60 To je na prvi videz ponavljanje že rečenega, v resnici pa gre za dve bistveno različni reči. O tein nas razvidno uči primerjava npr. za črko v in fonem D: prva zaznamuje dva fonema, tj. v-ц-т-си in U, fonem D pa se piše s 4 črkami, tj. z o, u, l in m (sio, nauk, bil, shorn). K posameznostim prim. Ko- mentar k Načrtu . . . , SR 1977, Glasovna vrednost črk, str. 73—78, z opombami na str. 91—93. Jože Toporišič, Jakob Rigler Filozofska' fakulteta v Ljubljani, SAZU N O V PREVOD PREŠERNOVIH PESMI V CESKEM JEZIKU* Kot izhodišče v naše razpravljanje lahko ponovimo znano dejstvo, ki ga na vidnem mestu poudarja slovenska literarna zgodovina: češki pesnik F. L. Čela- kovsky je v izrazito slovansko usmerjenem obdobju češke romantike kot prvi nedomači kritik prej od Slovencev pravično in naklonjeno pisal o umetniški vrednosti Prešernovih pesmi ter jih nekaj tudi prevedel v češčino. Ne le da se prevajanje slovenske poezije začenja s Prešernovim vrstnikom Celakovskim, ampak je bila češčina spet prvi tuji jezik, v katerega je bila prevedena zbirka Prešernovih Poezij 1847. Slo je za dobesedni prevod,1 ki je ostal v rokopisu in ga hrani NUK v Ljubljani, nastati pa je mogel iz podobnih simpatij nezna- nega prevajalca do nastajajoče slovenske literature kot prevodi F. L. Čela- kovskega. Drugo je seveda vprašanje, kakšna je prisotnost Prešernovega umetniškega sporočila v češki književnosti in češkem kulturnem prostoru. Z zanimanjem za Prešernovo poezijo na Češkem nas seznanja zlasti publikacija Otona Ber- kopca,2 ki v uvodni literarnozgodovinski razpravi prinaša podatke, odkrivajoče podaljške pesniku nenaklonjenih razmer tudi zunaj slovenske dežele oz. ugoto- vitve, da je bilo sprejemanje Prešernove umetnosti v veliki meri odvisno od sil, ki so vodile slovenski literarni razvoj. V marsičem spodbudna Berkopčeva publikacija prinaša obsežno, v pet razdelkov razporejeno bibliografsko gradivo (rokopisi, izvirna besedila pesmi, prevodi, članki in beležke o pesniku, Prešeren v češkem leposlovju), ki kaže na pota, kako je vedenje o Prešernu in njegovem delu prodiralo na Češko in programsko kliče po temeljiti znanstveni obravnavi. Za nas je v tej zvezi nadvse pomembno Berkopčevo poročanje o prevajanju Prešernove poezije v češčino in o vzgibih, ki so privedli do novega prevoda. V bibliografiji preseneča razmeroma veliko naslovov o prevedenih Prešernovili pesmih, nekatere so pritegnile kar več prevajalcev (npr. Memento mori, Mornar, Nezakonska mati, Slovo od mladosti, O Vrba, Pevcu, Pod oknom, Izgubljena vera), kar bi pričalo o precejšnjem zanimanju za Prešerna med Čehi, kljub temu pa njegovo pesniško delo ni bilo med češkimi bralci ustrezno ocenjeno in sprejeto kot umetniška stvaritev. Vzroke je iskati deloma v dejstvu, da velika večina Prešernovih besedil ni bila prevedena, oziroma je ostala v rokopisih, * Mùj sen šel po liladinč. Ze slovinštiny preložil Viktor Kudèlka. Svetova četba. Svazek 490. Praha 1978. 1 Štefka Bulovec, Prešernova bibliografija, Maribor 1975, str. 471. 