SARABANDA ZA  PESNIKA
Bogomil   Fatur
Ne vem, kdo bolj je tožen, škrjanček ali jaz .. .
(Murn-Aleksandrov)
Škoda za moje oči, ne dvoje: tisoč oči kot biseri čistih, ki so žarele v svet, soncu in zvezdam drag — zdaj je proč ta sijaj, po suhih, pogaženih listih pada mi pogled slep, tava teman korak.
Škoda za moje roke, za tisočero rok kot lilije belih, ki so objemale svet, ljubice svetlih stvari — zlomljen je njihov krog, prstov cvetovi uveli tonejo trudno v noč, kri po njih ledeni.
Škoda za moje srce, za eno samo srce, v ljubezni plamteče, ki od zanosa in sanj še danes gori mi kot prej — moglo bi peti in peti, v prostranost leteče, pesem škrjančkovih kril, pesem prostosti brez mej.
Zdaj pa je v njem le gnev od upov mrtvorojenih, od izgubljenih dni, noči prečutih zaman — od bolečin, ki sadov niso rodile nobenih, in od krvi, ki usiha v puščavo iz črnih ran.
Srce poeta — tenko kot poje v slapu zelenem iz ptiča, pa spet široko kot zemlja, globoko kot brezno morja — srce poeta — antena na vrhu visokega griča, vate lovijo se boli, love se radosti sveta.
Ce pa srce ne ve, za koga živeti in mreti, je kakor zvezde sij, ki sama sebi gori — davno ugasli žar, ki iz globine stoletij skozi prizmo ledu prihaja do naših oči.
Jalovo je srce, pa čeprav plameni od ljubezni, kadar ga jalov brezup kruto pritiska k tlom — pridite, burje ve, trenutki prijazni in jezni, in mi zdrobite srce, če pesmi več pel ne bom.
299