43
Iz katoliško-politiške družbe.
Društvo je imelo 28. vedrilni večer. Zbrala se je bila polna soba udov in njih družin. Potem ko je gosp. predsednik dr. Sterbenec povedal nektere prav mične in podučljive čertice iz življenja sv. Frančiška Salezija, se je pričela tombola, pri kteri so imeli mali z odraše-nimi vred dosti smeha in veselja, družba pa je z obilnimi razdanimi srečkami v svojih potrebah precej zaželene pomoči dobila.
Pri mesečnem shodu preteklo nedeljo, 4. sveč., pa so se prav tehtne tvarine obravnavale.
Naznanil je gosp. predsednik, da pretekli mesec se je društvo pomnožilo za 7 udov ter jih je zdaj 134. — Povedal je, da vojno ministerstvo je prijazno odgovorilo na prošnjo katoliško-političnega društva zastran vojaštva mladega duhovstva, da pa odgovor je prav za prav le „komentar" (obširniši pojasnjenje) vojaške postave.
Nato dr. Cebašek omeni g. L)imicovega napada na škofijske semeniša v konšt. društvu. Gg. bogoslovci, pravi, so ga v Danici tako čversto zavernili, da je komaj treba o tem kaj več govoriti; kajti naglo je gosp. Dimic svoj Sedan našel. — Govoril je nadalje prav čversto o napravi škofijskih semeniš, dokazal, kako potrebno je
44
da se poklic k tako imenitnemu stanu v njih poskuša, vterdi, ter da se nravno in vednostno v miru pripravijo za svoj prihodnji stan. Obravnavši osnovo bogoslovskih naukov po napisu na semenišu: „Virtuti et Musis" in zgodovino semeniš je pojasnil še nepristojnost Dimicovih terditev. Namesto posebne resolucije je družbini odsek prevzel, kaj se ima nadalje storiti.
Dr. Vončina hoče društvu naznaniti naj novejše prijatle duhovstva, ter je spregovoril besedo o poviševanji duhovske plače po nasvetu vstavovernega liberalizma. Ne more se prečuditi, da časniki, ki še pred malo časom niso mogli dosti okajfati duhovstva z naj geršimi, naj ostudnišimi psovkami, so jeli kar neprevi-doma božati fajmoštre, zlasti pa uboge kaplane! Tisti liberalizem, ki je pred nekoliko dnevi kaj željno klical v svojih vstavovernih moledbah: O sveti Luc, pomagaj nam! o blagi Lucov paragraf, pridi k nam! pa že danes kaj milo in ginljivo poje: O vlada, pomanjkanja in glada, reši kaplane!
Od kod tako spreobernjenje? Zdi se govorniku to sumljivo, nekaki „Mittel zum Zwecke"... „Hilf, was helfen kann!" Ne verjame, da bi jih bila beseda z vis. prestola 29. dec. k temu omečila, kajti cesarski reskript od 12. sept. 1871 bo vedil pripovedovati, koliko se ukla-nja vstavo verski liberalizem besedi s prestola. Ker je kapital isto z liberalizmom, bi se mu to liberalno usmiljenje do duhovnov tudi še potlej sumljivo zdelo, ako bi gospodje svetovalci sami djansko s kakim vstanov-ljenim zakladom svojo ljubezen pokazali; in to po latinskem pregovoru: „Timeo Dana et dona ferentes.." — Liberalizem pa je sam jasno pokazal, za kterim germom zajic leži. Cerkvena zaloga — „religionsfond" naj pomaga fajmoštrom in kaplanom, pravijo. Hvala za nasvet, ki je pa prav dober kup, in kterega ni bilo treba še le dajati! Če pa nam že kažete na verski zaklad, bi ko Skoz in skoz vstavo verni možje vender ne smeli prezreti 15. člena vstavne postave od 21. dec. 18j7, kteri dosti določno pravi: Vsaka postavno priznana cerkev vravnava in opravlja svoje znotranje   reči samostalno in ostaja v