2 Dr. Oton Berkopec, France Prešeren v češki literaturi, Ljubljana 1964. deloma v okoliščini, da ljubitelji in častilci Prešernove umetnosti zlasti iz druge polovice 19. stoletja, ki so sledili Čelakovskemu (František J. Šubrt, Jan Hel- celet, Ramuald Dubovy, František Doucha, Josef Penižek), niso mogli spričo pomanjkljivega znanja slovenskega jezika in ob premajhnem pesniškem daru vtisniti svojim prevodom značilnega Prešernovega duha in lepote. Josefu Pe- nižku (1858—1932) je uspelo za večje število svojih prevedenih pesmi najti tudi založnika v Jičinu (Basnč Františka Preširna, 1882). Podatki o prevajalcih ka- žejo, da je bilo prevajanje skozi posamezna literarna obdobja razmeroma skle- njeno: na prelomu 19. stoletja objavljata svoje prevode Jaromi'r Borecky in Jan Iludec. Njuni nadaljevalci pa so že znani pesniki in prevajalci našega časa (O. F. Babler, brata Jaroslav in Yilém Zâvada ter Josef Hiršal), ki so uspešno prevajali posamične Prešernove pesmi. Y Berkopčevi bibliografiji ni moči pre- zreti trditve, da je nekaj prevedenih pesmi Josefa Iliršala zelo blizu Prešerno- vemu izvirniku. Zanimanje za poezijo vélikega pesnika na Češkem ni prenehalo tudi v zadnjem desetletju: med prevajalce Prešerna gre uvrstiti tudi znano pesnico in prevajalko Jarinilo Urbânkovo. Med razlogi, ki so sprožili nov prevod Prešernove poezije, bo v ospredju literarnozgodovinski: zahteve po pesniškem prevodu Prešernovega dela se po- javljajo v češki literarni publicistiki konec šestdesetih let iz vrst prevajalcev in poznavalcev slovenske književnosti (Jaroslav Nečas, František Benhart, Irena Wenigovâ, Dobroslava Bergova), k njim je treba kot pobudnika prišteti tudi Otona Berkopca. V ozadju tega prizadevanja je načrtovana kulturna politika praške založbe Odeon, ki v svoji zbirki Svetova četba3 usmerja prevajanje t. i. zlatega fonda iz literatur posameznih narodov. Ker današnje generacije mlajših bralcev Prešernovega dela sploh niso poznale, je začel prevajalec Viktor Kudčlka iz Brna pripravljati prevod njegovih pesmi. Tenkočutno se je odzval zgodovinskemu dolgu in Prešernove pesmi so se pojavile na češkem knjižnem trgu v začetku februarja 1979. Imeti želijo spominsko obeležje ob 130-letnici pesnikove smrti. I Prešeren prihaja v dokaj sklenjenem vsebinskem obsegu v precej blizko, vendar po bralnih navadah in veliki načitanosti svojevrstno kulturno okolje. Umetniško delo klasikov, kakršen je Prešeren, je že ocenila zgodovina, zato se prevajalcu glede izbora ni tako težko odločati. Viktor Kudčlka je imel pri svojem delu srečno roko, saj so v češki zbirki zajete pesmi, v katerih so infor- macije o Prešernovi osebni izpovedi najgostejše, v izraznooblikovnem pogledu pa v vrhu njegovega opusa. Prevod prinaša poleg že prevajanih pesmi tudi pesni- tev Krst pri Savici z Uvodom in posvetilnim sonetom, Sonetni venec (brez akro- stiha) in Gazele. Pesmi so razvrščene v podobnem zaporedju kot v izvirniku: Pod oknom, Kam, Mornar, Zdravljica, V spomin Andreja Smoleta, Nezakonska mati, Pevcu, Neiztrohnjeno srce, Zvezdogledom, Slovo od mladosti, Glosa. Soneti nesreče niso prevedeni v celoti (O Vrba, Popotnik pride, Življenje ječa), 3 Do sedaj so izšli v zbirki trije slovenski avtorji: Oton Zupančič, Üsvity a boure. Praha 1962, zv. 276 (prevedli češki pesniki ob sodelovanju Otona Ber- kopca) ; Prežihov Voranc, Semeno vetru, Praha 1972, zv. 431 (prevedel František Benhart); Ivan Cankar, Vidiny, Praha 1976, zv. 471 (prevedel Viktor Kudčlka). skupaj s sonetom Memento mori jih je najti za nekaterimi povenčnimi soneti (Na jasnem nebu, Zgodi se včasih, Oči bile pri nji, Kadar sprevidi). Tudi češki prevod uvaja Prešernov moto, naslavlja pa ga verz iz pesmi Mornar Moj up je šel po vodi,4 ki ustrezno zgošča