnem libre-
tističnem ognjenem krstu (s Funtkom sta se ob
Kseniji sprla zaradi avtorstva) takoj želel naprej
kovati svoje vroče železo... A videti je, da se
Ipavic za načrt ni ogrel, kajti Govekar pravi 23.
septembra istega leta v pismu Vidicu tole: "Pro-
sim Te, piši Ipavcu, ali hoče njegov oče ali strijc
imeniten libreto zgodovinske vsebine!? Piši pa
takoj! Pomenimo se potem natanko."^2 Čez šest
dni, 29. septembra, Govekar ponovno pritisne na
Vidica, tokrat je konkretnejši: "Piši takoj Ipavcu!
Naslov libreta: Francesca da Rimini. "^^ Iz Gove-
karjeve zavzetosti bi bilo moč sklepati, da je
sedaj pobudo iz Göstlovih rok prevzel sam (kot
morebitni predelovalec libreta; pozneje je, oven-
čan s slovesom preizkušenega, a tudi zloglasnega
gledališkega praktika, skupaj s P. Golovinom
napisal besedilo za opero Višnjani Heriberta Sve-
tela), vendar iz vsega tega ni bilo nič. Josipov
stric Benjamin je s Teharskimi plemiči že
izstrelil svoje operne naboje (premiera je bila 10.
decembra 1892 v Deželnem gledališču v Ljub-
ljani, nakar so sledile 4 domače reprize, ki so bile
za skladatelja pravi triumf; 22. januarja 1893 se
je s posebnim vlakom v kranjsko prestolnico
pripeljalo nad 400 najodličnejših štajerskih Slo-
vencev, da bi si ogledali opero svojega slavnega
rojaka; 5. oktobra 1895 so Teharske plemiče v
prevodu E. Aschenbrermerja uprizorili Čehi v
Bmu, od koder se je skladatelj vrnil v Gradec z
velikim lovoijevim vencem^'*), oče Gustav pa za
takšen podvig, kot je komponiranje obsežnega
glasbenoscenskega dela, ni bil sposoben.
Slabo desetletje pozneje, 1905. leta, pa je
Josip vendarle posegel po opemem libretu. Za
seboj je že imel velik uspeh z baletom Možiček,
ki so ga uprizorili v različnih mestih dvojne
22 Pisma Frana Govckarja I, 26.
23 Pisma F. Govckarja I, 26.
2'' J. Barle, Ipavci, Ljubljana 1909, 39; A. Schwab, n. d.,
10, 11. B. Ipavec je s Teharskimi plemiči v Ljubljani
uspel le pri občinstvu, medtem je večino kranjskih
muzikov dajala zavist (navsezadnje je le šlo za prvo
opero, skomponirano na slovenski tekst, po Zupa-
novem Belinu s konca 18. stoletja); tako je Schwabu -
kljub slovesu izredno blagega in dobrodušnega človeka
- antološko trdo rekel: "Da, da, umetnost je lepa, a
umetniki so svinje."
monarhije25 (v Gradcu kar sedemkrat, dvakrat na
dobrodelni akademiji tamkajšnjih aristokratov, ki
jim je načeloval grof Adalbert Kottulinski; naj-
večji uspeh je bil 29. decembra 1906 v kazini
državnih uradnikov, ko je dirigiral sam avtor;
olomouška premiera Možička je bila 12. de-
cembra 1908, sledile pa so še predstave v Ce-
lovcu, Mariboru, Trstu, Novem mestu in 3.
oktobra 1912 v Ljubljani), natisnil pa ga je v
verziji za klavir Schwentner (kot smo že pou-
darili: s slovensko in nemško naslovnico ter
spremnim tekstom). Skladatelj je mogel izkust-
veno spoznati, da je njegova glasba osvobojena
kakršne koli negativne zaznamovanosti z nacio-
nalnim predznakom in da je kar najširše spre-
jemljiva tako za nemško kot slovansko (slo-
vensko in češko) publiko. Videl je, da njegove
note lahko navdušujejo vsakogar in ga prepri-
čujejo preprosto kot umetnost, se pravi brez
zveze s sumljivimi kriteriji "pro domo", v katerih
je za prave nadčasne vrednote komajkaj pro-
stora... Nadalje je imel v žepu tudi diplomo
graške univerze; kot doktor vsega zdravilstva pa
se je zaposlil v c. in kr. oboroženi sili, kar je
tedaj samo še povečevalo njegov ugled. Izgleda,
da si je hitro pridobil simpatije pomembnih mož:
v Josipovi zapuščini so se ohranile 3 vizitke iz
častniških krogov; če prva, Victorja Hostniga, ki
je bil "Oberlieutenant i. E." pri 4. domobranskem
ulanskem regimentu, ni nič posebnega, sta drugi
dve vredni vsega spoštovanja - 19. marca 1904 je
mlademu doktorju ob promociji čestital Josef
Szvetics von Nemes-Sàgod, "k. u. k. Feldmas-
chall-Lieutenant d. Rst., Präsident des k. img.
Landwehr Obergerichts" (iz 1. budipeštanskega
okraja; njegov naslov je bil Döbrentei-utcza 10),
ob isti priložnosti pa je Ipavcu pisal tudi Franz
Stefenelli von Prennterhof imd Hohenmaur iz "k.
und k. Garde", ki je kot "Rittmeister in Sr.
Majestät ersten arcieren Leibgarde" služboval na
Dunaju... Zato ne preseneča dejstvo, da je nje-
gova prva služba bila v obdonavski prestolnici
dvojne monarhije - in glasbe! Za zdravnika, ki se
v svojem prostem času ukvarja tudi s kompo-
niranjem, naravnost idealno mesto, kajti v Grad-
cu se je pri znanem "ljubitelju glasbe", Hofratu
dr. A. Torgglerju temeljito seznanil s harmonijo
(zapiski so ohranjeni v NUK)... Postavni g. dr. v
uniformi se je brž oglasil pri Alexandru Zem-
linskem, ki je slovel kot odličen glasbeni peda-
gog in velik strokovnjak za moderno instru-
25 L Barle, n. d., 63, 64.
52
1994-
^Mi KRONIKA ^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
mentacijo...26 Ko je Josip leta 1905 začel
komponirati svojo opero, je bil na veliki podvig
zares dobro pripravljen - morda bolje kot kateri
koli drugi slovenski skladatelj tistega časa.
Libreto za opero je Ipavcu spisala Mar(ij)a pl.
Berksova, soproga državnozborskega poslanca
Huga Reichsritterja Berksa, ki je bil po rodu
Nemec s Hrvaškega (iz Ogulina, rojen 1841,
umrl 5. ^rila 1906), vendar seje po priselitvi na
spodnještajersko graščino Blagovna pri Šentjurju
dal voliti v dunajski parlament kot slovenski
kandidat (izvoljen je bil na volitvah 13. marca
1897 in 8. januarja 1901 kot naslednik Mihe
Vošnjaka).
Aleksander Zemlinsky
Berks je imel dobre zveze z najplivnejšimi
krogi v dvojni monarhiji; tako dr. Josip Semec v
svojih spominih piše, da mu je omenjeni vitez
prigovarjal, naj zaprosi za plemstvo, kar bo on
podprl pri svojem "dobrem prijatelju", ministr-
skem predsedniku Emstu Körberju, s čimer da je
poplemenitenje tako rekoč zagotovljeno...^^ Toda
"državni vitez" Berks marsikomu ni bil simpa-
tičen: Fran Šuklje ga npr. v svojih spominih
naslika v precej mračnih barvah, kot političnega
verižnika oz. človeka trenutne konjunkture, ki ga
najbolj zanima tisto, kar se sveti in cinglja.
Njegova žena Marija (pisateljsko ime: Mara) je
izvirala iz karlovške veje Čopov (bila je daljna
sorodnica Matije Čopa).^« Rojena je bila 10.
avgusta 1859 v Livomu, v rojstnem kraju Pietra
Mascagnija. Najprej se je poročila z belgijskim
senatorjem Lenger-Marletom ter z njim živela
"na veliki nogi" (precej v Parizu, potovala pa je
celo v Afriko). Leta 1888 je izdala knjigo o
jiažnoslovanski ženski, ki ji je predgovor napisal
znani nemškoavstrijski zgodovinar in konser-
vativni "oseminštiridesetletnik" Helfert. Na Du-
naju je Berksova, ki si je po smrti prvega soproga
hitro našla perspektivnega ženina, imela salon, v
katerem so se srečevali predvsem ljudje iz sveta
politike, kar je zapustilo sledove tudi v njenem
literamem ustvarjanju. Zanjo je bila značilna
lahkotna konverzacija in satira na zakulisja
avstrijske javne scene. Uspela je tako z romani
(Die Sünderin, Gestrandet, Das Bad) in novelami
(zbirki Aus den Edelhöfen des Balkan, Vom
Pariser Macadam) kakor tudi v gledališču (zlasti:
Ein Goldstück, Psyche, Das Hochzeitslied, dra-
ma o bosenskem življenju z naslovom Bogomili
je ostala nedokončana). Čeprav je pisala prak-
tično izključno v nemščini, je v slovenskih na-
rodnjaških krogih uživala velik ugled: celjski
"domorodci" so jo imeli celo za zrcalno podobo
Stanka Vraza (ko je v Celju 8. avgusta 1897
postala "kumica" prapora tamkajšnjega Sokola, ji
je neznani verzekovec posvetil tudi sledeče stihe:
"Hčerka bratskega nam roda,/ Hčerka mila majki
Slavi,/ Sreča naj te ne ostavi/ Do vseh tvojih dni
zahoda!/ / Mi smo Stanka brata dali/ Slavi
slavnega vam sina,-/ Naša za-te domovina
/Bratsko zdaj Hrvatsko hvali./ / On - pobratim
slavske Vile,/Ti - nje posestrima mila;/ Tak edini
slavska Vila/Rodne brate, sestre mile. "29 Itd.).
