F r. Jaklič: Peklena svoboda. Povest o ljubljanski in ižanski revoluciji leta 1848. Slovenskih ve-černic 79. zvezek. Izdala in založila Družba sv. Mohorja. PrevaJje,  1926. Str. 144.
Jakličeva povest oblikovno razpade v dva dela, in sicer ne toliko radi svojega podnaslova, kot radi virov, ki jih je pisatelj rabil. Dogodki, posneti po Novicah in po Apihu, prevladujejo v prvem delu, d očim se ižanski del povesti tudi oblikovno opira na ustno izročilo, ki ga je pisatelj zbral po Ižanskem. Sam pisatelj govori n. pr. takole: »Stari Zdražba s Studenca, ki mi je o priliki povedal stvari, ki so omenjene v teh zgodbah in bo še govorjenja o njih« (str. 80), »V nekih zapiskih sem bral« (str. 80), »Uradno poročilo, objavljeno takrat v časopisih, pripoveduje« (str. 108), »Pisatelj te povesti ga je rad poslušal in zato misli, da je najbolje, ako nam Potokar tudi sedaj govori. Poslušajmo« (str. 124 — tega pripovedovanja je 6 strani!). Te zelo značilne izjave kažejo temeljno hibo tega dela. Pisatelj nikjer ne ustvarja iz notranjosti in vzročne nujnosti, je samo pripove-dovavec tuje snovi, redko kje tvorec, kaj šele stvaritelj. Svobodno nanizano zunanje pripovedovanje veže edina oseba Tone Krivanoga, dočim vse intere-sirane osebe stoje brez organične zveze in še kot epizodisti ne zadovoljil jejo. Zlasti ni v redu poroka Janeza Glavana in tudi Menatova smrt je neorgansko pritaknjena. Zdi se, da je pisatelj popolnoma pozabil na pravi svoj poklic, da ustvarjaj ljudi in z njimi pleti zgodbe, nikar pa ne vtikaj v zgodbe ljudi, samo za — pričevanje snovi. Kako malo organsko je delal pisatelj, nam priča uvodno poglavje, ki se začenja v Šiški, v Trbojah, Kranju, Ljubljani in Škocijanu, kjer beremo o snegu, o konjskem mesu in konjskem golažu, o krompirju in vžigalicah, vse sicer v precej živih, tu in tam drastičnih podobah, a brez oblasti nad snovjo in brez formalne zveze. Nekatere slike iz ljubljanske revolucije so se kljub veliki primitivnosti posrečile, a so brez vonja. V celoti je ta knjiga ponazorjeno zgodovinsko branje, ki budi z zbrano snovjo veliko zunanje zanimanje, srčno pa ne zadovoljuje. Jakličev jezik je močno predmeten, mestoma celo naturalističen in kaže izvežban, a ne šolan pri-povedniški dar.                                                       F. K.
Vladimir Levstik: Pravica kladiva. Povest. Izdala in založila Vodnikova družba v Ljubljani. Str.  144.  (Glej platnice.)
Dr. Klement Jug. Izdalo in založilo Dijaško društvo »Adrija« v Gorici. Natisnila Narodna tiskarna,  1926.
Vsebina: Zorko Jelinčič, Dr. Klement Jug (1898—1924). France Veber: Dr. Klement Jug — človek in znanstvenik. (Osebno kulturna študija.) Dr. Alma Sodnik: Aforizmi. Dr. Vladimir Bartol: Dr. Jugov etični nazor. Zorko Jelinčič:  Jug — planinec.
Na uvodni prilogi Jugov portret po izvirni ujed-kovini Bož. Jakca.