vsebino Prešernovega umetniškega sporo- čila. Da pa gre v češkem prevodu za takšen in ne za drugačen izbor, da se je npr. prevajalec odločil za nekoliko lahkotnejšega Mornarja in ne za balado Ribič, v kateri gre za »najbolj polivalentno, najbolj mnogovrstno Prešernovo dojemanje ljubezni«,5 je tu omeniti še vidik komunikativne interakcije med avtorjem (prevajalcem) in bralcem češkega kulturnega konteksta. Prevedene so potemtakem tiste Prešernove téme, ki utegnejo zaiskriti doživljajski svet današnjega bralca. V tej nekoliko drugačni optiki bi Slovenec pogrešal vsaj kakšno Prešernovo satirično pesem, zavedajoč se težavnosti, ki so povezane s prevajanjem tovrstnih besedil. Satirične književne vrste so namreč obtežene z idiomatskimi prvinami. V veliki meri velja to za Prešernovo satiro, ki temelji na ikoničnosti slovenskega jezika in znakih slovenske preteklosti (priin. pojem rovtarstva), pri prevajanju bi bile potrebne večsmerne zamenjave izraznih sredstev.6 Verjetno je današnja literarna komunikacija narekovala tudi odsot- nost tistih Prešernovih besedil, ki rastejo iz slovenskega ljudskega izročila (Po- vodni mož) ali pa so odprta folklorni poetiki, v slovenskem kulturnem izročilu vsekakor nepogrešljiva. Upoštevaje komunikativne razločke pri nastanku izvirnika in prevoda, je prevajalec premišljeno premaknil časovno sestavino Prešernovega sporočila v sodobnost. Pojmi slovenstva in slovenstva, ki so nosilci zgodovinskih spre- memb od Prešernovih časov, so v prevodu interpretirani z vidika današnjosti. Prešernova alternacija Slovenec — Kranjec se v češki verziji še ohranja, vendar je ime Slovenec izpodrinilo drugo tam, kjer gre za označevanje naroda v današ- njem pomenu in obsegu. Slovinec mu osle rika Kranjec moj mu osle kaže Cas zasmuSily Slovincûin se zjasni Vremena bodo Kranjcem se zjasnila Aktualizein 19. stoletja, Kolldrjeva ideja o slovanski vzajemnosti iz Uvoda h Krstu pri Savici je dobila v češkem prevodu mirnejšo, nikakor ne romantično patetično različico; misel je izražena s treznejšim odvisnikom in brez količin- skega prislova največ. Kde svetem znî hlas deti matky Slâvy, Največ sveta otrokom sliši Slave, tam pûjdeme tje bomo našli pot 4 V češki prevajalski praksi je pogosto spreminjanje naslovov v smeri večje obvestilnosti, izhajajoči iz povednosti dela. Kosmačev Tantadruj je v Benliar- tovein prevodu dobil naslov Tantadruj a tri blazni, Rozmanov roman Ruševine pa je prevajalec Jaroslav Pânek naslovil v češčini Bomby nad mčstem. 5 Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo II, Ljubljana 1977, str. 61. 6 F. L. Celakovsky je 1. 1832 v svojem pohvalnem članku v Časopisu Češkega muzeja objavil Prešernov »sonet o kaši« v izvirniku in opozoril na aktualnost Prešernove satirične osti v takratnih pravopisnih vprašanjih na Češkem. Z navedenimi primeri smo se že dotaknili vrednovalnih vprašanj novo preve- denih Prešernovih pesmi. II. Pri branju češkega Prešerna lahko kaj hitro ugotovimo, da gre za umetniško prepesnitev, ki jo je poleg že omenjene bralne kulture pogojevala prevajalčeva nadarjenost pa tudi literarnozgodovinska in -teoretična razgledanost. Zahteve po »zvestobi« izvirniku, tj, v kar največji meri prestreči v prevodu pomene, obliko in stil izvirnika, so v češkem prevajalskem izročilu dovolj visoke7 in jih je v svojih strokovnih delih spodbujal tudi avtor češke teorije umetniškega