Umrla je v "avstrijski Nizzi", v Gorici, 1910. leta
(morda je tam tudi pokopana; njen soprog je
zagotovo pokopan v Šentjurju).
Teoretično se je Josip torej povezal s pravo
avtorico, s pravcato veščakinjo lahke gledališke
muze, ki je imela za sabo tudi že praktične
odrske izkušnje. Vendar pa so se v dejanskosti
pojavile nepremostljive ovire, ki so navsezadnje
2^ Več o tem v: P. Kviret, Zemlinsky - učitelj slovenskega
skladatelja Josipa Ipavca, Celjski zbornik 1993, Celje
1993, 333 in dalje.
2"^ J. Semec, Spomini, Ljubljana 1927, 97.
2^ O Berksovi je v slovenščini najobšimejši članek v
reviji Veda (str. 93 za leto 1911).
29 Rokopis Muostni gospej Mari Čop-Marlet-Bcrksovi,
kumici zastave Celjskega Sokola (Celje, 8. avgusta
1897);   hrani  Domovinoznanski   oddelek  Osrednje
knjižnice v Celju.
53
1994-
^Mi KRONIKA èM^
-3/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
celo onemogočile opero. V svojih spominih na
Ipavce je dr. Anton Schwab zapisal o Vrtoglavici:
"Niso je uprizorili/;/ kjerkoli je Josip potrkal, bila
je zavrnjena, povsodi pa s kratko pripombo, daje
godba lepa, da pa je besedilo nemogoče. Opere
pa tvori (tako so rekli praktiki) v prvi vrsti
besedilo. Da bo stvar razumljiva, naj povem, za-
kaj je bilo besedilo zavrnjeno. Mara Cop /.../ je
storila usodno napako, da nekaj ni takoj spočetka
pojasnila, kar bi bilo treba pojasniti, da postane
besedilo razumljivo. Ker pa tega ni povedala,
humoristično besedilo ni prišlo do veljave, nas-
protno/:/ napravilo je utis budalosti. To naj po-
jasni kratka vsebina besedila: Princesa Vrto-
glavka /po imenu Maud/, hči visokega dosto-
janstvenika /grofa Jeroma des Esseintes/ je vzgo-
jena na kmetih /v resnici ni čisto tako, kajti
Jerome je skušal izvesti vzgojni poskus: hčerko
je dal zapreti v svojo podeželsko graščino, zaupal
pa jo je dvema molčečima hindustanskima slu-
žabnicama v "najboljših letih", ki nista imeli naj-
manjšega pojma o zahodnoevropskem življenju;
neki stari profesor za jezike jo je moral poučevati
zgolj o eksaktnih disciplinah - a le v hindustan-
ščini, ki naj bi jo Maud edino obvladala; vendar
se je dobro premišljeni načrt skazil zaradi
dekletovih stikov s stražnim in strežnim osebjem
na gradu, od katerega se je naučila "provincial-
nega žargona" preprostih ljudi v okolici; oče, ki
je - kakor mati - kmalu umrl, je v oporoki
določil, daje z 18. letom čudaške hčerkine vzgo-
je konec ter da lahko tedaj začne "spoznavati
svet" - v tem trenutku pa se dvigne zastor/. Ko se
pa /.../ deklica povme v presto Ino mesto /tj.
Pariz/ na dom svojega očeta /v resnici na dom
izvršitelja testamenta, čisto po operetno pritisnje-
nega bossovskega generala Brialmonta, čigar
soproga Babette izhaja iz hiše hudo ekscentričnih
plemičev des Esseintes/, se njeno vedenje prav
nič ne spremeni; uganja čisto neverjetne pre-
stopke proti bontonu, nekoliko tudi zanalašč, da
pojezi kavalirje, ki ji dvorijo in katere vse zav-
rača. Eden pa, posebno zvit, si hoče pridobiti
njeno naklonjenost s tem, da začne preobračati
slične kozolce kot ona in preobrača jih res tako
spretno, da si pridobi /V/rtoglavko kot prijate-
ljico, in končno kot nevesto in ženo /v resnici ni
čisto tako: prismojeni general Brialmont za to
vlogo sam skuša pridobiti - kot nekakšen ženitni
mešetar - čudaškega mladega vojvodo Gastona
Floressas des Esseintes, ki je zaradi poroke
njemu očitno sila všečne znamenite dame iz
polsveta (z literarno pomenljivim imenom) Lucie
Flaubert strtega srca žaloval celo tako zelo, da je
dal v svoji secesijski palači kip "boginje" oz.
"zaščitnice" svobodne ljubezni Phryne oviti v
žakie trakove; po mnogüi peripetijah oba mlada
čudaka, ki najbrž nista po naključju tudi v
krvnem sorodstvu, končata v operetno srečnem
zakonu/. Da bi bil načrt tega kavalirja v operi
takoj spočetka omenjen, bi pričakovali poslušalci
z velikim zanimanjem, kakšne bodo spakedrije,
ki jih bo uganjal in divil bi se njegovi iznaj-
dljivosti in šegavosti. Ker pa to ni povedano, vidi
in sliši poslušalec skozi tri akte sama nera-
zumljiva dejanja, ki napravijo utis budalosti.
Namesto komične opere z dobrim besedilom je
nastala nezmiselnost z nerazumljivim besedilom
in na tem je opera propadla."^^ Toda dejansko je
videti, da Schwab kljub zelo avtoritarno izra-
ženim sodbam libreta ni dobro prebral - če ga je
sploh, zakaj iz njega je zgodba vseskozi raz-
vidna: vsa potrebna pojasnila so v govorjenih
dialogih, kajti Ipavčevo delo je "komična opera
(Spieloper) v starem številčnem slogu" (ker vse-
buje tudi govorjen tekst, se Vrtoglavka v lite-
raturi večkrat označuje tudi kot opereta, vendar
to poimenovanje ni ustrezno; treba je pač vedeti,
da komična opera v svoji francoski prapodobi
prav tako premore govorne pasuse - kakor npr.
izvima partitura Carmen). Seveda je poseben
problem operetna logika libreta oz. njegove
zgodbe, ki je nekaj svetlobnih let daleč od
pragmatične logike vsakdanjega življenja. Am-
pak to ni nič posebnega: libreto je poseben lite-
rarni (ali pa tudi neliterami) žanr, ki ga je mo-
goče razumeti zgolj znotraj njegovih možnosti in
nemožnosti.
Najmanj, kar terja besedilo Vrtoglavke, je
poznavanje v obdobju fin de siècla aktualne
literarne in sploh duhovne scene: aluzije na posa-
mezne pojave tistega časa so bistveni del teksta
pl. Berksove. Ni naključje, da se ekscentrični
opemi vojvoda piše Floressas des Esseintes - da
je v dogajanje Princese Vrtoglavke pravzaprav
prevzet iz znamenitega romana Jorisa Karla
Huysmansa A Rebours, ki je bil kultna knjiga
dekadentov (in v libretu oz. v partituri - v
dmgem dejanju - celo nastopa zbor dekadentov).
Tudi osrednji ženski lik, Maud, ni slučajno
praktično zrcalna podoba Huysmansovega juna-
ka: medtem ko je on rafmiran poznavalec evrop-
3° A. Schwab, n. d., 20. Libreto je dosegljiv v glasbeni
zbirki ljubljanske NUK (v tipkopisni obliki; na
naslovni strani je zapisano, da je delo Mare von Berks,
puščeno pa je prazno mesto za ime predelovalca).
54
1994-
vi»Ì KRONIKA
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
ske kulture in duhovnosti, je ona poučena zgolj v
eksaktnih disciplinah (celo v hindustanščini!) ter
seznanjena samo z najbolj grobimi manirami in
govorom evropske civilizacije ("provincialni
žargon"!), ki se jih je - kakor smo že pojasnili -
navzela od strežajev in stražarjev v času, ko je
potekal nenavadni vzgojni eksperiment njenega
očeta. Na koncu "komične opere v starem šte-
vilčnem slogu", ki v svojem libretu evocira tudi
znane operetne obrazce, seveda ni prostora za
kakšne globoke misli: vsakdo mora najti "ta
pravega" in vsi morajo biti zadovoljni, da imajo
zabave željni gledalci oz. poslušalci lep in
spokojen večer... Skrajnosti se v teku predstave
obrusijo (kajpak se najpoprej privlačijo!) in
čudaško dogajanje se po vseh peripetijah konča v
vsakdanjosti tako obče človeške institucije, kot je
zakon: iz najbolj sofisticiranega literarnega sveta
je recipient navsezadnje pripeljan v dejanskost
predstav o happy endu, ki jih goji povprečen
meščan. Ne manjka niti zabava v velikem slogu,
kjer pridejo do izraza zvoki iz bolj oddaljenih
krajev, kar spominja na opereto operet, na Neto-
pirja Johanna Straußa sina: v Vrtoglavki tako
najdevamo pesem Oj Korano iz hrvaškega pro-
stora,^ ^ ki pa v kontekstu Ipavčeve opere brez
problemov velja za rusko melodijo (le iz ope-
vanja rečice nastane opevanje Volge!)... Tu je
tudi bajno bogati ruski veljak, ki pa se ne piše
Orlofsky, kakor pri Straußu, temveč Suvarin. In
medtem ko se tretje dejanje Netopirja odvija v
zaporu, se Vrtoglavka končuje v zakonu, kar je
malce zlobna, a v opemo-operetnem kontekstu
predvsem dobrodušno hudomušna vzporednica...