Ko se je Jug odločil za filozofijo, je obšel krizo svojega poklica in ko se je vrgel na etiko, je obšel filozofijo. Z alpinizmom bi bil obšel svojo etiko, da ga ni dohitela smrt in rešila groznejšili spoznanj nego so bila ona, do katerih se je bil že dokopal. Prava drama se pri njem sploh še ni bila pričela, to ni bila niti ekspozicija, temveč prolog temu, kar je preživel, in pri Jugovi konsekventnosti bi se
bil ta prolog najbrž končal s samomorom, kateri je strašil že v začetku. Tu tiči tragika tega mladega moža, namreč v vprašanju: Kje je sploh stal in kaj je bil? Ne to, da je bil mlad in torej še nedovršen, kakršna je mladost vselej — tu tragike ni! Pač pa je ravno v tem, da se je ta mladost zdela od vsega početka usovršena, zaključena, zrela, kar ni bila, kakor nam jo pa kljub vsem olepšavanjem prikazuje tudi ta spominska knjiga. Če je bil Jug v čem dovršen, je bil v paragrafiranju samega sebe, v rigorožni ortodoksiji in dogmatiki, ki pa ni nikoli imela razumske podlage. Jug se je vedno povzemal, prevečkrat povzemal in preshematično povzemal; on je slutil, česa mu je treba, ni pa nikdar vedel, odkod prihaja in kakšen sploh je. Postavljal je paragrafe nad samega sebe, ob sebe in proti sebi, nikdar pa ne skozi sebe in nikdar ni- bilo v teh paragrafih niti kaplje njegove srčne k r v i. O tem sem prepričan in mi lahko napišejo še deset tako slabih knjig, kot je ta; o tem bom tudi ostal prepričan. Ravno zato mi je pa Juga žal, da je padel na hribih, kamor a priori ni sodil in da se je bil odločil za filozofijo, za katero bi se ne bil nikdar smel.
O tej tragiki Jugovega življenja, katere spoznanje rezultira iz simultanega in ne sukcesivno deskriptivnega gledanja osebnosti, ta knjiga vobče ne govori, razen enkrat: na koncu svojega spisa (str. 78/9) navaja prof. Veber jako tehtne besede za razumevanje Juga kot pojava, s čigar razlago, češ, to in tako razvijanje in tragika sta izvirala »iz notranje osebne strukture njegovega najintimnejšega bistva«, se pa ne morem strinjati. Ravno če gremo iskat to Jugovo najintimnejšo bistvo, vidimo, kako je ta človek vedno samega sebe ogoljufaval, obhajal: vzemimo v roke njegove aforizme, drugega za drugim, prim. ono str. 29, 39, kar dobro formulira tudi prof. Veber, str. 54, in k temu še celo vrsto prilik iz »Vestnika« (n. pr. ko misli, divjajoč po grebenih Kamniških planin, na mater), in dobimo Jugovo pravo podobo: ljubeč, čuvstven otrok, ki bi s svojo ljubeznijo rad svet odrešil, a ga ne more in je vselej razočaran in pada v cankarjansko kritiko in kulturofobstvo najhujše vrste, vselej močno sveto-bolno in neaktivno: — z elegično liro v roki in ne s filozofijo in ne s cepinom in vrvjo si imamo misliti Juga, kakršen je v resnici bil, česar si pa nikdar ni hotel priznati. Ekspresionist filozofije in alpinizma v liodlerskem zmislu je bil Jug, zakaj vselej, kadar slišim ime Hodler, mislim na Juga in obratno. Oni, ki je skušal spoznati oba, že ve zakaj; Hodler bi bil moral slikati idile v bocklinskem stilu in Jug peti pesmi po Gregorčičevo.
Mojih opomb k spominski knjigi je 114, monstrum nezmožnosti je zame to delo! Razen prof. Vebra, kif bi pa njegovo razpravo rajši čital kje drugje, ni bil nikdo svoji nalogi kos. Dr. Bartolov spis je po Vebrovem nepotreben, taka izbira aforizmov je slabo izpričevalo za dr. Sodnikovo, in Zorko Jelinčič ni vedel, ka,j mora in more in česa ne more in ne sme. Če je bilo vobče vredno že itak slabo Jugovo številko »Planinskega Vestnika« spreminjati in izdati v za spoznanje boljši obliki, dvomim; vem pa, da ne opraviči noben apel na slovensko mladino in  nobena  pieteta  napram pokojniku,  kar  s,e  je  tu