pre- voda J in Levy. Prešeren je bil s svojo artistično stopnjevano obliko za doseda- nje češke prevajalce trd oreh ne glede na pregibalni značaj češčine in sloven- ščine, ki imata v primerjavi z jeziki analitičnega tipa veliko bolj bogat slovar z rimami.8 Tudi kar zadeva najpomembnejšo zahtevo pri prevajanju poezije — verzno obliko, češki prevajalec lahko presaja Prešerna v zlogovnonaglasnem verznem sistemu,0 ki je pravzaprav klasičen verz češke ljudske tvornosti pa tudi starejše in novejše češke književnosti.10 Kot težavnosten problem pa so preva- jalci navajali razločke v naglasu. V primerjavi s češkim naglasom, ki s svojo razmejevalno vlogo nakazuje začetek besede, je slovenski naglas po svoji naravi morfonološki in premičen, po svoji intenziteti pa močnejši od češkega, kar ima svojske posledice pri iskanju ustreznih riin. V Prešernovih verzih Vzamejo v sebe ga njene moči dolgo Smoletov spomin naj živi zadostuje verzni evfoniji rimanje zadnjih naglašenih samoglasnikov. Češka verzifikacija bi rimala vsaj še oporni konzonant (J.Hrabâk, 1978), če ne tudi samoglasnik predhodnega zloga. Seveda so v sodobni češki normi dopustne v rimanju verzov različne svoboščine, ki jih prevajalec pri prepesnitvi Prešerna izrablja (npr. y pesmi Nezakonska mati) : Olec mč bil a v kletbdch spilal, mati nade mnou slzy lila V baladi Neiztrohnjeno srce je najti rimanje fonetično sorodnih fonemov (zvočnikov) : »Tot srdce basnikovo«, hrobnik рак promluvil, »kdyby prec bylo svaté, krev by mu prâla mir«. Normo češkega pesništva upošteva prevajalec ne le v rimanju, ampak tudi v izpolnitvi metričnega vzorca. V kontrastivno analizo kaže pritegniti Prešer- nove jainbske verze. Jambske stopice je mogoče v češčini redkeje uresničiti 7 Karel Ilausenblas, Vystavba jazykovych projevu a styl, Praha 1972 str. 80. 8 JiH Levy, Umčni' prekladu, Praha 1963, str. 194. 9 Tone Pretnar, Metrične osnove verza Prešernovih balad in romanc, XIV. se- minar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1978, in Anton Ocvirk, O verznih sistemih in slovenskem verzu, Književni listi, Delo 10. januarja 1980. 10 Josef Ilrabak, Üvod do teorie verše, Praha 1978. glede na značaj naglasa, ki se pojavlja na prvem besednem zlogu. Metrična raz- členitev pesmi Mornar v izvirniku in prevodu sili v zaključke, da sta oba me- trična vzorca težko primerljiva.11 V češkem jambu so v verznem začetku nevtra- lizirani krepki, šibki in tonizirani šibki vzglasi in se atonizirajo tako ženske kot moške klavzule, v slovenskem samo moške. S stopico se v češkem jambu ne računa kot s samostojno metrično enoto (J.Hrabâk, 1978), nedeljiva enota postaja celoten verz. Prevajalec je v skladu z idiomatskimi značilnostmi češkega jambskega verza, ki ga je v novejši češki poeziji utemeljil K. H. Mâcha, razpo- redil besedno gradivo tako, da je dobil verz jambsko rastočo linijo. Vklenjen v pravila domače verzne norme je sledil pesniškim podobam in stilu Prešer- nove poezije in posrečilo se mu je doseči v prevodu prešernovski fluid. Pri upoštevanju limite,12 ki jo postavljata metrični vzorec in pesniška podoba izvirnika, se kažejo različne poti prevajalčeve iznajdljivosti v iskanju enako- vrednih izraznih sredstev. Omenili bi le nekatere, med njimi tudi tiste, ki so s stališča Prešernovega izvirnika bolj ali manj vprašljive. V sozvanjanju višjih prvin na ravnini besedila kot celote (makrostilistika) prevoda)13 z izraznimi sredstvi nižjih ravnin (fonem, beseda, stavek) se odloča prevajalec Prešerna večinoma v prid prvemu: besed je in stavčni vzorci so gradivo, ki ga lahko izbira iz svojega jezikovnega sistema pri razvezovanju mikrostilističnih prvin. Za primer, kako je predstava celotnega besedila nare- kovala rešitev detajla, ki v izvirniku dopušča večpomensko umevanjc, bi nam mogla ponazoriti že nekajkrat omenjena pesem Mornar. Obravnavati nam jo je zato, ker je verz iz nje osamosvojen v naslovu češke zbirke in je seveda s tem dobil relevantne značilnosti v razumevanju Prešernove izpovedi. Navajamo prvo kitico: Češki verz je prestregel podobo, ki je asociativno vzbujena v sobesedilu pesmi Mornar, v katerem jo slovenski frazeologem iti po vodi pogojno dopušča, ni pa v središču njegove povednosti. Frazeološka zveza iti po vodi zaznamuje na prvem mestu preneseni pomen razbliniti se v nič, odhajanje nečesa lepega (načrtov, upov); v svojih prvotnih konkretnih pomenih je verjetno vezana na predstavo tekoče vode. obsegajočo ustrezno dinamiko in pomensko sestavino ločitve oziroma slovesa. V tem pogledu se verz moj up je šel po vodi odziva s Prešernovim motom in ontološkimi vprašanji njegove lirike. Ceščina ima sicer na voljo zvezo14 pustit nèkoho k vode (napr. milence), ki nima tako širokega pomenskega polja kot slovenska, kajti nanaša se v glavnem na ljubeče osebe, nad katerimi smo se razočarali. Pojavlja pa se voda v čeških frazcoloških zvezah 11 Iz rokopisne analize Toneta Pretnarja. 12 František Miko, Tolerancie a liinity textu v procese prekladu, PrednâSky XIII. letného seminâra slovenského jazyka a kultûrv, Bratislava 1977. 13 Anton Popovič, Teöria umeleckého prekladu, Bratislava 1975. 14 Slovnik spisovného jazyka českeho, I—IV. Nezvesta, bodi zdrava! Colnič po mene plava, na barko kliče strel. Po zemlji varno hodi, moj up je šel po vodi, mi drug te je prevzel. Bud zdrâva, zrâdnâ milâ, bârka se približila, už vystrel zve me v dâl v Cliod jistâ po pevninë, muj sen šel po hladinč, vždyt jiny mi tč vzal. tudi v pomenu reke kot v slovenskem slovarskem gradivu. Frazeološka prvina se zdi v Prešernovem verzu pomembna tudi zato, ker daje pesnikovemu doži- vetju značaj premagane skušnje, skozi kakršne je šlo že veliko človeških ro- dov in se veže nanjo problem vztrajanja. Češka ubeseditev mùj sen šel po hladinë je zajela premalo pomenskih sestavin in je vprašljiva še v enem izrazu: temeljni pojem Prešernove bivanjske problematike up (B.Paternu, 1977) je pre- veden z besedo sen. Prevajalec ga je v Slovesu od mladosti poimenoval s pravim češkim ustreznikom »nadčjec. veselé jiskry ve tmë rozškrtava s nadčji bludnou, zvouci do modrava Izraz sen najdemo tudi v Prešernovem motu v vseh položajih: Jâ bal se, snûm se odda val. Baznim i snûm jsem vyhost dal. Srdce tesknotou pustne mi — chce zpčt svûj strach, chce zpčt své sny. V sonetu Matiji Copu sta oba izraza sen in nadëje združena v eno sintagmo. Ze štastnv je jen ten, kdo v hrudi skryvâ sen o nadëji, jako Bogomila. Ja navždy pohrbil tužbv nesplnené, myšlenky létat v mracîch odhodlané, sny o štesti, zde Črtomirem snëné. V posvetilnein sonetu gre za izenačevanje pomenov upa (nadéje) in sreče (stësti), njima nadrejen pa je pojem sen. V prevodu je zabeležen z množinsko obliko krâtké sny tudi pomen Prešernove besede sanje v vzkličnem verznem koncu: ljubezen zvesto najti, kratke sanje\ V skladu z navedki iz prevedenih Prešernovih verzov in razčlenitvijo pome- nov, ki jih pri geslih sen in nadëje našteva Slovar češkega knjižnega jezika, bi mogli med vsebinsko vrednostjo besed sen — sanje — up sen — sny — nadëje potegniti vzporednice. Skupni imenovalec pojmov sen — up bo v odmaknje- nosti od resničnosti — v neuresničenosti. Razločevalne lastnosti tega pomen- skega nasprotja pa bi bile v stopnji oddaljevanja oz. približevanja stvarnosti - v uresničljivosti. V Prešernovem pesniškem slovarju15 besede sen ni zaslediti, sanje v pomenu lepega privida pa je najti na osmih mestih. Na besedo up, po- javljajočo se v središčnih Prešernovih pesmih, se vežejo misli o pesnikovem življenjskem nazoru, ki v želji po bivanju v demitiziranem svetu išče opore znotraj osebne moči (B. Paternu, 1977). Zavedajoč se pomenskih razločkov med pojmoma sen in nadčje, je prevajalec vendarle dajal prednost besedi sen iz nekaj razlogov: a) pomensko polje slovarske enote sen obseže v eni svojih sestavin 15 Peter Scherber, Slovar Prešernovega pesniškega jezika, Maribor 1977. tudi pomen težko uresničljive želje, v češkem pesniškem uzusu je dovolj pogost in je zelo blizu Prešernovemu upu sreče; b) beseda je enozložna, zato jo je lahko postavljati v podobne verzne položaje, kot je najti up v slovenskem izvir- niku; e) prevajalčevo »romantično« dojemanje Prešernove izpovedi. Da se zdi prav zadnja ugotovitev dosti verjetna, bi pričal še citat iz Slovesa od mladosti: mé mladi, presto po tvé svètlé zemi se styskâ srdci, buh tč uchovej mi. v katerem je ključna metafora temna zarja mladosti podana s svetla dežela (zemlja), ki ne prestreže v Prešernovem hrepenenju po mladostnem iluzionizmu tudi skeptične zavesti in razdiralnih sil. Pravkar ugotovljena opažanja nikakor ne želijo zmanjševati vrednosti pre- voda, temveč le potrjujejo znano dejstvo, da ni mogoče doseči v prevodni varianti popolnega izomorfizma. Invariantnemu jedru izvirnika prevajalec do- daja ali odvzema pomensko in izrazno količino, kakor mu to narekujejo zakoni- tosti njegovega lastnega doživljanja in jezikovnega koda pa tudi pravila preva- jalske poetike in razsežnosti časa, v katerem živi. Napisali smo že, da gre tokrat pri prevodu Franceta Prešerna za umetniško dejanje. Kako zelo je prevajalec sledil Prešernovemu artizmu, kažejo primeri kar iz vseh pesmi v zbirki: neka- tere v celoti zvenijo umetniško prepričljivo in prešernovsko, npr. Zvezdogledom, Nezakonska mati, Mornar, Pod oknom, nekatere Gazele. V umetniško zelo zah- tevnem Pevcu, v katerem je znakovnost slovenskega jezika izpostavljena, je skušal prevajalec spričo odsotnosti ustreznih evfoničnih sredstev v lastnem jeziku (npr. skala samoglasnikov -a, -e, -i, -o, -u v verznih koncih) nadomestiti glasovno ekspresijo z umetelnim razvrščanjem končnih samoglasnikov prvih treh kitic, tj. -a, -e, -i, tudi v zadnjih dveh sklepnih enotah pesemskega besedila, in sicer v vodoravni razvrstitvi vseh treh. Kako bit' hočeš poet in ti pretežko je v prsih nosit' al' pekel al' nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! — Jak chceš bi/t bâsnikem — a zmaten ztraciš klid, nebe a peklo když citiš v hrudi vnt? Své poslani' si uvčdom a pln vždy v odhod lani! V pesmi Pevcu je opaziti precej velik prevajalcev napor; izrabljene so možnosti, ki jih ponuja fonična linija verza v