Obstaja tudi značilen predmet, okoli katerega se
vrti dogajanje: tako v Netopirju kakor v Vrto-
glavki je to ura, kar spet more ustvarjati po-
menljive povezave med obema deloma. Toda to
še ni vse; osrednja literamoreferencialna kurio-
ziteta Princese Vrtoglavke je prizor Sfinge in
Himere,32 ki je vzet iz fascinantnega romana
Gustava Flauberta Skušnjava svetega Antona.
Berksova je ta fi:agment v svoje besedilo vpeljala
kot gledališče v gledališču, to pa je ob preskoku
v življenjski slog Ludvika XV. v tretjem dejanju
■'^ stran 20 in dalje klavirskega izvlečka (z glasovi) finala
n. dejanje Vrtoglavke (točka št. 10), ki ga hrani glas-
bena zbirka NUK v Ljubljani. Nemško besedilo pesmi
je na str. 71 libreta (nastopa "ruski zbor", ki že prej v
okvirih n. dejanja opeva Volgo; najdejo pa se v tekstu
tudi sledeči "pristno ruski" verzi: "gudi-gudi Gudalo" -
str. 36 libreta).
^2 Libreto Princese Vrtoglavke, str. 41 in dalje.
iz dramske zasnove naredilo pravzaprav niz
živopisnih prizorov, ki je zbegal sodobnike obeh
avtorjev. Ni bilo običajnega gledališkega razvoja
dogodkov - niti v operetnem smislu! Logika do-
gajanja Princese Vrtoglavke je bila onstran obi-
čajnosti do te mere, da je presegla celo naj-
drznejša recepcijska pričakovanja (ki pa znotraj
libretnega žanra, polnega konvencij, ne prenesejo
ravno mnogo inovacij). Toda: ali ni Berksova v
tem samo sledila paradigni skrivnostnega Flau-
bertovega teksta Skušnjava svetega Antona? Jola
Škulj pravi v sprenmi besedi k slovenski izdaji
omenjenega dela: "Pripoved o Antonu in nje-
govih skušnjavah je dejansko niz slik, ki pre-
hajajo ena v drugo kot v filmskih sekvencah, s
presenetljivimi rezi."^^ Schwabove ostre besede
zoper libreto pl. Berksove pričujejo, da je avto-
rica dosegla zelo podoben učinek - seveda v kon-
tekstu neke druge vrste pisanja in v kontekstu
literature, ki naj bi bila namenjena mnogo
širšemu krogu recipientov kakor elitistično eliti-
stični Flaubertov roman. A vendarle: "nezmisel-
nost z nerazumljivim besedilom" ima morda
večjo literarno logiko in naboj modernosti (pa
hkrati - danes to že lahko rečemo - tudi post-
modemosti, kajti pri Berksovi je Flaubertov
prizor Sfinge in Himere praktično citat, v širšem
smislu pa to velja tudi za njeno dramatuižko
tehniko "pripovedovanja" oz. prikazovanja zgod-
be o ničemer s kar najbolj presenetljivimi rezi!),
kakor so si mogli predstavljati povprečni ljudje
časa okoli leta 1910, ko je nastala Josipova ope-
ra. Libreto Berksove, ki je dejansko precej ope-
retnega značaja (tako ali tako so vsa operetna
besedila v večji ali manjši meri zgodbe o
ničemer), je potemtakem vreden vse literamo-
vedne pozomosti: v njem je mnogo več, kakor
izgleda na prvi pogled. V njem je celo mnogo
več, kakor je od tekstov te vrste mogoče pri-
čakovati. A mogoče ga je razumevati - in v tem
je njegov največji paradoks - tudi kot žariščno
točko vse operetne libretistike: je hkrati tekst
aluzij in iluzij, kar sta dve temeljni paradigmi v
tej vrsti pisanja (aluzijska - satirična - besedila
prevladujejo v zlatem obdobju fi-ancoske operete,
ko ji je ton in tempo dajal "bulvarski Mozart"
Jacques Offenbach, iluzijska - glede na dogajalni
kraj pogosto zelo eksotična - besedila pa so svoj
največji razcvet doživela v srebmem obdobju
dunajske operete). Mešata se sveta navezav na
G. Flaubert, Skušnjava svetega Antona, Ljubljana
1994, 226. Prizor Sfinge in Himere je tu na str. 183-
187.
55
1994-
K§fi KRONIKA ^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
literaturo in kulturo ter ustvarjanje "umetnega
raja" v podobi razkošja dobe Ludvika XV.
A pomembno je še nekaj: tudi glasba Josipa
Ipavca je očitno sledila dramaturgiji presenet-
ljivih rezov, ki jo je v libretu uveljavila Berkso-
va. Kritiki, ki so 5. januarja 1914 na koncertu
Glasbene matice v Ljubljani mogli poslušati ne-
kaj odlomkov iz Vrtoglavke (Predigro k H.
dejanju, Maudino pravljico o jezerski vili iz E.
dejanja, finale n. dejanja), so se potožili nad tem,
da med različnimi deli finala 11. dejanja ni pravih
"zveznih prehodnih /glasbenih/ misli",^'* znani
slovenski muzikolog dr. Dragotin Cvetko pa je
celo pisal o "neuravnovešenosti" Josipove opere
kot glasbene celote. Vendar: ali ni tu na delu
pravzaprav neka še posebej za libretni žanr ne-
tradicionalna dramaturgija, ki je ljudje zweigov-
skega "včerajšnjega sveta" niso mogli razumeti
in ji priznati domovinske pravice? Kajti kdo je
npr. na Slovenskem pred prvo svetovno vojno
poznal Flaubertovo Skušnjavo svetega Antona
ter njeno tehniko? Poleg Berksove in Ipavca
verjetno samo še Ivan Cankar, ki je nemški pre-
vod tega teksta podaril najprej Mileni Rohr-
manovi, torej osebi, ki mu je zelo veliko po-
menila, in nato še Janku Omahnu, ko ga je ta
rešil iz precej hude zadrege (a Omahen očitno ni
vedel, kaj bi počel s to knjigo in jo je kot "veliko
trofejo" naprej podaril Jušu Kozaku, saj je nosila
Cankarjevo posvetilo Rohrmanovi).^^ Izgleda pa,
da tudi v širšem avstrijskem prostoru ni bilo
dosti boljše kot pri nas: Josip Ipavic je opero
potem, ko je bila napisana, pokazal različnim
ljudem, a vsi so menili, da bi bilo treba za upri-
zoritev besedilo temeljito spremeniti, medtem ko
so glasbo zelo hvalili. Verjetno pa je edina
resnična težava libreta v tem, daje predolg, saj je
uglasbenega teksta občutno manj kakor polovica,
vendar obsega partitura impresivnih 649 strani!
Predstava s celotnim besedilom bi očitno pre-
segla vse standarde "komične opere v starem
številčnem slogu".
Ker je Berksova 1910. leta imirla, seje Josip
trudil okoli najrazličnejših libretističnih eksper-
tov, da bi mu besedilo opere spravili v za upri-
zoritev primemo obliko. Vendar so vsi resigniraU
spričo težavnosti takega podviga ali pa zanj
zahtevali nerazumno visoke vsote (eden izmed
libretističnih veščakov je po Schwabovem priče-
vanju samo za to, da bi pregledal vso zadevo,
terjal vrtoglavih 2000 goldinarjev!).
Josip je zelo zavestno iskal skrajno sodoben
libreto za svojo opero; očitno se ni zadovoljil s
povprečnimi in šablonskimi produkti tovrstnega
pisanja. To dokazuje dejstvo, da se je po ne-
uspešnih  prizadevanjih  za predelavo   teksta
Berksove navdušil nad predlogom dr. Richarda
Batke, ki mu je obetal napisati primemo besedilo
za povsem novo glasbenoscensko delo. Schwab
poroča: "Josip gaje bil /namreč ene strani vzorca
libreta, za katerega je dal Batki razmeroma velik
predujem 400 goldinarjev/ silno vesel in ga je
hvalil kot skrajno modemega na vse pretege.
Meni pa se je zdel velika kolobocija, a rekel
nisem nič, da mu vsaj veselja ne skvarim."^^
Toda Schwab očitno ni bil seznanjen z vsemi
podrobnostmi dogovora med Josipom in Batko,
ki je bil na Dunaju znan kot glasbeni strokovnjak
in priznan kot pravcati libretistični fabrikant^^*:
kakor dokazujejo pisma slednjega, ki jih hrani
NUK v Ljubljani, se je v prizadevanja za novo
Ipavčevo opero vključil tudi major c. in kr.
oborožene sile Davorin Žunkovič, čigar glava je
bila polna najrazličnejših fantazij.  Batka in
Žimkovič naj bi - "viribus unitis", kakor je velelo
vladarsko geslo cesarja Franca Jožefa - zmazala
hipermodemo besedilo za opero Der zehnte
Bmder (Deseti brat - ni jasno, ali sta se kanila
nasloniti na istoimenski Jurčičev roman; za Sa-
vina je Batka npr. napisal tekst Lepa Vida po
obdelavah tega mita v literarnih delih sloven-
skega 19. stoletja), ki pa ni mogla nastati, saj je
dejansko eksistirala le ena stran njenega libreta...
Morda je Schwab celo vedel za Žunkovičevo so-
delovanje pri tem nečednem podjetju, vendar je
bil iz obzira do njega leta 1927 in 1928, ko je
objavljal svoje spomine na Ipavce, tiho: bivši
major c. in kr. armade je namreč tedaj bil ugle-
den mariborski meščan in kulturni delavec (seve-
da pa je mogoče, da je Batka sam pobasal ves
predujem!). A treba pa je povedati, da Žunkovič
tudi pozneje ni bil posebej uspešen libretist -
"Fachmarma" Batke niti približno ni dosegel! -,
kar izvemo iz pisma Frana Govckarja Ivanu
Froletu z dne 14. marca 1942:^'' vse življenje je
ostal literami mazač in znanstveni fantast.