Sosesti in vživanji svojih zavodov, vstanov in zalog? Kako a niste nasvetovali: „Deržava naj da iz rok cerkvene zaloge, zlasti versko zaklado, ki je še zmiraj v rokah deržavne oblasti?" Potlej bo že Cerkev poskerbela za svoje duhovstvo. Sej menda vender veste, od kod je verska zaloga ? Ko bi „religionsfond" sam mogel govoriti, bi vam pač naravnost povedal: „V krivici me je spo-čela moja mačeha, ki ji je ime „jožefenizem." Pred ravno 90 leti je namreč cesar Jožef mnogo samostanov zaterl ter ukazal premoženje poprodati in iz spečanega denara napraviti „ versko zaklado." Že po javnem pravu ni imel cesar Jožef pravice zatirati samovoljno cerkvenih naprav; in pa po kteri pravici se je dalje samostansko premoženje, ki je bilo vender le cerkveno, Cerkvi odtergalo in deržavi izročilo, če tudi v verske ali cerkvene namene?.. To krivico je spoznal naš svitli cesar in je v 31. čl. pogodbe s papežem pred vsim svetom izrekel: „Premoženje verske zaloge pripada po svojem začetku Cerkvi v posest."
Toda liberalizem, ne da bi po svoji sicer nedotik-ljivi vstavi svoj vpliv na to obračal, da se po 15. čl. vstave cerkvi izroči njena zaklada, temuč jožefinski liberalizem mu je Še le prav mikaven izgled, da naj se še to na boben dene, kar Cerkev ima ter se tako „re-ligionsfond" pomnoži! Tega liberalizma ni sram, da je realno posestvo s slabim gospodarstvom že dosti poškodoval, ga veči del spremenil v papir: rad bi pripravil Cerkev še ob zadnjo njivo, od koder dohaja živež tistim, ki se liberalizem hinavsko vsiluje jih nasititi. Res, da so  mnoge  zemljiša po liberalnem gospodarstvu že vse
preveč obložene z bremeni;  vendar   pa so bolj  gotov imetek, kakor papir.
Sicer duhovstvo zamore liberalcem, ki se v to reč vtikajo, naravnost reči: Kdo te kaj praša ?... Duhovstvo dobro ve, da to, kar se mu plačuje, ne prihaja iz der-žavnega , ampak iz cerkvenega premoženja. Duhovni toraj ne bojo pozabili, da so in ostanejo služabniki sv. Cerkve, če se jim tudi plača zvikša, bodi si od koder koli, kar bi bilo popolnoma pravično. In ako bi tudi iz kake deržavne zaklade kaj dobili, bilo bi po pravici, ker opravljajo marsiktere opravila, za ktere bi morala vlada vradnike imeti in jih plačevati, ako bi ne bila duhovnov.
Kaj pa čem o daljnem liberalnem nasvetu reči: da naj se višemu duhovstvu (ki imajo čez 1600 gl. letnih dohodkov) nov davek naloži, ter se z njim pomaga ni-žemu duhovstvu? Ne vem, ali se s tim odlikuje bolj zvijačnost ali hudobija novošegnega liberalstva ? Prašal bi, ali hodite v šolo k rudečkarskim internacijonalcem, ali ti k vam? Ali se bodete zdramili še le takraf, ko pride komunizem terkat na vaše vrata, in vas po vaših načelih pozdravljat, rekoč: „Prijatel, ti imaš, jaz nimam : daj z lepo, ali pa silo, — denarje, ali pa življenje?...."
Se ve, vam bi kaj všeč bilo, ako bi po taki poti mogli zdražiti duhovstvo zoper škofe. Toda vedite, da duhovni niso ljudje liberalne baze; oni vedo in terdijo sedmo zapoved, so vselej pripravljeni krivico raji ter-peti kakor pa storiti, in vaše nasvete cenijo kakor napad na svoje poštenje, na svoj značaj.