izvirniku. Gre za pretvorbe na vseh ravninah pesemskega ustroja: največ pretvorb je poleg že navedene fo- nemske ravnine zadelo skladnjo, prevajalec je izpolnjeval pomene prozodijskih sredstev (premore, emfazo) z besednimi prvinami. Prevod zato teži v večjo razlagalnost, konkretnost in dorečenost in v nekem smislu zgliblja izraznost izvirnika. Na funkcionalne postopke pri prevajanju kaže tudi nadomestitev antičnega toposa v četrti gazeli, v danem sobesedilu z domiselno pesniško figuro. Kdor ni slišal nikdar peti sladkih pesmi Filoméle Kdo z nâs nikdy neslySel sladkou piseit slavikovou Slavčkova pesem je v sozvočju s krajinarskimi znaki v Prešernovi pesmi in ne spreminja vsebinske razsežnosti njegove izpovedi, utegne pa biti prizadeto pri tem sporočilo v svoji ekspresivnosti, ki kaže na avtorja samega. V drugih besedilih je v prevodu antična topika ohranjena. Ustvarjalni postopki so opaženi pri presajanju Prešernove metaforike, in sicer v smeri zgoščanja konotativnih pomenov, npr. v sonetu O Vrba. kež by mč kadi žizen po vdèlânî nebyla z tebe Istioè vyvâbila! V češkem prevodu se predstava kače le naznačuje: asociirana je z metaforo kačja žeja in povedkom bi ne bila zvijačno zvabila, dopolnjuje pa jo beseda strup iz druge kitice. Nedvomno gre za umetniško prepričljivo evokacijo Pre- šernovega soneta nesreče. Pri razmeroma uspešnem prevodu omenimo težavnosti, ki jih je postavljala prevajalcu zapletena skladenjska struktura Prešernovih besedil in redukcijske oblike besed. Vrinil se mu je zato v Sonetnem vencu prevajalski škrat, npr. v šestem sonetu: le tujke so častile Kranjcev mnozce jen cizinky vzyvali kranšti muži Zaradi izpuščenega samoglasnika v besedi množice jo je bilo prevajalcu težko razbrati in v češkem sonetu se je pojavil neustrezen prevod možje (moški), kar Prešernovo misel v tem sobesedilu zožuje zgolj na erotično témo. Poznavalci Prešernove poezije premik opazijo. Na vrsti bi bilo poročati v naši oceni tudi o češki ubeseditvi dveh najobsež- nejših Prešernovih besedil, Sonetnega venca in Krsta pri Savici, katerih po- drobna razčlenitev v primerjavi z izvirnikom vsekakor zasluži daljšo in teme- ljitejšo študijo. Pri obeh se v prevodu ohranja njuno vsebinsko jedro z značil- nimi Prešernovimi izraznimi inverzijami, ki pa jim prevajalec tako kot v drugih prevedenih pesmih želi dati rahlo zastarevajoč nadih, upoštevaje pri tem vidik sistemske uvrstitve v češko književnost. Diahronijo prevoda bi lahko ponazorili s primeri, v katerih je prepoznati izrazna sredstva češkega romantizma (prim, pridevek slicny). Naj navedemo še zadnji primer funkcionalnega vnašanja izraznih prvin, ki so v današnjem času že zastarele: beži tje v Bohinj, v Bistriško dolino K Bohinji beži v bistrickou dolinu Besedna zveza v bistrickou dolinu iz Uvoda h Krstu pri Savici bi v sodob- nem češkem jeziku imela drugačno vezavo — do bistrické doliny. Ker je pred- ložna zveza v tožilniku s krajevnim pomenom enaka slovenski, skupaj z izposo- jenko iz ruščine dolina usmerja bralcev domišljijski svet v zgodovinsko davnino, ko so se predniki današnjih Slovencev borili za svojo vero in hkrati za politično samostojnost. Poleg klasičnosti v pomenu lepote je v češkem izboru Prešernove poezije mogoče zvedeti o Prešernu osnovne literarnozgodovinske podatke v osvetlitvi, kakršno poznamo iz slovenskega prešernoslovja. Viktor Kudčlka uvršča Fran- ceta