Oglejmo si sedaj še nastajanje Josipove opere
Prinzess Tollkopf ter prizadevanja za njeno
3^ Dr. Kozina v Novih akordih za leto 1914, tekstna
priloga str. 5.
3* J. Omahen, Obiski pri Ivanu Cankarju, Maribor 1969,
88 in dalje.
3* A. Schwab, n. d., 26.
Delal je npr. za Rista Savina in Wilhelma Kienzla.
^'^ Pisma Frana Govckarja m, Ljubljana 1983, 242, 243.
56
1994-
vi»i KRONIKA ^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
uprizoritev, kolikor se je sled o tem ohranila v
različnih pričevanjih.
Zdi se, da je sprva komponiranje napredovalo
razmeroma hitro, saj je skladateljev prijatelj
Janko Barle v SBL zapisal, da se je Ipavic iz
Zagreba, kjer je služboval kot vojaški zdravnik
od odhoda z Dimaja 1905 do pomladi 1907, v
Šentjur vrnil s skoraj dovršeno Vrtoglavko (Barle
je delo zaradi govorjenih dialogov imenoval za
opereto).^* Treba je vedeti, da je bil to čas
Josipovih največjih uspehov; Schwab tako piše:
"V veliko zadoščenje mi je, da sem ga /Josipa/
videl v trenutku njegove največje slave in sreče v
Gradcu, v 'Kaufmannshausu', ko so uprizorili pod
njegovim osebnim vodstvom Možička /bilo je to
29. decembra 1906/. Tam gaje publika čudovito
občudovala in oboževala. Zlasti ženski svet je bil
splošno navdušen za /.../ krasno raščenega moža -
gorečega za glasbo. V priznanje za svoje glas-
beno delo je prejel velik lovorjev venec in vihar
aplavzov. "^9
V Šentjurju je skladatelja čakalo težavno delo
podeželskega zdravnika (bil je distriktni zdrav-
nik), ki je moral ordinirati praktično vsak dan.
Ime si je v poklicu pridobil predvsem kot spe-
cialist za oči ter na ta način nadaljeval družinsko
tradicijo (že ded Franc Ipavec, ki je slovel kot
"čudodelni" šentjurski padar, ker je znal operirati
sivo mreno, je bil na daleč znan kot očesni zdrav-
nik, enako tudi oče Gustav). Zato tudi ni pre-
senetljivo, da je delo na partituri Vrtoglavke od
pomladi 1907 napredovalo počasneje. Libretistka
je postajala vse bolj nestrpna, ker je zlasti po
smrti svojega soproga Reichsritterja Berksa
1906. leta živela v čedalje težjih fmančnih raz-
merah (to dokazuje celo nagrobnik njenega moža
na šentjurskem pokopališču, ki je naravnost
neverjetno skromen nasproti tistim, ki so jih dale
postaviti najveljavnejše trške družine - tudi
Ipavci -; pri tem gre še enkrat poudariti, da je
Berks bil plemič in državnozborski poslanec,
torej statusno in položajno neprimerno višje sto-
ječa oseba kakor njegovi volilci, s katerimi ga je
nazadnje združila zemlja). Uspešna premiera
opere bi ji nedvomno prišla zelo prav tako v
materialnem kot moralnem smislu... V NUK so
ohranjena njena priganjaška pisma iz leta 1909, v
katerih skladatelja nagovarja, naj svoje delo
končno predstavi direktorju dunajske Ljudske
opere Rainerja Simonsu ali svojemu nekdanjemu
učitelju Zemlinskemu. Toda ta je bil tedaj zelo
zaposlen s pripravami za izvedbo svoje opere
Kleider machen Leute (Obleke delajo ljudi), ki jo
je končal 1908. leta, prvič pa je bila postavljena
na oder v dunajski Ljudski operi 1910 (premiero
je dirigentsko vodil avtor). Tistega leta so krstno
izvedbo doživeli tudi njegov 23. psalm za zbor in
orkester (pod taktirko Pranza Schrekerja) ter
Maeterlinckovi spevi, ki se poleg Lirične sim-
fonije iz dvajsetih let uvižčajo med najpo-
membnejše kompozicije Z«mlinskega'*° - in zato
ni prav nič presenetljivega, da se mojster za
svojega bivšega učenca ni mogel prav močno
zavzeti. Berksova daje Josipu "nasvete zlate in
možate": "Partiture in knjigo /=libreto/ lahko pu-
stite pri Zemlinskem, če misli, da izgledi za
izvedbo so..." In: "Predstavite jo /opero/ končno
Zemlinskemu. Vaša navzočnost bo to takoj
omogočila Drugi avtorji potujejo v Pariz, Lon-
don in v Ameriko s svojimi skladbami, vi pa v
Šentjurju preprosto spite. Pojdite, pojdite vendar
- zadnji čas za sezono je.'"*^ Opozarjala gaje, da
bi k njemu kak znan dunajski direktor prišel le,
če bi bil zelo slaven skladatelj. Ker pa Ipavic
instrumentacije očitno še ni končal, je moral
zaradi libretistkine neučakanosti 13. novembra
1909 podati izjavo, da ji bo v primeru, če glasba
opere ne bo nared za uprizoritev do konca 1910.
leta, izplačal penal v višini 2000 kron (da je
samo komponiranje 1909 že bilo končano, pri-
čuje Barle v Domu in svetu).'*^ A pl. Berksova je
24. maja 1910 v Gorici imnla; tako je Josipova
zaveza postala pravno brezpredmetna Vendar se
je skladatelj kljub temu držal roka: v partituri
Princese Vrtoglavke piše na zadnji strani v
nemščini: "Instrumentacija končana 4. septembra
1910 ob 9. uri zvečer. ""»^ Schwab pravi: "Ko je
po štiriletnem /dejansko vsaj petletnem/ težkem
trudu nastala opera Princesa Vrtoglavka, je bil
Josip pohi nad, da opera sijajno uspe in da celo
zaradi nje obogati /zato je bilo pač naravno, da si
je želel moderen libreto!/. Preizkušnje z vojaško
godbo /verjetno je mišljen koncert v Ljubljani 5.
januarja 1914/ so se obnesle in vsi smo priča-
kovali najkrasnejšega uspeha. Posamezne pesmi-
3* SBL I, Ljubljana 1925-1932, 365. Nasploh bi bUo
potrebno pregledati zapuščino Janka Barleta, kjer bi
utegnilo biti ohranjenega marsikaj o Ipavcih. Posebej
za Josipa pa bi zagotovo bua zanimiva tudi zapuščina
dr. Ferryja Leona Luleka, če se je seveda ohranila.
3^ A. Schwab, n. d., 26.
H. Weber, Alexander Zemlinsky, Dunaj 1977, 23.
P. Kuret, n. d., 338.
^2 Ipavčeva izjava je v glasbeni zbirki ljubljanske NUK;
J. Barle, n. d., 65.
Partitura je v glasbeni zbirki NUK, kopija pri meni.
57
1994-
KRONIKA
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Andante religioso za klavir, rokopis Josipa Ipavca (hrani glasbena zbirka NUK)
ce iz opere smo prepevali privatno in tajno, s pre-
stavljenim besedilom in vse so izredno ugajale
/tu je najbrž mišljen predvsem spev Urica, ki ga
je s slovenskim besedilom za francoski orkester
in ženski zbor s sopranskim solom priredil že
skladatelj sam/. Uspehe s to opero v širokem
svetu pa je hotel doseči Josip potom Nemcev, od
Slovencev v tem oziru ni pričakoval nič, in glede
bogastva morda utemeljeno. Šele potem, ko bodo
njegovo delo (tako je račimal) izvajala vsa velika
mesta v Avstriji in na Nen^kem, ga prepusti
slovenskim odrom v izvajanje in potem bo de-
ležen njegove slave tudi slovenski narod, kar mu
je čisto posebna srčna želja/./ /.../ "Bog ne daj pa,'
tako je nam dijakom naročal že naprej, da bi mi v
graškem gledališču, ko se bo izvajala njegova
opera, vzklikali 'Živio!' Nemcem bi se s tem
zameril in konec bi bilo njegove karijere.""*^
Toda ta podoba Josipa Ipavca kot brezskru-
puloznega lovca na denar in uspeh ni prepri-
čljiva: skladatelj Schwabu kot dijaku ne bi mogel
ničesar naročati, saj je bil slednji starejši kakor
on! Poleg tega je bil Josip splošno znan kot
izjemno skromen človek, ki ni silil v ospredje, na
kar je opozoril pisec nekrologa v Slovencu z dne
22. febmarja 1921 ing. Mihael Schif&er.