Naj bolj pa bi jo zadel farizejski liberalizem, ko bi se po njegovem nasvetu dalo doseči, da bi se tudi kmetu naložili novi davki za povišanje plače fajmoštrom in kaplanom. Ni mogoče duhovnov pri ljudstvu očerniti in ogerditi: kaj ko bi se duhovnom po deželi kaj več prosa in koruze verglo; ne mara, da se vjamejo na li-manice? Kaj ko bi se ljudstvo z nekoliko povišanimi davki prisililo skerbeti za to proso in koruzo? Ali se ne bo po taki poti dala raztergati vez ljubezni, spoštovanja in vdanosti do duhovstva?
Dobro ste jo zadeli, liberalci! Toda preteklo bo še nekaj Save, preden dozori sad iz tega zerna. Ali hočete kmeta izuma spraviti in ga k zdivjanju gnati? Ali mislite, da bote dosti duhovnov našli, kteri bi se za 2, 3 ali več stotin vam pod noge vergli? Res je pravična tirjatev, da se duhovstvu v pomoč pride; toda ne od liberalizma, ampak pred vsim od kompetentne cerkvene oblasti itd.
Gos p. kanonik Urhje na to povedal reč, ki še ni bila znana. Pojasnil je namreč, da tudi vlada je v tej reči že korak storila, in da ravno malo poprej so gg. kanoniki imeli sejo in se posvetovali o zadevi duhovske plače, ker od ministerstva je do Goriškega nad-škofijstva prišlo prašanje in pričakuje se nagel odgovor. Prašanje pa je:
1)   Ali je res   želeti,  da  se   dušnim pastirjem   plača poviša?
2)   Ako je želeti, kako bi se to doseglo,   po navadni ali po kaki nenavadni poti?
Prečastiti kapitel še ni odgovora dognal, pravi g. kanonik, in želeti je, da se vender nekterim plača poviša, ali a) tako, da sprejemajo po 400—600 gl., ali pa b) da se k staremu kaj pridene.. Pervega on nikakor ne poterdi; drugo je želeti. Deržava naj da nazaj, kar je cerkvenega nase potegnila; deržava je Cerkev v veliko škodo spravila; zemljiša so bile sem ter tje tako pod nič prodane, da je odškodnina več iznesla kot je posestnik zanje dal.
Dr. Sterbenec je k temu opomnil, da v Lincu ja škof imel dve grajšini; oskerbništvo pa je toliko jemalo, da je le kacih 600 gold.   ostajalo na leto. —   Liberalci
hočejo košček za kosčekom prodajati in potem plače zvikševati.    Mi nočemo njihovega načela!
Ker je bil dr. Vončina naznanil govoru primerno resolucijo, so drugi bili te misli, naj društvo čaka s svojo resolucijo ter gleda, da bi s škofijstvom v eno-glasji svoje želje razo delo.
Dr. vončina je odstopil za zdaj od svojega predloga, ker je po nekoliko odpadel sam od sebe, ko je vlada s svojim prašanjem do škofov pokazala, da ne misli v tej reči enostransko  delati.
Poslednjič je bil izvoljen odsek 5 udov, ki bode o tej reči prevdaril in vravnal, kar bode nadalje kazalo.
Profesor Marn je poslednjič precej obširno pojasno-val življenje Vodnikovo, začenši o P. Marku Pohlinu, njegovem učeniku. Marsiktere smešnice za pust in sm6h je vmes vpletal iz P. Markovih in Vodnikovih spisov in življenja, n. pr. o „žnidarjih in šribarjih," ki so se tepli. Opravičeval je tudi Vodnika zastran marsikterih popevk, ki so bile med njegovimi rokopisi, pa njegove niso.
Pričujočih je bilo lepo število; terpelo je zborovanje od J/26 čez osmo uro. — Dr. Cebašekov čversti govor prihodnjič.
45