Prešerna med enako velike zvezde slovanskih romantikov, kot so Puškin, Mickiewicz, Njegoš, Lermontov, Mažuranič in Mâcha. O našem pesniku je Viktor Kudčlka kot literarni zgodovinar seznanjal češko javnost že prej: ob 110. oblet- niči Prešernove smrti je v reviji Slovansky prehled izšel njegov članek Pesniško delo Franceta Prešerna. V svojem Slovarju slovenskih pisateljev, ki je kot skripta filozofske fakultete izšel pri univerzi v Brnu leta 1967, in v visokošol- skem učbeniku Slovenska literatura I, izšlem v Brnu leta 1974 (z letnico 1975), je predstavil vsebino in pomen Prešernovega dela v razvojnih odvisnostih. V Kudčlkovih člankih, izhajajočih v našem tisku, se Prešernovo ime navaja ta- krat, kadar slovensko književnost postavlja med ustvarjalne dosežke v okviru evropske literature. Skupaj s prevajalcem Prešerna in ljubitelji njegove umet- nosti na Češkem smo lepega prevoda veseli tudi Slovenci. Albina Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljani SLOVENE STUDIES V Združenih državah je leta 1979 začela izhajati znanstvena revija Slovene Studies kot glasilo Društva za slovenske študije (Society for Slovene Studies). Revija je nadaljevanje prejšnje serije zbornikov (izšli so trije) Papers in Slo- vene Studies, o katerih je Slavistična revija že poročala (XXVII, 1979, 296—298). Izhaja pod okriljem Inštituta za Vzhodno centralno Evropo pri Kolumbijski univerzi v New Yorku. Letno izideta dva zvezka. Revija naj bi prinašala samostojne znanstvene razprave s področja sloven- skega jezika, literature in kulture, seznanjala ameriške znanstvenike s pomemb- nejšimi publikacijami, ki izidejo v Sloveniji (monografije in znanstvene revije), ter poročala o znanstvenih simpozijih s področja slovenistike, organiziranih v Ameriki. Prva številka prinaša tri razprave. R. L. L e n č e k (O možnostih poezije malega naroda) ugotavlja, da slovenska poezija v bistvu nima manjših možnosti za mednarodno uveljavitev kot poezija drugih slovanskih narodov, npr. Polja- kov. Ločiti moramo med regionalizmom, ki je lahko zanimiv, in provincializ- mom, ki pomeni duševno zaprtost, proti kateri sta se borila že Prešeren in Сор. Poezija kakega naroda je organska celota in pesnik ima svoj pomen kot pred- stavnik te celote.— J. P a t e r n o s t (Sociolingvistični aspekti slovenščine, go- vorjene v Ameriki) poudarja, da je ameriška slovenščina posebna varianta slo- venščine, ki se razvija ob stiku z ameriško angleščino in ima svoje značilnosti v izgovoru, izboru besed in skladnji. Razprava govori obširneje tudi o sloven- skih priimkih v Ameriki. — P e t e r M o r r in (Nekaj pripomb k novejšim raziskavam o Ažbetu) opozarja na novejše študije o pomembnih sjikarjih, pred- vsem Rusih, ki so izšli iz Ažbetove šole v Miinchnu (Vassilij Kandinski, Igor' Grabar', Mstislav Dobuzinski, ameriški slikar Ilans Hofmann iz New Yorka). Te študije so izšle v Ameriki in v Sovjetski zvezi. Ob njih dobiva Ažbetova šola vse večji pomen, s tem pa tudi slovenski impresionizem nove mednarodne raz- sežnosti v zgodovini evropskega slikarstva. V drugi številki H e r b e r t G a l t o n (Nekaj posebnosti glagolskega aspek- ta v slovenščini) razpravlja o rabi dovršnih glagolov v sedanjiku za oznako sedanjosti, pojav, ki ga je Skrabec imenoval praesens effectivum. Ta pojav sicer tudi pri drugih slovanskih jezikih ni povsem neznan, značilen pa je za sloven-