Ipavec svojega dela ni predstavil zgolj Schwa-
bu in svojim slovenskim prijateljem (na smrt bol-
nemu očetu, ki je živel v 1. nadstropju domače
hiše, je kompozicijo zaigral kar iz pritličja skozi
odprto okno!),"** temveč tudi drugim: Jože Kartin
v svoji tipkopisni spomenici Pomen Ipavcev in
Šentjurja za slovensko kulturno zgodovino po-
roča, da so se v Šentjurju tedaj mudili tudi
Alexander Zemlinsky, Joseph Marx (pozneje
direktor dunajskega konservatorija, ki si je po II.
svetovni vojni privoščil znano izjavo o tem, da
A. Schwab, n. d., 20.
J. Barle, Ipavci, 65.
58
1994-
K§fi KRONIKA  èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Pismo Leoša Jančka Emeriku Beranu z dne 4. junija 1914 (hrani prof. dr. Jaromir Beran v Ljubljani)
ne ve, ali so slovenski skladatelji komimisti, ve
pa, da so marxisti; njegova mati se je pisala
Stiglič in je bila rojena v Plevni pri Žalcu),"*^
Ferry Leon Lulek in Oskar Nedbal. "Vsem je
/Josip/ radodamo zaigral izvlečke iz počasi na-
predujoče kompozicije /=opere/. Njih ocene kot
ocene mednarodnih strokovnjakov so mu bile kaj
dobrodošle in zelo laskave. Nedbal se je zelo
vživel v njemu predvajano glasbo in ponovno
obiskal Dr. Pepija /tako so Šentjurčani pravili
Josipu/. Dr. Pepo je bil kaj iznenaden, ko je
slišal, da je Nedbal presenetil publiko s krasno
opereto Poljska kri, ki je prišla v kratkem na
svetovna operetna prizorišča. Tam je naravnost
briljirala zaključna scena 2. dejanja, ki jo
posebno dviga glasba okoli bitja in igranja
visoke starinske ure. Ne bi bilo pretirano
izrečeno, da Nedbal ni dobil inspiracije iz tega,
kar mu je dr. Pepo tako radodamo nudil /kajti
Kartin prej popisuje, kako sijajen je bil uspeh
A. Liess, Joseph Mara, Graz 1943. Zanimivo tudi pri
Marau najdemo kot uglasbljene avtorje pesnike Juhusa
Ixvyja Rodenberga (Im Maien, 1908), Emanuela
Geibla (Neugriechisches Madchenlied, 1909) in princa
Schönaich-Carolatha (Herbstzeitlose, 1909). Josip je s
svojim poetičnim okusom vsekakor bil v soglasju z
...........diu«m,časai^,..._________....._________________.........._^,.^„......... .....
pesmi Urica na nekem koncertu šentjurskega
pevskega zbora v Celju/."'*'
3. januarja 1914 je dnevnik Slovenski narod
prinesel sledečo notico: "V Ipavčevih koncertih
/dne 5. oz. 6. januarja tistega leta/ nastopi kot
skladatelj prvikrat pred slovenskim občinstvom
dr. Josip Ipavic /časnikarski spomin je očitno
zelo kratek: 3. oktobra 1912 so v Ljubljani že
uprizorili njegov balet Možiček!/, velenadarjeni,
najmlajši skladatelj te odlične slovenske glasbene
rodbine. Ta gospod je dosegel s svojim 'Možič-
kom' /zdaj seje novičar le spomnil nanj!/ - krasno
pantomimo, povsod najlepši uspeh. Zložil pa je
tudi že veliko tridejansko spevoigro Trinceza
Vrtoglavka'. Nek odličen dunajski kapelnik se je
izrazil, preigravši to delo, daje v tej opereti toliko
lepe, krasne glasbe, da bi zadoščala v sedanji
modemi operetni dobi po lepoti in invenciji
najmanj zatri dmge operete.'"** Mojo domnevo, da
gre v tem primem verjetno za mnenje samega
Alexandra Zemlinskega, je  v  svoji  razpravi
Zemlinsky - učitelj slovenskega skladatelja Josipa
Ipavca, ki je bila predstavljena na simpoziju o A.
Zemlinskem na Dunaju 1992. leta (v slovenščini je
izšla v Celjskem zborniku 1993), sprejel tudi naš
J. Kaitin, n. d., 19.
Slovenski narod, 3.1. 1914, 3.
59
1994-
^Mi KRONIKA èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
ta hip najuglednejši muzikolog dr. Primož Kuret.
V poštev bi sicer mogel priti še Oskar Nedbal, a ta
bi v Ljubljani verjetno ne bil predstavljen samo
kot "odličen dimajski kapelnik", saj je v kranjskem
glavnem mestu gostoval z orkestrom dimajskih
glasbenih umetnikov in je potemtakem tamkaj bil
človek z imenom in priimkom, ne pa samo "nek-
do". Za razliko od njiju F. L. Lulek in J. Marx
nista bila proslavljena kot dirigenta (prvega tedaj
najbrž sploh ni bilo v cesarskem mestu). Ni pa
prav nič verjetno, da bi si bil Josip kot naravnost
junaško skromen človek "odličnega" prestolniš-
kega kapelnika preprosto izmislil zaradi reklame,
pa čeprav naj bi po Schwabovem zatrjevanju z
opero na vsak način skušal gromozansko obo-
gateti.
Ko je Ipavec začel resno misliti na uprizoritev
(bilo je to že 1910. leta, kajti Slovan je ob smrti
Mare pl. Berksove poročal, da je rajnica napisala
libreto za znanega slovenskoštajerskega sklada-
telja, čigar delo se bo uprizorilo v naslednji
sezoni),**' so se brž pokazale težave: vsem je bila
glasba silno všeč, libreto pa se je prav tako vsem
zdel čisto zanič. Schwab poroča: "Josip je hotel
hibo popraviti, toda vsi 'padarji', ki jih je
konzultiral, niso vedeli leka zoper to bolezen '
/="nezmiselnost" libreta/. Svetovali so mu, naj se
besedilo popravi ali opera tudi vsebinsko popol-
noma izpremeni s pomočjo kakega priznanega
dunajskega libretista. V obupu se mu je zdel ta
malo uspeha obetajoč nasvet izvrsten in takoj se
je zanj odločil. Ves teden je ostal na Dunaju in
obrnil se je v tem času na štiri sloveče libretiste.
Pripovedoval mi je, kako je bilo. Prvi libretist ga
je pustil čakati dva dni na sprejem. Odslovil pa
gaje kratkomalo z izjavo, daje z libreti že toliko
zaslužil, da se za enkrat ne more ž njimi več
pečati. Drugi je sprejel Josipa prijazno in ga po-
zval, naj nekaj iz opere zaigra na klavirju. Ra-
dostno je igral Josip najlepše odlomke in dolgo,
dolgo je igral, a ni bilo nobene pripombe.
Končno se ozre, kaj dela njegov kritik. Pri mizi
je pisal pismo in se ni brigal za v potu svojega
obraza trudečega se komponista Končno je diejal:
'Sehr hübsch, sehr hübsch', a če hočete, da stvar
preštudiram, mi dajte 2000 gld., potem Vam
povem, če bo stvar izpeljiva in - koliko bo stala!
Torej tudi nič! Tretji libretist pa je s svojo
gostobesednostjo obudil takoj nezaupanje v obu-
panem Josipu. Četri libretist, znameniti dunajski
kritik in estetik Batka, ga je pa najbolj nalimal.
Izjavil je, da se besedilo preurediti ne da, pač pa
da mu lahko napiše novo modemo besedilo, ki
naj ga Josip komponira in ustvari lepo opero.
Nadaljevanje te žalostne, a vsaj deloma tudi kri-
minalne zgodbe (z Desetim bratom in Davori-
nom Žimkovičem vred) že poznamo...
V NUK je ohranjena sila zanimiva vizitka
Josipa Ipavca, na kateri so najrazličnejši naslovi,
ki dopuščajo domnevo, da izhaja prav iz dobe, o
kateri pripoveduje Schwab v gornjem citatu (to je
čas pred Batkovimi pismi Josipu Ipavcu, ki se
začno marca 1911).*' Skladatelj očitno ni obiskal
(ali mislil obiskati) le priznanih libretistov,
temveč tudi skladatelje, saj si je zapisal naslove
Lea Falla (XIII/9 Lainzerstraße 127), Pranza
Leharja (VI, Theobaldgasse 16 - pripisano je:
"Freitag 11-12", kar se verjetno nanaša na uro
sprejema) in Edmimda Eyslerja, danes že precej
pozabljenega mojstra srebrne operete. Da pri teh
možeh odziv na Josipove težave ni bil
ohrabrujoč, je jasno: kdo bi pač sebi želel delati
konkurenco!? Izmed piscev je na vizitki
zagotovo najznamenitejše ime Leo Stein, nave-
den pa je tudi Josipov gimnazijski prijatelj dr.
Franc Vidic, ki je tisti čas predaval na tere-
zijanski akademiji. Ostala imena so še Horst
Jahns (ali morda Jahns?), Eduard Chajanek in F.
von Vukovič, čisto na koncu pa se pojavlja tudi
edini nedimajski naslov, tj. naslov Emerika
Berana, ki je tedaj živel in delal v Mariboru.
Razen pri zadnjem - in še to pozneje, leta 1914 -
Josip ni dosegel ničesar.
Iz leta 1912 je ohranjen dopis dr. O. F.
Eiricha, znanega dunajskega advokata, ki je
posredoval pri dramatiških in glasbenih novitetah
(v njegovih rokah je bika redakcija strokovnega
časopisa Novitäten-Courier). *2 L jimija tistega
leta je omenjeni odvetnik Josipu v Šentjur spo-
ročil, da mu je na njegovo zahtevo z dne 29.
prejšnjega meseca poslal s poštnim paketom
libreto in klavirski izvleček Princese Vrtoglavke.
Očitno je skladatelj tedaj resigniral, da bi du-
najska posredovalna pisama mogla pomagati
njegovi operi pri prodoru v "veliki svet". Tedaj
mu je tudi že bilo jasno, daje 400 goldinarjev (tj.
800 kron), ki jih je dal Batki, vrgel skozi okno.
Zdaj sledi najtragičnejši trenutek Ipavčeve
zgodbe, ki ga Schwab opisuje takole: "Nekega
Slovan 1910, 257.
*° A. Schwab, n. d., 26.
Vizitka jc ohranjena v glasbeni zbirki ljubljanske
NUK.
Dokument je pri Josipu K. G. Ipavcu v Šentjurju,
kopija pri meni.
