J E R E M I A 13 A Z A A N O - M ARIJO N i k o K o I a r ^ somraku včerajšnjega dne sem sedeč na lesenem stopnišču stare katedrale premišljeval starčevske misli skozi polmračno disonaneo jesenskega večera razbitega v sončnem zahodu "\ času preteklem nisem imel druge izbire kot da sem s skrivnostnimi črkami spreminjal vsakdanje prikazni življenja za čas prihodnji /. besedami / revnim nasmehom sem oživel že zdavnaj zavrženo otroštvo kot otrok sem pisal v šolske zvezke velike in male črke besede zvezane v pretrgane stavke Moje oči so bile lačne in vznemirjene od bleska v očnicah vsak hip me je vsega objemal ker sem z otroško abecedo odkrival nekatere poti segale so globoko v neskončnost \ času ko sem posedal ob zeleno mrzli reki s popisanimi listki v žepih Nisem čutil vetra pod opoldnevom mi je kuštral lase O blagoslovljeno moje otroštvo Še se spominjam praprotnega griča in škrabčeve skale od tukaj sem opazoval sence ki so padale čez golo mesto za njimi so ostajale razprostrte ceste dan za dnem so me vabile od doma In glej jaz deček v seli ulic našega mesta sem nekega poletnega dne zapustil domače dvorišče z obličjem neizgovorjenega upa in brezupa 377 Zdaj bom pripovedoval o tebi ki si mi vedno najbližja v moji zavesti Prišla si kakor brezglasna senca iz zavetišča ozarjenega predmestja v. mojim imenom na razpokanili ustnieali Tvoji razčesani lasje so bili kratko pristriženi za prve dni najine velike ljubezni V poletju ko je sonce trolinelo nad dolino so moji pogledi neutrudno romali k tvojim očem v imenu ognja si govorila brez konca toliko drobnih stvari si mi morala povedati O soncu ki je oživelo samo za naju ko sva se spuščala z brinjeve gore O travniku in zemlji so tvoje ustne šepetale bližala se je ura morala si po mleko na kmetijo Tvoj glas pa je žuborel o mojem odhodu bala si se zame in zmeraj si bila nekoliko v skrbeli Tvoje misli so razbijale v mojih prsih razdirale pajčeviuo razpeto med sunkom in krikom Tvoj vijoličasti plašč pa je bil že zelo ponosen kot so ti nemirne prsi dihale v agoniji brezglasne in brezčutne tožbe Nedotaknjene ^ mojem objemu si bila kakor otrok negibno strmeč pred molitvijo s široko razprtimi očmi pod mojim čelom Gledala sva podobe zlite z vetrom in poslušala Odmev ki je vstajal ob vznožju večera 378 Rada sva imela življenje slutila sva ga Na začetku je bilo vse dobro razmršenih las sva se potikala vsepovsod Podobna sva bila vsem živim in ljubljenim v objemu za vogalom tržnice smejoč se na poti iz šole proti katedrali skozi poljubljanje pod okriljem zvonika brez strahu zaradi izprijenosti ob posedanju po pločniku spričo najinih dejanj vselej premišljenih in resnično preprosto živetih Na sredi ulice med ljudmi ki so preklinjali se tepli in čestokrat jokali Sva se učila uporabljati besede iz njihovih oč iz njih samih iztrgane besede o ljubezni Veliko je bilo nama prerokovanega Vse je bilo tako preprosto Nikogar nisva imela le veter je odnašal zven najinih glasov med trave na zorana polja včasih In vendar Sva ponižno odprla dlani življenju Ti z razpuščenimi lasmi na ramenih z mislimi ki so mi bile blizu in tako daleč kadar sva bila sklonjena nad verando naše h Jaz s tesnobo ki je valovala v meni zdaj proti koncu ko se je odsev s tvojega bledega obraza pogrezal v moje ostarele oči Tako nasilno si se naselila vame in zagospodovala v podobi katere mi danes ni pretežko nositi za sabo. 379