Zadnji poskus za sporazum v Nemčiji. Preganjanje katoličanov, zlasti katoliških duhovnikov in redovnikov v Nemčiji fraja naprej. Takozvani devizni procesi, kf jlm je predmet obdolžitev, da se poSilja denar ali denarna vrednost iz Nemfejo v inozemstvo, se prirejajo s prozortJim namenom, da se prikažejo katoliški duhovniki, redovniki in redovnice v nemski javnosti kot sovražniki države. Dubovniki, kl jim je naloga, da sestavijo uracrne zapiske o slučajih preganjanja, se '¦-'»^irajo kot državni sovražniki. Tako je hA, kakor smo že v našem listu poroŁali, zaprt voditelj cerkvenega obvešče- valnega urada kanonik dr. Ba"nasch. Ker je ta stvarna in uradna poročila predal, kakor je bila njegova dolžnost, berlinskemu nunciju kot zastopniku vrhovnega poglavarja katoliške cerkve, ga dolžijo državnega izdajstva, češ, da je ta poročila izdal zastopniku tuje vlasti. Vee zahteve nemških škofov in papeževega nuncija, da bi dr. Banascha izpustili, so bile kakor bob ob steno. Narodni socializem se tudi z vso silo zaletava v katoliška mladinska in delavska društva, ker hoče sam okupirati in po svoje vzgajati vso nemško mladino. Zlasti so narodnosocialističnim mogotcem trn v peti nekdaj tako cvetoče centrale katoliških mladinskih organizacij v Diisseldorfu in Kolnu. Radi teh neprestanih, dnevno se ponavljajočih krivic je nezadovoljstvo katoličanov prikipelo do vrhunca, Nemški škofie so po- stavljeni pred težko izbiro: ali pustiti, da prenapeti lok kmalu sam poči, kar bi pomenilo popolni prelom med državo in cerkvijo, ali pa storiti zadnji posktfs, da se ustvari vsaj delni sporazum ter omogoči nekako sožitje. Na posredovanje znanega ministra dr. Goebbelsa so se katoliški škofje, ki so se nedavno zbrali na skupno konferenco v Fuldi, na grobu sv. Bonifa' cija, apostola Nemčije, odločili za drugo pot, za poskus sporazuma z narodno-socialistično vlado. Ker hujskaški voditelji Hitlerjeve mladine ne morejo trpeti navedenih izvrstno organiziranih in odlično delujočih central katoliških mladinskih organizacij v Diisseldorfu in Kolnu, je bil sprejet predlog, naj se ti centrali opustita, zato pa naj župnijska in krajevna mladinska in delavska društva nemoteno obstojajo in delajo naprej. Katoličani ponujajo po svojih škofih poslednjikrat svojo roko nasprotnikom v pomirjenje. Dalje ne morejo iti v svoji popustljivosti. Ako se ta poslednji predlog ne sprejme, je po polni prelom med državo in cerkvijo neizogiben. Apostol krščanskega tiska. Takšen apostol je bil Pavel Perazzo, železniški uradnik v Turinu, ki je umrl leta 1911 v slovesu svetosti. Poln ljubezni do bližnjega, je porabil ves svoj prosti čas za dela krščanskega usmiljenja, zlasti za širjenje katoliškega tiska. Leta 1874 je ustanovil majhen list, ki je rastel po vsebini in številu naročnikov ter se razvil v velikega borca za idejo in prakso Katoliške akcije. V Turinu so se začela potrebna dela, da se prouči življenje tega vnetega apostola katoliškega tiska, da bi bil proglašen za blaženega. AbesincJ molijo in se postijo. Abesinski Abuna, vrhovni pogiavar koptske kršd. cerkve, je po poročilu angleških listov iz Addis Abebe v nedeljski pridigi v svoji stolni cerkvi sv. Mihaela odredil zadnji. teden pred ofenzivo kot teden molitve in posta. Namen: prošnja Bogu, naj bi abesinski vojski pomagal pri njeni bližajoči se odločilni ofenzivi. V tem tednu je bila prepovedana vsaka svečanost in vsaka slovesna prireditev. Do poldne ni smel nikdo zavžiti ne jela ne pila. Popoldne je bila dovoljena hrana iz žita in žitnih izdelkov, piti se je smela samo voda. Strogo prepovedana sta bila alkohol in meso. Kdor bi se bil pregrešil zoper te predpise, njega bi zadele stroge cerkvene kazni, ki se tudi razširijo na celo družino kršitelja. Tako se je vse abesinsko ljudstvo pripravilo na odločilne boje svojih vojakov. Obenem so poslali največjo relikvijo (svetinjo) Abesincev, namreč skrinjo zaveze, ki je po veri Abesincev bila prenešena v Abesinijo iz Salomonovega templja, na fronto, da bi spodbudili in okrepili zaupanje in hrabrost vojakov. Zakoni v sovjetiji. Boljševiki v Rusiji so zakon popolnoma razkristjanili, proglasujoč ga kot povse svobodno zvezo med možem in ženo, temeljujočo na svobodni pogodbl. Kakor se ta pogodba svobodno sklene, tako se tudi lahko povse svobodno loči. Odločuje pri tem samo volja enega »pogodbenika« in zakonska zveza je raztrgana. In zakonske zveze se čedalje bolj razdirajo. »Izvestija«, službeno glasilo moskovskih boljševikov, se pritožuje, da je leta 1934 prišlo v Rusiji na 100 sklenienih zakonov 37 razporok/ I^g- ta 1935 pa je prišlo na 100 sklenjenih zakonov v prvih petih mesecih 38.5, v nekaterih mesecih pa celo 44.3 razporok. Boljševiški list se zgraža nad tem žalostnim pojavom, ki pomenja veliko nevarnost za vzgojo in usodo ruske mladine, ter zahteva zakonske odredbe, ki bi uredile sklepanje zakona ter zlasti omejevale možnosti razporoke. Ako bi bil ta list odkritosrčen, bi moral priznati, da je zakonodaja, ki rodi takšne sadove, slaba in za bodočnost ruskega ljudstva in ruske države škodljiva. Protikrščanstvo in brezboštvo, ki je na njima zasnovana boljševiška ureditev države, vpliva na vse oblike zasebnega in javnega življenja razdiralno kot dinamit.