60
1994-
^ KRONIKA
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Vizitka skladatelja Wilhelma Kienzla, s katero je čestital Josipu Ipavcu ob promociji
dne sem bil poklican k Josipu kot zdravnik,
navzoča pa sta bila še dva dmga kolega. Skla-
datelj je bil nezavesten in je ostavil vtis težko
bolnega človeka. Napravil sem diagnozo in sem
spoznal, da je Josip tako hudo bolan, da brez
zdravniške pomoči gotovo umrje v najkrajšem
času. Vedel sem sicer, da imamo zoper smrt v
tem primem sigumo zdravilo, ki je tudi res
storilo svojo dolžnost, prilično in bistveno v
osmih dne in ki je rešilo trenutno ubogega skla-
datelja snuti, - a v svojo veliko žalost sem ob-
enem spoznal, da mu bodo po ozdravljenju te-
lesne in duševne moči pešale stalno, tako da
postane za kompozicije za vse življenje in
sčasoma tudi za izvrševanje zdravniške prakse in
za pridobitkamožnost nesposoben in vedel sem,
vse naprej, kako se bo godilo z njim še tekom
kratkih /podčrtal Schwab/ let, ki jih bo
preživel. Ker je bil tudi Josip zdravnik, je
enako natanko vedel, kako se bodo stvari
razvijale - kljub občasnim izboljšavam bolezen-
skega stanja. Zdi se, da je takšen razvoj
dogodkov pričakoval vsaj že 1909. leta, ko je
svoji soprogi Albertini podpisal absolutno polno-
močje (12. oktobra 1909, priči sta bili Karel
Kveder in Franc Kartin). Josip po izbruhu pro-
gresivnoparalitičnih procesov, ki jih je Schwab
kljub vsej obzimosti precej jasno opisal, ni več
komponiral. Najbrž zato, ker je menil, da bi
njegovo ustvarjanje poslej lahko bilo patološko.
Ravnal je torej popolnoma dmgače kakor Hugo
Wolf, ki je v remisivnih fazah svoje bolezni (bila
je enaka kot Ipavčeva) mrzlično skladal. Komaj
si je mogoče predstavljati vzvišeno tragiko Josi-
pove odpovedi komponiranju. Ampak Slovenci
so kljub temu "dognali", da je njegova glasba
"neuravnovešena". Hudo je, kadar začno glasbeni
poznavalci - celo takšni z muzikološkim dokto-
ratom (kakor denimo Dragotin Cvetko) - ordini-
rati in operirati z medicinsko (oz. točneje: psi-
hiatrično) terminologijo: iz tega se nikoli ne
porodi nič pametnega!
A prvi napad usodne bolezni je minil. Skla-
datelj je vedel, da se mu ure vse hitreje iztekajo
in je zato čimprej skušal spraviti na oder svojo
opero, ki je dejansko pomenila njegov labodji
spev. Najbrž si je predstavljal, da bi zmagoviti
prodor njegovega dela na svetovne odre njegovi
družini zagotavljal primemo eksistenco tudi v
bližnji prihodnosti, ko sam zanjo ne bo več
mogel skrbeti... V sezoni 1912/1913 so Vrto-
glavko vzeli v repertoami načrt Slovenskega gle-
dališča v Ljubljani,^'* vendar do uprizoritve ni
prišlo (verjetno ne zgolj zaradi problemov z lib-
retom, temveč tudi zaradi vse težjih razmer v
omenjeni postojanki boginje Talije, ki so jo
globoko katoliške oblasti vojvodine Kranjske
pod taktirko protikultumo naravnanega tandema
Sušteršič-Evgen Lampe sklenile onemogočiti -
pač zato, ker so v njej imeli glavno besedo
liberalno misleči ljudje). Josip je kot nekakšno
nadomestilo dočakal zgolj koncert Glasbene ma-
tice 5. januarja 1914, ko je ta naša prominentna
ustanova počastila spomin njegovega očeta in
strica. Tedaj so bili izvedeni tudi trije odlomki iz
Vrtoglavke. Dr. Kozina je v Novih akordih
kritično zapisal: "Orkester /c. in kr. pešpolka št.
27/ sam na sebi ni bil na višku. Predigro je
dirigiral skladatelj sam; pri vsem tem pa so bili
po mojem okusu tempi neoperetni /ampak:
Vrtoglavka je vendar komična opera, ne ope-
reta!/. Pravljico oz. pesem o jezerski vili, ki jo je
pela Irma Polakova, in fmale u. dejanja, je
dirigiral Matej Hubad."" Kritik nadaljuje: "O
kompoziciji sami na sebi izreči sodbo je težko, če
se ne sliši vse delo, in ne pregleda partitura.
Brezdvomno pa vsebuje lepe melodične celote,
ima mestoma blesteče Wagnersko instrumen-
" A. Schwab, n. d., 26.
5* M. Kartin, Bratje (sic!) Ipavci, v: Ipavci, Lisinsld,
Mokranjac, posebna izdaja revije Glasbena mladina,
VI. letnik, Ljubljana 1976, 22.
Novi akordi 1914, tekstna priloga, str. 6.
61
1994-
KRONIKA
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
tacijo, čedne dunajske valčke, manjka mi pa med
posameznimi odstavki zveznih prehodnih misli
/očitno skladateljevega sledenja nenavadni dra-
maturgi] i Berksove, ki smo jo že opisali, ni nihče
razumel!/."**^ Pravega iispeha - kljub lovorje-
vemu vencu in nekaj pozitivnim besedam kritike
- dejansko ni bilo. Schwab je to pripisal dejstvu,
da ni dirigiral mojster Hubad,*'' kar pa lahko drži
zgolj za predigro! Verjetneje je, da so izvajalci
Josipovo delo vzeli s preveč lahko roko, ker ga
niso šteli za osrednji del koncerta: na ponov-
ljenem Ipavčevem večeru naslednjega dne je
namesto odlomkov iz Vrtoglavke prvič na slo-
venskem koncertnem odm zazvenela znamenita
Serenada za orkester na lok Benjamina Ipavca. A
zdi se, da tudi ta skladba tedaj ni pritegnila
omembe vredne pozomosti prav zaradi izme-
njavanja z odlomki iz "komične opere v starem
številčnem slogu" (še danes mnogi slovenski
muzikologi ne vedo, da je prva celovita domača
izvedba Benjaminove Serenade bila že 6. janu-
arja 1914 in ne šele 1949. leta - toda to kom-
pozicijo so že prej izvajali v Gradcu!).
Zdi se, da so bile zadregarske kritike koncerta
z dne 5. januarja 1914 usodne za podobo Prin-
cese Vrtoglavke v naši miizikološki literaturi. Pri
tem pa je prišlo do naravnost neverjetnih kratkih
stikov; Dragotin Cvetko je v Stoletjih slovenske
glasbe celo zapisal: "Za odrsko glasbo je skla-
datelj /tj. Josip Ipavic/ prispeval še opereto Prin-
esa Vrtoglavka, ki razodeva vidne Wagnerjeve
vplive /iz wagnerjanske instrumentacije so torej
nastali kar splošni Wagnerjevi vplivi - ah, kakšna
škoda, da so zgolj vidni, ne pa tudi slišni, zakaj
wagnerjanska "komična opera v starem šte-
vilčnem slogu" bi bila zares svetovna kurio-
ziteta!/. Njena zvočnost je obsežna, instrumen-
tacija dobra, muzikalna celota pa tudi precej
neuravnovešena /sic!/."**
Leoš Janaček
Po neuspehu v Ljubljani je Josip aktiviral še
svojo poslednjo zvezo. Obrnil se je na Emerika
Berana ter ga prosil za posredovanje pri Čehih.
Očitno je Beran hitro ocenil, da gre v primeru
Vrtoglavke za kakovostno delo ter o njej pisal
svojemu spoštovanemu učitelju Leošu Janačku,
čigar beseda je bila v Bmu odločilna. Ko se je
tudi mojster Janaček prepričal o kvaliteti Josi-
pove glasbe, seje 4. junija 1914 oglasil svojemu
nekdanjemu učencu s kratkim, a docela stvamim
pismom. Lapidami slog in odločni ton ne do-
puščata nobenega ugovora (in to je za Janačka
tako ali tako bilo značilno): "Dragi prijatelj,
opozorim na dr. Ipavca direktorja Lacino /direk-
tor češkega gledališča v moravski prestolnici/ in
vplivnega člana iz odbora dmštva dr. Budiša. Ali
imate predigro /za opero Meluzina/ že v delu?
Novi akordi 1914, tekstna priloga, str. 5, 6.
" A. Schwab, n. d., 38.
D. Cvetko, Stoletja slovenske glasbe, Ljubljana 1964,
257. Treba je opozoriti še na eno kritiko Josipove
Vrtoglavke: V Domu in svetu je o koncertih Glasbene
matice 5. in 6. januarja 1914 pisal Stanko Premrl
(1914, str. 68). Njegova sodba je bua pravzaprav naj-
bolj pozitivna, a morda ravno zato tudi najmanj upo-
števana v naši muzikološki literaturi, ki je za Josipa
Ipavca imela presenetijivo (in tudi pretiesljivo) malo
srca (zlasti če primerjamo skrb zanj m skrb za Marija
Kogoja, ki je našemu skladatelju po življenjski tra-
gediji zelo podoben): "Pod njegovim /-Josipovim/
osebnim vodstvom se je izvajala predigra k H. dejanju
njegove spevoigre Princezinja Vrtoglavka, zanimive in
okusno instrumcntirane modeme skladbe z veličastno
se glasečim sklepom. Samo šablonsko-operetni valček
sredi predigre je v resnobnem koncertu nekoliko nepri-
memo dimil /spet: združevanje zelo različnih prvin, ki
so značilnost dramaturgije Vrtoglavke - tega pa so-
dobniki nikakor niso büi voljni vzeti na znanje;
opozoriti gre še na dejstvo, da je Predigra motivno-
tematsko zgrajena skoraj docela simetrično okoli ope-
retnega valčka, o katerem govori Premrl, le orkestra-
cija se pri ponovitvah ržizlikuje!/. Nadaljnji komad
Pravljica iz ravnoiste spevoigre za sopranski samospev
in orkester prištevam med najboljše točke koncerta.
