Cerkvene zadeve. Sv. vera in življenje. Iz dalnje Amerike prejel sem pismo, napisano od žuljave delavčeve roke. Ker ima nekatere splošnje misli, ki bi utegnile marsikomu biti v poduk in svarilo, pošiljam Vam ga, gosp. urednik, v blagovoljno porabo za cenjeni Vaš list. Pismo slove: Nikedar nisem še tvojega pisma prejel v tolikem strahu, kakor poslednje, dne 10. avgusta prišedši z dela zvečer. Htanovanje smo našli odprto, ključavnice potrgane, škrinje, v katerih hranimo svojo siromašno obleko in vse, kar imamo, razbite, po celi hiši razmerano obleko. Kar je bilo všeč grdi drbali, to je seboj odnesla. Denarjev, zaradi katerih so vlomili, k sreči niso dobili, ker vsak raalo, kar imanio, seboj nosimo. Pa še to skoro ni varno, ker se tudi zunaj na ulici vsak dan čuje, da so tu in tain obrali človeka po noči ali celo ob belem dnevu. Teh lopovov je v. Ghieagi toliko, da jim vsa mnogoštevilna policija ni kos. Ali jaz se ne čudim, da je te druhali tukaj toliko. Kar sem tukaj, nisem videl človeka, da bi klobuk z glave snel in se prekrižal. Tudi k jedi ti gre, kakor pri nas p . . . . č h koritu: nič se ne prekriža, nič ne moli ter sploh nič ne priznava, da je Bog v Ameriki, kakor v Evropi. In kar človeka Se najbolj žali: še tisti, ki pridejo iz naših krajih sem, izgube tu vso vero, opuste molitev, zapuste Boga, da jedo le mes6 in beli kruh. Kaki bodo po njib izgledu njihovi otroci? Kaj drugega, nego razbojniki, tolovaji! Ko moj dopisnik te žalostne razmere"velikega amerikanskega mesta premišljuje, v srcu se mu budi želja po mili svoji domovini slovenski, kjer je še vera in pošterge doma. Da, da, neprecenljiv dar nebes je sv. vera že za to življenje, za človeško družbo. Kaj pa človeško družbo vzdržuje, ohrani? Medsebojna ljubezen. Ali Ijubezni, kakor sploh vsem krščanskim cednostim podlaga in pogoj je vera, naša sv. vera, ki nas uči, da srao vsi otroci istega nebeškega Očeta, torej bratje in sestre med seboj. Kdo te vere nima, pri njem ne najdeš usmiIjenja, sočutja, ljubezni. In baš krščanske Ijubezni moj Amerikanec pogreša, ko piše> Ni tukaj kot pri nas (v Beli krajini na Kranjskem). Ako pri nas sosed čuje pri sosedu krik po noči, po dnevu, skoči poprašat: Kaj imate? in pomiri prepir in pretep. Tukaj v Chieagi Vam stanuje po 15 in še več družin v eni hiši. Pa če pride k eni družini tat ali tolovaj, naj ti nesrečni ljudje še tolikanj kličejo na pomoč, nihče ti se ne oglasi, da bi šel pomagat, nekaj iz strahii pred tolovaji, nekaj tudi za to, ker ti je to čuden svet: eden drugega ne pozna in ne ljubi«. Zato je sklenil moj Amerikanec, kakor hitro inu bo mogoče, vrniti se v pošteno svojo domovino Kranjsko, to tem bolj, ker tudi v Ameriki niso zaslužki bogsigavedi kaki: 1 dolar 75 cent. (naše veljave blizo 3 gld.) na dan. In še ti krajearji, kako krvavo so zasluženi! »Delo moje je žuljavo in težavno. Moja rama je krvava in šijasta, kakor vola, ki ga neusmiljeni kmet vsak dan vpreza v jarem. Kakor ubogo živinče z vratom zvija, ker ga od početka šija peče, tako jaz srkam od bolečine, ko imam vsak dan po 10 ur cent težka drevesa na rami nositi. Plača je pičla za tolik trud, stanovanje drago, draga brana, tako da, 6e bi bilo tudi delo po zimi, kar vem, da ne bo, malo bo dobička. Zatorej poleg vseb teh neugodnostij ne kaže mi drugo, nego zapustiti divjo Ameriko in povrniti se v milo mi domovino«. Česa te, uitatelj dragi, to pismo uči? Marsičesa. Ene resnice, prevažne resnice sem te že zgoraj spomnil: na veri sloni ne le večna, nego tudi časna sreča posameznika, kakor tudi celih narodov. Zato: kdor z besedo ali izgledom narodu vero jemlje, on je svojemu narodu najkrutejši sovražnik, narodnega napredka in blagostanja neusmiljen grobokop. Kedarkoli premišljujem žalostno prikazen, kako so pri drugih večjih, bogatejših, naprednejših narodih omikanci v ogromni večini veri in cerkvi že dali slov6, ali jo še pozitivno napadajo, psujejo, smešijo, zatirajo, vsakokrat me z veseljem navdaja misel, da so milega našega naroda slovenskega vrli omikani sinovi ne le v srcu veri svojih očetov še zvesti ostali, nego tudi po veri žive. Ljulike se ve, da najdeš tudi med njimi. Našel boš ali našel morda že si celo tako slovensko gospodo, ki ne le, da sama do vere in Boga nič več ne drži, kateri ni petek ni svetek nič mar, nego še druge poštene ljudi, ki zapovedi božje kaj cerkvene Se zvesto spolnjujejo, za mračnjake, za bebce imajo. Takih se, če le mogoče, ogiblji, varuj: zakaj pomagači hudičevi so, tvoji zapriseženi sovražniki, tvoji in celega naroda sreče časne in večne brezdušni grobokopi. — Ob volitvah bodo prišli morda k tebi, vsi spokorni in pobožni, z lepimi besedami, sladkimi obljubami: ne veruj jim — v oveji obleki so volkovi — ne govori ž njimi, vrata jim pokaži! Sedaj še nekaj. Ono pismo iz Amerike napisala je priprostega delavca žuljava roka. Kaj ne, da lepo pisati zna? Morda še ti ne tako ni tvoj sin? Čudil se boš, ako ti povem, da moj Amerikanec še v šolo ni nikedar hodil. Za silo brati in pisati se je naučil od dobrega in pametnega svojega očeta doma. Ali ko je J. St. v fanta odrastel, ni ga bilo ob nedeljah videti po krčmah, pri igrah in na plesih, med vasovalci in potepenci — doma je za mizo sedel, pisal in bral. Stori tudi ti tako. Ce nimaš knjige, kar bi bilo žalostno, izposodi si je pri sosedu, !poprosi duhovnega gospoda ali učitelja, pristopi v ubralno društvo«, 6e je v vaši fari imate. Uči se, ne bode ti žal! Kdor kaj ima, nekaj velja — več velja, kdor kaj zna. Slednjič videl si iz omenjenega dopisa, da ni vse zlato, kar se sveti. Kako so hvalili to Ameriko 1 Moj dopisnik iz Amerike je — dobro ga poznam — čvrst, priden delavec, poleg tega pameten, trezen in varčen in glej, saslužil si bo ne veliko več, nego s čemer se po zimi preživi. In ko si prihrani za pot, vrnil se bo — Bog daj, da srečno! — domu. Ti pa, čitatelj moj, če si pameten, ostani doma! Stazinski.