Glasba se izbomo prUega tekstu, je vseskoz živahna in
bujna /.../ Mnogo zanimivosti v absolutnoglasbenem
kakor tudi v orkestralnem oziru je nudil precej na
široko razpleten Finale n. dejanja iz prej imenovane
spevoigre za soli, mešani zbor in orkester."
62
1994-
vi»^ KRONIKA té^
-3/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Ali bi jo lahko igrali na simfoničnih koncertih?
Pošljite to. S pozdravi, vdani Leoš Janaček."''
12. jimija se je Beran Janačku zahvalil za pri-
jazno posredovanje v korist dr. Ipavca (ker je bila
glasba moravskega mojstra tedaj že povsem dm-
gačna od Josipovih idealov, je njegovo posre-
dovanje bilo znamenje imietniške širine, a hkrati
tudi priznanje vrednosti partiture Princese Vrto-
glavke) ter mu sporočil, v kakšnem stanju se
nahaja njegova predigra.^" V Šentjur je Emerik
Beran pisal že 8. junija: Josipu je sporočil veselo
vest, da bo sam veliki Janaček pritisnil na gle-
dališkega direktorja Lacino; ker ima Janaček v
Bmu odločilen vpliv, bo do uprizoritve verjetno
prišlo hitro! Nato mariborski muzik poroča o
stanju orkestra v moravski prestolnici, ki da je
soliden in ima tudi harfo (ta ima v partituri
Vrtoglavke opazno vlogo; verjetno se v tem kaže
določen vpliv instrumentacijske tehnike Zemlin-
skega, v čigar delih je harfa zelo pomembna);
Čehi tamkaj postavljajo na oder celo opere, kot
so Fidelio, Dalibor, Carmen itd. Uspešna pre-
miera v Bmu dr. Ipavcu zagotavlja tudi izvedbo
v Pragi, nakar bo delo šlo v veliki svet. Za
prevod libreta v češčino in njegovo priredbo bi
najbolje in najhitreje poskrbel gledališki drama-
turg. Nazadnje Beran Josipu priporoča, da se kar
sam obrne na Janačka ter pripominja, da mu
lahko piše tudi slovensko, ker je mojster nav-
dušen Slovan.^*
Ampak nekaj dni zatem so v Sarajevu padli
usodni streli in "včerajšnji svet" se je znašel v
ognju prve svetovne vojne: z uprizoritvijo
Vrtoglavke spet ni bilo nič. Zdi se, da je ta
partitura zakleta...
Josip, ki je bil pred izbruhom velikega spo-
pada ugleden šentjurski tržan^^ (o njegovi veljavi
Kopijo pisma mi je ljubeznivo posredoval spošt. g.
prof. dr. Jaromir Beran, ki ga tudi hrani. Prisrčno se
mu zahvaljujem za to, spošt. ge. Albinci Lipovec pa za
pomoč pri najustreznejšem prevodu iz češčine.
Pismo E. Berana hreini Janačkov arhiv v Bmu (Inv. č.
671 A 422). Za posredovanje kopije tega pisma se
zahvaljujem spošt. g. dr. Primožu Kuretu.
Kopija pisma E. Berana J. Ipavcu je pri meni in v
NUK.
Po drugi svetovni vojni se je partitura za več kot 30 let
celo izgubila, nakar sem jo našel na ljubljanski RTV.
Od decembra 1991 je - kakor izvima partitura Možička
- po mojem posredovanju v glasbeni zbirki ljubljanske
NUK. Naj se ob tej priliki zahvalim vsem, ki so mi
pomagali pri iskanju Vrtoglavke in Možička.
To pomeni, da ga bolezen vsaj na zunaj še ni usodno
zaznamovala. Njegove občasne zdravstvene težave so
mnogo pove dejstvo, daje bil 20. avgusta 1913
pri volitvi občinskega zastopa v 1. razredu kan-
didiran s strani katoliške stranke, v dmgem pa od
liberalcev; izvoljen je bil v 1. razredu^"*), je bil ob
mobilizaciji poslan za zdravnika v begunsko
taborišče v Wagni pri Lipnici (tam so bili
predvsem begunci iz Galicije, ki so zbežali pred
napredujočo armado ruskega carja).
V Ipavčevi korespondenci najdemo po letu
1914 samo še eno morebitno sled za njegovo
opero: 16. decembra 1916 mu piše redakcija zna-
menitega dunajskega časnika Neue fireie Presse,
da je naslov njenega glasbenega referenta dr.
Juliusa Komgolda (ki je bil precej bossovski oče
skladatelja Ericha Komgolda, čudežnega dečka z
začetka 20. stoletja) Dunaj, Theobaldgasse 7.**
Verjetno mu je Josip želel predložiti svojo par-
titure v oceno. Vzpodbujen bi utegnil biti s tri-
umfom operete Inireja Kàlmàna Cardaška kne-
ginja, ki je leta 1915 dokazala, da celo vojna ne
more do živega lahki glasbeni muzi! O tem, kako
seje končala Ipavčeva zgodba z dr. Komgoldom,
v virih ni najti nobene vesti.
Do leta 1917 je Josipova bolezen toliko na-
predovala, da so ga zaradi nje odpustili iz vo-
jažke službe. V Šentjurju se je nato kot distriktni
tržani pripisovali za zdravnika kaj običajnim zastru-
pitvam.
To je büo za liberalce veliko presenečenje, ker je bil
Josip dejaven pri šentjurski podružnici Sokola (li-
beralno pa je bil usmerjen že njegov oče Gustav, dober
prijatelj dr. Josipa Vošnjaka, ki je slovel kot "nad-
bobnar mladoslovencev"). V celjskem Narodnem listu
(št. 35 z dne 28. avgusta 1913, str. 3) so izvolitev Josi-
pa Ipavca v šentjurski občinski zastop (volitve so bile
20. avgusta) v prvem razredu pripisali pomoti svo-
bodomiselnih glasovalcev (ker je bil skladatelj na listi
napreduj akov v drugem razredu, naj bi nekateri nepo-
učeni ljudje menili, da je pri njih tudi v prvem, vendar
je tam bü kandidat katoliške stranke!). Tako 2 libe-
ralna kandidata v prvem razredu nista dobila večine,
žreb pa je potem odločil, da poleg enega svobodo-
misleca pride v občinski zastop še dr. Ipavec. Pozneje
je Josip kot član zastopa šentjirrske ti^e občine gla-
soval skupaj s katoliki, prav to pa je bilo odločilno, da
je županstvo ostalo v rokah "črnih". Naprednjaki so
potihem upali, da se jim bo Ipavec kljub izvolitvi na
Usti katoUške stranke pridružil, kar pa so ostale le
njihove hudo posvetne in ne preveč pobožne želje...
Kakor pričuje skladateljev sin Josip K. G. Ipavic, se
njegov oče za pohtiko lùkoli ni zanimal (na to bi tudi
kazal njegov pristanek na hkratno kandidaturo pri dveh
nasprotujočih si strankah), vseskozi pa je bil prepričan
narodnjak. Ker je bU vzgojen v dveh benediktinskih
samostanih (St. Lambert na Gornjem Štajerskem, Št.
Pavel na Koroškem), je bil Josip seveda iskreno reli-
giozen, vendar v prav ničemer "klerikalen".
Kopija dopisa v NUK in pri meni.
63
1994-
vi»i KRONIKA èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
zdravnik skušal postavljati po robu epidemijam,
ki so se posebej razmahnile ob koncu prve sve-
tovne vojne, vendar v tem ni bil uspešen. Bolniki
so se ga začeli izogibati, ker je bilo tragično
propadanje njegove osebnosti vse očitnejše. 31.
maja 1919 mu je celjsko okrajno sodišče zaradi
umobolnosti vzelo pravico do opravljanja pokli-
ca. Sorodniki so mu priskrbeli bolniškega skrb-
nika in primemo bivališče v neposredni bližini
Šentjurja, tako da mu je bilo prihranjeno vege-
tiranje v ustanovah, kakršne ima medicinska
stroka na voljo za tovrstne paciente. Umrl je 8.
febmarja 1921. Šest dni pozneje mu je ing. M.
Schif&er napisal lep nekrolog, ki ga je 22.
februarja objavil Slovenec. Med dmgim je
omenjeni graški ljubitelj glasbe povedal tudi tole:
"Dr. Ipavic je bil prav bogonadarjen glasbenik
prve vrste in obenem velik človek. Svojo domo-
vino in svoj slovenski narod je ljubil nad vse, pri
tem pa ni nikdar žalil dmgih narodov, zato je bil
tu /= v Gradcu/ splošno priljubljen. Mnogi so
smatrali dr. Josipa Ipavca za največjega
skladatelja sedanjega časa; samo-le on je v svoji
neskončni skromnosti vse storil, da je vedno
cvetel le skrit. Ostal je v vseh dobah svojega
življenja isti umetnik - od prvih pomladnih del
vulkanične zgodnje dobe do časa, ko je zavratna
bolezen začela glodati na njegovem mladem
življenju. Njegove pesmi (balade) so edinstveno
lepe, njegov najboljši interpret dr. Leon Lulek
/prav: Lulek/ jih je pel na koncertih na Dunaju, v
Berlinu, Bruslju in nazadnje v Ameriki z izred-
nim uspehom. Njegova opera vsebuje čudovito
lepe, nežne, globoko občutene melodije /če raz-
mišljamo, kdo bi utegnil v Gradec prinesti takšno
sodbo, se moramo v prvi vrsti spoitmiti na Lu-
leka, vendar tudi na Josepha Marxa in Wilhelma
Kienzla, avtorja največkrat uprizorjene nemške
opere Der Evangelimaim!/; zastonj iščemo v
sedanjosti tako bogate, plemenite glasbe. Dr. Jo-
sipa Ipavca bi smeli po pravici imenovati
slovenskega Mozarta. /.../ Nam Nemcem je
naravnost neumljivo, da ga njegov narod ni tako
cenil, kakor bi bil zaslužil on, ki je svoj slo-
venski narod tako zelo ljubil, mu zapustil svoje
pesmi in mu pomagal, da sije priboril svojo svo-
Osmrtnica za Josipom Ipavcem
bodo, svojo neodvisnost in zedinjenje - tih in
skromen junak! /V Gradcu pač niso vedeli, kaj je
to, kar je Dragotin/Karl Dežman/Deschmaim
imenoval "die berühmte kranjska fovšarija"!/ /.../
Hvala, večna hvala za njegovo dediščino, ki jo je
zapustil svojemu narodu in ostalemu svetu."'^^
Slovence je ob tem nekolikanjci le postalo sram.
Časnikar Slovenca je namreč nekrolog ing.
Slovenec, 22. februar 1921, 1, 2.
64
1994-
^Mi KRONIKA èA'
-3/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Schiffrerja pospremil s pietetiümi besedami: "V
dneh največjih političnih bojev je šla smrt enega
izmed najzaslužnejših slovenskih kulturnih pio-
nirjev dr. Josipa Ipavca skoro neopaženo mimo
nas. Domovina se ni zavedla, koga izgublja in se
temu svojemu možu tudi ob smrti ni oddolžila.
To so opazili in z bolestjo občutili tujci, ki so
vedeli pokojnika tudi v življenju bolje ceniti
nego njegovi rodni bratje."^'' Ampak nelagodni
občutek ni trajal dolgo: prišla je blaženost pozab-
Ijenja... Skladateljeva vdova Albertina je morala
že leta 1924 opozoriti javnost, daje avtor našega
prvega baleta Možiček njen pokojni soprog, ne
pa Viktor Parma, ki ga je le na novo instm-
mentiral, ker se je izvirna partitura začasno izgu-
bila in so vsi mislili, daje zgorela ob fašističnem
požigu Narodnega doma v Trstu (Parmo je za
instrumentacijo naprosila sama Albertina in kom-
ponist, ki je dandanes v slovenski zavesti žal
skoraj enako prezrt kakor Josip Ipavic, je njeni
želji rad ugodil!).^* Nekoliko presenetljiva ozna-
ka "slovenski Mozart" se je v primem našega
skladatelja izkazala za globoko utemeljeno: tudi
Nemci so svojega, to pot pravega Mozarta ob
smrti praktično povsem pozabili (celo do te
mere, da še danes ne vedo za njegov grob),
ampak potem so se ga - čez leta - vendarle
spomnili in ga postavili na mesto, ki mu gre.
Slovenci z Josipom tega še niso storili.
Potem ko je bila pričujoča razprava že napi-
sana, je avtorju prišla v roke knjiga Richarda
Traubnerja Operetta. Theatrical History (New
York-Oxford 1989). Ob njenem prebiranju se je
Slovenec, 22. februar 1921, 1.
Nova doba, Celje, 17. VI. 1924, 2. Skladateljeva so-
proga Albertina je bua hčerka Karla Novoszada, nad-
inSpektorja Južne železnice, ki ga je Sùdmarka naselila
v Šentilju (vendar ni, kakor večina nemških kolonistov,
ob prevratu 1918/1919 pobegnil, temveč je ostal v
kraju kot ugleden upokojenec). Kari Novoszad je bü
nadarjen amaterski slikar, v družini pa je bUo še več
"umetniških duš" (Albcrtìnina sestra Hermina je bila
igralka, Ema slikarka, Anita pa je dobro igreda klavir).
Soproga Karla Novoszada iz rodu obubožanih gali-
cijskih plemičev Mariovskih je bila preko precej zaple-
tenih sorodstvenih razmerij povezana s fiancosko dru-
žino Labre, iz vrst katere je izhajal tudi svetnik B. J.
Labre (1748-1783), ki gaje 1861. leta beatificiral pa-
pež Pij DC, kanoniziral pa 8. decembra 1881 Leon Xin.
Zanimivo je, da so v Ipavčevi družini za to svojo
"sorodstveno" zvezo s svetnikom vseskozi vedeli, ven-
dar so jo včasih tudi precej hudomušno jemali na zna-
nje (kar zlasti velja za Josipovega brata Bena, legen-
darnega mariborskega zdravnika in velikega ljubitelja
gledališke umetnosti, ki ga je vselej neznansko
zanimalo, kako se ljudje "izvlečejo iz afere življenja").
razjasnila še marsikatera stvar, najpomembnejše
pa je dejstvo, da eden najznamenitejših musi-
calov. My Fair Lady Alana Jaya Lemerja in Fre-
derika Loeweja iz leta 1956, uporablja zelo po-
dobno (vzgojnoeksperimentalno) tematiko kakor
Princesa Vrtoglavka: gre kajpak za predelavo
slovite Shawove "romance" Pygmalion, ki pa je
bila ustvarjena šele v dmgem desetletju naSega
stoletja in niti slučajno ni mogla vplivati na lib-
reto pl. Berksove. Ta sorodnost samo še povečuje
vznemirljivost Vrtoglavke ter pričuje, da sta Ipa-
vic in njegova libretistka v svojem času vsekakor
bila sredi najaktualnejših tendenc na gledališki
sceni. Še zdaleč ni šlo za osamljena čudaka, ki bi
ne vedela, kako se reči streže, pa čeprav se v
najrazličnejših spisih na to vztrajno namiguje.
ZUSAMMENFASSUNG
Josip Ipavic zwisclien Musik, Literatur und
Medizin
Der Komponist und Arzt Dr. Josip Ipavic (1873-
1921) trat in die slowenische Kulturgeschichte als
Autor des ersten slowenischen Baletts "Der Hampel-
mann" (Možiček, 1901) sowie zahlreicher hochro-
mantischer Sologesänge ein. Der literarische Wert
der Texte hatte fur ihn sekundäre Bedeutung, er
suchte vielmehr Texte, die seiner Stimmungslage
entsprachen. Besonders liebte er balladenhafte imd
elegische Stimmungen. Ipavic machte sich mit seinen
Sologesängen vor allem im deutschen Kulturraiam
einen Namen, in Graz und Wien, aber auch im
weiteren Europa, wurde jedoch bald vergessen, weil
seine Lieder nicht gedruckt wurden. Sein Werk
schätzten seinerzeit auch so namhafte Musiker wie
Alexander Zemlinsky, Oskar Nedbal, Wilhelm
Kienzl und Leoš Janaček.
Von 1905 bis 1910 schrieb Josip Ipavic seine imi-
fangreichste Partitur, die Oper "Prinzeß Tollkopf'
(Princesa Vrtoglavka) auf das Libretto der damals
bekannten Schriftstellerin Mara von Berks (geb.
Čop). Sie verwendete fur das Libretto-Genre eine für
das Fin de siècle überraschend modeme Dramaturgie
vmerwarteter Schnitte, wie sie etwa in der
"Versuchimg des Hl. Antonius" von Gustave Flaubert
anzutreffen ist (aus diesem Werk wurde die Szene
der Sphinx und der Schimäre in die "Prinzeß
Tollkopf' übemommen). Auch sonst strebte der Text
eine "Hypermodemität" an (vor allem eine Allusion
an die Dekadenten!), doch das Werk enthielt einfach
zu viele hinovationen, um auf einer Opembühne auf-
geführt werden zu können, auf der man vor dem
65
1994-
^Mi KRONIKA té^
-3/42
časopis za slovensico krajevno zgodovino
Ersten Weltkrieg an Konventionen festhielt. Trotz-
dem zollten viele der Musik Lob (Ipavic wandte sich
nämlich an mehrere namhafte Kenner um Hilfe;
einige beschuldigten Oskar Nedbal des teilweisen
Plagiats der "Prinzeß Tollkopf', was noch zu unter-
suchen wäre!). Die Grazer Deutschen erwiesen Josip
Ipavic sogar Ehre mit dem Beinamen "slowenischer
Mozart".
Wegen Anfällen einer imheilbaren Krankheit
hörte Ipavic vor dem Ersten Welkrieg wahrscheinlich
ganz bewuflt mit dem Komponieren auf (damit
niemand seine Musik mit den pathologischen Prozes-
sen in seiner Persönlichkeit in Verbindimg bringen
sollte; dennoch wurden in der slowenischen Öffent-
lichkeit später auch solche durchaus unbegründeten
Vorwürfe hörbar). Er stand damit im völligen Gegen-
satz zu seinem vmtersteirischen Landsmann Hugo
Wolf, der auch nach Ausbruch seiner unheilbaren
Krankheit fieberhaft weiterkomponierte. Kurz vor
Beginn des Ersten Weltkriegs setzte sich - durch die
Vermittlung von Emerik Beran - Leoš Janaček
persönlich ein fur die Aufführung der "Prinzeß
Tollkopf' in Brünn, doch verhinderte das verhäng-
nisvolle Attentat von Sarajewo die vielverspre-
chenden Pläne.
Josip starb unbeachtet und vergessen im Jahre
1921, der einzige Nekrolog stammte aus der Feder der
Grazer Deutschen. Für die Slowenen ging ein Teil
seines kostbaren Erbes wegen der Geringschätzung
echter Kulturwerte für immer verloren.
66